Language of document : ECLI:EU:C:2020:367

Združeni zadevi C924/19 PPU in C925/19 PPU

FMS in drugi

proti

Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság
in
Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság)

 Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. maja 2020

„Predhodno odločanje – Azilna politika in politika priseljevanja – Direktiva 2013/32/EU – Prošnja za mednarodno zaščito – Člen 33(2) – Razlogi za nedopustnost – Člen 40 – Naknadna prošnja – Člen 43 – Postopki na meji – Direktiva 2013/33/EU – Člen 2(h) ter člena 8 in 9 – Pridržanje – Zakonitost – Direktiva 2008/115/EU – Člen 13 – Učinkovita pravna sredstva – Člen 15 – Pridržanje – Zakonitost – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo primarnosti prava Unije“

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Oseba, ki ji je odvzeta prostost – Pojem – Državljan tretje države, ki je zadrževan na tranzitnem območju – Opredelitev takega zadrževanja, ki je neločljivo povezana z odgovori na vprašanja za predhodno odločanje – Rešitev spora, ki lahko vpliva na zadržanje na tranzitnem območju – Uporaba nujnega postopka predhodnega odločanja

(Statut Sodišča, člen 23a; Poslovnik Sodišča, člen 107; direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, 2013/32 in 2013/33)

(Glej točke od 99 do 103 in 107.)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Državljani tretjih držav, v zvezi s katerimi so bile izdane odločbe o vrnitvi, ki se lahko izvršijo – Tveganje kršitve pravice do azila in tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja – Rešitev spora, ki lahko vpliva na sodni nadzor odločb o vrnitvi – Uporaba nujnega postopka predhodnega odločanja

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 18 in 19(2); Statut Sodišča, člen 23a; Poslovnik Sodišča, člen 107; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115)

(Glej točke 104, 105 in 107.)

3.        Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Mladoletni otrok – Tveganje nepopravljivega škodovanja razvoju otroka – Rešitev spora, ki lahko vpliva na položaj, iz katerega izvira to tveganje – Uporaba nujnega postopka predhodnega odločanja

(Statut Sodišča, člen 23(a); Poslovnik Sodišča, člen 107)

(Glej točki 106 in 107.)

4.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Odločba o vrnitvi – Pojem – Odločba o spremembi države vrnitve, ki je navedena v prejšnji odločbi o vrnitvi – Vključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 3(4))

(Glej točke od 116 do 119.)

5.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi – Pojem – Tožba, ki jo lahko vloži državno tožilstvo, ki je splošno pristojno za nadzor zakonitosti odločb o vrnitvi – Izključitev – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Obseg – Pravno sredstvo, ki ga mora imeti možnost vložiti naslovnik odločbe o vrnitvi

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 13(1))

(Glej točko 125.)

6.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pravno sredstvo zoper odločbo o vrnitvi ali odločbo o odstranitvi – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Obseg – Pravno sredstvo zoper upravno odločbo o vrnitvi, s katero je bila spremenjena država vrnitve – Nacionalna ureditev, s katero je izključna pristojnost za odločanje o tem pravnem sredstvu podeljena upravnemu organu, ki ne izpolnjuje zahteve po neodvisnosti, ki je značilna za sodne organe – Neobstoj pravnih sredstev pred sodiščem zoper odločbe takega organa – Nedopustnost – Obveznosti in pristojnosti nacionalnega sodišča – Obveznost, da se razglasi za pristojno za odločanje o navedenem pravnem sredstvu – Obveznost, da ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju s pravom Unije

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 13(1))

(Glej točke od 126 do 134, 137, 144 in 147 ter točko 1 izreka.)

7.        Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Načelo neodvisnosti sodnikov – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

(Glej točki 135 in 136.)

8.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlogi – Obstoj varne tretje države – Obstoj prve države azila – Prošnja, ki jo je vložila oseba, ki je potovala čez tretjo državo, ki ji je zagotavljala ustrezno raven varstva ali v kateri ni bila izpostavljena preganjanju ali tveganju resne škode – Izključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 33)

(Glej točke 149, 151, 160, 161, 164 in 165 ter točko 2 izreka.)

9.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlog – Obstoj varne tretje države – Koncept varne tretje države – Zahteva po zadostni povezavi med prosilcem in zadevno tretjo državo – Potovanje prosilca čez navedeno državo – Neobstoj zadostne povezave

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člena 33(2)(c) in 38(2)(a))

(Glej točke 152, 153 in od 156 do 159.)

10.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Zavrženje prošnje za mednarodno zaščito kot očitno nedopustne – Zavrženje, potrjeno s pravnomočno sodno odločbo, ki temelji na razlogu za nedopustnost, ki je v nasprotju s pravom Unije – Obveznost organa, odgovornega za obravnavanje prošnje, da to prošnjo ponovno preuči po uradni dolžnosti, da bi se upoštevalo neskladje s pravom Unije, ugotovljeno s sodbo Sodišča – Neobstoj

(člen 4(3) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 18; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člen 33)

(Glej točki 189 in 190 ter točko 3 izreka.)

11.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlog – Naknadna prošnja, v kateri niso navedeni novi elementi ali ugotovitve – Pojem novega elementa – Sodba Sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je razlog za nedopustnost, s katerim je bilo utemeljeno pravnomočno zavrženje prvotne prošnje za mednarodno zaščito, v nasprotju s pravom Unije– Vključitev – Obseg

(Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 2(q) in 33(2)(d))

(Glej točke od 191 do 203 in točko 3 izreka.)

12.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Direktiva 2013/33 – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pojem pridržanja v smislu teh dveh direktiv – Podoben pomen – Prisilni ukrep, s katerim se prosilcu odvzame svoboda gibanja in ki ga ločuje od preostalega prebivalstva s tem, da mu nalaga, da je na omejenem in zaprtem območju

(direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člena 15 in 16, ter 2013/33, člen 2(h))

(Glej točke od 216 do 225.)

13.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Direktiva 2013/33 – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pojem pridržanja v smislu teh dveh direktiv – Obveznost državljana tretje države, da mora biti na tranzitnem območju – Vključitev – Pogoji

(Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115 in 2013/33)

(Glej točke od 226 do 231 ter točko 4 izreka.)

14.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Člen 43 – Posebni postopki, ki jih države članice lahko določijo na svojih mejah ali v tranzitnih območjih – Pridržanje prosilca za mednarodno zaščito na tranzitnem območju v okviru takega postopka – Dopustnost – Omejitev – Najdaljše trajanje pridržanja – Trajanje štirih tednov od datuma vložitve prošnje za mednarodno zaščito – Okoliščine množičnega prihoda prosilcev – Nevplivanje

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, členi 31(8), 33 in 43)

(Glej točke od 235 do 248 ter točko 5 izreka.)

15.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Direktiva 2013/33 – Pridržanje – Razlogi – Prosilec za mednarodno zaščito, ki nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb – Izključitev – Razlog, ki posega v spoštovanje materialnih pogojev za sprejem, ki jih je treba priznati navedenemu prosilcu

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/33, člena 8(3), prvi pododstavek, in 17(3))

(Glej točke 250, 251, od 253 do 256 in 267 ter točko 6 izreka.)

16.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Direktiva 2013/33 – Jamstva, zagotovljena pridržanim prosilcem – Obseg – Obveznost preučitve nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja ter sprejetja obrazložene odločbe o odreditvi tega pridržanja – Obveznost držav članic, da določijo sodni nadzor nad zakonitostjo ukrepa pridržanja

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/33, člena 8(2) in (3) ter 9(2), (3) in (5))

(Glej točke od 257 do 261 in 266 ter točko 6 izreka.)

17.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Standardi za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Direktiva 2013/33 – Jamstva, zagotovljena pridržanim prosilcem – Obseg – Najdaljše trajanje pridržanja – Obveznost določitve najdaljšega trajanja – Neobstoj – Pogoji

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/33, člen 9(1))

(Glej točke od 262 do 266 ter točko 6 izreka.)

18.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pridržanje z namenom odstranitve – Razlog – Državljan tretje države, ki bi s svojim ravnanjem lahko ogrozil izvršitev odločbe o vrnitvi v obliki odstranitve – Pojem – Državljan tretje države, ki mu je bila izdana odločba o vrnitvi in nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb – Izključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 15(1))

(Glej točke od 268 do 272 in 281 ter točko 7 izreka.)

19.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pridržanje z namenom odstranitve – Obveznost preučitve nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja ter sprejetja obrazložene odločbe o odreditvi tega pridržanja – Obveznost držav članic, da določijo sodni nadzor nad zakonitostjo ukrepa pridržanja

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 15, od (1) do (3))

(Glej točke od 273 do 277 in 281 ter točko 7 izreka.)

20.      Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115 – Pridržanje z namenom odstranitve – Najdaljše trajanje pridržanja – Trajanje osemnajst mesecev – Posledica izteka tega obdobja – Obveznost takojšnje izpustitve pridržane osebe

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 15, (1) in od (4) do (6))

(Glej točke od 278 do 281 ter točko 7 izreka.)

21.      Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Nacionalna ureditev, ki ne določa sodnega nadzora nad ukrepom pridržanja prosilca za mednarodno zaščito ali državljana tretje države, glede katerega je bila izdana odločba o vrnitvi – Nedopustnost – Obveznosti in pristojnosti nacionalnega sodišča – Obveznost, da se izreče za pristojno za preizkus zakonitosti takega ukrepa – Obveznost neuporabe nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju s pravom Unije – Možnost, da s svojo odločbo nadomesti odločbo upravnega organa, ki je odredil navedeno pridržanje – Možnost, da v primeru nezakonitosti ukrepa pridržanja odredi takojšnjo izpustitev pridržanih oseb

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 15(2), in 2013/33, člen 9(3))

(Glej točke od 290 do 294 in 301 ter točko 8 izreka.)

22.      Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Pravno sredstvo zoper odločbe o priznanju materialnih pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito – Obveznost določitve pravnega sredstva, ki prosilcu, ki ni več pridržan, omogoča uveljavljanje njegove pravice do nastanitve– Nacionalna ureditev, ki ne določa sodnega nadzora nad tako pravico – Nedopustnost – Obveznosti in pristojnosti nacionalnega sodišča – Obveznost, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu za zagotovitev take pravice – Pristojnost za sprejetje začasnih odredb

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/33, člena 17 in 26)

(Glej točke od 296 do 299 in 301 ter točko 8 izreka.)

Povzetek

Namestitev prosilcev za azil ali državljanov tretjih držav, ki jim je bila izdana odločba o vrnitvi, na tranzitno območje Röszke na srbskomadžarski meji je treba opredeliti kot „pridržanje“. Če se po sodnem nadzoru zakonitosti takega pridržanja ugotovi, da so bile zadevne osebe pridržane brez utemeljenega razloga, jih mora sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, s takojšnjim učinkom izpustiti.

Sodišče (veliki senat) se je v sodbi z dne 14. maja 2020, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél‑alföldi Regionális Igazgatóság (C‑924/19 PPU in C‑925/19 PPU), v okviru nujnega postopka izreklo o številnih vprašanjih v zvezi z razlago direktiv 2008/115(1) (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju), 2013/32(2) (v nadaljevanju: Direktiva o postopkih) in 2013/33(3) (v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu), ki so se nanašala na madžarsko ureditev glede pravice do azila in vračanja nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

V obravnavanih zadevah sta afganistanska (zadeva C‑924/19 PPU) oziroma iranska državljan (zadeva C‑925/19 PPU), ki sta na Madžarsko prispela prek Srbije, na tranzitnem območju Röszke, ki je na srbsko‑madžarski meji, vložila prošnje za azil. Te prošnje so bile na podlagi madžarskega prava zavržene kot nedopustne in sprejete so bile odločbe o vrnitvi v Srbijo. Vendar je Srbija zavrnila ponovni sprejem zadevnih oseb na svoje ozemlje, ker pogoji iz sporazuma o ponovnem sprejemu, sklenjenega z Unijo,(4) niso bili izpolnjeni. Madžarski organi na podlagi te odločbe Srbije niso vsebinsko preučili zgoraj navedenih prošenj, ampak so državo vrnitve, navedeno v prvotnih odločbah o vrnitvi, spremenili tako, da so jo nadomestili z državama izvora zadevnih oseb. Te osebe so nato zoper odločbe o spremembi vložile ugovor, ki je bil zavržen. Čeprav v madžarskem pravu tako pravno sredstvo ni določeno, so zadevne osebe pri madžarskem sodišču vložile tožbo za odpravo sklepov o zavrženju njihovega ugovora zoper te odločbe o spremembi in za naložitev organu, pristojnem za odločanje o azilu, da opravi nov azilni postopek. Vložile so tudi tožbi zaradi nedelovanja, povezani z njihovo namestitvijo in zadržanjem na tranzitnem območju Röszke. Najprej so namreč morale prebivati v sektorju tega tranzitnega območja, namenjenem prosilcem za azil, preden jim je bilo nekaj mesecev pozneje naloženo, da prebivajo v sektorju tega območja, namenjenem državljanom tretjih držav, katerih prošnja za azil je bila zavržena ali zavrnjena, kjer so tudi sedaj.

Sodišče je na prvem mestu položaj zadevnih oseb na tranzitnem območju Röszke preučilo z vidika pravil, ki urejajo pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito (Direktiva o postopkih in Direktiva o sprejemu) in položaj nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (Direktiva o vračanju). V zvezi s tem je Sodišče najprej razsodilo, da je treba namestitev zadevnih oseb na to tranzitno območje šteti za ukrep pridržanja. Da je prišlo do te ugotovitve, je pojasnilo, da se pojem „pridržanje“, ki ima enak pomen v okviru navedenih različnih direktiv, nanaša na prisilni ukrep, ki je pogojen z odvzemom in ne zgolj z omejitvijo svobode gibanja zadevne osebe in jo izloči iz preostalega prebivalstva, ker ji nalaga, da je stalno na omejenem in zaprtem območju. Po mnenju Sodišča pa so razmere, ki prevladujejo na tranzitnem območju Röszke, podobne odvzemu prostosti, zlasti ker zadevne osebe tega območja prostovoljno ne morejo zakonito zapustiti v nobeno smer. Zlasti ga ne morejo zapustiti v Srbijo, ker bi srbski organi tak poskus na eni strani šteli za nezakonit in bi zato bile izpostavljene sankcijam, na drugi strani pa bi tvegale, da izgubijo vsakršno možnost za pridobitev statusa begunca na Madžarskem.

Sodišče je nato preučilo skladnost tega pridržanja z zahtevami, ki jih nalaga pravo Unije. Glede zahtev v zvezi s pridržanjem je Sodišče razsodilo, da na podlagi člena 8 Direktive o sprejemu in člena 15 Direktive o vračanju niti prosilca za mednarodno zaščito niti državljana tretje države, glede katerega je bila izdana odločba o vrnitvi, ni mogoče pridržati zgolj zato, ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb. Dodalo je, da člena 8 in 9 Direktive o sprejemu ter člen 15 direktive o vračanju nasprotujejo temu, da bi se prosilec za mednarodno zaščito ali državljan tretje države, glede katerega je bila izdana odločba o vrnitvi, pridržal brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o tem pridržanju ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa.

Sodišče je pojasnilo tudi zahteve v zvezi s pridržanjem in, natančneje, v zvezi z njegovim trajanjem. Glede prosilcev za mednarodno zaščito je presodilo, da člen 9 Direktive o sprejemu ne zahteva, da države članice določijo najdaljše trajanje pridržanja. Vendar mora njihovo nacionalno pravo zagotoviti, da pridržanje traja le tako dolgo, dokler je razlog, ki ga upravičuje, še naprej podan, in da se upravni postopki, povezani s tem razlogom, vodijo skrbno. Nasprotno pa glede državljanov tretjih držav, glede katerih je bila izdana odločba o vrnitvi, iz člena 15 direktive o vračanju izhaja, da njihovo pridržanje, tudi če je podaljšano, ne sme presegati 18 mesecev in ga je mogoče ohraniti le tako dolgo, dokler trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.

Poleg tega je treba glede pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito v posebnem okviru tranzitnega območja upoštevati tudi člen 43 Direktive o postopkih. Iz te določbe izhaja, da lahko države članice prosilcem za mednarodno zaščito naložijo, da ostanejo na njihovih mejah ali na enem od njihovih tranzitnih območij, zlasti da bi pred odločanjem o pravici do vstopa teh prosilcev na svoje ozemlje preučile, ali njihova prošnja ni nedopustna. Vendar pa mora biti odločba sprejeta v štirih tednih, sicer mora zadevna država članica prosilcu zagotoviti pravico do vstopa na svoje ozemlje in njegovo prošnjo obravnavati po splošnem postopku. Države članice v okviru postopka iz člena 43 prosilce za mednarodno zaščito sicer lahko pridržijo na svojih mejah, vendar to pridržanje nikakor ne sme biti daljše od štirih tednov od datuma vložitve prošnje.

Sodišče je nazadnje razsodilo, da mora biti nad zakonitostjo ukrepa pridržanja, kot je pridržanje osebe na tranzitnem območju, mogoč sodni nadzor na podlagi člena 9 Direktive o sprejemu oziroma člena 15 direktive o vračanju. Zato načelo primarnosti prava Unije in pravica do učinkovitega sodnega varstva nacionalnemu sodišču, ki odloča o zadevi, nalagata, da se ob neobstoju nacionalnih določb, ki bi določale tak nadzor, izreče za pristojno za odločanje o tem. Poleg tega mora biti nacionalnemu sodišču, če po nadzoru šteje, da je zadevni ukrep pridržanja v nasprotju s pravom Unije, omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je ta ukrep odredil, nadomesti s svojo in odredi takojšnjo izpustitev zadevnih oseb ali morebiti alternativni ukrep pridržanja.

Poleg tega mora biti prosilcu za mednarodno zaščito, čigar pridržanje, za katero je bilo ugotovljeno, da ni zakonito, je prenehalo, omogočeno, da uveljavlja materialne pogoje za sprejem, do katerih je upravičen med obravnavanjem svoje prošnje. Natančneje, iz člena 17 Direktive o sprejemu izhaja, da ima, če nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, pravico do finančne pomoči, ki mu omogoča nastanitev, ali do nastanitve v naravi. S tega vidika člen 26 Direktive o sprejemu določa, da mora tak prosilec imeti možnost, da pred sodiščem uveljavlja to pravico do nastanitve, pri čemer ima to sodišče možnost, da do sprejetja dokončne odločbe sprejme začasne odredbe. Če na podlagi nacionalnega prava ni pristojno nobeno drugo sodišče, načelo primarnosti prava Unije in pravica do učinkovitega sodnega varstva sodišču, ki mu je zadeva predložena, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu za zagotovitev te pravice do nastanitve.

Sodišče se je na drugem mestu izreklo o pristojnosti nacionalnega sodišča za odločanje o tožbi zadevnih oseb zoper sklep o zavrženju njihovega ugovora zoper spremembo države vrnitve. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je odločba o spremembi države vrnitve, ki je navedena v prvotni odločbi o vrnitvi, tako bistvena, da jo je treba šteti za novo odločbo o vrnitvi. V skladu s členom 13 direktive o vračanju morajo naslovniki take odločbe imeti na voljo učinkovito pravno sredstvo zoper njo, ki mora biti tudi v skladu s pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da lahko države članice sicer določijo, da se odločbe o vrnitvi izpodbijajo pred organi, ki niso sodni organi, vendar mora imeti naslovnik odločbe o vrnitvi, ki jo je sprejel upravni organ, v neki fazi postopka možnost, da njeno pravilnost izpodbija pred vsaj enim sodnim organom. Sodišče je v obravnavani zadevi poudarilo, da lahko zadevne osebe odločbe, ki jih je sprejel policijski organ za tujce in s katerimi je bila spremenjena njihova država vrnitve, izpodbijajo le z vložitvijo ugovora pri organu, pristojnem za odločanje o azilu, in da poznejši sodni nadzor ni zagotovljen. Zadnjenavedeni organ, ki je pod nadzorom ministra, pristojnega za policijo, pa spada v okvir izvršilne oblasti, zato ne izpolnjuje pogoja neodvisnosti, ki se zahteva od sodišča v smislu člena 47 Listine. V takih okoliščinah načelo primarnosti prava Unije in pravica do učinkovitega sodnega varstva nacionalnemu sodišču, ki odloča o zadevi, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu, s katerim se izpodbija odločba o vrnitvi, s katero je bila spremenjena prvotna država vrnitve, in pri tem po potrebi ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki bi mu prepovedovala, da to stori.

Sodišče je na tretjem mestu preučilo razlog za nedopustnost, ki ga določa madžarska zakonodaja in s katerim je bilo utemeljeno zavrženje prošenj za azil. Ta ureditev tako zavrnitev omogoča, če je prosilec na Madžarsko prišel prek ozemlja države, ki je opredeljena kot „varna tranzitna država“, v kateri ni izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva. Sodišče je ob sklicevanju na svojo novejšo sodno prakso(5) potrdilo, da je tak razlog v nasprotju s členom 33 Direktive o postopkih, nato pa je pojasnilo posledice tega za azilni postopek, ker je bilo zavrženje prošenj zadevnih oseb za azil na podlagi tega nezakonitega razloga že potrjeno s pravnomočno sodno odločbo. Po mnenju Sodišča v takem primeru iz Direktive o postopkih, zlasti v povezavi s členom 18 Listine, ki zagotavlja pravico do azila, izhaja, da organu, ki je zavrnil prošnje za azil, teh prošenj ni treba ponovno preučiti po uradni dolžnosti. Vendar lahko zadevne osebe vložijo novo prošnjo, ki bo opredeljena kot „naknadna prošnja“ v smislu Direktive o postopkih. V zvezi s tem, čeprav člen 33 te direktive določa, da se naknadna prošnja, v kateri se ne pojavijo novi elementi ali ugotovitve, lahko šteje za nedopustno, je treba obstoj sodbe Sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da je razlog za nedopustnost, določen v nacionalni zakonodaji, v nasprotju s pravom Unije, šteti za nov element. Poleg tega je Sodišče splošneje razsodilo, da se razlog za nedopustnost iz člena 33 te direktive ne uporablja, če organ, pristojen za odločanje o azilu, ugotovi, da je pravnomočno zavrženje prve prošnje za azil v nasprotju s pravom Unije. Ta ugotovitev nujno velja, kadar tako kot v obravnavanem primeru to nasprotje izhaja iz sodbe Sodišča ali ga je incidenter ugotovilo nacionalno sodišče.


1      Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).


2      Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96).


3      Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, str. 96).


4      Sporazum med Evropsko skupnostjo in Republiko Srbijo o ponovnem sprejemu oseb, ki prebivajo brez dovoljenja, priložen Sklepu Sveta, z dne 8. novembra 2007 (UL 2007, L 334, str. 45).


5      Sodba z dne 19. marca 2020, Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (Tompa) (C‑564/18, EU:C:2020:218).