Zadeva T‑103/23
Victor-Constantin Stan
proti
Evropskemu javnemu tožilstvu
Sklep Splošnega sodišča (deseti senat) z dne 15. decembra 2023
„Ničnostna tožba – Člen 42(1) in (2) Uredbe (EU) 2017/1939 – Sklep stalnega senata Evropskega javnega tožilstva o vložitvi obtožnice – Postopkovni akt Evropskega javnega tožilstva – Nepristojnost“
1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Prepoved razlage contra legem prava Unije
(Glej točko 30.)
2. Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o postopkovnih aktih Evropskega javnega tožilstva – Izključitev
(člen 263 PDEU; Uredba Sveta 2017/1939, člen 42(1) in (2))
(Glej točki 31 in 36.)
Povzetek
Po prijavah, ki sta ju dve osebi podali pri Direcția Națională Anticorupție – Serviciul Teritorial Timişoara (nacionalni direktorat za boj proti korupciji, območna služba v Temišvaru, Romunija), je evropski delegirani tožilec v Romuniji (v nadaljevanju: tožilec) januarja 2022 začel preiskavo, ker je več oseb od leta 2018 storilo kazniva dejanja, s katerimi so lahko nezakonito pridobili sredstva iz proračuna Evropske unije in proračuna Romunske države.
V okviru te preiskave in po sklepu tožilca je Victor-Constantin Stan dobil status obdolženca za dejanja, ki naj bi jih storil kot udeleženec, in sicer za nezakonito pridobitev romunskih sredstev, ki je po romunskem kazenskem zakoniku kazniva. Po mnenju tožilca je V.-C. Stan več let romunskim organom oddajal lažne, netočne in nepopolne dokumente v zvezi s projekti, ki jih je oddalo šest družb, da bi pridobile sredstva iz romunskega nacionalnega proračuna.
Evropsko javno tožilstvo se je decembra 2022 odločilo vložiti obtožnico – med drugim zoper V.-C. Stana – in opustiti zadevo v zvezi z delom, ki se je nanašal na korupcijo in ponarejanje ter ni zadeval te osebe (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).(1)
V.-C. Stan je pri Splošnem sodišču vložil tožbo za, med drugim, razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in mu predlagal, naj ugotovi svojo pristojnost. V ta namen je med drugim trdil, da Uredba št. 2017/1939 o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva(2), ki a priori določa izključno pristojnost nacionalnih sodišč za nadzor veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, ne izpolnjuje zahtev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, kot so določene v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Evropsko javno tožilstvo je v obrambo navedlo več razlogov nedopustnosti, med drugim v zvezi s tem, da Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o predlogih za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker se v obravnavanem primeru člen 263 PDEU o direktnih tožbah ne uporablja za postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva.
Splošno sodišče, na katero sta bila naslovljena ta tožba in ta razlog nedopustnosti, je odločalo o novem vprašanju razdelitve pristojnosti med sodiščem Unije in nacionalnimi sodišči v zvezi s sodnim nadzorom nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva in zavrglo tožbo zaradi svoje nepristojnosti za odločanje o njej.
Presoja Splošnega sodišča
Najprej, Splošno sodišče je opozorilo, da je sodni nadzor nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva določen v členu 42 Uredbe 2017/1939. Na eni strani ta člen določa, da postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, presojajo pristojna nacionalna sodišča v skladu z zahtevami in postopki, določenimi v nacionalnem pravu.(3) Na drugi strani je v njem natančneje določeno, da je Sodišče v skladu s členom 267 PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih(4), prvič, glede veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva, v kolikor se takšno vprašanje veljavnosti postavi kateremu koli sodišču države članice neposredno na podlagi prava Unije; drugič, glede razlage ali veljavnosti določb prava Unije, vključno z Uredbo o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, in tretjič, glede razlage členov 22 in 25 te uredbe v zvezi s kakršnim koli sporom o pristojnosti med Evropskim javnim tožilstvom in pristojnimi nacionalnimi organi.
Poleg tega navedeni člen 42 izrecno omejuje pristojnost za nadzor zakonitosti, ki jo ima sodišče Unije na podlagi člena 263 PDEU, na nekatere odločitve Evropskega javnega tožilstva,(5) kot so odločitve o opustitvi zadeve, če se izpodbijajo neposredno na podlagi prava Unije, odločitve, ki vplivajo na varstvo podatkov oseb, na katere se nanašajo podatki, in odločitve, ki niso postopkovni akti, na primer odločitve v zvezi s pravico javnega dostopa do dokumentov ali odločitve o razrešitvi evropskih delegiranih tožilcev ter katere koli druge upravne odločitve.
Dalje, v zvezi z možnostjo, da se pristojnost Splošnega sodišča opre na široko ali skladno razlago člena 42 Uredbe 2017/1939, je Splošno sodišče opozorilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je uporaba široke razlage mogoča le, če je v skladu z besedilom zadevne določbe in če tudi načelo razlage v skladu z višjo zavezujočo normo ne more biti podlaga za razlago contra legem.
V obravnavanem primeru je Splošno sodišče ugotovilo, da za sodni nadzor nad postopkovnimi akti Evropskega javnega tožilstva besedilo člena 42(1) in (2) Uredbe 2017/1939 ni dvoumno, ker te določbe nacionalnim sodiščem podeljujejo izključno pristojnost za odločanje o postopkovnih aktih Evropskega javnega tožilstva, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih, razen kar zadeva izjeme, določene v odstavkih 3 in 8 tega člena. Posledično lahko Sodišče le prek postopka predhodnega odločanja odloča o veljavnosti teh aktov glede na določbe prava Unije in o razlagi ali veljavnosti določb zadevne uredbe.
Glede na navedeno je Splošno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka s tem, da Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen in posledično ugotovi svojo pristojnost na podlagi razlage Uredbe o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva, predlaga razlago contra legem, ki je ni mogoče sprejeti.
Nazadnje, ob domnevi, da tožeča stranka ne zahteva le široke razlage Uredbe 2017/1939, da bi trdila, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru pristojno, in da namerava izpodbijati izpodbijani sklep s tem, da z ugovorom nezakonitosti pod vprašaj postavlja veljavnost sporne uredbe z vidika člena 19 PEU, takega izpodbijanja ni mogoče sprejeti zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o tožbi v glavni stvari.
V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da je v okviru sodnega nadzora, določenega v Uredbi 2017/1939, Sodišče med drugim na podlagi člena 267 PDEU pristojno, da odloča o vprašanjih glede razlage in veljavnosti postopkovnih aktov Evropskega javnega tožilstva in določb prava Unije, vključno s to uredbo.(6)
V obravnavanem primeru lahko tožeča stranka načeloma pred pristojnimi nacionalnimi sodišči izpodbija postopkovne akte Evropskega javnega tožilstva iz člena 42(1) Uredbe 2017/1939 in se v tem okviru sklicuje na nezakonitost te uredbe. V tem primeru bo moralo Sodišče, če mu bo nacionalno sodišče predložilo zadevo, odločiti o veljavnosti člena 42 te uredbe ter po potrebi o veljavnosti poslovnika z vidika Uredbe 2017/1939 in drugih določb prava Unije, na katere se tožeča stranka sklicuje v tožbi.