SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 6. septembra 2013(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Iranu za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Očitna napaka pri presoji“
V zadevi T‑493/10,
Persia International Bank plc s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo), ki so jo najprej zastopali S. Gadhia, S. Ashley, solicitors, D. Anderson, QC, in R. Blakeley, barrister, nato S. Ashley, S. Jeffrey, A. Irvine, solicitors, D. Wyatt, QC, in R. Blakeley,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in A. Vitro, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata S. Boelaert in M. Konstantinidis, zastopnika,
intervenientka,
zaradi, prvič, predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 195, str. 25), Sklepa Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 281, str. 81), Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1), Sklepa Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 71), Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 11) in Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko, ter drugič, predloga, naj se ugotovi, da se člen 7(2)(d) Uredbe Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 103, str. 1), člen 16(2)(a) Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 in člen 23(2) Uredba Sveta (EU) št. 267/2012 za tožečo stranko ne uporabljajo,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. julija 2012
izreka naslednjo
Sodbo(1)
[…] (ni prevedeno)
Postopek in predlogi strank
22 Tožeča stranka je 7. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
23 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 5. novembra 2010, potem ko sta bila 25. oktobra 2010 sprejeta Sklep 2010/644 in Uredba št. 961/2010, spremenila svoje predloge.
24 Evropska komisija je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 14. januarja 2011, vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je 8. marca 2011 s sklepom dovolil to intervencijo.
25 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 24. januarja 2012, potem ko sta bila 1. decembra 2011 sprejeta Sklep 2011/783 in Izvedbena uredba št. 1245/2011, spremenila svoje predloge in zahtevala naj se izpodbijani akti po potrebi razglasijo za nične s takojšnjim učinkom.
26 Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 23. aprila 2012, spremenila svoje predloge, potem ko je bila 23. marca 2012 sprejeta Uredba št. 267/2012.
27 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (četrti senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih s členom 64 Poslovnika Splošnega sodišča, strankama postavilo pisna vprašanja v zvezi s posledicami, ki jih ima za obravnavano zadevo sodba Sodišča z dne 13. marca 2012 v zadevi Melli Bank proti Svetu (C 380/09 P), v zvezi s številom članov uprave tožeče stranke in načinom njihovega imenovanja ter v zvezi z dopustnostjo četrtega tožbenega razloga tožeče stranke. Stranki sta odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
28 Tožeča stranka je v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, ki ga je sodno tajništvo tega sodišča prejelo 8. junija 2012, odstopila od tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na nesorazmernost, in zato nezakonitost, člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012.
29 Stranke so na obravnavi 3. julija 2012 ustno predstavile svoja stališča in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Splošno sodišče.
30 Splošno sodišče (četrti senat) je s sklepom z dne 4. septembra 2012 ponovno začelo ustni postopek, da bi lahko v spis vložilo stališča tožeče stranke v zvezi s sklepom predsednika Sodišča z dne 19. julija 2012 v zadevi Akhras proti Svetu (C‑110/12 P(R)) ter pridobilo stališča drugih strank. Ustni postopek se je ponovno končal 4. oktobra 2012.
31 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi za nične s takojšnjim učinkom točko 4 oddelka B Priloge II k Sklepu 2010/413, točko 2 oddelka B Priloge k Izvedbeni uredbi št. 668/2010, točko 4 oddelka B iz naslova I Priloge k Sklepu 2010/644, točko 4 oddelka B Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in točko 4 oddelka B iz naslova I Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 v delu, v katerem se nanašajo nanjo;
– ugotovi, da se člen 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 zanjo ne uporabljajo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
32 Svet in Komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči strani naloži plačilo stroškov.
Pravo
[…] (ni prevedeno)
Vsebinska presoja
[…] (ni prevedeno)
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva
[…] (ni prevedeno)
– Kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz tega, da naj ne bi prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo
78 Tožeča stranka trdi, da ne glede na večkratne prošnje za pridobitev informacij ni prejela dovolj informacij v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov zoper njo in zoper Bank Mellat in da zlasti ni prejela nobenega dokaza v zvezi z domnevnim sodelovanjem Bank Mellat pri širjenju jedrskega orožja. V zvezi s tem poudarja, da predlog za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki ji je bil posredovan z dopisom z dne 13. septembra 2010, in predlog za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki ji je bil posredovan v prilogi k dupliki, nista ustrezna, in da je bil zadnjenavedeni predlog posredovan prepozno.
79 Tožeča stranka zaradi tega trdi, da ji posredovanje teh elementov ni omogočilo podati ustreznih pripomb v zvezi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, ki so se nanašali nanjo in na Bank Mellat in da ji zato ni bilo zagotovljeno pravično sodelovanje v postopku.
80 Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost trditev tožeče stranke. Med drugim navaja, da je predloge za sprejetje omejevalnih ukrepov tožeči stranki posredoval, takoj ko je prejel soglasje držav članic, ki so te predloge podale.
81 Na prvem mestu, iz presoje, ki je bila opravljena v točkah od 62 do 77 zgoraj, izhaja, da so prvi, četrti in peti razlog, na katere se Svet sklicuje v zvezi z Bank Mellat, in obrazložitev, ki se nanaša na tožečo stranko, kot izhajajo iz izpodbijanih aktov in predlogov za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki so bili posredovani tožeči stranki, dovolj jasni. Nasprotno pa sta bili z drugim, tretjim, šestim in sedmim razlogom, ki jih Svet navaja v zvezi z Bank Mellat, zaradi njihove nejasnosti kršeni pravica tožeče stranke do obrambe in njena pravica do učinkovitega sodnega varstva.
82 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da so bili predlogi za sprejetje omejevalnih ukrepov, ki so bili posredovani 13. septembra 2010, posredovani pred 25. septembrom 2010, ko se je iztekel rok, ki ga je Svet tožeči stranki določil za posredovanje svojih stališč, tako da v zvezi s temi predlogi ni mogoče ugotoviti nobene kršitve pravice do obrambe.
83 Nasprotno pa je bil predlog, ki je bil priložen dupliki, posredovan po izteku roka, omenjenega v točki 82 zgoraj.
84 V zvezi s tem trditve Sveta, da je pridobitev soglasja zadevne države članice nujna, ni mogoče sprejeti. Kadar se Svet opira na elemente, ki jih je država članica predložila za sprejetje omejevalnih ukrepov proti nekemu subjektu, mora namreč pred sprejetjem teh ukrepov zagotoviti, da je zadevne elemente mogoče pravočasno posredovati zadevnemu subjektu, da lahko ta ustrezno oblikuje svoje stališče.
85 Vendar je treba šteti, da je prepozno posredovanje dokumenta, na podlagi katerega je Svet sprejel ali ohranil v veljavi omejevalne ukrepe zoper nek subjekt, kršitev pravice do obrambe, ki upravičuje razglasitev ničnosti prej sprejetih aktov, le, če se dokaže, da zadevnih omejevalnih ukrepov ne bi bilo mogoče zakonito sprejeti ali ohraniti v veljavi, če bi bilo treba dokument, ki je bil posredovan prepozno, izločiti kot obremenilni dokaz.
86 Kot pa izhaja iz točk 70 in 76 zgoraj, predlog, ki je bil priložen dupliki, ne vsebuje dodatnih elementov glede na izpodbijane akte in glede na predloge, ki so bili posredovani 13. septembra 2010, kar pomeni, da izločitev tega predloga kot obremenilnega dokaza ne more vplivati na zakonitost sprejetja omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, in na ohranitev teh ukrepov v veljavi. V teh okoliščinah prepozno posredovanje tega predloga ne upravičuje razglasitve ničnosti Sklepa 2010/413, Izvedbene uredbe št. 668/2010, Sklepa 2010/644 in Uredbe št. 961/2010.
87 Na tretjem mestu, kar zadeva neposredovanje dokazov, je treba opozoriti, da Svet na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe ni dolžan posredovati drugih elementov, kot so tisti, ki so v njegovem spisu. Toda v obravnavanem primeru Svet navaja – česar tožeča stranka ne prereka – da v njegovem spisu ni dodatnih dokazov v zvezi z udeležbo Bank Mellat pri širjenju jedrskega orožja ali dokazov, ki bi se nanašali na tožečo stranko. V teh okoliščinah Svetu ni mogoče očitati, da je s tem, da tožeči stranki ni posredoval takih dokazov, kršil njeno pravico do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.
[…] (ni prevedeno)
Drugi tožbeni razlog: napaka pri presoji v zvezi z lastništvom ali nadzorom tožeče stranke s strani Bank Mellat
101 Tožeča stranka trdi, da Bank Mellat ni njena lastnica in da tej banki ne pripada v smislu člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 16(2) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2) Uredbe št. 267/2012.
102 Najprej je treba ugotoviti, da se preizkus Splošnega sodišča nanaša le na okoliščino, da ima Bank Mellat v lasti 60 % kapitala tožeče stranke. Res je, da od 24. januarja 2012 za Bank Tejarat, drugo delničarko tožeče stranke, prav tako veljajo omejevalni ukrepi, ki so bili sprejeti na podlagi Sklepa 2010/413, Uredbe št. 961/2010 in Uredbe št. 267/2012. Vendar se je Svet na to okoliščino prvič skliceval na obravnavi in tudi ni navedena v obrazložitvi izpodbijanih aktov. Zato je ni mogoče upoštevati pri nadzoru zakonitosti teh aktov.
103 Iz sodne prakse izhaja, da kadar se zamrznejo sredstva subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, obstaja nezanemarljivo tveganje, da bo ta subjekt izvajal pritisk na subjekte, ki jih ima v lasti, jih nadzoruje ali mu pripadajo, da bi se izognil učinku njemu namenjenih ukrepov. Zamrznitev sredstev teh subjektov, ki je Svetu naložena s členom 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, členom 20(1)(b) Sklepa 2010/413, členom 16(2) Uredbe št. 961/2010 in členom 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012, je nujna in potrebna za zagotavljanje učinkovitosti sprejetih ukrepov in preprečevanje neupoštevanja teh ukrepov (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu, točki 39 in 58).
104 Poleg tega, kadar je subjekt v stoodstotni lasti subjekta, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, je pogoj lastništva iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 izpolnjen (glej po analogiji zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu, točka 79). Enako ugotovitev je treba uporabiti za pojem subjekta, ki „pripada“ subjektu, za katerega je ugotovljeno, da sodeluje pri širjenju jedrskega orožja, iz člena 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012.
105 Ob tem pa ni sporno, da ima Bank Mellat v lasti le 60 % kapitala tožeče stranke.
106 V teh okoliščinah se v nasprotju s trditvami Sveta in Komisije pravilo iz sodne prakse, ki je navedeno v točki 104 zgoraj, ne uporabi, ker lastništvo 60 % kapitala tožeče stranke samo zase ne pomeni, da je pogoj „lastništva“ ali „pripadnosti“ iz določb, navedenih v točki 104 zgoraj, izpolnjen.
107 Zato je treba glede na okoliščine obravnavanega primera in glede na velikost lastniškega deleža Bank Mellat preizkusiti, ali obstaja nezanemarljivo tveganje, da se bo tožeča stranka izognila učinkom omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo nanjo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Melli Bank proti Svetu, točka 40).
108 Svet, ki ga podpira Komisija, navaja, da je to tako, ker lahko Bank Mellat kot večinska delničarka, ki ima v lasti 60 % kapitala tožeče stranke, imenuje in razrešuje člane njene uprave.
109 V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da ima tožeča stranka sedem članov uprave, med njimi dva neodvisna direktorja, ki ne opravljata izvršilnih funkcij.
110 Tako po upoštevnih predpisih Združenega kraljestva kot po statutu tožeče stranke se sicer njene člane uprave imenuje z običajnim sklepom, ki se na skupščini delničarjev sprejme z navadno večino.
111 Ob tem na prvem mestu iz dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka in katerih verodostojnosti druge stranke ne izpodbijajo, izhaja, da je v skladu s sporazumom delničarjev Bank Mellat imenovala le štiri od njenih sedanjih članov uprave, ostale tri pa je imenovala Bank Tejarat.
112 Poleg tega je eden od štirih članov uprave, ki jih je imenovala Bank Mellat, neizvršni direktor. Kot izhaja iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, pogoj neodvisnosti, ki ga je preveril Financial Services Authority (organ za finančne storitve v Združenem kraljestvu, v nadaljevanju: FSA) v okviru postopka odobritve direktorjev neke družbe, pomeni zlasti to, da ta direktor ni na noben način povezan z delničarji, torej tudi ne z Bank Mellat.
113 V teh okoliščinah je treba šteti, da lahko Bank Mellat vpliva na največ tri od sedmih sedanjih članov uprave tožeče stranke, se pravi na manjšino teh članov.
114 Svet je v zvezi s tem na obravnavi navedel še, da neodvisni direktorji ne sodelujejo pri tekočem upravljanju tožeče stranke, ker nimajo izvršilnih funkcij.
115 V zvezi s kolektivnimi odločitvami članov uprave pa je treba ugotoviti, da se v statutu tožeče stranke v zvezi s kvorumom ali glasovalno pravico ne razlikuje med izvršnimi in neizvršnimi direktorji. Zato je glede tega položaj neizvršnih direktorjev enak položaju izvršnih direktorjev.
116 Če je treba utemeljitev Sveta razumeti tako, da se nanaša na individualni vpliv, ki bi ga v okviru izvajanja njihovih izvršilnih funkcij lahko imeli nekateri člani uprave tožeče stranke, ki jih je izbrala Bank Mellat, pa te utemeljitve ni mogoče upoštevati iz dveh razlogov. Prvič, ta okoliščina namreč ni bila navedena v obrazložitvi izpodbijanih aktov. Drugič, zadevna utemeljitev ni dovolj natančna, ker Svet ni navedel niti identitete zadevnih članov uprave, niti točnih nalog, ki jih opravljajo, niti posebne nevarnosti, ki bi zaradi te okoliščine lahko nastala za učinkovitost omejevalnih ukrepov zoper Bank Mellat.
117 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da iz dokumentov iz spisa izhaja, da je za imenovanje novih članov uprave tožeče stranke potrebna odobritev FSA. Zato Bank Mellat ne more prosto spreminjati števila in nalog članov uprave tožeče stranke, na primer z ukinitvijo mest neodvisnih direktorjev.
118 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da v posebnih okoliščinah tega primera iz dejstva, da je Bank Mellat lastnica 60 % kapitala tožeče stranke, ni mogoče sklepati, da je pogoj „lastništva“ ali „pripadnosti“ iz člena 7(2)(d) Uredbe št. 423/2007, člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 16(2) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012 izpolnjen.
119 Zato dejstvo, da je Bank Mellat lastnica 60 % kapitala tožeče stranke, samo po sebi ne zadostuje za sprejetje in ohranitev veljavnosti omejevalnih ukrepov zoper tožečo stranko.
120 Ker je dejstvo, da je Bank Mellat lastnica 60 % kapitala tožeče stranke edina okoliščina, ki jo lahko Splošno sodišče upošteva (glej točko 102 zgoraj), je treba drug tožbeni razlog sprejeti in zato Sklep 2010/644, Uredbo št. 961/2010, Sklep 2011/783, Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in Uredbo št. 267/2012 razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preizkusiti druge trditve, ki jih tožeča stranka navaja v okviru drugega tožbenega razloga, ali peti tožbeni razlog.
[…] (ni prevedeno)
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. V delu, v katerem se nanašajo na Persia International Bank plc, se za nične razglasijo:
– točka 4 v oddelku B Priloge II k Sklepu Sveta z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP;
– točka 2 v oddelku B Priloge k Izvedbeni uredbi Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu;
– točka 4 v oddelku B naslova I Priloge k Sklepu Sveta 2010/644/SZVP z dne 25. oktobra 2010 o spremembi Sklepa 2010/413;
– točka 4 v oddelku B Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007;
– Sklep Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 o spremembi Sklepa 2010/413;
– Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010;
– točka 4 v oddelku B naslova I Priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010.
2. Učinki Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/644 in Sklepom 2011/783, se glede Persia International Bank ohranijo do začetka učinkovanja razglasitve ničnosti Uredbe št. 267/2012.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Svet Evropske unije poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Persia International Bank.
5. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. septembra 2013.
Podpisi