SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 16. decembra 2010

Zadeva T‑143/09 P

Evropska komisija

proti

Nicole Petrilli

„Pritožba – Javni uslužbenci – Pomožni pogodbeni uslužbenci – Pogodba za določen čas – Pravila v zvezi z najdaljšim trajanjem zaposlitve nestalnega osebja v službah Komisije – Odločba o zavrnitvi podaljšanja pogodbe“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 29. januarja 2009 v zadevi Petrilli proti Komisiji (F‑98/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑13 in II‑A‑1‑41), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške, ki jih je Nicole Petrilli priglasila v okviru tega postopka.

Povzetek

1.      Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Pomožni pogodbeni uslužbenec – Trajanje zaposlitve – Razlaga

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88, prvi odstavek, (b))

2.      Uradniki – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Pomožni pogodbeni uslužbenec – Trajanje zaposlitve – Diskrecijska pravica institucije

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88, prvi odstavek, (b))

3.      Uradniki – Nepogodbena obveznost institucij – Pogoji

1.      Izraz „dejansko trajanje zaposlitve v instituciji“, uporabljen v členu 88, prvi odstavek, (b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, je treba razlagati tako, da pri izračunu najdaljšega dovoljenega trajanja zaposlitve omogoča upoštevanje le skupnega trajanja zaposlitve zadevne osebe kot pomožnega pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3b navedenih pogojev, pri čemer se ne upoštevajo obdobja, ko je bila ta oseba zaposlena kot nestalni uslužbenec.

(Glej točko 33.)

2.      Člen 88, prvi odstavek, (b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, v skladu s katerim dejansko trajanje zaposlitve pomožnega pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3b navedenih pogojev ne sme preseči treh let, zadevni osebi ne podeljuje pravice do zaposlitve za to najdaljše obdobje ob upoštevanju pogodbene svobode in pristojnosti institucije, da sklene ali obnovi take pogodbe za obdobje, krajše od najdaljšega dovoljenega trajanja, in to na podlagi široke diskrecijske pravice, ki jo ima ta institucija pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so ji dodeljene, in pri razporejanju osebja, ki ga ima na voljo, glede na te naloge, vendar pod pogojem, da je to razporejanje v interesu službe.

Institucija ima načeloma to svobodo ne samo v posameznih primerih, temveč tudi v okviru splošne politike, določene s splošno notranjo odločitvijo, kot so splošne izvedbene določbe, s katerimi se sama omejuje pri izvrševanju diskrecijske pravice. To ne spremeni dejstva, da posledica take notranje odločitve ne more biti, da se institucija popolnoma odpove, po eni strani, pooblastilu, ki ji je podeljeno s členom 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, da glede na okoliščine primera sklene ali obnovi pogodbo pomožnega pogodbenega uslužbenca v smislu člena 3b navedenih pogojev za največ tri leta, in, po drugi strani, upoštevanju splošnih pravnih načel, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo.

Ob upoštevanju teh načel se organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, ne more odpovedati diskrecijski pravici, ki mu je podeljena s členom 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, tako da samodejno uporablja zgornjo mejo šestih let iz člena 3(1) Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 o najdaljšem trajanju zaposlitve nestalnega osebja služb Komisije – to je, ne da bi preučil prijavo osebe, ki izpolnjuje pogoje za zaposlitev kot pomožni pogodbeni uslužbenec, in interes službe, da to osebo zaposli – da bi upravičil omejitev zaposlitve te osebe na obdobje, krajše od obdobja, dovoljenega s členom 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, bi namreč tako z odpovedjo tej diskrecijski pravici kršil načeli dolžne skrbnosti in enakega obravnavanja, ki zahtevata, da institucija vestno, v celoti in nepristransko preuči vsako prijavo glede na uspešnost in sposobnosti zadevnega kandidata ter zahteve prostega delovnega mesta.

Če je zadevna oseba kot nestalni uslužbenec v dvanajstih letih že zbrala obdobja zaposlitve, daljša od treh let, je posledica samodejnega upoštevanja pravila šestih let, da se organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb, takoj omeji izvrševanje diskrecijske pravice iz člena 88, prvi odstavek, (b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev glede morebitnega izčrpanja najdaljšega dovoljenega obdobja treh let, ker je taka uporaba, skladna z navedenimi pogoji, jasno prepovedana s členom 3(1) Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 v povezavi s točko II Priloge k tej odločbi in uvodno izjavo 4 te odločbe, v skladu s katero ne sme biti dovoljeno nobeno odstopanje v zvezi s tem. Ker so s členom 3(1) navedene odločbe kršena višja pravna pravila, je zato pravilo šestih let nezakonito in se ne sme uporabljati.

(Glej točke od 34 do 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. junij 2005, Dansk Rǿrindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 211;

Splošno sodišče: 27. november 2003, Bories in drugi proti Komisiji, T‑331/00 in T‑115/01, RecFP, str. I‑A‑309 in II‑1479, točka 72; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 25; 20. september 2007, Fachvereinigung Mineralfaserindustrie proti Komisiji, T‑375/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 141; 15. oktober 2008, Potamianos proti Komisiji, T‑160/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑75 in II‑A‑2‑469, točka 30; 2. april 2009, Komisija proti Berrisfordu, T‑473/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑17 in II‑B‑1‑85, točka 54 in navedena sodna praksa; 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točka 215.

3.      Za spor na področju javnih uslužbencev na podlagi člena 236 ES ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, skupaj s sporom za povračilo škode, povzročene uradniku ali uslužbencu, se uporabljajo posebna pravila, ki so specifična v primerjavi s pravili, ki izhajajo iz splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES. Predvsem iz Kadrovskih predpisov namreč izhaja, da je uradnik ali uslužbenec Unije v nasprotju s katerimi koli drugimi posamezniki vezan na institucijo, v kateri je zaposlen, s pravnim delovnim razmerjem, ki zajema ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki se kaže v dolžnosti skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe. Namen tega ravnovesja je predvsem ohraniti zaupanje, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uradniki, da se državljanom zagotovi dobro opravljanje nalog v splošnem interesu, dodeljenih institucijam. Iz tega sledi, da za Unijo, kadar deluje kot delodajalec, velja večja odgovornost, ki se kaže v obveznosti, da povrne škodo, ki je bila njenemu osebju povzročena zaradi kakršne koli nezakonitosti, ki jo je storila kot delodajalec.

(Glej točko 46.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. junij 1994, Klinke proti Sodišču, C‑298/93 P, Recueil, str. I‑3009, točka 38; 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točke od 44 do 47;

Splošno sodišče, 12. junij 2002, Mellone proti Komisiji, T‑187/01, RecFP, str. I‑A‑81 in II‑389, točka 74; 14. oktober 2004, Polinsky proti Sodišču, T‑1/02, neobjavljena v ZOdl., točka 47; 10. december 2008, Nardone proti Komisiji, T‑57/99, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑83 in II‑A‑2‑505, točka 162.