SKLEP SODIŠČA (senat za dopustitev pritožb)
z dne 7. aprila 2022(*)
„Pritožba – Blagovna znamka Evropske unije – Dopustitev pritožb – Člen 170b Poslovnika Sodišča – Predlog, ki dokazuje pomembnost vprašanja za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije – Dopustitev pritožbe“
V zadevi C‑801/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 17. decembra 2021,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo D. Hanf, V. Ruzek, D. Gaja in E. Markakis, agenti,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
Indo European Foods Ltd s sedežem v Harrowu (Združeno kraljestvo),
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (senat za dopustitev pritožb),
v sestavi L. Bay Larsen, podpredsednik Sodišča, I. Jarukaitis in D. Gratsias (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
ob upoštevanju predloga sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca M. Szpunarja
sprejema naslednji
Sklep
1 Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. oktobra 2021, Indo European Foods/EUIPO – Chakari (Abresham Super Basmati Selaa Grade One World’s Best Rice) (T‑342/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:651), s katero je to, prvič, razveljavilo odločbo četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 2. aprila 2020 (zadeva R 1079/2019-4) (v nadaljevanju: sporna odločba) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Indo European Foods Ltd in Hamidom Ahmadom Chakarijem in, drugič, tožbo v preostalem zavrnilo.
Predlog za dopustitev pritožbe
2 Na podlagi člena 58a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je za obravnavo pritožb, vloženih zoper odločitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na odločbo neodvisnega odbora za pritožbe pri EUIPO, potrebna predhodna dopustitev Sodišča.
3 V skladu s členom 58a, tretji odstavek, tega statuta se pritožba v celoti ali delno dopusti v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Poslovniku Sodišča, kadar odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.
4 V skladu s členom 170a(1) Poslovnika pritožnik v primerih iz člena 58a, prvi odstavek, navedenega statuta svoji pritožbi priloži predlog za dopustitev pritožbe, v katerem navede pomembno vprašanje, ki ga pritožba odpira za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, in ki vsebuje vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da o tem predlogu odloči.
5 V skladu s členom 170b(1) in (3) tega poslovnika Sodišče z obrazloženim sklepom čim prej odloči o predlogu za dopustitev pritožbe.
Trditve pritožnika
6 EUIPO v utemeljitev predloga za dopustitev pritožbe trdi, da se z edinim pritožbenim razlogom postavljajo vprašanja, ki so pomembna za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
7 V zvezi s tem EUIPO na prvem mestu opozarja na vsebino edinega pritožbenega razloga in štirih delov, iz katerih je sestavljen.
8 Prvič, EUIPO navaja, da s svojim edinim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 28 izpodbijane sodbe presodilo, da obravnavana zadeva ni postala brezpredmetna in da pravni interes tožeče stranke na prvi stopnji, družbe Indo European Foods, obstaja, kršilo nujni in temeljni pogoj vsakega sodnega postopka, ki se nanaša na ohranitev predmeta spora in pravnega interesa do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar določa ustaljena sodna praksa, zlasti točka 42 sodbe z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322), in na kar je opozorjeno v točkah od 63 do 68 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle v zadevi Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija (C‑560/18 P, EU:C:2019:1052).
9 Drugič, EUIPO navaja, da s prvim delom edinega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 19 do 21 in 23 izpodbijane sodbe sklepalo, da predmet tožbe obstaja zgolj zato, ker konec prehodnega obdobja, določenega s členoma 126 in 127 Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: Sporazum o izstopu), ki je bil sprejet 17. oktobra 2019 in je začel veljati 1. februarja 2020, ni mogel vplivati na zakonitost predhodno sprejete sporne odločbe.
10 V zvezi s tem EUIPO trdi, da je Splošno sodišče v točki 19 izpodbijane sodbe napačno razlagalo zahtevo v zvezi s pravnim interesom in jo izkrivilo, ker je zavrnilo preučitev, ali so elementi, ki so se pojavili po izdaji sporne odločbe, taki, da bi tožbi odvzeli njen predmet, in ker se je v zvezi s tem oprlo izključno na to, da ti elementi ne morejo postaviti pod vprašaj zakonitosti navedene odločbe. Splošno sodišče naj bi s tako razlago na eni strani zamenjalo postopkovne in predhodne zahteve, ki veljajo za preizkus vsake tožbe tako v zvezi z ohranitvijo predmeta te tožbe kot v zvezi s pravnim interesom tistega, ki jo je vložil, s poznejšim nadzorom zakonitosti izpodbijane odločbe. Na drugi strani naj bi pravnemu interesu odvzelo njegovo lastno funkcijo, ki je – neodvisno od razprave o utemeljenosti tožbe – zagotoviti dobro upravljanje postopkov, da bi se preprečilo, da bi se sodišču predložila povsem hipotetična vprašanja.
11 Tretjič, EUIPO navaja, da z drugim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni in concreto presodilo obstoja pravnega interesa družbe Indo European Foods, pri čemer se opira zlasti na sodbo z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331, točka 65). Splošno sodišče naj tako ne bi preučilo, ali lahko tožba, ki je bila vložena pri njem, v primeru razglasitve ničnosti sporne odločbe stranki, ki jo je vložila, prinese korist.
12 Po mnenju EUIPO Splošno sodišče namreč s tem, da se je v točkah od 17 do 20 izpodbijane sodbe osredotočilo na dejstvo, da se je bilo na datum sprejetja sporne odločbe mogoče sklicevati na prejšnjo pravico, zaščiteno v Združenem kraljestvu, v utemeljitev ugovora, ki ga je vložila družba Indo European Foods, ni odgovorilo na vprašanje, ali registracija prijavljene znamke, katere ozemeljsko varstvo se ne bo nikoli razširilo na Združeno kraljestvo zaradi izstopa te države iz Unije in zaradi konca prehodnega obdobja, še vedno lahko škoduje pravnim interesom družbe Indo European Foods, varovanim z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).
13 Četrtič, EUIPO s tretjim delom edinega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče zaradi dveh napačnih uporab prava, na kateri se nanašata prvi in drugi del tega pritožbenega razloga, ni upoštevalo posebnih okoliščin zadeve, na podlagi katerih bi moralo ugotoviti, da družba Indo European Foods ni izpolnila svoje obveznosti dokazati nadaljnji obstoj svojega pravnega interesa po koncu prehodnega obdobja. EUIPO pa meni, da nič ne kaže na to, da bi ta pravni interes še naprej obstajal.
14 EUIPO namreč na eni strani v zvezi z uporabo ratione temporis sistema, vzpostavljenega z Uredbo 2017/1001, trdi, da ker je prejšnja blagovna znamka izginila med postopkom z ugovorom in je ni bilo več mogoče uveljavljati na podlagi te uredbe, med to blagovno znamko in prijavo blagovne znamke Evropske unije ne more več priti do nobenega navzkrižja. Posledično bi moralo Splošno sodišče v obravnavanem primeru presoditi „posebno prednost“, ki bi jo družba Indo European Foods lahko imela od razglasitve ničnosti sporne odločbe, glede na to, da naj bi bila prijavljena blagovna znamka Evropske unije registrirana šele po koncu prehodnega obdobja, to je na datum, ko nasprotujoči si blagovni znamki ne bi mogli sočasno izpolnjevati svoje bistvene funkcije.
15 Na drugi strani EUIPO v zvezi z uporabo ratione loci navedenega sistema trdi, da glede na temeljno načelo teritorialnosti pravic intelektualne lastnine iz člena 1(2) Uredbe 2017/1001 ne more priti do nobenega navzkrižja med prijavljeno blagovno znamko Evropske unije, ki po njeni registraciji v Združenem kraljestvu ne bo varovana, in prejšnjo znamko, ki ostaja varovana izključno na ozemlju Združenega kraljestva.
16 Petič, EUIPO navaja, da s četrtim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da mu je v točki 27 izpodbijane sodbe naložilo obveznost, naj ne upošteva učinkov, ki izhajajo iz člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu. Tako bi moral EUIPO, da bi izpolnil to obveznost, preučiti ali celo zavrniti zahtevo za registracijo zadevne blagovne znamke Evropske unije, s čimer bi kršil člen 1(2) in člen 8(4) Uredbe 2017/1001, ki izražata temeljno načelo teritorialnosti.
17 EUIPO na drugem mestu trdi, da njegov edini pritožbeni razlog odpira pomembno vprašanje za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije, ker se nanaša na pravila, ki imajo v pravnem redu Unije temeljno mesto, in sicer na eni strani na horizontalno zahtevo „ustavnega pomena“ (sklepni predlogi generalne pravobranilke E. Sharpston v zadevi Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:214, točka 42) glede obstoja pravnega interesa in na drugi strani na načelo teritorialnosti, na načelo enotnega značaja blagovne znamke Evropske unije in na posebno naravno postopkov z ugovorom ob upoštevanju temeljnega pojma bistvene funkcije blagovne znamke, ki tvorijo same stebre prava intelektualne lastnine in sistema blagovne znamke Evropske unije, in to v splošnem kontekstu konca prehodnega obdobja. V zvezi s tem navaja štiri trditve.
18 Prvič, EUIPO poudarja horizontalnost zahteve po nadaljnjem obstoju pravnega interesa. Splošno sodišče pa naj bi s tem, da je iz dejstva, da se je prehodno obdobje, določeno v Sporazumu o izstopu, končalo po sporni odločbi, sklepalo, da je tožba ohranila svoj predmet in da tako dejstvo torej ne more vplivati na zakonitost te odločbe, odstopilo od ustaljene sodne prakse Sodišča v zvezi s samostojnostjo zahteve po ohranitvi pravnega interesa in potrebe po presoji te zahteve in concreto.
19 Drugič, EUIPO trdi, da bo zlasti glede na to, da je izpodbijana sodba objavljena in prevedena v vse jezike Unije ter da je povzetek sodbe vključen v seznam sodne prakse Sodišča, napačna razlaga Splošnega sodišča glede obsega zahteve v zvezi z nadaljnjim obstojem pravnega interesa precedens za prihodnje zadeve, brez gotovosti glede vprašanja, ali se bo navedeni precedens uporabljal ne glede na zadevno področje ali zgolj v okviru sporov v zvezi z blagovno znamko Evropske unije.
20 EUIPO meni, da je namen odložilnega učinka tožb, vloženih pri Splošnem sodišču, okrepiti potrebo po presoji in concreto vprašanja, ali tožba ohrani predmet, to je vprašanja, ali bi njen izid lahko strankam prinesel posebno prednost. Težko naj bi bilo namreč razumeti, zakaj logika, na kateri temelji zahteva po veljavnosti prejšnje pravice pred datumom, ko EUIPO sprejme odločitev, ne bi bila upoštevna za ugotovitev, ali tožba pred Splošnim sodiščem ohrani svoj predmet, zgolj zato, ker je EUIPO sprejel začasno odločitev.
21 Tretjič, EUIPO poudarja, da je Splošno sodišče v zvezi z vprašanjem prenehanja prejšnje pravice med postopkom izdalo nasprotujoče si odločbe v zvezi z uporabo zahteve nadaljnjega obstoja pravnega interesa. V zvezi s tem navaja sodbi z dne 15. marca 2012, Cadila Healthcare/UUNT – Novartis (ZYDUS) (T‑288/08, neobjavljena, EU:T:2012:124, točka 22), in z dne 8. oktobra 2014, Fuchs/UUNT – Les Complices (Zvezda v krogu) (T‑342/12, EU:T:2014:858, točke od 26 do 29), ter sklepa z dne 26. novembra 2012, MIP Metro/UUNT – Real Seguros (real,- BIO) (T‑549/11, neobjavljen, EU:T:2012:622, točka 23), in z dne 4. julija 2013, Just Music Fernsehbetriebs/UUNT – France Télécom (Jukebox) (T‑589/10, neobjavljen, EU:T:2013:356, točka 36). Navaja tudi, da je imelo Sodišče priložnost to vprašanje obravnavati le na kratko v posebnem kontekstu, in sicer v okviru sklepa z dne 8. maja 2013, Cadila Healthcare/UUNT (C‑268/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:296), tako da iz njega ni mogoče izpeljati splošnega načela, v skladu s katerim bi bilo sodišču Unije pri presoji nadaljnjega obstoja pravnega interesa prepovedano upoštevati dejstva, katerih učinki so poznejši od odločbe, ki se izpodbija pred njim.
22 EUIPO meni, da ker je vložitev zahteve za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti v okviru sporov s področja intelektualne lastnine običajno obrambno sredstvo, so smernice Sodišča nujne za razjasnitev vprašanja učinkov, povezanih z izgubo prejšnje pravice med postopkom, ki je za uporabnike sistema blagovne znamke Evropske unije bistvenega pomena. Razlaga sodišča Unije bi lahko znatno vplivala na to, kako bodo nacionalna sodišča v celotni Uniji uporabljala zahtevo po nadaljnjem obstoju pravnega interesa, zlasti kar zadeva posledice, ki jih je treba izpeljati iz prenehanja prejšnje pravice v okviru sodnega postopka, ki še poteka.
23 Četrtič, EUIPO trdi, da se s to pritožbo glede na točko 27 izpodbijane sodbe postavlja tudi pomembno postopkovno vprašanje, ki ni omejeno na področje prava intelektualne lastnine, in sicer vprašanje posledic pravila, v skladu s katerim se mora avtor akta, ki je bil razglašen za ničnega, pri sprejemanju nadomestnega akta sklicevati na datum, ko je bil ta sprejet. Postavljalo naj bi se namreč vprašanje, ali je to pravilo mogoče razširiti tako, da od EUIPO zahteva, da pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje ne upošteva učinkov člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu in da tako preuči zadevni relativni razlog za zavrnitev glede na ozemlje, na katerem prijavljena znamka nikakor ne bo deležna nobenega varstva, kar bi bilo v nasprotju s sistematiko in namenom člena 8 Uredbe 2017/1001.
Presoja Sodišča
24 Uvodoma je treba poudariti, da mora pritožnik dokazati, da so vprašanja, ki jih odpira njegova pritožba, pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 20 in navedena sodna praksa).
25 Poleg tega mora predlog za dopustitev pritožbe, kot izhaja iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 170a(1) in členom 170b(4) Poslovnika, vsebovati vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da odloči o dopustitvi pritožbe in da v primeru delne dopustitve pritožbe ugotovi pritožbene razloge ali dele pritožbe, na katere se mora nanašati odgovor na pritožbo. Glede na to, da je namen mehanizma predhodne dopustitve pritožb iz člena 58a tega statuta namreč omejiti nadzor Sodišča na vprašanja, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, mora Sodišče v okviru pritožbe preučiti samo razloge, ki odpirajo taka vprašanja, kar pa mora dokazati pritožnik (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 21 in navedena sodna praksa).
26 Tako je treba v predlogu za dopustitev pritožbe vsekakor jasno in natančno navesti razloge, na katerih temelji pritožba, z enako natančnostjo in jasnostjo opredeliti pravno vprašanje, ki se postavlja v vsakem pritožbenem razlogu, pojasniti, ali je to vprašanje pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, ter konkretno predstaviti razloge, iz katerih je navedeno vprašanje pomembno glede na navedeno merilo. Zlasti v zvezi s pritožbenimi razlogi je treba v predlogu za dopustitev pritožbe navesti določbo prava Unije ali sodno prakso, ki naj bi bila kršena s sodbo ali sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, na kratko opisati, kako je Splošno sodišče domnevno napačno uporabilo pravo, in navesti, v kakšnem obsegu je ta napačna uporaba prava vplivala na izid sodbe ali sklepa, ki se izpodbija s pritožbo. Če navedena napačna uporaba prava izhaja iz neupoštevanja sodne prakse, je treba v predlogu za dopustitev pritožbe na kratko, vendar jasno in natančno navesti, prvič, v čem je navedeno protislovje, tako da se opredelijo tako točke sodbe ali sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, ki jih pritožnik izpodbija, kot tudi točke odločitve Sodišča ali Splošnega sodišča, ki naj ne bi bile upoštevane, in drugič, konkretne razloge, iz katerih tako protislovje odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 22 in navedena sodna praksa).
27 V obravnavani zadevi iz točke 19 izpodbijane sodbe, ki jo navaja EUIPO, izhaja, da bi po mnenju Splošnega sodišča ugotovitev, da predmeta spora ni več, ker je med postopkom prišlo do dogodka, zaradi katerega bi prejšnja znamka lahko izgubila status neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, med drugim po morebitnem izstopu zadevne države članice iz Unije, pomenila, da bi se morali upoštevati razlogi, ki so nastali po sprejetju izpodbijane odločbe in ki ne vplivajo na utemeljenost te odločbe, saj je treba za presojo navedene zakonitosti načeloma upoštevati datum izdaje izpodbijane odločbe.
28 Poleg tega je Splošno sodišče v točki 27 izpodbijane sodbe, ki jo je prav tako navedel EUIPO, menilo, da je po razveljavitvi odločbe odbora za pritožbe pritožba, ki jo je družba Indo European Foods vložila pri tem organu, namreč ponovno postala predmet pritožbenega postopka, tako da mora torej ponovno odločiti o tej pritožbi, in sicer glede na položaj, ki je obstajal na dan njene vložitve. Poleg tega po mnenju Splošnega sodišča sodna praksa, ki jo je navedel EUIPO, namreč zgolj potrjuje, da nikakor ni mogoče zahtevati, da znamka, na kateri temelji ugovor, še naprej obstaja po sprejetju odločitve odbora za pritožbe.
29 Zato je Splošno sodišče v kontekstu izstopa Združenega kraljestva iz Unije in poteka prehodnega obdobja med postopkom, kot je opozoril EUIPO, v točki 28 izpodbijane sodbe presodilo, da obravnavana zadeva ni postala brezpredmetna in da pravni interes družbe Indo European Foods obstaja.
30 Na prvem mestu pa je treba poudariti, da EUIPO sam natančno in jasno opisuje svoj edini pritožbeni razlog, pri čemer pojasnjuje, da je Splošno sodišče najprej zamenjalo postopkovno zahtevo glede pravnega interesa z nadzorom vsebinske zakonitosti sporne odločbe, nato pa ni konkretno presodilo nadaljnjega obstoja pravnega interesa družbe Indo European Foods glede koristi, ki bi ji jo lahko razglasitev ničnosti sporne odločbe prinesla, da tudi ni upoštevalo tega, da navedena družba ni izpolnila obveznosti dokazovanja obstoja svojega pravnega interesa, čeprav ni bilo nobenega dokaza, da ta interes obstaja tudi po prehodnem obdobju, in nazadnje, da je Splošno sodišče v bistvu razsodilo, da EUIPO ne sme upoštevati učinkov člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu, s čimer ni upoštevalo ustreznih določb Uredbe št. 2017/1001, zlasti načela teritorialnosti prava intelektualne lastnine.
31 Natančneje, EUIPO je natančno navedel točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih so po njegovem mnenju protislovja s sodno prakso Sodišča v zvezi z nadaljnjim obstojem pravnega interesa, ki je med drugim določen v točki 42 sodbe z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322), in v točki 65 sodbe z dne 28. maja 2013, Abdulrahim/Svet in Komisija (C‑239/12 P, EU:C:2013:331), pa tudi z določbami Uredbe 2017/1001, ki se nanašajo na registracijo znamk, na njihovo izvršljivost in na izvajanje načela teritorialnosti, ter s členom 50(3) PEU in členoma 126 in 127 Sporazuma o izstopu, pri čemer je opredelil tako sporne točke izpodbijane sodbe kot odločbe in določbe, ki naj ne bi bile upoštevane.
32 Na drugem mestu pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je v točki 28 izpodbijane sodbe presodilo, da zadeva ni postala brezpredmetna in da pravni interes družbe Indo European Foods obstaja. Tako je iz predloga za dopustitev pritožbe jasno razvidno, da je domnevna napačna razlaga Splošnega sodišča glede postopkovnih zahtev vplivala na izrek izpodbijane sodbe. V skladu s sodno prakso, ki jo navaja EUIPO in ki je navedena v točki 8 tega sklepa, morata namreč predmet spora in pravni interes obstati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 42 in navedena sodna praksa).
33 Na tretjem mestu, pritožnik mora v skladu z dokaznim bremenom, ki ga nosi vložnik predloga za dopustitev pritožbe, dokazati, da ne glede na pravna vprašanja, ki jih navaja v pritožbi, ta odpira eno ali več vprašanj, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, pri čemer obseg tega merila presega okvir sodbe, ki je predmet pritožbe, in nazadnje okvir njegove pritožbe (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 27).
34 Za to dokazovanje samo po sebi se zahteva, da se obstoj in pomembnost takih vprašanj dokažeta s konkretnimi elementi, ki so specifični za obravnavano zadevo, in ne le s splošnimi trditvami (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 28).
35 V obravnavani zadevi pa je EUIPO opredelil vprašanje, postavljeno s svojim edinim pritožbenim razlogom, ki se v bistvu nanaša na določitev datuma in okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri presoji nadaljnjega obstoja predmeta spora in pravnega interesa, kadar se, prvič, spor pred Splošnim sodiščem nanaša na odločbo, sprejeto ob koncu postopka z ugovorom, ki temelji na prejšnji pravici, varovani le v Združenem kraljestvu, in drugič, se prehodno obdobje konča med postopkom pred Splošnim sodiščem. Splošneje, to vprašanje se po mnenju EUIPO nanaša na vpliv prenehanja zadevne prejšnje pravice med postopkom na obstoj predmeta spora in na pravni interes družbe Indo European Foods.
36 EUIPO poleg tega navaja konkretne razloge, iz katerih je tako vprašanje pomembno za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
37 EUIPO zlasti pojasnjuje, da se navedeno vprašanje nanaša na temeljno postopkovno zahtevo po pravnem interesu in na načela, ki so stebri prava intelektualne lastnine, in sicer načelo teritorialnosti, načelo enotnosti blagovne znamke Evropske unije in temeljni pojem bistvene funkcije znamke v okviru konca prehodnega obdobja.
38 V zvezi s tem najprej poudarja horizontalnost zahteve nadaljnjega obstoja pravnega interesa in obstoj različne razlage te zahteve v okviru Splošnega sodišča, pa tudi med Splošnim sodiščem in Sodiščem.
39 Dalje, pojasnjuje, da je pojasnilo Sodišča nujno tako za uporabnike sistema blagovne znamke Evropske unije kot za nacionalna sodišča, zlasti glede na to, da se postavljeno vprašanje nanaša ne le na učinek sporazuma o izstopu na nerešene postopke, ampak tudi na vse položaje, pogoste na področju intelektualne lastnine, prenehanja prejšnje pravice med sodnim postopkom, zlasti v primeru razveljavitve ali izteka znamke. Natančneje, EUIPO glede vprašanja pravnega interesa v primeru prenehanja prejšnje pravice med tem postopkom navaja protislovno sodno prakso Splošnega sodišča na tem področju. Poleg tega poudarja, da je Sodišče to problematiko obravnavalo le v posebnem kontekstu, in sicer v tistem, ki je pripeljal do razglasitve sklepa z dne 8. maja 2013, Cadila Healthcare/UUNT (C‑268/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:296).
40 Nazadnje navaja, da je vprašanje določitve posledic, ki jih je treba izpeljati iz pravila, v skladu s katerim se mora avtor akta, ki je bil razglašen za ničnega, za sprejetje nadomestnega akta sklicevati na datum tega akta, zlasti v kontekstu Sporazuma o izstopu in konca prehodnega obdobja, pomembno postopkovno vprašanje, ki ni omejeno na pravo intelektualne lastnine.
41 Tako je iz predloga za dopustitev pritožbe razvidno, da vprašanje, ki se postavlja s to pritožbo, presega okvir izpodbijane sodbe in nazadnje okvir te pritožbe.
42 Ob upoštevanju elementov, ki jih je navedel EUIPO, je treba ugotoviti, da predlog za dopustitev pritožbe, ki ga je ta vložil, pravno zadostno dokazuje, da se s pritožbo postavlja pomembno vprašanje za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
43 Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba pritožbo v celoti dopustiti.
Stroški
44 Člen 170b(4) Poslovnika določa, da če se pritožba glede na merila iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v celoti ali deloma dopusti, se postopek nadaljuje v skladu s členi od 171 do 190a tega poslovnika.
45 V skladu s členom 137 Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, končna sodba ali končni sklep vsebuje odločbo o stroških.
46 Ker je bilo predlogu za dopustitev pritožbe ugodeno, se odločitev o stroških pridrži.
Iz teh razlogov je Sodišče (senat za dopustitev pritožb) sklenilo:
1. Pritožba se dopusti.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi