SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 22. junija 2006(*)
„Direktiva Sveta 92/43/EGS − Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst − Odločba Komisije 2004/69/ES − Seznam območij, pomembnih za Skupnost, za alpsko biogeografsko regijo − Ničnostna tožba − Nedopustnost“
V zadevi T‑136/04,
Rasso Freiherr von Cramer-Klett, stanujoč v Aschau im Chiemgau (Nemčija),
Rechtlerverband Pfronten, s sedežem v Pfrontnu (Nemčija),
ki ju zastopata T. Schönfeld in L. Thum, odvetnika,
tožeči stranki,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. van Beek in B. Schima, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Republike Finske, ki jo zastopata T. Pynnä in A. Guimaraes-Purokoski, zastopnici,
intervenient,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2004/69/ES z dne 22. decembra 2003 o sprejetju seznama območij, pomembnih za Skupnost, za alpsko biogeografsko regijo na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS (UL 2004, L 14, str. 21),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, I. Labucka in V. Trstenjak, sodnici,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni in dejanski okvir
1 Svet je 21. maja 1992 sprejel Direktivo 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, str. 7, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih).
2 V skladu s členom 2(1) je cilj Direktive o habitatih prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti z ohranjanjem naravnih habitatov in prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na evropskem ozemlju držav članic, za katerega se uporablja Pogodba ES.
3 V členu 2(2) Direktive je določeno, da so ukrepi, sprejeti na podlagi te direktive, namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v interesu Skupnosti.
4 V skladu s šesto uvodno izjavo Direktive o habitatih je treba zato, da se zagotovi obnovitev ali vzdrževanje ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje.
5 V skladu s členom 3(1) Direktive o habitatih to omrežje, imenovano „Natura 2000“, obsega posebna ohranitvena območja in posebna območja varstva, ki so jih države članice določile na podlagi Direktive Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, str. 1).
6 V skladu s členom 1(l) Direktive o habitatih je posebno ohranitveno območje opredeljeno kot „območje, pomembno za Skupnost, ki ga države članice določijo z zakonskim, upravnim in/ali pogodbenim aktom in kjer se uporabljajo potrebni ohranitveni ukrepi za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in/ali populacij vrst, za katere je bilo območje določeno“.
7 Člen 4 Direktive o habitatih določa postopek določanja posebnih ohranitvenih območij v treh fazah. V skladu z odstavkom 1 te določbe vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II k Direktivi o habitatih so na njih prisotni. V treh letih od notifikacije Direktive o habitatih se ta seznam pošlje Komisiji skupaj z informacijami o vsakem območju.
8 V skladu s členom 4(2) Direktive o habitatih Komisija na podlagi teh seznamov in meril iz Priloge III k navedeni direktivi ter v soglasju z vsako državo članico izdela osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost. Seznam območij, pomembnih za Skupnost, sprejme Komisija skladno s postopkom iz člena 21 Direktive o habitatih. V skladu s členom 4(3) se ta seznam izdela v šestih letih od notifikacije o Direktivi o habitatih.
9 V členu 4(4) Direktive je določeno, da takoj ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2 istega člena, zadevna država članica čim prej in najpozneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje in določi prednostne naloge glede na pomembnost območij za ohranjanje ali obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitatnega tipa iz Priloge I ali vrste iz Priloge II ter za usklajenost Nature 2000 in glede na nevarnost, da bi se ta območja razvrednotila ali uničila.
10 V Direktivi o habitatih je v členu 4(5) določeno, da takoj, ko je območje uvrščeno na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga je sprejela Komisija, zanj veljajo določbe člena 6, od (2) do (4), Direktive o habitatih.
11 V skladu s členom 6 Direktive o habitatih:
„1. Za posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih.
2. Države članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.
3. Pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele po tem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.
4. Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt zaradi nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. O sprejetih izravnalnih ukrepih obvesti Komisijo.
Če je zadevno območje območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“
12 Odločba Komisije 2004/69/ES z dne 22. decembra 2003 o sprejetju seznama območij, pomembnih za Skupnost, za alpsko biogeografsko regijo na podlagi Direktive Sveta 92/43/EGS (UL 2004, L 14, str. 21, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je bila sprejeta na podlagi člena 4(2), tretji pododstavek, navedene direktive. Med območji s seznama, pomembnimi za Skupnost, sta naslednji območji:
– DE 8239304 Hochries-Laubensteingebiet und Spitzstein;
– DE 8429303 Kienberg mit Magerrasen im Tal der Steinacher Ach.
13 Prva tožeča stranka je lastnik zemljišča na območju, pomembnem za Skupnost, z oznako DE 8239304. Druga tožeča stranka je družba civilnega prava, ki združuje lastnike zemljišč na območju, pomembnem za Skupnost, z oznako DE 8429303. Tožeči stranki izkoriščata svoje gozdove v okviru podjetij, ki so bila ustanovljena za ta namen.
Postopek
14 Tožeči stranki sta to tožbo vložili z vlogo, vloženo 8. aprila 2004 v tajništvu Sodišča prve stopnje.
15 Republika Finska (v nadaljevanju: intervenient) je z vlogo, vloženo 2. septembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, predlagala intervencijo v tem postopku v podporo Komisiji. Predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 14. oktobra 2004 dopustil to intervencijo. Intervenient je predložil vlogo, omejeno na dopustnost tožbe. Tožeči stranki in Komisija na to vlogo niso dale pripomb.
16 Komisija je z vlogo, vloženo 28. septembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, vložila ugovor nedopustnosti v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sta svoja stališča o tem ugovoru predložili 17. novembra 2004.
Predlogi strank
17 V ugovoru nedopustnosti je Komisija predlagala, naj Sodišče prve stopnje:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
18 Intervenient je v svoji intervencijski vlogi predlagal Sodišču prve stopnje, naj tožbo zavrže kot nedopustno.
19 Tožeči stranki sta v svojih stališčih na ugovor nedopustnosti predlagali, naj Sodišče prve stopnje:
– zavrne ugovor nedopustnosti;
– razglasi izpodbijano odločbo za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
20 Če v skladu s členom 114 Poslovnika ena od strank zahteva, naj Sodišče prve stopnje odloči o nedopustnosti in zadeve ne obravnava po temelju, se postopek o ugovoru nedopustnosti nadaljuje ustno, razen če Sodišče prve stopnje ne odloči drugače. V tem primeru Sodišče prve stopnje presoja, da je na podlagi listin v spisu dovolj seznanjeno z zadevo in odloči, da ustni postopek ni potreben.
Trditve strank
21 Komisija predvsem zatrjuje, da tožeči stranki nimata pravnega interesa.
22 Komisija meni, da je izpodbijana odločba le izvedbeni ukrep v smislu sodbe Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji (60/81, Recueil, str. 2639, točka 10). Izpodbijana odločba je po njenem mnenju akt, zoper katerega tožba ni mogoča, če se s sprejetjem seznama območij, pomembnih za Skupnost, ne zaključi postopek, katerega cilj je vzpostavitev omrežja Natura 2000.
23 Komisija poudarja, da izpodbijana odločba nima neposrednega vpliva na pravni položaj tožečih strank. Po njenem mnenju bi morebitni pravni učinki na tožeči stranki nastali le, če bi nacionalni organi sprejeli ukrepe v skladu z Direktivo o habitatih in izpodbijano odločbo.
24 Komisija je zato mnenja, da izpodbijana odločba nikakor ni posegla v pravno sfero tožečih strank. Ker tožeči stranki nimata pravnega interesa, nimata pravice vložiti ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES.
25 Komisija podredno ugotavlja, da izpodbijana odločba tožečih strank ne zadeva niti neposredno niti posamično.
26 Kar zadeva neposredne interese tožečih strank, Komisija meni, da posledice sprejetja seznama območij, pomembnih za Skupnost, in sicer obveznost držav članic, da opredelijo območja kot posebna ohranitvena območja in zanje določijo ukrepe ohranjanja, ne nastanejo samodejno. Čeprav seznam območij določa obvezen obseg območij ter naravne habitatne tipe in vrste, ki jih je treba zaščititi, naj bi države članice delno obdržale pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede ukrepov ohranjanja iz člena 6(1) Direktive o habitatih. Samo ti ukrepi naj bi lahko vplivali na pravni položaj tožečih strank. Ne bi naj torej bilo mogoče, da bi izpodbijana odločba neposredno prizadela tožeči stranki.
27 Komisija dodaja, da tudi iz člena 4(5) Direktive o habitatih, ki določa, da se za območje uporabljajo določbe člena 6, od (2) do (4), navedene direktive, ko je območje uvrščeno na seznam iz odstavka 2, tretji pododstavek, ne izhaja, da to neposredno zadeva tožeči stranki. V zvezi s tem zatrjuje, da člen 6(2) Direktive o habitatih nalaga obveznost, da se prepreči slabšanje stanja in vznemirjanje območja. Člen 6(3) in (4) iste direktive naj bi določal postopek za dovoljenje načrtov in projektov, ki bi lahko vplivali na območje. V obeh primerih naj bi šlo za obveznosti, ki jih imajo države članice, ne pa posamezniki.
28 Komisija iz tega sklepa, da ker izpodbijana odločba nima nobenega neposrednega učinka na pravni položaj tožečih strank, ju ta odločba ne zadeva neposredno in zato ne moreta vložiti ničnostne tožbe.
29 Kar zadeva posamično prizadetost, Komisija meni, da izpodbijana odločba ne opredeljuje niti pravic niti obveznosti lastnikov zemljišč, temveč le določa seznam območij, za katera se nato uporabljajo drugi predpisi, ki prav tako niso povezani z lastništvom zemljišč. Namen teh predpisov naj bi bil varovanje območij pred slabšanjem ohranitvenega stanja ne glede na vzroke takšnega slabšanja.
30 Ker izpodbijana odločba lastnikom zemljišč ne nalaga nobene obveznosti, Komisija meni, da naj tožeči stranki ne bi mogli trditi, da naj bi vplivala na njune posebne pravice ali jima povzročila izjemno škodo, ki ju razločuje od drugih gospodarskih subjektov. Čeprav priznava, da bi Odločba tožečima strankama lahko naložila obveznosti, bi to izhajalo iz objektivno določene okoliščine, in sicer zemljepisnega položaja območij iz priloge.
31 Po mnenju Komisije naj tožeči stranki prav tako ne bi bili posebej razločevani zaradi tega, ker naj bi morala Komisija v skladu s posebnimi predpisi upoštevati posledice akta, ki ga namerava sprejeti, na položaj tožečih strank. Po njenem mnenju se za postopek, po katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, lahko uporabljajo izključno znanstvena merila, povezana z varovanjem narave. Prav tako ni bilo nobenega predpisa prava Skupnosti, ki bi Komisiji nalagal, naj za sprejetje izpodbijane odločbe upošteva postopek, v okviru katerega bi tožeči stranki lahko uveljavljali svoje pravice, na primer pravico biti slišan.
32 Komisija meni, da izpodbijana odločba tožečih strank torej ne zadeva posamično. S stališča vsega, kar je bilo prej navedeno, Komisija predlaga, naj se tožba zavrže kot nedopustna.
33 Intervenient podpira utemeljitve Komisije in prav tako predlaga, naj se ugotovi nedopustnost te tožbe.
34 Kar zadeva neposredno prizadetost tožečih strank, dodaja, da izpodbijana odločba državam članicam očitno dopušča možnost, da nekatere ukrepe sprejmejo ali pa ne. Vplivi izpodbijane odločbe bodo zato odvisni od tega, kako bodo nacionalni organi uveljavljali svojo diskrecijsko pravico.
35 Kar zadeva posamično prizadetost tožečih strank, je intervenient mnenja, da jima izpodbijana odločba ne preprečuje, da bi uveljavljali svoje izključne pravice in jima pravic ne odreka. Ta odločba dejansko ne ureja pravic in obveznosti tožečih strank, temveč določa le seznam geografsko opredeljenih območij. Morebitni negativni vplivi, navedeni v tožbi, so le posredne posledice izpodbijane odločbe.
36 Po mnenju intervenienta je treba poleg tega ugotoviti, da izpodbijana odločba ne zadeva tožečih strank kot lastnikov izključnih pravic. Tudi če bi predpostavili, da vpliva nanje, bi vplivala le zato, ker so lastniki zemljišč, enako kakor bi vplivala tudi na pravni položaj vseh lastnikov zemljišč iz priloge.
37 Intervenient še poudarja, da tudi če izpodbijana odločba dopušča, da se po potrebi določijo lastniki zemljišč iz Priloge I k odločbi, to nikakor ne pomeni, da je treba tožeči stranki obravnavati, kot da ju to zadeva posamično, ker se ta odločba uporablja v skladu z dejanskim objektivnim stanjem, opredeljenim v odločbi, in sicer naravno vrednostjo zemljišč (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 6. septembra 2004 v zadevi SNF proti Komisiji, T‑213/02, ZOdl., str. II‑3047, točka 59, in navedeno sodno prakso).
38 Tožeči stranki zatrjujeta, da ju izpodbijana odločba zadeva neposredno in posamično.
39 Glede neposredne prizadetosti se tožeči stranki sklicujeta na člen 4(5) Direktive o habitatih, ki določa, da zaradi sprejetja izpodbijane odločbe velja prepoved slabšanja na območjih iz te odločbe, kot je določeno v členu 6(2) Direktive o habitatih in postopku za dovoljenje načrtov in projektov iz odstavkov 3 in 4 istega člena. Tožeči stranki menita, da ju zgoraj navedene obveznosti, čeprav se nanašajo na države članice, kljub temu neposredno zadevajo, ker na podlagi člena 6 nastajajo neposredne obveznosti ukrepanja tudi zanju. Po mnenju tožečih strank člen 6, od (2) do (4), Direktive o habitatih državam članicam ne dopušča nobene možnosti za odločanje po prostem preudarku.
40 Glede posamične prizadetosti sta tožeči stranki mnenja, da je neizpodbitno, da se pravne težave, s katerimi se srečujeta, ne razlikujejo bistveno od težav, ki jih imajo drugi lastniki zemljišč na območjih iz izpodbijane odločbe. Po njihovem mnenju je treba kljub temu kot referenčno skupino obravnavati zemljiške lastnike Skupnosti v celoti.
41 Dodajata, da bi iz določb člena 6, od (2) do (4), Direktive o habitatih lahko izhajale omejitve uporabe njune lastnine. Geografski položaj zemljišč bi lahko bil navezna okoliščina za izpodbijano odločbo, ker se sistem Direktive sklicuje le nanjo. Neizpodbitno naj bi bilo, da tožeči stranki nimata nobene možnosti pravnega sredstva proti tej direktivi, saj ju ta ne zadeva neposredno in posamično.
42 Tožeči stranki zato menita, da bi zahteve po učinkovitem sodnem varstvu izgubile svoj smisel, če lastnikov ne bi obravnavali kot posamično prizadetih zaradi izpodbijane odločbe, ker so našteti le zaradi geografskega položaja zemljišč, katerih lastniki so.
Presoja Sodišča prve stopnje
43 V skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES „[f]izične ali pravne osebe lahko […] sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe, naslovljene na drugo osebo“.
44 Ker ni sporno, da tožeči stranki nista naslovnika izpodbijane odločbe, je treba preveriti, ali ju ta odločba zadeva neposredno in posamično.
45 Kar zadeva neposredno prizadetost tožečih strank v tem primeru, je treba poudariti, da je pogojena s tem, da ima izpodbijana odločba neposreden učinek na njun pravni položaj in da naslovnikom ukrepa, ki so dolžni ta ukrep izvajati, ne dopušča nobenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, saj gre za samodejni ukrep, ki izhaja iz same ureditve Skupnosti brez uporabe drugih izvedbenih predpisov (glej sodbo Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 43, in navedeno sodno prakso ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 2000 v zadevi Salamander in drugi proti Parlamentu in Svetu, T‑172/98, od T‑175/98 do T‑177/98, Recueil, str. II‑2487, točka 52).
46 To pomeni, da če neka institucija na državo članico naslovi akt Skupnosti in je ukrep, ki ga mora država članica sprejeti za izvedbo tega akta, samodejen ali če zaradi tega akta nastanejo nesporne posledice, ta akt neposredno zadeva vse osebe, na katere tak ukrep vpliva. Če pa nasprotno akt državi članici dopušča možnost ukrepanja ali neukrepanja ali je ne obvezuje, da bi ukrepala v točno določenem smislu, je ukrepanje ali neukrepanje države članice tisto, ki neposredno prizadene zadevno osebo in ne sam akt (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. septembra 2002 v zadevi Japan Tobacco in JT International proti Parlamentu in Svetu, T‑223/01, Recueil, str. II‑3259, točka 46).
47 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni mogoče trditi, da izpodbijana odločba, ki za območja, pomembna za Skupnost, določa območja na nemškem ozemlju, na katerih imata tožeči stranki zemljišča, sama po sebi vpliva na pravni položaj tožečih strank. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobene določbe glede ureditve varstva območij, pomembnih za Skupnost, kot so ohranitveni ukrepi ali postopki za dovoljenje. Odločba torej ne vpliva niti na pravice in obveznosti lastnikov zemljišč niti na uresničevanje teh pravic. V nasprotju s trditvijo tožečih strank uvrstitev teh območij na seznam območij, pomembnih za Skupnost, gospodarskih subjektov ali zasebnikov v ničemer ne zavezuje .
48 V členu 4(4) Direktive o habitatih je določeno, da kadar Komisija določi neko območje za območje, pomembno za Skupnost, zadevna država članica določi to območje za „posebno ohranitveno območje“ najpozneje v šestih letih. V zvezi s tem je v členu 6(1) Direktive o habitatih navedeno, da države članice sprejmejo potrebne ohranitvene ukrepe za posebna ohranitvena območja, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov in vrst, ki so na njih prisotne.
49 V Direktivi o habitatih je v členu 4(5) prav tako določeno, da za območje takoj, ko je uvrščeno na seznam območij, pomembnih za Skupnost, veljajo določbe člena 6, od (2) do (4).
50 Tako je v členu 6(2) Direktive o habitatih določeno, da morajo države članice storiti vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, če bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive.
51 V členu 6(3) Direktive o habitatih je tudi določeno, da je treba pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam lahko pomembno vplival na območje, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic za območje glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje pristojni državni organi soglašajo s projektom šele po tem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja. Glede tega je v členu 6(4) Direktive o habitatih določeno, da v primeru, če je kljub negativni presoji posledic za območje treba tak projekt izvesti zaradi nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, država članica sprejme vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000.
52 Glede zgoraj navedenih obveznosti, ki jih zadevne države članice sprejmejo potem, ko so območja, pomembna za Skupnost, določena z izpodbijano odločbo, je treba ugotoviti, da nobena od teh obveznosti ne velja neposredno za tožeči stranki. Dejansko mora za vse te obveznosti zadevna država članica sprejeti akt, v katerem določi, na kakšen način namerava izpolniti zadevno obveznost, naj gre za potrebne ohranitvene ukrepe (člen 6(1) Direktive o habitatih), ustrezne ukrepe za preprečitev slabšanja območja (člen 6(2) Direktive o habitatih) ali pridobitev soglasja pristojnih državnih organov za projekt, ki bi lahko pomembno vplival na območje (člen 6(3) in (4) Direktive o habitatih).
53 Iz Direktive o habitatih, na podlagi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, torej izhaja, da Direktiva zavezuje državo članico, kar zadeva zastavljene cilje, nacionalnim organom pa obenem prepušča pristojnost za sprejetje potrebnih ohranitvenih ukrepov in vodenja postopkov za dovoljenja. Dejstvo, da se mora pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki se tako prizna državam članicam, izvajati v skladu s cilji Direktive o habitatih, na to ugotovitev ne vpliva.
54 Iz vsega navedenega izhaja, da izpodbijana odločba tožečih strank ne zadeva neposredno v smislu člena 230, četrti pododstavek, ES in da je treba zato tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali sporna odločba zadeva tožeči stranki posamično.
55 Čeprav tožeči stranki ne moreta zahtevati razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, bosta lahko izpodbijali ukrepe, sprejete na podlagi člena 6 Direktive o habitatih, zaradi katerih sta prizadeti, in v tem okviru imata še vedno možnost sklicevanja na nezakonitost te direktive pred nacionalnimi sodišči, ki odločajo ob upoštevanju člena 234 ES (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1998 v zadevi Kruidvat proti Komisiji, C‑70/97 P, Recueil, str. I‑7183, točki 48 in 49, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2000 v zadevi Conseil national des professions de l’automobile in drugi proti Komisiji, T‑45/00, Recueil, str. II‑2927, točka 26).
Stroški
56 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
57 V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika države članice, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. V obravnavani zadevi je torej treba Republiki Finski naložiti plačilo njenih stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
sklenilo:
1) Tožba se zavrže kot nedopustna.
2) Tožeče stranke nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.
3) Republika Finska nosi svoje stroške.
Razglašeno v Luxembourgu, 22. junija 2006.
E. Coulon | | R. García-Valdecasas |