Zadeva T-262/10

Microban International Ltd in

Microban (Europe) Ltd

proti

Evropski komisiji

„Javno zdravje – Seznam aditivov, ki se lahko uporabljajo pri proizvodnji polimernih materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili – Preklic prošnje za uvrstitev aditiva na seznam s strani prvotnega vlagatelja – Sklep Komisije o neuvrstitvi snovi 2,4,4’‑trikloro‑2’‑hidroksidifenil eter na seznam – Ničnostna tožba – Dopustnost – Predpis – Neposredno nanašanje – Neobstoj izvedbenih ukrepov – Pravna podlaga“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti, razen zakonodajnih

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredno zadevanje – Merila

(člen 230, četrti odstavek, ES; člen 263, četrti odstavek, PDEU)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno nanašajo – Sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam dovoljenih aditivov, določen z Direktivo 2002/72 – Tožba, ki so jo vložila podjetja, ki zadevni aditiv uporabljajo za izdelavo svojih proizvodov – Dopustnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

4.      Približevanje zakonodaj – Materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili – Sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam dovoljenih aditivov, določen z Direktivo 2002/72 – Pravna podlaga – Člen 11(3) Uredbe št. 1935/2004 – Nedopustnost

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1935/2004, člen 11(3); Direktiva Komisije 2002/72)

5.      Približevanje zakonodaj – Materiali in izdelki, namenjeni za stik z živili – Sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam dovoljenih aditivov, določen z Direktivo 2002/72 – Sprejetje sklepa na podlagi preklica prošnje za uvrstitev s strani prvotnega vlagatelja

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1935/2004; Direktiva Komisije 2002/72)

1.      Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da zajema vse splošne akte razen zakonskih.

S tega vidika je treba sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam aditivov, ki se lahko v skladu z Direktivo 2002/72 o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, uporabljajo pri proizvodnji takih materialov in izdelkov, sprejet na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590 in 89/109, šteti za predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Tak sklep je namreč Komisija sprejela pri izvajanju izvedbenih pristojnosti, in ne pri izvajanju zakonodajnih pristojnosti. Ker se nanaša na vse fizične in pravne osebe, ki proizvajajo in/ali tržijo ta aditiv, ter na izdelke in materiale, ki to snov vsebujejo, je ta sklep splošen, saj se uporablja v objektivno opredeljenih okoliščinah in povzroča pravne učinke za splošno in abstraktno določeno kategorijo oseb.

(Glej točke od 21 do 25.)

2.      Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko fizične ali pravne osebe vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

Glede pojma neposrednega nanašanja je treba poudariti, da se izraz „ki se nanje neposredno […] nanašajo“ v členu 263, četrti odstavek, PDEU pojavi dvakrat. Po eni strani je v tej določbi povzeto besedilo člena 230, četrti odstavek, ES in se nanaša na „akte, ki se nanje neposredno […] nanašajo“. Po drugi strani je s členom 263, četrti odstavek, PDEU uveden pojem „predpisi, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.

Pogoj neposrednega nanašanja, kakor je bil naveden v členu 230, četrti odstavek, ES, je zahteval, prvič, da ima sporni ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika, in drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so odgovorni za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je bila ta izvedba samodejna in je temeljila izključno na sporni ureditvi brez uporabe drugih izvedbenih pravil. Člen 263, četrti odstavek, PDEU s tem, da fizični ali pravni osebi omogoča vložitev tožbe zoper predpise, ki se nanjo neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, uresničuje cilj določitve pogojev za vložitev direktne tožbe. Pojma neposrednega nanašanja, kakor je bil nedavno uveden v tej določbi, zato nikakor ni mogoče razlagati ožje od pojma neposrednega zadevanja, kakor je bil naveden v členu 230, četrti odstavek, ES. Ker je bilo ugotovljeno, da sklep tožečo stranko neposredno zadeva v smislu pojma neposrednega zadevanja, kakor je bil naveden v členu 230, četrti odstavek, ES, je treba ugotoviti, da se izpodbijani sklep nanjo tudi neposredno nanaša v smislu pojma neposrednega nanašanja, kakor je bil nedavno uveden v člen 263, četrti odstavek, PDEU.

(Glej točke 18, 26, 27 in 32.)

3.      Šteti je treba, da sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam aditivov, ki se lahko v skladu z Direktivo 2002/72 o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, uporabljajo pri proizvodnji takih materialov in izdelkov, ki povzroči prepoved trženja materialov in izdelkov, ki vsebujejo ta aditiv, neposredno učinkuje na pravni položaj podjetij, ki ta aditiv kupujejo in ga uporabljajo za izdelavo proizvoda s protibakterijskimi in protimikrobnimi lastnostmi, ki se nato prodaja za uporabo pri izdelavi polimernih materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili.

(Glej točki 28 in 30.)

4.      Sklep Komisije o neuvrstitvi aditiva na seznam aditivov, ki se lahko v skladu z Direktivo 2002/72 o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, uporabljajo pri proizvodnji takih materialov in izdelkov, s katerim je Komisija prepovedala trženje posamičnega aditiva kot aditiva, ki se uporablja pri proizvodnji materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, in zato tega aditiva ni uvrstila na pozitivni seznam in ga je črtala z začasnega seznama, ne more temeljiti na členu 11(3) Uredbe št. 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590 in 89/109. Člen 11(3) Uredbe št. 1935/2004 se namreč nanaša le na primere, v katerih namerava Komisija dovoliti uporabo in trženje snovi, ki sestavlja materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, v Uniji.

(Glej točke od 46 do 48.)

5.      Komisija krši postopek, določen z Uredbo št. 1935/2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, in o razveljavitvi direktiv 80/590 in 89/109 in z Direktivo 2002/72 o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili, če na podlagi preklica – s strani prvotnega vlagatelja – prošnje za uvrstitev aditiva na seznam dovoljenih aditivov sprejme sklep o neuvrstitvi tega aditiva na seznam aditivov, ki se lahko v skladu z Direktivo 2002/72 uporabljajo pri proizvodnji polimernih materialov in izdelkov, namenjenih za stik z živili, ne da bi bila sprejeta odločitev o obvladovanju tveganja v smislu uvodne izjave 14 Uredbe št. 1935/2004.

(Glej točki 67 in 69.)