SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 5. februarja 2013(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Očitna napaka pri presoji“
V zadevi T‑494/10,
Bank Saderat Iran s sedežem v Teheranu (Iran), ki so jo sprva zastopali S. Gadhia in S. Ashley, solicitors, D. Anderson, QC, in R. Blakeley, barrister, nato S. Gadhia, S. Ashley, R. Blakeley in D. Wyatt, QC, in na koncu S. Ashley, R. Blakeley, D. Wyatt, S. Jeffrey in A. Irvine, solicitors,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in R. Liudvinaviciute‑Cordeiro, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata S. Boelaert in M. Konstantinidis, zastopnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39, in popravek v UL L 197, str. 19), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 25), Sklepa Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 281, str. 81), Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1), Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 319, str. 71), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 319, str. 11) ter Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 (UL L 88, str. 1), v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. maja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka Bank Saderat Iran je iranska poslovna banka.
2 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih zaradi pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
3 Tožeča stranka je bila 26. julija 2010 uvrščena na seznam subjektov, vključenih v širjenje jedrskega orožja iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi skupnega stališča 2007/140/SZVP.
4 Tožeča stranka je bila zato z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 uvrščena na seznam iz Priloge V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1). Posledica te uvrstitve je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.
5 Svet Evropske unije je v Sklepu 2010/413 navedel te razloge:
„Banka Bank S[a]derat je iranska banka v državni lasti (iranska vlada je 94‑odstotni lastnik). Subjektom, ki so zagotavljali storitve za iranski jedrski program in program balističnih raket, je zagotavljala finančne storitve, med drugim tudi za subjekte, ki so na seznamu [resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737. Banka Bank Saderat je še marca 2009 upravljala plačila in akreditive za [Organizacijo za obrambno industrijo] (proti kater[i] so bile z [resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737 uvedene sankcije) [in družbo Iran Electronics Industries]. Leta 2003 je banka Bank Saderat upravljala akreditive v imenu […] družbe Mesbah [Energy Company, ki je povezana z iranskim jedrskim programom] (proti kateri so bile pozneje [z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1737] uvedene sankcije).“
6 Razlogi, navedeni v Izvedbeni uredbi št. 668/2010, so enaki kot tisti v Sklepu 2010/413.
7 Svet je v dopisu z dne 27. julija 2010 tožečo stranko obvestil o tem, da je bila uvrščena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007.
8 Tožeča stranka je v dopisih z dne 18. in 25. avgusta ter 2., 9. in 30. septembra 2010 Svet pozvala, naj ji sporoči elemente, na katere se je oprl pri sprejetju omejevalnih ukrepov proti njej. V dopisu z dne 15. septembra 2010 je Svetu tudi predlagala, naj ponovno preuči sklep o njeni uvrstitvi na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge V k Uredbi št. 423/2007.
9 Uvrstitev tožeče stranke v Prilogo II k Sklepu 2010/413 je bila potrjena s Sklepom Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413. Navedeni so ti razlogi:
„Bank Saderat je iranska banka v delni lasti iranske vlade; subjektom, ki so zagotavljali storitve za iranski jedrski program in program balističnih raket, je zagotavljala finančne storitve, med drugim tudi za subjekte, ki so na seznamu [resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737; banka Bank Saderat je še marca 2009 upravljala plačila in akreditive za [Organizacijo za obrambno industrijo] (proti kateri so bile z [resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov] 1737 [2006] uvedene sankcije) [in družbo Iran Electronics Industries]; leta 2003 je banka Bank Saderat upravljala akreditive v imenu iranske […] družbe Mesbah [Energy Company, ki je povezana z iranskim jedrskim programom] (proti kateri so bile pozneje uvedene sankcije v skladu z [resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1737).“
10 Ker je bila Uredba št. 423/2007 razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, je Svet tožečo stranko vključil v Prilogo VIII k tej uredbi. Sredstva in gospodarski viri tožeče stranke so bili zato zamrznjeni na podlagi člena 16(2) navedene uredbe.
11 Razlogi, navedeni v Uredbi št. 961/2010, so v bistvu enaki kot v Sklepu 2010/644.
12 Svet je v dopisu z dne 28. oktobra 2010 odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 15. septembra 2010 in navedel, da je po preizkusu zavrnil njen predlog za izbris njenega imena s seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010. V zvezi s tem je pojasnil, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da njena dejanja v zvezi z akreditivi ne morejo prispevati k širjenju jedrskega orožja. Svet je tožeči stranki v odgovor na prošnjo za dostop do njenega spisa posredoval izvod dveh predlogov za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki so jih podale države članice.
13 V prilogi k dupliki je Svet tožeči stranki posredoval izvod tretjega predloga za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki ga je podala država članica.
14 Začetek veljave Sklepa 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 za izvajanje Uredbe št. 961/2010 ni vplival na vključitev tožeče stranke v Prilogo II k Sklepu 2010/413 in Prilogo VIII k Uredbi št. 961/2010.
15 Ker je bila Uredba št. 961/2010 razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, je Svet ime tožeče stranke vključil v Prilogo IX k zadnjenavedeni uredbi. Navedeni razlogi so enaki kot v Sklepu 2010/644. Zato so sredstva in gospodarski viri tožeče stranke zamrznjeni na podlagi člena 23(2) te uredbe.
Postopek in predlogi strank
16 Tožeča stranka je 7. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.
17 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 5. novembra 2010, prilagodila svoje predloge po sprejetju Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010.
18 Evropska komisija je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 14. januarja 2011, vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 8. marca 2011 dovolil to intervencijo.
19 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 10. februarja 2012, po sprejetju Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011 prilagodila svoje predloge in predlagala, naj se izpodbijani akti po potrebi razglasijo za nične s takojšnjim učinkom.
20 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 27. aprila 2012, prilagodila svoje predloge po sprejetju Uredbe št. 267/2012.
21 Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in stranke na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo, naj predložijo nekatere dokumente, in jim pisno postavilo vprašanja. Stranke so v to privolile.
22 Stranke so na obravnavi 23. maja 2012 podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
23 Splošno sodišče (četrti senat) je s sklepom z dne 4. septembra 2012 ponovno začelo ustni postopek, da bi se v spis vnesla stališča tožeče stranke o sklepu predsednika Sodišča z dne 19. julija 2012 v zadevi Akhras proti Svetu (C‑110/12 P(R), neobjavljen v ZOdl.) in da bi se zbrala stališča drugih strank. Ustni postopek se je ponovno končal 4. oktobra 2012.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– točko 7 oddelka B Priloge II k Sklepu 2010/413, točko 5 oddelka B Priloge k Izvedbeni uredbi št. 668/2010, točko 7 oddelka B pod naslovom I Priloge k Sklepu 2010/644, točko 7 oddelka B Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in točko 7 oddelka B pod naslovom I Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 s takojšnjim učinkom razglasi za nične v delih, v katerih se ti akti nanašajo nanjo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
25 Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeča stranka navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Drugi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji glede sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev lastninske pravice in načela sorazmernosti.
27 Svet in Komisija izpodbijata utemeljenost tožbenih razlogov tožeče stranke. Poleg tega najprej zatrjujeta, da se tožeča stranka kot pojavna oblika iranske države ne more sklicevati na varstva in jamstva, povezana s temeljnimi pravicami.
28 Pred obravnavanjem navedenih tožbenih razlogov in trditev strank je treba preučiti dopustnost prilagoditve predlogov, ki jo je opravila tožeča stranka.
Prilagoditev predlogov tožeče stranke
29 Kot izhaja iz točk 9, 10 in 15 zgoraj, je bil po vložitvi tožbe seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 nadomeščen z novim seznamom, sprejetim s Sklepom 2010/644, Uredba št. 423/2007, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 668/2010, pa je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 961/2010, ta pa je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo št. 267/2012. Poleg tega je Svet v točkah obrazložitve Sklepa 2011/783 in uvodnih izjavah Izvedbene uredbe št. 1245/2011 izrecno navedel, da je v celoti preveril seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 ter ugotovil, da bi za osebe, subjekte in organe, naštete v njej, med drugim za tožečo stranko, morali še naprej veljati omejevalni ukrepi. Tožeča stranka je svoje prvotne predloge prilagodila tako, da se njen predlog za razglasitev ničnosti poleg Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010 nanaša na Sklep 2010/644, Uredbo št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in Uredbo št. 267/2012 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijani akti). Svet in Komisija tej prilagoditvi nista ugovarjala.
30 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba, če sklep ali uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, šteti, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Dejansko bi bilo v nasprotju s pravičnim sojenjem in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi zadevna institucija lahko, da bi nasprotovala ugovorom zoper sklep iz tožbe, predložene sodišču Unije, spremenila izpodbijani akt ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, da bi drugi stranki onemogočila razširitev njenih prvotnih tožbenih predlogov in razlogov, ki so bili podani pred zadnjim aktom, ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 23. oktobra 2008 v zadevi People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, T‑256/07, ZOdl., str. II‑3019, točka 46 in navedena sodna praksa).
31 Enako velja za akte, kot sta Sklep 2011/783 in Izvedbena uredba št. 1245/2011, v katerih je po postopku ponovnega preizkusa, ki je v teh aktih izrecno določen, ugotovljeno, da se mora sklep ali uredba še naprej neposredno in posamično nanašati na nekatere posameznike.
32 V obravnavani zadevi je torej treba šteti, da je tožeča stranka prav tako upravičena, da predlaga razglasitev ničnosti Sklepa 2010/644, Uredbe št. 961/2010, Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012, v delu, v katerem se ti akti nanašajo nanjo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 30 navedeno sodbo People’s Mojahedin Organization of Iran proti Svetu, točka 47).
Možnost tožeče stranke, da se sklicuje na varstva in jamstva, povezana s temeljnimi pravicami
33 Svet in Komisija trdita, da se v skladu s pravom Unije pravne osebe, ki so pojavne oblike tretjih držav, ne morejo sklicevati na varstva in jamstva, povezana s temeljnimi pravicami. Ker je po njunem mnenju tožeča stranka pojavna oblika iranske države, naj bi to pravilo zanjo veljalo.
34 V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da niti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389) niti v Pogodbah ni nobenih določb, ki bi pravnim osebam, ki so pojavne oblike držav, odrekale varstvo temeljnih pravic. Nasprotno pa določbe te Listine, ki so upoštevne za tožbene razloge, ki jih navaja tožeča stranka, zlasti njeni členi 17, 41 in 47, zagotavljajo pravice „vsem osebam“, kar vključuje pravne osebe, kakršna je tožeča stranka.
35 Vendar se Svet in Komisija v tem okviru sklicujeta na člen 34 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), v skladu s katerim tožbe, ki jih pri Evropskem sodišču za človekove pravice vložijo vladne organizacije, niso dopustne.
36 Po eni strani je torej člen 34 EKČP procesna določba, ki ne velja za postopke pred sodiščem Unije. Po drugi strani pa je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice cilj te določbe preprečiti, da bi bila država, ki je pogodbenica EKČP, hkrati tožeča in tožena stranka pred navedenim sodiščem (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 13. decembra 2007 v zadevi Ladijska družba Islamske republike Iran proti Turčiji, Recueil des arrêts et décisions 2007‑V, točka 81). Ta preudarek se v obravnavani zadevi ne uporablja.
37 Svet in Komisija prav tako zatrjujeta, da je pravilo, na katero se sklicujeta, utemeljeno s tem, da država zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic na svojem ozemlju, ne more pa teh pravic uživati.
38 Vendar tudi če bi se ta utemeljitev v nekaterih primerih lahko uporabljala, okoliščina, da država zagotavlja spoštovanje temeljnih pravic na svojem ozemlju, ni pomembna za obseg pravic, ki jih lahko pravne osebe, ki so pojavne oblike te države, uživajo na ozemlju tretjih držav.
39 Glede na navedeno je treba šteti, da pravo Unije ne vsebuje pravila, ki bi pravnim osebam, ki so pojavne oblike tretjih držav, preprečevalo, da se sebi v korist sklicujejo na varstva in jamstva, povezana s temeljnimi pravicami. Te osebe se lahko torej sklicujejo na te pravice pred sodiščem Unije, če ustrezajo njihovemu statusu pravne osebe.
40 Svet in Komisija vsekakor nista predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tožeča stranka dejansko pojavna oblika iranske države, in sicer subjekt, ki naj bi sodeloval pri izvrševanju javne oblasti ali upravljal javne storitve pod nadzorom organov (glej v tem smislu zgoraj v točki 36 navedeno sodbo Ladijska družba Islamske republike Iran proti Turčiji, točka 79).
41 V zvezi s tem je najprej treba navesti, da Svet meni, da tožeča stranka upravlja javne storitve pod nadzorom iranskih oblasti, ker nudi finančne storitve, ki so nujne za delovanje iranskega gospodarstva. Ne izpodbija pa navedb tožeče stranke, da te storitve spadajo med poslovne dejavnosti, ki se izvajajo v konkurenčnem sektorju in za katere velja splošno pravo. V teh okoliščinah to, da so te dejavnosti nujne za delovanje gospodarstva neke države, ne pomeni, da gre za javne storitve.
42 Dalje, Komisija trdi, da okoliščina vpletenosti tožeče stranke v širjenje jedrskega orožja dokazuje, da sodeluje pri izvrševanju javne oblasti. Komisija s tem torej za dejstvo predvideva okoliščino, katere resničnost tožeča stranka izpodbija in ki je tudi v središču razprav pred Splošnim sodiščem. Poleg tega domnevna vpletenost tožeče stranke v širjenje jedrskega orožja, kot je navedena v izpodbijanih aktih, ne izhaja iz izvrševanja državne oblasti, temveč iz poslovnih transakcij, ki so jih opravili subjekti, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja. Zato ta navedba ne upravičuje, da se tožečo stranko označi za pojavno obliko iranske države.
43 Nazadnje, Komisija meni, da je tožeča stranka pojavna oblika iranske države zaradi udeležbe zadnjenavedene v njenem kapitalu. Poleg tega, da je zadevna udeležba v skladu z navedbami tožeče stranke samo manjšinska, česar Svet in Komisija ne izpodbijata, pa ta udeležba še ne pomeni, da tožeča stranka sodeluje pri izvrševanju javne oblasti ali upravlja javne storitve.
44 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da se tožeča stranka lahko sebi v korist sklicuje na varstva in jamstva, povezana s temeljnimi pravicami.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva
45 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je Svet kršil obveznost obrazložitve, pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker ji, prvič, ni posredoval dovolj informacij, ki bi ji omogočile zagovarjati ustrezna stališča glede sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej in ji zagotoviti pošteno sojenje, ter drugič, ker je bilo pri preizkusu pred sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, in pri rednem ponovnem preizkusu teh ukrepov storjeno več napak.
46 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Trdi predvsem, da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe.
47 Prvič, opozoriti je treba, da je namen obveznosti obrazložitve akta – ki posega v položaj – kot je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in v obravnavanem primeru predvsem v členu 24(3) Sklepa 2010/413, členu 15(3) Uredbe št. 423/2007, členu 36(3) Uredbe št. 961/2010 in členu 46(3) Uredbe št. 267/2012, zadevni osebi po eni strani dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt utemeljen ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta oseba lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, po drugi strani pa mu omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo tega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja samo iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2009 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, T‑390/08, ZOdl., str. II‑3967, točka 80 in navedena sodna praksa).
48 Zato mora Svet, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov, subjektu, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, sporočiti posebne in konkretne razloge, iz katerih meni, da jih je bilo treba sprejeti. Tako mora navesti dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev zadevnih ukrepov, in ugotovitve, ki so ga vodile do njihovega sprejetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 81 in navedena sodna praksa).
49 Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati tako glede na njeno besedilo ter tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 82 in navedena sodna praksa).
50 Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe in zlasti pravice do izjave v vsakem postopku zoper osebo, ki lahko pripelje do akta v njeno škodo, temeljno načelo prava Unije in ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek ni urejen (zgoraj v točki 47 navedena sodba Bank Melli Iran proti Svetu, točka 91).
51 Načelo spoštovanja pravice do obrambe po eni strani določa, da se zadevnemu subjektu sporočijo dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj. Po drugi pa mu je treba omogočiti, da učinkovito izrazi svoje stališče o teh dokazih (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2006 v zadevi Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, T‑228/02, ZOdl., str. II‑4665, točka 93).
52 Zato je treba v zvezi s prvim aktom o zamrznitvi sredstev nekega subjekta bremenilna dejstva zadevni osebi posredovati ali hkrati s sprejetjem zadevnega akta ali takoj, ko je mogoče, po tem sprejetju, razen če temu nasprotujejo nujni preudarki v zvezi z varnostjo v Uniji ali njenih državah članicah oziroma v zvezi z vodenjem njihovih mednarodnih odnosov. Ko je akt sprejet, ima zadevni subjekt na predlog tudi pravico, da izrazi svoje stališče o teh dejstvih. Z enako izjemo je treba zadevni osebi pred sprejetjem vsakega poznejšega sklepa o zamrznitvi sredstev posredovati nova bremenilna dejstva in ji dati novo možnost, da izrazi svoje stališče (glej po analogiji zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran proti Svetu, točka 137).
53 Poleg tega je treba opozoriti, da kadar so sporočeni dovolj natančni podatki, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na svojo pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 97 in navedena sodna praksa).
54 Tretjič, načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je izraženo v členih 6 in 13 EKČP in v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Učinkovitost sodnega nadzora pomeni, da mora zadevni organ Unije kar najnatančneje obvestiti zadevni subjekt o razlogih za omejevalni ukrep, in to takoj, ko sprejme ta ukrep, ali vsaj kolikor mogoče hitro po tem, da zadevnemu subjektu omogoči, da lahko pravočasno vloži pravno sredstvo. Spoštovanje obveznosti, da se sporoči navedene razloge, je namreč nujno zato, da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se odločijo ob popolnem poznavanju razlogov, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Unije, in zato, da se zadnjenavedenemu popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta, za kar je pristojno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točke od 335 do 337 in navedena sodna praksa).
55 Splošno sodišče ob upoštevanju te sodne prakse meni, da je treba trditve strank v okviru prvega tožbenega razloga preučiti v petih fazah, opisanih v nadaljevanju. Prvič, treba je preučiti glavno trditev Sveta in Komisije, v skladu s katero se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe. Drugič, treba je preučiti trditve, ki se na eni strani nanašajo na obveznost obrazložitve, na drugi pa na domnevno kršitev pravice tožeče stranke do obrambe v zvezi s prvim posredovanjem bremenilnih dejstev. Tretjič, treba je preučiti utemeljitev, povezano z domnevno kršitvijo pravice do obrambe glede dostopa do spisa Sveta. Četrtič, Splošno sodišče bo preučilo trditve, ki se na eni strani nanašajo na domnevno kršitev pravice tožeče stranke do obrambe v zvezi z možnostjo, da izrazi svoje stališče, na drugi pa na domnevno kršitev njene pravice do učinkovitega sodnega varstva. Petič, obravnavane bodo trditve v zvezi z domnevnimi napakami pri preizkusu in ponovnem preizkusu, ki ju je izvedel Svet.
Možnost, da se tožeča stranka sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe
56 Svet in Komisija ugovarjata uporabljivosti načela spoštovanja pravice do obrambe v obravnavanem primeru. Sklicujeta se na sodbo Splošnega sodišča z dne 19. maja 2010 v zadevi Tay Za proti Svetu (T‑181/08, ZOdl., str. II‑1965, točke od 121 do 123) in trdita, da se omejevalni ukrepi niso nanašali na tožečo stranko zaradi njene dejavnosti, temveč zaradi njene pripadnosti splošni kategoriji oseb in subjektov, ki so izkazali podporo širjenju jedrskega orožja. Postopek sprejetja omejevalnih ukrepov naj zato ne bi bil uveden proti tožeči stranki v smislu sodne prakse, navedene v točki 50 zgoraj, zaradi česar naj ta ne bi mogla uveljavljati pravice do obrambe oziroma naj bi jo lahko uveljavljala le v omejenem obsegu.
57 Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.
58 Na eni strani je bila namreč sodba Tay Za proti Svetu, navedena zgoraj v točki 56, po pritožbi v celoti razveljavljena s sodbo Sodišča z dne 13. marca 2012 v zadevi Tay Za proti Svetu (C‑376/10 P). Zato ugotovitve iz te sodbe niso več del pravnega reda Unije, Svet in Komisija pa se nanje torej ne moreta veljavno sklicevati.
59 Na drugi strani člen 24(3) in (4) Sklepa 2010/413, člen 15(3) Uredbe št. 423/2007, člen 36(3) in (4) Uredbe št. 961/2010 ter člen 46(3) in (4) Uredbe št. 267/2012 vsebujejo določbe, ki zagotavljajo pravico do obrambe subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, sprejeti na podlagi teh aktov. Spoštovanje te pravice nadzoruje sodišče Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točka 37).
60 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko sklicuje na načelo spoštovanja pravice do obrambe, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točkah od 50 do 53.
Obveznost obrazložitve in prvo posredovanje bremenilnih dejstev
61 Takoj je treba dodati, da je za presojo upoštevanja obveznosti obrazložitve in obveznosti, da se zadevnemu subjektu posredujejo dejstva, ki ga bremenijo, poleg razlogov iz izpodbijanih aktov treba upoštevati tudi tri predloge za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki jih je Svet posredoval tožeči stranki.
62 Po eni strani namreč iz navedenih predlogov, ki so bili posredovani tožeči stranki, izhaja, da so bili predloženi delegacijam držav članic v okviru sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej in da zato vsebujejo elemente, na katerih temeljijo ti ukrepi.
63 Po drugi strani so bili trije predlogi tožeči stranki res posredovani po vložitvi tožbe, tisti, ki je bil priložen dupliki, pa celo po sprejetju predlogov, ki so sledili sprejetju Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010. Zato ne morejo biti veljaven del obrazložitve Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010, glede predloga, priloženega dupliki, pa ne veljaven del obrazložitve Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010. Vendar se jih lahko v okviru presoje zakonitosti poznejših aktov, in sicer Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012, upošteva, kar zadeva tri predloge, ter Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010, kar zadeva predloge, posredovane 28. oktobra 2010.
64 V izpodbijanih aktih so navedeni ti štirje razlogi, ki se nanašajo na tožečo stranko:
– tožeča stranka je v skladu s Sklepom 2010/413 in Izvedbeno uredbo št. 668/2010 v 94‑odstotni lasti iranske države, v skladu s poznejšimi akti pa v njeni delni lasti;
– tožeča stranka je subjektom, ki opravljajo storitve za iranski jedrski program in program balističnih izstrelkov, zagotavljala finančne storitve; med drugim tudi za subjekte, ki so na seznamu Resolucije 1737 (2006) Varnostnega Sveta Združenih narodov;
– tožeča stranka je marca 2009 še vedno upravljala plačila in akreditive za Organizacijo za obrambno industrijo (v nadaljevanju: OOI) in družbo Iran Electronics Industries (v nadaljevanju: IEI), proti katerima so bile uvedene sankcije;
– tožeča stranka je leta 2003 upravljala akreditive za račun družbe Mesbah Energy Company, ki je povezana z iranskim jedrskim programom.
65 Razlogi, navedeni v predlogih za sprejetje omejevalnih ukrepov, priloženih k dopisu Sveta z dne 28. oktobra 2010, se v celoti ujemajo z razlogi iz izpodbijanih aktov.
66 Tretjemu predlogu za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki je priložen dupliki, je dodan peti razlog, v skladu s katerim naj bi tožeča stranka družbi Sanam Industria Group nudila finančne storitve.
67 Tožeča stranka trdi, da v tej obrazložitvi razlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov proti njej niso dovolj natančno pojasnjeni. Meni, da ta nezadostnost poleg tega pomeni kršitev njene pravice do obrambe.
68 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost obrazložitve tožeče stranke.
69 Prvi razlog je dovolj jasen, ker tožeči stranki omogoča, da razume, da ji Svet očita udeležbo iranske države v njenem kapitalu.
70 Glede drugega razloga je treba opozoriti, da na prvi pogled ni jasno, ali gre za splošno navedbo, dopolnjeno in ponazorjeno z nadaljnjimi razlogi, ali za samostojen razlog. Glede na neobstoj izrecne razčlenitve med različnimi razlogi je treba sprejeti drugo razlago obrazložitve izpodbijanih aktov.
71 Po tej razlagi pa je drugi razlog preveč splošen, ker ne vsebuje pojasnil o identiteti subjektov, ki naj bi se jim nudile zadevne finančne storitve.
72 Tretji, četrti in peti razlog so dovolj podrobni, saj so v njih natančno navedena imena zadevnih subjektov, v prvih dveh razlogih pa tudi vrsta ponujenih finančnih storitev in datumi njihovega opravljanja.
73 Glede na navedeno je treba v zvezi z drugim razlogom, ki ga je Svet navedel, šteti, da je ta kršil obveznost obrazložitve in obveznost, da se tožeči stranki kot zadevnemu subjektu posredujejo dejstva, ki jo bremenijo. Nasprotno pa so bile v zvezi z ostalimi razlogi te obveznosti spoštovane.
Dostop do spisa
74 Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 12 in 13, je Svet tožeči stranki v prilogi k dopisu z dne 28. oktobra 2010 posredoval dva predloga za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki izvirajo iz držav članic, v prilogi k dupliki pa še tretjega.
75 Tožeča stranka se pritožuje, da je bilo to posredovanje prepozno, ker zadevnih elementov ni imela pravočasno na voljo.
76 Svet se ob podpori Komisije brani in v bistvu zatrjuje, da je zadevne predloge posredoval tožeči stranki takoj, ko je prejel soglasje držav članic, ki so te predloge podale.
77 Trditve Sveta pa ni mogoče sprejeti. Kadar se namreč Svet opira na elemente, ki jih je država članica predložila za sprejetje omejevalnih ukrepov proti nekemu subjektu, mora namreč pred sprejetjem teh ukrepov zagotoviti, da je zadevne elemente mogoče pravočasno posredovati zadevnemu subjektu, da lahko ta ustrezno oblikuje svoje stališče.
78 V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da je rok, ki ga je Svet določil tožeči stranki za predstavitev njenih stališč po sprejetju Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010, potekel 15. septembra 2010.
79 Ker je torej Svet tožeči stranki tri predloge posredoval šele po izteku tega roka, ji ni pravočasno omogočil dostopa do elementov njenega spisa in je tako kršil njeno pravico do obrambe.
Možnost tožeče stranke, da ustrezno izrazi svoje stališče, in pravica do učinkovitega sodnega varstva
80 Prvič, tožeča stranka trdi, da ni imela priložnosti, da bi ustrezno izrazila svoje stališče, in da v vsakem primeru Svet ni upošteval stališč, ki jih je lahko izoblikovala.
81 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke.
82 Najprej je treba ugotoviti, da je tožeča stranka po sprejetju prvih aktov, s katerimi so bila njena sredstva 26. julija 2010 zamrznjena, 15. septembra 2010 na Svet naslovila dopis, v katerem je izrazila svoje stališče in predlagala, naj se omejevalni ukrepi proti njej ukinejo. Svet je na ta dopis odgovoril 28. oktobra 2010. Dalje, tožeča stranka je pred sprejetjem Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011 Svetu v dopisu z dne 29. julija 2011 predložila svoja stališča, na katera je Svet odgovoril 5. decembra 2011. Nazadnje je tožeča stranka 10. februarja 2012, torej pred sprejetjem Uredbe št. 267/2012, Svetu predložila nova stališča, na katera je ta odgovoril v dopisu z dne 24. aprila 2012.
83 Zato je treba šteti, da je tožeča stranka imela priložnost ustrezno izraziti svoje stališče, razen v zvezi z drugim razlogom, ki ga je navedel Svet in ki je preveč splošen (glej točko 70 zgoraj), in v zvezi s tremi predlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov, ker jih 15. septembra 2010 še ni imela na voljo.
84 Glede upoštevanja izraženih stališč je bil odgovor na trditve tožeče stranke v dopisih Sveta z dne 28. oktobra 2010, 5. decembra 2011 in 24. aprila 2012 res kratek. Svet pa je v dopisu z dne 28. oktobra 2010 vendarle navedel, da se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da njene dejavnosti, povezane z akreditivi, ne morejo prispevati k širjenju jedrskega orožja. Svoje stališče je potrdil v dopisih z dne 5. decembra 2011 in z dne 24. aprila 2012.
85 Poleg tega ni sporno, da je Svet popravil navedbo v zvezi z udeležbo iranske države v kapitalu tožeče stranke, katere pravilnost je tožeča stranka izpodbijala.
86 Glede na te okoliščine je treba šteti, da je Svet pri opravljanju ponovnega preizkusa v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, upošteval stališča tožeče stranke.
87 Drugič, tožeča stranka trdi, da je bilo z nezadostnostjo podatkov in elementov, ki so ji bili posredovani, poseženo v njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.
88 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost te trditve.
89 Kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 83, je treba šteti, da je bila pravica tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva spoštovana v primerih, v katerih je prejela dovolj natančno obvestilo o razlogih, to je v prvem, tretjem, četrtem in petem razlogu, ki jih navaja Svet.
90 Nasprotno pa splošnost drugega razloga, ki ga je navedel Svet, in prepozno posredovanje treh predlogov za sprejetje omejevalnih ukrepov pomenita kršitev pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva.
Napake, ki so vplivale na presojo Sveta
91 Tožeča stranka trdi, da Svet ni opravil dejanske presoje okoliščin primera, temveč se je omejil na sprejetje predlogov držav članic. Ta napaka naj bi vplivala na predhodni preizkus sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, in tudi na redni ponovni preizkus teh ukrepov.
92 Poleg tega po mnenju tožeče stranke iz diplomatskih depeš, ki jih je javno razkrila organizacija Wikileaks (v nadaljevanju: diplomatske depeše), izhaja, da so bile države članice, zlasti Združeno kraljestvo, pod pritiskom vlade Združenih držav Amerike, ki je želela, da se proti iranskim subjektom sprejmejo omejevalni ukrepi. Ta okoliščina naj bi torej vzbujala dvom o zakonitosti sprejetih ukrepov in zakonitosti postopka njihovega sprejetja.
93 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Predvsem trdi, da diplomatskih depeš ni treba upoštevati.
94 Prvič, navesti je treba, da akte, s katerimi se uvedejo omejevalni ukrepi proti subjektom, ki so domnevno vpleteni v širjenje jedrskega orožja, izda Svet, ki se mora zato prepričati o upravičenosti njihovega sprejetja. Zato mora Svet pri sprejetju prvega akta, s katerim se uvedejo tovrstni ukrepi, v skladu s členom 23(2) Sklepa 2010/413 preučiti upoštevnost in utemeljenost podatkov in dokazov, ki mu jih posreduje država članica ali visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Pri sprejetju poznejših aktov, ki se nanašajo na isti subjekt, mora Svet v skladu s členom 24(4) istega sklepa ponovno preizkusiti nujnost ohranitve teh ukrepov ob upoštevanju stališč tega subjekta.
95 V obravnavanem primeru po eni strani spis ne vsebuje ničesar, kar bi nakazovalo, da je Svet preveril upoštevnost in utemeljenost elementov, ki se nanašajo na tožečo stranko ter so mu bili predloženi pred sprejetjem Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010. Nasprotno pa napačna navedba v teh aktih o stopnji udeležbe iranske države v kapitalu tožeče stranke, katere nepravilnosti Svet ne izpodbija, dokazuje, da ni bilo opravljeno nobeno preverjanje v tem smislu.
96 Po drugi strani iz točk od 84 do 86 zgoraj izhaja, da je Svet pri sprejetju poznejših izpodbijanih aktov ponovno preizkusil okoliščine primera ob upoštevanju stališč tožeče stranke, ker je popravil navedbo glede udeležbe iranske države v njenem kapitalu in ker se je izrekel o njeni utemeljitvi glede dejavnosti v zvezi z akreditivi.
97 Drugič, tudi če v zvezi z diplomatskimi depešami štejemo, da so bile nekatere države članice pod diplomatskimi pritiski, to še ne pomeni, da je ta pritisk vplival na izpodbijane akte, ki jih je sprejel Svet, ali na presojo, ki jo je ta opravil pri njihovem sprejetju.
98 V teh okoliščinah je treba trditve tožeče stranke sprejeti glede napak, do katerih naj bi prišlo pri presoji, ki jo je opravil Svet, v zvezi s Sklepom 2010/413 in Izvedbeno uredbo št. 668/2010, v preostalem pa jih zavrniti.
99 Glede na navedeno je treba najprej opozoriti, da je Svet kršil pravico tožeče stranke do obrambe in njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker ji ni pravočasno posredoval treh predlogov za sprejetje omejevalnih ukrepov (glej točke 79, 83 in 90 zgoraj). Ker je Svet te predloge sprejel za utemeljitev vseh izpodbijanih aktov glede tožeče stranke in ob upoštevanju datuma posredovanja zadnjega izmed njih, ta napaka vpliva na zakonitost Sklepa 2010/413, Izvedbene uredbe št. 668/2010, Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010, v delih, v katerih se ti akti nanašajo na tožečo stranko.
100 Dalje, Svet pri sprejetju Sklepa 2010/413 in Izvedbene uredbe št. 668/2010 ni spoštoval obveznosti preučitve upoštevnosti in utemeljenosti podatkov in dokazov, ki se nanašajo na tožečo stranko in so mu bili predloženi, zaradi česar so ti akti nezakoniti (glej točki 95 in 98 zgoraj).
101 Nazadnje, Svet je kršil obveznost obrazložitve, pravico tožeče stranke do obrambe in njeno pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi z drugim razlogom, navedenim glede tožeče stranke (glej točke 70, 73, 83 in 90 zgoraj). Vendar ob upoštevanju tega, da različni razlogi, ki jih navaja Svet, drug od drugega niso odvisni, in glede na zadostno natančnost drugih razlogov ta okoliščina ne upravičuje razglasitve ničnosti Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012. Pomeni le, da drugega razloga ni mogoče upoštevati pri preučitvi drugega tožbenega razloga glede utemeljenosti omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko.
102 Glede na vse navedeno je treba prvi tožbeni razlog sprejeti, kolikor se nanaša na razglasitev ničnosti Sklepa 2010/413, Izvedbene uredbe št. 668/2010, Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010, v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko, v preostalem pa ga zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji glede sprejetja omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki
103 Tožeča stranka trdi, da razlogi, ki jih je Svet navedel v zvezi z njo in ki so našteti zgoraj v točkah od 64 do 66, ne izpolnjujejo pogojev, določenih v Sklepu 2010/413, Uredbi št. 423/2007, Uredbi št. 961/2010 in Uredbi št. 267/2012, ter da niso podprti z dokazi. Zato naj bi Svet s tem, da je na podlagi teh razlogov sprejel omejevalne ukrepe proti njej, storil očitno napako pri presoji.
104 Svet ob podpori Komisije izpodbija trditve tožeče stranke.
105 V skladu s sodno prakso sodni nadzor nad zakonitostjo akta, s katerim so bili proti subjektu sprejeti omejevalni ukrepi, vsebuje presojo dejstev in okoliščin, navedenih v njegovo utemeljitev, ter preverjanje dokazov in informacij, na katerih temelji ta presoja. V primeru izpodbijanja mora Svet te dokaze predložiti, da jih sodišče Unije preveri (glej v tem smislu zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Bank Melli Iran proti Svetu, točki 37 in 107).
106 Glede na to sodno prakso in ob upoštevanju neobrazložitve drugega razloga, ki ga je glede tožeče stranke navedel Svet (glej točko 101 zgoraj), se je treba omejiti na preverjanje utemeljenosti prvega, tretjega, četrtega in petega navedenega razloga.
107 Glede prvega razloga je zdaj ugotovljeno, da tožeča stranka ni v 94‑odstotni lasti iranske države, ta je le manjšinski delničar. Ta razlog zato temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s Sklepom 2010/413 in Izvedbeno uredbo št. 668/2010.
108 Poleg tega okoliščina, da je kapitalski delež tožeče stranke v lasti iranske države, ne pomeni, da zadnjenavedena podpira širjenje jedrskega orožja. Zato prvi razlog, ki ga je navedel Svet, ne upravičuje sprejetja omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki na podlagi tega, da naj bi ta nudila tako podporo.
109 Tožeča stranka v zvezi s četrtim razlogom izpodbija, da je družbi Mesbah Energy Company nudila finančne storitve. Svet pa ni predložil nobenega dokaza ali podatka, ki bi pokazal, da so bile te storitve nudene oziroma da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da je družba Mesbah Energy Company, na katero se omejevalni ukrepi iz leta 2003 še niso nanašali, vpletena v širjenje jedrskega orožja. Zato je treba ugotoviti, da niti četrti razlog ne upravičuje sprejetja omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki.
110 Ista ugotovitev velja za peti razlog v zvezi z zakonitostjo Sklepa 2011/783, Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012. Čeprav namreč tožeča stranka ugovarja, da je družbi Sanam Industria Group nudila finančne storitve po sprejetju omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo, Svet ne navaja nobenega elementa, ki bi pokazal nasprotno ali dokazoval, da je bila tožeča stranka seznanjena z vključenostjo družbe Sanam Industria Group v širjenje jedrskega orožja tudi pred sprejetjem omejevalnih ukrepov proti tej družbi.
111 Nazadnje, glede tretjega razloga tožeča stranka ne izpodbija, da OOI in IEI sodelujeta pri širjenju jedrskega orožja. Ne izpodbija niti tega, da je upravljala akreditive teh dveh subjektov.
112 Izpodbija pa, da storitve, ki jih je nudila OOI in IEI, upravičujejo sprejetje omejevalnih ukrepov proti njej. V zvezi s tem v bistvu trdi, da so bile te storitve tekoče bančne storitve, ki so bile v preteklosti izvedene v okviru upravljanja izvoznih akreditivov, ki so jih izdale tretje banke, in da se ne nanašajo na transakcije, povezane s širjenjem jedrskega orožja.
113 Da bi se lahko preverila utemeljenosti teh trditev, je Splošno sodišče Svet pozvalo, naj mu posreduje podrobne podatke v zvezi z akreditivi, ki jih je tožeča stranka upravljala za OOI in IEI.
114 Svet v odgovoru na poziv Splošnega sodišča teh elementov ni predložil. V zvezi s tem trdi, da jih niti tožeča stranka ni predložila, čeprav bi jih lahko in bi jih tudi morala predložiti.
115 Te trditve ni mogoče sprejeti. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 105, mora v primeru izpodbijanja Svet, ne pa subjekt, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, predložiti dokaze in podatke, na katere se je oprl pri sprejetju teh ukrepov. Ker se je v obravnavanem primeru Svet oprl na določene akreditive, ki naj bi jih tožeča stranka upravljala za OOI in IEI, mora torej Splošnemu sodišču sam zagotoviti podrobnosti v zvezi s tem.
116 V teh okoliščinah nemožnost preverjanja utemeljenosti trditev tožeče stranke, da storitve, ki jih je nudila OOI in IEI, ne upravičujejo sprejetja omejevalnih ukrepov proti njej, ne more biti v njeno škodo. Nasprotno, ker je to nemožnost mogoče pripisati Svetu, ki ni izpolnil svoje obveznosti glede predložitve dokazov in upoštevnih podatkov, je treba drugi tožbeni razlog sprejeti.
117 Glede na vse navedeno je treba izpodbijane akte razglasiti za nične v delih, v katerih se nanašajo na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.
Časovni učinki razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov
118 V zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti izpodbijanih aktov je treba najprej opozoriti, da Izvedbena uredba št. 668/2010, s katero je bil spremenjen seznam v Prilogi V k Uredbi št. 423/2007, po razveljavitvi zadnjenavedene uredbe z Uredbo št. 961/2010 nima več pravnih učinkov. Prav tako je bila Uredba št. 961/2010, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 1245/2011, razveljavljena z Uredbo št. 267/2012. Zato se razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 668/2010, Uredbe št. 961/2010 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011 nanaša samo na učinke, ki so jih ti akti imeli od dne začetka njihove veljave do dne njihove razveljavitve.
119 Dalje, v zvezi z uredbo št. 267/2012 je treba opozoriti, da začnejo v skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije z odstopanjem od člena 280 PDEU odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se neka uredba razglasi za nično, učinkovati šele z datumom poteka roka za pritožbo iz člena 56, prvi odstavek, navedenega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2011 v zadevi Kadio Morokro proti Svetu, T‑316/11, neobjavljena v ZOdl., točka 38).
120 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da Uredba št. 267/2012 v zvezi z njo deluje kot sklep, sprejet v obliki uredbe, in ne kot prava uredba, pri čemer se sklicuje na sklep Akhras proti Svetu, naveden zgoraj v točki 23. Zato naj v obravnavanem primeru člena 60, drugi odstavek, Statuta ne bi bilo mogoče uporabiti.
121 Te trditve ni mogoče sprejeti.
122 Po eni strani namreč predsednik Sodišča v točki 29 zgoraj v točki 23 navedenega sklepa Akhras proti Svetu ni podrobno preučil, ali se za uredbe o uvedbi omejevalnih ukrepov uporablja člen 60, drugi odstavek, Statuta, saj je samo ugotovil, da so trditve tožeče stranke v zvezi s tem v zadevi C‑110/12 P(R), čeprav niso „neutemeljene“, brezpredmetne.
123 Po drugi strani pa je treba ob upoštevanju sodne prakse Sodišča šteti, da ima Uredba št. 267/2012, vključno s Prilogo IX, naravo uredbe, ker v členu 51, drugi odstavek, določa, da je v celoti zavezujoča in da se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredbe, določenim v členu 288 PDEU (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Bank Melli Iran proti Svetu, C‑548/09 P, točka 45).
124 Člen 60, drugi odstavek, statuta Sodišča se v obravnavani zadevi torej uporablja.
125 Svet ima v teh okoliščinah od vročitve te sodbe dvomesečni rok, podaljšan za deset dni zaradi oddaljenosti, da ugotovljene kršitve odpravi s sprejetjem, če je treba, novih omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki. V obravnavanem primeru tveganje, da bi se resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, uvedenih z Uredbo št. 267/2012, glede na pomembno posledico, ki jo imajo ti ukrepi za pravice in svoboščine tožeče stranke, ni dovolj veliko, da bi se utemeljila ohranitev učinkov navedene uredbe glede tožeče stranke v obdobju, daljšem od obdobja, določenega v členu 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča (glej po analogiji zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Kadio Morokro proti Svetu, točka 38).
126 Nazadnje, v zvezi s časovnimi učinki razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644 in Sklepom 2011/783, je treba opozoriti, da lahko Splošno sodišče v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, ki je bil razglašen za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne. V obravnavanem primeru bi lahko obstoj razlike med datumom učinka razglasitve ničnosti Uredbe št. 267/2012 in datumom učinka razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644 in Sklepom 2011/783, resno ogrozil pravno varnost, saj so s tema aktoma uvedeni enaki ukrepi proti tožeči stranki. Učinke Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644 in Sklepom 2011/783, je torej treba glede tožeče stranke ohraniti do takrat, ko začne učinkovati razglasitev ničnosti Uredbe št. 267/2012 (glej po analogiji zgoraj v točki 119 navedeno sodbo Kadio Morokro proti Svetu, točka 39).
Stroški
127 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet s predlogi v glavnem ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
128 Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, tega poslovnika institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. V delu, v katerem se nanašajo na Bank Saderat Iran, se razglasi ničnost:
– točke 7 oddelka B Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP;
– točke 5 oddelka B Priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu;
– točke 7 oddelka B pod naslovom I Priloge k Sklepu Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413;
– točke 7 oddelka B Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007;
– Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413;
– Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010;
– točke 7 oddelka B pod naslovom I Priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010.
2. Učinki Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644 in Sklepom 2011/783, se glede Bank Saderat Iran ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve ničnosti Uredbe št. 267/2012.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Bank Saderat Iran.
5. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. februarja 2013.
Podpisi