Zadeva T‑492/15
Deutsche Lufthansa AG
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 12. aprila 2019
„Ničnostna tožba – Državne pomoči – Ukrepi, ki jih je Nemčija izvedla v korist letališča Frankfurt Hahn in letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Sklep, s katerim so bili ukrepi v korist letališča Frankfurt Hahn opredeljeni kot državne pomoči, združljive z notranjim trgom, in ugotovljen neobstoj državne pomoči v korist letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Neobstoj posamičnega nanašanja – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Odgovor na tožbo – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 81(1)(c))
(Glej točke od 92 do 94.)
2. Sodni postopek – Intervencija – Pogoji dopustnosti – Interes za rešitev spora – Pojem – Zahteva po neposrednem in dejanskem interesu – Spor o zakonitosti sklepa Komisije na področju državnih pomoči – Neposredni in dejanski interes poddržavnega subjekta, ki je prispeval k ukrepom, na katere se nanaša navedeni sklep
(Statut Sodišča, člena 40, drugi odstavek, in 53, prvi odstavek)
(Glej točke od 97 do 103.)
3. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Nedvoumno podani predlogi tožeče stranke
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))
(Glej točke od 107 do 112.)
4. Sodni postopek – Predložitev dokazov – Rok – Prepozna podaja dokaznih predlogov – Pogoji
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 85(3))
(Glej točke od 128 do 132.)
5. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Kumulativni pogoji – Nedopustnost tožbe, če že eden od pogojev ni izpolnjen
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točki 138 in 195.)
6. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Sklep Komisije, s katerim so nekateri ukrepi pomoči razglašeni za združljive z notranjim trgom in ugotovljen neobstoj pomoči glede drugih ukrepov – Tožba podjetja, ki je konkurent podjetja prejemnika, ki je sodelovalo v upravnem postopku – Konkurenčno podjetje, ki ne utemelji bistvenega vpliva na njegov položaj na zadevnem trgu – Nedopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točke od 139 do 182.)
7. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti razen zakonodajnih aktov – Sklep Komisije o individualni pomoči – Izključitev
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točke od 185 do 187.)
8. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Neposredno nanašanje – Merila – Sklep, s katerim je Komisija ugotovila, da ne gre za državno pomoč – Tožba podjetja, ki je konkurent podjetja prejemnika – Konkurenčno podjetje, ki ne utemelji neposrednega vpliva na njegovo pravico, da ni izpostavljeno izkrivljeni konkurenci – Nedopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točke od 197 do 208.)
9. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Regulativni akti – Akti, ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov in ki se neposredno nanašajo na tožečo stranko – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
(Glej točki 211 in 212.)
Povzetek
Splošno sodišče je v sodbi z dne 12. aprila 2019, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15), kot nedopustno zavrglo ničnostno tožbo, ki jo je vložila letalska družba Deutsche Lufthansa zoper sklep Komisije, s katerim so bili nekateri ukrepi, ki so jih sprejeli nemški organi v korist letališča Frankfurt‑Hahn, razglašeni za državne pomoči, združljive z notranjim trgom in ugotovilo neobstoj pomoči v korist letalskih družb, ki uporabljajo to letališče.(1)
Letališče Frankfurt‑Hahn je v Nemčiji na ozemlju dežele Rheinland‑Pfalz, približno 120 km zahodno od mesta Frankfurt na Majni in 115 km od letališča Frankfurt na Majni. Dežela Rheinland‑Pfalz je leta 2001 in leta 2006 odobrila seznam letaliških pristojbin letališča Frankfurt‑Hahn, ki je leta 1999, 2002 in 2005 sklenil individualne pogodbe z nizkocenovno letalsko družbo Ryanair glede letaliških pristojbin, ki jih mora ta plačati. Leta 2001 je začela veljati pogodba o prenosu dobička, sklenjena med Fraport, družbo, ki upravlja letališče Frankfurt na Majni, in letališčem Frankfurt‑Hahn. Ta pogodba je bila podaljšana leta 2004. Družba Fraport, dežela Rheinland‑Pfalz in dežela Hessen so bile leta 2001, leta 2002 in med letoma 2004 in 2009 udeležene pri povečanju kapitala letališča Frankfurt‑Hahn. Dežela Rheinland‑Pfalz je med letoma 1997 in 2004 upravljavcu letališča Frankfurt Hahn izplačala neposredne subvencije, med drugim za financiranje varnostnih pregledov.
Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da nekateri opisani ukrepi v korist letališča Frankfurt‑Hahn niso pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in da so drugi ukrepi pomoči združljivi z notranjim trgom. Komisija je za ukrepe v korist družbe Ryanair in sezname letaliških pristojbin letališča Frankfurt‑Hahn ugotovila, da niso državne pomoči. Družba Deutsche Lufthansa, letalska družba s sedežem v Nemčiji, katere prvo letališče je letališče Frankfurt na Majni, je ugotovitve Komisije izpodbijala z ničnostno tožbo. Komisija je pred Splošnim sodiščem navedla več ugovorov nedopustnosti, od katerih se je eden nanašal na neobstoj procesnega upravičenja družbe Deutsche Lufthansa.
Glede upravičenja družbe Deutsche Lufthansa, da bi ukrepala zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na ukrepe v korist letališča Frankfurt‑Hahn in družbe Ryanair, je Splošno sodišče najprej spomnilo, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da lahko fizične ali pravne osebe pod pogoji iz prvega in drugega odstavka te določbe vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte (prvi primer) ali ki se nanje neposredno in posamično nanašajo (drugi primer) in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov (tretji primer). Ker je Zvezna republika Nemčija edina naslovnica izpodbijanega sklepa, je Splošno sodišče zato preučilo, ali je bila tožba družbe Deutsche Lufthansa dopustna na podlagi drugega in tretjega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.
Glede drugega primera iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, je Splošno sodišče najprej spomnilo, da sta pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja, ki ju določa ta člen, kumulativna, tako da za ugotovitev, da tožba ni dopustna iz tega naslova zadostuje, da eden od teh pogojev ni izpolnjen. Ker je Splošno sodišče menilo, da je primerno začeti s preučitvijo pogoja posamičnega nanašanja, je opozorilo, da iz sodelovanja v upravnem postopku ni mogoče sklepati, da se izpodbijani sklep posamično nanaša na družbo Deutsche Lufthansa, tako da bi ta vsekakor morala dokazati, da bi ukrepi, ki so predmet navedenega sklepa, lahko bistveno vplivali na njen položaj na trgu. Tako bi morala družba Deutsche Lufthansa predložiti dokaze, s katerimi bi lahko dokazala posebnost svojega konkurenčnega položaja, in navesti razloge, iz katerih bi zadevna pomoč lahko škodovala njenim legitimnim interesom tako, da bi bistveno vplivala na njen položaj na zadevnem trgu. Po mnenju Splošnega sodišča pa družba Deutsche Lufthansa ni predložila tega dokaza.
V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da družba Deutsche Lufthansa ni opredelila trga oziroma trgov, na katerih bi bila povzročena škoda njenemu konkurenčnemu položaju, sploh pa ni predložila nobenega dokaza o velikosti in strukturi tega ali teh trgov ter položaju, ki so ga imeli sama, družba Ryanair in njeni morebitni konkurenti na tem ali teh trgih v upoštevnem obdobju. Družba Deutsche Lufthansa prav tako ni predložila dokazov, ki bi potrdili njene trditve, da naj bi izpodbijani ukrepi družbi Ryanair omogočili, da svoje dejavnosti preseli na večja letališča, kot je letališče Frankfurt na Majni, na katerih bi družba Ryanair vzpostavila letalsko povezavo, ki se prekriva z eno od povezav družbe Deutsche Lufthansa. Splošno sodišče je prav tako navedlo, da se je trditev družbe Deutsche Lufthansa nanašala na učinek izpodbijanih ukrepov na trg zračnega prevoza potnikov na splošno, zato se je omejila na predložitev dokazov, ki potrjujejo to, da je ta trg zelo konkurenčen, kar naj bi poleg tega preprečevalo predpostavko, da bi bil položaj družbe Deutsche Lufthansa ugodnejši, če ne bi bilo izpodbijanih ukrepov. Poleg tega trditev, ki jih je navedla družba Deutsche Lufthansa, da bi dokazala, da je utrpela znaten poseg v njen konkurenčni položaj na hipotetičnem trgu zračnega prevoza potnikov zaradi ukrepov v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt‑Hahn, ni mogoče sprejeti, ker so bile te trditve v bistvu omejene na navedbo splošnega konkurenčnega pritiska, ki ga ima družba Ryanair in druge nizkocenovne letalske družbe na tradicionalne letalske prevoznike.
V zvezi s tretjim primerom iz člena 263, četrti odstavek, PDEU je Splošno sodišče opozorilo, da je ničnostna tožba dopustna, le če je usmerjena zoper predpis, ki se nanaša neposredno na tožečo stranko in ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov. Ker ukrepi v korist družbe Ryanair in letališča Frankfurt‑Hahn niso bili dodeljeni na podlagi sheme pomoči, so bili individualni. Izpodbijani sklep je v delu, v katerem se nanaša na te ukrepe, prav tako individualen in ga zato ni mogoče opredeliti kot predpis v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
Glede upravičenja družbe Deutsche Lufthansa, da bi ukrepala zoper izpodbijani ukrep v delu, v katerem se nanaša na seznam letaliških pristojbin, je Splošno sodišče ugotovilo, da družba Deutsche Lufthansa ni dokazala, da je bil pogoj neposrednega nanašanja, ki je enak v drugem in tretjem primeru iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, izpolnjen. V zvezi s tem je Splošno sodišče na eni strani navedlo, da družba Deutsche Lufthansa ni dokazala uporabe navedenih seznamov za družbo Ryanair. Na drugi strani je Splošno sodišče ugotovilo, da se družba Deutsche Lufthansa kot družba, ki ne uporablja letališča Frankfurt‑Hahn, ne more sklicevati na domnevno diskriminacijo letalskih družb, ki delujejo na tem letališču in ki niso družba Ryanair, in to še toliko bolj, ker ta družba ni trdila, da konkurira tem drugim družbam.