SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 29. septembra 2009

Zadeva F-125/07

Armin Hau

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2006 – Neuvrstitev na seznam uradnikov, ki napredujejo – Primerjalna ocena uspešnosti – Upoštevni prag – Neupoštevanje kakovosti ,preostanka‘“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Hau predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta, objavljene 21. novembra 2006, o neuvrstitvi njegovega imena na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2006 napredujejo v naziv B*7.

Odločitev:      Odločba Parlamenta, objavljena 21. novembra 2006, o neuvrstitvi tožeče stranke na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2006 napredujejo v naziv B*7, se razglasi za nično. Parlamentu se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Možnost obrazložitve odločbe o nenapredovanju v predhodnem postopku – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25, drugi odstavek, in 90(2))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Upoštevanje predloga za napredovanje v prejšnjem obdobju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

1.      Uprava ima možnost, da v predhodnem postopku obrazloži odločbo o nenapredovanju. Vendar je treba ugotoviti, da kadar uprava to možnost uporabi, zadevnim uradnikom odvzame možnost, da bi bili ob vložitvi pritožbe seznanjeni z razlogi izpodbijane odločbe in tako pojasnili svoje argumente. Zato se uprava proti uradniku, ki je bil seznanjen z razlogi za odločbo le na stopnji zavrnitve pritožbe, pri tožbenih razlogih ali očitkih, povezanih s tožbenimi razlogi, ne more sklicevati na spoštovanje načela skladnosti pritožbe in tožbe.

(Glej točko 24.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. februar 1992, Volger proti Parlamentu, T-52/90, Recueil, str. II-121, točka 36.

2.      Uprava ima pri ocenjevanju delovne uspešnosti, ki jo je treba upoštevati pri odločbi o napredovanju iz člena 45 Kadrovskih predpisov, široko diskrecijsko pravico. Nadzor sodišča Skupnosti mora tako biti omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela svojo oceno, ostala v okviru razumnih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno.

Vendar uprava s široko diskrecijsko pravico ne more biti odvezana od obveznosti, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera. To, da je bil uradnik predlagan za napredovanje v napredovalnem obdobju pred spornim obdobjem, je upošteven dejavnik delovne uspešnosti, če se njegova delovna uspešnost od napredovalnega obdobja, v katerem je bil predlagan za napredovanje, ni zmanjšala.

Poleg tega bi lahko sistematično neupoštevanje kakovosti „preostanka“ povzročilo diskriminacijo med uradniki, kandidati za napredovanje, ker bi se objektivno različni položaji obravnavali enako. Ker je dejstvo, da je uradnik že dosegel prag za napredovanje v prejšnjem napredovalnem obdobju, tesno povezano z delovno uspešnostjo, ki jo je prej dokazal, je ta namreč z vidika njegove delovne uspešnosti v drugačnem položaju od oseb, ki v prejšnjem napredovalnem obdobju niso dosegle navedenega praga za napredovanje.

(Glej točke od 26 do 28.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. oktober 1986, Vaysse proti Komisiji, 26/85, Recueil, str. 3131, točka 26; 21. november 1991, Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14;

Sodišče prve stopnje: 11. december 1991, Frederiksen proti Parlamentu, T-169/89, Recueil, str. II-1403, točka 69; 4. maj 2005, Sena proti EASA, T-30/04, ZOdl. JU, str. I-A-113 in II-519, točka 80; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T-132/03, ZOdl. JU, str. I-A-253 in II-1169, točka 69;

Sodišče za uslužbence: 10. oktober 2007, Berrisford proti Komisiji, F-107/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 76.