SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 28. septembra 2006(*)
„Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ne bis in idem – Pojma ‚ista dejanja‘ in ‚končan sodni postopek‘ – Izvoz v eno in uvoz v drugo državo – Oprostitev obtoženca“
V zadevi C-150/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 35 EU, ki ga je vložilo Rechtbank 's-Hertogenbosch (Nizozemska) z odločbo z dne 23. marca 2005, ki je na Sodišče prispela 4. aprila 2005, v postopku
Jean Leon Van Straaten
proti
državi Nizozemski,
Italijanski republiki,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi K. Schiemann, predsednik četrtega senata, v funkciji predsednika prvega senata, N. Colneric (poročevalka), sodnica, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: H. von Holstein,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. maja 2006,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nizozemsko vlado H. Sevenster in D. J. M. de Grave, zastopnika,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Aiellom, avvocato dello Stato,
– za češko vlado T. Boček, zastopnik,
– za špansko vlado M. Muñoz Pérez, zastopnik,
– za francosko vlado G. de Bergues in J.-C. Niollet, zastopnika,
– za avstrijsko vlado E. Riedl, zastopnik,
– za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,
– za švedsko vlado K. Wistrand, zastopnica,
– za Komisijo Evropskih skupnosti W. Bogensberger in R. Troosters, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. junija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19, v nadaljevanju: KISS), podpisane v Schengnu (Luksemburg) 19. junija 1990.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. L. Van Straaten in Staat der Nederlanden (v nadaljevanju: država Nizozemska) ter Italijansko republiko o razpisu ukrepa, ki so ga v schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS) shranili italijanski organi, glede njegove kazenske obsodbe v Italiji za promet z mamili, zaradi njegove izročitve.
Pravni okvir
Skupnostna ureditev
3 V skladu s členom 1 Protokola, ki vključuje schengenski pravni red v okvir Evropske unije in je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti z Amsterdamsko pogodbo (v nadaljevanju: Protokol), lahko trinajst držav članic Evropske unije, med njimi Italijanska republika in Kraljevina Nizozemska, vzpostavi med seboj okrepljeno sodelovanje na področju, ki spada v uporabo schengenskega pravnega reda, kot je določen v prilogi k omenjenemu Protokolu.
4 Tako kot KISS je del tako določenega schengenskega pravnega reda tudi Sporazum med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, podpisan 14. junija 1985 v Schengenu (UL 2000, L 239, str. 13, v nadaljevanju: Schengenski sporazum). Italijanska republika je podpisala Sporazum o pridružitvi h KISS 27. novembra 1990 (UL 2000, L 239, str. 63), ki je začel veljati 26. oktobra 1997.
5 V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, Protokola se od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe schengenski pravni red začne nemudoma uporabljati v trinajstih državah članicah iz člena 1 tega protokola.
6 Ob uporabi drugega stavka člena 2(1), drugi pododstavek, Protokola je Svet Evropske unije 20. maja 1999 sprejel Sklep 1999/436/ES o določitvi pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji (UL L 176, str. 17). Iz člena 2 tega Sklepa v povezavi z njegovo Prilogo A izhaja, da je Svet določil člena 34 EU in 31 EU iz naslova VI Pogodbe o Evropski uniji, imenovanega „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“, kot pravni temelj členov od 54 do 58 KISS.
7 Ti členi sestavljajo poglavje 3 z naslovom „Uporaba načela ne bis in idem“ naslova III KISS, imenovanega „Policija in varnost.“
8 Člen 54 KISS določa:
„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“
9 Člen 55(1) KISS določa:
„1. Pogodbenica lahko pri ratifikaciji, sprejetju ali potrditvi te konvencije izjavi, da je člen 54 ne zavezuje v enem ali več od naslednjih primerov:
a) če so bila dejanja, na katera se nanaša tuja sodba, v celoti ali deloma storjena na njenem ozemlju; v zadnjem primeru ta izjema ne velja, če so bila ta dejanja storjena deloma na ozemlju države članice, v kateri je bila izrečena sodba;
[...]“
10 Člen 71(1) KISS, za katerega je kot podlaga določen člen 34 EU, pa tudi člena 30 EU in 31 EU, določa:
„1. Pogodbenice se v zvezi z neposredno in posredno prodajo kakršne koli vrste prepovedanih drog, tudi konoplje, in s posedovanjem takih proizvodov in snovi za prodajo ali izvoz zavezujejo v skladu z obstoječimi konvencijami Združenih narodov [...], da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za preprečevanje in kaznovanje nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami.“
11 Člen 95(1) in (3) KISS določa:
„1. Podatki o osebah, za katere se zaproša za prijetje zaradi izročitve, se vnesejo na zahtevo sodnega organa pogodbenice prosilke.
3. Zaprošena pogodbenica lahko razpisu ukrepa v podatkovni zbirki svojega nacionalnega dela schengenskega informacijskega sistema doda označitev, ki prepoveduje prijetje na podlagi razpisa, dokler se označitev ne zbriše. Označitev je treba zbrisati najkasneje v 24 urah po vnosu razpisa, razen če prizadeta pogodbenica zavrne prijetje, za katero je bila zaprošena iz pravnih razlogov ali zaradi posebnih razlogov primernosti. Če v posebej izjemnih primerih to zahteva kompleksnost dejanskega stanja, se lahko navedeni rok podaljša na en teden. Brez poseganja v označitev ali odločitev o zavrnitvi prijetja ostanejo druge pogodbenice upravičene izvesti prijetje, navedeno v razpisu.“
12 Člen 106(1) KISS določa:
„Samo pogodbenica, ki izda razpis ukrepa, sme spreminjati, dodajati, popravljati ali brisati podatke, ki jih je vnesla.“
13 Člen 111 KISS določa:
„1. Vsaka oseba lahko na ozemlju vsake pogodbenice na sodišču ali pri organu, pristojnem po nacionalni zakonodaji, zahteva popravek, izbris, pridobitev informacije ali odškodnino v zvezi z razpisom ukrepa, ki se nanaša nanjo.
2. Pogodbenice se zavezujejo, da bodo vzajemno izvršile pravnomočne odločbe sodišč ali organov iz odstavka 1, brez vpliva na določbe člena 116.“
14 Pristojnost Sodišča za predhodno odločanje na tem področju je urejena v členu 35 EU, katerega odstavek 3(b) določa:
„Država članica, ki da izjavo v skladu z odstavkom 2, podrobno navede, ali:
[…]
b) lahko Sodišče te države zaprosi za predhodno odločanje o vprašanju v zadevi, ki jo obravnava in ki se nanaša na veljavnost ali razlago akta iz odstavka 1, če to Sodišče meni, da je za izrek njegove sodbe potrebna odločitev o tem vprašanju.“
15 Kraljevina Nizozemska je z izjavo priznala pristojnost Sodišča na način, določen v členu 35(2) in (3)(b) EU (UL 1997, C 340, str. 308).
Mednarodno pravo
16 Člen 4 Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, določa:
„1. Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.
2. Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.
3. Od tega člena niso dovoljena odstopanja na podlagi člena 15 Konvencije.“
17 Člen 14(7) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, sprejetega 16. decembra 1966, ki je začel veljati 23. marca 1976, določa:
„Nikogar se ne sme preganjati ali kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom posamezne države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.“
18 Člen 36 Enotne konvencije o mamilih, sprejete v New Yorku 30. marca 1961 v okviru Združenih narodov, določa:
„1. a) Vsaka podpisnica bo v okviru svojih ustavnih določb sprejela potrebne ukrepe, da bo gojenje, pridelava, proizvodnja, pridobivanje, priprava, posest, ponujanje, ponujanje naprodaj, razdeljevanje, nakup, prodaja, dostava iz katerega koli naslova, posredovanje, pošiljanje, odprava, prevoz, uvoz in izvoz mamil, ki ni v skladu s to Konvencijo, ali vsako drugo dejanje, ki bi bilo po mnenju omenjene podpisnice v nasprotju z določbami te konvencije, opredeljeno kot kaznivo dejanje, če je storjeno naklepno, in da bodo za hujša kazniva dejanja predpisane ustrezne kazni, zlasti zaporne kazni ali druge kazni odvzema prostosti.
b) […]
2. V okviru ustavnih določb, pravnega sistema in nacionalne zakonodaje vsake podpisnice,
a) i) se bo vsako izmed kaznivih dejanj, naštetih v odstavku 1, štelo za samostojno kaznivo dejanje, če so bila dejanja storjena v različnih državah;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
19 Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je J. L. Van Straaten okoli 27. marca 1983 v Italiji posedoval paket s približno 5 kilogrami heroina, da je bil ta heroin prenesen iz Italije na Nizozemsko in da je J. L. Van Straaten v obdobju od 27. do 30. marca 1983 posedoval 1000 gramov tega paketa heroina.
20 J. L. Van Straaten je bil preganjan na Nizozemskem, prvič zato, ker je 26. marca 1983 ali okoli tega datuma, skupaj z A. Yilmazom, iz Italije na Nizozemsko uvozil približno 5500 gramov heroina, drugič zato, ker je posedoval približno 1000 gramov heroina na Nizozemskem v obdobju od 27. do 30. marca 1983 ali okoli tega obdobja, in tretjič zato, ker je marca 1983 na Nizozemskem posedoval strelno orožje in strelivo. S sodbo z dne 23. junija 1983 je Arrondissementsrechtbank te s’-Hertogenbosch (Nizozemska) opustilo pregon zoper J. L. Van Straatna zaradi uvoza heroina, saj je presodilo, da to dejanje ni bilo pravno in prepričljivo dokazano, in ga obsodilo za dve drugi dejanji na zaporno kazen 20 mesecev.
21 V Italiji je bil J. L. Van Straaten, skupaj z drugimi osebami, preganjan, ker je 27. marca 1983 ali okoli tega datuma posedoval in večkrat na Nizozemsko izvozil, skupaj z Karakusom Coskunom, večjo količino heroina, skupaj približno 5 kilogramov. S sodbo zaradi izostanka z dne 22. novembra 1999 je Tribunale ordinario di Milano na tej podlagi J. L. Van Straatna, kot tudi dve drugi osebi, obsodilo na zaporno kazen desetih let, na denarno kazen v višini 50 milijonov lir in na plačilo stroškov postopka.
22 Spor o glavni stvari poteka med J. L.Van Straatnom in državo Nizozemsko ter Italijansko republiko. Predložitveno sodišče preverja razpis ukrepa glede J. L. Van Straatna, katerega zakonitost je v tem postopku v glavni stvari sporna in ga preučuje glede na KISS. S sklepom z dne 16. julija 2004 je bila Italijanska republika vključena kot stranka v postopek v glavni stvari.
23 Pred predložitvenim sodiščem je Italijanska republika zavrnila očitke J. L. Van Straatna, ki meni, da v skladu s členom 54 KISS ne bi smel biti preganjan s strani Italije ali v njenem imenu in da so vsi akti, ki so povezani s tem pregonom, nezakoniti. Italijanska republika meni, da se s sodbo z dne 23. junija 1983 ni razsojalo o krivdi J. L. Van Straatna, kar zadeva tožbeni razlog uvoza heroina, saj je bil iz tega naslova pregona oproščen. J. L. Van Straatnu naj ne bi bilo sojeno za to dejanje v smislu člena 54 KISS. Med drugim je Italijanska republika navedla, da je zaradi izjave, ki jo je opravila na podlagi člena 55(1)(a) KISS, člen 54 te Konvencije ne zavezuje. Predložitveno sodišče tega zadnjega razloga ni sprejelo.
24 V predložitveni odločbi ni naveden noben drug podatek glede narave postopka.
25 Nizozemska vlada navaja, da je bila sodba Arrondissementsrechtbank te ’s‑Hertogenbosch z dne 23. junija 1983 potrjena s sodbo Gerechtshof te ’s‑Hertogenbosch z dne 3. januarja 1984, ki je spremenila kvalifikacijo drugega tožbenega razloga proti J. L. Van Straatnu. To sodišče je kvalificiralo dejanja „prostovoljnega posedovanja približno 1000 gramov heroina na Nizozemskem v obdobju od 27. do 30. marca 1983 ali okoli tega obdobja“. Kasacijska pritožba, ki jo je vložil J. L. Van Straaten proti tej sodbi, je Hoge Raad zavrnilo s sodbo z dne 26. februarja 1985. Ta sodba je postala pravnomočna. J. L. Van Straaten je odslužil zaporno kazen, ki mu je bila naložena.
26 Ista vlada navaja, da je bil po prošnji italijanskih sodnih organov leta 2002 v SIS vnesen razpis ukrepa za prijetje zaradi izročitve J. L. Van Straatna na podlagi naloga za prijetje milanskega državnega tožilca z dne 11. septembra 2001. Kraljevina Nizozemska je temu razpisu ukrepa dodala označitev iz člena 95(3) KISS, tako da se zadevno prijetje ni moglo izvesti na Nizozemskem.
27 J. L. Van Straaten se je po tem, ko je bil leta 2003 obveščen o omenjenem razpisu ukrepa in tako tudi o njegovi obsodbi v Italiji, najprej neuspešno obrnil na italijanske sodne organe, da bi dosegel izbris podatkov, ki se v SIS nanašajo nanj. Korps Landelijke Politiediensten (služba nizozemske nacionalne policije, v nadaljevanju: KLPD) je v dopisu z dne 16. aprila 2004 J. L. Van Straatnu navedla, da ni pristojna za izbris razpisa ukrepa v SIS, ker ni organ, ki je izdal razpis ukrepa, iz člena 106 KISS.
28 J. L. Van Straaten je pozneje vložil pri predložitvenem sodišču tožbo za naložitev zadevnemu ministrstvu in/ali KLPD, naj izbriše njegove osebne podatke iz registra policije. Omenjeno sodišče je s sklepom z dne 16. julija 2004 ugotovilo, da je na podlagi člena 106(1) KISS le Italijanska republika pristojna opraviti izbris podatkov, ki ga zahteva J. L. Van Straaten. Glede na to dejstvo je predložitveno sodišče tožbo opredelilo kot tožbo za naložitev Italijanski republiki, naj izbriše zadevne podatke. Ta je bila zato vključena kot stranka v postopek v glavni stvari.
29 Predložitveno sodišče je pozneje ugotovilo, da lahko J. L. Van Straaten na podlagi člena 111(1) KISS po nizozemski zakonodaji pri pristojnem sodišču vloži zahtevo proti vpisu podatkov, ki se nanašajo nanj. Ob uporabi odstavka 2 tega člena mora Italijanska republika izvršiti pravnomočno odločbo nizozemskega sodišča, ki odloča o tej zahtevi.
30 V teh okoliščinah je Rechtbank ’s-Hertogenbosch prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Kaj je razumeti pod ,ista dejanja‘ v smislu člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma? (Ali je posedovanje približno 1000 gramov heroina na Nizozemskem v obdobju ali okoli obdobja od 27. do 30. marca 1983 isto dejanje kot posedovanje približno 5 kilogramov heroina v Italiji dne 27. marca 1983 ali [okoli] tega dne, ob upoštevanju, da je bila pošiljka heroina na Nizozemskem del pošiljke v Italiji? Ali je izvoz pošiljke heroina iz Italije na Nizozemsko isto dejanje kot uvoz iste pošiljke heroina iz Italije na Nizozemsko, tudi ob upoštevanju, da soobtoženci Van Straatna niso v celoti isti na Nizozemskem in v Italiji? Ali gre pri obravnavanju dejanj kot celote, sestavljene iz posesti zadevnega heroina v Italiji, izvoza iz Italije, njegovega uvoza na Nizozemsko in njegove posesti na Nizozemskem, za ,ista dejanja‘?)
2. Ali je mogoče šteti, da je sodni postopek zoper osebo ‚končan‘ v smislu člena 54 [KISS], če obtožbe proti tej osebi niso bile pravno in prepričljivo dokazane in je bila ta oseba zato s sodbo oproščena?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
31 Predhodno je treba ugotoviti, da je v tem primeru Sodišče pristojno odločati glede razlage člena 54 KISS, saj se režim, ki je določen v členu 234 ES, uporablja za predlog za sprejetje predhodne odločbe iz člena 35 EU, ob upoštevanju pogojev, predvidenih v tem členu (glej v zvezi s tem sodbo z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino, C-105/03, ZOdl., str. I-5285, točka 28), in tega, da je Kraljevina Nizozemska dala izjavo, v smislu člena 35(3)(b) EU, ki je začela veljati 1. maja 1999, na dan začetka veljave Amsterdamske pogodbe.
32 Francoska vlada dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi majhne količine podatkov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, iz katerih ni mogoče razbrati, kaj je predmet spora in zakaj so potrebni odgovori na ti predloženi vprašanji.
33 Glede tega je treba spomniti, da je le nacionalno Sodišče, ki odloča v sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo je treba sprejeti, pristojno presojati, glede na posebnosti zadeve, o tem, ali potrebuje predhodno odločbo za to, da izda sodbo, in o pomembnosti vprašanj, ki jih zastavi Sodišču (glej sodbi z dne 9. marca 2000 v zadevi EKW in Wein & Co, C‑437/97, Recueil, str. I‑1157, točka 52, in z dne 4. decembra 2003 v zadevi EVN in Wienstrom, C-448/01, Recueil, str. I‑14527, str 74). Zato glede na to, da se zastavljeni vprašanji za predhodno odločanje nanašata na razlago prava Skupnosti, mora Sodišče načeloma odločiti.
34 Odločitev o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je zastavilo nacionalno Sodišče, je mogoče zavrniti le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti ni v nobeni zvezi z resničnostjo ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za to, da poda koristen odgovor na zastavljena vprašanja (glej zlasti sodbe z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C‑379/98, Recueil, str. I-2099, točka 39, z dne 19. februarja 2002 v zadevi Arduino, C‑35/99, Recueil, str. I-1529, točka 25, in z dne 11. julija 2006 v zadevi Chacón Navas, C-13/05, točka 33, ZOdl., str. I-6467).
35 V tej zadevi je treba ugotoviti, da razlogi predložitvene odločbe, kljub zgoščenosti in nestrukturiranosti, zadosti povzemajo elemente, na podlagi katerih se po eni strani lahko izključi, da vprašanja ne bi imela nobene zveze z resničnostjo in predmetom spora o glavni stvari ali da je problem hipotetičen, in po drugi strani lahko Sodišče poda uporaben odgovor na omenjena vprašanja. Dejansko izhaja iz vsebine predložitvene odločbe, da želi tožba J. L. Van Straatna doseči izbris zadevnega razpisa ukrepa, shranjenega v SIS, ki se nanaša nanj, in da je lahko po mnenju predložitvenega sodišča J. L. Van Straaten v sporu uspešen le, če ob uporabi načela ne bis in idem, uzakonjenega v členu 54 KISS, izrek kazni, naložene na Nizozemskem, nasprotuje temu, da bi bil v Italiji predmet pregona, ki je vzrok za omenjeni razpis ukrepa.
36 Španska vlada navaja, da je prvo vprašanje nedopustno. Trdi, da se vprašanje nanaša le na dejansko stanje iz spora v glavni stvari in da predložitveno sodišče v resnici želi, naj Sodišče uporabi člen 54 KISS na dejansko stanje, zaradi katerega se je začel nacionalni postopek.
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče, glede na člen 234 ES, ni pristojno, da uporabi skupnostno pravilo za določen spor, vendar pa lahko v okviru sodnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja navedeni člen, na podlagi dokazov v spisu nacionalnemu sodišču predloži razlago prava Skupnosti, ki bi se lahko uporabila pri presoji učinkov te določbe (sodba z dne 5. marca 2002 v združenih zadevah Reisch in drugi, C-515/99, od C-519/99 do C-524/99 in od C-526/99 do C-540/99, Recueil, str. I-2157, točka 22).
38 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem pridobiti razlago člena 54 KISS ob upoštevanju dejanskega stanja, ki ga je podrobneje podalo med oklepaji. Po drugi strani od Sodišča ni zahtevalo, naj uporabi ta člen na podano dejansko stanje.
39 Iz navedenega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
40 S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, katera so upoštevna merila za uporabo izraza „ista dejanja“ v smislu člena 54 KISS, glede na dejansko stanje, ki ga je podrobneje podalo med oklepaji.
41 V zvezi s tem je Sodišče v točki 27 sodbe z dne 9. marca 2006 v zadevi Van Esbroeck (C-436/04, ZOdl., str. I‑2333) ugotovilo, da iz besedila člena 54 KISS, ki uporablja izraz „ista dejanja“, izhaja, da se ta določba nanaša samo na obstoj resničnosti obravnavanih dejanj in ne na njihovo pravno kvalifikacijo.
42 V tem členu uporabljeni izrazi se razlikujejo od izrazov v drugih mednarodnih instrumentih, ki vsebujejo načelo ne bis in idem (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 28).
43 Načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, nujno kaže na to, da obstaja vzajemno zaupanje držav pogodbenic v njihove kazenske sisteme in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah pogodbenicah, tudi če bi bila po izvajanju njenega nacionalnega prava rešitev drugačna (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 30).
44 Morebitne različne pravne kvalifikacije za ista dejanja v dveh različnih državah pogodbenicah niso ovira za uporabo člena 54 KISS (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 31).
45 Te ugotovitve potrjuje tudi cilj omenjenega člena 54, ki je v tem, da se prepreči, da bi se zoper osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, zaradi istih dejanj začel pregon na ozemlju več držav pogodbenic (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 33 in navedena sodna praksa).
46 Ta pravica do prostega gibanja je uporabno zagotovljena le, če storilec dejanja, potem ko je bil enkrat obsojen in je kazen prestal oziroma potem ko je bil pravnomočno oproščen v državi pogodbenici, ve, da se znotraj schengenskega območja lahko giblje, ne da bi se mu bilo treba bati, da bo v drugi državi pogodbenici kazensko preganjan, ker je to dejanje v pravnem redu te države drugo kaznivo dejanje (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 34).
47 Zaradi neusklajenosti nacionalnih kazenskih zakonodaj bi torej merilo, temelječe na pravni kvalifikaciji dejanj ali na zavarovanem pravnem interesu, postavilo toliko ovir prostemu gibanju v schengenskem območju, kolikor je kazenskih sistemov v državah pogodbenicah (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 35).
48 V teh okoliščinah je edino upoštevno merilo za uporabo člena 54 KISS merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih konkretnih okoliščin (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 36).
49 Kar zadeva kazniva dejanja, povezana z mamili, ni potrebno, da so količine obravnavane droge v dveh zadevnih državah pogodbenicah ali osebe, ki naj bi domnevno sodelovale pri dejanjih v teh dveh državah, istovetne.
50 Tako se ne more izključiti, da položaj, v katerem ni te istovetnosti, ne bi mogel obstajati kot celota med seboj, po njihovi naravi, neločljivo povezanih dejanj.
51 Poleg tega je Sodišče že presodilo, da je treba kaznivi dejanji izvoza in uvoza istih prepovedanih drog, ki sta preganjani v različnih državah pogodbenicah KISS, načeloma šteti za „ista dejanja“ v smislu člena 54 (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 42).
52 Vendar, kot utemeljeno zatrjuje nizozemska vlada, dokončna presoja o tem pripada pristojnim nacionalnim Sodiščem, ki morajo ugotoviti, ali obravnavana dejanja pomenijo celoto dejanj, ki so med seboj časovno, prostorsko in glede predmeta neločljivo povezana (zgoraj navedena sodba Van Esbroeck, točka 38).
53 Glede na to je torej na prvo vprašanje treba odgovoriti, da je treba člen 54 KISS razlagati tako, da:
– je upoštevno merilo za uporabo omenjenega člena merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo teh dejanj ali pravno zavarovani interes;
– kar zadeva kazniva dejanja, povezana z mamili, ni potrebno, da sta količini obravnavane droge v dveh zadevnih državah pogodbenicah ali osebe, ki naj bi domnevno sodelovale pri dejanjih v teh dveh državah, identične;
– je treba kaznivi dejanji izvoza in uvoza istih prepovedanih drog, ki sta preganjani v različnih državah pogodbenicah te Konvencije, načeloma šteti za „ista dejanja“ v smislu tega člena 54, dokončna presoja o tem pa pripada pristojnim nacionalnim sodiščem.
Drugo vprašanje
54 S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, uporablja za odločitev sodnih organov države pogodbenice, na podlagi katere je obtoženec oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
55 V skladu z omenjenim členom 54 se oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici „pravnomočno končan“, za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, če je bila izrečena kazen tudi izvršena, če je v postopku izvrševanja ali je ni več mogoče izvršiti.
56 Glavna trditev v edinem stavku člena 54 KISS se ne sklicuje na vsebino pravnomočne sodbe. Zgolj v podredni trditvi določa člen 54 KISS predpostavko, da je v primeru, če je bila izrečena kazen, prepoved kazenskega pregona podvržena posebnemu pogoju. Če bi bilo splošno pravilo, navedeno v glavni trditvi, uporabljivo le za sodbe, s katerimi se izreče kazen, bi bila brez pomena natančneje navesti, da je posebno pravilo uporabljivo v primeru izreka kazni.
57 Ni sporno, da je cilj člena 54 KISS, da se prepreči, da bi se zoper osebo, ki izvršuje svojo pravico do prostega gibanja, zaradi istih dejanj začel pregon na ozemlju več držav pogodbenic (glej sodbo z dne 11. februarja 2003 v združenih zadevah Gözütok in Brügge, C‑187/01 in C‑385/01, Recueil, str. I‑1345, točka 38).
58 Vendar bi se, če se ta člen ne bi uporabil za pravnomočno oprostilno sodbo, ki je izdana zaradi pomanjkanja dokazov, ogrozilo izvrševanje pravice do prostega pretoka (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Van Esbroeck, točka 34).
59 Med drugim bi začetek kazenskega postopka v drugi državi pogodbenici za ista dejanja škodoval, v primeru pravnomočne oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov, načelom pravne varnosti in legitimnega pričakovanja. Dejansko bi se obtoženec moral bati novih kazenskih pregonov v drugi državi pogodbenici, čeprav je bil postopek o istih dejanjih že pravnomočno končan.
60 Dodati je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 10. marca 2005 v zadevi Miraglia (C‑469/03, ZOdl., str. I‑2009, točka 35) razsodilo, da se načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, ne uporablja za odločitev sodnih organov države članice, ki brez vsebinske presoje razglasi zadevo za končano, potem ko se je državni tožilec odločil, da ne bo kazenskega pregona zgolj zato, ker se je kazenski pregon začel v drugi državi članici proti istemu obtožencu in za ista dejanja. Vendar ne da bi bilo treba v tej zadevi odločiti, ali oprostilna sodba, ki ne temelji na vsebinski presoji, spada na področje uporabe tega člena, je treba ugotoviti, da oprostilna sodba zaradi pomanjkanja dokazov temelji na taki presoji.
61 Posledično je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da se načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 KISS, uporablja za odločbo sodnih organov države pogodbenice, na podlagi katere je obtoženec pravnomočno oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
Stroški
62 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, podpisane v Schengnu 19. junija 1990, je treba razlagati tako, da:
– je upoštevno merilo za uporabo omenjenega člena merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo teh dejanj ali pravno zavarovani interes;
– kar zadeva kazniva dejanja, povezana z mamili, ni potrebno, da sta količini obravnavane droge v dveh zadevnih državah pogodbenicah ali osebe, ki naj bi domnevno sodelovale pri dejanjih v teh dveh državah, identične;
– je treba kaznivi dejanji izvoza in uvoza istih prepovedanih drog, ki sta preganjani v različnih državah pogodbenicah te konvencije, načeloma šteti za „ista dejanja“ v smislu tega člena 54, dokončna presoja o tem pa pripada pristojnim nacionalnim sodiščem.
2) Načelo ne bis in idem, uzakonjeno v členu 54 te konvencije, se uporablja za odločbo sodnih organov države pogodbenice, na podlagi katere je obtoženec pravnomočno oproščen zaradi pomanjkanja dokazov.
Podpisi