Tožba, vložena 14. marca 2013 - Petro Suisse Intertrade proti Svetu

(Zadeva T-156/13)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Petro Suisse Intertrade Co. SA (Pully, Švica) (zastopniki: J. Grayston, Solicitor, P. Gjørtler, G. Pandey, D. Rovetta, N. Pilkington in D. Sellers, odvetniki)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

Sklep Sveta 2012/829/SZVP z dne 21. decembra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 356, 22.12.2012, str. 71) in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1264/2012 z dne 21. decembra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 356, 22.12.2012, str. 55) razglasi za nična, kolikor izpodbijana akta vključujeta tožečo stranko, in

Svetu naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeča stranka navaja šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo na bistveno kršitev postopka ter na kršitev Pogodb in pravnih pravil v zvezi z njihovo uporabo: kršitev pravice do zaslišanja, kršitev obveznosti obveščanja, nezadostno obrazložitev, kršitev pravice do obrambe, očitno napako pri presoji in kršitev temeljne lastninske pravice.

Tožeča stranka meni, da Svet ni opravil zaslišanja tožeče stranke in da tega ni mogoče upravičiti z nobenimi nasprotnimi navedbami. Dalje naj Svet tožeče stranke ne bi ustrezno opredelil kot predmet Sklepa in Uredbe in naj je tudi ne bi ustrezno identificiral v svojem uradnem obvestilu, vsekakor pa naj ti akti ne bi vsebovali zadostne obrazložitve. Tožeča stranka naj na zahteve za potrditev identifikacije, za razširitev obrazložitve in za dostop do dokumentov ne bi dobila odgovora, razen kratkega potrdila o prejetju. S temi opustitvami naj bi Svet kršil Svet kršil pravico tožeče stranke do obrambe, ki ni mogla učinkovito ugovarjati ugotovitvam Sveta, saj s temi ugotovitvami ni bila seznanjena. V nasprotju s trditvami Sveta naj tožeča stranka ne bi bila navidezno podjetje pod nadzorom družbe National Iranian Oil Company (NIOC), vsekakor pa naj Svet ne bi utemeljil, da bi nadzor družbe NIOC nad tožečo stranko povzročil gospodarsko korist za iransko državo, ki bi bila v nasprotju s ciljem izpodbijanega sklepa in uredbe. Nazadnje naj bi Svet z omejevanjem zmožnosti tožeče stranke za oblikovanje pogodb kršil temeljno lastninsko pravico, saj naj bi sprejel ukrepe, katerih sorazmernosti ni mogoče ugotoviti.

____________