Zadeva T‑579/10

macros consult GmbH – Unternehmensberatung für Wirtschafts- und Finanztechnologie

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu

(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Skupnosti makro – Firma macros consult GmbH – Pravica, ki je bila pridobljena pred zahtevo za registracijo znamke Skupnosti in ki njenemu imetniku daje pravico, da prepove uporabo prijavljene znamke Skupnosti – Neregistrirani znaki, ki jih varuje nemško pravo – Člen 5 Markengesetz – Členi 8(4), 53(1)(c) in 65 Uredbe (ES) št. 207/2009“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 7. maja 2013

1.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Relativni razlogi za ničnost – Obstoj prejšnje pravice iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 – Pogoji – Razlaga glede na pravo Unije – Presoja ob upoštevanju meril, določenih z nacionalnim pravom, ki ureja navajani znak

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 8(4) in 53(1)(c))

2.      Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Zahteva za ugotovitev ničnosti, ki temelji na obstoju prejšnje nacionalne pravice – Dokazno breme

(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 8(4), 53(1)(c) in (2) ter 65; Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 37(b)(ii))

3.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe – Upoštevanje dokazov v zvezi z dejstvi, ki pred tem niso bila predložena organom Urada, s strani Splošnega sodišča – Izključitev

1.      Na podlagi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti v povezavi s členom 8(4) iste uredbe obstoj znaka, ki ni znamka, omogoča ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti, če ta znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje: uporabljen mora biti v gospodarskem prometu; imeti mora več kot le lokalni pomen; pravice do tega znaka so morale biti v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal, pridobljene pred datumom vložitve prijave znamke Skupnosti; nazadnje, pravica do tega znaka imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti štirje pogoji omejujejo število znakov, ki niso znamke in na katere se je mogoče sklicevati za izpodbijanje veljavnosti znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Unije v skladu s členom 1(2) Uredbe št. 207/2009. Ker sta pogoja iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 kumulativna, za zavrnitev zahteve za ugotovitev ničnosti znamk Skupnosti zadošča, da ni izpolnjen eden od njiju.

Prva pogoja, torej v zvezi z uporabo in pomenom uveljavljanega znaka, ki ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Uredba št. 207/2009 tako postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba.

Nasprotno pa je iz izraza „če in v obsegu, določenem z zakonom države članice, ki ta znak ureja“ razvidno, da druga pogoja, navedena v nadaljevanju člena 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena z Uredbo, ki se drugače kot predhodna presojata ob upoštevanju meril, ki jih določa pravo, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, je vsekakor upravičena s tem, da Uredba št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Skupnosti, uveljavljajo proti znamki Skupnosti. Torej le pravo, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Skupnosti in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke.

(Glej točke od 54 do 56 in 70.)

2.      Iz besedila člena 53(2) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti izhaja, da to besedilo, ki se nanaša na položaj, v katerem prejšnja pravica omogoča prepoved uporabe znamke Skupnosti, jasno razlikuje med dvema položajema, glede na to, ali je prejšnja pravica varovana z zakonodajo Unije „ali“ nacionalnim pravom.

Glede postopka, ki ga določa Uredba št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti v primeru zahteve na podlagi člena 53(2) Uredbe št. 207/2009 na podlagi prejšnje pravice, ki se varuje v nacionalnem pravnem okviru, je v pravilu 37 Uredbe št. 2868/95 določeno, da mora vlagatelj zahteve predložiti podatke, ki dokazujejo, da je po veljavni nacionalni zakonodaji upravičen uveljavljati to pravico.

V skladu s tem pravilom mora vlagatelj zahteve Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) predložiti ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Skupnosti na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje.

Ker člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 izrecno napotuje na člen 8(4) te uredbe in ker se slednja določba nanaša na prejšnje pravice, varovane z zakonodajo Unije ali pravom države članice, ki se uporablja za zadevni znak, se tudi zgoraj omenjena dokazna pravila uporabljajo, kadar se uveljavlja nacionalno pravo na podlagi člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Pravilo 37(b)(ii) Uredbe št. 2868/95 namreč predvideva podobne določbe na področju dokaza glede prejšnje pravice v primeru zahteve, vložene na podlagi člena 53(1) Uredbe št. 207/2009.

Tako je vprašanje obstoja nacionalne pravice dejansko vprašanje in stranka, ki se sklicuje na obstoj pravice, ki izpolnjuje pogoje, določene v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009, mora pred Uradom dokazati ne le, da ta pravica izvira iz nacionalne zakonodaje, ampak tudi obseg te zakonodaje.

(Glej točke od 57 do 60, 62 in 72.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 61.)