SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 27. novembra 2018(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – ESZD – Razporeditev – Delovno mesto vodje delegacije Evropske unije v Etiopiji – Odločba o zavrnitvi podaljšanja razporeditve – Interes službe – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑315/17,
Chantal Hebberecht, uradnica Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), stanujoča v Fourmiesu (Francija), ki jo zastopa B. Maréchal, avocat,
tožeča stranka,
proti
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), ki jo zastopata S. Marquardt in R. Spac, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti odločbe ESZD, ki je bila tožeči stranki poslana 3. februarja 2017 in s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo ESZD o nepodaljšanju njene razporeditve na delovno mesto vodje delegacije Evropske unije v Etiopiji, ter drugič, za povrnitev nepremoženjske škode, ki je domnevno nastala tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, P. Nihoul (poročevalec) in J. Svenningsen, sodnika,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 15. maja 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Chantal Hebberecht, je uradnica Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD). 1. septembra 2013 je bila za štiri leta imenovana za vodjo delegacije Evropske unije v Etiopiji.
2 Uradniki ESZD, ki so bili na delovnih mestih v delegacijah, ki jih je zadevala rotacija, ki bi morala biti izvedena leta 2017 ali 2018, so bili z obvestilom ESZD z dne 22. marca 2016 obveščeni, da lahko vložijo prošnjo za predčasno rotacijo ali podaljšanje svoje razporeditve. V tem obvestilu je bilo navedeno, da bo soglasje dano samo v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih, ob upoštevanju interesa službe.
3 Tožeča stranka je 15. aprila 2016 vložila tako prošnjo za podaljšanje, v kateri je trdila, da želi še peto leto uporabiti svoje izkušnje v Etiopiji, preden se bo 1. septembra 2018 upokojila.
4 Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) pri ESZD je z odločbo z dne 30. junija 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) to prošnjo zavrnil in navedel, da se „zaradi zagotavljanja redne rotacije vodij delegacij […] običajno izvaja jasna politika mobilnosti po največ štirih letih na delovnem mestu“.
5 Tožeča stranka je v obvestilu z dne 29. septembra 2016 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki je bila evidentirana 30. septembra 2016. V podporo tej pritožbi je zatrjevala, da je izpodbijana odločba s pravnega vidika v nasprotju z interesom službe, kontinuiteto službe, preglednostjo, enakim obravnavanjem in spoštovanjem ukrepov pozitivne diskriminacije žensk. Po njenem mnenju:
– je v interesu službe, da se ohrani dobro upravljana delegacija pod vodstvom izkušenega vodje delegacije; imela naj bi potrebne izkušnje in odnose, da lahko prispeva k ohranjanju stabilnosti Etiopije in ustavitvi migracijskega toka, in to v interesu Unije;
– bi njen odhod povzročil diskontinuiteto službe na ravni upravljanja, ki ga zagotavlja ESZD;
– ni dobila nobenega pojasnila glede zavrnitve podaljšanja;
– je bila njena prošnja vložena v istem duhu kot druge, ki jim je bilo ugodeno;
– če bi bila taka odločitev sprejeta, bi bilo podaljšanje njene razporeditve, kot ženske iz razreda AD 14, na delovno mesto vodje delegacije zgled ukrepa pozitivne diskriminacije.
6 Generalni sekretar ESZD kot OI je z odločbo z dne 1. februarja 2017, ki je bila tožeči stranki poslana 3. februarja 2017 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe), pritožbo zavrnil. Po mnenju OI:
– ima uprava široko pristojnost za presojo potreb, povezanih z interesom službe; ta interes naj bi zahteval redno mobilnost osebja v delegacijah, zlasti med vodji delegacij; če rotacija ne bi bila predvidljiva in samodejna, bi bila njena učinkovitost ogrožena; razmer v Etiopiji naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot „izredne“; osebni razlogi naj ne bi bili veljaven razlog za odobritev odstopanja;
– ESZD zagotavlja kontinuiteto službe z delovnim mestom namestnika vodje delegacije;
– je izpodbijana odločba jasno, celo jedrnato obrazložena s politiko ESZD zagotavljati redno mobilnost osebja;
– tožeča stranka ni dokazala obstoja samovoljnega ali očitno neprimernega razlikovanja glede na želeni cilj;
– ker ne obstaja taka obveznost, dejstva, da je ženska, ni mogoče upoštevati pri načrtovanju želenega podaljšanja, saj mora biti to utemeljeno samo z interesom službe.
Postopek in predlogi strank
7 Tožeča stranka je 15. maja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
8 Na predlog sodnika poročevalca je Splošno sodišče (prvi senat) odločilo, da začne ustni del postopka.
9 Stranki sta na obravnavi 15. maja 2018 podali ustne navedbe.
10 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;
– odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nično;
– ESZD naloži, naj ji kot odškodnino za nepremoženjsko škodo plača pavšalni znesek, primarno, v višini 250.000 EUR, podredno, v višini 200.000 EUR ali, še bolj podredno, v višini 150.000 EUR, 100.000 EUR ali 50.000 EUR;
– ESZD naloži plačilo stroškov postopka.
ESZD Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Izpodbijani akt
11 Tožeča stranka v začetnem procesnem aktu predlaga razglasitev ničnosti „odločbe, ki jo je [OI] pri [ESZD] (Ares(2017) 615970 – 03/02/2017) sprejel v zvezi z zavrnitvijo podaljšanja njene misije […] kot vodje delegacije EU v Federativni demokratični republiki Etiopiji za eno leto“.
12 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da akt, ki ga je tožeča stranka tako opredelila s številko, ki mu je bila dodeljena v zbirki podatkov Ares, ustreza odločbi o zavrnitvi pritožbe.
13 Spomniti je treba, da iz ustaljene sodne prakse, ki se uporablja na področju prava javnih uslužbencev Unije, izhaja, da sta upravna pritožba, kot je predvidena v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, in njena zavrnitev, in sicer z izrecno odločbo ali zaradi molka organa, sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točki 7 in 8), razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena (sodba z dne 25. oktobra 2006, Staboli/Komisija, T‑281/04, EU:T:2006:334, točka 26).
14 Z vsako odločitvijo o zavrnitvi pritožbe – z odločbo ali zaradi molka organa – če je izključno taka, se zgolj potrdi akt ali molk, zoper katerega se pritožnik pritožuje, in ločeno ni izpodbojna, tako da je treba predloge zoper to odločbo, ki v razmerju do prvotne odločbe nima samostojne vsebine, obravnavati, kot da se nanašajo na prvotni akt. Mogoče je namreč, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na svojo vsebino ne potrjuje akta, ki ga tožeča stranka izpodbija. Tako je, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev oziroma če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (glej sodbi z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 71 in navedena sodna praksa, ter z dne 15. septembra 2017, Skareby/ESZD, T‑585/16, EU:T:2017:613, točka 18 in navedena sodna praksa).
15 V obravnavani zadevi odločba o zavrnitvi pritožbe zgolj potrjuje izpodbijano odločbo, ker ne spreminja njenega izreka in ne vsebuje ponovne preučitve položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev. Okoliščina, da je moral organ, pooblaščen za odločanje o pritožbi tožeče stranke, v odgovor na trditve tožeče stranke v pritožbi navesti pojasnila o razlogih za izpodbijano odločbo, ne more upravičiti tega, da se zavrnitev pritožbe obravnava kot samostojni akt, ki posega v položaj tožeče stranke (glej v tem smislu sodbi z dne 9. decembra 2009, Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točki 55 in 56, ter z dne 14. novembra 2013, Europol/Kalmár, T‑455/11 P, EU:T:2013:595, točka 41).
16 Ker v teh okoliščinah odločba o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine, je treba predloge za razglasitev ničnosti obravnavati, kot da so usmerjeni samo proti izpodbijani odločbi, katere zakonitost je vseeno treba preučiti ob upoštevanju obrazložitve iz odločbe o zavrnitvi pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2017, HQ/CPVO, T‑592/16, neobjavljena, EU:T:2017:897, točka 21).
Predlogi za razglasitev ničnosti
17 Tožeča stranka v podporo predlogom za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev interesa in kontinuitete službe, drugi na kršitev obveznosti preglednosti in tretji na kršitev načela enakega obravnavanja.
Prvi tožbeni razlog: kršitev interesa in kontinuitete službe
18 Prvi tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, ki se nanašata na interes oziroma kontinuiteto službe.
– Prvi del: interes službe
19 Tožeča stranka s prvim delom trdi, da je izpodbijana odločba v nasprotju z interesom službe, ki po njenem mnenju zahteva, da se ji odobri podaljšanje, za katero je zaprosila.
20 V podporo temu stališču navaja štiri trditve.
21 Najprej, trdi, da ni bilo treba zmotiti delovanja službe, ki je pod njenim vodstvom delovala zelo učinkovito in motivirano.
22 Dalje, trdi, da je treba zaradi pomoči, ki jih je Unija dodelila tej državi, in tveganj, ki jih v Uniji povzročajo možnosti lokalne ali regionalne destabilizacije, ki lahko pripeljejo do nove migracijske krize, v Etiopiji ohraniti popolnoma delujočo delegacijo.
23 Poleg tega tožeča stranka meni, da je v celoti izpolnjevala zahteve, ki jih narekujejo potrebe funkcije: pridobljene izkušnje na diplomatskem področju, zlasti v zvezi z razvojno pomočjo; pridobljeno znanje o zadevni državi in regiji; zaupanje in spoštovanje, ki ju je vzpostavila v odnosih z lokalnimi organi; dostop do privilegiranih podatkov zaradi svoje vključitve v dobro obveščene kroge.
24 Nazadnje trdi, da bi se lahko neodobritev podaljšanja, za katero je zaprosila, razumela kot dejanje slabega upravljanja javnih sredstev in da bi to lahko v več državah članicah izkoristile skrajne desničarske stranke, ki nasprotujejo evropskemu povezovanju.
25 ESZD te trditve prereka.
26 V zvezi s tem je očitno, da v obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija odločbo, ki je bila v zvezi z njo sprejeta v okviru politike mobilnosti, ki jo izvaja ESZD in ki načeloma vključuje rotacijo vsakega člana osebja vsaka štiri leta, pri čemer ta politika temelji na naslednjih aktih:
– členu 2 Priloge X h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim se uradniki, ki delajo v tretji državi, periodično premeščajo po posebnem postopku, imenovanem „mobilnostni postopek“;
– členu 6(10) Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju [ESZD] (2010/427/EU) (UL 2010, L 201, str. 30), v skladu s katerim „visoki predstavnik določi pravila o mobilnosti, da se zagotovi visoko mobilnost članov osebja ESZD“;
– „EU Delegations’ guide“ (Vodnik za delegacije EU), ki določa, da razporeditev v delegacijo običajno traja štiri leta in da ima osebje možnost zaprositi za podaljšanje ali predčasni odhod, pri čemer se taka odstopanja odobrijo samo v izjemnih primerih, ki morajo biti ustrezno utemeljeni in upoštevati interes službe.
27 Glede te politike rotacije je treba omeniti, da imajo v skladu s sodno prakso institucije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri razporejanju zaposlenih, ki jih imajo na voljo, glede na te naloge, vendar pod pogojem, da so zaposleni razporejeni v interesu službe in da se pri razporejanju upošteva enakovrednost delovnih mest (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 1988, Hecq/Komisija, 19/87, EU:C:1998:165, točka 6, in z dne 19. oktobra 2017, Bernaldo de Quiros/Komisija, T‑649/16, neobjavljena, EU:T:2017:736, točka 22).
28 Kadar Splošno sodišče odloča o tožbi, mora pri nadzoru, ki ga izvaja nad odločbami v zvezi z organizacijo služb, preveriti, ali je OI deloval v razumnih mejah in ni očitno nepravilno uporabil svoje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2000, Dejaiffe/UUNT, T‑223/99, EU:T:2000:292, točka 53, in z dne 21. septembra 2004, Soubies/Komisija, T‑325/02, EU:T:2004:271, točka 50).
29 Tožeča stranka mora za dokaz obstoja očitne napake predložiti dokaze, zaradi katerih se presoje uprave ne zdijo verjetne (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2013, Demeneix/Komisija, F‑96/12, EU:F:2013:52, točka 45 in navedena sodna praksa).
30 V obravnavani zadevi je očitno, da ta zahteva ni bila izpolnjena, saj je tožeča stranka predstavila svoje videnje tega, kar po njenem mnenju pomeni interes službe, ne da bi prepričljivo izpodbijala presoje ESZD, katerih verodostojnosti ji ni uspelo omajati.
31 Tako je, kar zadeva prvo trditev, ESZD lahko brez očitne napake pri presoji menila, da bo delegacija še naprej delovala ustrezno pod vodstvom novega vodje delegacije, ki je bil med drugim imenovan na podlagi svojih sposobnosti upravljanja.
32 Kar zadeva drugo trditev, je lahko ESZD brez očitne napake pri presoji menila, da težave v zadevni državi ali regiji po svoji naravi ali intenzivnosti niso drugačne od težav, ki se pojavljajo drugje, ne da bi to moralo ovirati rotacijo, pri čemer lahko te težave enako učinkovito obravnava drug diplomat, izbran na podlagi izkušenj in znanja, ki so potrebni za tovrstno funkcijo v tej vrsti delegacije.
33 Kar zadeva tretjo trditev, je lahko ESZD brez očitne napake pri presoji menila, da mora lastnosti, ki jih je poudarila tožeča stranka, nujno imeti vsak vodja delegacije, ki je na delovnem mestu že več let, in da bi odobritev zahtevanega podaljšanja na tej podlagi onemogočila ali skoraj onemogočila rotacijo na tej ravni odgovornosti.
34 Kar zadeva zadnjo trditev, je lahko ESZD brez očitne napake pri presoji menila, da redna mobilnost znotraj organizacije, zlasti v zadevni delegaciji, prispeva k zdravemu upravljanju javnih financ in krepitvi podobe Unije, ker je usklajena s prakso, ki se na tem področju izvaja v državah članicah.
35 V zvezi s tem je treba spomniti, kot opozarja ESZD, da je mobilnost stalno načelo v organizaciji diplomatskih služb, saj je cilj preprečiti pretirano bližino med diplomati ter vplivnimi organi, organizacijami in krogi v državah sprejemnicah, ki se lahko razvije zaradi predolge prisotnosti.
36 Ker so ta pojasnila verjetna, je treba ugotoviti, da glede na trditve, ki jih je tožeča stranka predstavila v prvem delu tega prvega tožbenega razloga, presoja ESZD ne vsebuje očitne napake, zato je treba ta prvi del zavrniti.
– Drugi del: kontinuiteta službe
37 Po mnenju tožeče stranke je kontinuiteta službe zahtevala, da se ji odobri podaljšanje, za katero je zaprosila, ker bi številni napovedani odhodi iz delegacije lahko to delegacijo destabilizirali, če ne bi bilo močnega temelja, ki bi ga zagotovila ohranitev vodje delegacije.
38 ESZD to stališče prereka.
39 V zvezi s tem je treba spomniti, da interes službe zahteva, da ne pride do prekinitve njene kontinuitete (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2017, PF/Komisija, T‑617/16, neobjavljena, EU:T:2017:829, točka 100 in navedena sodna praksa), kar pomeni, da mora biti predmet nadzora tudi obstoj morebitnih očitnih napak, zaradi katerih presoje OI niso verjetne (glej sodno prakso, navedeno v točkah 28 in 29 zgoraj).
40 V obravnavani zadevi tožeča stranka poudarja, da je bil za rotacijo leta 2017 poleg njenega odhoda predviden odhod še petih oseb na pomembnih delovnih mestih, in sicer, na eni strani – izmed osebja ESZD – odhod njene pomočnice, vodje administracije in vodje političnega oddelka ter, na drugi strani – izmed osebja generalnega direktorata za mednarodno sodelovanje in razvoj – odhod vodje sodelovanja ter vodje oddelka za razvoj podeželja in prehransko varnost.
41 V zvezi s tem je treba poudariti, da je zamenjava osebja bistven del mobilnosti in sama po sebi ne ogroža kontinuitete službe, saj to kontinuiteto zagotavlja posvetovanje med odhajajočim osebjem, osebjem, ki ostaja, in prihajajočim osebjem, ki je izbrano predvsem na podlagi znanja in izkušenj, ki jih lahko uporabijo za zadevno vrsto delovnega mesta.
42 Trditev tožeče stranke ne načenja verodostojnosti presoj ESZD, saj je ta lahko brez očitne napake pri presoji menila, da bo v obravnavani zadevi kontinuiteta v okviru tega posvetovanja zagotovljena, prvič, z ohranitvijo namestnika vodje delegacije, ki je bil na delovnem mestu že dve leti in je moral ostati še dve, drugič, s prihodom novega vodje političnega oddelka, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, ter tretjič, z vpisom delovnega mesta vodje delegacije na seznam delovnih mest, ki morajo biti zapolnjena v okviru rotacije 2017, tako da to delovno mesto nikoli ne bi bilo nezasedeno.
43 Enako je lahko ESZD brez očitne napake pri presoji menila, da je treba za zagotovitev srednjeročne kontinuitete leta 2017 imenovati novega vodjo delegacije, da se ekipi omogoči, da pod tem novim vodstvom analizira dogodke, ki se bodo v državi zgodili po napovedanih volitvah.
44 Iz navedenega izhaja, da je treba, ker ni bila ugotovljena nobena očitna napaka pri presoji, zavrniti del, ki se nanaša na kontinuiteto službe, in tudi prvi tožbeni razlog v celoti, ker sta bila oba dela, ki ga sestavljata, zavrnjena.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti preglednosti
45 Tožeča stranka trdi, da pravila o preglednosti niso bila upoštevana, ker ni dobila nobenega pravega pojasnila, razen ustne potrditve, da politika mobilnosti ne pozna nobene izjeme, to je potrditve, ki je sicer napačna glede na druge primere, v katerih so bile izjeme odobrene.
46 V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti te obrazložitve, ki je del materialne zakonitosti spornega akta (glej sodbi z dne 1. marca 2017, Silvan/Komisija, T‑698/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:131, točka 17 in navedena sodna praksa, in z dne 19. julija 2017, Parlament/Meyrl, T‑699/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:524, točka 47 in navedena sodna praksa).
47 Če povzamemo besedilo iz člena 296 PDEU, je namen obveznosti obrazložitve, kot je določena v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen ali pa vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in drugič, temu sodišču omogočiti, da izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 2017, LP/Europol, T‑719/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:7, točka 17).
48 V obravnavani zadevi je ESZD v izpodbijani odločbi navedla, da zavrnitev podaljšanja temelji na potrebi po zagotovitvi redne rotacije vodij delegacij, pri čemer se običajno upošteva jasna politika mobilnosti po največ štirih letih.
49 Ta obrazložitev je bila povzeta in podrobneje pojasnjena v odločbi o zavrnitvi pritožbe, v kateri so bile trditve tožeče stranke podrobno analizirane, kot je razvidno iz točke 6 zgoraj.
50 Poleg tega se trditev o nepravilnosti obrazložitve prekriva s tožbenim razlogom, ki se nanaša na enako obravnavanje, preučenim v nadaljevanju.
51 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog prav tako zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja
52 Tretji tožbeni razlog je razdeljen na tri dele.
– Prvi del: rasna diskriminacija tožeče stranke
53 Tožeča stranka s prvim delom trdi, da zavrnitev njene prošnje temelji na antisemitski diskriminaciji.
54 Neodvisno od splošnosti teh trditev je treba spomniti, da člen 91(2) Kadrovskih predpisov zahteva, da se je treba na tožbeni razlog, ki se navaja pred sodiščem Unije, sklicevati že v okviru predhodnega postopka, zato da se lahko OI seznani z očitki, ki jih zadevna oseba uveljavlja zoper izpodbijano odločbo, sicer ta razlog ni dopusten (glej sodbo z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točki 71 in 73 ter navedena sodna praksa).
55 V obravnavani zadevi tožeča stranka v pritožbi ni omenila suma o antisemitskih razlogih. Poleg tega ni trdila, da bi okoliščine, ki so nastale po pritožbi, lahko privedle do suma, da je bila diskriminirana.
56 Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavreči kot nedopusten.
– Drugi del: odobritev podaljšanja drugim vodjem delegacij
57 Tožeča stranka z drugim delom meni, da je ESZD kršila načelo enakega obravnavanja, ko je zavrnila podaljšanje njene razporeditve, medtem ko ga je odobrila drugim vodjem delegacij, čeprav so bili ti v primerljivem položaju.
58 V zvezi s tem je treba spomniti, da je obveznost zagotoviti enako obravnavanje splošno načelo prava Unije, ki je opredeljeno v členih 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 54 in navedena sodna praksa).
59 V skladu s sodno prakso to načelo zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija, C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 55 in navedena sodna praksa).
60 Tega načela ne krši razlikovanje, utemeljeno na podlagi objektivnega in razumnega merila, kadar je to razlikovanje sorazmerno s ciljem, ki ga to razlikovanje uresničuje (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2004, Afari/ECB, T‑11/03, EU:T:2004:77, točka 65, in z dne 23. januarja 2007, Chassagne/Komisija, F‑43/05, EU:F:2007:14, točka 91).
61 ESZD v svoji utemeljitvi poudarja, da odločbe o podaljšanju temeljijo na interesu službe, ker je zanje težko uporabiti načelo enakosti, saj so primerjave zaradi razlik med državami zapletene.
62 V zvezi s tem je treba spomniti, da je obravnavano načelo splošno in se uporablja za akte, ki jih OI sprejme na podlagi Kadrovskih predpisov, vsakič, ko je primerjava med položaji mogoča (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2006, Buendia Sierra/Komisija, T‑311/04, EU:T:2006:329, točka 130).
63 Njegove uporabe same po sebi ne preprečuje dejstvo, da odločbe o prošnjah za podaljšanje temeljijo na interesu službe, saj je ta interes med objektivnimi in razumnimi merili, ki lahko utemeljujejo različno obravnavanje uradnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2006, De Smedt/Komisija, F‑59/05, EU:F:2006:105, točka 76).
64 Iz pisanj strank in razprave na obravnavi je razvidno, da je primerjava med odgovori na prošnje za podaljšanje, čeprav ni preprosta, mogoča, ker ESZD sama izvaja tako primerjavo v odločbi o zavrnitvi pritožbe, ko poskuša poudariti, zakaj so bili vodje delegacij, ki jih je omenila tožeča stranka, v drugačnem položaju kot ona.
65 Tako so v odločbi o zavrnitvi pritožbe analizirane trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v zvezi s štirimi pozitivno rešenimi prošnjami, čeprav so bile zadevne osebe v položajih, ki so bili primerljivi z njenim glede na upokojitveno starost in politično nestabilnost v državi sprejemnici.
66 To trditev je treba preučiti na podlagi sodne prakse, ki daje upravi široko diskrecijsko pravico pri odločanju o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v interesu službe, pri čemer mora sodišče Unije v okviru svojega nadzora nato preveriti, ali je prišlo do samovoljnega razlikovanja ali očitne napake pri presoji (sodba z dne 25. februarja 2010, Pleijte/Komisija, F‑91/08, EU:F:2010:13, točka 58).
67 Iz razprave med strankama je očitno, da sta se dve od prošenj, na katere se je sklicevala tožeča stranka, nanašali na leto rotacije, za katero je tožeča stranka vložila prošnjo za podaljšanje, to je leto 2017.
68 V enem primeru je bilo podaljšanje odobreno, zato da bi, kot je navedla ESZD, diplomat ostal na delovnem mestu za običajen čas razporeditve v tujini, in sicer štiri leta, saj je bila prvotna razporeditev odobrena za omejeno obdobje treh let, ker je šlo za razporeditev v „težavno“ državo. V tej zadevi je ESZD želela uskladiti trajanje razporeditve te osebe in prakso, ki se uporablja v službi, to je razporeditev za največ štiri leta. Po mnenju ESZD se ta položaj razlikuje od položaja tožeče stranke, ker je bila ta na svoje delovno mesto vodje delegacije takoj razporejena za štiriletno obdobje.
69 V drugem primeru je bila po mnenju ESZD odločitev utemeljena s potrebo po tem, da vodja delegacije ostane na delovnem mestu, da bi se ekipi omogočilo, da pod njegovim vodstvom spremlja dogodke, povezane z volitvami v državi sprejemnici.
70 Tožeča stranka trdi, da so volitve potekale tudi v državi, v katero je bila sama razporejena, tako da bi iz istih razlogov moralo biti ugodeno tudi njeni prošnji.
71 Po mnenju ESZD teh dveh položajev vseeno ni mogoče primerjati, ker volitve, upoštevane v odločbah, niso potekale v istem času glede na morebitni odhod vodje delegacije. V državi, v kateri je bilo podaljšanje odobreno, so potekale pred rotacijo, zaradi česar je bilo zaželeno, da vodja delegacije ostane na delovnem mestu zaradi analize nadaljnjih dogodkov. Drugače je bilo v državi, v katero je bila razporejena tožeča stranka in v kateri so volitve sledile odhodu vodje delegacije, zaradi česar je bila boljša takojšnja zamenjava, da bi ekipa lahko nato spremljala celoten proces pod novim vodstvom.
72 Tožeča stranka v svojih pisanjih analizira še dva primera, v katerih je bilo podaljšanje po njenem mnenju odobreno v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
73 V zvezi s tem je treba spomniti, da sta se zadevna primera nanašala na pretekli rotaciji, zaradi česar so primerjave, tudi če ostajajo mogoče, manj neposredne, saj se prednostne naloge in zahteve lahko sčasoma spreminjajo.
74 V enem primeru je bilo podaljšanje po mnenju ESZD odobreno, ker delegacija v nasprotju z delegacijo, ki jo je vodila tožeča stranka, ni imela namestnika vodje delegacije. V drugem primeru naj bi bilo odobreno, zato da odhod vodje delegacije ne bi sovpadal z odhodom vodje političnega oddelka, kar ni bilo zaželeno, saj je delegacijo sestavljala manjša ekipa, v kateri člani, ki so ostali, niso mogli zagotoviti kontinuitete.
75 V nobeni od teh dveh zadev in niti v obeh zgoraj preučenih zadevah odločitev o odobritvi podaljšanja nikakor ni bila sprejeta zato, da bi se zadevni osebi omogočilo, da kariero konča na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, saj je odločitev, nasprotno, temeljila na oceni, ki je bila opravljena z vidika interesa službe in se je nanašala na prispevek, ki ga je ohranitev zadevne osebe na delovnem mestu predstavljala z vidika prednosti, ki bi lahko izhajala iz prihoda novega vodstva.
76 Po mnenju Splošnega sodišča so ti preudarki, ki so bili v odločbi o zavrnitvi pritožbe navedeni v pojasnitev različnega obravnavanja zadev, verjetni, ne da bi tožeča stranka predstavila elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je prišlo do samovoljne diskriminacije ali očitne napake pri presoji.
77 Glede tega, kakšno mesto je treba pripisati osebnim preudarkom, kot je želja končati kariero v določenem kraju, je treba spomniti, da morajo odločbe temeljiti na interesu službe in da taki preudarki, tudi če jih organ lahko upošteva, ne morejo prevladati nad drugimi elementi, ki se štejejo za pomembnejše z vidika tega interesa.
78 Glede na te preudarke je treba drugi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.
– Tretji del: ukrepi, ki jih je treba sprejeti v zvezi z ženskami
79 Tožeča stranka s tretjim delom meni, da bi njena prošnja morala biti sprejeta na podlagi člena 1d(2) in (3) Kadrovskih predpisov, v katerem se po njenem mnenju zahteva sprejetje ukrepov, s katerimi se nadomesti premajhna zastopanost žensk na vodstvenih položajih v javni upravi Unije.
80 ESZD to stališče prereka.
81 V skladu s členom 1d(2) Kadrovskih predpisov je popolna enakost med moškimi in ženskami v poklicnem življenju bistven element, ki ga je treba upoštevati pri izvajanju vseh vidikov Kadrovskih predpisov.
82 V skladu s to določbo načelo enakega obravnavanja institucijam Unije ne preprečuje, da ohranijo ali sprejmejo ukrepe, ki omogočajo posebne ugodnosti, da se tako manj zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali da se preprečijo ali nadomestijo pomanjkljivosti na poklicnih poteh.
83 V skladu s členom 1d(3) Kadrovskih predpisov OI institucij z dogovorom in po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise določijo ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk na področjih, za katere veljajo ti kadrovski predpisi, in sprejmejo ustrezne določbe, zlasti za odpravo tistih dejanskih neenakosti, ki ovirajo možnosti žensk na teh področjih.
84 Iz teh določb izhaja, prvič, da je enakost moških in žensk „bistven“ element za izvajanje Kadrovskih predpisov, drugič, da ta razsežnost velja za „vse“ vidike, povezane s tem izvajanjem, tretjič, da institucije lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi nadomestijo premajhno zastopanost žensk na nekaterih funkcijah, in četrtič, da morajo z dogovorom določiti ukrepe, s katerimi se lahko odpravijo dejanske neenakosti, ki ovirajo možnosti žensk.
85 Po mnenju ESZD v odločbah o podaljšanju razporeditve na delovno mesto vodje delegacije ni mogoče upoštevati spola, saj morajo take odločbe temeljiti izključno na interesu službe.
86 To stališče je ESZD zagovarjala v odločbi o zavrnitvi pritožbe, v kateri je navedla, da „ker je podaljšanje razporeditve osebja v delegacijo utemeljeno samo z interesom službe, njenega statusa ženske ni mogoče upoštevati pri načrtovanju morebitnega podaljšanja njene razporeditve na to delovno mesto“.
87 Prav tako je bilo potrjeno v odgovoru ESZD na pisna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo pred obravnavo, pri čemer je ESZD poudarila, na eni strani, „da ni povezave med politiko enakih možnosti in politiko mobilnosti znotraj ESZD“ ter, na drugi strani, da „obravnavanje take prošnje [za podaljšanje] spada v okvir politike mobilnosti, in ne […] politike enakih možnosti moških in žensk“.
88 Predstavnik ESZD je na obravnavi v istem smislu poudaril, da je „politika mobilnosti […] politika, ki je ločena od politike enakih možnosti“. ESZD je v odgovor na vprašanja, postavljena v okviru ukrepov procesnega vodstva po obravnavi, prav tako pojasnila, da so bile „prošnje za podaljšanje […] obravnavane glede na interes službe v vsakem posameznem primeru, neodvisno od vprašanja, ali je prosilec moški ali ženska“.
89 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je zakonodajalec, ki je sprejel Kadrovske predpise, s sprejetjem zadevnih določb izrazil željo, da enakosti spolov, zlasti zastopanosti žensk na nekaterih funkcijah, podeli „bistveno“ mesto v posvetovanju, pri katerem se izvajajo „vsi“ vidiki Kadrovskih predpisov.
90 Ta želja se ne odraža v stališčih ESZD, ki je s svojimi izjavami v upravnem in sodnem postopku, nasprotno, pokazala, da kar zadeva njo, preudarki o spolu niso povezani z interesom službe.
91 ESZD trdi, da je trenutno ne zavezuje nobena določba, ki bi ji nalagala, da nadomesti premajhno zastopanost žensk na nekaterih funkcijah, saj se lahko take določbe sprejmejo samo na podlagi člena 1d(2) ali (3) Kadrovskih predpisov, ki se še ne izvaja.
92 V tem okviru je treba ugotoviti, ali lahko institucije v pričakovanju ukrepov, ki jih morajo torej sprejeti, iz odločb, s katerimi se izvajajo vidiki Kadrovskih predpisov, izključijo preudarke o spolu, zlasti tiste o zastopanosti žensk na nekaterih funkcijah, kot trdi ESZD.
93 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da zakonodajalec v členu 1d(2) Kadrovskih predpisov ni zgolj napovedal, da bodo institucije sprejele ukrepe. Izjavil je tudi, ne da bi poleg tega navedel kakršen koli rok ali pogoj in ne da bi bila ta izjava odvisna od sprejetja nekaterih ukrepov, da je enakost spolov „bistvena“ razsežnost, ki jo je treba upoštevati pri „vseh“ vidikih, pri katerih se izvajajo Kadrovski predpisi.
94 Iz tega sledi, da ESZD s tem, da je enakost spolov izključila iz preudarkov, obravnavanih ob sprejetju odločbe o prošnji za podaljšanje, ki jo je vložila tožeča stranka, čeprav je ta razsežnost po mnenju zakonodajalca bistvena, ni upoštevala določb Kadrovskih predpisov, ki jih je navedla tožeča stranka.
95 Ta napaka je očitna glede na nasprotje med izključitvijo preudarkov o spolu iz odločbe o zavrnitvi pritožbe in bistveno naravo, ki jo tem preudarkom pripisuje zakonodajalec, ki je sprejel Kadrovske predpise.
96 Vendar v skladu s sodno prakso razglasitev ničnosti upravne odločbe zaradi napake ni utemeljena, če ta napaka ni odločilno vplivala na vsebino te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2015, Navarro/Komisija, T‑556/14 P, EU:T:2015:368, točka 26).
97 V obravnavani zadevi bi bil izrek izpodbijane odločbe lahko drugačen, če enakost spolov ne bi bila takoj in načeloma izključena iz presoje ESZD, medtem ko se morajo odločitve o organizaciji njenih služb sprejemati v pravnem okviru, določenem s Kadrovskimi predpisi.
98 Iz tega razloga je treba sprejeti tretji del tretjega tožbenega razloga in izpodbijano odločbo razglasiti za nično.
Odškodninski zahtevek
99 Tožeča stranka predlaga, naj se ESZD naloži, naj ji kot odškodnino za nepremoženjsko škodo plača pavšalni znesek, primarno, v višini 250.000 EUR, podredno, v višini 200.000 EUR ali, še bolj podredno, v višini 150.000 EUR, 100.000 EUR ali 50.000 EUR.
100 Na podlagi člena 76(d) Poslovnika mora vsaka tožba vsebovati navedbo predmeta spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta podatek mora biti dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, brez drugih podatkov v utemeljitev. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe. Natančneje, odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Unije, mora vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter naravo in obseg te škode (glej sklep z dne 16. januarja 2004, Arizona Chemical in drugi/Komisija, T‑369/03 R, EU:T:2004:9, točka 120 in navedena sodna praksa).
101 Ugotoviti pa je treba, da tožba, kar zadeva opredelitev zatrjevane škode in vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem in to škodo, ne izpolnjuje pogojev iz člena 76(d) Poslovnika.
102 Tožeča stranka namreč ne navaja nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obstoj škode, oceniti njen obseg ali dokazati obstoj vzročne zveze.
103 Zato je treba ta odškodninski zahtevek zavreči kot nedopusten.
Stroški
104 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
105 V obravnavani zadevi ESZD v bistvenem delu ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 30. junija 2016 o zavrnitvi prošnje Chantal Hebberecht za podaljšanje njene razporeditve kot vodje delegacije Evropske unije v Etiopiji se razglasi za nično.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. ESZD se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Nihoul | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. novembra 2018.
Podpisi