SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 20. marca 2014

Zadeva F‑83/10 DEP

Konstantinos Giannakouris

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov“

Predmet:      Predlog za odmero stroškov na podlagi člena 92(1) Poslovnika, ki ga je vložila Evropska komisija po izdaji sodbe Sodišča za uslužbence z dne 5. junija 2012, Giannakouris/Komisija (F‑83/10, v nadaljevanju: sodba z dne 5. junija 2012).

Odločitev:      Celotni znesek stroškov, ki jih mora K. Giannakouris v zadevi F‑83/10 povrniti Evropski komisiji iz naslova stroškov, ki se lahko povrnejo, je določen na 2555,50 EUR, vključno z zamudnimi obrestmi od datuma vročitve tega sklepa do datuma plačila, in sicer po obrestni meri, ki jo je Evropska centralna banka določila za glavne operacije refinanciranja in je bila veljavna v zgoraj navedenem obdobju, povečani za dve odstotni točki.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Nujni stroški, ki jih imajo stranke – Zunanji stroški prevoda za prevod procesnega gradiva, ki so ga predložile institucije Unije – Izključitev

(Uredba Sveta št. 1, člen 1; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Nujni stroški, ki jih imajo stranke – Nagrade, ki jih institucija izplača svojemu odvetniku – Vključitev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odmeri

Poslovnik Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča, člena 144(b) in 145(1))

1.       Iz člena 91(b) Poslovnika Sodišča za uslužbence izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni, po eni strani, na stroške, priglašene za namene postopka pred Sodiščem za uslužbence, in, po drugi strani, na stroške, ki so bili nujni za te namene.

V zvezi s tem zunanjih stroškov prevoda za prevode procesnega gradiva, ki so ga institucije Unije predložile Sodišču za uslužbence, ni mogoče šteti za nujne stroške za namene postopka in torej za stroške, ki se povrnejo. Institucije morajo predložiti prevode vseh procesnih aktov, katerih avtorice so. Ta obveznost, ki jo institucijam Unije nalaga Poslovnik, izhaja iz tega, da navedene institucije delujejo v večjezičnem okolju in imajo vse potrebne človeške vire za zagotovitev prevodov procesnega gradiva v vse jezike, navedene v členu 1 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti. Teh stroškov ni mogoče naložiti uradniku, ki ima pravico do izbire jezika postopka in ki bi bil zato diskriminiran, če bi moral za to nositi stroške. Poleg tega odvetnikova naloga ni prevajati navedenega gradiva, temveč mora dobiti nagrado za svoje delo pravnika z nalogo, da pomaga svoji stranki in jo zastopa.

(Glej točki 20 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 2004, EIB/De Nicola, C‑198/02 P (R)-DEP, točka 21;

Sodišče za uslužbence: 26. april 2010, Schönberger/Parlament, F‑7/08 DEP, točka 23.

2.      Kot je razvidno iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v postopku pred Sodiščem za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k Statutu, lahko institucijam pomaga odvetnik. Prejemek odvetnika spada torej v okvir pojma nujnih stroškov za namene postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila ta pomoč objektivno upravičena.

Glede določitve mogoče višine zneska odvetniških nagrad sodišče Unije ni pristojno za odmero zneskov, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč je pristojno za odmero višine zneska, ki se lahko izterja od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. Sodišču Unije pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati nacionalne tarife, ki določa odvetniške nagrade, niti morebitnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem sklenejo zainteresirana stranka in njeni zastopniki ali svetovalci.

Če v pravu Unije v zvezi s tem ni predpisov o tarifah, mora sodišče samo presoditi podatke o primeru ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena z vidika prava Unije ter težav primera, obsega dela, ki ga je sodni postopek lahko zahteval od zastopnikov ali svetovalcev, in gospodarskih interesov, ki jih je spor imel za stranke.

Poleg tega zneska honorarjev odvetnika zadevne institucije, ki se lahko povrnejo, ni mogoče oceniti, ne da bi se upoštevalo delo, ki so ga njene službe opravile, preden je bila zadeva predložena Sodišču za uslužbence. Ker je namreč dopustnost tožbe pogojena z vložitvijo pritožbe in njeno zavrnitvijo s strani organa, pristojnega za imenovanja, so službe institucije načeloma vključene v reševanje sporov, še preden se zadeva predloži Sodišču za uslužbence.

Sodišče mora pri presoji obsega dela, povezanega s postopkom pred Sodiščem za uslužbence, upoštevati skupno število delovnih ur, ki se lahko izkažejo za objektivno nujne za namene tega postopka.

(Glej točke 21 in od 24 do 29.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 10. november 2009, X/Parlament, F‑14/08 DEP, točka 22; zgoraj navedena sodba Schönberger/Parlament, točki 24 in 29; 27. september 2011, De Nicola/EIB, F‑55/08 DEP, točki 41 in 42;

Splošno sodišče Evropske unije: 23. marec 2012, Kerstens/Komisija, T‑498/09 P‑DEP, točka 20; 28. maj 2013, Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P‑DEP, točka 14.