SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
Kazalo
I. Dejansko stanje
A. ISU
B. Pravilniki, ki jih je izdala zveza ISU
1. Pravila o predhodni odobritvi
2. Pravila o upravičenosti
C. Upravni postopek in sporni sklep
D. Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
II. Predlogi strank
III. Pritožba
A. Prvi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
a) Prvi del
b) Drugi del
c) Tretji del
2. Presoja Sodišča
a) Možnost uporabe člena 101 PDEU za šport kot gospodarsko dejavnost
b) Člen 101(1) PDEU
1) Določitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ ali „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU
i) Določitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence
ii) Določitev obstoja ravnanja, katerega „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence
2) Možnost obravnavanja nekaterih posebnih ravnanj tako, da ne spadajo pod člen 101(1) PDEU
c) Kršitev v tej zadevi
d) Obstoj ravnanja, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence, v obravnavanem primeru
1) Uporaba sodne prakse, ki izhaja iz sodb z dne 1. julija 2008, MOTOE (C49/07, EU:C:2008:376), in z dne 28. februarja 2013, Ordem dosTécnicos Oficiais de Contas (C1/12, EU:C:2013:127), v obravnavani zadevi.
2) Kvalifikacija ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi
B. Drugi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča
IV. Nasprotna pritožba
A. Prvi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča
a) Dopustnost in upoštevnost pritožbenega razloga
b) Vsebinska presoja
B. Drugi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča
V. Tožba v zadevi T93/18
A. Trditve strank
B. Presoja Sodišča
VI. Stroški
„Pritožba – Konkurenca – Ureditev, ki jo je uvedla mednarodna športna zveza – Drsanje na ledu – Oseba zasebnega prava, pooblaščena za urejanje, nadzor, odločanje in izrekanje sankcij – Pravila v zvezi s predhodno odobritvijo tekmovanj, sodelovanjem športnikov na teh tekmovanjih in arbitražnim reševanjem sporov – Vzporedno opravljanje gospodarskih dejavnosti – Organizacija in komercializacija tekmovanj – Člen 101(1) PDEU – Sklep podjetniškega združenja, ki škodi konkurenci – Pojma protikonkurenčni ‚cilj‘ in ‚posledica‘ – Utemeljitev – Pogoji“
V zadevi C‑124/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 26. februarja 2021,
International Skating Union s sedežem v Lozani (Švica), ki jo zastopa J.‑F. Bellis, avocat,
tožeča stranka,
druge stranke v postopku so
Evropska komisija, ki jo zastopajo G. Meessen, F. van Schaik, H. van Vliet in C. Zois, agenti,
tožena stranka na prvi stopnji,
Mark Jan Hendrik Tuitert, stanujoč v Hoogmadeju (Nizozemska),
Niels Kerstholt, stanujoč v Zeistu (Nizozemska),
European Elite Athletes Association s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska), ki ga zastopajo B. J. H. Braeken, T. C. Hieselaar in X. Y. G. Versteeg, advocaten,
intervenienti na prvi stopnji,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen, podpredsednik, A. Arabadjiev, predsednik senata, A. Prechal, K. Jürimäe, in O. Spineanu‑Matei, predsednice senata, J.‑C. Bonichot, M. Safjan, sodnika, L. S. Rossi, sodnica, I. Jarukaitis, A. Kumin, N. Jääskinen, N. Wahl, J. Passer (poročevalec) in M. Gavalec, sodniki,
generalni pravobranilec: A. Rantos,
sodni tajnik: C. Di Bella, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. julija 2022,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 15. decembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 International Skating Union (Mednarodna drsalna zveza, v nadaljevanju: ISU) s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2020, International Skating Union/Komisija (T‑93/18, EU:T:2020:610; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to delno zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2017) 8230 final z dne 8. decembra 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT/40208 – Pravila Mednarodne drsalne zveze o upravičenosti) (v nadaljevanju: sporni sklep).
2 Mark Jan Hendrik Tuitert in Niels Kerstholt ter European Elite Athletes Association (evropska zveza elitnih športnikov, v nadaljevanju: EU Athletes) z nasprotno pritožbo prav tako predlagajo delno razveljavitev izpodbijane sodbe.
I. Dejansko stanje
3 Dejansko stanje spora o glavni stvari, kot je predstavljeno v točkah od 1 do 37 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako, kot sledi.
A. ISU
4 Zveza ISU je zasebnopravno združenje s sedežem v Švici. Predstavlja se kot edina mednarodna športna zveza, ki jo na področju umetnostnega drsanja in hitrostnega drsanja na ledu (v nadaljevanju: drsanje na ledu) priznava Mednarodni olimpijski komite (v nadaljevanju: MOK). Njeni organi so zlasti „zakonodajni organ“, imenovan „kongres“, ki je njen „najvišji organ“, in „izvršilni organ“, imenovan „svet“.
5 Člani te zveze so nacionalne zveze za umetnostno drsanje in za hitrostno drsanje na ledu, katerih člani ali pridruženi člani so zveze in klubi, h katerim pristopijo zlasti poklicni športniki, ki se s temi športnimi disciplinami ukvarjajo v okviru gospodarske dejavnosti.
6 V skladu s členom 1(1) in členom 3(1) njenega statuta, na katera se sklicuje sporni sklep, je cilj zveze ISU urejanje, upravljanje, vodenje in spodbujanje drsanja na ledu na svetovni ravni.
7 Hkrati opravlja gospodarsko dejavnost, ki obsega zlasti organizacijo mednarodnih tekmovanj v drsanju na ledu in izkoriščanje pravic, povezanih s temi tekmovanji. Na področju hitrostnega drsanja na ledu ta tekmovanja med drugim vključujejo svetovni pokal na dolgi in kratki progi ter različna mednarodna in evropska prvenstva. Zveza ISU je odgovorna tudi za organizacijo tekmovanj v drsanju na ledu, ki potekajo v okviru zimskih olimpijskih iger.
B. Pravilniki, ki jih je izdala zveza ISU
8 Zveza ISU je sprejela in objavila vrsto pravilnikov, kodeksov in sporočil, med katerimi so zlasti naslednja pravila.
1. Pravila o predhodni odobritvi
9 Zveza ISU je 20. oktobra 2015 objavila sporočilo št. 1974, naslovljeno „Odprta mednarodna tekmovanja“, v katerem je opredeljen postopek za pridobitev predhodne odobritve za organizacijo mednarodnega tekmovanja v drsanju na ledu, in ki velja tako za nacionalne zveze, ki so članice zveze ISU, in za vse tretje subjekte ali podjetja (v nadaljevanju: pravila o predhodni odobritvi).
10 V tem sporočilu je najprej navedeno, da je za organizacijo takih tekmovanj potrebno predhodno dovoljenje zveze ISU in da mora biti v skladu s pravili, ki jih je določila ta zveza. V njem je v zvezi s tem zlasti pojasnjeno, da je rok za predložitev vloge za predhodno odobritev šest mesecev pred predvidenim datumom izvedbe tekmovanja, če ga organizira tretji subjekt ali podjetje, in tri mesece pred tem datumom, če ga organizira nacionalna zveza, ki je članica zveze ISU.
11 V navedenem sporočilu so nato naštete splošne, finančne, tehnične, komercialne, športne in etične zahteve, ki jih mora izpolnjevati organizator tekmovanja v drsanju na ledu. Iz teh med drugim izhaja, da morajo biti vsaki vlogi za predhodno odobritev priložene finančne, tehnične, komercialne in športne informacije (predviden kraj tekmovanja, višina nagrad, ki bodo podeljene, poslovni načrt, proračun, televizijska pokritost itd.), da mora vsak organizator predložiti izjavo, ki potrjuje, da sprejema etični kodeks zveze ISU, in da lahko ta zveza zahteva dodatne informacije, ki se predložijo o teh različnih elementih.
12 Nazadnje, sporočilo št. 1974 zvezo ISU pooblašča, da z odločbo sprejme ali zavrne vlogo za predhodno odobritev tako na podlagi zahtev, navedenih v tem sporočilu, kot na podlagi temeljnih ciljev, ki jih ta zveza uresničuje, kot so opredeljeni zlasti v členu 3(1) njenega statuta. Navedeno sporočilo tudi določa, da se lahko organizator v primeru zavrnitve take vloge pritoži zoper odločitev zveze ISU pri Mednarodnem športnem razsodišču (v nadaljevanju: MŠR) s sedežem v Lozani (Švica) v skladu s pravili, ki jih je sprejela zveza ISU za vzpostavitev mehanizma za arbitražno reševanje sporov (v nadaljevanju: arbitražna pravila).
2. Pravila o upravičenosti
13 Pravilniki zveze ISU vključujejo pravila, znana pod imenom „pravila o upravičenosti“, ki določajo pogoje, pod katerimi lahko športniki sodelujejo na tekmovanjih v drsanju na ledu. Ta pravila o upravičenosti določajo, da je treba za taka tekmovanja na eni strani dobiti odobritev zveze ISU ali njenih članov, na drugi strani pa se morajo spoštovati pravila, ki jih je ta zveza uvedla.
14 V različici, ki je bila sprejeta leta 2014, so navedena pravila o upravičenosti med drugim vključevala pravilo 102(1)(a)(i), v skladu s katerim lahko oseba „sodeluje pri dejavnostih in tekmovanjih, ki spadajo v pristojnost zveze ISU, samo če ta oseba spoštuje načela in politike zveze ISU, kot so določeni v statutu zveze ISU“, in pravilo 102(1)(a)(ii), ki je določalo, da je „pogoj za upravičenost namenjen zagotavljanju ustreznega varstva ekonomskih in drugih interesov zveze ISU, ki svoje finančne prihodke uporablja za upravljanje in razvoj športnih disciplin zveze ISU ter za podporo in v korist [svojih] članov in njihovih drsalcev“.
15 Prav tako so vsebovala tudi pravilo 102(2)(c), pravilo 102(7) in pravilo 103(2), iz katerih je izhajalo, da športniku, ki sodeluje na tekmovanju, ki ga ni odobrila zveza ISU in/ali ena od nacionalnih zvez, ki so članice te zveze, grozi sankcija, imenovana „izguba upravičenosti“ ali „neupravičenost“, ki povzroči doživljenjsko izključitev z vseh tekmovanj, ki jih organizira zveza ISU.
16 Leta 2016 so bila pravila o upravičenosti delno revidirana.
17 Pravilo 102(1)(a)(ii), kot izhaja iz te delne revizije, se ne nanaša več na „ustrezno varstvo ekonomskih in drugih interesov zveze ISU“. Tam je namesto tega navedeno, da je „pogoj za upravičenost namenjen zagotavljanju ustreznega varstva etičnih vrednot, ciljev statuta in drugih legitimnih interesov“ te zveze, ki „svoje finančne prihodke uporablja za upravljanje in razvoj športnih disciplin zveze ISU ter za podporo in v korist [svojih] članov in njihovih drsalcev“.
18 V skladu s pravilom 102(7), kakor izhaja iz navedene delne revizije, športniku, ki sodeluje na tekmovanju, ki ga ni odobrila zveza ISU in/ali ena od nacionalnih zvez, ki so članice te zveze, lahko pripelje do opozorila ali do sankcije, imenovane „izguba upravičenosti“ ali „neupravičenost“, ki povzroči izključitev z vseh tekmovanj, ki jih organizira zveza ISU, za določen čas ali doživljenjsko.
19 Hkrati s temi različnimi pravili člen 25 statuta zveze ISU določa možnost, da športniki, ki bi hoteli izpodbijati odločbo, s katero jim je bila naložena sankcija „izgube upravičenosti“ ali „neupravičenosti“, vložijo pritožbo zoper to odločbo pri MŠR v skladu z arbitražnimi pravili.
C. Upravni postopek in sporni sklep
20 M. J. H. Tuitert in N. Kerstholt sta poklicna hitrostna drsalca s stalnim prebivališčem na Nizozemskem. Oba sta člana Koninklijke Nederlandsche Schaatsenrijders Bond (KNSB), kraljeve nizozemske drsalne zveze, ki je članica zveze ISU.
21 Zveza EU Athletes se predstavlja kot glavna evropska zveza, ki zastopa športnike in igralce v različnih športnih disciplinah.
22 Evropska komisija je 23. junija 2014 prejela pritožbo M. J. H. Tuiterta in N. Kerstholta, v kateri sta trdila, da so pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, ki jih je določila zveza ISU, v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU.
23 Komisija se je 5. oktobra 2015 odločila, da v zvezi s tem začne postopek.
24 Komisija je 29. septembra 2016 zvezi ISU poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je v bistvu menila, da ta zveza krši člen 101 PDEU. Zveza ISU je na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila 16. januarja 2017.
25 Komisija je 8. decembra 2017 sprejela sporni sklep. Kot je navedeno v točki 3 obrazložitve tega sklepa, se ta sklep nanaša predvsem na pravila zveze ISU o upravičenosti, kot so predstavljena v točkah od 13 do 18 te sodbe, ki tej zvezi omogočajo, da nadzoruje sodelovanje športnikov na tekmovanjih v drsanju na ledu in jim izreče sankcijo v primeru sodelovanja na tekmovanju, ki ga ni odobrila. Vendar se, kot je razvidno iz iste točke obrazložitve, nanaša tudi na pravila o predhodni odobritvi teh tekmovanj s strani ISU, kot so predstavljena v točkah od 9 do 12 te sodbe. Nazadnje, kot je navedeno v točkah 5 in 6 obrazložitve tega sklepa, se nanaša tudi na arbitražna pravila, omenjena v točki 19 te sodbe.
26 V točkah 112 in 115 obrazložitve spornega sklepa je Komisija zadevni trg opredelila kot svetovni trg organizacije in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu ter izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji.
27 Komisija je v točkah od 116 do 134 obrazložitve spornega sklepa presodila, da ima zveza ISU močan položaj na zadevnem trgu in da lahko bistveno vpliva na konkurenco na njem. Med dejavniki, ki jih je upoštevala pri utemeljitvi te presoje, so zlasti, na eni strani, osrednja vloga, ki jo ima ta zveza na tem trgu kot edina mednarodna športna zveza, ki jo priznava MOK na področju drsanja na ledu, in kot zveza, katere namen je urejanje, upravljanje, vodenje in spodbujanje te športne discipline na svetovni ravni, ter na drugi strani dejstvo, da hkrati organizira in komercialno izkorišča glavna mednarodna tekmovanja na tem področju. Komisija se je pri analizi tega vprašanja oprla zlasti na pristojnost zveze ISU, da določi pravila, ki so zavezujoča za vse nacionalne zveze, ki so njene članice, in za vsa mednarodna tekmovanja v hitrostnem drsanju na ledu, ne glede na to, ali jih organizira zveza ISU sama, njene članice ali tretji subjekti ali podjetja. Prav tako je v bistvu poudarila, da se ta pravila nanašajo na vsa vprašanja v zvezi z organizacijo, izvedbo in komercialnim izkoriščanjem teh tekmovanj (predhodna odobritev, pravila igre, tehnične zahteve, finančni pogoji, sodelovanje športnikov, prodaja pravic, izrekanje sankcij, reševanje sporov itd.) in da veljajo za vse udeležence, ki lahko sodelujejo na teh tekmovanjih ali so vključeni v njihovo organizacijo ali izkoriščanje (nacionalne zveze, športniki, organizatorji, televizijske postaje, sponzorji itd.).
28 Komisija je v točkah od 146 do 152 obrazložitve tega sklepa presodila, da je treba zvezo ISU opredeliti kot „podjetniško združenje“ v smislu člena 101(1) PDEU, ker so njeni člani nacionalne zveze drsalnih športov, ki jih je mogoče opredeliti kot „podjetja“ v smislu te določbe, saj se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi organizacije in komercialnega izkoriščanja tekmovanj ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih z njimi, in kot „podjetje“ v smislu te določbe, saj se tudi sama ukvarja s takimi gospodarskimi dejavnostmi. Komisija je tudi menila, da je treba pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti opredeliti kot „sklepe podjetniških združenj“ v smislu iste določbe.
29 Komisija je v točkah od 162 do 188 obrazložitve spornega sklepa v bistvu ugotovila, da je bil cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti omejevanje konkurence na zadevnem trgu v smislu člena 101(1) PDEU, ker preučitev vsebine teh pravil, gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščena, ter ciljev, ki naj bi jih dosegla, razkriva, da zvezi ISU omogočajo, da na eni strani preprečuje potencialnim organizatorjem konkurenčnih mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu dostop do tega trga, in, na drugi strani, da omejuje možnost poklicnih hitrostnih drsalcev, da svobodno sodelujejo na takih tekmovanjih, s tem pa potencialne organizatorje teh tekmovanj prikrajša za storitve športnikov, katerih sodelovanje je nujno za izvedbo teh tekmovanj.
30 Komisija je v točkah od 189 do 209 obrazložitve tega sklepa poudarila, da glede na presoje, povzete v prejšnji točki, ni bilo treba preučiti posledic pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti za konkurenco, nato pa je navedla razloge, iz katerih je menila, da je posledica teh pravil prav tako omejevanje konkurence na zadevnem trgu.
31 Komisija je v točkah od 210 do 266 obrazložitve omenjenega sklepa v bistvu navedla, da teh pravil ni mogoče obravnavati tako, da ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) PDEU, ker naj bi bila upravičena z legitimnimi cilji in potrebna za njihovo doseganje.
32 Komisija je v točkah od 268 do 286 obrazložitve istega sklepa v bistvu menila, da čeprav arbitražna pravila kot taka ne pomenijo omejevanja konkurence, je vseeno treba šteti, da se z njimi povečuje omejevanje konkurence, ki je posledica pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti.
33 V točkah od 287 do 348 obrazložitve spornega sklepa je Komisija med drugim navedla, da pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti ne izpolnjujejo pogojev iz člena 101(3) PDEU, da bi bila lahko upravičena do izjeme, da ta pravila lahko prizadenejo trgovino med državami članicami in da je treba zvezi ISU odrediti, naj odpravi kršitev, ugotovljeno v tem sklepu, sicer ji grozijo denarne kazni. Natančneje, Komisija je točkah od 338 do 342 obrazložitve tega sklepa pojasnila, da morajo ukrepi, ki jih je naložila zvezi ISU za odpravo te kršitve, zajemati zlasti, prvič, sprejetje objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril za predhodno odobritev in izrekanje sankcij, drugič, uvedbo ustreznih postopkov za predhodno odobritev in izrekanje sankcij, in tretjič, ustrezno spremembo arbitražnih pravil, da se zagotovi učinkovit nadzor nad odločitvami, sprejetimi ob koncu teh postopkov.
34 Izrek spornega sklepa vsebuje člen 1, v skladu s katerim je zveza ISU „s tem, da je glede hitrostnega drsanja sprejela in uporabljala pravila o upravičenosti, zlasti pravili 102 in 103 splošnih [pravilnikov] iz leta 2014 in leta 2016, kršila člen 101 [PDEU] […]“. Vsebuje tudi člen 2, s katerim je zvezi ISU odrejeno, naj to kršitev odpravi in je ne ponovi, ter člen 4, s katerim je predvidena naložitev denarnih sankcij, če teh odredb ne bo izpolnila.
D. Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
35 Zveza ISU je 19. februarja 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa. V podporo svoje tožbe je navedla osem tožbenih razlogov, od katerih se je prvi tožbeni razlog v bistvu nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, tožbeni razlogi od drugega do petega so se nanašali na kršitev člena 101 PDEU v delu, v katerem je bil ta člen uporabljen za pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, šesti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev navedenega člena v delu, v katerem je bil uporabljen za arbitražna pravila, sedmi in osmi tožbeni razlog pa sta se nanašala na nezakonitost odredb oziroma denarnih kazni, ki so ji bile naložene.
36 M. J. H. Tuitert in N. Kerstholt ter združenje EU Athletes so 1. junija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.
37 Predsednica sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. septembra 2018 ti intervenciji dovolila.
38 Splošno sodišče je 20. decembra 2019 zadevo dodelilo razširjenemu senatu.
39 Splošno sodišče je 16. decembra 2020 izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je v bistvu odločilo, da sporni sklep ni nezakonit v delu, ki se nanaša na pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, da pa je nezakonit v delu, ki se nanaša na arbitražna pravila.
40 Na prvem mestu, Splošno sodišče je zvezi s tem v točkah od 52 do 63 izpodbijane sodbe presodilo, da prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na protislovno obrazložitev spornega sklepa, ni utemeljen.
41 Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 64 do 123 izpodbijane sodbe ugotovilo, da na podlagi drugega in četrtega tožbenega razloga zveze ISU presoje Komisije, da je cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU, ni mogoče šteti za napačno.
42 V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 69 do 76 izpodbijane sodbe najprej v bistvu odločilo, da tudi če pristojnosti urejanja, nadzora, odločanja in izrekanja sankcij, ki jih ima zveza ISU, nanjo ne bi prenesel javni organ, bi bilo treba pravila, ki jih je ta zveza sprejela kot edina obstoječa mednarodna športna zveza na področju drsanja na ledu, presojati zlasti glede na sodno prakso v zvezi z vzporednim opravljanjem gospodarske dejavnosti s strani istega subjekta in glede na pooblastila, ki se lahko uporabijo, da bi se subjektom ali podjetjem, ki so dejanski ali potencialni konkurenti, preprečil vstop na trg (sodbi z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127). V tem okviru je Splošno sodišče tudi ugotovilo, da se pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti nanašajo na organizacijo najpomembnejših in najdonosnejših mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju, zlasti na predhodno odobritev teh tekmovanj in sodelovanje športnikov na njih.
43 Splošno sodišče je nato v točkah od 77 do 121 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija glede na vsebino pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, cilje, ki se s temi pravili uresničujejo, ter gospodarski in pravni okvir, v katerem so umeščena, lahko upravičeno ugotovila, da je bil cilj teh pravil omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU.
44 Nazadnje je Splošno sodišče v točki 123 izpodbijane sodbe odločilo, da posledično ni treba preučiti še argumentov, ki jih je zveza ISU navedla v okviru tretjega tožbenega razloga, da bi izpodbijala presoje Komisije glede dejanskih ali morebitnih posledic teh pravil za konkurenco.
45 Na tretjem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 124 do 130 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v nasprotju s trditvijo zveze ISU v njenem petem tožbenem razlogu ni kršila ozemeljskega področja uporabe člena 101 PDEU, ker je v spornem sklepu upoštevala to, da zveza ISU ni odobrila načrtovanega tekmovanja v hitrostnem drsanju na ledu, ki naj bi bilo prirejeno v Dubaju (Združeni arabski emirati), torej v tretji državi. V zvezi s tem je to sodišče v bistvu menilo, da se je ta institucija sklicevala na ta element, da bi ponazorila uporabo pravil o predhodni odobritvi, ki jih je sprejela zveza ISU, pri čemer je poleg tega dokazala, da so ta pravila lahko imela takojšnje, znatne in predvidljive učinke v Uniji.
46 Na četrtem mestu, Splošno sodišče je, potem ko je v točkah od 134 do 140 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je šesti tožbeni razlog zveze ISU, ki se je nanašal na Komisijino presojo arbitražnih pravil v spornem sklepu, upošteven, v točkah od 141 do 164 te sodbe ta tožbeni razlog sprejelo.
47 Na petem mestu in zadnjič, Splošno sodišče je v točkah od 165 do 178 izpodbijane sodbe posledično odločilo, da je treba sedmi in osmi tožbeni razlog zveze ISU, ki se nanašata na zakonitost odredb in denarnih kazni, predvidenih v spornem sklepu, delno sprejeti v delu, v katerem se te odredbe in denarne kazni nanašajo na arbitražna pravila. Hkrati je ta tožbena razloga v preostalem delu zavrnilo.
48 Glede na vse te ugotovitve je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost členov 2 in 4 spornega sklepa, v preostalem pa je tožbo zavrnilo.
II. Predlogi strank
49 Zveza ISU s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bila z njo delno zavrnjena njena tožba na prvi stopnji;
– sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem še ni bil razglašen za ničnega z izpodbijano sodbo, ter
– Komisiji in intervenientom na prvi stopnji naloži plačilo stroškov, nastalih tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku.
50 Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in zvezi ISU naloži plačilo stroškov.
51 M. J. H. Tuitert in N. Kerstholt ter združenje EU Athletes predlagajo, naj se pritožba zavrne.
52 Z nasprotno pritožbo M. J. H. Tuitert in N. Kerstholt ter združenje EU Athletes Sodišču predlagajo, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bil z njo sporni sklep razglašen za delno ničen;
– tožbo na prvi stopnji zavrne v delu, v katerem ta še ni bila zavrnjena z izpodbijano sodbo, in
– zvezi ISU naloži plačilo stroškov, priglašenih v pritožbenem postopku.
53 Komisija predlaga, naj se nasprotni pritožbi ugodi in zvezi ISU naloži plačilo stroškov.
54 Zveza ISU predlaga, naj se nasprotna pritožba zavrne ter naj se M. J. H. Tuitertu, N. Kerstholtu in združenju EU Athletes naloži plačilo stroškov.
III. Pritožba
55 Zveza ISU v utemeljitev svojih predlogov za delno razveljavitev izpodbijane sodbe navaja dva pritožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 263 PDEU v povezavi s členom 101(1) PDEU.
56 Sodišču poleg tega predlaga, naj spor vsebinsko obravnava in odloči o njem.
A. Prvi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
57 Zveza ISU s prvim pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz treh delov, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je prekršilo svojo dolžnost presoje zakonitosti sklepov, ki jih je Komisija sprejela na podlagi pravil o konkurenci, in da je kršilo pojem omejevanja konkurence zaradi „cilja“ iz člena 101(1) PDEU.
58 Preden zveza ISU predstavi ta pritožbeni razlog, navede tri okoliščine, ki po njenem mnenju osvetlijo preučitev tega pritožbenega razloga.
59 Prvič, navaja, da so pravila o upravičenosti, ki veljajo za sodelovanje športnikov na tekmovanjih v drsanju na ledu, skoraj stoletje (1892–1990) veljala izključno za amaterje, preden je bilo po spremembi stališča MOK odločeno, da lahko na teh tekmovanjih sodelujejo tudi poklicni športniki. Dodaja, da so bila zaradi te spremembe stališča uvedena pravila o predhodni odobritvi, ki veljajo za navedena tekmovanja, zaradi zagotovitve, da bodo ta tekmovanja potekala v skladu z enakimi pravili po vsem svetu, ne glede na to, ali jih organizira zveza ISU ali tretji subjekt ali podjetje.
60 Drugič, zveza ISU opozarja, da je sporni sklep usmerjen v hitrostno drsanje na ledu, ki je nišna športna disciplina, s katero je zveza ISU leta 2016 ustvarila promet v višini 5 milijonov švicarskih frankov (CHF) (približno 5,1 milijona EUR po trenutnem menjalnem tečaju) od skupno skoraj 32 milijonov CHF (približno 32,7 milijona EUR po trenutnem menjalnem tečaju), razlika v prometu pa izvira iz bolj znane športne discipline umetnostnega drsanja. Dodaja, da je ta nišna športna disciplina le omejeno privlačna za širšo javnost in da je ta položaj razlog, da ji nobena tretja oseba ali podjetje ni predložilo vloge za organizacijo mednarodnega tekmovanja na tem področju vse do vloge, ki je omenjena v spornem sklepu. V zadnjih dvajsetih letih pa naj bi prejela dvajset takih vlog na področju umetnostnega drsanja, ki naj bi jih vse odobrila. Zveza ISU tudi pojasnjuje, da je edino vlogo, ki ji je bila na področju hitrostnega drsanja predložena dvakrat (in sicer leta 2011 in ponovno leta 2014), zavrnila zaradi osrednjega mesta, ki ga je organizator predvidenega mednarodnega tekmovanja nameraval dati stavam. Poleg tega naj bi bil ta načrtovani dogodek nazadnje odobren leta 2016 na Nizozemskem v obliki, ki ni več vključevala stav.
61 Tretjič, zveza ISU navaja, da je Komisija, čeprav je v spornem sklepu pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti opredelila tako, da je omejevanje konkurence njihov „cilj“ in „posledica“, vseeno opustila načelno nasprotovanje tem pravilom, ki ga je prvotno izrazila v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pri tem pa se je osredotočila na njihovo arbitrarnost in nesorazmernost v obravnavanem primeru. To poleg tega pojasnjuje, zakaj je zveza ISU ravnala v skladu z odredbami iz člena 2 spornega sklepa, med drugim s sporočilom, katerega namen je bil spremeniti navedena pravila, ne pa jih odpraviti.
62 Komisija ugotavlja, da zveza ISU pred Sodiščem ne zatrjuje izkrivljanja dejstev in da je zato treba dejstva, na katera se sklicuje izpodbijana sodba, šteti za dokončno ugotovljena, in izpodbija točnost okoliščin, ki jih je zveza ISU navedla v pritožbeni fazi. Natančneje, poudarja, prvič, da dvajset mednarodnih tekmovanj v umetnostnem drsanju, ki jih je odobrila zveza, dejansko niso organizirali tretji subjekti ali podjetja, temveč člani te zveze. Drugič, načrtovano tekmovanje v hitrostnem drsanju na ledu, ki ga je zveza ISU končno odobrila leta 2016, naj bi medtem prevzela nacionalna zveza, ki je članica ISU. Tretjič, zveza ISU naj bi zavrnila odobritev tega načrtovanega dogodka, kot ga je prvotno zasnovalo tretje podjetje, čeprav se je dobro zavedala, da v tem okviru niso bile predvidene nobene stave.
63 Poleg tega Komisija poudarja, da je treba pritožbo preučiti v skladu s spornim sklepom in izpodbijano sodbo glede na vpliv, ki ga imajo pravila zveze ISU ne le na športnike, ki jim preprečujejo svobodno ponujanje svojih storitev morebitnim organizatorjem mednarodnih tekmovanj, ki niso ta zveza in njeni člani, temveč tudi na same organizatorje, ki jim neposredno (pravila o predhodni odobritvi) in posredno (pravila o upravičenosti) preprečujejo svobodno organizacijo mednarodnih tekmovanj.
64 M. J. H. Tuitert in N. Kerstholt ter združenje EU Athletes te argumente podpirajo.
a) Prvi del
65 V prvem delu prvega pritožbenega razloga zveza ISU Splošnemu sodišču očita, da je kot neutemeljene, brezpredmetne ali nepreučene zavrnilo nekatere trditve in dokaze, ki jih je navedla na prvi stopnji v okviru svojega drugega razloga za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na kršitev člena 101(1) PDEU, da bi izpodbijala presoje, na katerih je Komisija utemeljila svojo ugotovitev o obstoju omejevanja konkurence zaradi „cilja“.
66 V zvezi s tem najprej zatrjuje, da je Komisija v spornem sklepu v praksi povezano presojala sprejetje in uporabo pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, nato pa za ta dva elementa ugotovila, da je njun „cilj“ omejevanje konkurence, kot je Splošno sodišče poleg tega priznalo v točkah 57 in 126 izpodbijane sodbe.
67 Nato navaja, da je z drugim razlogom za razglasitev ničnosti pozvala Splošno sodišče, naj zavrne to pravno kvalifikacijo in naj ugotovi, da je Komisija sprejela to kvalifikacijo zaradi očitnih napak pri presoji. Natančneje, zveza ISU pojasnjuje, da je na prvi stopnji izpodbijala različne presoje Komisije v točkah od 174 do 179 obrazložitve spornega sklepa v zvezi z uporabo pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, kot je ponazorjena, v zvezi s hitrostnim drsanjem na ledu z domnevno namerno in protikonkurenčno zavrnitvijo odobritve edinega konkurenčnega načrtovanega mednarodnega tekmovanja, ki ji je bil predložen v zadnjih dvajsetih letih, v njegovi prvotni različici, in v zvezi z umetnostnim drsanjem s hkratno odobritvijo približno dvajsetih mednarodnih tekmovanj, ki so jih organizirale tretje osebe.
68 Nazadnje navaja, da je Splošno sodišče kršilo svojo dolžnost, ki izhaja iz člena 263 PDEU, ker je v točkah 116, 117, 121 in 127 izpodbijane sodbe zavrnilo njene trditve in dokaze v zvezi s tem, ker so bili neutemeljeni, brezpredmetni ali celo neupoštevni, saj so se nanašali bodisi na elemente namernosti in uporabe, katerih upoštevanje ni bilo potrebno za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi „cilja“, bodisi na športno disciplino, ki ni disciplina, ki tvori trg, na katerega se nanaša to omejevanje. Poleg tega naj se navedeno sodišče ne bi izjasnilo glede drugih trditev ali dokazov, ki so mu bili predloženi, zlasti tistih, ki se nanašajo na stave. Glede tega zveza ISU poudarja, da čeprav take stave dejansko niso bile predvidene v okviru mednarodnega tekmovanja, ki ga je načrtovala tretja oseba in ki ji je bil predložen, so pa bile v središču koncepta, ki ga je nameraval promovirati organizator tega tekmovanja.
69 Komisija, ki jo podpirajo M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes, vse te trditve prereka.
b) Drugi del
70 Z drugim delom prvega pritožbenega razloga zveza ISU Splošnemu sodišču očita, da je s tem, da je ugotovilo obstoj kršitve, ki se razlikuje od tiste, ugotovljene v členu 1 spornega sklepa, ter s tem, da je kršilo svojo dolžnost iz člena 263 PDEU in se oprlo na napačno razlago člena 101(1) PDEU, s svojo presojo nadomestilo dejansko in pravno presojo Komisije.
71 V zvezi s tem na prvem mestu trdi, da se je Splošno sodišče ne le osredotočilo na ravnanje, ki je bilo deloma drugačno od ravnanja, ki ji ga je očitala Komisija (ko se je osredotočilo na sam obstoj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, ne pa na njihovo sprejetje in povezano uporabo), temveč je to ravnanje tudi drugače kvalificiralo. V zvezi s tem drugim vidikom naj bi Splošno sodišče ugotovilo izključno, da je šlo za omejevanje konkurence zaradi „cilja“, pri čemer se je poleg tega oprlo ne le na dejavnike, na katere se je Komisija sklicevala v razdelku 8.3 spornega sklepa (naslovljenem „Omejevanje konkurence zaradi cilja“), temveč tudi na dejavnike, navedene v razdelku 8.5 tega sklepa (naslovljenem „Pravila o upravičenosti spadajo na področje uporabe člena 101 [PDEU]“). To zadnje pa naj bi se nanašalo na ločeno vprašanje.
72 Na drugem mestu, to preoblikovanje spornega sklepa naj bi kot tako temeljilo na pravno napačni razlagi člena 101(1) PDEU.
73 Ta določba naj bi namreč razlikovala med omejevanjem konkurence zaradi „cilja“ in zaradi „posledice“, pri čemer naj bi se prva od teh dveh kvalifikacij uporabljala samo za ravnanja, ki se lahko po svoji naravi štejejo za škodljiva za konkurenco. V obravnavani zadevi naj Splošno sodišče ne bi pojasnilo, kako različni dejavniki, na katere se je sklicevalo v točkah od 87 do 89, od 91 do 93 in od 101 do 110 izpodbijane sodbe, utemeljujejo tako kvalifikacijo. Nasprotno, omejilo naj bi se na abstraktno in dekontekstualizirano preučitev besedila pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti ter ciljev, ki se z njimi uresničujejo, in na koncu te preučitve ugotovilo, da obstaja možnost ali nevarnost, da bi se ta pravila uporabila v protikonkurenčne namene glede na diskrecijsko pravico, ki jo dajejo zvezi ISU.
74 Poleg tega naj bi bila sodna praksa, na katero se je Splošno sodišče oprlo pri tej analizi (sodbi z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127), upoštevna le v primeru obstoja omejevanja konkurence zaradi „posledice“ in je zato naj ne bi bilo mogoče uporabiti po analogiji, da bi lahko odločilo o morebitnem obstoju omejevanja konkurence zaradi „cilja“, kot je to storilo navedeno sodišče v točkah 72 in 88 izpodbijane sodbe.
75 Komisija, ki jo podpirajo M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes, vse te trditve prereka.
c) Tretji del
76 V tretjem delu svojega prvega pritožbenega razloga zveza ISU Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je potrdilo presoje, na podlagi katerih je Komisija pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja.
77 V zvezi s tem navaja, na prvem mestu, da je Splošno sodišče neupravičeno potrdilo, da se je na vsebino teh pravil mogoče sklicevati v podporo taki kvalifikaciji.
78 V nasprotju s tem, kar je ugotovila Komisija v točkah 162 in 163 obrazložitve spornega sklepa in kar je Splošno sodišče navedlo v točkah 91 in 95 izpodbijane sodbe, naj namreč samo dejstvo, da navedena pravila predvidevajo možnost, da zveza ISU uporabi niz strogih sankcij za športnike, ki sodelujejo na neodobrenih mednarodnih tekmovanjih v hitrostnem drsanju na ledu, ne bi zadostovalo za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja. Zato bi bilo še vedno treba preučiti njihove posledice, da bi ugotovili, ali so bili uporabljeni za športnike, ki so sodelovali na tekmovanjih, ki niso bila odobrena iz nezakonitega razloga.
79 Dalje, v nasprotju s tem, kar izhaja zlasti iz točke 163 obrazložitve spornega sklepa, in v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 85 do 89 izpodbijane sodbe, naj okoliščina, da se pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti ne sklicujejo na natančno določljive cilje, da ne vsebujejo jasno opredeljenih meril in da ima zveza ISU zato pri njihovi uporabi diskrecijsko pravico ali vsaj preširoko polje proste presoje, sama po sebi ne bi omogočala ugotovitve obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja. Tudi v tem primeru bi bilo treba presojati konkretne posledice.
80 Poleg tega v nasprotju z navedbami Komisije zlasti v točkah 164 in 165 obrazložitve spornega sklepa naj na podlagi dejstva, da se ta pravila v različici, sprejeti leta 2014, sklicujejo na varstvo ekonomskih interesov zveze ISU, kot takega ne bi bilo mogoče sklepati o obstoju omejevanja konkurence, kar naj bi Splošno sodišče sicer priznalo v točkah 98 in 109 izpodbijane sodbe.
81 Nazadnje, v nasprotju z mnenjem Komisije v točki 166 obrazložitve spornega sklepa in tem, kar je Splošno sodišče sprejelo v točki 97 izpodbijane sodbe, naj dejstvo, da se navedena pravila lahko uporabijo za športnike, ki sodelujejo na mednarodnem tekmovanju tretje osebe, ki ga zveza ISU ni odobrila, ne glede na vsakršen konflikt v časovnem razporedu med tem tekmovanjem in tekmovanjem, ki ga organizira ali odobri zveza ISU, ne bi bilo pomembno, ker naj bi ta zveza zavrnila načrtovano mednarodno tekmovanje tretje osebe, na katero se nanaša sporni sklep, v njegovi prvotni različici ne zaradi obstoja takega konflikta v časovnem razporedu, temveč zaradi promocije stav.
82 Na drugem mestu, zveza ISU trdi, da je Splošno sodišče pri analizi ciljev, ki se uresničujejo s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti, napačno uporabilo pravo s treh vidikov.
83 Najprej naj bi v točki 109 izpodbijane sodbe priznalo, da je zveza ISU v nasprotju z ugotovitvijo Komisije v točki 169 obrazložitve spornega sklepa upravičeno poskušala zaščititi svoje ekonomske interese, vendar naj iz tega ne bi izpeljalo posledice, in sicer, da ta institucija ne more sklepati na obstoj protikonkurenčnega cilja zgolj zaradi tega dejstva.
84 Nato naj bi Splošno sodišče poskušalo to napako in z njo povezano nezmožnost sklicevanja na cilje, ki se uresničujejo s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti, kot podlago za opredelitev protikonkurenčnega cilja omiliti tako, da je v točki 111 izpodbijane sodbe obstoj takega cilja izpeljalo iz drugih dejavnikov, povezanih z domnevno nejasnostjo, arbitrarnostjo in nesorazmernostjo teh pravil. S tem naj bi to sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije, ki se je v spornem sklepu oprla na te dejavnike za druge namene (točke od 255 do 258 obrazložitve) in ne za ugotavljanje omejevanja konkurence zaradi cilja (točke od 162 do 187 obrazložitve).
85 Nazadnje, iz sodne prakse naj bi izhajalo, da so navedeni dejavniki pomembni le za razumevanje posledice ravnanja, ki lahko omejuje konkurenco (sodba z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 69).
86 Na tretjem mestu, zveza ISU zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je preverjalo presoje Komisije glede gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščena pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti. Na eni strani naj bi to sodišče v točkah od 115 do 117 izpodbijane sodbe neupravičeno zavrnilo njene trditve v zvezi z odobritvijo številnih mednarodnih tekmovanj tretjih oseb na področju umetnostnega drsanja, saj naj umetnostno drsanje ne bi bilo del zadevnega trga v obravnavani zadevi. Iz sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da se lahko dejavniki, ki se nanašajo na trg, ki ni zadevni trg, upoštevajo pri preučitvi tega okvira (sodba z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točki 78 in 79). Na drugi strani naj bi to sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe neupravičeno zavrnilo te številne dokazane primere odobritve tekmovanj tretjih oseb, ker je po njegovem mnenju Komisija pravilno ugotovila, da obstaja možnost ali nevarnost arbitrarne uporabe pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti.
87 Komisija, ki jo podpirajo M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes, vse te trditve prereka.
2. Presoja Sodišča
88 Zveza ISU v treh delih svojega prvega pritožbenega razloga z različnih vidikov graja način, kako je Splošno sodišče preverjalo zakonitost spornega sklepa, in rezultat, do katerega je prišlo po tem preverjanju. V bistvu trdi, da je treba ob upoštevanju, na eni strani, pomena in področja uporabe člena 101 PDEU in, na drugi strani, načina, kako je Komisija uporabila to določbo v spornem sklepu, izpodbijano sodbo razveljaviti zaradi napačne uporabe prava, ki izhaja, prvič, iz tega, da je Splošno sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije s tem, da je ugotovilo obstoj druge kršitve, kot jo je ugotovila ta institucija (drugi del), drugič, iz tega, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je kršitev mogoče obravnavati tako, da je njen „cilj“ omejevanje konkurence (drugi in tretji del), in tretjič, iz tega, da je Splošno sodišče kršilo svojo dolžnost, ker je zavrnilo nekatere trditve in dokaze, ki so mu bili predloženi za izpodbijanje te kvalifikacije (prvi in tretji del).
89 Glede na strukturo tega pritožbenega razloga je treba njegove različne dele preučiti skupaj, potem ko je poudarjen pomen in področje uporabe določb člena 101 PDEU, glede na katere je treba presojati njihovo morebitno utemeljenost.
90 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da niso sporne niti ugotovitve Komisije in Splošnega sodišča, da je treba zvezo ISU opredeliti kot „podjetniško združenje“ v smislu člena 101 PDEU, ki poleg tega opravlja gospodarsko dejavnost organiziranja in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu, niti ugotovitve, da pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti pomenijo „sklep podjetniškega združenja“ v smislu navedenega člena. Prav tako ni sporno, da lahko sklep podjetniškega združenja „prizadene trgovino med državami članicami“ v smislu člena 101(1) PDEU. Nazadnje, tudi ugotovitve, da ta sklep ne izpolnjuje različnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za izjemo na podlagi člena 101(3) PDEU, se ne izpodbijajo, niti podredno.
a) Možnost uporabe člena 101 PDEU za šport kot gospodarsko dejavnost
91 V obsegu, v katerem je ukvarjanje s športom gospodarska dejavnost, zanj veljajo določbe prava Unije, ki se uporabljajo, kadar gre za tako dejavnost (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točka 4, in z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais, C‑325/08, EU:C:2010:143, točka 27).
92 Samo nekatera posebna pravila, ki so bila po eni strani sprejeta izključno iz negospodarskih razlogov in ki se po drugi strani nanašajo na vprašanja, ki zadevajo izključno šport, je treba obravnavati kot pravila, ki niso povezana z nobeno gospodarsko dejavnostjo. To velja zlasti za tiste, ki se nanašajo na izključitev tujih igralcev iz sestave ekip, ki sodelujejo na tekmovanjih med ekipami, ki zastopajo svojo državo, ali na določitev meril za razvrščanje, ki se uporabljajo za izbiro športnikov, ki posamično sodelujejo na tekmovanjih (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točka 8; z dne 15. decembra 1995, Bosman, C‑415/93, EU:C:1995:463, točki 76 in 127, in z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točke 43, 44, 63, 64 in 69).
93 Razen teh posebnih pravil pravila, ki jih določijo športne zveze, in, širše, ravnanja zvez, ki so ta pravila sprejele, spadajo na področje uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s konkurenčnim pravom, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 30 do 33), kar pomeni, da je te zveze mogoče opredeliti kot „podjetja“ v smislu členov 101 in 102 PDEU ali da je zadevna pravila mogoče opredeliti kot „sklepe podjetniških združenj“ v smislu člena 101 PDEU.
94 To lahko velja zlasti za pravila, ki se nanašajo na izvajanje pooblastil športne zveze v zvezi s predhodno odobritvijo športnih tekmovanj, katerih organizacija in komercialno izkoriščanje pomenita gospodarsko dejavnost za podjetja, ki se z njimi ukvarjajo ali se nameravajo ukvarjati, vključno s to zvezo (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 28). To lahko velja tudi za pravila, katerih namen je urediti sodelovanje športnikov na takih tekmovanjih, ki pomeni gospodarsko dejavnost, če se z zadevnim športom ukvarjajo poklicno ali polpoklicno.
95 V tem primeru ima športna dejavnost nesporne posebnosti, ki se sicer nanašajo zlasti na amaterski šport, vendar jih je mogoče najti tudi pri ukvarjanju s športom kot gospodarsko dejavnostjo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. aprila 2000, Lehtonen in Castors Braine, C‑176/96, EU:C:2000:201, točka 33).
96 Posebnosti, značilne za gospodarski sektor, je mogoče poleg drugih dejavnikov eventualno, če se izkažejo za pomembne, upoštevati pri uporabi člena 101 PDEU in natančneje pri preučitvi vprašanja, ali je treba za določeno obliko ravnanja šteti, da je njegov „cilj“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma je, če ni cilj, njegova „posledica“, ob upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno, in „dejanskih okoliščin“ ali „dejanskega okvira“, ki je značilen za strukturo in delovanje sektorja ali sektorjev oziroma zadevnih trgov (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 1994, DLG, C‑250/92, EU:C:1994:413, točka 31). Taka preučitev lahko vključuje na primer upoštevanje narave, organizacije ali celo delovanja zadevnega športa, natančneje njegove stopnje profesionalizacije, načina njegovega izvajanja, načina interakcije med različnimi udeleženci in vloge, ki jo imajo strukture ali organizacije, pristojne za ta šport na vseh ravneh, s katerimi Unija spodbuja sodelovanje v skladu s členom 165(3) PDEU.
b) Člen 101(1) PDEU
97 Člen 101(1) PDEU določa, da so z notranjim trgom nezdružljivi in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.
1) Določitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ ali „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU
98 Da bi se lahko v posameznem primeru presodilo, da sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje spadajo pod prepoved iz člena 101(1) PDEU, je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je cilj ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence ali da ima ravnanje tako posledico (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, stran 359, in z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas, C‑211/22, EU:C:2023:529, točka 31).
99 Zato je treba najprej preučiti cilj zadevnega ravnanja. Če se po taki preučitvi izkaže, da ima to ravnanje protikonkurenčni cilj, ni treba preučiti, kakšne so njegove posledice za konkurenco. Samo če se torej izkaže, da za navedeno ravnanje ni mogoče šteti, da ima tak protikonkurenčni cilj, je treba nato preučiti tako posledico (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, stran 359, in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točki 16 in 17).
100 Preučitev, ki jo je treba opraviti, se razlikuje glede na to, ali je „cilj“ ali pa „posledica“ zadevnega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, pri čemer za vsakega od teh dveh pojmov veljajo posebna pravna in dokazna pravila (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63).
i) Določitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence
101 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, povzete zlasti v sodbah z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann‑La Roche in drugi (C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 78), in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67), je treba pojem protikonkurenčnega „cilja“ vseeno razlagati ozko, čeprav, kot izhaja iz točk 98 in 99 te sodbe, ne pomeni izjeme v razmerju do pojma protikonkurenčne „posledice“.
102 Tako je treba ta pojem razumeti tako, da napoti izključno na nekatere vrste dogovarjanja med podjetji, ki so za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno. Nekatere oblike dogovarjanja med podjetji je namreč mogoče že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, stran 359; z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann‑La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 78, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67).
103 Vrste ravnanj, ki jih je treba obravnavati kot take, vključujejo predvsem nekatera tajna dogovarjanja, ki so še posebej škodljiva za konkurenco, kot so horizontalni karteli, ki pripeljejo do določanja cen, omejevanja proizvodnih zmogljivosti ali do razdelitve strank. Tovrstna ravnanja so namreč taka, da lahko povzročijo zvišanje cen ali zmanjšanje proizvodnje in posledično ponudbe, kar pripelje do slabe uporabe sredstev na škodo poslovnih uporabnikov in potrošnikov (glej v tem smislu sodbe z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točki 17 in 33; z dne 11. septembra 2014, P CB/Komisija, C‑67/13, EU:C:2014:2204, točka 51, in z dne 16. julija 2015, ING Pensii, C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 32).
104 V nekaterih primerih se lahko šteje, da imajo tudi druge vrste ravnanja protikonkurenčni cilj, ne da bi bile nujno tako škodljive za konkurenco. Tako je zlasti v primeru nekaterih vrst horizontalnih sporazumov, ki niso karteli, na primer tistih, ki pripeljejo do izključitve konkurenčnih podjetij s trga (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke 76, 77, od 83 do 87 in 101, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točki 113 in 114), ali celo nekatere vrste sklepov podjetniških združenj, katerih cilj je uskladiti ravnanje njihovih članov, zlasti glede cen (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 1987, Verband der Sachversicherer/Komisija, 45/85, EU:C:1987:34, točka 41).
105 Da bi se v danem primeru ugotovilo, ali sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje po svoji naravi dovolj škoduje konkurenci, da ga je mogoče obravnavati kot sporazum, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je treba preučiti, prvič, vsebino zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen, in tretjič, cilje, ki se z njim želijo doseči (glej v tem smislu sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 79).
106 V zvezi s tem je treba glede gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno zadevno ravnanje, najprej upoštevati naravo zadevnih proizvodov ali storitev ter dejanske pogoje, značilne za strukturo in delovanje zadevnega(-ih) sektorja(-ov) ali trga(-ov) (sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann‑La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 80). Nikakor pa ni nujno preučiti, kaj šele dokazati dejanskih ali potencialnih ter negativnih ali pozitivnih učinkov tega ravnanja na konkurenco, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 98 in 99 te sodbe.
107 Dalje je treba glede ciljev, ki se uresničujejo z zadevnim ravnanjem, določiti objektivne cilje, ki se s tem ravnanjem nameravajo doseči glede konkurence. Okoliščina, da so vpletena podjetja delovala brez subjektivnega namena preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so s tem uresničevala nekatere legitimne cilje, pa nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 6. aprila 2006, General Motors/Komisija, C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točki 64 in 77 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21).
108 Nazadnje, upoštevanje vseh dejavnikov iz prejšnjih treh točk te sodbe mora vsekakor razkriti natančne razloge, iz katerih je zadevno ravnanje dovolj škodljivo za konkurenco, da je upravičeno ugotoviti, da je njegov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 69).
ii) Določitev obstoja ravnanja, katerega „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence
109 Pojem ravnanja s protikonkurenčno „posledico“ zajema vsako ravnanje, za katero ni mogoče šteti, da ima protikonkurenčni „cilj“, če se dokaže, da je dejanska ali potencialna posledica takega ravnanja znatno preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 28. maja 1998, Deere/Komisija, C‑7/95 P, EU:C:1998:256, točka 77, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 117).
110 Za to je treba presojati konkurenco v dejanskem okviru, v katerem bi delovala, če sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja ne bi bilo (sodbi z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, stran 360, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 118), tako da se opredeli trg oziroma opredelijo trgi, na katerih ima lahko to ravnanje posledice, nato pa se opredelijo te posledice ne glede na to, ali so dejanske ali potencialne. Ta presoja sama po sebi vključuje upoštevanje vseh upoštevnih okoliščin.
2) Možnost obravnavanja nekaterih posebnih ravnanj tako, da ne spadajo pod člen 101(1) PDEU
111 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da vsak sporazum med podjetji ali vsak sklep podjetniškega združenja, ki omejuje svobodo delovanja podjetij, ki so stranke tega sporazuma ali ki morajo spoštovati ta sklep, ne spada nujno pod prepoved iz člena 101(1) PDEU. Na podlagi preučitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščeni nekateri od teh sporazumov in nekateri od teh sklepov, je mogoče ugotoviti, prvič, da jih upravičuje uresničevanje enega ali več legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki kot taki niso protikonkurenčni, drugič, da so konkretna sredstva, uporabljena za uresničevanje teh ciljev, resnično potrebna za ta namen, in tretjič, da tudi če se izkaže, da je inherentna posledica teh sredstev vsaj potencialno omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ta inherentna posledica ne presega tistega, kar je potrebno, zlasti z izključitvijo vsakršne konkurence. Ta sodna praksa se lahko uporabi predvsem v primeru sporazumov ali sklepov v obliki pravil, ki jih sprejme združenje, kot je poklicno ali športno združenje, zaradi uresničevanja določenih ciljev etične ali deontološke narave in, splošneje, urejanja opravljanja poklicne dejavnosti, če zadevno združenje dokaže, da so izpolnjeni zgoraj opisani pogoji (glej v tem smislu sodbe z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točka 97; z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 42 do 48, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke 93, 96 in 97).
112 Natančneje, na področju športa je moralo Sodišče glede na elemente, ki jih je imelo na voljo, ugotoviti, da antidopinška ureditev, ki jo je sprejel MOK, ne spada pod prepoved iz člena 101(1) PDEU, čeprav omejuje svobodo delovanja športnikov in ima inherentni učinek omejevanja potencialne konkurence med njimi, saj določa prag, nad katerim prisotnost nandrolona pomeni doping, zaradi varovanja poštenega, neoporečnega in objektivnega poteka športnega tekmovanja, zagotavljanja enakih možnosti med športniki, varovanja njihovega zdravja in spoštovanja etičnih vrednot, ki so v središču športa in med katerimi je sposobnost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 43 do 55).
113 Sodne prakse, navedene v točki 111 te sodbe, pa ni mogoče uporabiti v primeru ravnanj, katerih „posledica“ ni samo vsaj potencialno omejevanje konkurence z omejevanjem svobode delovanja nekaterih podjetij, ampak so za to konkurenco tako škodljiva, da je zaradi tega zanje mogoče šteti, da je njihov „cilj“ preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco. Samo če se po preučitvi spornega ravnanja v določenem primeru izkaže, da cilj tega ravnanja ni preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je nato treba ugotoviti, ali lahko spada na področje uporabe te sodne prakse (glej v tem smislu sodbe z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 69; z dne 4. septembra 2014, API in drugi, od C‑184/13 do C‑187/13, C‑194/13, C‑195/13 in C‑208/13, EU:C:2014:2147, točka 49, in z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890, točke 51, 53, 56 in 57).
114 Za ravnanja, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je zato le na podlagi člena 101(3) PDEU, in če so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe, mogoče odobriti izjemo od prepovedi iz člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21).
115 Glede na vse te premisleke je treba presojati različne argumente, ki jih navaja zveza ISU.
c) Kršitev v tej zadevi
116 Glede trditev zveze ISU, da je Splošno sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije s tem, da je ugotovilo obstoj druge kršitve, kot jo je določila Komisija, je treba na prvem mestu ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 57 in 126 izpodbijane sodbe v bistvu poudarilo, da je Komisija ugotovila obstoj kršitve, ki je bila v tem, da je zveza ISU na svetovnem trgu za organizacijo in komercialno izkoriščanje mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu ter izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, sprejela in uporabljala pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti v različicah, sprejetih v letih 2014 in 2016, kot je zveza ISU sicer opozorila v svoji pritožbi. Splošno sodišče je v prvi od teh dveh točk tudi navedlo, da je Komisija to ravnanje opredelila kot kršitev člena 101(1) PDEU, ker je bilo omejevanje konkurence na eni strani njegov „cilj“ in na drugi strani njegova „posledica“.
117 Na drugem mestu, Splošno sodišče se je v točkah od 77 do 120 izpodbijane sodbe posvetilo preverjanju presoj, na podlagi katerih je Komisija sprejetje in uporabo pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti opredelila kot ravnanje, katerega „cilj“ je bilo omejevanje konkurence, tako da je preučilo, prvič, presoje v zvezi z vsebino teh pravil, drugič, presoje v zvezi s cilji navedenih pravil, in tretjič, presoje, ki se nanašajo na okvir, v katerega so umeščena ta ista pravila, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero se sicer sklicujejo točke 66 in 67 izpodbijane sodbe. Na koncu tega preverjanja je Splošno sodišče v točkah od 121 do 123 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni napačno uporabila prava in ni storila očitnih napak pri presoji, ki ji jih je očitala zveza ISU, tako da se kvalifikacija ravnanja, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence, ne zdi neutemeljena in da zato ni treba odločati o argumentih zveze ISU v zvezi z alternativno in podredno kvalifikacijo ravnanja, katerega „posledica“ je omejevanje te konkurence.
118 Na tretjem in zadnjem mestu, iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da ugotovitev ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi, in njegova kvalifikacija v izpodbijani sodbi v celoti ustrezata vsebini spornega sklepa. Člen 1 tega sklepa, v skladu s katerim je zveza ISU s sprejetjem in uporabo pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti kršila člen 101(1) PDEU, je namreč treba razlagati ob upoštevanju točk od 161 do 188 obrazložitve tega sklepa, v katerih je Komisija ugotovila, da je treba za ta pravila glede na njihovo vsebino, cilje, ki naj bi jih uresničevala, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščena, šteti, da je njihov „cilj“ omejevanje konkurence, nato pa je v točkah od 194 do 209 obrazložitve tega sklepa posebej in neodvisno dodala, da je omejevanje konkurence tudi „posledica“ teh pravil.
119 Natančneje, kot je razvidno iz teh različnih ugotovitev, Komisija ni sprejela pravne kvalifikacije, ki bi „združevala“ alternativna pojma protikonkurenčnega „cilja“ in „posledice“, kot trdi zveza ISU. Nasprotno, vzporedno je sprejela dve različni in neodvisni pravni kvalifikaciji, od katerih je vsaka, če bi bila utemeljena, zadostovala kot podlaga za izrek spornega sklepa.
120 V teh okoliščinah Splošno sodišče v nasprotju s trditvami zveze ISU ni odločilo o kršitvi, ki bi se razlikovala od kršitve, ki jo je opredelila Komisija. Nasprotno, razsodilo je le, da prva od dveh pravnih kvalifikacij, ki ju je sprejela ta institucija, ni bila napačna, kot je zatrjevala zveza ISU.
121 Čeprav je res, da v delih izpodbijane sodbe, v katerih se preverja utemeljenost te kvalifikacije glede na vsebino (točke od 81 do 98), cilje (točke od 99 do 114) ter gospodarski in pravni okvir (točke od 115 do 120) pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, ni nikjer obravnavan način, kako je zveza ISU uporabila ta pravila, je poleg tega treba ugotoviti, da je ta pristop enak tistemu, ki ga je uporabila Komisija v spornem sklepu. V delih tega sklepa, v katerih se obravnavajo vsebina (točke od 162 do 167 in od 180 do 187 obrazložitve), cilji (točke od 168 do 171 obrazložitve) ter gospodarski in pravni okvir (točki 172 in 173 obrazložitve) teh pravil, se prav tako ne obravnava taka problematika, ki se preučuje le v okviru različnih delov, kot so tisti, ki se nanašajo na „namen“ zveze ISU (točke od 174 do 179 obrazložitve) ali „posledico“ navedenih pravil za konkurenco (točke od 199 do 205 obrazložitve).
122 Zato je treba trditve zveze ISU, da je Splošno sodišče ugotovilo obstoj druge kršitve, kot jo je določila Komisija v spornem sklepu, tako da je s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije, zavrniti kot neutemeljene.
d) Obstoj ravnanja, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence, v obravnavanem primeru
123 Trditve zveze ISU, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 101(1) PDEU in na podlagi te razlage napačno ugotovilo, da je Komisija pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti pravilno opredelila kot ravnanje, katerega „cilj“ je omejevanje konkurence, so predvsem tri vrste.
124 Zveza ISU v bistvu Splošnemu sodišču očita, da je, prvič, napačno razlagalo pojem protikonkurenčnega „cilja“, ker je tako kot Komisija menilo, da je treba glede na vrsto ravnanja, ki je bilo obravnavano v tej zadevi, vsebino tega ravnanja, njegove cilje ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je bilo umeščeno, preučiti ob upoštevanju sodb z dne 1. julija 2008, MOTOE (C‑49/07, EU:C:2008:376) , in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas (C‑1/12, EU:C:2013:127). Drugič, Splošno sodišče naj bi napačno odločilo, da je treba to ravnanje opredeliti kot kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi bil njegov „cilj“ omejevanje konkurence, kar naj bi izhajalo iz presoj Komisije glede vsebine, ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti. Hkrati naj to sodišče ne bi odločilo o drugih bistvenih elementih, kot so namen, ki ga je Komisija pripisala zvezi ISU, ter učinki teh pravil na zadevni trg in na povezani trg umetnostnega drsanja. Tretjič, pri skupnem obravnavanju drugega in četrtega razloga za razglasitev ničnosti, ki sta se nanašala na pojem protikonkurenčnega „cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU oziroma na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se lahko šteje, da nekatera ravnanja ne spadajo na področje uporabe te določbe (sodba z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98), naj bi Splošno sodišče še dodatno napačno uporabilo pravo, ker je v bistvu „združilo“ ti dve ločeni vprašanji in s tem presojo Komisije nadomestilo s svojo presojo.
1) Uporaba sodne prakse, ki izhaja iz sodb z dne 1. julija 2008, MOTOE (C‑49/07, EU:C:2008:376) , in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas (C‑1/12, EU:C:2013:127), v obravnavani zadevi.
125 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je ohranjanje ali neizkrivljen razvoj konkurence na notranjem trgu mogoče zagotoviti le, če je zagotovljena enakost možnosti med podjetji. Podjetje, ki opravlja določeno gospodarsko dejavnost, s tem, da se mu podeli pooblastilo, da de iure ali celo de facto določi, katera druga podjetja tudi lahko opravljajo to dejavnost, in da določi pogoje za opravljanje te dejavnosti, pride v položaj navzkrižja interesov in se mu daje jasna prednost pred konkurenti, saj mu omogoča, da jim prepreči dostop do zadevnega trga ali da daje prednost svoji dejavnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 13. decembra 1991, GB-Inno-BM, C‑18/88, EU:C:1991:474, točka 25; z dne 12. februarja 1998, Raso in drugi, C‑163/96, EU:C:1998:54, točki 28 in 29, in z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točke 38, 49, 51 in 52) ter s tem preprečuje razvoj konkurence na podlagi zaslug na škodo potrošnikov z omejevanjem proizvodnje, razvoja alternativnih proizvodov ali storitev ali celo inovacij.
126 Zato se lahko tako pooblastilo določenemu podjetju podeli le, če ga spremljajo omejitve, obveznosti in nadzor, ne glede na to, ali to pooblastilo izhaja iz izključnih ali posebnih pravic, ki jih je podelila država članica in zaradi katerih ima podjetje, ki mu je bilo podeljeno, prevladujoč položaj na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 50 in 53), iz samostojnega ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, s katerim lahko preprečuje potencialno konkurenčnim podjetjem, da dostopajo do tega trga ali do povezanih ali sosednjih trgov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 1991, GB-Inno-BM, C‑18/88, EU:C:1991:474, točke od 17 do 20 in 24), ali iz sklepa podjetniškega združenja, še toliko bolj, če je treba združenje, ki je sprejelo ta sklep, hkrati šteti za „podjetje“ zaradi gospodarske dejavnosti, ki jo opravlja na tem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke 39, 44, 45, 59, 91 in 92).
127 Zato je Sodišče že poudarilo, da tako pooblastilo, če ga ne spremljajo omejitve, obveznosti in nadzor, ki lahko izključijo nevarnost zlorabe prevladujočega položaja, in če je podeljeno podjetju s prevladujočim položajem, že s samim obstojem krši člen 102 PDEU, odvisno od primera, v povezavi s členom 106 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 50 in 53).
128 Ker člena 101 in 102 PDEU uresničujeta različna cilja in imata drugačno področje uporabe ter ju je zato mogoče uporabiti hkrati za isto ravnanje, če so izpolnjeni njuni zadevni pogoji (glej v tem smislu sodbe z dne 11. aprila 1989, Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebüro, 66/86, EU:C:1989:140, točka 32; z dne 16. marca 2000, Compagnie maritime belge transports in drugi/Komisija, C‑395/96 P in C‑396/96 P, EU:C:2000:132, točka 33, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 146), in je torej treba ta člena razlagati dosledno, vendar ob upoštevanju njunih posebnosti, je treba prav tako ugotoviti, da je za tako pooblastilo mogoče šteti, da je njegov „cilj“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU.
129 Če se domneva, da to ni tako, je za to pooblastilo mogoče šteti vsaj, da je njegova „posledica“ preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, kot je poudarilo tudi že Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 69).
130 Iz teh razlogov je Splošno sodišče v točkah od 68 do 76 izpodbijane sodbe, tako kot Komisija v točkah 172 in 173 obrazložitve spornega sklepa, v bistvu upravičeno presodilo, da je treba glede na vrsto ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi, in sicer sklep podjetniškega združenja, s katerim se temu združenju, pristojnemu za športno disciplino, podeli pooblastilo za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij, ki mu omogoča, da potencialno konkurenčnim podjetjem dovoli ali prepreči dostop do določenega trga, na katerem to združenje samo opravlja gospodarsko dejavnost, namen tega ravnanja, natančneje njegovo vsebino, cilje, ki jih želi doseči, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščeno, preučiti ob upoštevanju sodne prakse iz sodb z dne 1. julija 2008, MOTOE (C‑49/07, EU:C:2008:376), in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas (C‑1/12, EU:C:2013:127).
2) Kvalifikacija ravnanja, ki se obravnava v tej zadevi
131 Da bi se lahko ugotovilo, ali je treba za sklep podjetniškega združenja, s katerim se temu združenju podeli pooblastilo za urejanje, nadzor in izrekanje sankcij, na podlagi katerega lahko potencialno konkurenčnim podjetjem dovoli ali prepreči dostop do določenega trga, na katerem to združenje samo opravlja gospodarsko dejavnost, šteti, da je njegov cilj oziroma, če ni cilj, njegova posledica preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je treba najprej ugotoviti, ali je to pooblastilo zamejeno s preglednimi, jasnimi in natančnimi vsebinskimi merili (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke od 84 do 86, 90, 91 in 99), s katerimi je mogoče preprečiti, da bi se lahko uporabljalo samovoljno. Poleg tega morajo biti ta merila jasno določena v dostopni obliki pred vsakim izvajanjem pooblastila, ki naj bi ga zamejevala.
132 Med temi so lahko zlasti merila, ki ustrezno in učinkovito spodbujajo izvedbo športnih tekmovanj na podlagi enakih možnosti in sposobnosti.
133 Če je tako, morajo biti taka merila nato primerna za zagotavljanje nediskriminatornega izvajanja takega pooblastila (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 99), v zvezi s sankcijami, ki se lahko naložijo, pa njihove objektivnosti in sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točki 48 in 55). Da bi bilo ta merila na splošno mogoče šteti za nediskriminatorna, je potrebno, da za organizacijo in komercialno izkoriščanje tekmovanj tretjih oseb ter sodelovanje športnikov na njih ne veljajo zahteve, ki so bodisi drugačne od tistih, ki veljajo za tekmovanja, ki jih organizira in trži subjekt odločanja, bodisi so enake ali podobne, vendar jih podjetje, ki nima enakega statusa kot zveza ali enakih pooblastil kot ta subjekt in je zato v drugačnem položaju od njega, v praksi ne more izpolniti ali pa jih lahko izpolni le z velikimi težavami. Natančneje, merila za določanje sankcij, ki se lahko naložijo, morajo tudi zagotavljati, da so v vsakem konkretnem primeru določene v skladu z načelom sorazmernosti, zlasti ob upoštevanju narave, trajanja in resnosti ugotovljene kršitve.
134 Nazadnje, ta merila mora biti mogoče učinkovito nadzirati (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 99).
135 Poleg tega morajo zadevno pooblastilo zamejevati pregledna in nediskriminatorna postopkovna pravila, kot so tista v zvezi z roki za predložitev vloge za predhodno odobritev in za sprejetje odločbe o njej in za katera ni verjetno, da bodo v škodo potencialno konkurenčnih podjetij, ker jim preprečujejo učinkovit dostop do trga (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točki 86 in 92), in na koncu na ta način omejijo proizvodnjo.
136 Glede na sodno prakso, navedeno v prejšnjih petih točkah te sodbe, je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, prvič, da Splošno sodišče v nasprotju s trditvami zveze ISU ni napačno uporabilo prava v okviru preverjanja namena pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, ker se je sklicevalo na vprašanje, ali so bila ta pravila zasnovana tako, da preprečujejo samovoljno, diskriminatorno ali nesorazmerno uporabo pooblastil za predhodno odobritev, nadzor in izrekanje sankcij, ki jih podeljujejo tej zvezi.
137 Natančneje, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker je v točkah od 85 do 89 in 118 izpodbijane sodbe pri konkretni preučitvi vsebine navedenih pravil ugotovilo, da niso bila preverljivo utemeljena z nobenim posebnim ciljem in da niso zamejevala diskrecijske pravice zveze ISU, da odobri ali zavrne organizacijo in izvedbo načrtovanih tekmovanj v hitrostnem drsanju, ki ji jih lahko predložijo tretji subjekti ali podjetja, na podlagi preglednih, objektivnih, nediskriminatornih in posledično preverljivih meril za odobritev, tako da je bilo treba šteti, da ima ta zveza diskrecijsko pravico.
138 Dodati je treba, da teh presoj, ki so bile, kot izhaja iz točk 83 in 84 izpodbijane sodbe, namenjene odgovoru na trditve, ki jih je zveza ISU posebej navedla, da bi izpodbijala nekatere presoje Komisije v spornem sklepu, vsebinsko ni mogoče šteti za nove v zvezi s tem sklepom. Komisija se je namreč v točki 173 obrazložitve tega sklepa na splošno sklicevala na to, da morajo diskrecijsko pravico, kakršno ima zveza ISU, spremljati obveznosti, omejitve in nadzor, preden je v točkah 163 in 185 obrazložitve tega sklepa natančneje navedla, da v obravnavanem primeru ne gre za to, ker ni povezave med to diskrecijsko pravico ter posebnimi in preverljivimi cilji.
139 Prav tako Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točkah od 91 do 95 in 97 izpodbijane sodbe v bistvu odločilo, da sankcije, ki jih zveza ISU lahko naloži športnikom, ki sodelujejo na tekmovanjih v hitrostnem drsanju, ki jih zveza ISU ni predhodno odobrila, niso zamejene z merili, s katerimi bi se zagotovila njihova objektivnost in sorazmernost, in so bile pomemben dejavnik pri ugotavljanju, ali je bil cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti omejevanje konkurence na zadevnem trgu. Prav tako ni mogoče šteti, da so se te presoje, katerih namen je bil, kot izhaja iz točk 83, 90 in 96 izpodbijane sodbe, tudi odgovoriti na trditve zveze ISU v podporo svoji ničnostni tožbi, nanašale na nova vprašanja v primerjavi z vprašanji, obravnavanimi v točkah 162, 163, 166 in 186 obrazložitve spornega sklepa.
140 Drugič, čeprav se je Splošno sodišče, kakor je bilo pravkar omenjeno, sklicevalo na sodno prakso, navedeno v točkah od 125 do 128 te sodbe, je svoje presoje v zvezi s tem umestilo v celovito pravno razlogovanje, katerega namen je v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno v točkah od 105 do 108 te sodbe, in kot izhaja zlasti iz točk 68, 76, 80 in 120 izpodbijane sodbe, ugotoviti, ali je Komisija pravilno sklepala, da je treba za pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti glede na njihovo vsebino, cilje, ki naj bi jih dosegla, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščena, šteti, da je njihov cilj omejevanje konkurence zaradi zadostne stopnje škodljivosti, ki jo pomenijo za konkurenco.
141 Zveza ISU ne izpodbija utemeljenosti tega celovitega pravnega razlogovanja.
142 Najprej samo trdi, da nekateri dejavniki, ki so bili upoštevani v okviru navedenega razlogovanja, kot so diskrecijska narava pooblastila za predhodno odobritev, ki ji je bilo podeljeno s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti, nesorazmernost sankcij, ki jih na podlagi teh pravil lahko naloži športnikom, ki sodelujejo na neodobrenih tekmovanjih v hitrostnem drsanju, in celo okoliščina, da se ta pravila vsaj do leta 2014 sklicujejo na cilj zagotavljanja varstva ekonomskih interesov zveze ISU, kot taki ne zadostujejo za utemeljitev ugotovitve tega sodišča, da je bilo za ta pravila upravičeno ugotovljeno, da je bil njihov cilj omejevanje konkurence. Vendar pa se s takim argumentom ne dvomi o tej ugotovitvi, saj ta temelji na celoviti presoji.
143 Nato zveza ISU v bistvu trdi, da gre pri tej ugotovitvi za napačno uporabo prava, ker se nazadnje opira na možnost ali tveganje, ki je tesno povezano s samo vsebino in sistemom pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, in sicer, da se ta pravila lahko uporabijo v protikonkurenčne namene, tako da se subjektom ali podjetjem, ki lahko konkurirajo tej zvezi, prepreči dostop do zadevnega trga in da se daje prednost tekmovanjem, ki jih organizira to združenje.
144 Vendar je taka ugotovitev, kot je bila oblikovana v točkah 95, 118 in 119 izpodbijane sodbe, v skladu s sodno prakso Sodišča. Čeprav iz te sodne prakse izhaja, da lahko športna zveza, kot je zveza ISU, sprejme, uporablja in z izrekanjem sankcij zahteva spoštovanje pravil v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih tekmovanj v zadevni športni disciplini (glej v tem smislu sodbe z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točki 67 in 68; z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točka 44, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 60), ti premisleki namreč nikakor ne omogočajo, da bi se za zakonita štela pravila, ki jih, tako kot pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, ne spremljajo ustrezne omejitve, obveznosti in nadzor.
145 Nasprotno, glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 125 do 128 te sodbe, je treba šteti, da je cilj takih pravil omejevanje konkurence. Subjektu, ki jih je sprejel in ki je pooblaščen za njihovo izvajanje, namreč dajejo pooblastilo, da odobri, nadzoruje ali pogojuje dostop do trga vsakega potencialno konkurenčnega podjetja ter določi stopnjo konkurence, ki lahko obstaja na tem trgu, in pogoje, pod katerimi se lahko ta konkurenca izvaja.
146 Iz tega naslova lahko navedena pravila omogočajo, če že ne izključitev katerega koli konkurenčnega podjetja, tudi enako učinkovitega, iz trga, pa vsaj omejitev snovanja in komercialnega izkoriščanja alternativnih ali novih tekmovanj po obliki ali vsebini. V tem smislu se lahko poleg tega s temi pravili športnikom odvzame tudi vsakršna možnost udeležbe na teh tekmovanjih, čeprav bi lahko bila zanje zanimiva, na primer zaradi svoje inovativne oblike, ob spoštovanju vseh načel, vrednot in pravil, na katerih temelji zadevna športna disciplina. Končno pa so taka, da gledalcem in televizijskim gledalcem odvzamejo vsakršno možnost, da se jim ponudi prisostvovanje na teh tekmovanjih ali spremljanje njihovega prenosa.
147 Nazadnje, zveza ISU v bistvu izpodbija to, da je Splošno sodišče na kratko ali nepreverjeno zavrnilo različne njene trditve in dokaze v zvezi z namenom, zaradi katerega je sprejela pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti (točka 121 izpodbijane sodbe), ter uporabo in učinke teh pravil na zadevnem trgu in na povezanem trgu umetnostnega drsanja (točke od 115 do 117 izpodbijane sodbe). Vendar je treba to trditev zavrniti glede na sodno prakso, navedeno v točkah 98, 99, 106 in 107 te sodbe.
148 Tako je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo ali uporabilo napačno pravno kvalifikacijo dejstev, odločilo, da je Komisija pravilno opredelila pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti kot ravnanje, katerega cilj je omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. Dejstvo, da je to sodišče, kot sicer navaja zveza ISU, zlasti v točkah od 101 do 104 in 108 izpodbijane sodbe skupaj obravnavalo ločeno vprašanje, ali je ta pravila glede na sodno prakso, navedeno v točki 111 te sodbe, vseeno mogoče obravnavati, kot da ne spadajo na področje uporabe te določbe, medtem ko ta sodna praksa ni pomembna v primeru ravnanja, katerega cilj je omejevanje konkurence, kot je razvidno iz točk 113 in 114 te sodbe, vsekakor ne vpliva na utemeljenost razlogovanja, navedenega v točki 140 te sodbe.
149 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.
B. Drugi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
150 Z drugim pritožbenim razlogom zveza ISU Splošnemu sodišču očita, da ni pravilno razumelo in preučilo četrtega razloga za razglasitev ničnosti in dokazov, predloženih v njegovo podporo, s čimer je kršilo svojo dolžnost iz člena 263 PDEU.
151 V zvezi s tem navaja, prvič, da je imel ta razlog za razglasitev ničnosti natančen in omejen namen, in sicer, da je z njim zatrjevala, da njena zavrnitev odobritve načrtovanega mednarodnega tekmovanja, ki naj bi potekalo v Dubaju, pri čemer je ta načrt predložil organizator, ki je tretja oseba, ne spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU, ker je ta zavrnitev sledila legitimnemu cilju spoštovanja prepovedi stav, določene v njenem etičnem kodeksu, in zanjo ni bilo mogoče šteti, da je bila utemeljena zaradi izključitve potencialnega konkurenta s trga hitrostnega drsanja, kot je to v spornem sklepu ugotovila Komisija.
152 Drugič, zveza ISU trdi, da je Splošno sodišče spremenilo obseg navedenega razloga za razglasitev ničnosti, ker je v točki 99 izpodbijane sodbe štelo, da je šlo za odločanje o splošnem vprašanju, ali so pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti utemeljena s ciljem zaščite integritete športnih disciplin, ki spadajo pod zvezo ISU.
153 Tretjič, zveza ISU očita Splošnemu sodišču, da je v točki 102 izpodbijane sodbe priznalo, da ima zveza pravico določiti pravila za preprečevanje izkrivljanja mednarodnih tekmovanj v drsanju s stavami, hkrati pa v točki 127 te sodbe ni hotelo odločati o zakonitosti uporabe teh pravil za načrtovano mednarodno tekmovanje, omenjeno v spornem sklepu, z vidika člena 101(1) PDEU, ker Komisija te uporabe kot take ni opredelila kot kršitev, temveč jo je navedla le za ponazoritev tega, kako so se ta pravila lahko uporabljala v praksi. Iz točk obrazložitve in izreka tega sklepa naj bi namreč izhajalo, da je bila uporaba pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti za zadevno načrtovano tekmovanje opredeljena kot kršitev člena 101(1) PDEU, enako kot njihovo sprejetje, in da je Komisija to pravno kvalifikacijo sprejela na koncu preučitve, v kateri se je osredotočila predvsem, če ne izključno, na to, da zveza ISU ni odobrila tega načrtovanega tekmovanja. V teh okoliščinah naj bi moralo Splošno sodišče preučiti vse trditve in dokaze, ki mu jih je predložila zveza ISU zaradi izpodbijanja take kvalifikacije in ugotovitve upravičenosti njenega ravnanja, česar pa Splošno sodišče ni storilo.
154 Komisija, ki jo podpirajo M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes, vse te trditve prereka.
2. Presoja Sodišča
155 Najprej je treba ugotoviti, da tudi če bi Splošno sodišče napačno razumelo obseg četrtega razloga za razglasitev ničnosti, ki ga navaja zveza ISU, ko je napačno menilo, da mu je bilo predloženo splošno vprašanje, ali so pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti utemeljena z legitimnim ciljem, ne pa posebno vprašanje, ali je bila uporaba teh pravil za načrtovano mednarodno tekmovanje v hitrostnem drsanju, na katero se sklicuje ta zveza, utemeljena s takim legitimnim ciljem, je ta pritožbeni razlog vsekakor brezpredmeten.
156 Kot je razvidno iz zgornjih preudarkov v tej sodbi, je Splošno sodišče upravičeno potrdilo utemeljenost presoje Komisije, da je bil cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, obravnavanih kot takih in torej neodvisno od njihove uporabe v vsakem posamičnem primeru, omejevanje konkurence. Poleg tega je morebitni obstoj legitimnega cilja, tudi če bi bil ugotovljen, v tem okviru nepomemben, kot izhaja iz točk 107, 113 in 114 te sodbe.
157 Ker sta bila oba pritožbena razloga zavrnjena, je treba pritožbo zavrniti v celoti.
IV. Nasprotna pritožba
158 V utemeljitev svoje nasprotne pritožbe se M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes sklicujejo na dva pritožbena razloga, ki se v bistvu nanašata na napačno uporabo prava pri razlagi in uporabi člena 101 PDEU v obravnavani zadevi.
A. Prvi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
159 S prvim pritožbenim razlogom, ki je sestavljen iz dveh delov, M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes ob podpori Komisije trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je odločilo, da za arbitražna pravila, ki jih je določila zveza ISU, ni mogoče šteti, da povečujejo kršitev člena 101(1) PDEU, kakor je navedena v členu 1 spornega sklepa.
160 S prvim delom tega pritožbenega razloga M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je arbitražna pravila mogoče utemeljiti z legitimnim interesom, povezanim s posebno naravo športa.
161 V zvezi s tem na prvem mestu navajajo, da iz teh pravil izhaja, da morajo športniki, za katere je zveza ISU sprejela odločitev o neupravičenosti, spor s to zvezo predložiti izključno MŠR. Navajajo tudi, da morajo ti športniki sprejeti vsa pravila, ki jih je sprejela zveza ISU, vključno s tistimi, ki vzpostavljajo tak mehanizem arbitražnega reševanja sporov, da bi se jim lahko odobrilo sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih v drsanju na ledu, ki jih organizira ta zveza ali nacionalne drsalne zveze, ki so njene članice.
162 Na drugem mestu, opozarjajo, da je MŠR arbitražni organ s sedežem zunaj Unije, katerega člane imenujejo mednarodne športne zveze, kot je zveza ISU, oziroma so v praksi pod odločilnim vplivom teh zvez, in da se je zoper odločbe tega organa mogoče pritožiti le na Tribunal fédéral (zvezno sodišče, Švica), katerega nadzor je omejen na preverjanje spoštovanja javnega reda, kot ga opredeli to sodišče, kar izključuje pravila Unije o konkurenci.
163 Dodali so, da nacionalna sodišča Unije sicer teoretično ohranjajo vlogo pri izvrševanju takih odločb, vendar je sodni nadzor, ki ga lahko izvajajo nad njimi v takem okviru, prvič, razdrobljen in zato drag (ker mora športnik izpodbijati izvršitev odločbe, ki se nanaša nanj, v vsaki državi članici, v kateri se namerava udeležiti tekmovanja), drugič, zamuden in celo neučinkovit (ker je zahtevana sodna odločba običajno izdana po izvedbi tega tekmovanja in ker športnik medtem ne sme zahtevati ukrepov zavarovanja), tretjič, omejen ali celo obroben (ker se lahko šteje, da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Unije le v primeru očitne, dejanske in konkretne kršitve pravil konkurence), in četrtič in vsekakor, brez dejanske moči (ker ima zveza ISU pooblastilo, da sama izvrši odločbo oziroma jo izvršijo njene članice v zvezi z določenim športnikom tako, da mu prepovejo sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih, ki jih organizira sama ali jih organizirajo članice).
164 Na tretjem mestu in nazadnje, M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes trdijo, da je Splošno sodišče v točki 156 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je mehanizem, vzpostavljen z arbitražnimi pravili, „mogoče utemeljiti z legitimnim interesom, povezanim s posebno naravo športa“.
165 To sodišče naj bi se namreč v bistvu pavšalno in abstraktno oprlo na posebno naravo športa na splošno, medtem ko naj bi se pravila, ki se obravnavajo v tej zadevi, uporabljala v konkretnem okviru hitrostnega drsanja na ledu kot gospodarske dejavnosti. Obvezne in izključne uporabe arbitraže naj ne bi bilo mogoče utemeljiti na enak način v obeh primerih. Poleg tega naj bi bilo razlogovanje Splošnega sodišča še toliko bolj problematično, ker drugače od nacionalnih sodišč ali sodišč Unije arbitražni organ zunaj sodnega sistema Unije, kot je MŠR, ni dolžan paziti na spoštovanje pravil Unije o konkurenci, ki naj bi jih MŠR poleg tega, kot je znano, napačno razlagalo in uporabljalo.
166 Komisija, ki podpira vse te trditve, na splošno trdi, da razlogovanje Splošnega sodišča ne upošteva konkretne ureditve mehanizma arbitraže, ki ga je vzpostavila zveza ISU. Drugače od pogodbenega arbitražnega mehanizma, o katerem se stranke svobodno dogovorijo, naj bi bila arbitražna pravila, ki jih je uvedla zveza ISU, v praksi športnikom naložena enostransko, izključno in z zagroženo sankcijo prepovedi sodelovanja na tekmovanjih, ki jih organizira zveza ISU, prepovedi, ki naj bi na koncu pomenila, da zadevne osebe ne morejo opravljati svojega poklica.
167 Z drugim delom svojega pritožbenega razloga M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes navajajo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 157 do 164 izpodbijane sodbe v bistvu odločilo, da arbitražna pravila ne morejo niti ogroziti učinkovitosti pravil Unije o konkurenci niti športnikom, za katere veljajo odločbe o neupravičenosti, sprejete iz protikonkurenčnih razlogov, otežiti uveljavljanja njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva, tako da ni mogoče šteti, da ta pravila krepijo kršitev, ugotovljeno v členu 1 spornega sklepa.
168 V zvezi s tem na prvem mestu navajajo, da je MŠR arbitražni organ zunaj pravnega reda Unije, nato pa dodajo, da sta njegovi dejanska neodvisnost in nepristranskost v razmerju do mednarodnih športnih zvez, kot je zveza ISU, vprašljivi. Poleg tega razložijo, da so odločbe MŠR lahko predmet le obrobne sodne presoje, ki izključuje vsakršno upoštevanje pravil Unije o konkurenci, pred sodiščem, ki poleg tega ni pristojno za predložitev vprašanj Sodišču v predhodno odločanje. Poleg tega ponovno poudarjajo, da so arbitražna pravila športnikom dejansko naložena enostransko.
169 Glede na te dejavnike menijo, da bi moralo Splošno sodišče šteti ta pravila za taka, da lahko ogrozijo učinkovito spoštovanje členov 101 in 102 PDEU ter da športnikom otežujejo uveljavljanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva ter s tem okrepijo kršitev, ugotovljeno v členu 1 spornega sklepa.
170 Na drugem mestu, M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes Splošnemu sodišču očitajo, da je relativiziralo vpliv teh pravil na pravico športnikov do učinkovitega sodnega varstva s sklicevanjem na možnost športnikov, da pri pristojnih nacionalnih sodiščih vložijo odškodninske tožbe, če je bila zoper njih sprejeta odločba o neupravičenosti iz protikonkurenčnih razlogov. Čeprav naj bi take tožbe lahko prispevale k ex post zagotavljanju sodnega varstva posameznikom, ki jih je prizadela kršitev pravil o konkurenci, in h krepitvi učinkovitosti teh pravil (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan, C‑453/99, EU:C:2001:465, in z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204), naj ne bi mogle nadomestiti dejstva, da ni pravnega sredstva, ki bi jim omogočilo učinkovito pravno sredstvo ex ante.
171 Poleg tega naj bi bilo v obravnavanem primeru očitno, da je namen tega pravnega sredstva predvsem, da drsalec, v zvezi s katerim je bila sprejeta odločba o neupravičenosti iz protikonkurenčnih razlogov, pravočasno doseže razglasitev ničnosti te odločbe in posledično pridobi s tem povezano možnost nadaljevanja svoje poklicne dejavnosti, in ne le, da se mu čez nekaj let dodeli odškodnina, ki naj bi nadomestila nezakonito prepoved opravljanja te dejavnosti ter temu ustrezajočo izgubo kariere in dohodka. To naj bi veljalo še toliko bolj, ker poslovnik MŠR tožečim strankam prepoveduje predlagati ukrepe zavarovanja in ker je več nacionalnih sodišč že zavrnilo odškodninske zahtevke z utemeljitvijo, da jih je treba obravnavati kot zahtevke, ki spadajo v izključno pristojnost, dodeljeno temu organu na podlagi arbitražnih pravil.
172 Na tretjem mestu in nazadnje, Splošno sodišče naj bi storilo podobno napako v razlogovanju, ko je razsodilo, da je možnost športnikov, v zvezi s katerimi je bila sprejeta odločba o neupravičenosti iz protikonkurenčnih razlogov, da vložijo pritožbo pri Komisiji in nacionalnih organih, pristojnih za konkurenco (v nadaljevanju: NOK), zadovoljiva. Iz ustaljene sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da imajo NOK široko diskrecijsko pravico pri obravnavanju pritožb, ki se vložijo pri njih, in da zato od njih ni mogoče zahtevati, da jih obravnavajo tako, da očitana dejstva kvalificirajo glede na pravila konkurence (sodbi z dne 18. oktobra 1979, GEMA/Komisija, 125/78, EU:C:1979:237, in z dne 19. septembra 2013, EFIM/Komisija, C‑56/12 P, EU:C:2013:575).
173 Komisija podpira vse te trditve in dodaja, da je Splošno sodišče v točki 148 izpodbijane sodbe tudi očitno napačno razumelo sporni sklep, ko je menilo, da je bilo razlogovanje v tem sklepu v tem, da so bila arbitražna pravila kvalificirana kot „obteževalna okoliščina“ v smislu, ki ga ima ta izraz v okviru določanja glob, ki jih je mogoče naložiti v primeru kršitve členov 101 in 102 PDEU. Ne glede na to, da zvezi ISU v tej zadevi ni bila naložena nobena globa, Komisija namreč poudarja, da je med vsebinsko preučitvijo zgolj navedla, da ta pravila krepijo omejevanje konkurence zaradi cilja, ki izhaja iz pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, s tem, da krepijo možnost, ki jo ta pravila dajejo tej zvezi, da izključi vso učinkovito konkurenco s trga organizacije in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu.
174 V odgovoru zveza ISU, ki skupaj obravnava oba dela pritožbenega razloga, trdi, prvič, da je pritožbeni razlog brezpredmeten. Kot je namreč Splošno sodišče ugotovilo v točkah 132 in 137 izpodbijane sodbe, naj bi se Komisija v spornem sklepu izrekla o arbitražnih pravilih zgolj zaradi celovitosti.
175 Drugič, zveza ISU podredno navaja, da je treba pritožbeni razlog zavreči kot nedopusten, ker spreminja predmet spora pred Splošnim sodiščem. Niti ta spor niti sporni sklep naj se ne bi nanašala na samo legitimnost podelitve izključne pristojnosti MŠR. Vsaj nekatere argumente, navedene v podporo temu pritožbenemu razlogu, naj bi bilo treba zavrniti kot nedopustne, bodisi ker so novi (na primer tisti, ki se nanašajo na razlikovanje med gospodarskimi in negospodarskimi vidiki športa, na neodvisnost MŠR ali na ureditev nadzora nad arbitražnimi odločbami MŠR s strani Tribunal fédéral (zvezno sodišče), bodisi ker zgolj povzemajo elemente iz spornega sklepa ali prvostopenjskih vlog brez pojasnila, kako naj bi Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo ali izkrivilo dejstva (kot so tisti, ki se nanašajo na nezadostnost možnosti športnikov, da vložijo odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči ali pritožbe pri Komisiji ali NOK, z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva).
176 Tretjič in nazadnje, zveza ISU trdi, da pritožbeni razlog nikakor ni utemeljen. Tako Komisija v spornem sklepu kot tudi Splošno sodišče v izpodbijani sodbi naj bi namreč upravičeno priznala, da je uporaba obveznega in izključnega arbitražnega mehanizma splošno sprejet mehanizem za reševanje sporov in da ga je v obravnavanem primeru mogoče utemeljiti z vidika potrebe po zagotovitvi enotne in učinkovite uporabe pravil, ki jih je določila zveza ISU, za vse športnike, ki se ukvarjajo z drsanjem na ledu.
2. Presoja Sodišča
a) Dopustnost in upoštevnost pritožbenega razloga
177 Pritožnik lahko vloži pritožbo, v kateri se sklicuje na razloge, ki izhajajo iz same izpodbijane sodbe in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost s pravnega vidika (sodbi z dne 29. novembra 2007, Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi/Komisija, C‑176/06 P, EU:C:2007:730, točka 17, in z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi, C‑638/19 P, EU:C:2022:50, točka 77).
178 V obravnavani zadevi vložniki nasprotne pritožbe s prvim pritožbenim razlogom izpodbijajo pravno utemeljenost razlogov, na podlagi katerih je Splošno sodišče v točkah 154 in od 156 do 164 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je menila, da arbitražna pravila povečujejo omejevanje konkurence zaradi „cilja“, ki ga ustvarjajo pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti.
179 Poleg tega je Splošno sodišče na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se nanaša ta prvi razlog nasprotne pritožbe, sprejelo šesti tožbeni razlog in delno sedmi tožbeni razlog, navedena na prvi stopnji. Kot je razvidno iz točk od 171 do 174 in 180 navedene sodbe, ta obrazložitev torej podpira njen izrek v delu, v katerem je bil člen 2 spornega sklepa razglašen za ničen v delu, v katerem se ta člen nanaša na arbitražna pravila. Zato in v nasprotju z navedbami zveze ISU navedeni pritožbeni razlog ni brezpredmeten.
180 Glede na to je pristojnost Sodišča v pritožbenem postopku kljub temu omejena na presojo pravne rešitve, podane glede tožbenih razlogov, o katerih se je razpravljalo pred Splošnim sodiščem, tako da Sodišče v tem okviru ne more odločati o tožbenih razlogih ali trditvah, ki niso bile navedene pred Splošnim sodiščem (glej v tem smislu sodbi z dne 30. marca 2000, VBA/VGB in drugi, C‑266/97 P, EU:C:2000:171, točka 79, in z dne 25. januarja 2022, Komisija/European Food in drugi, C‑638/19 P, EU:C:2022:50, točka 80).
181 V obravnavani zadevi pa zveza ISU upravičeno trdi, da argumenti vložnikov nasprotne pritožbe glede pravnih posledic, ki bi lahko nastale zaradi morebitne pomanjkljive neodvisnosti MŠR, niso med tistimi, ki so bili predstavljeni Splošnemu sodišču, pa tudi ne med tistimi, o katerih je Komisija odločila v spornem sklepu.
182 Zato je treba te argumente zavrniti kot nedopustne.
183 Dopustni pa so drugi argumenti, katerih dopustnost izpodbija zveza ISU in ki se vsi nanašajo na točke obrazložitve spornega sklepa, glede katerih se stranke na prvi stopnji niso strinjale, in za katere vložniki nasprotne pritožbe in Komisija Splošnemu sodišču očitajo, da jih ni upoštevalo ali da jih ni pravilno upoštevalo, ko je odločalo o tožbenem razlogu te zveze, ki se je nanašal na arbitražna pravila.
b) Vsebinska presoja
184 Na prvem mestu je treba spomniti, da je Komisija v točkah od 268 do 286 obrazložitve spornega sklepa, natančneje v točkah od 269 do 271, 277 in od 281 do 283 obrazložitve tega sklepa, menila, da je treba za arbitražna pravila, čeprav sama po sebi ne pomenijo kršitve člena 101(1) PDEU, glede na njihovo vsebino, pogoje izvajanja ter njihov obseg v pravnem in gospodarskem okviru, v katerega so umeščena, vseeno šteti, da povečujejo kršitev, ki jo je ta institucija predhodno ugotovila. Natančneje, Komisija je v teh točkah obrazložitve v bistvu menila, da so arbitražna pravila s tem, ko so oteževala sodni nadzor nad arbitražnimi odločbami, v katerih je MŠR odločal o veljavnosti odločitev, ki jih je zveza ISU sprejela na podlagi diskrecijske pravice, podeljene s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti, glede na konkurenčno pravo Unije, povečala kršitev prava Unije, ki je neločljivo povezana z obstojem takih pooblastil. Komisija je zlasti poudarila, da je bil ta sodni nadzor zaupan sodišču s sedežem v tretji državi, torej zunaj Unije in njenega pravnega reda, in da v skladu s sodno prakso tega sodišča takih arbitražnih odločb ni bilo mogoče preveriti glede na pravila Unije o konkurenci. S tem ta institucija navsezadnje ni kritizirala obstoja, organizacije ali delovanja arbitražnega organa, torej MŠR, temveč imuniteto pred sodnimi postopki, ki jo po njenem mnenju zveza ISU uživa v razmerju do konkurenčnega prava Unije pri izvajanju svojih pooblastil za odločanje in izrekanje sankcij, v škodo oseb, na katere lahko vpliva pomanjkanje okvira za ta pooblastila in diskrecijska narava, ki iz tega pooblastila izhaja.
185 Na drugem mestu, Splošno sodišče je v bistvu navedlo štiri razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je Komisija pri tem razlogovanju napačno uporabila pravo. Prvič, to sodišče je poudarilo, da Komisija ni izpodbijala same možnosti uporabe arbitraže za reševanje nekaterih sporov niti ni menila, da sklenitev arbitražne klavzule omejuje konkurenco (točka 154 izpodbijane sodbe). Drugič, navedlo je, da Komisija prav tako ni ugotovila, da se z arbitražnimi pravili krši pravica športnikov do poštenega sojenja (točka 155 navedene sodbe). Tretjič, Splošno sodišče je menilo, da je mogoče arbitražna pravila, ker MŠR podeljujejo obvezno in izključno pristojnost za nadzor nad odločitvami, ki jih je sprejela zveza ISU na podlagi svojih pooblastil za predhodno odobritev in izrekanje sankcij, utemeljiti z legitimnimi interesi, povezanimi s posebno naravo športa, in sicer, da se enemu specializiranemu sodišču omogoči hitro, ekonomično in enotno odločanje o številnih sporih, ki imajo pogosto mednarodno razsežnost, ki je posledica opravljanja poklicne športne dejavnosti na visoki ravni (točka 156 navedene sodbe). Četrtič, Splošno sodišče je poudarilo, da športniki in subjekti ali podjetja, ki nameravajo organizirati mednarodna tekmovanja v hitrostnem drsanju na ledu, ki so konkurenčna tekmovanjem, ki jih organizira zveza ISU, še vedno lahko vložijo ne le odškodninske tožbe pri nacionalnih sodiščih, temveč tudi pritožbe pri Komisiji in NOK zaradi kršitve pravil o konkurenci (točke od 157 do 161 iste sodbe).
186 Opozoriti je treba, da prva dva od teh razlogov, ki se ne izpodbijata pred Sodiščem, ne moreta biti podlaga za ugotovitev razglasitve delne ničnosti spornega sklepa s strani Splošnega sodišča, saj se ne nanašata na presoje, zaradi katerih je Komisija podvomila o arbitražnih pravilih, in se zato z njima ne more podvomiti o utemeljenosti teh presoj.
187 Vložniki nasprotne pritožbe in Komisija pa upravičeno trdijo, da je v tretjem in četrtem od teh razlogov napačno uporabljeno pravo.
188 Prvič, splošna in nediferencirana presoja, da je arbitražna pravila mogoče utemeljiti z legitimnimi interesi, povezanimi s posebno naravo športa, v delu, v katerem MŠR podeljujejo obvezno in izključno pristojnost za nadzor nad odločitvami, ki jih zveza ISU lahko sprejme na podlagi svojih pooblastil za predhodno odobritev in izrekanje sankcij, ne upošteva, kot v bistvu trdijo vložniki nasprotne pritožbe in Komisija, zahtev, ki morajo biti izpolnjene, da bi se lahko štelo, da arbitražni mehanizem, kot je ta v obravnavani zadevi, prvič, omogoča zagotavljanje učinkovitega spoštovanja določb javnega reda, ki izhaja iz prava Unije, in drugič, da je združljiv z načeli, na katerih temelji sodna struktura Unije.
189 V zvezi s tem je treba spomniti, da se, kot se strinjajo stranke in kot je Splošno sodišče navedlo v točkah 156, 159 in 160 izpodbijane sodbe, arbitražna pravila, ki jih je določila zveza ISU, med drugim nanašajo na dve vrsti sporov, ki se lahko pojavijo v okviru gospodarskih dejavnosti, ki zajemajo na eni strani željo po organizaciji in komercialnem izkoriščanju mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu in na drugi strani željo poklicnega športnika po sodelovanju na teh tekmovanjih. Ta pravila se torej uporabljajo za spore v zvezi z izvajanjem športa kot gospodarske dejavnosti in iz tega naslova spadajo pod konkurenčno pravo Unije. Zato morajo navedena pravila spoštovati to pravo iz razlogov, navedenih v točkah od 91 do 96 te sodbe, če se izvajajo na ozemlju, na katerem veljata pogodbi EU in DEU, ne glede na kraj sedeža subjektov, ki so jih sprejeli (sodbe z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71, EU:C:1971:113, točka 11; z dne 27. septembra 1988, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, EU:C:1988:447, točka 16, in z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija, C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točke od 43 do 45).
190 V obravnavani zadevi je torej sporno le izvajanje teh pravil v okviru takih sporov na ozemlju Unije, ne pa izvajanje teh pravil na ozemlju, ki ni ozemlje Unije, njihovo izvajanje v okviru drugih vrst sporov, kot so spori, ki se nanašajo izključno na šport kot tak in zato ne spadajo na področje uporabe prava Unije, ali, a fortiori, izvajanje arbitražnih pravil na različnih področjih.
191 Poleg tega, kot je razvidno iz točk 181 in 184 te sodbe, navedena pravila v obravnavani zadevi niso sporna v delu, v katerem je za nadzor nad odločbami, ki jih je izdala zveza ISU, na prvi stopnji pristojen arbitražni organ, in sicer MŠR, temveč le v delu, v katerem je za nadzor nad arbitražnimi odločbami, ki jih je izdal MŠR, in za nadzor nad odločbami zveze ISU na zadnji stopnji pristojno Tribunal fédéral (zvezno sodišče), torej sodišče tretje države.
192 V zvezi s tem je Sodišče že večkrat odločilo, da sta člena 101 in 102 PDEU določbi z neposrednim učinkom, ki za posameznike ustvarjata pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (sodbi z dne 30. januarja 1974, BRT in Société belge des auteurs, compositeurs et éditeurs, 127/73, EU:C:1974:6, točka 16, in z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204, točka 24), in ki spadata v javni red Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss, C‑126/97, EU:C:1999:269, točki 36 in 39).
193 Zato Sodišče, čeprav poudarja, da lahko posameznik podpiše pogodbo, v kateri je z jasnimi in natančnimi besedami določeno, da o vseh ali delu sporov v zvezi s to pogodbo namesto nacionalnega sodišča, ki bi bilo pristojno za odločanje o teh sporih na podlagi veljavnih pravil nacionalnega prava, odloča arbitražni organ, in da lahko zahteve v zvezi z učinkovitostjo arbitražnega postopka upravičujejo omejenost sodnega nadzora arbitražnih odločb (glej v tem smislu sodbi z dne 1. junija 1999, Eco Swiss, C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 35, in z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 34), kljub temu spomni, da mora obstajati možnost, da se tak sodni nadzor vsekakor nanaša na vprašanje, ali te arbitražne odločbe upoštevajo temeljne določbe javnega reda Unije, med katere spadata člena 101 in 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss, C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 37). Enaka zahteva velja še toliko bolj, kadar je treba tak arbitražni mehanizem obravnavati tako, da ga v praksi en subjekt zasebnega prava, kot je mednarodna športna zveza, naloži drugemu, kot je športnik.
194 Če takega sodnega nadzora ne bi bilo, bi uporaba arbitražnega mehanizma verjetno ogrozila varstvo pravic, ki za posameznike izhajajo iz neposrednega učinka prava Unije, ter učinkovito spoštovanje členov 101 in 102 PDEU, ki ju morajo zagotavljati nacionalna pravila o pravnih sredstvih in bi ju torej zagotavljala tudi brez takega mehanizma.
195 Upoštevanje te zahteve po učinkovitem sodnem nadzoru je še posebej pomembno za arbitražna pravila, kot so ta, ki jih nalaga zveza ISU.
196 Sodišče je namreč že poudarilo, da športne zveze, čeprav imajo pravno avtonomijo, ki jim med drugim omogoča sprejemanje pravil o organizaciji tekmovanj, njihovem dobrem poteku ter sodelovanju športnikov na teh tekmovanjih (glej v tem smislu sodbi z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točki 67 in 68, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 60), s tem ne smejo omejevati uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih pravo Unije priznava posameznikom (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman, C‑415/93, EU:C:1995:463, točki 81 in 83, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 52), med katerimi so pravice iz členov 101 in 102 PDEU.
197 Zato mora pravila, kot so pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, spremljati učinkovit sodni nadzor, kot izhaja iz točk 127 in 134 te sodbe.
198 Ta zahteva po učinkovitem sodnem nadzoru pomeni, da če taka pravila spremljajo določbe o obvezni in izključni pristojnosti arbitražnega organa, mora biti sodišče, pristojno za nadzor nad arbitražnimi odločbami, ki jih izda ta organ, sposobno preveriti, ali so te odločbe v skladu s členoma 101 in 102 PDEU. Poleg tega pomeni, da to sodišče izpolnjuje vse zahteve iz člena 267 PDEU, tako da se lahko oziroma, odvisno od primera, mora obrniti na Sodišče, kadar meni, da je potrebna odločitev Sodišča o vprašanju prava Unije, postavljenem v zadevi, ki jo obravnava (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 1982, Nordsee, 102/81, EU:C:1982:107, točki 14 in 15, in z dne 1. junija 1999, Eco Swiss, C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 40).
199 Splošno sodišče je tako napačno uporabilo pravo, ko je zgolj nediferencirano in abstraktno menilo, da je arbitražna pravila mogoče „utemeljiti z legitimnimi interesi, povezanimi s posebno naravo športa“, ker nadzor nad spori v zvezi z izvajanjem pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti zaupajo „specializiranemu sodišču“, ne da bi se poskusilo prepričati, da so ta arbitražna pravila v skladu z vsemi zahtevami, omenjenimi v prejšnjih točkah te sodbe, in da omogočajo tako učinkovit nadzor nad spoštovanjem pravil Unije o konkurenci, čeprav se je Komisija v točkah od 270 do 277, 282 in 283 obrazložitve spornega sklepa pravilno oprla na te zahteve, da je utemeljila svoj sklep, v skladu s katerim navedena pravila krepijo kršitev, ugotovljeno v členu 1 tega sklepa.
200 Drugič, navedeno sodišče je prav tako napačno uporabilo pravo, ko je v točkah od 157 do 161 izpodbijane sodbe razsodilo, da je polna učinkovitost konkurenčnega prava Unije zagotovljena na eni strani glede na to, da obstajajo pravna sredstva, ki osebam, na katere je naslovljena odločba o zavrnitvi odobritve tekmovanja ali odločba o neupravičenosti, omogočajo, da pri pristojnih nacionalnih sodiščih zahtevajo povračilo škode, ki jim je bila povzročena s to odločbo, in na drugi strani glede na možnost vložitve pritožbe pri Komisiji ali NOK.
201 Naj je še tako bistveno (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan, C‑453/99, EU:C:2001:465, točki 26 in 27, in z dne 14. marca 2019, Skanska Industrial Solutions in drugi, C‑724/17, EU:C:2019:204, točke 25, 43 in 44), dejstvo, da ima oseba možnost zahtevati povrnitev škode, ki ji je bila povzročena z ravnanjem, ki bi lahko preprečevalo, omejevalo ali izkrivljalo konkurenco, ne more omiliti dejstva, da ni pravnega sredstva, ki bi tej osebi omogočalo, da se obrne na pristojno nacionalno sodišče z namenom doseči, po potrebi po odobritvi ukrepov zavarovanja, prenehanje tega ravnanja ali, če to ravnanje tvori akt, nadzor nad tem aktom in njegovo razveljavitev, po potrebi ob koncu predhodnega arbitražnega postopka, ki se vodi na podlagi pogodbe, ki predvideva njegovo izvedbo. To velja še toliko bolj v primeru oseb, ki se poklicno ukvarjajo s športom in katerih kariera je lahko razmeroma kratka, zlasti če se s športom ukvarjajo na visoki ravni.
202 Poleg tega ta okoliščina ne more upravičiti dejstva, da je ta pravica, čeprav je formalno ohranjena, v praksi bistveno okrnjena, kot bi bilo v primeru, v katerem bi se izkazalo, da je sodni nadzor, ki ga je mogoče izvajati nad spornim ravnanjem ali aktom, pravno ali dejansko pretirano omejen, zlasti ker se ne more nanašati na določbe javnega reda prava Unije.
203 Na možnost vložitve pritožbe pri Komisiji ali pri NOK se še toliko bolj ni mogoče sklicevati, da bi se upravičil neobstoj pravnega sredstva, kot je omenjeno v točki 201 te sodbe. Poleg tega je treba v zvezi s Komisijo spomniti, da – kot ta institucija in vložniki nasprotne pritožbe pravilno poudarjajo – člen 7 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) avtorju pritožbe, ki je bila Komisiji predložena na podlagi tega člena, ne daje pravice, da zahteva dokončno odločitev o obstoju ali neobstoju domnevne kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2013, EFIM/Komisija, C‑56/12 P, EU:C:2013:575, točka 57 in navedena sodna praksa).
204 Zato je prvi pritožbeni razlog v celoti utemeljen. Posledično je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je bil člen 2 spornega sklepa razglašen za ničen v delu, v katerem se ta člen nanaša na arbitražna pravila.
B. Drugi pritožbeni razlog
1. Trditve strank
205 Z drugim pritožbenim razlogom M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes, ki jih podpira Komisija, trdijo, da Splošno sodišče pri ugotavljanju, ali je v obravnavani zadevi prišlo do omejevanja konkurence zaradi cilja, neupravičeno ni hotelo upoštevati dejstva, da je bil namen pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti med drugim zagotoviti varstvo ekonomskih interesov zveze ISU.
206 V zvezi s tem na prvem mestu menijo, da je Splošno sodišče v točki 107 izpodbijane sodbe storilo očitno napako pri presoji dejstev, ker ni sprejelo, da je bil ta namen razviden iz teh pravil tako v različici, sprejeti leta 2014, kot tudi v različici, sprejeti leta 2016.
207 Na drugem mestu, menijo, da je Splošno sodišče v točkah 107 in 109 izpodbijane sodbe uporabilo napačno pravno kvalifikacijo za dejstva, ko je odločilo, da tak namen sam po sebi ni protikonkurenčen. Čeprav je na splošno dopustno, da podjetje ali združenje podjetij, ki opravlja gospodarsko dejavnost, spodbuja svoje lastne ekonomske interese, naj to sodišče ne bi izpeljalo posledic iz lastnih ugotovitev in presoj v zvezi z upoštevnim pravnim in gospodarskim okvirom, zlasti tistih iz točk 70 in 114 izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je zveza ISU združila opravljanje monopolne gospodarske dejavnosti na trgu organizacije in komercialnega izkoriščanja mednarodnih tekmovanj v hitrostnem drsanju na ledu in pooblastilo za urejanje, odločanje, nadzor in izrekanje sankcij, zaradi česar se je znašla v navzkrižju interesov, zaradi katerega so potrebni ustrezne obveznosti, omejitve in nadzor. Splošno sodišče naj bi moralo ta položaj upoštevati tako, da bi razsodilo, da je glede na to sporni namen v tej zadevi pomemben element za določitev obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, kot je to storila Komisija.
208 Zveza ISU vse te trditve prereka.
2. Presoja Sodišča
209 Najprej je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 107 in 109 izpodbijane sodbe sicer ugotovilo, da so bile nekatere presoje Komisije napačne, vendar je v točki 111 te sodbe na koncu odločilo, da te napake niso vplivale na pravno utemeljen sklep te institucije, v skladu s katerim je bil cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti omejevanje konkurence. Zato je Splošno sodišče zavrnilo tožbo zveze ISU v delu, v katerem se nanaša na ta vidik spornega sklepa.
210 Ta pritožbeni razlog se torej nanaša na obrazložitev izpodbijane sodbe, ki ne le, da je podana zaradi celovitosti, temveč je poleg tega del razlogovanja, na podlagi katerega je Splošno sodišče zavrnilo del predlogov zveze ISU in tako v tem obsegu ugodilo Komisiji, M. J. H. Tuitertu, N. Kerstholtu in združenju EU Athletes. S tem pritožbenim razlogom ti zadnji torej zahtevajo le nadomestitev obrazložitve, ki jim nikakor ne bi prinesla nobene koristi. Tovrstna pritožba pa ni dopustna (sodbi z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 42, in z dne 9. novembra 2017, TV2/Danska/Komisija, C‑649/15 P, EU:C:2017:835, točka 61).
211 Navedeni pritožbeni razlog je torej treba zavreči kot nedopusten.
212 Nasprotni pritožbi je zato treba ugoditi v obsegu, ki je naveden v točki 204 te sodbe.
213 Posledično je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je bil sporni sklep razglašen za delno ničen.
V. Tožba v zadevi T‑93/18
214 Člen 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa, da Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Splošnega sodišča in lahko, če stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
215 V obravnavani zadevi glede na to, da je Sodišče zavrnilo pritožbo zveze ISU zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen njen predlog za razglasitev ničnosti dela spornega sklepa, ki se nanaša na pravila o predhodni odobritvi in upravičenosti, tožba v zadevi T‑93/18 obstane le v delu, v katerem se nanaša na del tega sklepa, ki se nanaša na arbitražna pravila.
216 Ker sta bila šesti in sedmi tožbeni razlog na prvi stopnji, ki se nanašata na kršitev člena 101 PDEU v delu, v katerem je bil ta člen uporabljen za arbitražna pravila, predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem in ker za njuno preučitev ni treba sprejeti nobenih dodatnih ukrepov procesnega vodstva ali preučiti spisa, stanje postopka dovoljuje odločitev o tožbi glede teh tožbenih razlogov, tako da je treba o njiju dokončno odločiti (glej po analogiji sodbi z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 130, in z dne 2. decembra 2021, Komisija in GMB Glasmanufaktur Brandenburg/Sxinyi PV Products (Anhui) Holdings, C‑884/19 P in C‑888/19 P, EU:C:2021:973, točka 104).
A. Trditve strank
217 S šestim tožbenim razlogom na prvi stopnji zveza ISU v bistvu trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da arbitražna pravila povečujejo protikonkurenčni cilj pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti.
218 Obvezna uporaba pogodbenega arbitražnega mehanizma naj bi bila namreč splošno sprejet način reševanja sporov. Poleg tega naj bi imelo MŠR v tej zadevi bistveno vlogo pri enotni uporabi športnih pravil. Poleg tega naj bi dodelitev pristojnosti temu organu, do katere naj bi prišlo med upravnim postopkom, na podlagi katerega je Komisija sprejela sporni sklep, pomenila napredek v primerjavi z mehanizmom notranje pritožbe pri ISU, ki je obstajal do takrat. Nazadnje, zainteresirane stranke naj bi imele možnost izpodbijati priznanje in izvršitev arbitražnih odločb, ki jih je izdal navedeni organ, pred pristojnimi nacionalnimi sodišči, ki naj bi imela možnost predložiti Sodišču vprašanja za predhodno odločanje glede razlage pravil Unije o konkurenci.
219 Na splošno naj presoje Komisije v zvezi s tem ne bi bile pomembne, saj ta institucija sama priznava, da arbitražna pravila ne pomenijo kršitve.
220 Zveza ISU s sedmim tožbenim razlogom na prvi stopnji v bistvu trdi, da Komisija ni bila pristojna, da bi ji naložila popravne ukrepe v zvezi z arbitražnimi pravili, ker med temi pravili ter pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti ni nobene povezave.
B. Presoja Sodišča
221 Kot je razvidno iz točk 199 in 204 te sodbe, se je Komisija v točkah od 270 do 277, 282 in 283 obrazložitve spornega sklepa upravičeno sklicevala na zahteve, na katere je opozorjeno v točkah od 188 do 198 te sodbe, da bi utemeljila svoj sklep, v skladu s katerim arbitražna pravila glede na svojo vsebino, pogoje izvajanja in obseg ter v pravnem in gospodarskem okviru, v katerega so umeščena, povečujejo protikonkurenčni cilj pooblastil, ki jih ta zveza ima na podlagi pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti, pri čemer teh pooblastil ne spremljajo obveznosti, omejitve in ustrezen sodni nadzor.
222 Na podlagi nobenega od argumentov, ki jih je navedla zveza ISU, ni mogoče šteti, da je tak sklep kakor koli napačen, še manj pa očitno napačen.
223 V zvezi s tem iz točk obrazložitve spornega sklepa, ki so omenjene v točki 216 te sodbe, na eni strani namreč izhaja, da arbitražna pravila obvezno in izključno določajo, da se spori v zvezi z izvajanjem pravil o predhodni odobritvi in upravičenosti predložijo MŠR, arbitražnemu organu, katerega arbitražne odločbe lahko nadzira Tribunal fédéral (zvezno sodišče). Komisija med drugim navaja, da nadzor, ki ga to sodišče lahko opravi nad temi odločbami, izključuje vprašanje, ali so te odločbe v skladu z določbami javnega reda, kar sta člena 101 in 102 PDEU. Poleg tega ugotavlja, da Tribunal fédéral (zvezno sodišče) ni sodišče države članice, temveč sodišče zunaj sodnega sistema Unije, ki ni pristojno, da bi Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje v zvezi s tem. Nazadnje poudarja, da v skladu s sodno prakso Tribunal fédéral (zvezno sodišče) športniki v praksi nimajo druge izbire, kot da se strinjajo s tem, da se spori med njimi in zvezo ISU predložijo MŠR, razen če se odpovedo sodelovanju na vseh tekmovanjih, ki jih organizira zveza ISU ali nacionalne drsalne zveze, ki so njene članice, in s tem navsezadnje opravljanju svojega poklica.
224 Na drugi strani pa arbitražna pravila izključujejo možnost, da bi tožeče stranke, ki so športniki, na katere je bila naslovljena odločba o neupravičenosti, oziroma subjekti ali podjetja, na katere je bila naslovljena odločba o zavrnitvi predhodne odobritve načrtovanega mednarodnega tekmovanja v hitrostnem drsanju na ledu, zahtevale izdajo ukrepov za zavarovanje tako pri pristojnem arbitražnem organu kot tudi pri nacionalnih sodiščih, ki bi morda lahko odločala o izvršitvi arbitražnih odločb, ki jih je izdal ta organ. Poleg tega Komisija pojasni, da to izvršitev lahko na splošno zagotovijo zveza ISU in nacionalne drsalne zveze, ki so njene članice, ne da bi bilo za to potrebno posredovanje nacionalnega sodišča.
225 Vendar zveza ISU ne navaja nobenega jasnega in utemeljenega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da te različne presoje temeljijo na napačni dejanski podlagi ali da gre pri njih za očitno napako pri presoji ali več takih napak. Ugotoviti je treba, nasprotno, da so nekatere od njih, kot so tiste v zvezi z nezmožnostjo, da bi bile arbitražne odločbe MŠR predmet nadzora sodišča, ki lahko zagotovi spoštovanje določb javnega reda prava Unije, po potrebi z uporabo postopka, določenega v členu 267 PDEU, pravilne, druge, kot so tiste, v skladu s katerimi zveza ISU v praksi športnikom enostransko vsili arbitražni mehanizem, obravnavan v tej zadevi, pa v tem pogledu odražajo presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba ESČP z dne 2. oktobra 2018, Mutu in Pechstein proti Švici, CE:ECHR:2018:1002JUD004057510, točke od 109 do 115).
226 Zato šesti tožbeni razlog ni utemeljen.
227 V zvezi s sedmim tožbenim razlogom je treba spomniti, da ima Komisija v primeru ugotovitve kršitve člena 101 ali 102 PDEU pristojnost, da z odločbo od zadevnih podjetij ali podjetniških združenj zahteva, da to kršitev odpravijo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 1983, GVL/Komisija, 7/82, EU:C:1983:52, točka 23), in jim za to naloži vsak ukrep, ki je sorazmeren s to kršitvijo in potreben za njeno učinkovito odpravo (sodba z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa, C‑441/07 P, EU:C:2010:377, točka 39).
228 V obravnavani zadevi je Komisija pravilno ugotovila, da so arbitražna pravila povečevala kršitev, ugotovljeno v členu 1 spornega sklepa, ker so oteževala sodni nadzor nad arbitražnimi odločbami MŠR, izdanimi na podlagi odločitev, ki jih je zveza ISU sprejela na podlagi diskrecijske pravice, podeljene s pravili o predhodni odobritvi in upravičenosti, z vidika konkurenčnega prava Unije.
229 Poleg tega zveza ISU, ki se zgolj napačno sklicuje na neobstoj povezave med temi različnimi pravili, ne izpodbija učinkovito presoj Komisije glede potrebe po popravnih ukrepih, ki jih je ta institucija uvedla v zvezi z arbitražnimi pravili.
230 V teh okoliščinah tudi sedmi tožbeni razlog očino ni utemeljen.
231 Zato je treba tožbo zavrniti v delu, v katerem ni bila zavrnjena že z izpodbijano sodbo.
VI. Stroški
232 Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu.
233 V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
234 V skladu s členom 138(2) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), Sodišče, če je neuspelih strank več, odloči o porazdelitvi stroškov.
235 V tej zadevi zveza ISU ni uspela niti v zadevi C‑124/21 P niti v delu zadeve T‑93/18, ki ga je navedlo Sodišče.
236 Poleg tega so M. J. H. Tuitert, N. Kerstholt in združenje EU Athletes uspeli s svojimi predlogi, čeprav so bili neuspešni z drugim pritožbenim razlogom.
237 V teh okoliščinah je treba zvezi ISU v skladu s predlogi Komisije, M. J. H. Tuiterta, N. Kerstholta in združenja EU Athletes naložiti plačilo stroškov tako v zadevi C‑124/21 P kot tudi v delu zadeve T‑93/18, ki ga je navedlo Sodišče.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Nasprotni pritožbi se ugodi.
3. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2020, International Skating Union/Komisija (T‑93/18, EU:T:2020:610), se razveljavi v delu, v katerem je bil člen 2 Sklepa Evropske komisije C(2017) 8230 final z dne 8. decembra 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS (zadeva AT/40208 – Pravila Mednarodne drsalne zveze o upravičenosti) razglašen za delno ničen.
4. Tožba v zadevi T‑93/18 se zavrne v delu, v katerem ni bila zavrnjena že s sodbo iz točke 3 tega izreka.
5. International Skating Union se naloži plačilo stroškov v zadevi C‑124/21 P in v delu zadeve T‑93/18, ki je naveden v točki 4 tega izreka.
Podpisi