Zadeva C‑375/15

BAWAG PSK Bank für Arbeit und Wirtschaft und Österreichische Postsparkasse AG

proti

Verein für Konsumenteninformation

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

„Predhodno odločanje – Direktiva 2007/64/ES – Plačilne storitve na notranjem trgu – Okvirne pogodbe – Predhodna splošna informacija – Obveznost zagotavljanja te informacije na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov – Informacije, posredovane prek elektronskega poštnega nabiralnika, ki je del spletnega mesta spletne banke“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 25. januarja 2017

1.        Približevanje zakonodaj – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva 2007/64 – Okvirne pogodbe – Predhodne splošne informacije – Informacije v zvezi s spremembami pogojev okvirnih pogodb – Obveznost zagotavljanja teh informacij na trajnem nosilcu podatkov – Pojem trajnega nosilca podatkov – Spletno mesto – Vključitev – Pogoji

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2007/64, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/111, uvodni izjavi 21 in 22, člen 4, točka 25)

2.        Približevanje zakonodaj – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva 2007/64 – Okvirne pogodbe – Predhodne splošne informacije – Informacije v zvezi s spremembami pogojev okvirnih pogodb – Obveznost zagotavljanja teh informacij na trajnem nosilcu podatkov – Obseg – Informacije, posredovane prek elektronskega poštnega nabiralnika, ki je del spletnega mesta spletne banke – Vključitev – Pogoji

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2007/64, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/111, členi 4, točka 25, 36(1), 41(1), 42 in 44(1))

1.      Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 51 do 63 sklepnih predlogov in kot je Sodišče Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) v bistvu razsodilo v sodbi z dne 27. januarja 2010, Inconsult Anstalt c. Finanzmarktaufsicht (E 04/09, EFTA Court Report 2009–2010, str. 86, točke od 63 do 66), je treba nekatera spletna mesta opredeliti kot „trajne nosilce podatkov“ v smislu člena 4, točka 25, Direktive 2007/64.

Ob upoštevanju zlasti točk od 40 do 42 te sodbe gre za tak primer, kadar spletno mesto uporabniku plačilnih storitev omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so ti dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kot je potrebno za namene teh podatkov, in jih je mogoče nespremenjene reproducirati. Dalje, da se spletno mesto lahko šteje za „trajni nosilec podatkov“ v smislu te določbe, mora biti izključena vsaka možnost enostranske spremembe s strani ponudnika plačilnih storitev ali drugega poslovnega subjekta, ki mu je bilo zaupano upravljanje tega spletnega mesta.

Ta razlaga ustreza ciljem, navedenim v uvodnih izjavah 21 in 22 Direktive 2007/64, in sicer varstvu uporabnikov plačilnih storitev, zlasti potrošnikov.

(Glej točke od 43 do 45.)

2.      Člena 41(1) in 44(1) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/111/ES z dne 16. septembra 2009, v povezavi s členom 4, točka 25, te direktive je treba razlagati tako, da je mogoče šteti, da so spremembe informacij in pogojev iz člena 42 navedene direktive in spremembe okvirne pogodbe, ki jih ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku teh storitev prek elektronskega poštnega nabiralnika, ki je del spletnega mesta spletne banke, zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov v smislu te določbe, le če sta izpolnjena dva pogoja:

–        to spletno mesto temu uporabniku omogoča hrambo informacij, naslovljenih osebno nanj, tako da lahko v ustreznem obdobju do njih dostopi in jih nespremenjene reproducira, ne da bi bilo mogoče, da ta ponudnik ali drug poslovni subjekt kakor koli enostransko spremeni njihovo vsebino, in

–        če mora uporabnik plačilnih storitev preverjati navedeno spletno mesto, da se seznani z navedenimi informacijami, mora ponudnik plačilnih storitev ob posredovanju teh informacij ravnati dejavno, da tega uporabnika seznani z obstojem in razpoložljivostjo navedenih informacij na navedenem spletnem mestu.

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 79 sklepnih predlogov, je tako ravnanje lahko to, da se dopis ali elektronska pošta pošlje na naslov, ki ga uporabnik teh storitev običajno uporablja za komuniciranje z drugimi osebami in uporabo katerega sta stranki določili v okvirni pogodbi, sklenjeni med ponudnikom plačilnih storitev in tem uporabnikom. Vendar tako izbran naslov ne more biti naslov, dodeljen navedenemu uporabniku na spletnem mestu spletne banke, ki ga upravlja ponudnik plačilnih storitev ali drugi poslovni subjekt, ki mu je bilo zaupano upravljanje tega spletnega mesta, saj ta uporabnik navedenega spletnega mesta, tudi če to vsebuje elektronski poštni nabiralnik, ne uporablja za običajno komunikacijo z drugimi osebami, ki niso ta ponudnik.

Če mora uporabnik plačilnih storitev tako spletno mesto preverjati, da se seznani z zadevnimi informacijami, so mu te informacije zgolj dane na voljo v smislu člena 36(1), prvi stavek, Direktive 2007/64, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/111, kadar ponudnik plačilnih storitev ob prenosu teh informacij sam ne ravna na navedeni način.

(Glej točki 51 in 53 ter izrek.)