SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 7. aprila 2016(1)
Zadeva C‑222/15
Hőszig kft
proti
Alstom Power Thermal Services
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu, Madžarska))
„Območje svobode, varnosti in pravice – Pristojnost v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 23(1) – Dogovor o pristojnosti – Dogovor o dodelitvi pristojnosti sodiščem določenega mesta v državi članici – Splošni pogoji poslovanja“
1. V tej zadevi, ki se nanaša na civilnopravni postopek med dvema družbama in vključuje več vprašanj glede pojma „dogovor o pristojnosti“ iz člena 23(1) Uredbe (ES) št. 44/2001,(2) bo lahko Sodišče preučilo nekatera temeljna vprašanja na področju dogovora o pristojnosti iz te uredbe.
Pravni okvir
2. V drugem odstavku člena 1 Uredbe (ES) št. 593/2008(3) z naslovom „Vsebinsko področje uporabe“ je določeno:
„2. Ta uredba se ne uporablja za:
[…]
(e) arbitražne dogovore in dogovore o izbiri sodišča;
[…]“
3. Poglavje II Uredbe št. 44/2001 ima naslov „Pristojnost“. Njegov oddelek 7 z naslovom „Dogovor o pristojnosti“ vsebuje dva člena (23 in 24). Člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 določa:
„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:
(a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali
(b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.“
Dejansko stanje, postopek in predloženi vprašanji za predhodno odločanje
4. Höszig, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je pravna oseba s sedežem na Madžarskem, pravna prednica družbe Alstom Power Thermal Services (tožena stranka)(4) pa je pravna oseba s sedežem v Franciji. Pravna prednica družbe Alstom je nameravala v okviru obsežnega programa vlagati v obstoječo elektrarno v Franciji.
5. Pravna prednica družbe Alstom je družbo Höszig med drugim povabila k oddaji ponudbe v okviru razpisa, katerega razpisne zahteve so vključevale seznam elementov za izdelavo, ki so bili predmet pogodbe, opis tehničnih zahtev v zvezi s tem in splošne pogoje poslovanja, ki jih je uporabljala pravna prednica družbe Alstom in ki so veljali decembra 2008. Pravna prednica družbe Alstom je te razpisne zahteve poslala družbi Höszig po elektronski pošti z dne 18. avgusta 2009.
6. Družba Höszig je oddala ponudbo za izvedbo projekta, na podlagi katere sta stranki sklenili več pogodb za proizvodnjo kovinskih konstrukcij, ki bi se izdelovale na Madžarskem in bile namenjene vgradnji v elektrarne v Franciji. Stranki sta pogodbe v zvezi s projektom sklenili na daljavo.
7. Prva od pogodb, sklenjena 16. decembra 2010, je vsebovala seznam, naslovljen „Uporabljeni dokumenti“, v katerem je bilo navedeno:
„(1) To naročilo
(2) Tehnična specifikacija T91000001/1200 rev. C
(3) Splošni pogoji poslovanja [pravne prednice družbe Alstom] (december 2008)
Dokumenti se uporabljajo v tem vrstnem redu.“
8. Na zadnji strani pogodbe je bilo navedeno, da „so v naročilu našteti vsi bistveni dokumenti in informacije, potrebni za njegovo izvedbo. Zagotoviti morate, da imate te dokumente z ustreznimi referencami in dokumenti, ki jih ti zahtevajo. Če jih nimate, nas pisno obvestite, da vam pošljemo manjkajoče dokumente.“
9. Zadnji odstavek pogodbe je določal, da „je dobavitelj seznanjen s tem naročilom in sprejema njegove pogoje, priložene veljavne splošne pogoje ter pogoje okvirnih dogovorov oziroma pogodb“.
10. V skladu s klavzulo 23.1 „splošnih pogojev poslovanja“ z naslovom „Pravo, ki se uporablja, in reševanje sporov“ „se za naročilo in njegovo razlago uporablja francosko pravo. Ne uporablja se Konvencija Združenih narodov z dne 11. aprila 1980 o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Za reševanje sporov, ki nastanejo iz oziroma so glede veljavnosti, omejitev, izpolnjevanja ali prenehanja naročila in ki jih pogodbeni stranki ne moreta rešiti sporazumno, so dokončno in izključno pristojna sodišča v Parizu, vključno s skrajšanimi postopki, odredbami ali zavarovalnimi ukrepi.“
11. Med pogodbenima strankama je nastal pravni spor glede izpolnjevanja pogodb, zaradi česar je družba Höszig vložila tožbo pri Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu) kot sodišču, pristojnemu glede na kraj izpolnitve.
12. Po navedbah predložitvenega sodišča tožeča stranka navaja člen 10(2) Uredbe št. 593/2008 o „soglasju volj in materialni veljavnosti“ ter trdi, da očitno ne bi bilo primerno ugotavljati učinka njenega ravnanja v skladu s francoskim pravom, ker so bili predmet pogodbe proizvodi, ki jih je izdelovala, kraj izpolnitve pa je bil, tako kot kraj proizvodnje, kraj poslovanja tožeče stranke na Madžarskem, tako da je celoten postopek proizvodnje do dostave naročniku potekal na Madžarskem.
13. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da bi bilo treba zaradi sklicevanja na razlago v skladu z madžarskim pravom razmerje med „splošnimi pogoji poslovanja“ in pogodbami preučiti z vidika tega prava.
14. Tožeča stranka zatrjuje, da – v skladu s členoma 205/A in 205/B madžarskega civilnega zakonika, ki se nanašata na vključitev splošnih pogojev poslovanja v pogodbe – „splošni pogoji poslovanja“ pravne prednice tožene stranke ne morejo biti del pogodb, sklenjenih med strankama.
15. Zato po mnenju tožeče stranke klavzula iz „splošnih pogojev poslovanja“ pravne prednice tožene stranke, ki določa pravo, ki se uporablja, ni upoštevna, ampak bi se v zvezi s tem moral uporabiti člen 4(1)(b) Uredbe št. 593/2008, v skladu s katerim se za pogodbo o opravljanju storitev uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev, tj. tožeča stranka.
16. Glede pristojnosti madžarskega sodišča tožeča stranka meni, da bi ta pristojnost – na podlagi tega, da „splošni pogoji poslovanja“ pravne prednice tožene stranke zaradi zgoraj navedenih razlogov niso del pogodb – morala biti določena v skladu s členom 5(1)(a) Uredbe št. 44/2001, ki določa, da je za odločanje v sporu pristojno sodišče v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, torej Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu).
17. Tožeča stranka podredno zatrjuje, da če bi sodišče menilo, da so „splošni pogoji poslovanja“ pravne prednice tožene stranke del pogodb, klavzula o pristojnosti iz teh splošnih pogojev poslovanja niti ni skladna z zahtevami iz člena 23(1) Uredbe št. 44/2001, saj navedena klavzula napotuje na „sodišča v Parizu“. Prvič, Pariz ni država članica, temveč mesto, in drugič, izraz „sodišča v Parizu“ ne določa konkretnega sodišča, temveč vsa sodišča, ki so znotraj upravnih meja tega mesta.
18. Predložitveno sodišče nadalje pojasnjuje, da tožena stranka trdi, da nima pristojnosti, pri čemer se sklicuje na klavzulo 23 „splošnih pogojev poslovanja“ svoje pravne prednice, ki se nanašajo na „proizvode in storitve“, ki ureja vprašanja o pravu, ki se uporablja, in o reševanju sporov.
19. Tožena stranka meni, da so „splošni pogoji poslovanja“ del pogodb ter da zato v skladu s klavzulo 23 teh pogojev madžarsko sodišče ni pristojno za odločanje v sporih, ki izhajajo iz teh pogodb. Zato tožena stranka trdi, da tožeča stranka tožbe ni vložila pri sodišču, ki je pristojno za odločanje v tej zadevi.
20. Po mnenju tožene stranke člen 10(2) Uredbe št. 593/2008 omogoča presojo vprašanja, ali bi bilo utemeljeno uporabiti francosko pravo glede soglasja.
21. Tožena stranka meni, da je v skladu s členoma 3(1) in 10(1) Uredbe št. 593/2008 in ob upoštevanju okoliščin izbira francoskega prava kot prava, ki se uporablja za ugotavljanje učinka ravnanja tožeče stranke, povsem primerna, ker je bila pravna prednica tožene stranke podizvajalec uspešnega ponudnika v postopku javnega naročila, izvedenega v Franciji, v zvezi z znatnim vlaganjem v francoske elektrarne, ker je francosko pravo tisto, ki velja za toženo stranko, ter ker sta imeli tožena in tožeča stranka obsežno pogodbeno razmerje v zvezi z deli v okviru postopka oddaje javnega naročila za proizvodnjo kovinskih konstrukcij, ki je vključevalo več pogodbenih instrumentov. Zato zaradi zgoraj navedenih razlogov tožena stranka trdi, da je določitev prava, ki velja za eno od strank, in sicer kupca, povsem primerna in skladna s poslovno prakso, zlasti kadar se predmet prodajne pogodbe uporabi v državi kupca, na zelo reguliranem trgu, zato je primerno uporabiti francosko pravo za presojo ravnanja tožeče stranke.
22. Po mnenju tožene stranke je klavzula o pristojnosti iz klavzule 23 „splošnih pogojev poslovanja“ povsem skladna s členom 23(1) Uredbe št. 44/2001, saj so sodišča v mestu Pariz sodišča države članice (Francije). Dejstvo, da sodišča v Parizu niso vsa sodišča v Franciji, ne razveljavi klavzule o pristojnosti. Tožena stranka meni, da ozka razlaga, ki jo predlaga tožeča stranka, ne upošteva uvodne izjave 14 Uredbe št. 44/2001, v skladu s katero je treba spoštovati avtonomijo pogodbenih strank.
23. Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu) je v okviru tega postopka s sklepom z dne 4. maja 2015, ki ga je Sodišče prejelo 15. maja 2015, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„(I) Glede Uredbe [št. 593/2008] […]:
1. Ali sodišče države članice lahko izraz ,iz okoliščin‘ iz člena 10(2) Uredbe št. 593/2008 razume tako, da se preučitev ,okoliščin, ki jih je treba upoštevati‘ pri ugotavljanju primernosti, da se odsotnost soglasja presoja na podlagi prava države, v kateri ima pogodbena stranka običajno prebivališče, nanaša na okoliščine sklenitve pogodbe, predmet pogodbe in izpolnjevanje pogodbe?
1.1 Ali je učinek, v smislu člena 10(2) Uredbe št. 593/2008, situacije, opisane v prejšnji točki 1, treba razumeti tako, da mora sodišče – kadar na podlagi sklicevanja pogodbene stranke [na pravo države običajnega prebivališča] iz okoliščin, ki jih je treba upoštevati, izhaja, da soglašanje s pravom, ki se uporabi v skladu s členom 10(1), ni primeren učinek ravnanja te pogodbene stranke – obstoj in veljavnost pogodbenega določila presojati po pravu države običajnega prebivališča pogodbene stranke, ki se je na to sklicevala?
2. Ali lahko sodišče te države članice člen 10(2) Uredbe št. 593/2008 razlaga tako, da ima sodišče možnost proste presoje – ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve – pri ugotavljanju, ali soglašanje s pravom, ki se uporabi v skladu z odstavkom 1 navedenega člena, glede na vse okoliščine, ki jih je treba upoštevati, ni primeren učinek ravnanja zadevne pogodbene stranke?
3. Če se pogodbena stranka z namenom izkazovanja odsotnosti svojega soglasja v skladu s členom 10(2) Uredbe št. 593/2008 sklicuje na pravo države, v kateri ima svoje običajno prebivališče, ali mora sodišče države članice pravo države, v kateri ima ta pogodbena stranka običajno prebivališče, upoštevati glede vprašanja, ali glede na navedene ,okoliščine‘ soglašanje z uporabo prava, določenega v pogodbi, ni primerno glede na ravnanje navedene pogodbene stranke z vidika prava navedene države?
3.1 Ali v tem primeru pravo Skupnosti nasprotuje temu, da bi sodišče države članice sprejelo razlago, na podlagi katere bi se presoja ,okoliščin‘ z vidika ugotovitve primernosti v zvezi z odsotnostjo soglasja oprla na okoliščine sklenitve pogodbe, predmet pogodbe in izpolnjevanje pogodbe?
(II) Glede Uredbe […] [št. 44/2001]:
1. Ali člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 nasprotuje temu, da bi sodišče države članice sprejelo razlago, na podlagi katere je nujna natančna določitev pristojnega sodišča, ali – glede na zahteve, navedene v uvodni izjavi 14 navedene uredbe – zadošča, da volja oziroma namen pogodbenih strank jasno izhaja iz besedila pogodbe?
1.1 Ali člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 dopušča, da bi sodišče države članice sprejelo razlago, na podlagi katere je klavzula o pristojnosti – vključena v splošne pogoje poslovanja ene od pogodbenih strank in iz katere izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bodo za reševanje sporov, ki nastanejo iz oziroma glede veljavnosti, izpolnjevanja ali prenehanja naročila in ki jih med pogodbenima strankama ni mogoče rešiti sporazumno, izključno in dokončno pristojna sodišča iz mesta določene države članice, in sicer v obravnavani zadevi sodišča iz Pariza – dovolj natančna, da iz njenega besedila glede na zahteve, navedene v uvodni izjavi 14 navedene uredbe, jasno izhaja volja oziroma namen pogodbenih strank glede določitve države članice?“
24. Pisna stališča so predložile družba Alstom, madžarska vlada in Evropska komisija. Zadnji dve sta trditve ustno predstavili na obravnavi 21. januarja 2016.
Analiza
Uvodne pripombe
25. Predložitveno sodišče se želi prepričati, ali ima pristojnost za odločanje o zadevi, ki mu je bila predložena. Pri tem je Sodišču predložilo dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na razlago člena 10 Uredbe št. 593/2008, drugo vprašanje pa na razlago člena 23 Uredbe št. 44/2001.
26. Člen 1(2)(e) Uredbe št. 593/2008 izrecno izključuje „dogovore o izbiri sodišča“ s področja svoje uporabe. Zato ta uredba ne more imeti nobene vloge pri določanju pristojnosti.
27. Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 preprečuje klavzulo o pristojnosti, vključeno v splošne pogoje poslovanja ene od strank, v skladu s katero so za spore med strankama izključno in dokončno pristojna sodišča nekega mesta v državi članici, v tem primeru mesta Pariz. Predlagam, da Sodišče odgovori na to vprašanje.
28. V teh sklepnih predlogih se bom pogosto skliceval na sodno prakso Sodišča v zvezi z Bruseljsko konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija)(5), saj glede na to, da Uredba št. 44/2001 nadomešča Bruseljsko konvencijo, razlaga Sodišča v zvezi z določbami Bruseljske konvencije velja tudi za določbe Uredbe št. 44/2001, kadar je določbe teh aktov mogoče šteti za enakovredne.(6) Zlasti je Sodišče že izrecno navedlo, da je tako v primeru člena 17(1) Bruseljske konvencije in člena 23(1) Uredbe št. 44/2001, katerih besedilo je skoraj enako.(7)
29. Dogovori o pristojnosti so izredno pomembni v mednarodnih sporih.(8) Namen člena 23, ki je upravičeno opisan kot ena najpomembnejših določb Uredbe št. 44/2001,(9) je uveljaviti avtonomijo pogodbenih strank v sistemu Uredbe št. 44/2001.(10) Njegov namen je zagotoviti pravno varnost s tem, da omogoči zanesljivo predvidevanje, katero sodišče bo pristojno.(11) Učinek dogovora o pristojnosti je izključitev pristojnosti, ki jo določata zlasti člena 2 in 5 Uredbe št. 44/2001.(12) Zato je mogoče zanesljivo sklepati, da ima člen 23 Uredbe št. 44/2001 „prednost“(13) pred drugimi določbami uredbe glede pristojnosti.
30. Člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 se nanaša samo na dogovor o pristojnosti, ne na vsebinske določbe pogodbe. Sodišče je v sodbi Benincasa tako menilo, da „za klavzulo o pristojnosti, ki ima postopkovni namen, veljajo določbe Konvencije, katere cilj je vzpostaviti enotna pravila o mednarodni pristojnosti. Nasprotno za vsebinske določbe osnovne pogodbe, v kateri je ta klavzula, ter za kakršen koli spor v zvezi z veljavnostjo pogodbe velja lex causae, določen z mednarodnim zasebnim pravom države sodišča, ki je pristojno.“(14) Dogovor o pristojnosti je torej neodvisen od usode pogodbe med strankama.(15)
31. Poleg tega Sodišče od sodbe Powell Duffryn meni, da je treba pojem „dogovor o pristojnosti“ iz člena 23 Uredbe št. 44/2001 razlagati ne le kot sklicevanje na nacionalno zakonodajo ene ali druge zadevne države, temveč kot neodvisen pojem.(16)
32. Ustaljena sodna praksa je tudi, da se člen 23(1) razlaga v smislu, da je mogoče o izbiri sodišča v dogovoru o pristojnosti presojati samo glede na preudarke v zvezi z zahtevami iz tega člena. Preudarki glede povezav med sodiščem, ki je določeno, in zadevnim razmerjem, glede veljavnosti klavzule ali vsebinskih pravil o odgovornosti, ki se uporabljajo na izbranem sodišču, niso povezani s temi zahtevami.(17)
33. Sodišče je menilo, da s pogojevanjem veljavnosti klavzule o pristojnosti z obstojem „dogovora“ med strankami ta določba sodišču, ki je začelo postopek, nalaga dolžnost, da najprej preuči, ali med strankami dejansko obstaja soglasje volj glede klavzule, s katero je bila določena njegova pristojnost, kar mora biti izraženo jasno in natančno, in da je namen obličnostnih zahtev iz tega člena zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi.(18)
34. Drugače povedano, Sodišče meni, da je mogoče o obstoju dogovora sklepati na podlagi dejstva, da so izpolnjene formalne zahteve iz člena 23(1) Uredbe št. 44/2001.
35. Očitno je dogovor – zlasti kar zadeva vprašanje soglasja – že po svoji naravi sestavljen tudi iz subjektivnih elementov, ki presegajo povsem formalne zahteve, zaradi česar se pojavi vprašanje, v kolikšni meri za te subjektivne elemente velja člen 23(1) Uredbe št. 44/2001 in ali (oziroma bolje v kolikšni meri) ta določba dovoljuje sklicevanje na nacionalno zakonodajo, ko gre za vse druge zahteve dogovora, kot so poslovna sposobnost, napake volje(19) in tako naprej.(20) Razmejitev med tem, kateri elementi točno spadajo na področje uporabe člena 23(1) Uredbe št. 44/2001 in kateri ne, torej še ni povsem jasna.(21)
36. Glede na to menim, da lahko Sodišče to zadevo reši na podlagi obstoječe sodne prakse in da ni potrebna splošna obravnava te razmejitve.
37. Seveda mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali sta se stranki dejansko strinjali o klavzuli o pristojnosti. Na podlagi preudarkov iz točk od 28 do 33 teh sklepnih predlogov in informacij, ki jih imam na voljo, menim, da je tako.
Soglasje volj
38. Če želimo ugotoviti, ali med strankama obstaja soglasje volj, ki je bilo izraženo jasno in natančno, kot je zahtevano v zgoraj navedeni sodni praksi Sodišča, je treba preučiti, ali so izpolnjene formalne zahteve iz člena 23(1).
39. Dve vprašanji je treba natančneje preučiti, in sicer, ali je bila uporabljena pisna oblika, ki je predpisana v členu 23(1)(a), in če je tako, ali je opis „sodišča v Parizu“ dovolj natančen.
40. Menim, da je treba na obe vprašanji odgovoriti pritrdilno.
41. Sodišče je menilo, da „je, kadar je klavzula o pristojnosti vključena med splošne pogoje poslovanja ene od pogodbenih strank, natisnjene na zadnji strani pogodbe, zahteva [da je dogovor pisen] iz prvega odstavka člena 17 Konvencije izpolnjena samo, če se pogodba, ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki, izrecno sklicuje(22) na te splošne pogoje“.(23)
42. V klavzuli 23 splošnih pogojev poslovanja pravne prednice družbe Alstom, na katero se je pogodba neposredno sklicevala, je jasno in nedvoumno določeno, da imajo pristojnost sodišča v Parizu.
43. Kar zadeva vprašanje, ali je izraz „sodišča v Parizu“ dovolj natančen, menim, da je tako. Sodišče je presodilo, da člena 17 Bruseljske konvencije ni mogoče razlagati v tem smislu, da mora biti klavzula o pristojnosti oblikovana tako, da je mogoče pristojno sodišče določiti zgolj na podlagi njenega besedila. Dovolj je, da so v klavzuli navedeni objektivni dejavniki, na podlagi katerih sta se stranki strinjali o izbiri sodišča ali sodišč, ki jim želita predložiti spore, ki so nastali ali bi lahko nastali med njima. Ti dejavniki, ki morajo biti dovolj natančni, da lahko sodišče, ki mu je zadeva predložena, ugotovi, ali ima pristojnost, so lahko, kjer je to ustrezno, opredeljeni glede na posebne okoliščine primera.(24) Poleg tega je Sodišče, kar zadeva trditve, da je znotraj meja Pariza več sodišč, ki so lahko pristojna za odločanje o zadevah, kot je obravnavana v tem primeru, v sodbi Meeth(25) menilo, da člena 17 Bruseljske konvencije ni mogoče razlagati tako, da je njegov namen izključiti pravico strank, da se dogovorita o dveh ali več sodiščih za reševanje morebitnih sporov, do katerih lahko pride.(26)
44. Ostaja vprašanje, na podlagi katerega prava se določi, katero sodišče v Parizu je pristojno. Tu se sklicujem na generalnega pravobranilca F. Capotortija v sodbi Meeth, ki je v zvezi s klavzulo, ki je določala sodišča države, navedel, da „se mu zdi jasno, da se tako oblikovana klavzula implicitno nanaša na sistem pravil o teritorialni pristojnosti v zvezi z vrednostjo [zahtevka] in predmetom, ki velja v zadevni državi, za natančno določitev sodišča, pri katerem je treba začeti postopek“.(27) Zdi se, da je Sodišče v sodbi(28) v navedeni zadevi to vzelo za samo po sebi umevno in tega vprašanja ni natančneje preučilo. Po mojem mnenju se tu lahko uporabi enaka utemeljitev. Francosko postopkovno pravo ureja, katero sodišče v Parizu je pravzaprav pristojno.(29)
Uredba (EU) št. 1215/2012 in Haaška konvencija iz leta 2005
45. Kot je dobro znano, je bila Uredba št. 44/2001 nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1215/2012.(30) Zadnja uredba se v skladu s prehodnimi določbami iz njenega člena 66 ne uporablja za spor o glavni stvari.(31) Vendar glede na to, da je bil eden od osrednjih ciljev preoblikovanja povečati učinkovitost dogovorov o pristojnosti, čeprav glede razmerja z litispendenco,(32) predlagam hiter pregled novega besedila.
46. V členu 25 Uredbe št. 1215/2012 je zdaj določeno, da „[č]e so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična“.(33)
47. Lahko bi trdili, da to novo besedilo zdaj zajema vsa vprašanja materialnega prava, vključno z zahtevami po dogovoru, in da novo besedilo tako poskuša spremeniti sodno prakso Sodišča o avtonomni določitvi, ali dejansko obstaja soglasje volj.(34) Vendar bi bil previden pri domnevi, da je tako. Zdi se, da izraz „razen“ kaže, da se domneva veljavnost dogovora o pristojnosti.(35) Poleg tega v zakonodajni zgodovini preoblikovane uredbe ni indicev, da bi bil njen namen spremeniti sodno prakso Sodišča v zvezi s tem ali vplivati nanjo.(36) Besedilo, ki je bilo zdaj izbrano, prej izraža pristop generalnega pravobranilca G. Slynna v zadevi Elefanten Schuh, po mnenju katerega je treba za ugotovitev obstoja dogovora o pristojnosti – v zadevah, ki jih ne ureja pravo EU –(37) uporabiti pravo države članice, katere sodišča so bila izbrana.(38) Nasprotno bi v skladu s členom 23 Uredbe št. 44/2001 prej zavzeli stališče, da je to vprašanje za pravo države članice, na sodiščih katere je bila zadeva vložena.
48. Vsekakor v obravnavanem primeru nič ne kaže na to, da obstajajo dvomi glede vsebinske veljavnosti dogovora o pristojnosti. Zato se ni treba sklicevati na materialno pravo.
49. Glavni razlog za to, da je bilo zgoraj navedeno besedilo dodano tistemu, kar je zdaj člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012, je po mojem mnenju uskladitev tega člena z besedilom člena 5 Haaške konvencije o sporazumih o izbiri sodišča(39), ki je začel veljati 1. oktobra 2015.(40) V skladu s prvim odstavkom te določbe so „[s]odišče ali sodišča države pogodbenice, določena v sporazumu o izbiri izključno pristojnega sodišča, […] pristojna za odločanje v sporu, za katerega se uporablja sporazum, razen če je sporazum v skladu z zakonodajo navedene države ničen“.(41)
50. Unija je članica Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu(42) in pogodbenica Konvencije o sporazumih o izbiri sodišča.(43) Ker področje, za katero velja konvencija, spada na področje, na katerem Unija v skladu z Uredbo št. 44/2001 in Uredbo št. 1215/2012 izvaja svojo pristojnost, obstaja interes za čim večjo uskladitev konvencije in sistema, ki ga je Unija vzpostavila v teh uredbah.
51. Bolj na splošno se v skladu s členom 3(b) Haške konvencije iz leta 2005 sporazum o izbiri sodišča, ki določa sodišča ene države pogodbenice ali eno ali več posebnih sodišč ene države pogodbenice, šteje kot sporazum o izbiri izključno pristojnega sodišča, razen če so stranke izrecno določile drugače. Poleg tega se, kot pravilno poudarja Komisija, obrazložitveno poročilo o konvenciji(44) izrecno nanaša na vprašanje dogovora, ki se nanaša na sodišča države na splošno ali na eno ali več konkretnih sodišč države.(45)
Predlog
52. Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Pécsi Törvényszék (sodišče v Pécsu), odgovori:
Klavzula, ki je vključena v splošne pogoje poslovanja ene od pogodbenih strank in na katero se sklicuje pogodba med strankama, ki določa izključno in dokončno pristojnost sodišč določenega mesta v državi članici za reševanje sporov, ki jih stranki ne moreta rešiti sporazumno, se razlaga kot „dogovor o pristojnosti“ v smislu člena 23(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.