SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 3. septembra 2008(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika (SZVP) – Omejevalni ukrepi zoper osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in s talibani – Združeni narodi – Varnostni svet – Resolucije, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov – Izvajanje v Skupnosti – Skupno stališče 2002/402/SZVP – Uredba (ES) št. 881/2002 – Ukrepi, ki se nanašajo na posameznike in subjekte, vključene na seznam, ki ga je sestavil organ Združenih narodov – Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Odbor Varnostnega sveta, ustanovljen na podlagi odstavka 6 Resolucije Varnostnega sveta 1267(1999) (sankcijski odbor) – Vključitev teh posameznikov in subjektov v Prilogo I k Uredbi (ES) št. 881/2002 – Ničnostna tožba – Pristojnost Skupnosti – Pravna podlaga, ki jo sestavljajo členi 60 ES, 301 ES in 308 ES – Temeljne pravice – Pravica do spoštovanja lastnine, pravica do izjave in pravica do učinkovitega sodnega nadzora“

V združenih zadevah C-402/05 P in C-415/05 P,

katerih predmet sta pritožbi na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vloženi 17. in 21. novembra 2005,

Yassin Abdullah Kadi, stanujoč v kraju Džida (Saudova Arabija), ki ga zastopajo I. Brownlie in D. Anderson, QC, ter P. Saini, barrister, ki ga je pooblastil G. Martin, solicitor, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Al Barakaat International Foundation, s sedežem v kraju Spånga (Švedska), ki ga zastopata L. Silbersky in T. Olsson, odvetnika,

pritožnika,

druga stranka v postopku je

Svet Evropske unije, ki ga zastopajo M. Bishop, zastopnik, ter E. Finnegan in E. Karlsson, zastopnici,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa J. Rodríguez Cárcamo, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Francoske republike, ki jo zastopajo G. de Bergues, zastopnik, ter E. Belliard in S. Gasri, zastopnici

Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata H. G. Sevenster in M. de Mol, zastopnici,

intervenientke v pritožbenem postopku,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo C. Brown, J. Enegren in P. J. Kuijper, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

ob intervenciji

Francoske republike, ki jo zastopajo G. de Bergues, zastopnik, ter E. Belliard in S. Gasri, zastopnici,

intervenientka v pritožbenem postopku,

Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopajo R. Caudwell, E. Jenkinson in S. Behzadi-Spencer, zastopnice, skupaj s C. Greenwood, QC, in z A. Dashwood, barrister, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenient v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, C. W. A. Timmermans (poročevalec), A. Rosas in K. Lenaerts, predsednika senata, J. N. Cunha Rodrigues, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, J. Makarczyk, P. Kūris, sodniki, P. Lindh, sodnica, J.‑C. Bonichot, T. von Danwitz in A. Arabadjiev, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. oktobra 2007,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavah 16. januarja 2008 (C-402/05 P) in 23. januarja 2008 (C-415/05 P)

izreka naslednjo

Sodbo

1        S pritožbama Y. A. Kadi (C-402/05 P) in Al Barakaat International Foundation (v nadaljevanju: Al Barakaat, C-415/05 P) predlagata razveljavitev sodb Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 21. septembra 2005 v zadevah Kadi proti Svetu in Komisiji (T‑315/01, ZOdl., str. II‑3649) ter Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (T‑306/01, ZOdl., str. II‑3533) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba Kadi ter izpodbijana sodba Yusuf in Al Barakaat, skupaj, izpodbijani sodbi).

2        Sodišče prve stopnje je s sodbama zavrnilo ničnostni tožbi, ki sta ju vložila Y. A. Kadi in Al Barakaat zoper Uredbo Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL L 139, str. 9, v nadaljevanju: izpodbijana uredba), v delu, v katerem se ta akt nanaša nanju.

 Pravni okvir

3        V skladu s členom 1(1) in (3) Ustanovne listine Združenih narodov, podpisane v San Franciscu (Združene države Amerike) 26. junija 1945, so cilji Združenih narodov „varovati mednarodni mir in varnost“ ter „uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero“.

4        V členu 24(1) in (2) Ustanovne listine Združenih narodov je določeno:

„1.      Da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita akcija Organizacije [združenih narodov (OZN)] nalagajo njeni člani Varnostnemu svetu [Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet)] prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti in so soglasni s tem, da Varnostni svet pri opravljanju svojih dolžnosti na temelju te odgovornosti dela v njihovem imenu.

2.      Pri opravljanju teh dolžnosti dela Varnostni svet v skladu s cilji in načeli Združenih narodov. Posebne pravice, ki so Varnostnemu svetu podeljene za opravljanje teh dolžnosti, so navedene v VI., VII., VIII. in XII. poglavju.“

5        V skladu s členom 25 Ustanovne listine Združenih narodov „[č]lani Združenih narodov soglašajo v tem, da sprejemajo in izvršijo odločbe Varnostnega sveta v skladu s to Ustanovno listino“.

6        Členi 39, 41 in 48 Ustanovne listine Združenih narodov so del VII. poglavja, z naslovom „Akcija v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj“.

7        V skladu s členom 39 Ustanovne listine Združenih narodov:

„Varnostni svet ugotavlja, ali obstoji kakšno ogrožanje miru, kršitev miru ali agresivno dejanje, in daje priporočila ali pa odloči, kaj je treba ukreniti v skladu z 41. in 42. členom, da se ohranita ali vzpostavita mednarodni mir in varnost.“

8        Na podlagi člena 41 Ustanovne listine Združenih narodov:

„Varnostni svet sme odločiti, katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, zato da bi se izvršile njegove odločbe, in sme pozvati člane Združenih narodov, naj izvedejo te ukrepe. Med te ukrepe lahko sodijo popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih odnosov.“

9        Na podlagi člena 48(2) Ustanovne listine Združenih narodov „[č]lani Združenih narodov izvršijo [odločbe Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti] neposredno in s svojo dejavnostjo v ustreznih mednarodnih ustanovah, katerih člani so“.

10      Člen 103 Ustanovne listine Združenih narodov določa, „[č]e je navzkrižje med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi obveznostmi po katerem koli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti po tej Ustanovni listini“.

 Dejansko stanje

11      Dejansko stanje je bilo predstavljeno v točkah od 10 do 36 v izpodbijani sodbi Kadi ter v točkah od 10 do 41 v izpodbijani sodbi Yusuf in Al Barakaat.

12      Za to sodbo ju je mogoče povzeti, kot sledi.

13      Varnostni svet Združenih narodov je 15. oktobra 1999 sprejel Resolucijo 1267(1999), s katero je zlasti obsodil dejstvo, da se na afganistanskem ozemlju še naprej sprejema in usposablja teroriste ter pripravlja teroristična dejanja, ponovno potrdil svoje prepričanje, da je zatiranje mednarodnega terorizma nujno za ohranjanje miru in krepitev mednarodne varnosti, ter izrazil obžalovanje, da talibani še naprej nudijo pribežališče Osami bin Ladnu, kar njemu in njegovim sodelavcem na njihovem ozemlju omogoča, da upravljajo mrežo taborišč za usposabljanje teroristov in uporabljajo Afganistan kot bazo za podpiranje mednarodnih terorističnih dejavnosti.

14      V odstavku 2 te resolucije je Varnostni svet zahteval, naj talibani brez odlašanja neposredno ali posredno izročijo Osamo bin Ladna pristojnim organom v državi, v kateri je bil obdolžen, oziroma pristojnim organom v državi, v kateri mu bo odvzeta prostost in mu bo sojeno. Da bi se zagotovilo spoštovanje te določbe, odstavek 4(b) te resolucije določa, da morajo vse države članice „[z]amrzniti sredstva in druge finančne vire, ki izhajajo zlasti iz dobrin, ki so v lasti talibanov ali jih ti neposredno ali posredno nadzirajo, ali ki pripadajo ali so pod nadzorom podjetij v lasti talibanov ali pod njihovim nadzorom, kot jih je določil odbor, ustanovljen ob uporabi odstavka 6 iz naslednje točke, in paziti, da njihovi državljani ali vsaka druga oseba, ki se nahaja na njihovem ozemlju, tako odkritih sredstev in drugih finančnih virov ne da na voljo talibanom ali podjetjem v njihovi lasti ali pod njihovim neposrednim ali posrednim nadzorom ali jih ne uporabi v njihovo korist, razen če odbor iz humanitarnih razlogov ni dal nasprotnega pooblastila za posamezni primer“.

15      V odstavku 6 te resolucije je Varnostni svet odločil, da se v skladu s členom 28 njegovega začasnega poslovnika ustanovi odbor Varnostnega sveta (v nadaljevanju: sankcijski odbor), ki bo, sestavljen iz vseh njegovih članov, zadolžen zlasti, da pazi na izvrševanje ukrepov, ki jih je državam naložil odstavek 4 te resolucije, da navede sredstva ali druge finančne vire, ki jih omenja ta odstavek 4, in da preizkusi predloge za odstopanja od ukrepov, ki jih je naložil ta odstavek.

16      Ker je bil za izvedbo Resolucije 1267(1999) potreben ukrep Evropske skupnosti, je Svet Evropske unije 15. novembra 1999 sprejel Skupno stališče 1999/727/SZVP o omejevalnih ukrepih proti talibanom (UL L 294, str. 1).

17      Člen 2 tega skupnega stališča določa zamrznitev sredstev in drugih finančnih virov, ki jih imajo talibani v tujini, pod pogoji, ki jih določa ta resolucija.

18      Svet je 14. februarja 2000 na podlagi členov 60 ES in 301 ES sprejel Uredbo (ES) št. 337/2000 o prepovedi poletov in zamrznitvi sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL L 43, str. 1).

19      Varnostni svet je 19. decembra 2000 sprejel Resolucijo 1333(2000), v kateri se zahteva predvsem, naj se talibani uskladijo z Resolucijo 1267(1999), zlasti naj mednarodnim teroristom in njihovim organizacijam nehajo dajati pribežališče in omogočati usposabljanje ter naj izročijo Osamo bin Ladna pristojnim organom, da mu bo sojeno. Varnostni svet je zlasti odločil, da poostri prepoved poletov in zamrznitev sredstev, ki sta bili naloženi v skladu z Resolucijo 1267(1999).

20      Tako odstavek 8(c) Resolucije 1333(2000) določa, da morajo vse države „[b]rez odlašanja zamrzniti sredstva in druga finančna sredstva Osame bin Ladna in z njim povezanih posameznikov in subjektov, kot jih je določil sankcijski odbor, vključno z organizacijo Al Kaido, in sredstva, ki izhajajo iz premoženja Osame bin Ladna in z njim povezanih posameznikov in subjektov ali ki jih ti neposredno ali posredno nadzorujejo, in skrbeti, da njihovi državljani ali vsaka druga oseba, ki se nahaja na njihovem ozemlju, zadevnih sredstev in drugih finančnih virov in vseh drugih finančnih sredstev ali virov ne bo dala na voljo ali jih uporabila neposredno ali posredno v korist Osami bin Ladnu, njegovim sodelavcem ali vsakemu drugemu subjektu v njihovi lasti ali pod njihovim neposrednim ali posrednim nadzorom, vključno z Al Kaido“.

21      V tej določbi je Varnostni svet sankcijskemu odboru naložil, naj na podlagi informacij, ki jih bodo posredovale države in regionalne organizacije, vodi ažurni seznam posameznikov in subjektov, za katere je navedeni odbor določil, da so povezani z Osamo bin Ladnom, vključno z Al Kaido.

22      V odstavku 23 Resolucije 1333(2000) je Varnostni svet odločil, da se naloženi ukrepi, med drugim na podlagi odstavka 8 te resolucije, uporabljajo dvanajst mesecev in da ta na koncu tega obdobja določi, ali jih je treba pod enakimi pogoji podaljšati za novo obdobje.

23      Ker je bil ukrep Evropske skupnosti potreben za izvedbo te resolucije, je Svet 26. februarja 2001 sprejel Skupno stališče 2001/154/SZVP o dodatnih omejevalnih ukrepih zoper talibane in o spremembi Skupnega stališča 96/746/SZVP (UL L 57, str. 1).

24      Člen 4 Skupnega stališča 2001/154 določa:

„Sredstva in drugi finančni viri Osame bin Ladna in z njim povezanih oseb in subjektov, kot jih je določil sankcijski odbor, se zamrznejo in Osami bin Ladnu in z njim povezanim osebam in subjektom, kot jih je določil sankcijski odbor, se v skladu z določbami Resolucije 1333(2000) ne dajo na voljo nobena sredstva ali drugi finančni viri.“

25      Svet je 6. marca 2001 na podlagi členov 60 ES in 301 ES sprejel Uredbo (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana in o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 337/2000 (UL L 67, str. 1).

26      V skladu s tretjo uvodno izjavo te uredbe ukrepe, ki jih določa Resolucija 1333(2000), „pokriva Pogodba, in da bi se izognilo vsakršnemu izkrivljanju konkurence, je zato za izvedbo zadevnih odločitev Varnostnega sveta, kar zadeva ozemlje Skupnosti, potrebna zakonodaja Skupnosti“.

27      Člen 1 Uredbe št. 467/2001 določa, kaj je treba razumeti kot „sredstva“ in kaj kot „zamrznitev sredstev“.

28      Člen 2 te uredbe določa:

         „1.   Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo kateri koli fizični ali pravni osebi, subjektu ali organu, ki jih imenuje sankcijski odbor in so navedeni v Prilogi I.

         2.     Prepovedano je, neposredno ali posredno, dajati na voljo ali v njihovo korist sredstva ali druge finančne vire osebam, subjektom ali organom, ki jih imenuje sankcijski odbor za talibane in so navedeni v Prilogi I.

         3.     Odstavka 1 in 2 se ne uporabita za sredstva in finančne vire, ki so predmet odstopanja, ki ga dovoli sankcijski odbor […]. Taka odstopanja je možno doseči s posredovanjem pristojnih organov držav članic, ki so našteti v Prilogi II.“

29      Priloga I k Uredbi št. 467/2001 vsebuje seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev, ki jo je naložil člen 2 te uredbe. V skladu s členom 10(1) te uredbe je Komisija Evropskih skupnosti pristojna, da spremeni ali dopolni navedeno Prilogo I na podlagi odločb Varnostnega sveta ali sankcijskega odbora.

30      Sankcijski odbor je 8. marca 2001 objavil prvi prečiščen seznam oseb in subjektov, ki jih je treba podrediti zamrznitvi sredstev glede na resoluciji 1267(1999) in 1333(2000) (glej obvestilo AFG/131 SC/7028 sankcijskega odbora z dne 8. marca 2001, v nadaljevanju: konsolidirani seznam). Ta seznam je bil od takrat večkrat spremenjen in dopolnjen. Po tem je Komisija sprejela različne uredbe v skladu s členom 10 Uredbe št. 467/2001, s katerimi je spremenila ali dopolnila Prilogo I k navedeni uredbi.

31      Sankcijski odbor je 19. oktobra in 9. novembra 2001 objavil nova dodatka h konsolidiranemu seznamu, ki je med drugim vseboval ime osebe in subjekta:

–        „Al-Qadi Yasin (znan tudi kot Kadi Shaykh Yassin Abdullah ali Kahdi, Yasin), Džida, Saudova Arabija“, in

–        „Barakaat International Foundation (mednarodna fundacija), Box 4036, Spånga, Stockholm, Švedska; Rinkebytorget 1, 04, Spånga, Švedska“.

32      Z Uredbo Komisije (ES) št. 2062/2001 z dne 19. oktobra 2001 o tretji spremembi Uredbe št. 467/2001 (UL L 277, str. 25) je bilo, skupaj z drugimi, v Prilogo I k zadnji uredbi dodano ime Y. A. Kadi.

33      Z Uredbo Komisije (ES) št. 2199/2001 z dne 12. novembra 2001 o četrti spremembi Uredbe št. 467/2001 (UL L 295, str. 16) je bilo skupaj z drugimi v Prilogo I k zadnji uredbi dodano ime Al Barakaat.

34      Varnostni svet je 16. januarja 2002 sprejel Resolucijo 1390(2002), ki določa ukrepe, ki naj se naložijo glede Osame bin Ladna, članov organizacije Al Kaida in talibanov ter drugih oseb, skupin, podjetij in subjektov, povezanih z njim. Ta resolucija v bistvu v odstavkih 1 in 2 določa ohranitev ukrepov, zlasti zamrznitve sredstev, ki sta jo naložila odstavka 4(b) Resolucije 1267(1999) in 8(c) Resolucije 1333(2002). V skladu z odstavkom 3 Resolucije 1390(2002) bo Varnostni svet te ukrepe preizkusil dvanajst mesecev po njihovem sprejetju, v obdobju, ob koncu katerega jih bo ohranil ali pa se bo odločil, da jih izboljša.

35      Ker je bilo ukrepanje Skupnosti potrebno za izvajanje te resolucije, je Svet 27. maja 2002 sprejel Skupno stališče 2002/402/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Osami bin Ladnu, članom organizacije Al Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in subjektom v zvezi z njimi, ki razveljavlja skupna stališča 96/746/SZVP, 1999/727/SZVP, 2001/154/SZVP in 2001/771/SZVP (UL L 139, str. 4). Člen 3 Skupnega stališča 2002/402 določa med drugim nadaljevanje z zamrznitvami sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin, podjetij in subjektov [entitet] s seznama, ki ga je sestavil sankcijski odbor v skladu z resolucijama Varnostnega sveta 1267(1999) in 1333(2000).

36      Svet je 27. maja 2002 na podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES sprejel izpodbijano uredbo.

37      V okviru četrte uvodne izjave te uredbe, ukrepi, med drugim določeni v Resoluciji 1390(2002), „spadajo v obseg Pogodbe in zato je, da se prepreči izkrivljanje konkurence, zakonodaja Skupnosti potrebna za izvajanje ustreznih sklepov Varnostnega sveta, če ti zadevajo ozemlje Skupnosti“.

38      Člen 1 izpodbijane uredbe določa „sredstva“ in „zamrznitev sredstev“ v bistvu popolnoma enako kot člen 1 Uredbe št. 467/2001.

39      Člen 2 izpodbijane uredbe določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali z njimi razpolaga fizična ali pravna oseba, skupina ali subjekt [entiteta], ki jo imenuje Sankcijski odbor in je navedena v Prilogi I.

2.      Prepovedano je, neposredno ali posredno, dajati na voljo ali v njihovo korist sredstva fizični ali pravni osebi, skupini ali subjektu [entiteti], ki jo imenuje Sankcijski odbor in je navedena v Prilogi I.

3.      Prepovedano je, neposredno ali posredno, dajati na voljo ali v njihovo korist gospodarske vire fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, ki jo imenuje Sankcijski odbor in je navedena v Prilogi I, da bi tako tej osebi, skupini ali subjektu [entiteti], omogočili pridobitev sredstev, blaga ali storitev.“

40      Priloga I k izpodbijani uredbi vsebuje seznam oseb, subjektov in skupin, na katere se nanaša zamrznitev sredstev iz člena 2 te uredbe. Ta seznam vsebuje med drugim naslednji imeni subjekta in osebe:

–        „Barakaat International Foundation (mednarodna fundacija Barakaat), Box 4036, Spånga, Stockholm, Švedska; Rinkebytorget 1, 04, Spånga, Švedska,“ in

–        „Al-Qadi Yasin (alias KADI, Shaykh Yassin Abdullah; alias KAHDI, Yasin), Džida, Saudova Arabija“.

41      Varnostni svet je 20. decembra 2002 sprejel Resolucijo 1452(2002) za olajšanje spoštovanja obveznosti na področju boja proti terorizmu. Odstavek 1 te resolucije predpisuje za zamrznitev sredstev in gospodarskih virov, ki so jo naložile resolucije 1267(1999), 1333(2000) in 1390(2002), določeno število odstopanj in izjem, ki jih bodo države lahko odobrile iz humanitarnih razlogov, če to odobri sankcijski odbor.

42      Varnostni svet je 17. januarja 2003 sprejel Resolucijo 1455(2003), ki se nanaša na boljše izvajanje ukrepov, ki so jih naložili odstavek 4(b) Resolucije 1267 (1999), odstavek 8(c) Resolucije 1333(2000) ter odstavka 1 in 2 Resolucije 1390(2002). V skladu z odstavkom 2 Resolucije 1455(2003) bodo ti ukrepi izboljšani čez dvanajst mesecev ali, po potrebi, prej.

43      Ker je bilo ukrepanje Skupnosti potrebno za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta 1452(2002), je Svet 27. februarja 2003 sprejel Skupno stališče 2003/140/SZVP o izjemah od omejitvenih ukrepov Skupnega stališča 2002/402 (UL L 53, str. 62). Člen 1 Skupnega stališča 2003/140 določa, da pri izvajanju ukrepov iz člena 3 Skupnega stališča 2002/402 Skupnost določa izjeme, ki jih dopušča Resolucija Varnostnega sveta 1452(2002).

44      Svet je 27. marca 2003 sprejel Uredbo (ES) št. 561/2003 o spremembah izjem pri zamrznitvi sredstev in gospodarskih virov Uredbe (ES) št. 881/2002 (UL L 82, str. 1). V uvodni izjavi 4 te uredbe Svet navaja, da je treba prilagoditi ukrepe, ki jih je v smislu Resolucije 1452(2002) naložila Skupnost.

45      Skladno s členom 1 Uredbe št. 561/2003 se izpodbijani uredbi doda ta člen:

„Člen 2a

1.      Člen 2 se ne uporablja za sredstva ali gospodarske vire, če:

a)      je kateri koli od pristojnih organov iz držav članic, kakor so našteti v Prilogi II, na zahtevo zainteresirane fizične ali pravne osebe odločil, da so ta sredstva ali gospodarski viri:

i)      potrebni za kritje osnovnih stroškov, vključno s plačilom hrane, najemnine ali hipoteke, zdravil ali zdravljenja, davkov, zavarovalnih premij in komunalnih prispevkov;

ii)      namenjeni izključno za plačilo razumnih poklicnih stroškov in povračilo povzročenih stroškov, povezanih z zagotovitvijo pravnih storitev;

iii)      namenjeni izključno za plačila stroškov ali storitev za rutinsko vodenje ali vzdrževanje zamrznjenih sredstev ali zamrznjenih gospodarskih virov, ali

iv)      potrebni za izjemne stroške, in

b)      je bila takšna odločitev posredovana Sankcijskemu odboru, in da

c)      i)     v primeru odločitve iz točke (a)(i), (ii) ali (iii), Sankcijski odbor ni nasprotoval odločitvi v 48 urah od obvestila, ali

ii)      v primeru odločitve iz točke (a)(iv) je Sankcijski odbor odobril odločitev.

2.      Katera koli oseba, ki želi uporabljati določbe iz odstavka 1, naslovi svojo zahtevo na ustrezni pristojni organ države članice, kakor so našteti v Prilogi II.

Ustrezni pristojni organ, naštet v Prilogi II, takoj pisno obvesti osebo, ki je vložila zahtevo, ter drugo osebo, organ ali subjekt [entiteto], , za katero se ve, da jo neposredno zadeva, ali je bila zahteva odobrena.

Ustrezni organ prav tako obvesti druge države članice, ali je bila zahteva za takšno izjemo odobrena.

3.      Sredstva, sproščena in prenesena znotraj Skupnosti za poravnavo stroškov ali priznana na podlagi tega člena, niso predmet nadaljnjih omejevalnih ukrepov, skladnih s členom 2.

[…]“

 Tožbi, vloženi pri Sodišču prve stopnje in izpodbijani sodbi

46      Y. A. Kadi in Al Barakaat sta v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbi za razglasitev ničnosti Uredbe št. 467/2001 ter, prvič, Uredbe št. 2062/2001, in drugič, Uredbe št. 2199/2001, v delu, ki se nanaša nanju. Med postopkom pred Sodiščem prve stopnje sta spremenila predloge in tožbene razloge, tako da se od takrat nanašajo na izpodbijano uredbo, v delu, v katerem se nanaša nanju.

47      S sklepom predsednika prvega senata Sodišča prve stopnje je bila Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dopuščena intervencija v podporo predlogom toženih strank v postopku na prvi stopnji.

48      V izpodbijanih sodbah je Sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je bila vsaka od teh tožb vložena samo proti Svetu, ob intervenciji Komisije in Združenega kraljestva, ter da je njun edini predmet predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki (izpodbijani sodbi Kadi, točka 58, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 77).

49      Y. A. Kadi je v tožbi za razglasitev ničnosti pred Sodiščem prve stopnje v utemeljitev svojih predlogov navedel tri tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitve njegovih temeljnih pravic. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev pravice do zaslišanja, drugi na kršitev pravice do spoštovanja lastnine in načela sorazmernosti, tretji pa na kršitev pravice do učinkovitega sodnega nadzora.

50      Al Barakaat je v utemeljitev svojih predlogov navedel tri tožbene razloge za razglasitev ničnosti, in sicer, prvič, nepristojnost Sveta za sprejetje izpodbijane uredbe, drugič, kršitev člena 249 ES, in tretjič, kršitev svojih temeljnih pravic.

 Pristojnost Sveta za sprejetje izpodbijane uredbe

51      V izpodbijanih sodbah je Sodišče prve stopnje najprej preučilo vprašanje, ali je bil Svet pristojen za sprejetje izpodbijane uredbe na pravni podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES, ob upoštevanju, v točki 61 izpodbijane sodbe Kadi, da je šlo za tožbeni razlog, ki izhaja iz javnega reda in ga zato lahko sodišče Skupnosti preizkusi po uradni dolžnosti.

52      V izpodbijani sodbi Yusuf in Al Barakaat je Sodišče prve stopnje sprva zavrnilo očitek tožečih strank glede domnevnega neobstoja pravne podlage za Uredbo št. 467/2001.

53      Čeprav je ta očitek postal brezpredmeten, ker je to uredbo razveljavila sporna uredba, je Sodišče prve stopnje v točki 107 navedene sodbe presodilo, da je takšno ravnanje primerno, saj je menilo, da so bili razlogi, ki utemeljujejo to zavrnitev, med premisami njegovega razlogovanja glede pravne podlage sporne uredbe, ki je bila edina, na katero se je od takrat naprej nanašala ničnostna tožba.

54      V tej zvezi je Sodišče prve stopnje v točkah od 112 do 116 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat najprej zavrnilo trditev, da so zadevni ukrepi prizadeli posameznike, ki so bili poleg tega državljani države članice, medtem ko člena 60 ES in 301 ES dovoljujeta le, da Svet sprejme ukrepe glede tretjih držav.

55      Sodišče prve stopnje je v točki 115 te sodbe presodilo, da tako kot lahko ekonomske in finančne sankcije legitimno posebej prizadenejo voditelje tretje države in ne države kot take, se mora z njimi omogočiti tudi usmerjanje – ne glede na to, kje so – na posameznike in subjekte, ki so s temi voditelji povezani oziroma jih ti neposredno ali posredno nadzorujejo.

56      Kot je navedeno v točki 116 te sodbe, to razlago, ki ni v nasprotju z besedilom členov 60 ES in 301 ES, upravičujejo presoje o učinkovitosti in tudi o skrbi za humanitarni red.

57      Sodišče prve stopnje je v točkah od 117 do 121 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat nato zavrnilo trditev, da namen zadevnih ukrepov ni bila prekinitev ali zmanjšanje ekonomskih odnosov s tretjimi državami, ampak boj proti mednarodnemu terorizmu, zlasti proti Osami bin Ladnu.

58      Nazadnje je v točkah 122 in 123 iste sodbe zavrnilo trditev, da navedeni ukrepi niso bili sorazmerni glede na cilj členov 60 ES in 301 ES.

59      Sodišče prve stopnje je nato glede očitkov v zvezi s pravno podlago izpodbijane uredbe, prvič, presodilo, kot sta poudarila Svet in Komisija, da člena 60 ES in 301 ES nista zadostna pravna podlaga za utemeljitev izpodbijane uredbe (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 92 do 97, ter Yusuf in Al Barakaat, točke od 128 do 133).

60      Zlasti je ugotovilo, da je namen te uredbe izvajanje tako imenovanih „pametnih“ sankcij („smart sanctions“), to je sankcij nove vrste, za katere je značilen neobstoj vsakršne vezi med njimi in ozemljem ali vodilnim režimom tretje države, ker so bili po razpadu režima talibanov zadevni ukrepi, določeni v Resoluciji 1390(2002), usmerjeni neposredno proti Osami bin Ladnu, mreži Al Kaida ter osebam in subjektom, ki so z njimi povezani.

61      Po mnenju Sodišča prve stopnje besedila členov 60 ES in 301 ES, zlasti pa v njih uporabljenih izrazov „glede zadevnih tretjih držav“ in „z eno ali več tretjimi državami“, teh členov ni mogoče uporabiti za naložitev tovrstnih novih sankcij. To bi namreč dejansko omogočilo le, da bi sprejetje ukrepov proti tretji državi lahko vključevalo voditelje te države ter tudi posameznike in subjekte, ki jih ti neposredno ali posredno nadzirajo. Vendar ker ni več režima, na katerega so se te določbe nanašale, ne obstaja več zadostna vez med temi posamezniki in subjekti ter zadevnimi tretjimi državami.

62      Sodišče prve stopnje je presodilo, drugič, da je Svet pravilno menil, da člen 308 ES ni ustrezna pravna podlaga, ki bi omogočala sprejetje izpodbijane uredbe (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 98 do 121, ter Yusuf in Al Barakaat, točke od 134 do 157).

63      V tej zvezi je odločilo, da boja proti mednarodnemu terorizmu, zlasti z naložitvijo ekonomskih in finančnih sankcij, kot so zamrznitev sredstev posameznikom in subjektom, za katere se domneva, da prispevajo k njegovemu financiranju, ni mogoče povezati z nobenim od ciljev, ki sta bila za Skupnost izrecno določena v členih 2 ES in 3 ES (izpodbijani sodbi Kadi, točka 116, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 152).

64      Po mnenju Sodišča prve stopnje ukrepov, ki so določeni v izpodbijani uredbi, namreč ni mogoče opreti na cilj vzpostavitve skupne trgovinske politike (člen 3(1)(b) ES), ker trgovinski odnosi Skupnosti s tretjo državo niso sporni v okoliščinah, kakršne so bile v zadevah, v katerih je odločalo. Prav tako ni mogoče sprejeti, da gre za cilj vzpostavitve režima, ki zagotavlja neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu (člen 3(1)(g) ES), zlasti ker Sodišče prve stopnje na podlagi predloženih elementov v vsakem primeru ni moglo ugotoviti, da ta uredba dejansko prispeva k preprečitvi verjetnih ovir pri prostem pretoku kapitala ali precejšnjih motenj konkurence.

65      Sodišče prve stopnje je presodilo, tretjič, da je bil Svet vendarle pristojen za sprejetje izpodbijane uredbe, prek katere se v Skupnosti izvajajo ekonomske in finančne sankcije, ki jih določa Skupno stališče 2002/402 na povezani podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES (izpodbijani sodbi Kadi, točka 135, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 170).

66      V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje menilo, da je treba upoštevati most, posebej uveden z revizijo, ki je rezultat Maastrichtske pogodbe, med dejavnostmi Skupnosti, ki zajemajo gospodarske sankcije na podlagi členov 60 ES in 301 ES, ter cilji Pogodbe EU na področju zunanjih odnosov (izpodbijani sodbi Kadi, točka 123, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 159).

67      Po mnenju Sodišča prve stopnje sta člena 60 ES in 301 ES posebni določbi Pogodbe ES, ker izrecno določata, da se lahko ukrep Skupnosti ne bi izkazal kot nujen za uresničitev enega od ciljev Skupnosti, kot jih določa Pogodba ES, ampak kot nujen za uresničitev enega od ciljev, ki jih člen 2 EU posebej določa za Unijo, in sicer izvajanje skupne zunanje in varnostne politike (v nadaljevanju: SZVP) (izpodbijani sodbi Kadi, točka 124, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 160).

68      Po mnenju Sodišča prve stopnje je torej v okviru členov 60 ES in 301 ES ukrepanje Skupnosti v resnici ukrepanje Unije, ki se izvaja na podlagi stebra Skupnosti, potem ko Svet sprejme skupno stališče ali skupni ukrep na podlagi SZVP (izpodbijani sodbi Kadi, točka 125, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 161).

 Spoštovanje člena 249 ES

69      Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi Yusuf in Al Barakaat nadalje preučilo tožbeni razlog, navajan izključno v zadevi T‑306/01, v kateri je bila izrečena ta sodba, da se izpodbijana uredba ne uporablja na splošno v delu, v katerem neposredno ogroža pravice posameznikov in določa uporabo posamičnih sankcij, zato je v nasprotju s členom 249 ES. Te uredbe se zato ne bi smelo upoštevati kot uredbe, ampak bi jo bilo treba upoštevati kot sklop posamičnih odločb.

70      Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta tožbeni razlog v točkah od 184 do 188 te sodbe.

71      V točki 186 te sodbe je presodilo, da se izpodbijana uredba neizpodbitno uporablja splošno, v smislu člena 249 ES, drugi odstavek, ES, ker vsakomur prepoveduje, da bi dal določenim osebam na voljo sredstva ali gospodarske vire.

72      Sodišče prve stopnje je dodalo, da okoliščina, da so te osebe poimensko navedene v Prilogi I k tej uredbi, tako da se zdi, da jih neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, v ničemer ne prizadene splošnosti te prepovedi, ki velja erga omnes, kot izhaja zlasti iz člena 11 te uredbe.

 Spoštovanje določenih temeljnih pravic

73      Sodišče prve stopnje je nazadnje glede tožbenih razlogov kršitve temeljnih pravic tožečih strank v teh zadevah menilo, da je koristno preizkusiti, najprej, odnos med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in nacionalnim pravnim redom ali pravnim redom Skupnosti ter stopnjo, na kateri so pristojnosti Skupnosti in držav članic povezane z resolucijami Varnostnega sveta, ki so bile sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Ta preizkus dejansko določa obseg nadzora zakonitosti, zlasti glede temeljnih pravic, ki ga mora izvajati Sodišče prve stopnje pri aktih Skupnosti, ki dajejo učinek takšnim resolucijam. Samo če bo ugotovljeno, da navedene kršitve temeljnih pravic, na katere se sklicuje, res spadajo pod njegov sodni nadzor in lahko pripeljejo do razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe, bo Sodišče prve stopnje odločilo o teh kršitvah (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 178 do 180, ter Yusuf in Al Barakaat, točke od 228 do 230).

74      Sodišče prve stopnje je zato, prvič, preučilo vez med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in nacionalnimi pravnimi redi ali pravnim redom Skupnosti ter presodilo, da morajo države članice in članice OZN z vidika mednarodnega prava spoštovati načelo primarnosti obveznosti – prevzetimi „na podlagi Ustanovne listine“ Združenih narodov –, ki je določeno v členu 103 navedene listine, ki zlasti določa, da obveznost izvršiti odločbe Varnostnega sveta, določena v členu 25 te listine, prevlada nad vsemi drugimi pogodbenimi obveznostmi, ki so jih sprejele (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 181 do 184, ter Yusuf in Al Barakaat, točke od 231 do 234).

75      Po mnenju Sodišča prve stopnje na to obveznost spoštovanja načela primarnosti obveznosti, sprejetih na podlagi Ustanovne listine Združenih narodov, ne vpliva Pogodba ES, saj gre za obveznost, ki izvira iz sporazuma, obstoječega pred Pogodbo ES, zato za to obveznost veljajo določbe člena 307 ES. Še več, namen člena 297 ES je zagotoviti spoštovanje tega načela (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 185 do 188, ter Yusuf in Al Barakaat, točke od 235 do 238).

76      Sodišče prve stopnje je na podlagi tega sklenilo, da so resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, zavezujoče za vse države članice, ki morajo zato sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvajanja teh resolucij, ter lahko in celo morajo zavrniti uporabo vseh norm prava Skupnosti, tudi če gre za določbo primarnega prava ali splošno načelo prava Skupnosti, ki bi oviralo pravilno izvrševanje pogodbenih obveznosti na podlagi te Ustanovne listine (izpodbijani sodbi Kadi, točke od 189 do 190, ter Yusuf in Al Barakaat, točki 239 in 240).

77      Vendar po mnenju Sodišča prve stopnje zavezujoči učinek navedenih resolucij, sprejetih na podlagi obveznosti mednarodnega prava, ne velja za Skupnost, saj te Ustanovna listina Združenih narodov neposredno ne zavezuje, ker ni ne članica OZN, ne naslovnica resolucij Varnostnega sveta, ne naslednica pravic in obveznosti svojih držav članic v smislu mednarodnega javnega prava (izpodbijani sodbi Kadi, točka 192, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 242).

78      Nasprotno, tak zavezujoči učinek velja za Skupnost na podlagi prava Skupnosti (izpodbijani sodbi Kadi, točka 193, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 243).

79      V tej zvezi je Sodišče prve stopnje, ob analognem sklicevanju zlasti na točko 18 sodbe z dne 12. decembra 1972 v zadevi International Fruit Company in drugi (od 21/72 do 24/72, Recueil, str. 1219), presodilo, da če je Skupnost na podlagi Pogodbe ES sprejela pristojnosti, ki so jih prej izvrševale države članice na področju uporabe Ustanovne listine Združenih narodov, določbe te listine Skupnost zavezujejo (izpodbijani sodbi Kadi, točka 203, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 253).

80      V naslednji točki teh zadnjih sodb je Sodišče prve stopnje sklenilo, da Skupnost ne more kršiti obveznosti svojih držav članic iz Ustanovne listine Združenih narodov ne ovirati njihovega izvrševanja in da je vezana na podlagi pogodbe, s katero je bila ustanovljena, da pri izvrševanju svojih pristojnosti sprejme vse potrebne določbe, da omogoči svojim državam članicam izvršitev teh obveznosti.

81      Sodišče prve stopnje je, drugič, določalo obseg nadzora zakonitosti predvsem glede temeljnih pravic, ki ga izvršuje nad akti Skupnosti, ki dajejo učinek resolucijam Združenih narodov, kot je izpodbijana uredba, ter v točki 209 izpodbijane sodbe Kadi in točki 260 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat najprej opomnilo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Evropska skupnost pravna skupnost, ker njene države članice in njene institucije ne uidejo nadzoru skladnosti njihovih aktov z ustavno listino, Pogodbo ES, ter da je ta oblikovala popoln sistem pravnih sredstev in postopkov, ki Sodišču omogočajo nadzor nad zakonitostjo aktov institucij.

82      Vendar je v točki 212 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 263 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat Sodišče prve stopnje menilo, da je vprašanje, ki se je pojavilo v teh zadevah, v katerih je odločalo, ali za omenjeni sodni nadzor obstajajo strukturne omejitve, ki jih nalaga splošno mednarodno pravo ali Pogodba ES.

83      V tej zvezi je Sodišče prve stopnje v točki 213 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 264 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat opomnilo, da pomeni izpodbijana uredba, sprejeta v skladu s Skupnim stališčem 2002/402, izvajanje na ravni Skupnosti obveznosti držav članic Skupnosti, ki so članice OZN, da s pomočjo akta Skupnosti uresničijo sankcije, ki so bile določene proti Osami bin Ladnu, mreži Al Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in povezanim subjektom ter nato poostrene z več resolucijami Varnostnega sveta, sprejetimi na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.

84      V tem smislu je Skupnost, po mnenju Sodišča prve stopnje, ravnala na podlagi omejene pristojnosti, ki ji pri njenem izvrševanju ni dajala nobene možnosti neodvisne presoje, zlasti ker ni mogla niti neposredno spremeniti vsebine zadevnih resolucij niti uvesti sistema, ki bi omogočil tako spremembo (izpodbijani sodbi Kadi, točka 214, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 265).

85      Sodišče prve stopnje je iz navedenega sklepalo, da ugovor tožečih strank glede notranje zakonitosti izpodbijane uredbe vključuje, da Sodišče prve stopnje izvede neposredni ali posredni nadzor zakonitosti resolucij, ki jih izvršuje ta uredba, glede temeljnih pravic, kot jih varuje pravni red Skupnosti (izpodbijani sodbi Kadi, točki 215 in 216, ter Yusuf in Al Barakaat, točki 266 in 267).

86      Sodišče prve stopnje je v točkah od 217 do 225 izpodbijane sodbe Kadi, ki je identična izpodbijani sodbi Yusuf in Al Barakaat v točkah od 268 do 276, presodilo tako:

„217      Institucije in Združeno kraljestvo pozivajo Sodišče prve stopnje, naj načelno odkloni pristojnost za izvedbo takega posrednega nadzora zakonitosti teh resolucij, ki so kot pravila mednarodnega prava zavezujoča za države članice Skupnosti, naložena tako njemu kot vsem institucijam Skupnosti. Te stranke v bistvu menijo, da bi moral biti nadzor Sodišča prve stopnje omejen na preverjanje spoštovanja obličnostnih in postopkovnih pravil in pravil o pristojnosti, ki so v tem primeru naložena institucijam, in na preverjanje ustreznosti in sorazmernosti zadevnih ukrepov Skupnosti v razmerju do resolucij Varnostnega sveta, ki jih izvajajo.

218      Treba je priznati, da je taka omejitev pristojnosti nujna kot vzporednica zgoraj navedenim načelom v okviru preizkusa odnosov med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Skupnosti.

219      Kot je bilo že navedeno, so bile zadevne resolucije Varnostnega sveta sprejete na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. V tem smislu je določitev vsebine grožnje mednarodnemu miru in varnosti in ukrepov, potrebnih za njuno ohranitev ali ponovno vzpostavitev, izključno odgovornost Varnostnega sveta in se izogne pristojnosti nacionalnih organov in sodišč ter organov in sodišč Skupnosti, s pridržkom naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo vsebuje člen 51 navedene listine.

220      Ker je Varnostni svet, ki je ravnal na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, po svojem sankcijskem odboru odločil, da je treba sredstva nekaterih posameznikov zamrzniti, je njegova odločba v skladu s členom 48 listine obvezna za vse člane Združenih narodov.

221      Glede na stališča, izražena v zgornjih točkah od 193 do 204, potrditev, naj pristojnost Sodišča prve stopnje za [posredni] nadzor zakonitosti take odločbe glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Skupnosti, ne bi bila upravičena ne na podlagi mednarodnega prava ne na podlagi prava Skupnosti.

222      Na eni strani bi bila taka pristojnost nezdružljiva z obveznostmi držav članic iz Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti iz njenih členov 25, 48 in 103, ter s členom 27 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu [ki je bila podpisana na Dunaju 23. maja 1969].

223      Na drugi strani bi bila taka pristojnost v nasprotju z določbami Pogodbe ES, zlasti s členi 5 ES, 10 ES, 297 ES in s členom 307, prvi pododstavek, ES, in z določbami Pogodbe EU, zlasti s členom 5 EU, v skladu s katerim sodnik Skupnosti izvršuje svoja pooblastila v pogojih in s cilji, določenimi z določbami Pogodb ES in EU. Poleg tega bi bila nezdružljiva z načelom, v skladu s katerim je treba pristojnosti Skupnosti in Sodišča prve stopnje izvrševati, [ob spoštovanju mednarodnega prava] (sodba z dne 24. novembra 1992 v zadevi Poulsen in Diva Navigation, C−286/90, Recueil, str. I-6019, točka 9, in z dne 16. junija 1998 v zadevi Racke, C−162/96, Recueil, str. I-3655, točka 45).

224      Glede na člen 307 ES in člen 103 Ustanovne listine Združenih narodov je treba dodati, da navedba kršitev temeljnih pravic, kot jih varuje pravni red Skupnosti, ali načel tega pravnega reda naj ne bi vplivala na veljavnost resolucije Varnostnega sveta ali na njen učinek na ozemlju Skupnosti (podobno glej sodbe Sodišča v zadevi Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, Recueil, str. 1125, točka 3; z dne 8. oktobra 1986 v zadevi Keller, 234/85, Recueil, str. 2897, točka 7, in z dne 17. oktobra 1989 v zadevi Dow Chemical Ibérica in drugi proti Komisiji, od 97/87 do 99/87, Recueil, str. 3165, točka 38).

225      Ugotoviti je treba, da se zadevne resolucije Varnostnega sveta načeloma izognejo sodnemu nadzoru Sodišča prve stopnje in da to ni pooblaščeno izpodbijati njihove zakonitosti glede na pravo Skupnosti, čeprav je to izpodbijanje le postransko. Nasprotno, Sodišče prve stopnje je dolžno, kolikor je le možno, razlagati in uporabiti to pravo tako, da bo združljivo z obveznostmi držav članic iz Ustanovne listine Združenih narodov.“

87      Sodišče prve stopnje je v točkah 226 izpodbijane sodbe Kadi in v točki 277 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da je bilo kljub temu pooblaščeno posredno nadzorovati zakonitost zadevnih resolucij Varnostnega sveta, glede na ius cogens, pojmovan kot mednarodni javni red, ki je obvezen za vse subjekte mednarodnega prava, vključno z organi OZN, in od katerega ni mogoče odstopati.

88      Sodišče prve stopnje je v tej zvezi v točkah od 227 do 231 izpodbijane sodbe Kadi, ki so identične s točkami od 278 do 282 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, presodilo tako:

„227      Glede tega je treba navesti, da Dunajska konvencija o pogodbenem pravu, ki uzakonja mednarodno običajno pravo (in katere člen 5 določa, da se uporablja ‚za vsako pogodbo, ki je ustanovni [ustavni] akt [posamezne] mednarodne organizacije, in za vsako pogodbo, ki je sprejeta znotraj mednarodne organizacije‛), v členu 53 določa ničnost pogodb v nasprotju z obveznim pravilom [imperativno normo] splošnega mednarodnega reda [prava] (ius cogens), ki je določeno kot ‚pravilo, ki ga mednarodna skupnost držav v celoti sprejema in priznava kot pravilo, ki ne dovoljuje nobene izjeme in ki ga lahko spremeni le novo pravilo splošnega mednarodnega prava z enakimi lastnostmi‘. Člen 64 Dunajske konvencije določa, da če se sprejme novo obvezno pravilo [imperativna norma] splošnega mednarodnega prava, vsaka obstoječa pogodba, ki je v nasprotju s tem pravilom, postane nična in se razveljavi [preneha veljati].‘

228      Ustanovna listina Združenih narodov predpostavlja obstoj obveznih načel mednarodnega prava in zlasti varstvo temeljnih pravic človeške osebnosti. V preambuli listine so ljudstva Združenih narodov odločena, da ‚potrdijo [svojo …] vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti‘. Iz prvega poglavja listine, imenovanega ‚Cilji in načela‘, izhaja, da je cilj Združenih narodov spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

229      Ta načela so obvezna tako za člane OZN kot za njihove organe. V skladu s členom 24(2) Ustanovne listine Združenih narodov mora Varnostni svet pri izvrševanju nalog, ki mu jih nalaga glavna odgovornost ohranjanja mednarodnega miru in varnosti, ravnati ‚v skladu s cilji in načeli Združenih narodov‘. Pooblastila za sankcije, ki jih ima Varnostni svet pri izvrševanju te odgovornosti, mora torej [zato] uporabiti ob spoštovanju mednarodnega prava in zlasti ciljev in načel Združenih narodov.

230      Mednarodno pravo omogoča ugotovitev, da obstaja omejitev načela obveznega učinka resolucij Varnostnega sveta: spoštovati morajo temeljne brezpogojne določbe ius cogens. V nasprotnem naj ne bi vezale držav članic OZN in torej tudi ne Skupnosti.

231      Postranski [posredni] sodni nadzor Sodišča prve stopnje v okviru ničnostne tožbe zoper sprejeti akt Skupnosti, brez izvrševanja kakršnega koli pooblastila za odločanje po prostem preudarku, z namenom izvedbe resolucije Varnostnega sveta, lahko torej [zato] [zelo izjemoma] razširi preverjanje spoštovanja višjih pravil mednarodnega prava, ki zadevajo ius cogens, in zlasti nujna pravila za splošno zaščito človekovih pravic, ki jih ne morejo kršiti ne države članice ne organi OZN, ker tvorijo ‚načela mednarodnega običajnega prava‘ (posvetovalno mnenje Mednarodnega sodišča z dne 8. julija 1996, Zakonitost grožnje ali uporabe jedrskega orožja, Recueil, str. 226, točka 79; v tem smislu glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Bosphorus, sodba z dne 30. julija 1996, C‑84/95, Recueil, str. I-3953, točka 65).“

89      Zlasti glede, prvič, zatrjevane kršitve temeljne pravice do spoštovanja lastnine je Sodišče prve stopnje v točki 237 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 288 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat menilo, da je treba ugotoviti, ali zamrznitev sredstev, ki jo določa izpodbijana uredba, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 561/2003, in posredno resolucije Varnostnega sveta, ki jih te uredbe izvajajo, krši temeljne pravice tožeče stranke.

90      V točki 238 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 289 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat je Sodišče prve stopnje menilo, da to glede na standard splošnega varstva temeljnih pravic človeške osebnosti, ki spada v ius cogens, ne drži.

91      V tej zvezi je Sodišče prve stopnje v točkah od 239 do 240 izpodbijane sodbe Kadi ter v točkah 290 in 291 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da izjeme in odstopanja od obveznosti zamrznitve sredstev, predvidene v izpodbijani uredbi po njeni spremembi z Uredbo št. 561/2003, ki izvaja Resolucijo 1452(2002), jasno kažejo, da nečloveško ali ponižujoče obravnavanje teh oseb, vpisanih na konsolidirani seznam, nista namen in učinek tega ukrepa.

92      Sodišče prve stopnje je v točkah od 243 do 251 izpodbijane sodbe Kadi ter v točkah od 294 do 302 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat dalje presodilo, da zamrznitev sredstev ni samovoljna, neustrezna ali nesorazmerna glede na pravico do zasebne lastnine zainteresiranih oseb in je zato ni mogoče šteti, da je v nasprotju z ius cogens glede na te okoliščine:

–        zadevni ukrepi zasledujejo cilj v temeljnem splošnem interesu mednarodne skupnosti, namreč boj proti mednarodnemu terorizmu, in OZN lahko legitimno ukrepa za zaščito pred delovanjem terorističnih organizacij;

–        zamrznitev sredstev je varstveni ukrep, ki v nasprotju z zasegom ne ogroža bistva lastninske pravice na finančnih sredstvih zainteresiranih oseb, ampak le njihovo uporabo;

–        zadevne resolucije Varnostnega sveta določajo sistem rednega ponovnega preizkusa splošne ureditve sankcij;

–        te resolucije urejajo postopek, ki zainteresiranim osebam omogoča, da svoj primer v vsakem trenutku predložijo v ponovni preizkus sankcijskemu odboru, in sicer s posredovanjem države članice svojega državljanstva ali svojega stalnega prebivališča.

93      Drugič, glede zatrjevane kršitve pravice do izjave, zlasti pa, po eni strani, domnevne pravice tožečih strank, da se izjavijo pred institucijami Skupnosti pred sprejetjem izpodbijane uredbe, je Sodišče prve stopnje v točki 258 izpodbijane sodbe Kadi, ki ustreza mutatis mutandis točki 328 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, presodilo tako:

„V tem primeru, kot izhaja iz zgoraj navedenih uvodnih ugotovitev o odnosu med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Skupnosti, so bile institucije Skupnosti dolžne v pravni red Skupnosti prenesti resolucije Varnostnega sveta in odločbe sankcijskega odbora, ki jih nikakor niso pooblaščale, da z njihovo konkretno izvedbo določijo tudi kakršen koli mehanizem Skupnosti za preizkus ali ponovni preizkus posamičnih položajev, ker so bili jedro zadevnih ukrepov in mehanizmi ponovnega preizkusa (glej zgoraj točko 262 in naslednje) v celoti pristojnost Varnostnega sveta in njegovega sankcijskega odbora. Posledično institucije Skupnosti niso imele nobenega pooblastila za preiskavo, ne možnosti nadzora nad dejstvi, ki sta jih potrdila Varnostni svet in sankcijski odbor, ne polja za odločanje po prostem preudarku o teh dejstvih in o možnosti spreje[tja] sankcij za tožečo stranko. Načelo prava Skupnosti v zvezi s pravico do zaslišanja naj se ne bi uporabilo v okoliščinah, v katerih zaslišanje zainteresiranih oseb v nobenem primeru ne bi moglo pripeljati institucije do ponovnega preizkusa svojega stališča.“

94      Sodišče prve stopnje je v točki 259 izpodbijane sodbe Kadi ugotovilo, da Svet ni bil zavezan s pravico do izjave tožeče stranke v zvezi z ohranjanjem njenega imena na seznamu oseb in subjektov, na katere se nanašajo sankcije, v kontekstu sprejetja in izvrševanja izpodbijane uredbe, v točki 329 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat pa, da Svet pred sprejetjem izpodbijane uredbe ni bil zavezan s pravico do izjave tožečih strank na prvi stopnji.

95      Po drugi strani je Sodišče prve stopnje glede kršitve domnevne pravice do izjave tožečih strank pred sankcijskim odborom v kontekstu njihovega vpisa na konsolidirani seznam v točkah 261 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 306 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat ugotovilo, da zadevne resolucije Varnostnega sveta take pravice ne določajo.

96      Nadalje je v točki 307 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da nobeno obvezno pravilo iz mednarodnega javnega prava ne zahteva predhodnega zaslišanja zainteresiranih oseb v okoliščinah, kot so v tem primeru.

97      Sodišče prve stopnje je poleg tega navedlo, da zadevne resolucije Varnostnega sveta in poznejše uredbe, ki so te resolucije izvedle v Skupnosti, čeprav ne določajo pravice do izjave, vendarle uvajajo mehanizem ponovnega preizkusa posamičnih položajev, tako da omogočajo, da se lahko zainteresirane osebe s posredovanjem svojih nacionalnih organov obrnejo na sankcijski odbor, da bi dosegle svoj umik s konsolidiranega seznama oseb ali izjemo zamrznitve sredstev (izpodbijana sodba Kadi, točka 262, ter sodba Yusuf in Al Barakaat, točka 309).

98      Ob sklicevanju, v točki 264 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 311 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat na „Navodila za delo sankcijskega odbora“, sprejeta 7. novembra 2002 in spremenjena 10. aprila 2003 (v nadaljevanju: navodila sankcijskemu odboru), in v točki 266 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 313 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat na različne resolucije Varnostnega sveta, je Sodišče prve stopnje v teh točkah ugotavljalo pomembnost, ki jo Varnostni svet v največji mogoči meri pripisuje temeljnim pravicam oseb, vpisanih na konsolidirani seznam, zlasti pa pravicam obrambe.

99      Sodišče prve stopnje je v točki 268 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 315 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da naj glede na obvezna pravila mednarodnega javnega prava ne bi bilo nesprejemljivo dejstvo – navedeno v teh predhodnih točkah vsake od navedenih sodb –, da postopek ponovnega preizkusa zainteresiranim osebam neposredno ne daje pravice do izjave pred sankcijskim odborom, ki je edini pristojni organ, da se na zahtevo države izreče glede ponovne preučitve njihovega položaja, tako da so ti odvisni predvsem od diplomatske zaščite, ki jo države članice zagotavljajo svojim državljanom.

100    Sodišče prve stopnje je dodalo, da imajo zainteresirane osebe na podlagi notranjega prava ter celo neposredno na podlagi izpodbijane uredbe in upoštevnih resolucij Varnostnega sveta, ki jih izvaja uredba, možnost vložiti tožbo zoper morebitno zlorabno zavrnitev pristojnega nacionalnega organa, da njihov primer predloži v ponovni preizkus sankcijskemu odboru (izpodbijani sodbi Kadi, točka 270, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 317).

101    Poleg tega je Sodišče prve stopnje presodilo, da v okoliščinah, kot so v tem primeru, pri katerem gre za varstveni ukrep, ki zainteresiranim osebam omejuje razpolaganje z dobrinami, spoštovanje njihovih temeljnih pravic ne zahteva, da se jim posredujejo dejstva in dokazi, ki jih bremenijo, kadar Varnostni svet ali njegov sankcijski odbor menita, da temu nasprotujejo razlogi, ki zadevajo varnost mednarodne skupnosti (izpodbijani sodbi Kadi, točka 274, ter Yusuf in Al Barakaat, točka 320).

102    Iz zgoraj navedenega je Sodišče prve stopnje v točki 276 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 330 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat odločilo, da je treba zavrniti tožbeni razlog kršitve pravice do izjave, ki ga navajajo tožeče stranke.

103    Tretjič, glede tožbenega razloga kršitve pravice do učinkovitega sodnega nadzora je Sodišče prve stopnje v točkah od 278 do 285 izpodbijane sodbe Kadi, ki so po vsebini identične točkam od 333 do 340 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, presodilo tako:

„278      V tem primeru je tožeča stranka na Sodišče prve stopnje lahko vložila ničnostno tožbo na podlagi člena 230 ES.

279      V okviru tega postopka Sodišče prve stopnje izvršuje popolni nadzor zakonitosti [izpodbijane] uredbe glede spoštovanja institucij Skupnosti pravil o pristojnosti in o notranji zakonitosti in bistveni obličnosti, ki so predpisana za njihovo delovanje.

280      Sodišče prve stopnje nadzira tudi zakonitost [izpodbijane] uredbe glede na resolucije Varnostnega sveta, ki jih ta uredba izvaja, zlasti glede formalne in materialne skladnosti, notranje skladnosti in sorazmernosti uredbe glede na resolucije.

281      Sodišče prve stopnje, ki je odločalo na temelju takega nadzora, meni, da se ne izpodbija, da je tožeča stranka res ena od fizičnih oseb, ki so bile 19. oktobra 2001 vpisane na seznam […].

282      V okviru te ničnostne tožbe se je Sodišče prve stopnje razglasilo za pristojno za nadzor zakonitosti [izpodbijane] uredbe in posredno zakonitosti zadevnih resolucij Varnostnega sveta, v razmerju do višjih pravil [norm] mednarodnega prava, ki spadajo v ius cogens, zlasti imperativnih pravil [norm] za univerzalno varstvo pravic človeške osebnosti.

283      Kot je bilo že navedeno v zgornji točki 225, Sodišče prve stopnje ni dolžno neposredno nadzorovati skladnosti zadevnih resolucij Varnostnega sveta s temeljnimi pravicami, kot jih varuje pravni red Skupnosti.

284      Sodišče prve stopnje ni dolžno preveriti odsotnosti napačne presoje dejstev in dokazov, ki jih je Svet potrdil v podporo sprejetih ukrepov, ne posredno nadzorovati primernosti in sorazmernosti teh ukrepov, razen v okviru omejitev, določenih v zgornji točki 282. Takega nadzora ne bi bilo mogoče izvrševati brez poseganja v posebne pravice Varnostnega sveta na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov na področju določitve, prvič, grožnje mednarodnemu miru in varnosti, in, drugič, primernih ukrepov proti tej grožnji ali za njeno odpravo. Vprašanje, ali posameznik ali organizacija pomenita grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, in vprašanje, katere ukrepe je treba sprejeti glede zainteresiranih oseb, da bi se uprlo tej grožnji, vključujeta politično presojo in presojo vrednostnih sodb, ki sta načeloma zgolj pristojnost organa, ki mu je mednarodna skupnost zaupala glavno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

285      Treba je ugotoviti, da tožeča stranka nima na voljo nobenega pravnega sredstva, kot je bilo pravkar navedeno v zgornji točki 284, ker Varnostni svet ni menil, da bi bilo smotrno ustanoviti neodvisno mednarodno sodišče, ki bi pravno in dejansko odločalo o sporih proti posamičnim odločbam sankcijskega odbora.“

104    V točki 286 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 341 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat je Sodišče prve stopnje presodilo, da taka pravna praznina v sodnem varstvu tožečih strank ni v nasprotju z načelom ius cogens.

105    Sodišče prve stopnje je v tej zvezi v točkah od 288 do 290 izpodbijane sodbe Kadi, ki so po vsebini identične točkam od 343 do 345 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, navedlo:

„288      V tem primeru Sodišče prve stopnje meni, da omejitev pravice dostopa tožeče stranke do sodišča, ki je posledica sodne imunitete, katere predmet so načeloma resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, v notranjem pravnem redu držav članic Združenih narodov, v skladu z upoštevnimi načeli mednarodnega prava (zlasti členoma 25 in 103 [te] listine), ni skladna s pravico dostopa do sodišča, kot jo zagotavlja ius cogens.

289      Taka omejitev je upravičena z naravo odločb, ki jih sprejme Varnostni svet na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, in z zakonitim zasledovanim ciljem. V okoliščinah tega primera interes tožeče stranke, da bi jo sodišče zaslišalo o temelju v njeni zadevi, ne zadostuje, da bi prevladal nad splošnim bistvenim interesom, da se zaradi jasne grožnje, ki jo je določil Varnostni svet, ohranita mednarodni mir in varnost, v skladu z določbami Ustanovne listine Združenih narodov. Glede tega je treba, ne da bi ukrepe določili za neomejen in nedoločen čas uporabe, dodeliti poseben pomen okoliščini, da so resolucije, ki jih je zaporedno sprejel Varnostni svet, vedno določale mehanizem ponovnega preizkusa možnosti ohranitve teh ukrepov po časovnem obdobju 12 ali najpozneje 18 mesecev […]

290      Končno Sodišče prve stopnje meni, v odsotnosti mednarodnega sodišča, pristojnega za nadzor zakonitosti aktov Varnostnega sveta, da uvedba organa, kot je sankcijski odbor, in možnost, ki jo določajo akti, da se je v vsakem trenutku mogoče obrniti nanj zaradi ponovnega preizkusa vsakega posamičnega primera, s pomočjo formaliziranega mehanizma, ki vključuje ‚vlado, naslovnico zahteve‛ in ‚vlado predlagateljico‛ […], pomenita drugačno in razumno pot, da se ustrezno zaščitijo temeljne pravice tožeče stranke, kot jih priznava ius cogens.“

106    Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožbene razloge glede kršitve pravice do učinkovitega sodnega nadzora in zaradi tega tudi tožbo v celoti.

 Predlogi pritožnikov

107    Y. A. Kadi s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        v celoti razveljavi izpodbijano sodbo v zadevi Kadi;

–        razglasi izpodbijano uredbo za nično ter

–        naloži Svetu in/ali Komisiji plačilo stroškov tega pritožbenega postopka in postopka pred Sodiščem prve stopnje.

108    Al Barakaat s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v zadevi Yusuf in Al Barakaat;

–        razglasi izpodbijano uredbo za nično ter

–        naloži Svetu in Komisiji plačilo stroškov postopka pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

109    Svet predlaga zavrnitev pritožbe v obeh zadevah in naložitev plačila stroškov pritožnikom.

110    Komisija Sodišču predlaga, naj v zadevi C-402/05 P:

–        ugotovi, da nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih navaja pritožnik, ni tak, da bi ovrgel izrek izpodbijane sodbe Kadi, pri čemer naj obrazložitev izpodbijane sodbe spremeni tako, kot predlaga v svojem odgovoru na pritožbo;

–        posledično pritožbo zavrne in

–        pritožniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

111    Komisija Sodišču predlaga, naj v zadevi C-415/05 P:

–        pritožbo v celoti zavrne in

–        pritožniku naloži plačilo stroškov.

112    Združeno kraljestvo je vložilo nasprotno pritožbo in Sodišču predlagalo, naj:

–        pritožbi zavrne in

–        razveljavi del izpodbijanih sodb, ki se nanaša na vprašanje ius cogens, in sicer točke od 226 do 231 izpodbijane sodbe Kadi ter od 277 do 281 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat.

113    Kraljevina Španija, ki ji je bilo na podlagi sklepov predsednika Sodišča z dne 27. aprila 2006 (zadeva C‑402/05 P) in z dne 15. maja 2006 (zadeva C‑415/05 P) dovoljeno posredovati v podporo predlogov Sveta, Sodišču predlaga, naj:

–        v celoti zavrne pritožbi pritožnikov in v celoti potrdi izpodbijani sodbi,

–        pritožnikom naloži plačilo stroškov;

–        zavrne zahteve Komisije glede prvega pritožbenega razloga vsake od pritožb in potrdi izpodbijani sodbi ter

–        Komisiji naloži plačilo stroškov;

–        podredno, če bi Sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in, posledično, za nično razglasilo izpodbijano uredbo, naj na podlagi člena 231 ES do sprejetja nove uredbe, ki bi jo nadomestila, šteje za dokončne učinke te uredbe.

114    Francoska republika, ki ji je bilo na podlagi sklepov predsednika Sodišča z dne 27. aprila 2006 (zadeva C-402/05 P) in z dne 15. maja 2006 (zadeva C-415/05 P) dovoljeno posredovati v podporo predlogov Sveta in Komisije, Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne pritožbi pritožnikov, ugodi nasprotnim pritožbam Združenega kraljestva in nadomesti obrazložitev sodb v delih, ki se nanašajo na ius cogens, ter

–        pritožnikom naloži plačilo stroškov.

115    Kraljevina Nizozemska, ki ji je bilo na podlagi sklepov predsednika Sodišča z dne 27. aprila 2006 (zadeva C-402/05 P) in z dne 15. maja 2006 (zadeva C‑415/05 P) dovoljeno posredovati v podporo predlogov Sveta, Sodišču predlaga, naj v dveh zadevah zavrne pritožbo, če nadomesti obrazložitev v zvezi z obsegom nadzora zakonitosti, in, podredno, vprašanja, če so bila kršena pravila ius cogens.

 Pritožbeni razlogi za razveljavitev izpodbijanih sodb

116    Y. A. Kadi navaja dva pritožbena razloga, prvi se nanaša na neobstoj pravne podlage izpodbijane uredbe, drugi pa na kršitev več pravil mednarodnega prava, ki naj bi jo storilo Sodišče prve stopnje, in na posledice, ki naj bi jih ta kršitev povzročila za presojo tožbenih razlogov, kar zadeva kršitev določenih temeljnih pravic, na katere se je skliceval pred Sodiščem prve stopnje.

117    Al Barakaat navaja tri pritožbene razloge, prvi se nanaša na neobstoj pravne podlage izpodbijane uredbe, drugi na kršitev člena 249 ES, tretji pa na kršitev nekaterih njegovih temeljnih pravic.

118    Združeno kraljestvo v okviru nasprotne pritožbe uveljavlja le en pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijanih sodbah napačno uporabilo pravo pri presoji, da je samo pristojno za preučitev združljivosti zadevnih resolucij Varnostnega sveta s pravili ius cogens.

 Pritožbi

119    Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 13. novembra 2007 odredil izbris imena Ahmed Ali Yusuf iz vpisnika Sodišča zaradi njegovega odstopa od pritožbe, ki jo je vložil skupaj z Al Barakaatom v zadevi C-415/05 P.

120    Ker so se stranke in generalni pravobranilec o tem že opredelili, je treba zaradi medsebojne povezanosti zadevi, v skladu s členom 43 Poslovnika Sodišča, združiti zaradi izdaje skupne sodbe.

 Pritožbeni razlog: pravna podlaga izpodbijane uredbe

 Trditve strank

121    Y. A. Kadi s prvim pritožbenim razlogom uveljavlja, da Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je v točki 135 izpodbijane sodbe Kadi presodilo, da je bilo izpodbijano uredbo mogoče sprejeti na združeni pravni podlagi, in sicer členov 60 ES, 301 ES in 308 ES.

122    Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.

123    Y. A. Kadi v okviru prvega dela pritožbenega razloga navaja, da Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je presodilo, da je za člena 60 ES in 301 ES mogoče šteti, da pomenita delno pravno podlago za izpodbijano uredbo. Sodišče prve stopnje naj poleg tega ne bi pojasnilo, kako se lahko te določbe, ki lahko utemeljijo le ukrepe zoper tretje države, šteje, skupaj s členom 308 ES, za pravno podlago te uredbe, medtem ko se le-ta nanaša le na ukrepe zoper posameznike in nedržavne subjekte.

124    V okviru drugega dela pritožbenega razloga Y. A. Kadi trdi, da če je bilo člena 60 ES in 301 ES vseeno treba šteti za delno pravno podlago izpodbijane uredbe, naj Sodišče prve stopnje ne bi pravilno uporabilo prava, ko je napačno razlagalo člen 301 ES in funkcijo „mostu“, ki ga ta predvideva, ker ta člen nikakor ne vključuje pristojnosti za sprejetje ukrepov za uresničitev cilja iz Pogodbe EU.

125    V okviru tretjega dela pritožbenega razloga Y. A. Kadi Sodišču prve stopnje očita, da naj ne bi pravilno uporabilo prava, ko je člen 308 ES razlagalo tako, da lahko ta določba pomeni pravno podlago za uredbo, za katero pooblastila, potrebna za ukrepanje, niso predvidena v Pogodbi ES in ki ni bila potrebna za doseganje enega od ciljev Skupnosti. V točkah od 122 do 134 izpodbijane sodbe Kadi naj bi Sodišče prve stopnje napačno izenačilo cilje dveh združenih, vendar različnih pravnih redov, ki tvorita Unijo in Skupnost, zato naj bi napačno postavilo meje člena 308 ES.

126    Tak koncept naj med drugim ne bi bil združljiv z načelom dodeljenih pristojnosti, določenim v členu 5 EU. V tej zvezi iz točk od 28 do 35 mnenja 2/94 z dne 28. marca 1996 (Recueil, str. I-1759) izhaja, da omemba cilja v Pogodbi EU ne more odpraviti dejstva, da ta cilj ni naveden med cilji Pogodbe ES.

127    Svet in Francoska republika zavračata prvi del prvega pritožbenega razloga, ki ga uveljavlja Y. A. Kadi, s tem da med drugim navajata, da navedbo členov 60 ES in 301 ES v pravni podlagi izpodbijane uredbe upravičuje okoliščina, da ta člena določata omejevalne ukrepe, katerih področje uporabe je bilo treba, ob sklicevanju na člen 308 ES, razširiti na posameznike ali nedržavne subjekte in na katere se zato prva zgoraj navedena člena ne nanašata.

128    Združeno kraljestvo pa poudarja, da je bil člen 308 ES uporabljen kot mehanizem, ki omogoča dopolnitev instrumentalnih pristojnosti, določenih v členih 60 ES in 301 ES, ki zato nista delna pravna podlaga izpodbijane uredbe. Kraljevina Španija se v bistvu sklicuje na iste trditve.

129    Glede drugega dela tega pritožbenega razloga Svet poudarja, da je smiselnost (raison d'être) mostu iz člena 301 ES prav to, da se mu podeli pristojnost za sprejetje ukrepov za uresničitev cilja Pogodbe EU.

130    Kraljevina Španija, Francoska republika in Združeno kraljestvo poudarjajo, da je člen 308 ES, ne člena 60 ES in 301 ES, omogočil sprejetje omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na posameznike in nedržavne subjekte, ter s tem dopolnil področje uporabe teh zadnjih dveh členov.

131    Svet glede tretjega dela prvega pritožbenega razloga, ki ga navaja Y. A. Kadi, uveljavlja, da je smiselnost (raison d'être) mostu, ki ga vsebuje člen 301 ES, prav to, da se izjemoma uporabi pristojnosti, ki jih ima Skupnost za naložitev gospodarskih in finančnih sankcij, bolj za uresničitev cilja SZVP, torej Unije, kot pa cilja Skupnosti.

132    Združeno kraljestvo in države članice, ki intervenirajo v pritožbenem postopku, se v bistvu strinjajo s tem stališčem.

133    Združeno kraljestvo svoje stališče pojasnjuje z navedbami, da je za ukrepanje, predvideno v izpodbijani uredbi, mogoče šteti, da ne prispeva k uresničitvi cilja Unije, temveč cilja Skupnosti, to je cilja – ki je implicitno povsem instrumentalen ter izhaja iz členov 60 ES in 301 ES –, da se izključno s prisilnimi gospodarskimi ukrepi priskrbi učinkovita sredstva za izvajanje aktov, sprejetih na podlagi pristojnosti, ki jo ima Unija na podlagi naslova V Pogodbe EU.

134    Kadar so za uresničitev tega instrumentalnega cilja potrebne oblike gospodarske prisile, ki presegajo pristojnosti, ki so Svetu podeljene na podlagi členov 60 ES in 301 ES, je po mnenju te države članice za dopolnitev teh pristojnosti primerna uporaba člena 308 ES.

135    Komisija, potem ko je navedla, da je ponovno preučila svoje stališče, primarno uveljavlja, da sta bila člena 60 ES in 301 ES glede na svoje besedilo ter svoj kontekst primerna in zadostna pravna podlaga za sprejetje izpodbijane uredbe.

136    V tej zvezi Komisija v bistvu trdi:

–        Besedilo člena 301 ES naj bi bilo dovolj široko, da pokrije gospodarske sankcije, sprejete zoper posameznike, če so ti v tretji državi oziroma so z njo v drugačni zvezi. Pojem „gospodarski odnosi“ naj bi zajemal širok obseg dejavnosti. Vse gospodarske sankcije, tudi če se nanašajo na tretjo državo, kot je embargo, bi neposredno vplivale na zadevne posameznike in le posredno na to državo. Z besedilom člena 301 ES, zlasti izrazom „delno“, naj se ne bi zahtevalo, da se delni ukrep nanaša na poseben del zadevnih držav, kot je njihova vlada. Ker lahko Skupnost na podlagi te določbe popolnoma prekine gospodarske odnose z vsemi državami, bi morala ta določba prav tako omogočiti prekinitev gospodarskih odnosov z omejenim številom posameznikov v omejenem številu držav.

–        Terminološko skladnost med členom 41 Ustanovne listine Združenih narodov in členom 301 ES naj bi zaznamoval jasen namen snovalcev slednje določbe, da predvidijo temelj za to, da Skupnost izvrši vse ukrepe, ki jih sprejme Varnostni svet in zahtevajo ukrep Skupnosti.

–        Člen 301 ES naj bi vzpostavil postopkovni most med Skupnostjo in Unijo, vendar naj njegov namen ne bi bil niti razširiti niti zožiti področja pristojnosti Skupnosti. Posledično bi bilo treba to določbo razlagati tako široko kot upoštevne pristojnosti Skupnosti.

137    Komisija poudarja, da zadevni ukrepi, ob upoštevanju učinka, ki ga imajo na menjavo ukrepi, ki prepovedujejo pretok gospodarskih virov, izhajajo iz skupne trgovinske politike in so celo določbe o prostem pretoku kapitala, ker zajemajo prepoved prenosa gospodarskih virov posameznikom v tretjih državah.

138    Komisija prav tako navaja, da iz člena 56(1) in (2) ES izhaja, da pretok kapitala in plačil med Skupnostjo in tretjimi državami izhaja iz pristojnosti Skupnosti, ter da lahko države članice sprejmejo sankcije na tem področju le v okviru člena 60(2) ES, ne pa v okviru člena 58(1)(b) ES.

139    Komisija zato ocenjuje, da se za sprejetje izpodbijane uredbe ni bilo mogoče sklicevati na člen 308 ES, ker je pooblastilo za ukrepanje določeno v členih 60 ES in 301 ES. Ta člena naj bi bila temelj za glavni oziroma prevladujoči sestavni del te uredbe, glede na kateri bi bili drugi sestavni deli, kot je zamrznitev sredstev posameznikov, ki so hkrati državljani držav članic Evropske unije in povezani s tujo teroristično skupino, povsem sekundarnega pomena, pri čemer se Komisija v tej zvezi sklicuje zlasti na sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Svetu (C−94/03, ZOdl., I−1, točka 35).

140    Podredno Komisija navaja, da je pred sklicevanjem na člen 308 ES treba preučiti uporabljivost členov Pogodbe ES na področju skupne trgovinske politike ter prostega pretoka kapitala in plačil.

141    Podpodredno poudarja, da če je treba člen 308 ES šteti kot pravno podlago izpodbijane uredbe, bi bila to edina pravna podlaga, ker mora sklicevanje na to določbo temeljiti na preudarku, da je ukrepanje Skupnosti potrebno zaradi doseganja enega od njenih ciljev, ne pa, kot je presodilo Sodišče prve stopnje, zaradi uresničitve ciljev Pogodbe EU, v tem primeru ciljev SZVP.

142    V tem primeru naj bi šlo za cilj Skupnosti v zvezi s skupno trgovinsko politiko, ki je določen v členu 3(1)(b) ES, in cilj v zvezi s prostim pretokom kapitala, ki je implicitno določen v členu 3(1)(c) ES, v povezavi z upoštevnimi določbami Pogodbe ES, namreč s členom 56 ES v zvezi s prostim pretokom kapitala s tretjimi državami. Ker naj bi zadevni ukrepi vplivali na trgovino, čeprav so bili sprejeti v okviru uresničevanja ciljev zunanje politike, naj bi spadali v okvir navedenih ciljev Skupnosti.

143    Y. A. Kadi, Kraljevina Španija, Francoska republika in Združeno kraljestvo zavračajo trditev, ki jo je primarno navedla Komisija, s temi ugovori:

–        Šlo naj bi za široko razlago členov 60 ES in 301 ES, ki naj ne bi upoštevala, da gre za povsem drugačno in novo vrsto tako imenovanih „pametnih“ sankcij, ker te ne izkazujejo več nobene zveze s tretjo državo; ta razlaga bi bila tvegana, saj so bili ti členi bili uvedeni,ko je bila takšna vez za sankcije značilna.

–        Drugače kot zadevne pametne sankcije se popoln embargo nanaša predvsem na voditelje tretje države, na katere naj bi tak ukrep izvajal pritisk, in le posredno na gospodarske subjekte zadevne države, tako da ne bi bilo mogoče trditi, da se vsaka sankcija, vključno z embargom, primarno nanaša na posameznike.

–        V nasprotju s členom 41 Ustanovne listine Združenih narodov se člen 301 ES nanaša posebej na prekinitev gospodarskih odnosov „z eno ali več tretjimi državami“, tako da iz podobnosti besedila teh dveh določb ne bi bilo mogoče izpeljati nobene trditve.

–        Člen 301 ES naj ne bi bil preprosta postopkovna določba. Ta določba naj bi uvedla pravno podlago in poseben postopek ter Skupnosti jasno poverila materialno pristojnost.

–        Ukrepi, ki jih nalaga izpodbijana uredba, naj se ne bi nanašali na trgovinske odnose med Skupnostjo in tretjimi državami, zato se ne morejo sklicevati na cilj skupne trgovinske politike.

–        Sodišče prve stopnje naj bi pravilno presodilo, da ti ukrepi ne prispevajo k temu, da se prepreči tveganje oviranja prostega pretoka kapitala, in da naj se s členom 60(2) ES ne bi utemeljilo omejevalnih ukrepov zoper posameznike ali subjekte. Ta določba naj bi določala le ukrepe zoper tretje države, zato so bili zadevni ukrepi lahko sprejeti le v okviru člena 58(1)(b) ES.

144    Y. A. Kadi, Kraljevina Španija in Francoska republika so zavrnili tudi podredno trditev Komisije.

145    Sklicevanje na člena 133 ES ali 57(2) ES naj ne bi bilo dopustno, ker se ukrepi, določeni z izpodbijano uredbo, ne nanašajo na trgovinske odnose s tretjimi državami in ne izhajajo iz kategorije pretoka kapitala iz člena 57(2) ES.

146    Še več, ne bi bilo mogoče trditi, da se z izpodbijano uredbo stremi k doseganju ciljev Skupnosti v smislu člena 308 ES. Cilj prostega pretoka kapitala naj bi bil namreč izključen, saj uporaba ukrepa zamrznitve sredstev, predvidenega v tej uredbi, ne bi mogla povzročiti nobene verjetne in resne nevarnosti za razhajanje med državami članicami. Cilj skupne trgovinske politike naj prav tako ne bi bil upošteven, ker se zamrznitev sredstev posameznikov, ki niso povezani z vlado tretje države, naj ne bi nanašala na trgovino s to državo in naj ne bi zasledovala cilja trgovinske politike.

147    Komisija ob domnevi, da bi bila sprejeta trditev, ki jo primarno navaja, Sodišču predlaga, naj zaradi pravne varnosti in pravilnega izvajanja obveznosti, sprejetih v okviru Združenih narodov, na podlagi člena 231 ES šteje za dokončne učinke te uredbe v celoti.

148    Prav tako sta tudi Kraljevina Španija in Francoska republika ob isti domnevi podali tak predlog.

149    Y. A. Kadi pa nasprotuje tem zahtevam z navedbami, da pomeni izpodbijana uredba hudo kršitev temeljnih pravic. V vsakem primeru bi morala biti predvidena izjema za posameznike, ki so, tako kot pritožnik, že vložili tožbo zoper to uredbo.

150    Al Barakaat s prvim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah od 158 do 170 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da je bilo izpodbijano uredbo mogoče sprejeti na kombinirani podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES.

151    Sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno uporabilo prava, ko je v točkah 160 in 164 te sodbe presodilo, da člena 60 ES in 301 ES ne predvidevata izključno ukrepanja Skupnosti, temveč se lahko prav tako nanašata na cilje, ki jih člen 2 EU posebej določa za Unijo, namreč izvajanje SZVP.

152    Drugič, Al Barakaat očita Sodišču prve stopnje, da je v točkah 112, 113, 115 in 116 iste sodbe presodilo, da se določbe členov 60 ES in 301 ES nanašajo na sankcije, sprejete proti posameznikom zaradi vplivanja na ekonomske odnose z eno tretjo državo ali več temi, ter da to razlago upravičuje presoja o učinkovitosti in skrb za humanitarni red.

153    Svet odgovarja, da je Sodišče prve stopnje v točki 161 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat pravilno presodilo, da se zaradi mostu, ki ga vsebujeta člena 60 ES in 301 ES, s sankcijami – določenimi na podlagi teh določb po sprejetju skupnega stališča ali skupnega ukrepa na podlagi SZVP, ki predvidevata prekinitev ali omejitev ekonomskih odnosov Skupnosti z eno tretjo državo ali več temi – stremi k uresničitvi cilja SZVP, ki ga zasledujeta ta akta Unije.

154    Svet prav tako navaja, da je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo sklicevanje na člen 308 ES, kot na dodatno pravno podlago izpodbijane uredbe, upravičeno, saj je ta člen namenjen izključno temu, da se omogoči razširitev gospodarskih in finančnih sankcij, že določenih v členih 60 ES in 301 ES, na posameznike ali subjekte, ki ne izkazujejo nobene zadostne vezi z določeno tretjo državo.

155    Svet nazadnje meni, da očitki pritožnika glede učinkovitosti in sorazmernosti sankcij, predvidenih v tej uredbi, niso upoštevni za vprašanje ustreznosti pravne podlage te uredbe.

156    Združeno kraljestvo glede drugega očitka prav tako meni, da ni upošteven v okviru pritožbe, ki jo je vložil AL Barakaat, saj je v skladu s točko 1 izreka izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje presodilo, da ni bilo več treba odločiti o zakonitosti Uredbe št. 467/2001.

157    Sicer pa so trditve Kraljevine Španije, Francoske republike, Združenega kraljestva in Komisije v bistvu enake kot trditve, ki so jih te stranke navedle v okviru pritožbe Y. A. Kadija.

 Presoja Sodišča

158    Prvič, glede očitkov Al Barakaata zoper točke 112, 113, 115 in 116 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat je treba ugotoviti, da se te točke nanašajo na pravno podlago Uredbe št. 467/2001.

159    Uredbo št. 467/2001 je razveljavila in nadomestila izpodbijana uredba. Poleg tega, kot je navedlo Sodišče prve stopnje v točki 77 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat ter ne da bi Al Barakaat to v pritožbi izpodbijal, je bil edini predmet njegove tožbe pri Sodišču prve stopnje, potem ko je prilagodil svoje predloge in tožbene razloge izpodbijani uredbi, predlog za razglasitev ničnosti te uredbe, v delu, ki se nanaša nanj.

160    V teh okoliščinah ti očitki nikakor ne bi imeli za posledico razveljavitve te sodbe in jih je treba šteti za nepomembne.

161    V vsakem primeru so preudarki iz izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat – na katere se navezujejo ti očitki, ki jih je Sodišče prve stopnje označilo kot premiso svojega razlogovanja – povzeti v naslednjih točkah te sodbe in tudi v izpodbijani sodbi Kadi ter bodo preučeni v okviru presoje pritožbenih razlogov zoper te točke.

162    Zato ni treba preučiti teh očitkov, kolikor se nanašajo na pravno podlago Uredbe št. 467/2001.

163    Drugič, presoditi je treba o utemeljenosti trditve, ki jo primarno uveljavlja Komisija, da sta bila člena 60 ES in 301 ES glede na svoje besedilo in svoj kontekst primerna in zadostna pravna podlaga za izpodbijano uredbo.

164    Ta trditev je usmerjena zoper točke od 92 do 97 izpodbijane sodbe Kadi ter točke od 128 do 133 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, v katerih se je Sodišče prve stopnje izreklo nasprotno.

165    To trditev je treba zavrniti.

166    Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da z vidika besedila členov 60 ES in 301 ES, zlasti v njih navedenih izrazov „se nanašajo na zadevne tretje države“ in „z eno tretjo državo ali več temi“, te določbe predvidevajo sprejetje ukrepov zoper tretje države, pri čemer lahko slednji pojem vključuje voditelje take države ter tudi posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani oziroma jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo.

167    Omejevalni ukrepi, določeni v Resoluciji 1390(2002), ki jo izvaja izpodbijana uredba, pa so ukrepi, za katere je značilno, da ne izkazujejo nobene vezi z vodilnim režimom v tretji državi. Po padcu režima talibanov so ti ukrepi namreč usmerjeni neposredno proti Osami bin Ladnu, mreži Al Kaida ter z njima povezanimi posamezniki in subjekti, navedenimi na konsolidiranem seznamu. Zato ne spadajo na področje uporabe členov 60 ES in 301 ES.

168    Če se sprejme razlaga členov 60 ES in 301 ES, ki jo predlaga Komisija – da zadostuje, da se zadevni omejevalni ukrepi nanašajo na posameznike ali subjekte, ki so v tretji državi oziroma so z njo v drugačni zvezi –, se tem določbam da preširok obseg in se sploh ne upošteva zahteve, ki izhaja iz izrazov teh določb, da je treba ukrepe, določene na podlagi teh določb, sprejeti zoper tretje države.

169    Poleg tega je bistveni cilj in predmet izpodbijane uredbe boj proti mednarodnemu terorizmu, zlasti z odtegnitvijo finančnih sredstev, tako da se zamrzne sredstva in gospodarske vire posameznikov ali subjektov, za katere se domneva, da so vključeni v dejavnosti, ki so povezane z mednarodnim terorizmom, ne pa vplivati na gospodarske odnose med Skupnostjo in vsako od tretjih držav, v katerih so ti posamezniki ali subjekti, če je njihovo prebivališče sploh znano.

170    Omejevalnih ukrepov, ki so določeni v Resoluciji 1390(2002) in jih izvaja izpodbijana uredba, se namreč ne more šteti za ukrepe, namenjene omejitvi gospodarskih odnosov z vsako od teh tretjih držav – tudi ne tistih gospodarskih odnosov z nekaterimi državami članicami Skupnosti –, v katerih so posamezniki ali subjekti, katerih ime je vključeno na konsolidirani seznam v Prilogi I k tej uredbi.

171    Trditve Komisije se poleg tega ne more utemeljiti z izrazom „delno“ iz člena 301 ES.

172    Ta izraz se namreč nanaša na morebitno omejitev stvarnega ali osebnega obsega ukrepov, ki jih je po potrebi mogoče sprejeti v okviru te določbe. Vendar ta izraz ne vpliva na lastnost, ki jo morajo imeti potencialni naslovniki teh ukrepov, in zato ne more utemeljiti razširitve uporabe teh ukrepov na naslovnike, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države in zaradi tega ne spadajo na področje uporabe te določbe.

173    Prav tako ni mogoče uspeti s trditvijo Komisije glede terminološke skladnosti med členom 41 Ustanovne listine Združenih narodov in členom 301 ES, na podlagi katere je sklepala, da je ta določba temelj, za to da Skupnost izvede vse ukrepe, ki jih sprejme Varnostni svet in zahtevajo ukrepanje Skupnosti.

174    Člen 301 ES namreč posebej predvideva prekinitev gospodarskih odnosov „z eno tretjo državo ali več temi“, medtem ko člen 41 Ustanovne listine Združenih narodov ne vsebuje takšnega izraza.

175    Še več, z drugega vidika, področje uporabe člena 41 Ustanovne listine Združenih narodov prav tako ne sovpada s področjem uporabe člena 301 ES, saj je na podlagi prve določbe mogoče sprejeti številne druge ukrepe, kot so predvideni z drugo določbo, vključno z ukrepi, ki so bistveno drugačni od tistih, ki so usmerjeni k prekinitvi ali omejitvi gospodarskih odnosov s tretjimi državami, kakršna je prekinitev diplomatskih odnosov.

176    Prav tako je treba zavrniti trditev Komisije, da člen 301 ES vzpostavlja postopkovni most med Skupnostjo in Unijo, tako da je treba to določbo razlagati tako široko kot upoštevne pristojnosti Skupnosti, med njimi tiste, ki se nanašajo na skupno trgovinsko politiko in prosti pretok kapitala.

177    Taka razlaga člena 301 ES lahko namreč zoži področje uporabe in posledično polni učinek te določbe, kajti ta z vidika svojega besedila predvideva sprejetje potencialno zelo različnih ukrepov, ki posegajo v gospodarske odnose s tretjimi državami in zato, a priori, ne smejo biti omejeni na področja, ki izhajajo iz drugih stvarnih pristojnosti Skupnosti, kakršne so te na področju skupne trgovinske politike Skupnosti ali prostega pretoka kapitala.

178    Taka razlaga se poleg tega ne opira na besedilo člena 301 ES, ker daje slednji Skupnosti stvarno pristojnost, katere obseg načeloma ni odvisen od drugih pristojnosti Skupnosti.

179    Tretjič, preučiti je treba trditev, ki jo podredno navaja Komisija, da če izpodbijane uredbe ni bilo mogoče sprejeti le na podlagi členov 60 ES in 301 ES, sklicevanje na člen 308 ES ne bi bilo utemeljeno, zlasti ker se ta določba uporabi samo, če nobena druga določba Pogodbe ES ne daje potrebne pristojnosti za sprejetje zadevnega akta. Omejevalni ukrepi, ki jih določa navedena uredba, pa naj bi izhajali iz pooblastil za ukrepanje Skupnosti, zlasti iz njene pristojnosti na področju skupne trgovinske politike ter prostega pretoka kapitala in plačil.

180    Sodišče prve stopnje je v točki 100 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 136 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat v zvezi s tem presodilo, da nobena določba Pogodbe ES ne določa sprejetja ukrepov, ki so primerljivi s tistimi iz sporne uredbe o boju proti mednarodnemu terorizmu – zlasti z naložitvijo ekonomskih in finančnih sankcij, kakršne so zamrznitve sredstev posameznikom in subjektom, za katere se domneva, in pri katerih se ni vzpostavila nikakršna vez z ozemljem ali vodstvenim režimom tretje države, da prispevajo k financiranju mednarodnega terorizma –, tako da je prvi pogoj za uporabo člena 308 ES v tem primeru izpolnjen.

181    Ta sklep je treba potrditi.

182    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da mora izbira pravne podlage akta Skupnosti temeljiti na objektivnih dejstvih, ki jih je mogoče sodno preskusiti ter med katerimi sta zlasti cilj in vsebina akta (glej zlasti sodbo z dne 23. oktobra 2007 v zadevi Komisija proti Svetu, C-440/05, ZOdl., str. I‑9097, str. 61 in navedena sodna praksa).

183    Po eni strani spada akt Skupnosti v pristojnost na področju skupne trgovinske politike iz člena 133 ES le, če se posebej nanaša na mednarodno menjavo, tako da je v bistvu namenjen spodbujanju, olajšanju ali urejanju gospodarske menjave ter ima neposreden in takojšni učinek na trgovino ali menjavo z zadevnimi proizvodi (glej zlasti sodbo z dne 12. maja 2005 v zadevi Regione autonoma Friuli‑Venezia Giulia in ERSA, C-347/03, ZOdl., str. I-3785, točka 75 in navedena sodna praksa).

184    Pomemben cilj in predmet izpodbijane uredbe, kot je bilo navedeno v točki 169 te sodbe, je boj proti mednarodnemu terorizmu ter v ta namen določa naložitev celote gospodarskih in finančnih omejevalnih ukrepov, kakršna je zamrznitev sredstev in gospodarskih virov posameznikov ali subjektov, za katere se domneva, da prispevajo k financiranju mednarodnega terorizma.

185    Ob upoštevanju tega cilja in predmeta ni mogoče šteti, da se ta uredba posebej nanaša na mednarodno menjavo, ker bi bila v bistvu namenjena spodbujanju, olajšanju ali urejanju trgovinske menjave.

186    Poleg tega, če lahko ta uredba nedvomno vpliva na trgovino ali mednarodno menjavo, njen namen očitno ni ustvarjati takšnih neposrednih in takojšnjih učinkov.

187    Sporne uredbe se zato ni moglo utemeljiti s pristojnostjo Skupnosti na področju skupne trgovinske politike.

188    Po drugi strani Komisija meni, da izpodbijana uredba, ker prepoveduje prenos gospodarskih sredstev posameznikom v tretjih državah, spada na področje uporabe določb Pogodbe ES v zvezi s prostim pretokom kapitala in plačil.

189    Tudi to trditev je treba zavrniti.

190    Najprej je treba glede člena 57(2) ES ugotoviti, da omejevalni ukrepi, ki jih določa izpodbijana uredba, ne spadajo v eno izmed kategorij ukrepov, ki so našteti v tej določbi.

191    Nadalje je treba glede člena 60(1) ES navesti, da se s to določbo prav tako ne more utemeljiti izpodbijane uredbe, ker je njeno področje uporabe določeno s členom 301 ES.

192    Kot je bilo navedeno že v točki 167 te sodbe, pa določba člena 301 ES ne predvideva sprejetja omejevalnih ukrepov, kakršni so v tem primeru in za katere je značilno, da ne izkazujejo nobene vezi z vodstvenim režimom v tretji državi.

193    Nazadnje je treba glede člena 60(2) ES ugotoviti, da ta določba ne vključuje pristojnosti Skupnosti v ta namen, saj je omejena na to, da državam članicam v določenih izjemnih okoliščinah omogoča sprejetje enostranskih ukrepov proti tretji državi v zvezi s pretokom kapitala in plačili, s pridržkom pristojnosti Sveta, da državi članici naloži, da takšne ukrepe spremeni ali odpravi.

194    Četrtič, preučiti je treba očitke Y. A. Kadija v okviru drugega in tretjega dela njegovega prvega pritožbenega razloga zoper točke od 122 do 135 izpodbijane sodbe Kadi, očitke Al Barakaata zoper točke od 158 do 170 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat ter očitke Komisije zoper iste točke teh izpodbijanih sodb.

195    Sodišče prve stopnje je v teh točkah presodilo, da je bilo izpodbijano uredbo mogoče sprejeti na kombinirani podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES, ker je – zaradi posebej predvidenega mostu med dejavnostmi Skupnosti, ki zajemajo gospodarske sankcije na podlagi členov 60 ES in 301 ES ter cilji Pogodbe EU na področju zunanjih odnosov – sklicevanje na člen 308 ES, v posebnih okoliščinah, predvidenih v obeh členih, utemeljeno za doseganje takšnih ciljev in, v tem primeru, v izpodbijani uredbi določenega cilja SZVP, in sicer boja proti mednarodnemu terorizmu in njegovemu financiranju.

196    V tej zvezi je treba ugotoviti, da v izpodbijanih sodbah pravo dejansko ni bilo uporabljeno pravilno.

197    Če je pravilno šteti, kot je to storilo Sodišče prve stopnje, da je bil namreč vzpostavljeni most med dejavnostmi Skupnosti, ki zajemajo gospodarske sankcije na podlagi členov 60 ES in 301 ES, ter cilji Pogodbe EU na področju zunanjih odnosov, med katerimi je SZVP, pa niti besedilo določb Pogodbe ES niti njena struktura ne dajejo podlage za pojmovanje, da bi se ta most raztezal na druge določbe Pogodbe ES, zlasti na člen 308 ES.

198    Posebej glede člena 308 ES, če bi se ohranilo stališče Sodišča prve stopnje, bi bilo na podlagi te določbe v posebnem kontekstu členov 60 ES in 301 ES mogoče sprejetje aktov Skupnosti, ki se ne nanašajo na enega od ciljev Skupnosti, temveč na enega od ciljev, ki izhajajo iz Pogodbe EU s področja zunanjih odnosov, med katerimi je SZVP.

199    Vendar je treba ugotoviti, da je takšno pojmovanje v protislovju z besedilom člena 308 ES.

200    Sklicevanje na to določbo bi zahtevalo, da se načrtovani ukrep nanaša na „delovanje skupnega trga“ in da stremi k uresničitvi „enega od ciljev Skupnosti“.

201    Tega pojma z vidika jasnih in natančnih izrazov, ki ga sestavljajo, v nobenem primeru ne bi mogli razumeti, kot da vključuje cilje SZVP.

202    Soobstoj Unije in Skupnosti kot združenih, vendar različnih pravnih redov ter ustavna zgradba stebrov, ki so jih želeli avtorji veljavnih pogodb, kot je Sodišče prve stopnje pravilno navedlo v točki 120 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 156 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, poleg tega pomenita institucionalne preudarke, ki nasprotujejo razširitvi tega mostu na druge člene Pogodbe ES in ne na tiste, s katerimi ta vzpostavlja izrecno vez.

203    Poleg tega člen 308 ES kot del institucionalnega reda, katerega podlaga je načelo dodeljenih pristojnosti, ne more služiti kot temelj za razširitev pristojnosti Skupnosti čez splošni okvir, ki izhaja iz celote določb te Pogodbe in zlasti iz določb, ki določajo naloge in ukrepanje Skupnosti (glej zgoraj navedeno mnenje 2/94, točka 30).

204    Prav tako člen 3 EU, na kateri se sklicuje Sodišče prve stopnje v točkah od 126 do 128 izpodbijane sodbe Kadi ter v točkah od 162 do 164 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, in zlasti njegov drugi odstavek, ne more služiti kot podlaga za razširitev pristojnosti Skupnosti onstran ciljev Skupnosti.

205    Učinke te napačne uporabe prava na veljavnost izpodbijanih sodb se bo nazadnje preučilo v okviru drugih očitkov, navedenih glede na nadaljevanje teh sodb, glede možnosti vključitve člena 308 ES v pravno podlago izpodbijane uredbe v kombinaciji s členoma 60 ES in 301 ES.

206    Te druge očitke je mogoče razvrstiti v dve skupini.

207    V prvo skupino spada med drugim prvi del prvega pritožbenega razloga Y. A. Kadija, s katerim ta Sodišču prve stopnje očita, da naj bi napačno uporabilo pravo, s tem ko je dopustilo, da je člen 308 ES lahko dopolnil pravno podlago izpodbijane uredbe, ki jo sestavljata člena 60 ES in 301 ES. Ta člena naj ne bi mogla sestavljati niti delne pravne podlage izpodbijane uredbe, saj v skladu z razlago Sodišča prve stopnje ukrepi – ki se nanašajo na posameznike ali subjekte, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države, ki so edini naslovniki izpodbijane uredbe – ne spadajo na področje uporabe teh členov.

208    To kritiko je mogoče približati kritiki, ki jo je izrazila Komisija, in sicer da če bi bilo treba razsoditi, da je sklicevanje na člen 308 ES dopustno, bi to moralo biti kot sklicevanje na edino pravno podlago, ne pa v kombinaciji členov 60 ES in 301 ES.

209    Druga skupina vključuje kritike Komisije zoper odločbo Sodišča prve stopnje v točkah 116 in 121 izpodbijane sodbe Kadi ter v točkah 152 ter 157 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, da se v okviru uporabe člena 308 ES cilja izpodbijane uredbe, in sicer po mnenju Sodišča prve stopnje boja proti mednarodnemu terorizmu, zlasti pa naložitve gospodarskih in finančnih omejevalnih ukrepov, kakršni so zamrznitev sredstev in gospodarskih virov posameznikov ali subjektov, za katere se domneva, da prispevajo k financiranju mednarodnega terorizma, ne more povezati z enim izmed ciljev, ki jih Pogodba ES določa za Skupnost.

210    Komisija v tej zvezi poudarja, da ukrepi za izvajanje, ki jih določa izpodbijana uredba na področju gospodarskih in finančnih sankcij, po svojih lastnostih izhajajo iz ciljev Skupnosti, in sicer iz skupne trgovinske politike in prostega pretoka kapitala.

211    Glede prve skupine zgoraj navedenih očitkov je treba spomniti, da je namen člena 308 ES dopolniti neobstoj pooblastil za ukrepanje, ki so jih posebne določbe Pogodbe ES izrecno ali implicitno podelile institucijam Skupnosti, če so takšna pooblastila vendarle potrebna, da bi Skupnost lahko izvrševala svoje naloge, da bi dosegla enega od ciljev, ki jih določa ta Pogodba (zgoraj navedeno mnenje 2/94, točka 29).

212    Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je bilo člen 308 ES, skupaj s členoma 60 ES in 301 ES, mogoče vključiti v pravno podlago izpodbijanih uredb.

213    Izpodbijana uredba namreč v delu, v katerem določa restriktivne gospodarske in finančne ukrepe, očitno izhaja s področja uporabe ratione materiae členov 60 ES in 301 ES.

214    V tem okviru je bila zato vključitev teh členov v pravno podlago izpodbijane uredbe upravičena.

215    Poleg tega sta ti določbi nadaljevanje prakse, ki temelji – pred uvedbo členov 60 ES in 301 ES z Maastrichtsko pogodbo – na členu 113 Pogodbe ES (po spremembi je postal člen 133 ES) (v tem smislu glej sodbi z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Werner, C-70/94, Recueil, str. I-3189, točke od 8 do 10, in z dne 14. januarja 1997 v zadevi Centro-Com, C-124/95, Recueil, str. I-81, točki 28 in 29), ki je Skupnost pooblaščal za izvajanje ukrepov, dogovorjenih v okviru evropskega političnega sodelovanja, in je zajemal naložitev gospodarskih omejevalnih ukrepov zoper tretje države.

216    Vendar ker člena 60 ES in 301 ES ne predvidevata posebne ali implicitne pristojnosti ukrepanja, da se naloži takšne ukrepe naslovnikom, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države, kot so določeni v izpodbijani uredbi, je bilo zaradi omejitev področja uporabe ratione personae navedenih določb ta neobstoj pristojnosti mogoče nadomestiti s sklicevanjem na člen 308 ES, kot pravno podlago navedene uredbe poleg teh prvih dveh členov, ki akt utemeljujeta z vidika njegovega stvarnega obsega, vendar le če so izpolnjeni drugi pogoji, s katerimi je pogojena uporaba člena 308 ES.

217    Zato je treba kot neutemeljene zavrniti očitke, uvrščene v zgoraj navedeno prvo skupino.

218    Glede drugih pogojev uporabe člena 308 ES je treba nadalje preučiti drugo skupino zgoraj omenjenih očitkov.

219    Komisija poudarja, da čeprav Skupno stališče 2002/402, katerega izvajanje predvideva izpodbijana uredba, zasleduje cilj boja proti mednarodnemu terorizmu, ki je cilj SZVP, je treba to uredbo upoštevati, kot da vsebuje ukrep za izvajanje, katerega namen je naložitev gospodarskih in finančnih sankcij.

220    Ta cilj bi spadal med cilje Skupnosti, v smislu člena 308 ES, zlasti med tiste v zvezi s skupno trgovinsko politiko in prostim pretokom kapitala.

221    Združeno kraljestvo meni, da je treba cilj, ki je značilen za izpodbijano uredbo in povsem instrumentalen, namreč uvedba prisilnih gospodarskih ukrepov, razlikovati od njenega osnovnega cilja, ki izhaja iz SZVP, in sicer ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Ta cilj bi prispeval k implicitnemu cilju Skupnosti, ki je utemeljen v členih 60 ES in 301 ES ter je priskrbeti učinkovita sredstva, izključno s prisilnimi gospodarskimi ukrepi, za izvajanje aktov, sprejetih v okviru SZVP.

222    V tej zvezi je treba spomniti, da je cilj, ki mu sledi izpodbijana uredba, nemudoma preprečiti osebam, povezanim z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in s talibani, razpolaganje z vsemi finančnimi in gospodarskimi viri, da se prepreči financiranje terorističnih dejavnosti (sodba z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, C-117/06, ZOdl., str. I‑8361, točka 63).

223    V nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče prve stopnje v točki 116 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 152 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, je ta cilj mogoče povezati s cilji, ki jih Pogodba ES določa za Skupnost. Zato je bilo v zvezi s tem v izpodbijanih sodbah tudi napačno uporabljeno pravo.

224    V tej zvezi je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točki 203 te sodbe, da ker je člen 308 ES sestavni del institucionalnega reda, katerega podlaga je načelo dodeljenih pristojnosti, člen 308 ES zato ne more služiti kot temelj za razširitev pristojnosti Skupnosti čez splošni okvir, ki izhaja iz celote določb Pogodbe ES.

225    Cilj, ki ga zasleduje izpodbijana uredba, je vendarle mogoče povezati z enim izmed ciljev Skupnosti v smislu člena 308 ES, tako da sprejetje te uredbe ni pomenilo neupoštevanja področja pristojnosti Skupnosti, kot izhaja iz splošnega okvira določb Pogodbe ES.

226    Člena 60 ES in 301 ES, kolikor določata pristojnost Skupnosti, da naloži omejevalne gospodarske ukrepe za izvajanje ukrepov, dogovorjenih v okviru SZVP, izražata namreč implicitni in osnovni cilj, in sicer omogočiti sprejetje takšnih ukrepov z učinkovito rabo instrumenta Skupnosti.

227    Za ta cilj je mogoče šteti, da je cilj Skupnosti v smislu člena 308 ES.

228    Razlaga člena 60(2) ES podpira ta sklep. Čeprav prvi pododstavek tega odstavka določa strogo uokvirjeno pristojnost držav članic za sprejetje enostranskih ukrepov zoper tretjo državo, ki se nanašajo na pretok kapitala in plačil, je bilo to pristojnost v okviru istega pododstavka mogoče izvrševati le, dokler niso bili sprejeti ukrepi Skupnosti na podlagi prvega odstavka tega člena.

229    Izvajanje gospodarskih omejevalnih ukrepov, določenih v okviru SZVP, z uporabo instrumenta Skupnosti ne presega splošnega okvira, ki izhaja iz vseh določb Pogodbe ES, ker takšni ukrepi izkazujejo vez z delovanjem skupnega trga, pri čemer ta vez pomeni nadaljnji pogoj za uporabo člena 308 ES, kot je bilo navedeno v točki 200 te sodbe.

230    Če bi vsaka država članica naložila gospodarske in finančne ukrepe, kakršni so tisti, naloženi z izpodbijano uredbo, torej načeloma splošna zamrznitev vseh sredstev ter drugih gospodarskih virov posameznikov in subjektov, bi lahko namreč množitev teh nacionalnih ukrepov vplivala na delovanje skupnega trga. Taki ukrepi bi lahko zlasti vplivali na trgovino med državami članicami, predvsem na pretok kapitala in plačil ter tudi na izvrševanje pravice do ustanavljanja, ki jo imajo gospodarski subjekti. Poleg tega bi lahko prišlo do izkrivljanja konkurence, saj bi se lahko z morebitnimi razlikami med enostransko sprejetimi ukrepi s strani držav članic dajalo prednost ali škodilo konkurenčnemu položaju določenih gospodarskih subjektov, ne da bi bile te prednosti ali neugodnosti utemeljene z gospodarskimi razlogi.

231    Trditev Sveta iz četrte uvodne izjave izpodbijane uredbe, da je treba sprejeti zakonodajo Skupnosti, „da se prepreči izkrivljanje konkurence“, je zato s tega vidika umestna.

232    V tej fazi je treba odločiti glede vpliva napačno uporabljenega prava, kot je bilo ugotovljeno v točkah 196 in 223 te sodbe, na veljavnost izpodbijanih sodb.

233    Treba je spomniti, da je v skladu s sodno prakso treba pritožbo zavrniti, če obrazložitev sodbe Sodišča prve stopnje kaže na kršitev prava Skupnosti, medtem ko je njen izrek vendarle utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej zlasti sodbo z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točka 186 in navedena sodna praksa).

234    Ugotoviti je treba, da je sklep Sodišča prve stopnje v točki 135 izpodbijane sodbe Kadi ter v točki 158 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat glede pravne podlage izpodbijane uredbe, in sicer da je bil Svet pristojen za sprejetje te uredbe na kombinirani podlagi členov 60 ES, 301 ES in 308 ES, utemeljen z drugimi pravnimi razlogi.

235    Čeprav se vključitve člena 308 ES v pravno podlago izpodbijane uredbe, kot je bilo navedeno v točkah od 196 do 204 te sodbe, ne more utemeljiti s tem, da ta akt zasleduje cilj, ki izhaja iz SZVP, bi lahko to uredbo vendarle utemeljili s to določbo, saj je bilo legitimno šteti, kot izhaja iz točk od 225 do 231 te sodbe, da je namen te uredbe uresničitev cilja Skupnosti in da je poleg tega povezana z delovanjem skupnega trga v smislu člena 308 ES. Poleg tega je njegova vključitev v pravno podlago izpodbijane uredbe Evropskemu parlamentu omogočila udeležbo v postopku odločanja glede zadevnih ukrepov, ki se nanašajo posebej na posameznike, medtem ko v okviru členov 60 ES in 301 ES za to institucijo ni predvidena nobena vloga.

236    Zato je treba pritožbene razloge, uperjene zoper izpodbijani sodbi, kot je presodilo Sodišče prve stopnje, da so členi 60 ES, 301 ES in 308 ES pravna podlaga za izpodbijano uredbo, v celoti zavrniti kot neutemeljene.

 Pritožbeni razlog: kršitev člena 249 ES

 Trditve strank

237    Al Barakaat z drugim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita, da je v točki 188 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da je izpodbijana uredba zadostila zahtevi glede splošne uporabe, določene v členu 249 ES, saj je splošno in abstraktno naslovljena na skupino oseb, ki lahko ima na voljo sredstva, ki pripadajo enemu posamezniku ali več posameznikom, ki so navedeni v prilogi k tej uredbi.

238    Al Barakaat poudarja, „da ker se mora izvršitev odločitve, na razumen način, opreti na pravni ukrep, usmerjen zoper tiste, ki razpolagajo s sredstvi, ni pravilno, da se posameznikov, katerih sredstva so zamrznjena, ne šteje za naslovnike zadevnega akta“.

239    Poleg tega bi bilo v točki 112 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat protislovno trditi, da gre za omejevalne ukrepe, ki prizadenejo neposredno posameznike ali organizacije, v točki 188 iste sodbe pa, da se ti ukrepi ne nanašajo na te posameznike ali organizacije, temveč so oblika izvedbenih pravil, naslovljenih na druge posameznike.

240    Kraljevina Španija, Združeno kraljestvo ter Svet in Komisija v bistvu odobravajo analizo Sodišča prve stopnje.

 Presoja Sodišča

241    Sodišče prve stopnje je v točkah od 184 do 188 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat pravilno presodilo, da okoliščina, da so te osebe in subjekti – ki so predmet omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga sporna uredba – poimensko navedeni v Prilogi I k izpodbijani uredbi, tako da se zdi, da jih ta neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ne pomeni, da se ta akt ne uporablja splošno v smislu člena 249, drugi odstavek, ES in da se ne more opredeliti kot uredba.

242    Čeprav je res, da izpodbijana uredba nalaga omejevalne ukrepe posameznikom in subjektom, katerih imena so na izčrpnem seznamu, ki sestavlja njeno Prilogo I in se poleg tega redno posodablja, s tem ko se imena odstranjujejo ali dodajajo, tako da ostane skladen s konsolidiranim seznamom, je vendarle treba ugotoviti, da so naslovniki te uredbe opredeljeni na splošno in abstraktno.

243    Izpodbijana uredba, tako kot Resolucija 1390(2002), ki jo izvaja, vsebuje posebej široko zapisano prepoved, da se navedenim posameznikom in subjektom da na voljo gospodarska sredstva in vire (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, točke od 50 do 55).

244    Kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točkah 186 in 188 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, se ta prepoved nanaša na vsakogar, ki bi lahko imel na voljo zadevna materialna sredstva ali gospodarske vire.

245    Taka prepoved se uporabi tudi v okoliščinah, kot so v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, ki se je nanašala na vprašanje, ali izpodbijana uredba prepoveduje končno vknjižbo prenosa lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo po sklenitvi prodajne pogodbe, če je eden od kupcev fizična oseba, vpisana na seznam iz Priloge I k tej uredbi.

246    Sodišče je v točki 60 te sodbe odločilo, da je transakcija, kot je ta vknjižba, v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 881/2002 prepovedana, ker bi to pomenilo dajanje gospodarskega vira na voljo osebi, vpisani na ta seznam, kar bi ji omogočalo pridobiti sredstva, blago in storitve.

247    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba pritožbeni razlog, ki ga je navedel Al Barakaat glede kršitve člena 249 ES, prav tako zavrniti kot neutemeljen.

 Pritožbeni razlog: kršitev določenih temeljnih pravic

 Očitki, ki se nanašajo na del izpodbijanih sodb v zvezi z nadzorom notranje zakonitosti izpodbijane uredbe s strani sodišča Skupnosti, z vidika temeljnih pravic

248    V okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga Y. A. Kadi poudarja, da je bilo v izpodbijani sodbi Kadi – v delu, v katerem se zavzame stališče glede odnosa med OZN in članicami te organizacije ter glede načinov za uporabo resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov – napačno uporabljeno pravo glede razlage zadevnih načel mednarodnega prava, kar naj bi nadalje povzročilo napačno uporabo prava pri presoji tožbenih razlogov v zvezi s kršitvijo nekaterih posebnih temeljnih pravic pritožnika.

249    Ta del vsebuje pet očitkov.

250    Y. A. Kadi s prvim očitkom navaja, da v točkah 183 in 184 navedene sodbe Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, s tem ko je mešalo vprašanje primarnosti obveznosti držav na podlagi Ustanovne listine Združenih narodov, ki je vsebovana v njenem členu 103, s podobnim, vendar različnim vprašanjem glede zavezujočega učinka odločb Varnostnega sveta, določenega v členu 25 te listine.

251    Z drugim očitkom Y. A. Kadi Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno uporabilo prava, ko je v točkah od 217 do 225 izpodbijane sodbe Kadi izhajalo iz premise, da morajo biti, tako kot pogodbene obveznosti, tudi resolucije, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, avtomatično vnesene v sfero prava in jurisdikcije držav članic OZN.

252    S tretjim očitkom Y. A. Kadi trdi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, s tem ko je v točkah od 212 do 225 ter 283 in 284 izpodbijane sodbe Kadi odločilo, da nima nobene pristojnosti, ki bi mu omogočila nadzor zakonitosti resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.

253    Y. A. Kadi s četrtim očitkom poudarja, da je razlogovanje Sodišča prve stopnje v točkah od 225 do 232 te sodbe glede ius cogens skrajno protislovno, ker naj bi se – če mora prevladati – načelo, po katerem resolucije Varnostnega sveta ne morejo biti predmet sodnega nadzora in so deležne sodne imunitete, uporabilo na splošno, ne da bi vprašanja, ki izhajajo iz ius cogens, pomenila izjemo od tega načela.

254    S petim očitkom Y. A. Kadi navaja, da okoliščina, da Varnostni svet ni ustanovil neodvisnega mednarodnega sodišča, ki bi pravno in dejansko odločalo o tožbah zoper posamične odločbe sankcijskega odbora, ne pomeni, da države članice niso upravičene, da z razumnimi ukrepi, ki so jih sprejele, izboljšajo dejansko stanje, ki je podlaga za naložitev sankcij in za identiteto oseb, na katere se te sankcije nanašajo, prav tako pa ne pomeni, da je državam članicam prepovedano, da na podlagi presoje, ki jo imajo pri izvajanju svojih obveznosti, uvedejo ustrezno pravno varstvo.

255    Y. A. Kadi v svoji repliki, ob sklicevanju na zgoraj navedeno sodbo Bosphorus, poleg tega poudarja, da se s pravom Skupnosti zahteva, da so vsi zakonodajni ukrepi Skupnosti predmet sodnega nadzora s strani Sodišča, ki se nanaša tudi na spoštovanje temeljnih pravic, tudi če ukrep temelji na aktu mednarodnega prava, kakršna je resolucija Varnostnega sveta.

256    Dokler pravo Združenih narodov ne nudi ustreznega varstva tistim, ki trdijo, da so bile njihove temeljne pravice kršene, bi moral obstajati nadzor aktov, ki jih sprejme Skupnost za izvajanje resolucij Varnostnega sveta. Po mnenju Y. A. Kadija pa postopek ponovnega preizkusa pred sankcijskem odborom, ki temelji na diplomatski zaščiti, ne nudi varstva človekovih pravic, ki je enakovredno tistemu, ki ga zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), kakršno zahteva ESČP v sodbi z dne 30. junija 2005 v zadevi Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi (Bosphorus Airways) proti Irski (Recueil des arrêts et décisions 2005‑VI, točka 155).

257    Y. A. Kadi navaja, da so te trditve – ki so podredne v razmerju do trditev, ki so utemeljene z mednarodnim pravom – navedene, če bi Sodišče moralo presoditi, da obstaja konflikt med cilji zvestega izvajanja resolucij Združenih narodov in načeloma poštenega sojenja ali sodnega varstva.

258    Še več, ta očitek naj ne bi pomenil novega pritožbenega razloga, temveč nadgradnjo temeljnega predloga, navedenega v pritožbi, da je Skupnost, ko sprejme odločitev za izvajanje resolucije Varnostnega sveta s sprejetjem zakonodaje, zavezana skrbeti za to, da kot pogoj zakonitosti zakonodaje, ki jo namerava vpeljati, le-ta upošteva minimalna merila s področja človekovih pravic.

259    Al Barakaat s prvim delom tretjega pritožbenega razloga graja uvodne ugotovitve Sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi Yusuf in Al Barakaat glede povezave med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in nacionalnim pravnim redom ali pravnim redom Skupnosti ter glede obsega nadzora zakonitosti, ki ga je Sodišče prve stopnje moralo izvesti.

260    Resolucija Varnostnega sveta, ki je zavezujoča po mednarodnem javnem pravu, bi lahko imela pravni učinek za posameznike v državi le, če je bila izvedena v skladu z veljavnim pravom.

261    Obstajala naj ne bi nobena pravna podlaga za posebno obravnavanje ali izjemo glede izvajanja resolucij Varnostnega sveta, v smislu, da ne bi bilo treba, da je uredba Skupnosti, ki določa takšno izvajanje, skladna s pravili Skupnosti glede sprejetja uredb.

262    Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Združeno kraljestvo in Svet pa se nasprotno v bistvu strinjajo z analizo, ki jo je v zvezi s tem v izpodbijanih sodbah opravilo Sodišče prve stopnje, ter z njegovimi sklepi glede notranje zakonitosti izpodbijane uredbe, in sicer da se ta, kolikor izvaja resolucije Varnostnega sveta, ki so bile sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, načeloma izogne vsakršnemu nadzoru sodišča Skupnosti, vključno glede spoštovanja temeljnih pravic, in je zato v tem okviru deležna sodne imunitete.

263    Vendar te stranke, v nasprotju s Sodiščem prve stopnje, menijo, da sodišča Skupnosti ne morejo izvrševati nobenega nadzora notranje zakonitosti resolucij Varnostnega sveta. Sodišču prve stopnje zato očitajo odločitev, da je tak nadzor mogoč glede na ius cogens.

264    Izpodbijani sodbi naj bi bili, kolikor v zvezi s tem dopuščata izjemo, ne da bi opredelili njeno pravno podlago, zlasti na podlagi določb Pogodbe, protislovni, če se s trditvami, ki na splošno izključujejo izvajanje sodnega nadzora resolucij Varnostnega sveta s strani sodišč Skupnosti, prav tako nasprotuje priznanju pristojnosti za izvrševanje takšnega nadzora samo z vidika ius cogens.

265    Poleg tega Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Združeno kraljestvo in Komisija menijo, da Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je presodilo, da zadevne temeljne pravice v tej zadevi izhajajo iz ius cogens.

266    Pravilo se lahko opredeli kot ius cogens samo, če ne dopušča nobene izjeme. Pravici, navedeni v tem primeru – pravica do poštenega sojenja in pravica do spoštovanja lastnine –, pa sta predmet omejitev in izjem.

267    Združeno kraljestvo je v tej zvezi vložilo nasprotno pritožbo za razveljavitev dela izpodbijanih sodb, ki se nanaša na ius cogens, namreč točk od 226 do 231 izpodbijane sodbe Kadi ter od 277 do 281 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat.

268    Francoska republika in Kraljevina Nizozemska predlagata Sodišču, naj nadomesti obrazložitev sodb, tako da zavrne pritožbene razloge Y. A. Kadija in Al Barakaata glede ius cogens, ker sodišča Skupnosti niso pristojna za izvajanje nadzora resolucij Varnostnega sveta, vključno v zvezi z ius cogens.

269    Komisija zatrjuje, da se z dvema razlogoma lahko upraviči, da se ne sprejme obveznosti izvajanja resolucij Varnostnega sveta, kakršne so v tem primeru, v katerih natančni izrazi organom Skupnosti pri izvajanju teh resolucij ne dopuščajo nobenega prostora pri razlagi, in sicer če bi bila zadevna resolucija v nasprotju z ius cogens in če bi ta resolucija spadala na področje uporabe ali kršila cilje in načela Združenih narodov ter bi bila zato sprejeta ultra vires.

270    Ker je Varnostni svet v skladu s členom 24(2) Ustanovne listine Združenih narodov zavezan s cilji in načeli Združenih narodov, vključno z razvijanjem in s podpiranjem človekovih pravic v skladu s členom 1(3) te listine, se za akt, ki ga sprejme ta organ ob njihovi kršitvi, namreč lahko šteje, da je bil sprejet ultra vires in za Skupnost zato ni zavezujoč.

271    Vendar Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sodišče Skupnosti načeloma ne more nadzorovati veljavnosti resolucije Varnostnega sveta glede na cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov.

272    Ob domnevi, da bi moralo biti izvajanje takšnega nadzora kljub temu dopustno, Komisija uveljavlja, da lahko Sodišče, kot sodišče mednarodne organizacije, ki ni OZN, samo odloči o vprašanju le, če je kršitev človekovih pravic posebej očitna in jasna, pri čemer se Komisija v tej zvezi sklicuje na zgoraj navedeno sodbo Racke.

273    V tem primeru pa ni tako, ker obstaja postopek ponovnega preizkusa pred sankcijskem odborom in ker je treba domnevati, da je Varnostni svet tehtal med zadevnimi zahtevami na področju mednarodne varnosti in temeljnimi pravicami.

274    Glede presoje v zgoraj navedeni sodbi Bosphorus Komisija poudarja, da bi se vprašanje zakonitosti oziroma morebitne ničnosti zadevne resolucije – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izrečena omenjena sodba – lahko pojavilo v zvezi s sporno uredbo, če bi Sodišče moralo presoditi, da Skupnost ne more izvajati zavezujoče resolucije Varnostnega sveta, ker standardi na področju človekovih pravic, ki jih ta instanca uporabi, zlasti pravica do izjave, niso zadostni.

275    Poleg tega Združeno kraljestvo meni, da trditev Y. A. Kadija, da je zakonitost vseh predpisov, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti za izvajanje resolucije Varnostnega sveta, neodvisno od njihovega izvora, na podlagi prava Skupnosti podvržena popolnemu nadzoru Sodišča, pomeni nov pritožbeni razlog, ker se je pritožnik nanjo prvič skliceval v repliki. Zato bi bilo treba to trditev v skladu s členi 42(2) in 118 Poslovnika Sodišča zavrniti.

276    Podredno, ta država članica navaja, da poseben položaj resolucij, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, ki izhaja iz medsebojnega vpliva členov 25, 48 in 103 te listine ter je priznan s členom 297 ES, vključuje, da je ukrep, ki ga izvede država članica za izvršitev svojih obveznosti za ohranitev miru in mednarodne varnosti, varen pred vsemi pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Skupnosti. Prednost takšnih obveznosti naj bi na jasen način zajemala načela Skupnosti, ki so ustavne narave.

277    Ista država članica poudarja, da se Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Bosphorus ni izreklo za pristojno za presojanje veljavnosti uredbe, katere namen je izvedba resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, temveč se je omejilo na razlago zadevne uredbe, da bi ugotovilo, ali morajo organi države članice v konkretnem primeru uporabiti ukrep, ki ga določa ta uredba. Francoska republika se v bistvu strinja s takšno razlago navedene sodbe.

 Presoja Sodišča

278    Najprej je treba zavrniti ugovor nedopustnosti Združenega kraljestva glede trditev, ki jih je Y. A. Kadi navedel v repliki, in sicer da je zakonitost vseh predpisov, ki jih sprejmejo institucije Skupnosti, vključno s tistimi za izvajanje resolucije Varnostnega sveta, neodvisno od njihovega izvora, na podlagi prava Skupnosti podvržena popolnemu nadzoru Sodišča.

279    Kot navaja Y. A. Kadi, gre namreč za dodatno trditev, ki vsaj implicitno pomeni razširitev predhodno navedenega pritožbenega razloga v pritožbi in je tesno povezana s pritožbenim razlogom, da je bila Skupnost pri izvajanju resolucije Varnostnega sveta s sprejetjem ustrezne zakonodaje zavezana skrbeti za to, da kot pogoj zakonitosti zakonodaje, ki jo namerava vpeljati, ta upošteva minimalna merila s področja človekovih pravic (glej v tem smislu zlasti sklep z dne 13. novembra 2001 v zadevi Dürbeck proti Komisiji, C-430/00 P, Recueil, str. I‑8547, točka 17).

280    Preučiti je treba očitke pritožnikov, da naj bi Sodišče prve stopnje v bistvu presodilo, da iz načel, ki urejajo odnos med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Skupnosti, izhaja, da izpodbijana uredba, ker izvaja resolucijo Varnostnega sveta, sprejeto na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, ki v ta namen ne dopušča prostora pri izvajanju, ne more biti predmet sodnega nadzora glede njene notranje zakonitosti, razen glede njene združljivosti s pravili, ki izhajajo iz ius cogens, zato je v tem okviru deležna sodne imunitete.

281    V tej zvezi je treba opomniti, da je Evropska skupnost skupnost, ki temelji na pravu, saj se ne države članice ne institucije ne morejo izogniti nadzoru skladnosti svojih aktov s temeljno ustavno listino, Pogodbo ES, pri čemer je ta oblikovala celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki Sodišču omogočajo nadzor nad zakonitostjo aktov institucij (sodba z dne 23. aprila 1986 v zadevi Les Verts proti Parlamentu, 294/83, Recueil, str. 1339, točka 23).

282    Poudariti je treba tudi, da mednarodni sporazum ne more ogrožati ureditve pristojnosti, kot so jo določile pogodbe, in s tem neodvisnosti pravnega sistema Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče na podlagi izključne pristojnosti, dodeljene s členom 220 ES, pristojnost, za katero je Sodišče poleg tega že menilo, da izhaja iz temeljev Skupnosti (glej v tem smislu mnenje 1/91 z dne 14. decembra 1991, Recueil, str. I-6079, točki 35 in 71, ter sodbo z dne 30. maja 2006 v zadevi Komisija proti Irski, C-459/03, ZOdl., str. I‑4635, točka 123 in navedena sodna praksa).

283    Poleg tega so v skladu z ustaljeno sodno prakso temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. V ta namen se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. EKČP ima pri tem poseben pomen (glej zlasti sodbo z dne 26. junija 2007 v zadevi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, C‑305/05, ZOdl., str. I‑5305, točka 29 in navedena sodna praksa).

284    Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da je spoštovanje človekovih pravic pogoj za zakonitost aktov Skupnosti (zgoraj navedeno mnenje 2/94, točka 34) in da v Skupnosti niso dopustni ukrepi, ki niso združljivi s spoštovanjem človekovih pravic (sodba z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C-112/00, Recueil, str. I‑5659, točka 73 in navedena sodna praksa).

285    Iz vsega navedenega izhaja, da obveznosti, ki jih nalaga mednarodni sporazum, ne morejo ogroziti ustavnih načel Pogodbe ES, med katerimi se pojavlja načelo, v skladu s katerim morajo vsi akti Skupnosti spoštovati temeljne pravice, kar je pogoj za njihovo zakonitost, ki jo mora nadzirati Sodišče v okviru popolnega sistema pravnih sredstev, ki ga vzpostavlja ta Pogodba.

286    V zvezi s tem je treba poudariti, da se v okoliščinah, kot so v tej zadevi, nadzor zakonitosti, ki ga mora zagotoviti sodišče Skupnosti, nanaša na akt Skupnosti, katerega namen je izvajanje zadevnega mednarodnega sporazuma, ne pa na tega kot takega.

287    Zlasti glede akta Skupnosti, katerega namen je tako kot v primeru izpodbijane uredbe izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, zato ni naloga sodišča Skupnosti, da v okviru izključne pristojnosti, določene v členu 220 ES, nadzira zakonitost takšne resolucije, ki jo je sprejel ta mednarodni organ, čeprav bi bil ta nadzor omejen na preizkus združljivosti te resolucije z ius cogens.

288    Poleg tega morebitna sodba sodišča Skupnosti, s katero bi bilo ugotovljeno, da je akt Skupnosti, katerega namen je izvajanje takšne resolucije, v nasprotju z višjo določbo, ki izhaja iz prava Skupnosti, ne bi omajala prednosti te resolucije na ravni mednarodnega prava.

289    Sodišče je tako že razglasilo za ničen sklep Sveta, s katerim je bil odobren mednarodni sporazum, potem ko je, ob upoštevanju zadevnega sporazuma, preučilo njegovo notranjo zakonitost, in ugotovilo kršitev splošnega načela prava Skupnosti, namreč splošno načelo prepovedi diskriminacije (sodba z dne 10. marca 1998 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-122/95, Recueil, str. I-973).

290    Zato je treba preučiti, ali kot je presodilo Sodišče prve stopnje, načela, ki urejajo odnos med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Skupnosti, vključujejo, da je sodni nadzor notranje zakonitosti izpodbijane uredbe glede na temeljne pravice načeloma izključen, čeprav tak nadzor – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 281 do 284 te sodbe – pomeni ustavno jamstvo, ki izhaja iz temeljev Skupnosti.

291    V tej zvezi je treba najprej spomniti, da je treba pristojnosti Skupnosti izvrševati ob spoštovanju mednarodnega prava (zgoraj navedeni sodbi Poulsen in Diva Navigation, točka 9, ter Racke, točka 45), pri čemer je Sodišče v isti točki prve sodbe poleg tega pojasnilo, da je treba akt, sprejet na podlagi teh pristojnosti, in njegovo omejeno področje uporabe, razlagati v okviru upoštevnih pravil mednarodnega prava.

292    Poleg tega je Sodišče presodilo, da je treba pristojnosti Skupnosti na področju sodelovanja in razvoja, določene v členih od 177 ES do 181 ES, izvrševati ob spoštovanju obveznosti, sprejetih v okviru OZN in drugih mednarodnih organizacij (sodba z dne 20. maja 2008 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑91/05, ZOdl., str. I‑0000, točka 65 in navedena sodna praksa).

293    Spoštovanje obveznosti, sprejetih v okviru OZN, je prav tako obvezno na področju ohranitve miru in mednarodne varnosti, ko Skupnost s sprejetjem aktov Skupnosti na podlagi členov 60 ES in 301 ES izvaja resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.

294    Skupnost mora namreč pri izvajanju te pristojnosti pripisati poseben pomen temu, da sprejetje resolucij – s strani Varnostnega sveta na podlagi VII. poglavja te listine – v skladu s členom 24 Ustanovne listine Združenih narodov pomeni izvrševanje poglavitne pristojnosti, ki jo ima ta mednarodni organ za ohranjanje miru in varnosti v svetovnem merilu, to je odgovornost, ki v okviru tega VII. poglavja vključuje to, da določi, ali obstaja kakšno ogrožanje miru in mednarodne varnosti, ter da sprejme potrebne ukrepe za njuno ohranitev in ponovno vzpostavitev.

295    Nato je treba ugotoviti, da je mogoče pristojnosti, določene v členih 60 ES in 301 ES, izvrševati le po sprejetju skupnega stališča ali skupnega ukrepa na podlagi določb Pogodbe EU v zvezi s SZVP, ki predvideva ukrepanje Skupnosti.

296    Čeprav mora Skupnost zaradi sprejetja takšnega akta sprejeti v okviru Pogodbe ES ukrepe, ki jih ta akt nalaga, pa ta obveznost, kadar gre za izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, vključuje, da Skupnost pri določanju teh ukrepov primerno upošteva besedilo in cilje zadevne resolucije ter upoštevne obveznosti, ki izhajajo iz Ustanovne listine Združenih narodov in se nanašajo na takšno izvajanje.

297    Kot je Sodišče že presodilo, je pri razlagi izpodbijane uredbe prav tako treba upoštevati besedilo in cilj Resolucije 1390(2002), izvajanju katere je v skladu s četrto uvodno izjavo namenjena ta uredba (zgoraj navedena sodba Möllendorf in Möllendorf-Niehuus, točka 54 in navedena sodna praksa).

298    Vendar je treba navesti, da Ustanovna listina Združenih narodov ne daje na izbiro določenega modela za izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja te listine, ker mora to izvajanje nastopiti v skladu z načini, ki se v tem okviru uporabijo v nacionalnem pravnem redu vsake države članice OZN. Ustanovna listina Združenih narodov članicam OZN namreč pušča prosto izbiro med različnimi mogočimi modeli prenosa takšnih resolucij v njihov nacionalni pravni red.

299    Iz vsega navedenega izhaja, da načela, ki urejajo mednarodni pravni red Združenih narodov, ne implicirajo, da je sodni nadzor notranje zakonitosti izpodbijane uredbe glede na temeljne pravice izključen, na podlagi tega da je namen tega akta izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.

300    Takšna sodna imuniteta akta Skupnosti, kakršna je izpodbijana uredba, kot posledica načela primarnosti obveznosti – ki izhajajo iz Ustanovne listine Združenih narodov – na ravni mednarodnega prava, zlasti tistimi v zvezi z izvajanjem resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, sprejetih na podlagi VII. poglavja te listine, sicer nima nobene podlage v Pogodbi ES.

301    Gotovo drži, da je Sodišče že odločilo, da bi člen 234 Pogodbe ES (po spremembi je postal člen 307 ES), če bi bili njegovi pogoji za uporabo izpolnjeni, lahko omogočil izjeme tudi od primarnega prava, na primer od člena 113 Pogodbe ES, ki se nanaša na skupno trgovinsko politiko (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Centro‑Com, točke od 56 do 61).

302    Prav tako drži, da člen 297 ES implicitno dovoljuje ovire pri delovanju skupnega trga, kot posledico ukrepov, ki jih sprejme država članica zaradi izpolnjevanja mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.

303    Vendar se teh določb ne more razumeti v smislu, kot da dovoljujejo izjemo od načel svobode, demokracije ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v členu 6(1) Pogodbe EU, kot temelja Unije.

304    Člen 307 ES namreč v nobenem primeru ne more omajati načel, ki izhajajo iz temeljev pravnega reda Skupnosti, med katerimi je varstvo temeljnih pravic, ki vključuje nadzor zakonitosti aktov Skupnosti s strani sodišča Skupnosti glede njihove skladnosti s temeljnimi pravicami.

305    Sodna imuniteta izpodbijane uredbe, kar zadeva nadzor njene združljivosti s temeljnimi pravicami, ki bi izvirala iz domnevne absolutne primarnosti resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, ki jih ta uredba namerava izvajati, se tudi ne more utemeljiti z mestom, ki bi ga v hierarhiji norm znotraj pravnega reda Skupnosti zasedale obveznosti – ki izhajajo iz Ustanovne listine Združenih narodov –, če bi bile razvrščene v to hierarhijo.

306    Na podlagi člena 300(7) ES so namreč sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, za institucije in države članice zavezujoči.

307    Zato na podlagi te določbe, če bi se uporabila za Ustanovno listino Združenih narodov, bi slednja imela prednost pred akti sekundarne zakonodaje (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2008 v zadevi Intertanko in drugi, C-308/06, ZOdl., str. I‑0000, točka 42 in navedena sodna praksa).

308    Vendar se ta prednost na ravni prava Skupnosti ne bi raztezala na primarno pravo, zlasti na splošna načela, katerih del so temeljne pravice.

309    Ta razlaga je potrjena s členom 300(6) ES, v skladu s katerim mednarodni sporazum ne more začeti veljati, če je Sodišče podalo odklonilno mnenje glede njegove združljivosti s Pogodbo ES, razen če le-ta ni bila predhodno spremenjena.

310    Vendar pa je bilo pred Sodiščem poudarjeno, zlasti med obravnavo, da bi se morala sodišča Skupnosti – po zgledu Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se je v več nedavnih odločbah opredelilo za nepristojno za nadzor skladnosti določenih aktov, ki so bili sprejeti v okviru izvajanja resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov – vzdržati nadzora zakonitosti izpodbijane uredbe z vidika temeljnih pravic, ker je namen te uredbe prav tako izvajanje teh resolucij.

311    V tej zvezi je treba ugotoviti, kot je poleg tega navedlo Evropsko sodišče za človekove pravice, da obstaja temeljna razlika med akti, na katere se nanašajo te odločbe in glede katerih se je to sodišče izreklo za nepristojno za izvajanje nadzora njihove skladnosti z EKČP, ter drugimi akti, za katere njegova pristojnost ni izpodbitna (glej odločbo Behrami in Behrami proti Franciji ter Saramati proti Franciji, Nemčiji in Norveški z dne 2. maja 2007, še neobjavljeno v Recueil des arrêts et décisions, točka 151).

312    Tako se je Evropsko sodišče za človekove pravice v določenih zadevah, v katerih je odločalo, izreklo za nepristojno ratione personae, te zadeve pa so se nanašale na ukrepe, ki se neposredno pripisujejo OZN kot organizaciji s poslanstvom v svetovnem merilu, ki uresničuje nujni cilj kolektivne varnosti – zlasti ukrepe pomožnega organa OZN, ustanovljenega v okviru VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, oziroma ukrepe v okviru izvajanja pristojnosti, ki jih je Varnostni svet na podlagi tega poglavja veljavno prenesel –, in ne na ukrepe, ki se pripisujejo državam, toženim pred navedenim sodiščem, ker se ukrepi niso izvršili na ozemlju teh držav in niso izhajali iz odločitve njihovih organov.

313    Evropsko sodišče za človekove pravice pa je nasprotno v točki 151 zgoraj navedene odločbe Behrami in Behrami proti Franciji ter Saramati proti Franciji, Nemčiji in Norveški navedlo, da je v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba z dne 30. junija 2005, Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi (Bosphorus Airways) proti Irski (Recueil des arrêts et décisions 2005-VI), ki se nanaša na zaseg, ki so ga opravili organi tožene države na njenem nacionalnem ozemlju po sprejetju odločitve ministra te države, glede na toženo državo pripoznalo svojo pristojnost, zlasti ratione personae, čeprav je bil zadevni ukrep sprejet na podlagi uredbe Skupnosti, ki je bila sprejeta zaradi resolucije Varnostnega sveta.

314    V tem primeru je treba ugotoviti, da se izpodbijane uredbe ne more šteti za akt, ki se ga neposredno pripisuje OZN, kot ukrep enega od njenih pomožnih organov, ustanovljenega v okviru VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, oziroma kot ukrep v okviru izvajanja pristojnosti, ki jih je Varnostni svet na podlagi tega poglavja veljavno prenesel.

315    Poleg tega se vprašanje pristojnosti Sodišča glede veljavnosti sporne uredbe vsekakor postavlja v povsem drugačnem okviru.

316    Kot je bilo že navedeno v točkah od 281 do 284 te sodbe je treba nadzor Sodišča glede veljavnosti vseh aktov Skupnosti, ob upoštevanju temeljnih pravic v pravni skupnosti, šteti namreč za izraz ustavnega jamstva, ki izhaja iz Pogodbe ES kot avtonomnega pravnega sistema, v katerega mednarodni sporazum ne more posegati.

317    Vprašanje pristojnosti Sodišča se dejansko postavlja v okviru notranjega in avtonomnega pravnega reda Skupnosti, iz katerega izhaja izpodbijana uredba in v katerem je Sodišče pristojno za nadzor veljavnosti aktov Skupnosti glede na temeljne pravice.

318    Poleg tega je bilo poudarjeno, da bi moralo Sodišče glede na spoštovanje, ki se institucijam Skupnosti nalaga glede na institucije OZN, opustiti izvrševanje nadzora zakonitosti izpodbijane uredbe glede na temeljne pravice, tudi če bi bil tak nadzor mogoč, saj so temeljne pravice v okviru sistema sankcij – ki ga je uvedla OZN, zlasti ob upoštevanju postopka ponovnega preizkusa, kot je bil pred kratkim bistveno izboljšan z več resolucijami Varnostnega sveta – dovolj zaščitene.

319    Po mnenju Komisije, dokler imajo zadevni posamezniki ali subjekti v tem sistemu sankcij sprejemljivo možnost do izjave, zahvaljujoč mehanizmu upravnega nadzora, ki je vključen v pravno ureditev OZN, Sodišče na noben način ne bi smelo posredovati.

320    V tej zvezi je treba najprej navesti, da če je bil sistem omejevalnih ukrepov, ki ga je uvedla OZN, potem ko je Varnostni svet sprejel več resolucij, dejansko spremenjen glede vpisa na konsolidirani seznam in glede njegovega izbrisa (glej zlasti resoluciji 1730(2006) z dne 19. decembra 2006 in 1735(2006) z dne 22. decembra 2006), so te spremembe nastale po sprejetju izpodbijane uredbe, tako da se jih v okviru teh pritožb ne upošteva.

321    Kakor koli, v okviru te ureditve OZN obstoj postopka ponovnega preizkusa pred sankcijskim odborom, tudi ob upoštevanju njegovih nedavnih sprememb, ne more povzročiti splošne sodne imunitete v okviru notranjega pravnega reda Skupnosti.

322    Takšna imuniteta, ki bi pomenila pomembno izjemo od ureditve sodnega varstva temeljnih pravic, določenih v Pogodbi ES, namreč ne bi bila upravičena, ker ta postopek ponovnega preizkusa očitno ne daje jamstev sodnega varstva.

323    Čeprav se lahko od sedaj vsi posamezniki ali subjekti neposredno obrnejo na sankcijski odbor, s tem da vložijo svoj predlog za izbris iz konsolidiranega seznama v „informacijski“ točki, je treba v tej zvezi ugotoviti, da je postopek pred tem odborom v bistvu še vedno diplomatski in meddržaven, ker zadevni posamezniki ali subjekti nimajo dejanske možnosti za obrambo svojih pravic in ker ta odbor sprejema odločitve soglasno, pri čemer ima vsak izmed članov pravico veta.

324    Iz smernic sankcijskega odbora, kot so bile nazadnje spremenjene 12. februarja 2007, v tej zvezi izhaja, da pritožnik, ki je vložil predlog za izbris, nikakor ne more sam uveljavljati svojih pravic med postopkom pred sankcijskem odborom niti ne more biti v ta namen zastopan, ker ima samo vlada države, v kateri prebiva oziroma katere državljan je, možnost, da lahko posreduje stališča o tej vlogi .

325    Poleg tega te smernice sankcijskemu odboru ne nalagajo, naj pritožnika obvesti o razlogih in dokazih, ki utemeljujejo njegovo uvrstitev na konsolidirani seznam, niti naj se mu omogoči dostop, pa čeprav samo omejen, do teh podatkov. Nazadnje, pri zavrnitvi predloga za izbris s strani tega odbora, tega ne zavezuje nobena dolžnost obrazložitve.

326    Iz navedenega izhaja, da morajo sodišča Skupnosti – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe ES – zagotoviti načeloma popoln nadzor zakonitosti vseh aktov Skupnosti, glede na temeljne pravice, ki so del splošnih načel prava Skupnosti, vključno z akti Skupnosti, katerih namen je, tako kot v primeru izpodbijane uredbe, izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.

327    Zato Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je v točkah od 212 do 231 izpodbijane sodbe Kadi ter v točkah od 263 do 282 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat presodilo, da iz načel, ki urejajo odnos med mednarodnim pravnim redom Združenih narodov in pravnim redom Skupnosti, izhaja, da mora biti izpodbijana uredba, ker je njen namen izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, ki v zvezi s tem ne dopušča nobene diskrecije, deležna sodne imunitete glede notranje zakonitosti, razen glede združljivosti s pravili, ki spadajo v ius cogens.

328    Pritožbeni razlogi pritožnikov so torej glede tega utemeljeni, tako da je treba izpodbijani sodbi v zvezi s tem razveljaviti.

329    Iz navedenega izhaja, da ni več treba preučiti očitkov zoper del izpodbijanih sodb, v zvezi z nadzorom izpodbijane uredbe glede na mednarodno pravo, ki izhaja iz ius cogens, zato v zvezi s tem ni več treba preučiti nasprotne pritožbe Združenega kraljestva.

330    Poleg tega, ker se je Sodišče prve stopnje v naslednjem delu izpodbijanih sodb, v zvezi s posebnimi temeljnimi pravicami, omejilo na preizkus zakonitosti z vidika samo teh pravil, medtem ko je bila njegova naloga, da izvede načeloma ves preizkus, ki izhaja iz splošnih načel prava Skupnosti, je prav tako treba razveljaviti naslednji del teh sodb.

 Tožbi pri Sodišču prve stopnje

331    V skladu s členom 61(1), drugi stavek, Statuta Sodišča lahko to pri razveljavitvi odločitve Sodišča prve stopnje samo dokončno odloči o zadevi, če to dovoljuje stanje postopka.

332    V tem primeru Sodišče meni, da stanje postopka dovoljuje, da lahko samo dokončno odloči o tožbah za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, ki sta ju vložila pritožnika.

333    Prvič, preučiti je treba očitke Y. A. Kadija in Al Barakaata glede kršitve pravic obrambe, zlasti pravice do izjave in pravice do učinkovitega sodnega nadzora, ki so jo vključevali ukrepi zamrznitve, kakršni so tisti, ki jih je naložila izpodbijana uredba.

334    V tej zvezi in z vidika konkretnih okoliščin, ki so pripomogle k vključitvi imen pritožnikov na seznam posameznikov in subjektov – na katere se nanašajo omejevalni ukrepi –, ki je vsebovan v Prilogi I k izpodbijani uredbi, je treba presoditi, da pravice obrambe, zlasti pravica do izjave in pravica do učinkovitega sodnega nadzora, očitno niso bile spoštovane.

335    V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prav tako pa v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1; v tem smislu glej zlasti sodbo z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C-432/05, ZOdl., str. I‑2271, točka 37).

336    Poleg tega je z vidika sodne prakse Sodišča na drugih področjih (glej zlasti sodbe z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens in drugi, 222/86, Recueil, str. 4097, točka 15, ter z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točki 462 in 463) v tem primeru treba ugotoviti, da učinkovitost sodnega nadzora – ki mora predvidevati možnost, da se nanaša zlasti na zakonitost razlogov, v tem primeru za vključitev imena posameznika na seznam Priloge I k izpodbijani uredbi, in ki povzroči, da se tem naslovnikom v celoti naložijo omejevalni ukrepi – vključuje to, da mora zadevni organ Skupnosti zadevnega posameznika ali subjekt v največji mogoči meri obvestiti o razlogih, ali ko sprejme odločitev o vključitvi ali vsaj, kolikor hitro je mogoče, po odločitvi, da naslovnikom omogoči, da lahko pravočasno vložijo pravno sredstvo.

337    Spoštovanje obveznosti, da se sporoči navedene razloge, je namreč nujno, zato da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se odločijo ob popolnem poznavanju razlogov, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Skupnosti (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Heylens in drugi, točka 15), ter zato da se sodišču Skupnosti popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta Skupnosti, kot je za to pristojen na podlagi Pogodbe ES.

338    Glede pravic obrambe, zlasti pa pravice do izjave, se od organov Skupnosti glede omejevalnih ukrepov, kakršni so tisti, ki jih določa izpodbijana uredba, ne zahteva, da sporočijo te razloge pred prvo vključitvijo posameznika ali subjekta na ta seznam.

339    Kot je navedlo Sodišče prve stopnje v točki 308 izpodbijane sodbe Yusuf in Al Barakaat, bi lahko namreč takšno predhodno obvestilo ogrozilo učinkovitost ukrepov zamrznitve sredstev in finančnih virov, ki jih nalaga ta uredba.

340    Da bi dosegli cilj, ki ga zasleduje ta uredba, morajo takšni ukrepi imeti učinek presenečenja, in kot je že navedlo Sodišče, morajo se izvesti s takojšnjim učinkom (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Möllendorf in Möllendorf‑Niehuus, točka 63).

341    Iz enakih razlogov, ki prav tako izhajajo iz cilja, ki ga zasleduje izpodbijana uredba, in učinkovitosti ukrepov, ki jih določa, organi Skupnosti tudi niso bili zavezani, da pritožnika zaslišijo pred prvo vključitvijo njunih imen na seznam v Prilogi I k tej uredbi.

342    Nujni preudarki – kar zadeva akt Skupnosti, katerega namen je izvajanje resolucije, ki jo je sprejel Varnostni svet v okviru boja proti terorizmu –, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Skupnosti in držav članic, lahko nasprotujejo temu, da se zainteresirane obvesti o določenih okoliščinah in da se jih zasliši glede teh elementov.

343    Vendar pa to za spoštovanje načela učinkovitega sodnega varstva ne pomeni, da omejevalni ukrepi, kakršni so tisti, ki jih nalaga izpodbijana uredba, uidejo vsakršnemu nadzoru s strani sodišča Skupnosti, ker je to potrdilo, da se akt, ki jih določa, nanaša na nacionalno varnost in terorizem.

344    Vendar mora sodišče Skupnosti v takšnem primeru, v okviru sodnega nadzora, ki ga izvaja, uporabiti načine, ki mu omogočajo uskladiti legitimne skrbi glede varnosti, ob upoštevanju vrst in virov informacij, ki so bili upoštevani pri sprejetju zadevnega akta, ter tega, da mora posamezniku v zadostni meri zagotoviti postopkovno varstvo (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 15. novembra 1996 v zadevi Chahal proti Združenemu kraljestvu, Recueil des arrêts et décisions 1996‑V, točka 131).

345    V tej zadevi je najprej treba ugotoviti, da niti izpodbijana uredba niti Skupno stališče 2002/402, na katero se ta sklicuje, ne predvidevata postopka za obveščanje o okoliščinah, ki utemeljujejo vključitev imen zainteresiranih subjektov v Prilogo I k tej uredbi, in za njihovo zaslišanje, ki bi potekalo sočasno ali po tej vključitvi.

346    Nato je treba navesti, da Svet ni nikoli obvestil pritožnikov o obremenilnih okoliščinah, ki bi utemeljevali prvo vključitev njunih imen v Prilogo I k izpodbijani uredbi ter posledično uvedbo predvidenih omejevalnih ukrepov, ki jih slednja določa.

347    Ne izpodbija se namreč, da pritožnikoma ni bila posredovana nobena informacija v zvezi s tem, ali glede Uredbe št. 467/2001, kot je bila spremenjena z uredbama št. 2062/2001 in 2199/2001, v katerih sta bili njuni imeni prvič omenjeni na seznamu oseb, subjektov ali organov, za katere velja ukrep zamrznitev sredstev, ali glede izpodbijane uredbe, ali kadar koli pozneje.

348    Ker Svet pritožnikov ni obvestil o obremenilnih dokazih, s katerimi je utemeljil omejevalne ukrepe, uvedene zoper njiju, in jima ni dodelil pravice, da bi se z njimi seznanila v razumnem roku po uvedbi teh ukrepov, pritožnika nista bila v položaju, da bi v svojo korist predstavila svoj pogled na to. Zato pravice obrambe, ki jih imata pritožnika, zlasti pravica do izjave, niso bile spoštovane.

349    Poleg tega, ker pritožnika nista bila obveščena o obremenilnih okoliščinah, in ob upoštevanju razmerij, navedenih že v točkah 336 in 337 te sodbe, ki obstajajo med pravicami obrambe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pritožnika pred sodiščem Skupnosti glede na te okoliščine prav tako nista mogla braniti svojih pravic v zadovoljivih pogojih, tako da obstaja tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

350    Nazadnje je treba ugotoviti, da v okviru teh tožb ta kršitev ni bila odpravljena. Ker v skladu s temeljnim stališčem Sveta nobena okoliščina te vrste ne more biti predmet preverjanja s strani sodišča Skupnosti, ta v ta namen ni navedel nobene okoliščine.

351    Sodišče lahko zato le odloči, da ne more opraviti nadzora zakonitosti izpodbijane uredbe, v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, tako da je treba skleniti, da temeljna pravica pritožnikov do učinkovitega pravnega sredstva prav zaradi tega razloga v tem primeru ni bila spoštovana.

352    Zato je treba presoditi, da je bila izpodbijana uredba sprejeta v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, ne da bi bilo zagotovljeno kakršno koli jamstvo, da bosta seznanjena z obremenilnimi okoliščinami oziroma zaslišana v zvezi s tem, tako da je treba skleniti, da je bila ta uredba sprejeta po postopku, v katerem pravice obrambe niso bile spoštovane, kar je imelo prav tako za posledico kršitev načela učinkovitega sodnega varstva.

353    Iz vsega navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi, ki sta jih navedla Y. A. Kadi in Al Barakaat v podporo razglasitvi ničnosti izpodbijane uredbe ter zaradi kršitve svojih pravic obrambe, zlasti pravice do izjave in tudi načela učinkovitega sodnega varstva, utemeljeni.

354    Drugič, preučiti je treba razlog, ki ga navaja Y. A. Kadi v zvezi s kršitvijo pravice do spoštovanja lastnine, kot posledico ukrepov zamrznitve premoženja, naloženih v okviru izpodbijane uredbe.

355    V skladu z ustaljeno sodno prakso se lastninska pravica uvršča med splošna načela prava Skupnosti. Vendar to načelo ni absolutno in ga je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi. Torej je mogoče izvrševanje lastninske pravice omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jih Skupnost zasleduje, in glede na zasledovane cilje ne pomeni nesorazmernega in nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljene pravice (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia in ERSA, točka 119 in navedeno sodno prakso; v tem smislu, v okviru režima omejevalnih ukrepov, glej tudi zgoraj navedeno sodbo Bosphorus, točka 21).

356    Da bi določili obseg temeljne pravice spoštovanja lastnine, ki je splošno načelo prava Skupnosti, je treba upoštevati zlasti člen 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP, v katerem je ta pravica določena.

357    Preučiti je torej treba, ali ukrep zamrznitve, določen v izpodbijani uredbi, pomeni nesorazmeren in nedopusten poseg, ki bi ogrožal bistvo temeljne pravice do spoštovanja lastnine posameznikov, ki so kot Y. A. Kadi navedeni na seznamu v Prilogi I k tej uredbi.

358    Ta ukrep je varstveni ukrep, katerega namen ni prikrajšati navedenih posameznikov za njihovo lastnino. Vendar ta ukrep neizpodbitno vsebuje omejitev uveljavljanja lastninske pravice Y. A. Kadija, ki jo je treba poleg tega opredeliti kot precejšnjo – glede na splošni obseg ukrepa zamrznitve in ob upoštevanju dejstva, da zanj velja od 20. oktobra 2001.

359    Zato se postavlja vprašanje, ali je lahko ta omejitev uveljavljanja lastninske pravice Y. A. Kadija utemeljena.

360    V tej zvezi mora v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice obstajati primeren odnos sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki se mu sledi. Preučiti je torej treba, ali je bilo ohranjeno ravnotežje med zahtevami splošnega interesa in interesa zadevnih posameznikov. Ob tem je treba zakonodajalcu priznati široko diskrecijsko pravico pri izbiri načinov izvajanja in pri presoji, ali so posledice izvajanja utemeljene s splošnim interesom, za doseganje cilja zadevne zakonodaje (glej v tem smislu zlasti sodbo ESČP z dne 30. avgusta 2007 v zadevi J. A. PYE (Oxford) Ltd. in J. A. PYE (Oxford) Land Ltd. proti Združenemu kraljestvu, še neobjavljena v Recueil des arrêts et décisions 2007-…, točki 55 in 75).

361    Kot je Sodišče že presodilo v okviru druge Skupnostne ureditve gospodarskih omejevalnih ukrepov, ki prav tako izvajajo resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, se s pomenom ciljev, ki jih zasleduje akt Skupnosti, kot je izpodbijana uredba, utemelji negativne, celo precejšnje posledice za določene subjekte, vključno s tistimi, ki nikakor niso odgovorni za okoliščino, ki je privedla do sprejetja zadevnih ukrepov, vendar se zlasti vpliva na njihovo lastninsko pravico (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bosphorus, točki 22 in 23).

362    V tem primeru omejevalni ukrepi, določeni v izpodbijani uredbi, prispevajo k izvajanju omejevalnih ukrepov na ravni Skupnosti, ki jih je določil Varnostni svet proti Osami bin Ladnu, mreži Al Kaida, talibanom ter drugim posameznikom, skupinam, podjetjem in subjektom, ki so z njimi povezani.

363    Glede na cilj splošnega interesa, ki je za mednarodno Skupnost enako pomemben kot boj, skladno z Ustanovno listino Združenih narodov, z vsemi sredstvi zoper grožnje miru in mednarodni varnosti, ki jih predstavljajo teroristična dejanja, ukrep zamrznitve sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov posameznikov, ki jih je Varnostni svet ali sankcijski odbor opredelil za povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in s talibani, ne more biti neprimeren ali nesorazmeren (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bosphorus, točka 26, ter zgoraj navedeno sodbo ESČP Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi (Bosphorus Airways) proti Irski, točka 167).

364    V zvezi s tem je treba prav tako upoštevati to, da izpodbijana uredba, ki je bila spremenjena z Uredbo št. 561/2003 in sprejeta po Resoluciji Varnostnega sveta 1452(2002), med drugimi odstopanji in izjemami določa, da nacionalni organi na zahtevo zainteresiranih oseb, razen z izrecnim nasprotovanjem sankcijskega odbora, določijo, da zamrznitev sredstev ne vključuje sredstev, potrebnih za osnovne stroške, zlasti za hrano, stanarino, zdravniške stroške, davke ali komunalne storitve. Poleg tega se lahko sredstva, potrebna za kateri koli „izredni izdatek“, na podlagi izrecnega dovoljenja sankcijskega odbora odmrznejo.

365    Poleg tega je treba navesti, da resolucije Varnostnega sveta, ki jih izvaja izpodbijana uredba, določajo mehanizem rednega ponovnega preizkusa splošne ureditve teh ukrepov in postopek, ki zainteresiranim osebam omogoča, da svoj primer na podlagi predloga, ki se ga od sedaj naprej lahko naslovi na ta odbor neposredno prek „informacijske točke“, v vsakem trenutku predložijo v ponovni preizkus sankcijskemu odboru.

366    Treba je ugotoviti, da so omejevalni ukrepi, ki jih določa izpodbijana uredba, omejitve lastninske pravice, ki bi načeloma lahko bile utemeljene.

367    Poleg tega je treba preučiti, ali je bila pri uporabi te uredbe v primeru Y. A. Kadija spoštovana njegova lastninska pravica.

368    V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v postopkih, ki se uporabijo, zadevni osebi nuditi tudi ustrezno priložnost, da predstavi svojo zadevo pristojnim organom. Da se zagotovi spoštovanje tega pogoja, ki je zahteva, neločljivo povezana s členom 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP, je treba postopke, ki se uporabijo, upoštevati abstraktno (v tem smislu glej zlasti sodbo ESČP z dne 21. maja 2002 v zadevi Jokela proti Finski, Recueil des arrêts et décisions 2002‑IV, točka 45 in navedena sodna praksa ter točka 55).

369    Izpodbijana uredba pa je bila sprejeta v delu, v katerem se nanaša na Y. A. Kadija, ne da bi ta imel kakršno koli jamstvo, v okviru katerega bi lahko pristojnim organom predstavil svojo zadevo, in to v položaju, v katerem je treba omejitev njegove lastninske pravice šteti za precejšnjo – glede na splošni obseg ukrepa in dejansko trajanje ukrepov, katerih predmet je.

370    Zato je treba skleniti, da v okoliščinah tega primera naložitev omejevalnih ukrepov, ki jih zajema izpodbijana uredba glede Y. A. Kadija, zaradi njegove vključitve na seznam Priloge I k izpodbijani uredbi, pomeni neutemeljeno omejitev njegove lastninske pravice.

371    Zato je utemeljen pritožbeni razlog Y. A. Kadija glede kršitve temeljne pravice do spoštovanja lastnine.

372    Na podlagi vsega navedenega izhaja, da je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnika.

373    Vendar bi lahko ugotovitev ničnosti izpodbijane uredbe s takojšnjim učinkom v tem okviru resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga ta uredba in ki jih mora izvajati Skupnost, saj bi lahko Y. A. Kadi ali Al Barakaat do njene morebitne nadomestitve z novo uredbo ukrepala tako, da bi se izognila temu, da bi se ukrepi zamrznitve zanju še vedno uporabili.

374    Ker iz te sodbe izhaja, da je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, zaradi kršitve načel, ki se uporabijo v okviru postopka po sprejetju omejevalnih ukrepov, ki jih določa ta uredba, se ne more izključiti, da se lahko po temelju naložitev takšnih ukrepov zoper pritožnika vendarle izkaže za utemeljeno.

375    Glede na navedeno je treba v skladu s členom 231 ES učinke izpodbijane uredbe, kolikor so imena pritožnikov vključena na seznam, ki sestavlja njeno Prilogo I, ohraniti za kratko obdobje, ki ga je treba določiti tako, da Svetu omogoči odpravo ugotovljene kršitve ter da tudi skrbno upošteva pomembno posledico, ki jo imajo zadevni omejevalni ukrepi za pravice in svoboščine pritožnikov.

376    V teh okoliščinah je treba ustrezno uporabiti člen 231 ES, in sicer tako, da se ohrani učinke izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na pritožnike, v obdobju, ki ne sme biti daljše od treh mesecev od dneva razglasitve te sodbe.

 Stroški

377    Člen 122, prvi pododstavek, Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških. V skladu s členom 69(2) tega poslovnika, ki se uporabi v postopku s pritožbo na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Člen 69(4), prvi pododstavek, določa, da države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

378    Ker se ugodi pritožbam Y. A. Kadija in Al Barakaata, izpodbijano uredbo pa razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanju, je treba Svetu in Komisiji, poleg njunih stroškov, vsakemu naložiti tudi polovico stroškov Y. A. Kadija in Al Barakaata, ki sta jih imela v postopku pred Sodiščem prve stopnje in v okviru pritožbenega postopka, v skladu s predlogi pritožnikov.

379    Združeno kraljestvo nosi svoje stroške v postopku pred Sodiščem prve stopnje in pritožbenem postopku.

380    Kraljevina Španija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosijo svoje stroške, ki izhajajo iz pritožbenega postopka.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1)      Sodbi Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 21. septembra 2005 v zadevi Kadi proti Svetu in Komisiji (T‑315/01) ter Yusuf in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (T-306/01) se razveljavita.

2)      Uredba Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na Y. A. Kadija in Al Barakaat International Foundation.

3)      Učinke Uredbe št. 881/2002, v delu, v katerem se nanaša na Y. A. Kadija in Al Barakaat International Foundation, se ohrani v obdobju, ki ne sme biti daljše od treh mesecev od dneva razglasitve te sodbe.

4)      Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti se poleg njunih stroškov naloži tudi polovico stroškov Y. A. Kadija in Al Barakaata, ki sta jih imela v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

5)      Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosi svoje stroške, ki so nastali v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

6)      Kraljevina Španija, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska nosijo svoje stroške.

Podpisi

* Jezika postopka: angleščina in švedščina.