SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. julija 2006(*)
„Bruseljska konvencija – Člen 16, točka 4 – Postopki v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov – Izključna pristojnost sodišča deponiranja ali registracije – Tožba za razglasitev, da kršitev ni podana – Stransko vprašanje veljavnosti patenta“
V zadevi C-4/03,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 glede razlage Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (Nemčija) z odločbo z dne 5. decembra 2002, ki je na Sodišče prispela 6. januarja 2003, v postopku
Gesellschaft für Antriebstechnik mbH & Co. KG
proti
Lamellen und Kupplungsbau Beteiligungs KG,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann (poročevalec), predsednik senata, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues, M. Ilešič in E. Levits, sodniki,
generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,
sodna tajnica: F. Contet, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. julija 2004,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Gesellschaft für Antriebstechnik mbH & Co. KG T. Musmann, odvetnik,
– za Lamellen und Kupplungsbau Beteiligungs KG T. Reimann, odvetnik,
– za nemško vlado R. Wagner, zastopnik,
– za francosko vlado G. de Bergues in A. Bodard-Hermant, zastopnika,
– za vlado Združenega kraljestva K. Manji, zastopnik, skupaj z D. Alexandrom, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti A.‑M. Rouchaud in S. Grünheid, zastopnici,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. septembra 2004
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16, točka 4, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 zaradi pristopa Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 zaradi pristopa Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 zaradi pristopa Kraljevine Španije in Republike Portugalske (UL L 285, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 zaradi pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1, v nadaljevanju: Konvencija).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Gesellschaft für Antriebstechnik mbH & Co. KG (v nadaljevanju: GAT) in družbo Lamellen und Kupplungsbau Beteiligungs KG (v nadaljevanju: LuK), ker naj bi prva družba tržila proizvode, s katerimi po trditvah druge družbe krši dva francoska patenta, katerih imetnica je druga družba.
Pravni okvir
3 Člen 16 Konvencije, ki je uvrščen pod oddelek 5 z naslovom „Izključna pristojnost“, pod naslov II, glede pravil o pristojnosti določa:
„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:
[…]
4. v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ki jih je treba deponirati ali registrirati, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno;
[…]“
4 Člen 17, četrti odstavek, Konvencije, ki je skupaj z njenim členom 18 uvrščen v oddelek 6 z naslovom „Dogovor o pristojnosti“ omenjenega naslova II, določa, da „[d]ogovori […], ki podeljujejo pristojnost, nimajo pravne veljave […], če izključujejo pristojnost sodišč, ki imajo v skladu s členom 16 izključno pristojnost“.
5 Člen 18 Konvencije določa:
„Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te konvencije, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja […], če je v skladu s členom 16 izključno pristojno drugo sodišče.“
6 Člen 19 Konvencije iz oddelka 7 z naslovom „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“ iz naslova II določa:
„Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 16 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“
7 Na podlagi člena 28, prvi odstavek, Konvencije iz naslova III o pravilih o priznavanju in izvrševanju, oddelek 1 z naslovom „Priznanje“, „se sodna odločba ne prizna, če se ni upoštevalo določb oddelkov 3, 4 in 5 poglavja II“. Člen 34, drugi odstavek, Konvencije, vstavljen v oddelek 2 omenjenega naslova III z naslovom „Izvršitev“ v zvezi z razlogi, s katerimi se lahko nasprotuje izvršitvi odločbe, napotuje na v prvi odstavek zgoraj omenjenega člena 28.
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
8 Družbi GAT in LuK, ki imata sedež v Nemčiji, sta konkurenčna gospodarska subjekta na tehnološkem trgu avtomobilske industrije.
9 Družba GAT je proizvajalcu motornih vozil, prav tako s sedežem v Nemčiji, pripravila ponudbo, da bi pridobila naročilo, katerega predmet je dobava oljnega blažilnika. Družba LuK je zatrjevala, da se z blažilnikom, ki ga je ponudila družba GAT, kršita dva francoska patenta, katerih imetnica je družba LuK.
10 Družba GAT je pri Landgericht Düsseldorf vložila tožbo za razglasitev, da kršitev ni podana, v kateri je zatrjevala, da s svojimi proizvodi ne krši francoskih patentnih pravic družbe LuK in da so ti patenti poleg tega nični ali neveljavni.
11 Landgericht Düsseldorf se je štelo za mednarodno pristojno za tožbo zaradi zatrjevane kršitve pravic iz teh francoskih patentov. Presodilo je, da je pristojno tudi za odločanje o ugovoru zatrjevane ničnosti teh patentov. Zavrnilo je tožbo, ki jo je vložila družba GAT, in odločilo, da sporni patenti izpolnjujejo pogoje za patentiranje.
12 Oberlandesgericht Düsseldorf, pri katerem je družba GAT vložila pritožbo, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 16, točka 4, Konvencije […] razlagati tako, da so na podlagi te določbe sodišča države pogodbenice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno, izključno pristojna samo za tožbo (z učinkom erga omnes) za ugotovitev ničnosti patenta, ali pa tudi za tožbo, katere predmet je veljavnost patenta, kadar tožena stranka v tožbi zaradi kršitve pravic ali tožeča stranka v tožbi za razglasitev, da ni kršitve spornega patenta, z ugovorom uveljavlja neveljavnost ali ničnost patenta, ne glede na to, ali sodišče, ki mu je zadeva predložena, ugotovi utemeljenost predloga, in ne glede na to, kdaj med postopkom je bil podan ugovor?“
Vprašanje za predhodno odločanje
13 S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje o obsegu izključne pristojnosti v postopkih v zvezi s patenti iz člena 16, točka 4, Konvencije. Sprašuje, ali se to pravilo nanaša na vse spore zaradi registracije ali veljavnosti patenta, ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom ali pa se to pravilo uporablja samo v sporih, v katerih je bilo vprašanje registracije ali veljavnosti patenta postavljeno s tožbo.
14 Glede tega je treba opozoriti, da je treba izraz postopek „v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov“, naveden v členu 16, točka 4, Konvencije, šteti za samostojen izraz, da bi se zagotovila enotna uporaba v vseh državah pogodbenicah (sodba z dne 15. novembra 1983 v zadevi Duijnstee, 288/82, Recueil, str. 3663, točka 19).
15 Sodišče je tako odločilo, da je kot postopke „v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov“ treba šteti postopke zaradi veljavnosti, obstoja ali prenehanja patenta ali zaradi zahtevanja prednostne pravice na podlagi prejšnjega deponiranja (zgoraj navedena sodba Duijnstee, točka 24).
16 Če nasprotno ne gre za spor o veljavnosti patenta ali obstoju deponiranja ali registracije in stranki tega ne prerekata, spor ne sodi na področje, ki ga ureja člen 16, točka 4, Konvencije (zgoraj navedena sodba Duijnstee, točki 25 in 26). Tako bi bilo v primeru tožbe zaradi kršitve, s katero se ne bi izpodbijala veljavnost domnevno kršenega patenta.
17 Vendar je vprašanje veljavnosti patenta v praksi pogosto postavljeno kot ugovor v okviru tožbe zaradi kršitve, s katero skuša tožena stranka tožeči stranki za nazaj odvzeti pravico, ki jo uveljavlja, in posledično doseči zavrnitev tožbe proti sebi. Prav tako se lahko to vprašanje, kot je to v primeru spora o glavni stvari, postavi v utemeljevanje tožbe za razglasitev, da kršitev ne obstaja, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev, da tožena stranka nima nobene pravice v zvezi z zadevnim izumom.
18 Kot ugotavlja Komisija, besedilo člena 16, točka 4, Konvencije ne dopušča ugotovitve, ali se pravilo o pristojnosti, ki ga predpisuje, uporablja le v postopkih, v katerih je bilo vprašanje veljavnosti patenta postavljeno s tožbo, ali pa se uporablja tudi v postopkih, v katerih je bilo to vprašanje postavljeno z ugovorom.
19 Člen 19 Konvencije, v katerem je v nekaterih jezikovnih različicah zapisano „glavni“ zahtevek, ne dopušča te nejasnosti. Čeprav se stopnja jasnosti njegovega besedila razlikuje glede na jezikovno različico, ta določba, tako kot je ugotovila Komisija, ne podeljuje pristojnosti, ampak samo nalaga sodišču, ki mu je bila zadeva predložena, naj preveri svojo pristojnost in naj se v določenih primerih po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.
20 V teh okoliščinah je treba člen 16, točka 4, Konvencije razlagati ob upoštevanju njegovega namena in položaja v notranji ureditvi Konvencije.
21 Glede namena je treba navesti, da je cilj pravil o izključni pristojnosti iz člena 16 Konvencije te spore pridržati za sodišča, ki so z njimi dejansko in pravno povezana.
22 Tako izključno pristojnost za postopke v zvezi z registracijo in veljavnostjo patentov, ki je podeljena sodiščem držav pogodbenic, v katerih je bila prijava za deponiranje ali registracijo patenta vložena ali se je v njej izvedla, upravičuje dejstvo, da so ta sodišča v boljšem položaju v primerih, kadar gre za spor o veljavnosti patenta ali obstoju deponiranja ali registracije (zgoraj navedena sodba Duijnstee, točka 22). Sodišča države pogodbenice, v kateri se vodi javna knjiga, lahko o veljavnosti in učinkih patentov, ki so bili podeljeni v tej državi, odločajo ob uporabi nacionalnega prava. Ker je skrb za dobro izvajanje sodne oblasti na področju patentov toliko pomembnejša, je več držav pogodbenic zaradi posebnosti področja vzpostavilo poseben sistem pravnega varstva s posebnimi sodišči za take spore.
23 To izključno pristojnost upravičuje tudi dejstvo, da podelitev patentov obsega posredovanje nacionalnih upravnih organov (glede tega glej Jenardovo poročilo h Konvenciji, UL 1979, C 59, str. 1, 36).
24 Glede na položaj, ki ga ima v notranji ureditvi Konvencije njen člen 16, je treba poudariti, da so pravila o pristojnosti, predpisana s tem členom, izključna in obvezna, uveljavljajo pa se s posebno močjo, tako za osebe, na katere se nanašajo, kot za sodišče. Stranki ga ne moreta izključiti z dogovorom o pristojnosti (člen 17, četrti odstavek, Konvencije), niti če se je tožena stranka prostovoljno spustila v postopek (člen 18 Konvencije). Če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 16 Konvencije izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno. Za sodno odločbo, sprejeto ob nespoštovanju določb navedenega člena, ne velja ureditev priznavanja in izvrševanja iz Konvencije (člena 28, prvi odstavek, in 34, drugi odstavek, Konvencije).
25 Glede na položaj, ki ga ima v notranji ureditvi Konvencije njen člen 16, točka 4, in na njegov namen je treba šteti, da se mora izključna pristojnost, ki jo predpisuje ta določba, uporabljati ne glede na procesni okvir, v katerem se postavi vprašanje veljavnosti patenta, bodisi da gre za tožbo ali ugovor bodisi da se to vprašanje postavi ob uvedbi postopka ali v njegovi poznejši fazi.
26 Prvič, če bi se sodišču, ki mu je bila predložena tožba zaradi kršitve ali tožba za razglasitev, da kršitev ne obstaja, dopustilo, da pri odločanju o stranskem vprašanju ugotovi ničnost spornega patenta, bi to škodovalo zavezujoči naravi pravila o pristojnosti iz člena 16, točka 4, Konvencije.
27 Čeprav člen 16, točka 4, Konvencije ni prepuščen izbiri strank, bi tako tožeča stranka obveznost pravila o pristojnosti iz tega člena lahko obšla že z oblikovanjem zahtevka.
28 Drugič, z možnostjo, da se obide člen 16, točka 4, Konvencije, bi se povečalo število dejavnikov, ki so odločilni za določitev pristojnosti, kar bi zmanjšalo predvidljivost pravil o pristojnosti, določenih s Konvencijo, in posledično škodovalo načelu pravne varnosti kot njenemu temelju (glej sodbo z dne 19. februarja 2002 v zadevi Besix, C-256/00, Recueil, str. I-1699, točke od 24 do 26, in sodbi z dne 1. marca 2005 v zadevi Owusu, C-281/02, ZOdl., str. I-1383, točka 41, ter v zadevi Roche Nederland in drugi, C-539/03, ZOdl., str. I-6535, točka 37).
29 Tretjič, če bi notranja ureditev Konvencije dopuščala sodne odločbe, v katerih bi sodišča, ki niso iz države, v kateri je bil podeljen patent, kot o stranskem vprašanju odločala o veljavnosti tega patenta, bi se povečala nevarnost nasprotujočih si sodnih odločb, ki se jih s Konvencijo skuša preprečiti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 1994 v zadevi Tatry, C-406/92, Recueil, str. I‑5439, točka 52, in zgoraj navedeno sodbo Besix, točka 27).
30 Trditev družbe LuK in nemške vlade, da sodna odločba, s katero je bilo kot o stranskem vprašanju odločeno o veljavnosti patenta, po nemškem pravu učinkuje le med strankami postopka, ni ustrezen odgovor za to nevarnost. Učinke take sodne odločbe namreč opredeljuje nacionalno pravo. Sodna odločba, s katero se patent razglasi za ničnega, pa ima v več državah pogodbenicah učinek erga omnes. Da bi se preprečila nevarnost nasprotujočih si sodnih odločb, bi bilo torej treba sodiščem države, v kateri patent ni bil podeljen, omejiti pristojnost, da kot o stranskem vprašanju odločajo o veljavnosti tujega patenta, samo na primere, kadar po veljavnem nacionalnem pravu sprejeta sodna odločba učinkuje le med strankami postopka. Taka omejitev bi vodila v neravnovesje in tako povzročila pomisleke o enakosti in enotnosti pravic in obveznosti, ki za države pogodbenice in udeležence izhajajo iz Bruseljske konvencije (zgoraj navedena sodba Duijnstee, točka 13).
31 Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 16, točka 4, Konvencije razlagati tako, da se pravilo o izključni pristojnosti, ki ga določa, nanaša na vse spore zaradi registracije ali veljavnosti patenta, ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom.
Stroški
32 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 16, točka 4, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila nazadnje spremenjena s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 zaradi pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, je treba razlagati tako, da se pravilo o izključni pristojnosti, ki ga določa, nanaša na vse spore zaradi registracije ali veljavnosti patenta, ne glede na to, ali je bilo vprašanje postavljeno s tožbo ali z ugovorom.
Podpisi