Language of document : ECLI:EU:T:2021:651

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 19. septembra 2021(*)

„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Evropske unije Abresham Super Basmati Selaa Grade One World's Best Rice – Prejšnja neregistrirana besedna znamka BASMATI – Sporazum o izstopu Združenega kraljestva iz Unije in Euratoma – Prehodno obdobje – Pravni interes – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(4) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(4) Uredbe 2017/1001) – Pravila common law, ki veljajo za tožbo zoper zavajajoče označevanje (action for passing off) – Verjetnost zavajajočega prikazovanja – Verjetnost oslabitve prejšnje ugledne znamke“

V zadevi T‑342/20,

Indo European Foods Ltd s sedežem v Harrowu (Združeno kraljestvo), ki jo zastopata A. Norris, barrister, in N. Welch, solicitor,

tožeča stranka,

proti

Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata H. O’Neill in V. Ruzek, agenta,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je bil

Hamid Ahmad Chakari, stanujoč na Dunaju (Avstrija),

zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 2. aprila 2020 (zadeva R 1079/2019-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Indo European Foods in H. A. Chakarijem,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, V. Kreuschitz, sodnik, in G. Steinfatt (poročevalka), sodnica,

sodna tajnica: J. Pichon, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. junija 2020,

na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. oktobra 2020,

na podlagi obravnave z dne 29. junija 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe, Hamid Ahmad Chakari, je 14. junija 2017 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).

2        Znamka, za katero se je zahtevala registracija, je ta figurativni znak:

Image not found

3        Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo po delni zavrnitvi zahteve v postopku z ugovorom, ki je potekal vzporedno, v razreda 30 in 31 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsak razred ustrezajo tem opisom:

–        razred 30: „Riževa moka; Prigrizki na riževi osnovi; Riževi vaflji; Riževa kaša za uporabo v kulinariki; Ekstrudirani prehrambeni izdelki iz riža“;

–        razred 31: „Riževa moka za krmo“.

4        Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu o blagovnih znamkah Evropske unije št. 169/2017 z dne 6. septembra 2017.

5        Tožeča stranka, družba Indo European Foods Ltd, je 13. oktobra 2017 na podlagi člena 46 Uredbe 2017/1001 vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz točke 3 zgoraj.

6        Ugovor tožeče stranke je temeljil na prejšnji neregistrirani besedni znamki v Združenem kraljestvu, BASMATI, ki se uporablja za riž.

7        V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(4) Uredbe 2017/1001. Tožeča stranka je v bistvu trdila, da je na podlagi prava, ki se uporablja v Združenem kraljestvu, lahko preprečila uporabo prijavljene znamke na podlagi tako imenovane „širše“ oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje (action for passing off).

8        Oddelek za ugovore je 5. aprila 2019 ugovor v celoti zavrnil. Oddelek za ugovore je menil, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne zadostujejo za ugotovitev, da se je prejšnja znamka uporabljala pred upoštevnim datumom in na zadevnem ozemlju v gospodarskem prometu, ki je več kot zgolj lokalnega pomena. Zato po mnenju oddelka za ugovore eden od pogojev iz člena 8(4) Uredbe 2017/1001 ni bil izpolnjen.

9        Tožeča stranka je 16. maja 2019 pri EUIPO zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo na podlagi členov od 66 do 71 Uredbe 2017/1001.

10      Četrti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 2. aprila 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji ime „basmati“ omogoča prepoved uporabe prijavljene znamke v Združenem kraljestvu na podlagi common law delikta širšega zavajajočega označevanja.

11      Iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, naj bi bilo razvidno, da je treba za to, da se s tožbo uspe izkazati navedeni delikt, dokazati, prvič, da ime „basmati“ označuje jasno opredeljen razred proizvodov, drugič, da ima to ime ugled, ki je pri pomembnem delu javnosti v Združenem kraljestvu ustvaril „dobro ime“ (to je moč privabljanja strank), tretjič, da je tožeča stranka eden od številnih gospodarskih subjektov, ki se lahko sklicujejo na dobro ime, ki je povezano z navedenim imenom, četrtič, da gre za zavajajoče prikazovanje prijavitelja, ki privede oziroma lahko privede do tega, da javnost meni, da so proizvodi, ponujeni pod izpodbijanim znakom, basmati riž, in petič, da je tožeči stranki nastala škoda oziroma bi ji lahko nastala zaradi zmede, povzročene z navedenim zavajajočim prikazovanjem.

12      Odbor za pritožbe je menil, da so bili prvi trije pogoji širše oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje izpolnjeni. Štel pa je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi uporaba znaka, katerega registracija se izpodbija, lahko vodila do zavajajočega prikazovanja imena „basmati“, ki ima ugled. Poleg tega je odbor za pritožbe štel, da v obravnavani zadevi uporaba prijavljene znamke tožeči stranki ne bi mogla povzročiti poslovne škode zaradi izpada prodaje, ker so bili zadevni proizvodi proizvodi, ki niso riž, medtem ko je tožeča stranka prodajala samo riž. Prav tako ni bilo z nobeno trditvijo pojasnjeno, kako bi uporaba prijavljene znamke lahko vplivala na razlikovalni učinek izraza „basmati“, glede na to, da je riž „super basmati“ priznana sorta riža basmati.

 Predlogi strank

13      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi in ugovoru ugodi za vse proizvode;

–        podredno, zadevo vrne v ponovno presojo EUIPO;

–        EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so nastali pred odborom za pritožbe in pred oddelkom za ugovore.

14      EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Predmet in dopustnost tožbe

15      EUIPO na prvem mestu trdi, da zato, ker ugovor zoper registracijo prijavljene znamke temelji na prejšnji neregistrirani znamki v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, in glede na izstop te države iz Evropske unije od 1. februarja 2020, sta zaradi izteka prehodnega obdobja iz Sporazuma o izstopu navedene države iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: Sporazum o izstopu) postopek z ugovorom in ta tožba brezpredmetna. Od konca prehodnega obdobja naj se namreč sklicevanja v Uredbi 2017/1001 na države članice in na pravo držav članic ne bi nanašala več na Združeno kraljestvo in pravo Združenega kraljestva. Zato naj od tega datuma, prvič, prijavljena znamka ne bi imela nobenega pravnega učinka na ozemlju Združenega kraljestva, drugič, pravica, na katero se sklicuje tožeča stranka, naj ne bi bila več „prejšnja pravica“ v smislu člena 8(4) Uredbe 2017/1001, in tretjič, po morebitni registraciji prijavljene znamke naj ne bi moglo priti do nobenega spora, saj naj ta znamka v Združenem kraljestvu ne bi bila varovana, medtem ko naj bi bila prejšnja pravica varovana izključno v Združenem kraljestvu.

16      Sporazum o izstopu, ki opredeljuje podrobna pravila za izstop Združenega kraljestva iz Unije, je začel veljati 1. februarja 2020. Ta sporazum določa prehodno obdobje od 1. februarja do 31. decembra 2020. Člen 127 Sporazuma o izstopu določa, da se, če ni določeno drugače, pravo Unije v prehodnem obdobju še naprej uporablja na ozemlju Združenega kraljestva.

17      Predmet tega spora je odločba odbora za pritožbe z dne 2. aprila 2020, v kateri je ta odločil o obstoju razloga za ugovor, ki ga je navedla tožeča stranka. Obstoj relativnega razloga za ugovor pa je treba presojati najpozneje takrat, ko EUIPO odloči o ugovoru. Splošno sodišče je namreč pred kratkim razsodilo, da mora biti prejšnja znamka, na kateri temelji ugovor, veljavna ne le ob objavi zahteve za registracijo prijavljene znamke, ampak tudi v trenutku, ko EUIPO odloči o ugovoru (sodba z dne 14. februarja 2019, Beko/EUIPO – Acer (ALTUS), T‑162/18, neobjavljena, EU:T:2019:87, točka 41). Obstaja pa nasprotna sodna praksa, v skladu s katero je treba za presojo obstoja relativnega razloga za ugovor upoštevati čas vložitve zahteve za registracijo znamke Evropske unije, zoper katero je bil vložen ugovor, ki se opira na prejšnjo znamko (sodbe z dne 17. oktobra 2018, Golden Balls/EUIPO – Les Éditions P. Amaury (GOLDEN BALLS), T‑8/17, neobjavljena, EU:T:2018:692, točka 76; z dne 30. januarja 2020, Grupo Textil Brownie/EUIPO – The Guide Association (BROWNIE), T‑598/18, EU:T:2020:22, točka 19, in z dne 23. septembra 2020, Bauer Radio/EUIPO – Weinstein (MUSIKISS), T‑421/18, EU:T:2020:433, točka 34). V skladu z zadnjenavedeno sodno prakso okoliščina, da bi prejšnji znak lahko po tem datumu, med drugim po morebitnem izstopu države članice, v kateri znamka uživa varstvo, izgubil status neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, načeloma ne bi bila upoštevna za izid ugovora (glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2020, BROWNIE, T‑598/18, EU:T:2020:22, točka 19).

18      V obravnavani zadevi tega vprašanja ni treba obravnavati. H. A. Chakari je namreč zahtevo za registracijo znamke Evropske unije vložil 14. junija 2017, torej v času, ko je bilo Združeno kraljestvo država članica Unije. Odločba odbora za pritožbe je bila sprejeta 2. aprila 2020, to je po izstopu Združenega kraljestva iz Unije, vendar v prehodnem obdobju. Ker v sporazumu o izstopu ni drugačnih določb, se Uredba 2017/1001 še naprej uporablja za znamke Združenega kraljestva in za prejšnje neregistrirane znamke v Združenem kraljestvu, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu. Zato je prejšnja znamka do konca prehodnega obdobja še naprej upravičena do enakega varstva, kot bi ga imela, če Združeno kraljestvo ne bi izstopilo iz Unije (sodba z dne 23. septembra 2020, MUSIKISS, T‑421/18, EU:T:2020:433, točka 33).

19      Vsekakor bi ugotovitev, da predmeta spora ni več, ker je med postopkom prišlo do dogodka, zaradi katerega bi prejšnja znamka lahko izgubila status neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, med drugim po morebitnem izstopu zadevne države članice iz Unije, pomenila, da bi moralo Splošno sodišče upoštevati razloge, ki so nastali po sprejetju izpodbijane odločbe in ki ne vplivajo na utemeljenost te odločbe (glej po analogiji sodbo z dne 8. oktobra 2014, Fuchs/UUNT – Les Complices (Zvezda v krogu), T‑342/12, EU:T:2014:858, točka 24). Ker pa se tožba pred Splošnim sodiščem nanaša na nadzor nad zakonitostjo odločb odborov za pritožbe pri EUIPO v smislu člena 72 Uredbe 2017/1001, mora Splošno sodišče za presojo navedene zakonitosti načeloma upoštevati datum izdaje izpodbijane odločbe.

20      Iz tega sledi, da je ne glede na odločilni trenutek, na katerega se sklicuje (trenutek vložitve prijave znamke ali trenutek izdaje odločbe odbora za pritožbe), znamka, na katero se sklicuje tožeča stranka v utemeljitev ugovora in pritožbe, lahko podlaga za ugovor.

21      Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih je navedel EUIPO. Iz sodbe z dne 14. februarja 2019, ALTUS (T‑162/18, neobjavljena, EU:T:2019:87, točke od 41 do 43), na katero se sklicuje EUIPO, sicer izhaja, da mora biti prejšnja znamka, ki je podlaga za ugovor, vedno veljavna, ko se odloča o tem ugovoru, vendar iz tega ni mogoče sklepati, da tožba pred Splošnim sodiščem postane brezpredmetna, če ta znamka med postopkom pred Splošnim sodiščem izgubi svoj status glede na člen 8(4) Uredbe 2017/1001.

22      Sodba z dne 2. junija 2021, Style & Taste/EUIPO – The Polo/Lauren Company (Upodobitev igralca pola) (T‑169/19, EU:T:2021:318), na katero se prav tako sklicuje EUIPO in ki se po njegovem mnenju nanaša na „povezano“ vprašanje, za ta spor dejansko ni upoštevna. Prvič, zadeva, v kateri je bila izdana navedena sodba, se ne nanaša na postopek z ugovorom, temveč na vprašanje, na kateri datum se mora prejšnjo pravico zaščititi, da bi bilo mogoče zahtevo za ugotovitev ničnosti utemeljiti na podlagi člena 52(2)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146). Drugič, v skladu z rešitvijo iz navedene sodbe mora imetnik prejšnje pravice industrijske lastnine iz navedene določbe v okviru uporabe te določbe dokazati, da lahko prepove uporabo sporne znamke Evropske unije ne le na dan vložitve ali prednostne pravice te znamke, ampak tudi na dan, ko se EUIPO izreče o zahtevi za ugotovitev ničnosti (sodba z dne 2. junija 2021, Upodobitev igralca pola, T‑169/19, EU:T:2021:318, točka 30). Ta datum pa ni poznejši od datumov, navedenih v točki 20 zgoraj.

23      Zato ta spor zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije ni postal brezpredmeten.

24      Na drugem mestu, EUIPO trdi, da razveljavitev izpodbijane odločbe tožeči stranki ne bi več koristila, zato ta v tem postopku nima več pravnega interesa. EUIPO navaja, da bi prijavitelj, tudi če bi EUIPO prijavo znamke Evropske unije zavrnil, lahko spremenil svojo znamko v prijave nacionalnih znamk v vseh državah članicah Unije, pri čemer bi v skladu s členom 139 Uredbe 2017/1001 ohranil prednostno pravico zavrnjene prijave znamke Evropske unije. Prijavitelj naj bi tako pridobil varstvo znamke na istem ozemlju, kot če bi bil ugovor zoper navedeno prijavo znamke Evropske unije zavrnjen. EUIPO je na obravnavi dodal, da po njegovem mnenju neobstoj pravnega interesa izhaja tudi iz dejstva, da če bi Splošno sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo in bi se spor zato vrnil v ponovno presojo odboru za pritožbe, bi ta odbor za pritožbe lahko le zavrnil pritožbo, saj naj bi iz sodne prakse v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 14. februarja 2019, ALTUS (T‑162/18, neobjavljena, EU:T:2019:87), in z dne 2. junija 2021, Ponazoritev igralca pola (T‑169/19, EU:T:2021:318), izhajalo, da varovana znamka, na kateri temelji ugovor, ne sme izgubiti veljavnosti do trenutka, ko EUIPO sprejme odločitev.

25      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Takšen predmet spora in pravni interes morata – sicer se postopek ustavi – obstajati do razglasitve sodne odločbe, kar pomeni, da lahko izid tožbe stranki, ki jo je vložila, prinese korist (glej sodbi z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 8. oktobra 2014, Zvezda v krogu, T‑342/12, EU:T:2014:858, točka 23 in navedena sodna praksa). Če pa pravni interes tožeče stranke med postopkom preneha, meritorna odločba Splošnega sodišča tožeči stranki nikakor ne more koristiti.

26      Najprej je treba zavrniti trditev EUIPO, da neobstoj pravnega interesa izhaja iz dejstva, da bi prijavitelj lahko spremenil svojo znamko v prijave nacionalnih znamk v vseh državah članicah Unije in tako dosegel varstvo znamke na istem ozemlju, kot če bi bil ugovor zoper navedeno prijavo znamke Evropske unije zavrnjen. Ti preudarki namreč načeloma veljajo za vsak postopek z ugovorom.

27      Poleg tega EUIPO napačno trdi, da bi moral odbor za pritožbe, kateremu bi se spor vrnil v ponovno presojo, če bi Splošno sodišče razveljavilo izpodbijano odločbo, zavrniti pritožbo zaradi neobstoja prejšnje znamke, varovane s pravom države članice. EUIPO izhaja iz napačne premise, ko trdi, da bi moral odbor za pritožbe pri presoji dejstev upoštevati čas izdaje svoje nove odločbe. Po razveljavitvi odločbe odbora za pritožbe je pritožba, ki jo je tožeča stranka vložila pri odboru za pritožbe, namreč ponovno postala predmet pritožbenega postopka (sodba z dne 8. februarja 2018, Sony Interactive Entertainment Europe/EUIPO – Marpefa (Vieta), T‑879/16, EU:T:2018:77, točka 40). Odbor za pritožbe mora torej ponovno odločiti o tej isti pritožbi, in sicer glede na položaj, ki je obstajal ob njeni vložitvi, saj je pritožba ponovno postala predmet pritožbenega postopka v isti fazi, v kateri je bila pred izpodbijano odločbo. Iz tega sledi, da sodna praksa, ki jo EUIPO navaja v utemeljitev svojega razlogovanja, ni upoštevna. Ta sodna praksa namreč zgolj potrjuje, da nikakor ni mogoče zahtevati, da znamka, na kateri temelji ugovor, še naprej obstaja po odločitvi odbora za pritožbe.

28      Iz tega sledi, da obravnavana zadeva ni postala brezpredmetna in da pravni interes tožeče stranke obstaja.

 Utemeljenost

 Določitev uredbe, ki se uporablja ratione temporis

29      Ob upoštevanju datuma vložitve zadevne zahteve za registracijo, to je 14. junija 2017, ki je odločilen za opredelitev upoštevnega materialnega prava, dejansko stanje v obravnavani zadevi urejajo materialnopravne določbe Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 8. maja 2014, Bimbo/UUNT, C‑591/12 P, EU:C:2014:305, točka 12, in z dne 18. junija 2020, Primart/EUIPO, C‑702/18 P, EU:C:2020:489, točka 2 in navedena sodna praksa).

30      Zato je treba v obravnavani zadevi v zvezi s pravili materialnega prava sklicevanja odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi in strank v vlogah na člen 8(4) Uredbe 2017/1001 razumeti, kot da se nanašajo na člen 8(4) Uredbe št. 207/2009, ki ima enako vsebino.

 Predlog za razveljavitev

31      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009. Tožeča stranka izpodbija zlasti ugotovitev odbora za pritožbe, da verjetnosti zavajajočega prikazovanja ni mogoče ugotoviti na podlagi izpodbijanih proizvodov, in presojo, v skladu s katero uporaba prijavljene znamke ne pomeni, da bi tožeči stranki nastala škoda, ker ni tveganja za neposredni izpad prodaje. Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe napačno razlagal pravo v zvezi z zavajajočim označevanjem in pogoje, pod katerimi je lahko zavajajoče prikazovanje podlaga za pravno sredstvo.

32      V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009 lahko imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki ni znamka, nasprotuje registraciji znamke Evropske unije, če so izpolnjeni ti štirje pogoji: znak se uporablja v gospodarskem prometu; znak mora biti več kot zgolj lokalnega pomena; pravice do znaka so bile pridobljene pred dnem vložitve prijave znamke Evropske unije; ta znak mora njegovemu imetniku podeljevati pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti pogoji so kumulativni, tako da če neregistrirana znamka ali znak ne izpolnjuje enega od njih, ugovor na podlagi obstoja neregistrirane znamke ali drugih znakov, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu, v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 ne more biti utemeljen (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, Bacardi/EUIPO – Palírna U zeleného stromu (42 BELOW), T‑435/12, EU:T:2018:715, točka 43 in navedena sodna praksa).

33      Prva dva pogoja, torej glede uporabe v gospodarskem prometu in pomena znaka ali uveljavljane znamke, pri čemer ta pomen ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, 42 BELOW, T‑435/12, EU:T:2018:715, točka 44 in navedena sodna praksa).

34      Iz izraza „če v skladu [s] pravom države članice, ki ta znak ureja“ pa je razvidno, da druga pogoja, navedena v členu 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, ki se drugače kot predhodna presojata glede na merila, ki jih določa pravo, ki ureja uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki ureja uveljavljani znak, je upravičena, saj je v Uredbi št. 207/2009 priznana možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Unije, uveljavljajo proti znamki Evropske unije. Zato je mogoče le na podlagi prava, ki ureja uveljavljani znak, ugotoviti, ali je ta starejši od znamke Evropske unije in ali lahko upraviči prepoved uporabe poznejše znamke (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, 42 BELOW, T‑435/12, EU:T:2018:715, točka 45 in navedena sodna praksa).

35      V skladu s členom 95(1) Uredbe 2017/1001 mora vlagatelj ugovora pred EUIPO dokazati, da je pogoj, da uveljavljani znak imetniku daje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke, izpolnjen (glej sodbo z dne 23. maja 2019, Dentsply De Trey/EUIPO – IDS (AQUAPRINT), T‑312/18, neobjavljena, EU:T:2019:358, točka 100 in navedena sodna praksa). Ker pa mora sodni nadzor, ki ga izvaja Splošno sodišče, izpolnjevati zahteve načela učinkovitega sodnega varstva, preizkus, ki ga Splošno sodišče opravi na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, pomeni popoln nadzor nad zakonitostjo (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 52).

36      V obravnavani zadevi je torej treba preveriti, ali je odbor za pritožbe upošteval upoštevne nacionalne določbe in ali je glede nanje ustrezno preučil pogoje za uporabo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.

37      Ugovor tožeče stranke temelji na širši obliki tožbe zoper zavajajoče označevanje, ki jo določa pravo, ki se uporablja v Združenem kraljestvu. Tožeča stranka se s tem, da navaja sodbo z dne 18. januarja 2012, Tilda Riceland Private/UUNT – Siam Grains (BASmALI) (T‑304/09, EU:T:2012:13, točka 18), v kateri je uporabljena upoštevna nacionalna ureditev, sklicuje na Trade Marks Act, 1994 (zakon Združenega kraljestva o znamkah), katerega člen 5(4) med drugim določa, da se znamka ne registrira, če ali kolikor bi bila njena uporaba v Združenem kraljestvu lahko preprečena zaradi katerega koli pravnega pravila (zlasti na podlagi pravil v zvezi z zavajajočim označevanjem), ki varuje neregistrirano znamko ali drug znak, ki se uporablja v gospodarskem prometu.

38      Iz člena 5(4) zakona Združenega kraljestva o znamkah, kot ga razlagajo nacionalna sodišča, izhaja, da mora stranka, ki se nanj sklicuje, dokazati, da so v skladu s pravno ureditvijo, ki velja za tožbo zoper zavajajoče označevanje, ki jo določa pravo, ki se uporablja v Združenem kraljestvu, izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, da je zadevni znak pridobil dobro ime, drugič, da ponudba pod tem znakom proizvodov, označenih s poznejšo znamko, pomeni zavajajoče prikazovanje imetnika navedene znamke, in tretjič, da obstaja škoda, povzročena dobremu imenu (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2018, Paice/EUIPO – Blackmore (DEEP PURPLE), T‑328/16, neobjavljena, EU:T:2018:649, točke od 22 do 25 in navedena sodna praksa, in z dne 23. maja 2019, AQUAPRINT, T‑312/18, neobjavljena, EU:T:2019:358, točka 102).

39      Če je zavajajoče prikazovanje tožene stranke, namerno ali nenamerno, v tožbi zoper zavajajoče označevanje tisto, zaradi katerega lahko stranke tožeče stranke tej priznajo trgovski izvor proizvodov in storitev, ki jih ponuja tožena stranka (glej sodbo z dne 23. maja 2019, AQUAPRINT, T‑312/18, neobjavljena, EU:T:2019:358, točka 103 in navedena sodna praksa), je iz odločitev sodišč Združenega kraljestva razvidno, da je lahko znak, ki opisuje proizvode ali storitve, v smislu prava, ki se uporablja za zavajajoče označevanje, pridobil ugled na trgu, čeprav ga uporablja več gospodarskih subjektov v okviru svoje gospodarske dejavnosti (Chocosuisse Union des fabricants suisses de chocolat & Ors proti Cadbury Ltd. (1999) EWCA Civ 856). Ta tako imenovana „širša“ oblika tožbe zoper zavajajoče označevanje, ki je priznana v sodni praksi Združenega kraljestva, tako omogoča več gospodarskim subjektom, da imajo pravice do znaka, ki je pridobil ugled na trgu (glej sodbo z dne 30. septembra 2015, Tilda Riceland Private/UUNT – Siam Grains (BASmALI), T‑136/14, EU:T:2015:734, točka 22 in navedena sodna praksa).

40      Pri „širši“ obliki delikta zavajajočega označevanja tožena stranka zavaja v zvezi z izvorom ali naravo svojih proizvodov, pri čemer slednje zavajajoče prikazuje kot proizvode, ki prihajajo iz določene regije ali imajo posebne lastnosti ali sestavo. To zavajajoče prikazovanje lahko pomeni uporabo opisnega ali splošnega pojma, ki opisanih proizvodov tožene stranke ne opisuje pravilno in omogoča, da se razume, da imajo ti proizvodi lastnost ali kakovost, ki je v resnici nimajo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2017, Alfonso Egüed/EUIPO – Jackson Family Farms (BYRON), T‑45/16, EU:T:2017:518, točka 95).

41      V obravnavani zadevi se tožbeni razlog tožeče stranke nanaša na drugi in tretji pogoj, ki sta navedena v točki 38 zgoraj, in sicer na pogoja, ki se nanašata, prvič, na zavajajoče prikazovanje, in drugič, na škodo, povzročeno dobremu imenu, pridobljenemu s prejšnjim znakom.

–       Zavajajoče prikazovanje

42      Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da odbor za pritožbe ni upošteval zakonskih pogojev širše oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje, ki jo določa pravo, ki se uporablja v Združenem kraljestvu, ker se je pri preizkusu verjetnosti zavajajočega prikazovanja omejil na vprašanje, ali bi bilo lahko veliko število članov upoštevne javnosti zavedenih glede trgovskega izvora zadevnega proizvoda, namesto da bi izpostavil vprašanje, ali bi bila ta javnost lahko zavedena glede opredelitve značilnosti in lastnosti, ki so bistvene za ta proizvod.

43      Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da dejstvo, da riž ni del zadevnih proizvodov, ni odločilno. Po mnenju tožeče stranke je pogoj v zvezi z zavajajočim prikazovanjem izpolnjen, če upoštevna javnost meni, da so navedeni proizvodi narejeni na osnovi riža basmati, čeprav temu ni tako. Dobro ime, ki je povezano z izrazom „basmati“, naj ne bi zajemalo le riža basmati, ampak tudi proizvode, ki ga vsebujejo ali so narejeni na osnovi tega riža in so označeni kot taki, kar naj bi izhajalo tudi iz odločbe United Kingdom Intellectual Property Office (urad Združenega kraljestva za intelektualno lastnino) z dne 9. avgusta 2016 v postopku z ugovorom O-378-16 (v nadaljevanju: odločba Basmati Bus). Minimalne značilnosti riža basmati, zaradi katerih naj bi bil razred jasno opredeljen, naj bi še vedno obstajale v obeh primerih. Upoštevna javnost naj bi pri nakupu proizvoda, označenega kot narejenega na osnovi riža basmati, ali proizvoda, ki ga vsebuje, pričakovala, da ta proizvod dejansko vsebuje ta riž, iz odločbe Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)), Taittinger SA proti ALLBEV LTD (1993) F.S.R. 641 (v nadaljevanju: sodba Taittinger), in odločbe Basmati Bus pa naj bi izhajalo, da je pogoj, ki se nanaša na zavajajoče prikazovanje, lahko izpolnjen v zvezi z različnimi proizvodi. V skladu s sodno prakso Združenega kraljestva naj bi bila namreč ena od glavnih značilnosti zakonodaje v zvezi z zavajajočim označevanjem ta, da ni treba, da so proizvodi enaki ali da imajo enako obsežen ugled in dobro ime, da bi obstajalo zavajajoče prikazovanje, ki je lahko podlaga za pravno sredstvo ali ki lahko povzroči škodo.

44      Tožeča stranka na tretjem mestu trdi, da je odbor za pritožbe svojo odločbo napačno oprl tudi na ugotovitev, da tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da H. A. Chakari v Združenem kraljestvu uporablja prijavljeno znamko in da se ta uporaba nanaša na proizvode, ki niso narejeni iz pravega riža basmati. Tožeča stranka meni, da verjetnost zavajajočega prikazovanja imena „basmati“, ki ima ugled, čeprav v zvezi s tem ni treba predložiti konkretnega dokaza, izhaja iz poštene in domnevne uporabe navedene znamke. Tožeča stranka meni, da ker je ena od imetnic dobrega imena, ki je povezano z izrazom „basmati“, in ker se ta izraz v Združenem kraljestvu uporablja za opis določene vrste riža, ta verjetnost izhaja iz širokega opisa proizvodov, ki so označeni s to znamko in zajemajo proizvode, narejene iz vseh vrst riža. Tako bi bilo treba po mnenju tožeče stranke glede splošnega opisa navedenih proizvodov upoštevati pošteno in domnevno uporabo prijavljene znamke.

45      Tožeča stranka na četrtem mestu pojasnjuje, da se njene trditve ne nanašajo na utemeljitev prepovedi uporabe znamke, ki jo je prijavil H. A. Chakari, zaradi kakovosti proizvodov, ki so narejeni na osnovi riža in jih ta znamka označuje, ampak na dejstvo, da v opisu zadevnih proizvodov ni nikjer zahtevano, da so narejeni samo na osnovi pravega riža basmati, tako da naj bi bilo mogoče, da ti proizvodi sploh ne vsebujejo riža basmati.

46      EUIPO trditve tožeče stranke prereka. Na prvem mestu, za zakonodajo s področja zavajajočega označevanja naj bi bilo sicer res značilno, da ni treba, da so zadevni proizvodi enaki niti da imajo enak obseg ugleda in dobrega imena, da bi se ugotovila verjetnost zavajajočega prikazovanja in škoda, povzročena dobremu imenu. Vendar naj to ne bi ovrglo razlogovanja odbora za pritožbe, ker naj ne bi niti navedel niti nakazal, da morajo biti izpodbijani proizvodi enaki kot tisti, za katere je prejšnja znamka uživala dobro ime. Poleg tega po mnenju EUIPO dejstvo, da ni treba, da so zadevni proizvodi enaki, ne pomeni, da zgolj povezava med njimi, na primer glede sestavin, zadostuje za zavajajoče prikazovanje. Odbor za pritožbe naj bi torej pravilno poudaril, da dobrega imena, pridobljenega za določeno vrsto riža, v obravnavani zadevi za riž basmati, ni mogoče enačiti z dobrim imenom, pridobljenim za proizvode, ki vsebujejo riž. Ker je dobro ime privlačna sila, ki privablja stranke, naj bi bil njegov obseg opredeljen s proizvodi in storitvami, s katerimi naj bi upoštevna javnost povezovala to privlačnost. Ker je tožeča stranka del skupine podjetij, ki uporabljajo izraz „basmati“ za označevanje določene vrste riža, naj bi bil riž proizvod, na katerega se nanaša pridobljeno dobro ime. Ugotovitve odbora za pritožbe naj bi dokazovale, da je izhodišče to, da izraz „basmati“ uživa dobro ime za proizvod „riž“, in da je treba ugotoviti, ali ima uporaba tega izraza za zadevne proizvode korist od tega dobrega imena, tako da pri potrošniku povzroči zavajajoče prikazovanje. Glede riževe moke, jedi, narejenih na riževi osnovi, ali riževe moke za krmo po mnenju EUIPO ni bil predložen noben dokaz, s katerim bi se dokazalo, da je vrsta uporabljenega riža za potrošnike pomemben dejavnik pri odločitvi za nakup teh proizvodov.

47      EUIPO na drugem mestu meni, da se odbor za pritožbe ni izognil preučitvi domnevne uporabe prijavljene znamke, temveč je izrecno obravnaval takšno uporabo, ki bi lahko vključevala uporabo za proizvode, ki ne vsebujejo riža basmati ali niso narejeni na osnovi riža basmati.

48      Poleg tega EUIPO poudarja, da tudi če bi tožeča stranka lahko dokazala, da upoštevna javnost izraz „basmati“ dojema kot označbo, da so zadevni proizvodi narejeni iz riža basmati ali ga ne vsebujejo, to ne bi zadostovalo za ugoditev ugovoru, saj ni bil predložen noben dokaz v podporo stališču, da je želel H. A. Chakari prijavljeno znamko uporabljati za proizvode, ki niso narejeni iz riža basmati ali ga vsebujejo. Po mnenju EUIPO je širša oblika tožbe zoper zavajajoče označevanje nastala s sodno prakso, ki je posledica tožb zaradi kršitve zoper dejansko zavajajočo uporabo znamke, in ne proti prihodnji, povsem hipotetični uporabi, če nič ne kaže na to, da bo ta uporaba zavajajoča. V okviru postopka registracije znamke naj brez dokaza o obstoju dejanskega zavajanja ali resnega tveganja za bodoče zavajanje zgolj možnost, da se taka zavajajoča uporaba lahko pojavi v prihodnosti, ne bi zadostovala za preprečitev registracije znamke, če se s specifikacijo omogoča uporaba v dobri veri. Ta pristop naj bi poleg tega ustrezal ustaljeni praksi glede širokih kategorij proizvodov, na katere se nanaša absolutni razlog zavajanja na podlagi člena 7(1)(g) Uredbe št. 207/2009, v okviru katerega naj bi se domnevalo, da prijavitelji ne bodo ravnali v slabi veri. EUIPO meni, da člen 52(1)(a) navedene uredbe, ki določa, da se znamka razglasi za nično, če imetnik pri uporabi te znamke za proizvode, za katere je registrirana, zavaja javnost med drugim glede narave, kakovosti ali geografskega izvora teh proizvodov, pomeni zadostno zaščito.

49      EUIPO na tretjem mestu meni, da tožeča stranka napačno trdi, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, da je izhajal iz premise, da je argumentacija tožeče stranke temeljila na vprašanju, ali zadevni proizvodi lahko vsebujejo nižjo ali višjo kakovost riža basmati. To naj ne bi držalo, saj je odbor za pritožbe navedel le meje širše oblike delikta zavajajočega označevanja in poudaril, da tožeča stranka nima enakih izključnih pravic, povezanih z znaki, ki so razlikovalni z enim samim trgovski izvorom, in na katere se opira večina drugih relativnih razlogov za ugovor, določenih z Uredbo št. 207/2009.

50      Člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 zajema neregistrirane znamke in vsak „drug znak“, ki se uporablja v gospodarskem prometu. Funkcija uporabe zadevnega znaka glede na naravo tega znaka je lahko ne le to, da upoštevna javnost ugotovi trgovski izvor zadevnega proizvoda, ampak med drugim tudi to, da ugotovi geografski izvor proizvoda in njegove bistvene lastnosti ali značilnosti, na katerih temelji njegov ugled. Zadevno prejšnjo znamko je mogoče zaradi njene narave torej opredeliti kot razlikovalni element, ker služi opredelitvi proizvodov in storitev podjetja glede na proizvode in storitve drugega podjetja, vendar zlasti tudi, ker je namenjena opredelitvi nekaterih proizvodov ali storitev glede na druge podobne proizvode in storitve (glej sodbo z dne 30. septembra 2015, BASmALI, T‑136/14, EU:T:2015:734, točka 29 in navedena sodna praksa).

51      Kot je bilo pojasnjeno v točki 40 zgoraj, tožena stranka pri „širši“ obliki delikta zavajajočega označevanja, na kateri temelji ta tožba, zavaja v zvezi z izvorom ali naravo svojih proizvodov, pri čemer jih zavajajoče prikazuje kot proizvode, ki prihajajo iz določene regije ali imajo posebne lastnosti ali sestavo. To zavajajoče prikazovanje lahko pomeni uporabo opisnega ali splošnega izraza, ki proizvodov tožene stranke ne opisuje pravilno in omogoča, da se razume, da imajo ti proizvodi lastnost ali kakovost, ki je v resnici nimajo (sodba z dne 18. julija 2017, BYRON, T‑45/16, EU:T:2017:518, točka 95).

52      Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi ugotovil, da so bili prvi pogoji širše oblike tožbe zoper zavajajoče označevanje izpolnjeni, ker naj bi se izraz „basmati“ v Združenem kraljestvu uporabljal za opis določenega razreda proizvodov in ker naj bi ta izraz imel ugled v Združenem kraljestvu, ki je pri pomembnem delu javnosti ustvaril dobro ime, pri čemer naj bi bila tožeča stranka ena od imetnic tega dobrega imena.

53      Glede pogoja v zvezi z zavajajočim prikazovanjem je odbor za pritožbe napačno štel, da ni mogoče na podlagi nobenega dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka, sklepati, da ugled izraza „basmati“ in dobro ime, ki iz tega izhaja, presegata jasno opredeljen razred proizvodov, to je določeno vrsto riža, da bi zajela drugačen proizvod, ki pa vsebuje riž kot sestavino.

54      Prvič, v delu, v katerem se je odbor za pritožbe v točki 20 izpodbijane odločbe pri presoji oprl na dokazno breme, ki ga nosi tožeča stranka, in sodno prakso Združenega kraljestva, na katero se je tožeča stranka sklicevala, je treba pojasniti, da neodvisno od dokazne moči navedene sodne prakse preizkus odbora za pritožbe ne bi smel biti omejen na to sodno prakso, kot jo je predložila tožeča stranka. Kadar mora EUIPO upoštevati nacionalno pravo države članice, v kateri prejšnji znak, na katerem temelji ugovor, uživa varstvo, mora namreč po uradni dolžnosti poizvedeti o nacionalnem pravu zadevne države članice, če je to potrebno zlasti za presojo pogojev za uporabo zadevnega razloga za zavrnitev registracije (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, 42 BELOW, T‑435/12, EU:T:2018:715, točka 85 in navedena sodna praksa).

55      Drugič, iz sodne prakse Združenega kraljestva v zvezi z deliktom zavajajočega označevanja sicer res izhaja, da – če je bilo dobro ime, povezano z določenim imenom, dokazano za nekatere proizvode in storitve in če se to ime nato uporablja za druge proizvode ali storitve – bolj ko so si proizvodi in storitve različni, toliko težje bo dokazati obstoj verjetnosti zavajajočega prikazovanja. Vendar je bilo v isti sodni praksi pojasnjeno, da čeprav je ta okoliščina element, ki ga je treba upoštevati pri analizi morebitne verjetnosti zavajajočega prikazovanja, obstoj skupnega področja dejavnosti ni odločilen (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2018, DEEP PURPLE, T‑328/16, neobjavljena, EU:T:2018:649, točki 30 in 31, in z dne 2. decembra 2020, Monster Energy/EUIPO – Nanjing aisiyou Clothing (Prikaz praske), T‑35/20, neobjavljena, EU:T:2020:579, točka 86).

56      Natančneje, glede širše oblike delikta zavajajočega označevanja se je tožeča stranka sklicevala na sodbo Taittinger, iz katere izhaja, da lahko obstaja zavajajoče prikazovanje tudi v primeru različnih proizvodov (sodba Taittinger, strani 641, 665 in 667; glej tudi odločbo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)), Diageo North America Inc v Intercontinental Brands (ICB) Ltd (2010) EWCA Civ 920, točki 9 in 15). Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) je namreč v sodbi Taittinger ugotovilo, da je verjetno, da bi nezanemarljiv del javnosti lahko menil, da zadevni proizvod, poimenovan „Elderflower Champagne“, ni šampanjec, ampak je z njim nekako povezan. Del javnosti, ki bi se zavedal, da gre za brezalkoholno pijačo, bi lahko menil, da so proizvajalci šampanjca naredili šampanjec brez alkohola enako kot pri brezalkoholnem vinu ali brezalkoholnem pivu.

57      Iz tega izhaja, da se enakost zadevnih proizvodov ne zahteva, in kot poleg tega priznava tudi sam EUIPO, je obstoj verjetnosti zavajajočega prikazovanja mogoče ugotoviti tudi za proizvode, ki so zgolj podobni. To še toliko bolj velja za zadevne proizvode, saj so vsi narejeni na osnovi riža in so tako močno podobni rižu basmati.

58      Zato bi lahko, tudi če bi se dobro ime, ki je povezano z izrazom „basmati“, nanašalo samo na riž basmati kot na sorto ali razred proizvodov, kot je bilo ugotovljeno v točki 16 izpodbijane odločbe s sklicem na odločbo Basmati Bus, nezanemarljiv del upoštevne javnosti menil, da so proizvodi, ki jih je navedel odbor za pritožbe – in sicer riževa moka, prigrizki na riževi osnovi, riževa kaša oziroma riževa moka za krmo – označeni „Abresham Super Basmati Selaa Grade One World’s Best Rice“, nekako povezani z rižem basmati. Tako tožeča stranka upravičeno trdi, da bo navedena javnost z nakupom proizvoda, označenega, kot da je narejen na osnovi riža basmati ali da ga vsebuje, pričakovala, da ta proizvod dejansko vsebuje ta riž.

59      Odbor za pritožbe je prav tako napačno ugotovil, da glede nekaterih proizvodov, kot so riževa moka, prigrizki na riževi osnovi, riževa kaša oziroma riževa moka za krmo, ni dokazov, da je vrsta riža, ki se uporablja pri izdelavi teh proizvodov, upoštevna za potrošnike in torej lahko vpliva na njihovo odločitev o nakupu.

60      Na podlagi ničesar namreč ni mogoče sklepati, da je tako zahtevo mogoče izpeljati iz nacionalnega pravila, na katerem temelji ugovor v obravnavani zadevi. Nasprotno, iz odločbe Basmati Bus je razvidno, da je pogoj verjetnosti zavajajočega prikazovanja izpolnjen, če lahko upoštevna javnost meni, da so zadevni proizvodi narejeni na osnovi riža basmati ali ga vsebujejo, čeprav temu ni tako. Upoštevni odlomek te odločbe je bil naveden v točki 19 tožbe:

„[Veliko] število potrošnikov bo pričakovalo, da bodo – namesto druge vrste riža – dobili riž basmati. Če te storitve riža basmati ne ponujajo, kar je glede na obstoječo specifikacijo mogoče, obstaja verjetnost zavajajočega prikazovanja.“

61      Glede presoje odbora za pritožbe, da zgolj tveganje, da bi zadevni proizvodi lahko bili slabše kakovosti kot riž basmati, tožeči stranki ne bi omogočalo prepovedi uporabe prijavljene znamke, ker naj namen zakonodaje o zavajajočem označevanju ne bi bil to, da se potrošniku zagotovi kakovosti tega, kar kupuje, zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka upravičeno trdi, da se z njenimi trditvami skuša utemeljiti prepoved uporabe znamke, ki jo je prijavil H. A. Chakari, ker je mogoče, da ti proizvodi zaradi širokega opisa proizvodov, označenih s prijavljeno znamko, riža basmati ne vsebujejo.

62      Nazadnje, glede ugotovitve odbora za pritožbe, da tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da se je prijavljena znamka uporabljala v Združenem kraljestvu in da se je ta uporaba nanašala na proizvode, ki niso bili narejeni iz pravega riža basmati, je treba navesti, da dejanska uporaba prijavljene znamke ni pogoj za tožbo zoper zavajajoče označevanje. Iz odločbe Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (višje sodišče (Anglija in Wales), civilni oddelek), Maier v ASOS Plc (2015) F.S.R. 20, točke od 71 do 85, namreč izhaja, da je treba pošteno in domnevno uporabo prijavljene znamke domnevati. V zvezi s širšo obliko tožbe zoper zavajajoče označevanje je ta ugotovitev potrjena tudi z odločbo Basmati Bus, v kateri urad Združenega kraljestva za intelektualno lastnino ni zahteval, da se dokaže, da se je zadevna znamka (Basmati Bus) dejansko uporabljala za riž običajne kakovosti, temveč je zgolj ugotovil, da „[č]e se z [zadevnimi storitvami] riža basmati ne ponuja, kar je glede na obstoječo specifikacijo mogoče, obstaja verjetnost zavajajočega prikazovanja“ (odločba Basmati Bus, točka 54).

63      Poleg tega dejanska uporaba prijavljene znamke prav tako ni pogoj iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.

64      Iz tega sledi, da tožeča stranka upravičeno trdi, da verjetnost zavajajočega prikazovanja izhaja iz poštene in domnevne uporabe prijavljene znamke glede na splošni opis zadevnih proizvodov, in sicer proizvodov, narejenih na osnovi riža.

65      Te ugotovitve ne ovrže trditev EUIPO, da naj bi bila širša oblika tožbe zoper zavajajoče označevanje v bistvu podobna absolutnemu razlogu za zavrnitev, ki se nanaša na zavajajočo naravo znamke na podlagi člena 7(1)(g) ali člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009, pri čemer naj bi bilo mogoče na podlagi teh določb domnevati, da prijavitelji ne ravnajo v slabi veri, tako da EUIPO ne bo podal nobenega ugovora po uradni dolžnosti, razen če bi se lahko štelo, da obstaja dejansko zavajanje ali dovolj resna nevarnost, da bodo potrošniki zavedeni.

66      Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 32 do 34 zgoraj, je pogoj iz člena 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, v skladu s katerim mora neregistrirana znamka ali znak svojemu imetniku podeliti pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke, pogoj, ki se presoja glede na merila, določena s pravom, ki ureja uveljavljani znak. Iz tega sledi, da ustaljena praksa glede uporabe pogojev iz člena 7(1)(g) ali člena 52(1)(a) navedene uredbe ni upoštevna za razlago nacionalnega prava, za katero velja izključno nacionalna ureditev, ki se navaja v utemeljitev ugovora, in sodnih odločb, izdanih v zadevni državi članici (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 190).

–       Škoda

67      Tožeča stranka trdi, da lahko škoda, povzročena dobremu imenu, ki je povezano z izrazom „basmati“, nastane, kadar so živila, ki naj bi bila narejena na osnovi riža basmati, dejansko narejena na osnovi druge vrste riža, in poudarja, da škoda nastane zato, ker ni več razlikovalnega učinka ali „posebnosti in izključnosti“ pravega riža basmati. Trditev odbora za pritožbe, da se z nobeno trditvijo ne pojasnjuje tega, kako bi uporaba prijavljene znamke lahko vplivala na razlikovalni učinek navedenega izraza, glede na to, da je sorta „super basmati“ priznana sorta riža basmati, naj ne bi bila upoštevna, ker naj bi se na podlagi te trditve zahtevalo, da se navedena znamka uporablja za proizvode, narejene na osnovi riža basmati.

68      EUIPO na eni strani trdi, da stališče odbora za pritožbe v zvezi s tem ni odločilno za izid izpodbijane odločbe. Na drugi strani je odbor za pritožbe po mnenju EUIPO jasno priznal, da je vpliv na razlikovalni učinek vrsta potencialne škode, ki lahko nastane v primeru delikta zavajajočega označevanja. Vendar naj bi odbor za pritožbe pravilno poudaril, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, s katero bi dokazala obstoj dejanskega zavajanja ali resnega tveganja za bodoče zavajanje potrošnikov, in sicer da je H. A. Chakari riž, ki ni sorta basmati, prikazal kot riž basmati.

69      V zvezi s tem je res, da je odbor za pritožbe navedel, da je tožbeni razlog v zvezi s širšo obliko zavajajočega označevanja zavrnil zgolj na podlagi neobstoja zavajajočega prikazovanja imena „basmati“, ki ima ugled. Vendar je odbor za pritožbe v točki 24 izpodbijane odločbe zavzel stališče glede škode, pri čemer je menil, da uporaba prijavljene znamke tožeči stranki ne more povzročiti poslovne škode, ker „ni jasno, kako bi lahko uporaba [navedene znamke] za [zadevne proizvode] povzročila neposredni izpad prodaje za tožečo stranko, ki je po lastnih navedbah pomemben dobavitelj samo riža in ne [navedenih] proizvodov“. Ta presoja je napačna.

70      Kot namreč izhaja iz nacionalne sodne prakse in kot priznava sam EUIPO, ne glede na tveganje za neposredni izpad prodaje za tožečo stranko škoda nastane zaradi tega, ker ni več razlikovalnega učinka navedenega znaka ali „posebnosti in izključnosti“ pravega riža basmati. V zvezi s tem iz odločbe Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (višje sodišče (Anglija in Wales) (civilni oddelek)) iz leta 2010, navedene v točki 56 zgoraj, izhaja, da je eden od elementov, ki jih mora tožeča stranka dokazati za ugotovitev, da gre za širše zavajajoče označevanje, ta, da je utrpela škodo ali da je zelo verjetno utrpela škodo, nastalo dobremu imenu, katerega imetnik je, ker tožena stranka prodaja proizvode, napačno opisane z znakom, ki ima dobro ime. V skladu z navedeno sodbo lahko škoda nastane med drugim s tem, da razlikovalni učinek znaka izginja. Poleg tega je bilo v sodbi Taittinger razsojeno, da tudi če ni tveganja za znaten in neposredni izpad prodaje, sta se z vsakim proizvodom, ki ni šampanjec, ampak ga je mogoče opisati kot takega, ta posebnost in ta izključnost neizogibno oslabili ter je s tem proizvodom torej nastala ne samo škoda zaradi zavajanja, ampak predvsem resna škoda (sodba Taittinger, strani 641, od 668 do 670 in 678).

71      Poleg tega, v delu, v katerem je odbor za pritožbe navedel, da se z nobeno trditvijo ne pojasnjuje tega, kako bi uporaba prijavljene znamke lahko vplivala na razlikovalni učinek izraza „basmati“, glede na to, da naj bi bila sorta „super basmati“ priznana sorta riža basmati, je treba navesti, da ta ugotovitev izhaja iz napačne premise, da naj bi bila uporaba navedene znamke omejena na proizvode, narejene na osnovi riža basmati ali riža super basmati. Verjetnost zavajajočega prikazovanja pa izhaja, kot je bilo pojasnjeno v točki 64 zgoraj, iz poštene in domnevne uporabe te znamke glede na splošni opis spornih proizvodov, in sicer proizvodov, narejenih na osnovi širokega nabora riža.

72      Glede na vse navedeno je treba edinemu tožbenemu razlogu tožeče stranke ugoditi in zato izpodbijano odločbo razveljaviti.

 Predlog za ugoditev ugovoru

73      Tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega predloga Splošnemu sodišču predlaga, naj ugovoru za vse proizvode ugodi.

74      EUIPO meni, da ta predlog ni dopusten, ker se z njim zahteva ponovna preučitev dejstev, dokazov in navedb, o katerih se odbor za pritožbe ni izrekel.

75      V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka z drugim delom prvega tožbenega predloga Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj sprejme odločbo, ki bi jo po mnenju tožeče stranke moral sprejeti EUIPO, in sicer odločbo, s katero bi se ugotovilo, da so pogoji za ugovor izpolnjeni. Tako tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane odločbe, kot je določeno v členu 72(3) Uredbe 2017/1001. Zato je ta predlog dopusten.

76      Vendar pooblastilo za spremembo, ki ga ima Splošno sodišče na podlagi člena 72(3) Uredbe 2017/1001, temu ne daje možnosti, da opravi presojo, v zvezi s katero se odbor za pritožbe še ni izrekel. Izvajanje pooblastila za spremembo mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 72; glej tudi sodbo z dne 30. aprila 2019, Kuota International/EUIPO – Sintema Sport (K), T‑136/18, neobjavljena, EU:T:2019:265, točka 92 in navedena sodna praksa).

77      V tej zadevi pogoji za izvajanje pooblastila za spremembo Splošnega sodišča niso izpolnjeni.

78      Odbor za pritožbe je namreč izpodbijano odločbo utemeljil le z dejstvom, da tožeča stranka domnevno ni dokazala, da bi uporaba prijavljene znamke lahko vodila do zavajajočega prikazovanja izraza „basmati“, ki ima ugled. Natančneje, odbor za pritožbe je izrecno pojasnil, da tožbenega razloga v zvezi s širšo obliko zavajajočega označevanja ni mogoče sprejeti, ne da bi bilo treba preučiti, ali je bila dokazana uporaba prejšnje znamke v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009. Ker je odbor za pritožbe tako nepopolno preučil pogoje iz navedene določbe, Splošno sodišče ne more uporabiti pooblastila za spremembo.

79      Zato je treba drugi del prvega tožbenega predloga tožeče stranke, s katerim se predlaga sprememba izpodbijane odločbe, zavrniti.

 Drugi tožbeni predlog

80      EUIPO trdi, da drugi predlog tožeče stranke, ki je bil vložen podredno in s katerim tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj zadevo vrne EUIPO v ponovno presojo, ni podreden predlogu za razveljavitev, ker bi bila taka vrnitev posledica prvega dela prvega tožbenega predloga, če bi bil ta sprejet.

81      V okviru tožbe pred sodiščem Unije zoper odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO mora EUIPO v skladu s členom 72(6) Uredbe 2017/1001 sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sodbe sodišča Unije. EUIPO mora tako sklepati iz izreka in obrazložitve sodb sodišča Unije (glej sodbo z dne 31. januarja 2019, Pear Technologies/EUIPO – Apple (PEAR), T‑215/17, neobjavljena, EU:T:2019:45, točka 81 in navedena sodna praksa). Zato drugi predlog tožeče stranke nima lastnega predmeta, saj je le posledica prvega dela prvega predloga, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijane odločbe.

 Stroški

82      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

83      Ker EUIPO s svojimi predlogi v bistvenem delu svojih predlogov ni uspel, se mu naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke v postopku pred Splošnim sodiščem in v postopku pred odborom za pritožbe.

84      Vendar, čeprav se na podlagi člena 190(2) Poslovnika nujni stroški, ki so strankam nastali v postopku pred odborom za pritožbe, štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo, to ne velja za stroške, ki so nastali v postopku pred oddelkom za ugovore. Zato je treba predlog tožeče stranke glede zadnjenavedenih stroškov zavrniti.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 2. aprila 2020 (zadeva R 1079/2019-4) se razveljavi.

2.      Tožba se v preostalem zavrne.

3.      EUIPO se naloži plačilo stroškov, vključno z nujnimi stroški, ki so družbi Indo European Foods Ltd nastali v zvezi s postopkom pred odborom za pritožbe pri EUIPO.

Collins

Kreuschitz

Steinfatt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. septembra 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.