Language of document : ECLI:EU:T:2020:13

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 29. januarja 2019(*)

„Javni uslužbenci – Stavka tolmačev – Ukrepi Evropskega parlamenta, s katerimi se tolmačem naloži nadaljevanje dela – Neobstoj pravne podlage – Odgovornost – Nepremoženjska škoda“

V zadevi T‑402/18,

Roberto Aquino, stanujoč v Bruslju (Belgija), in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi(1), ki jih zastopa L. Levi, odvetnica,

tožeče stranke,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo O. Caisou-Rousseau, E. Taneva in T. Lazian, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Bauer in R. Meyer, agenta,

intervenient,

zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU, s katerim se predlaga na eni strani razglasitev ničnosti sklepa generalnega direktorja za kadrovske zadeve Parlamenta z dne 2. julija 2018, s katerim je bilo tolmačem in konferenčnim tolmačem naloženo, da morajo 3. julija 2018 nadaljevati delo, ter poznejših sklepov generalnega direktorja za kadrovske zadeve Parlamenta, s katerimi je bilo tolmačem in konferenčnim tolmačem naloženo, da morajo 4., 5., 10. in 11. julija 2018 nadaljevati delo, in na drugi strani povračilo nepremoženjske škode, ocenjene ex æquo et bono na 1000 EUR na osebo, ki naj bi nastala zaradi teh sklepov,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, S. Papasavvas (poročevalec), D. Spielmann, Z. Csehi, sodniki, in O. Spineanu-Matei, sodnica,

sodni tajnik: L. Ramette, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 9. oktobra 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeče stranke, Roberto Aquino in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v prilogi, so tolmači in konferenčni tolmači v Evropskem parlamentu.

2        Generalni sekretar Parlamenta je 14. julija 2017 sprejel sklep o spremembi delovnih pogojev za tolmače in konferenčne tolmače.

3        Ta sklep je bil izveden v delovnih programih tolmačev, zaradi njega pa je medsindikalni odbor (v nadaljevanju: odbor COMI), katerega član je med drugim Sindikat mednarodnih in evropskih javnih uslužbencev – Oddelek za Evropski parlament (SFIE-PE), oktobra 2017 preventivno napovedal stavko. Vendar je bila po nadaljevanju razprav z generalnim sekretarjem Parlamenta napoved stavke umaknjena.

4        Odbor COMI je 28. maja 2018 znova preventivno napovedal stavko za obdobje od 5. junija do 20. julija 2018.

5        Odbor COMI je 5. in 7. junija 2018 vsemu osebju Parlamenta na eni strani in predsedniku Parlamenta na drugi strani sporočil podrobnosti ukrepov, načrtovanih do 14. junija 2018.

6        Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je 8. junija 2018 na eni strani odboru COMI predložil preglednico s številom tolmačev, ki morajo nadaljevati delo v obdobju med 12. in 14. junijem 2018, in ga na drugi strani pozval, naj mu 11. junija 2018 do 14. ure predloži morebitne pripombe sindikatov ali združenj uslužbencev (v nadaljevanju: SZU) osebja institucije glede tega seznama.

7        Odbor COMI je ta stališča generalnemu direktorju za kadrovske zadeve Parlamenta predložil 9. in 11. junija 2018.

8        Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je s sklepom z dne 11. junija 2018 tolmačem in konferenčnim tolmačem naložil, da morajo v obdobju med 12. in 14. junijem 2018 nadaljevati delo.

9        Na podlagi podobnih postopkov, ki so se nanašali na obdobja od 18. do 22. junija 2018 in od 25. do 27. junija 2018, so bili izdani sklepi, s katerimi je bilo tolmačem in konferenčnim tolmačem naloženo, da morajo v navedenih obdobjih nadaljevati delo.

10      Odbor COMI je 25. junija 2018 predsednika Parlamenta obvestil, da je bila napovedana stavka podaljšana do 14. septembra 2018.

11      Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je 27. junija 2018 odbor COMI pozval, naj mu 29. junija 2018 do poldneva predloži pripombe o shemi ukrepov, s katerimi se naloži nadaljevanje dela in ki so načrtovani za obdobje med 3. in 5. julijem 2018.

12      Odbor COMI je 29. junija 2018 poslal pripombe predsedniku Parlamenta in generalnemu direktorju za kadrovske zadeve Parlamenta.

13      Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je 2. julija 2018 odbor COMI obvestil, da bodo ukrepi, s katerimi se naloži nadaljevanje dela in ki so potrebni za nemoten potek parlamentarnega dela, izvedeni in da mu bo poslana kopija sklepov, s katerimi se tolmačem in konferenčnim tolmačem naloži, da morajo v obdobju med 3. in 5. julijem 2018 nadaljevati delo.

14      Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je s sklepom z dne 2. julija 2018 tolmačem in konferenčnim tolmačem, med katerimi so nekatere tožeče stranke, naložil, da morajo 3. julija 2018 nadaljevati delo (v nadaljevanju: sklep z dne 2. julija 2018).

 Postopek

15      Tožeče stranke so 3. julija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.

16      Tožeče stranke so z ločeno vlogo istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predlog za izdajo začasne odredbe. S sklepom z dne 4. julija 2018, Aquino in drugi/Parlament (T‑402/18 R, neobjavljen, EU:T:2018:404), je bil ta predlog zavrnjen, odločitev o stroških pa pridržana.

17      Tožeče stranke so 17. julija 2018 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 86 Poslovnika Splošnega sodišča vložile vlogo za prilagoditev tožbe, da bi se upoštevalo sprejetje treh sklepov z dne 3., 4. in 7. julija 2018, s katerimi je generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta tolmačem in konferenčnim tolmačem naložil, da morajo 4., 5., 10. in 11. julija 2018 nadaljevati delo (v nadaljevanju: sklepi, sprejeti po vložitvi tožbe).

18      Z dopisom sodnega tajnika z dne 30. julija 2018 so bile tožeče stranke obveščene, da je bil na podlagi člena 91(4) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) postopek v glavni stvari prekinjen, dokler se pritožba, vložena 3. julija 2018, ne zavrne s sprejetjem izrecne odločbe ali z molkom organa.

19      Svet Evropske unije je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. oktobra 2018 vložil predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Parlamenta.

20      Tožeče stranke so z dopisom z dne 7. novembra 2018 Splošno sodišče obvestile, da je Parlament njihovo pritožbo zavrnil s sklepom z dne 5. novembra 2018.

21      Tožeče stranke so bile z dopisom sodnega tajnika z dne 15. novembra 2018 obveščene, da se postopek nadaljuje.

22      Parlament je 22. januarja 2019 vložil odgovor na tožbo.

23      Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 24. januarja 2019 dovolil intervencijo Sveta.

24      Svet je 18. marca 2019 vložil intervencijsko vlogo, o kateri so glavne stranke v predpisanem roku predložile stališča.

25      Splošno sodišče (šesti senat) je 25. marca 2019 na predlog sodnika poročevalca v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika tožeče stranke pozvalo, naj predložijo seznam tolmačev in konferenčnih tolmačev, ki jim je bilo naloženo, da morajo 3. julija 2018 nadaljevati delo. Tožeče stranke so te zahteve izpolnile v za to določenem roku.

26      Tožeče stranke so 1. aprila 2019 vložile repliko.

27      Cécile Dupont, Françoise Joostens, Agnieszka Matuszek, Joanna Trzcielinska Inan in Frank van den Boogaard so z dopisom, ki so ga v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 3. aprila 2019, umaknili tožbo (v nadaljevanju: delni umik). Parlament in Svet sta 5. aprila 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališči o delnem umiku tožbe. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 30. aprila 2019 imena navedenih oseb izbrisal s seznama tožečih strank in odločil o stroških, povezanih z delnim odstopom.

28      Parlament je vložil dupliko 10. maja 2019, torej na dan, ko je bil pisni del postopka končan.

29      Ker je bil eden od članov šestega senata zadržan, je predsednik tega senata za dopolnitev senata določil drugega sodnika.

30      Splošno sodišče je na predlog šestega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

31      Splošno sodišče (šesti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, ter je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo vprašanja in pozvalo na eni strani Parlament, naj mu predloži sklep, s katerim je določil organe, ki izvajajo pooblastila, prenesena s Kadrovskimi predpisi na organ za imenovanja, in na drugi strani tožeče stranke, naj predložijo „ad hoc sporazum iz januarja 2014“, na katerega so se sklicevale v tožbi. Te zahteve so bile izpolnjene v za to določenem roku.

32      Stranke so podale stališča in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 9. oktobra 2019.

 Predlogi strank

33      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        sklep z dne 2. julija 2018 in sklepe, sprejete po vložitvi tožbe, razglasi za nične;

–        Parlamentu naloži povračilo nepremoženjske škode, ex aequo et bono ocenjene na 1000 EUR na osebo;

–        Parlamentu naloži plačilo vseh stroškov.

34      Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot deloma nedopustno in zavrne kot deloma neutemeljeno;

–        plačilo stroškov naloži tožečim strankam.

35      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot deloma nedopustno in zavrne kot deloma neutemeljeno;

–        odloči o stroških v skladu s predpisi.

 Pravo

 Predlog za razglasitev ničnosti

 Dopustnost

–       Dopustnost tožbe v delu, v katerem se ta nanaša na sklepe, sprejete po vložitvi tožbe

36      Parlament trdi, da se tožeče stranke ne morejo sklicevati na člen 86 Poslovnika, da bi predlagale razglasitev ničnosti sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe, ker njihov namen ni nadomestiti ali spremeniti sklep z dne 2. julija 2018. Trdi, da sklepi, sprejeti po vložitvi tožbe, ne glede na veliko verjetnost, da bodo sprejeti, ne morejo biti predmet te tožbe, ker ob njeni vložitvi niso imeli pravnih učinkov. Zaradi celovitosti dodaja, da bi morale tožeče stranke spoštovati predhodni postopek iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov, preden so zahtevale razglasitev ničnosti sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe.

37      Tožeče stranke se sklicujejo na izjemne okoliščine in v bistvu trdijo, da je glede na izjemno pozno sprejetje ukrepov o naložitvi nadaljevanja dela dopustno, da predlagajo razglasitev ničnosti sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe. Dodajajo, da je bilo sprejetje teh sklepov, čeprav ti na dan vložitve tožbe še niso bili sprejeti, gotovo. Menijo, da bi bila zahteva, da sodišču predložijo toliko tožb, kot je bilo sprejetih sklepov, očitno nesorazmerna, nerazumna, v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in bi kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Pojasnjujejo, da so spoštovale predhodni postopek iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

38      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso pri Splošnem sodišču mogoče veljavno vložiti le predlog za razglasitev ničnosti obstoječega akta, ki posega v položaj (sodba z dne 16. septembra 2013, Bank Kargoshaei in drugi/Svet, T‑8/11, neobjavljena, EU:T:2013:470, točka 47).

39      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so tožeče stranke v tožbi navedle, da predlagajo razglasitev ničnosti „prihodnjih sklepov, s katerimi je uslužbencem naloženo, da morajo 4., 5., 10. in 11. julija 2018 nadaljevati delo“. Vendar je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 38 zgoraj, tak predlog, s katerim se Splošnemu sodišču predlaga, naj odloči o zakonitosti še ne sprejetih hipotetičnih aktov, nedopusten in ga je mogoče le zavreči (sklep z dne 27. februarja 2019, SFIE-PE/Parlament, T‑401/18, neobjavljen, EU:T:2019:132, točka 30). Čeprav tožeče stranke trdijo, da sta bila 27. junija 2018 gotova tako obstoj kot vsebina navedenih sklepov, pa priznavajo, da ni mogoče izključiti, da je bilo treba nekatere tolmače, za katere je bila naložitev nadaljevanja dela prvotno načrtovana, v zadnjem trenutku nadomestiti med drugim zaradi bolezni.

40      Druge trditve tožečih strank, kot so navedene v točki 37 zgoraj, ne morejo omajati take ugotovitve.

41      Prvič, v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 47 Listine je treba opozoriti, da namen tega člena ni spremeniti sistem sodnega nadzora, kot ga določata Pogodbi, zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Evropske unije, kot je razvidno tudi iz pojasnil k temu členu 47, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati pri njeni razlagi (glej sodbo z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 29 in navedena sodna praksa).

42      Poleg tega je treba poudariti, da domnevno pozno sprejetje sklepov, ki so bili sprejeti po vložitvi tožbe, tožečim strankam ni onemogočilo, da bi po njihovem sprejetju pod pogoji iz člena 270 PDEU zoper njih vložile ničnostno tožbo. Pravica tožečih strank do učinkovitega pravnega sredstva torej nikakor ni bila kršena.

43      Drugič, v prilagoditveni vlogi, ki so jo tožeče stranke vložile 17. julija 2018, je navedeno, da so bili sklepi, ki ob vložitvi te tožbe še niso bili sprejeti, dejansko sprejeti. Tožeče stranke menijo, da je zaradi te prilagoditvene vloge ta razlog nedopustnosti brezpredmeten.

44      V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 86(1) Poslovnika določa, da „[k]adar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik“.

45      Vendar je treba ugotoviti, da ni mogoče šteti, da so sklepi, sprejeti po vložitvi tožbe, nadomestili ali spremenili sklep z dne 2. julija 2018 ali prihodnje sklepe, katerih razglasitev ničnosti se predlaga v tožbi. Po eni strani ni sporno, da namen sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe, ni nadomestiti ali spremeniti sklep z dne 2. julija 2018, ki se ne nanaša na iste dni in katerega naslovniki niso isti. Po drugi strani v zvezi s prihodnjimi sklepi, katerih razglasitev ničnosti je bila predlagana v tožbi, in v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, namen člena 86(1) Poslovnika ni, da se tožba zoper sklepe, ki ob njeni vložitvi še niso bili sprejeti, razglasi za dopustno. Iz navedenega izhaja, da vloga za prilagoditev tožbe, ki so jo vložile tožeče stranke, ne spada na področje uporabe člena 86(1) Poslovnika.

46      V teh okoliščinah ta tožba v delu, v katerem se nanaša na sklepe, sprejete po vložitvi tožbe, ni dopustna.

–       Procesno upravičenje nekaterih tožečih strank

47      Parlament v odgovor na ukrep procesnega vodstva, ki ga je odredilo Splošno sodišče, trdi, da je bilo od 31 tožečih strank, ki so vložile to tožbo, le osem naslovnic sklepa z dne 2. julija 2018. Na podlagi tega trdi, da druge tožeče stranke, ki jim je bilo nadaljevanje dela naloženo s sklepi, sprejetimi po vložitvi tožbe, niso upravičene predlagati razglasitve ničnosti sklepa z dne 2. julija 2018, ki ni naslovljen nanje.

48      Tožeče stranke so na obravnavi trdile, da se ta tožba kljub temu posamično nanaša na tiste izmed njih, ki niso bile naslovnice sklepa z dne 2. julija 2018, ker pomenijo dovolj opredeljeno kategorijo znotraj osebja Parlamenta v smislu sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija (25/62, EU:C:1963:17, str. 223), ker so se napoved stavke, vložena konec maja 2018, in vsa medsindikalna sporočila nanašala nanje ter ker so bile prek predstavnikov delavcev znotraj odbora COMI vključene v postopek, na podlagi katerega je bil pripravljen sklep z dne 2. julija 2018.

49      V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko subjekti, ki niso naslovniki sklepa, zatrjujejo, da se ta sklep nanje posamično nanaša, le če vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in ki jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika (sodba z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, točka 223; glej sodbo z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑298/00 P, EU:C:2004:240, točka 36 in navedena sodna praksa).

50      V obravnavanem primeru zadostuje navesti, da sklep z dne 2. julija 2018, ki je posamičen sklep, katerega naslovniki v smislu člena 263 PDEU so tolmači, ki jim je bilo naloženo nadaljevanje dela (sklep z dne 27. februarja 2019, SFIE‑PE/Parlament, T‑401/18, neobjavljen, EU:T:2019:132, točka 42), ni vplival na tiste tožeče stranke, ki jim ni bilo naloženo nadaljevanje dela, ker v zvezi z njimi ni bil sprejet noben ukrep in ker ni bilo vpliva na njihov osebni položaj. Tožeče stranke, ki niso bile naslovnice sklepa z dne 2. julija 2018, zato niso individualizirane enako kot naslovniki v smislu sodne prakse, navedene v točki 49 zgoraj, in torej niso upravičene predlagati razglasitve ničnosti navedenega sklepa.

 Vsebinska presoja

51      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do kolektivnih ukrepov ter pravice do obveščenosti in posvetovanja, kot so določene v členih 27 in 28 Listine ter Direktivi 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti – Skupna izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o zastopanju delavcev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 219) ter izvedene z okvirnim sporazumom, ki so ga 12. julija 1990 podpisali Parlament in SZU (v nadaljevanju: okvirni sporazum), in na kršitev pravice do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine. Drugi se nanaša na nepristojnost izdajatelja akta in kršitev načela pravne varnosti, tretji pa na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot je določena v členu 47 Listine.

52      Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Prvi se nanaša na kršitev pravice tolmačev in konferenčnih tolmačev do kolektivnih ukrepov, drugi pa na kršitev postopka dogovarjanj in posvetovanj.

53      V zvezi s prvim delom tožeče stranke trdijo, da je pravica do stavke temeljna pravica, ki je med drugim določena z Listino in Evropsko socialno listino, podpisano v Torinu 18. oktobra 1961, kakor je bila spremenjena. Vendar priznavajo, da taka pravica ni absolutna, da mora spoštovati načelo sorazmernosti in da je njeno uresničevanje lahko predmet omejitev. Menijo, da niti člen 55 Kadrovskih predpisov, ki se ne nanaša na minimalno storitev ob stavki, niti okvirni sporazum, niti sklep z dne 2. julija 2018 ne morejo nadomestiti zakona v smislu člena 52(1) Listine, ki lahko določi omejitve pravice do stavke. Trdijo, da je splošno sprejeto, da je treba pravico do stavke v javni službi uravnotežiti s potrebo po zagotavljanju bistvenih storitev. Sklicujejo se na odbor za sindikalno svobodo Mednarodne organizacije dela (MOD), ki razlikuje med bistvenimi in drugimi storitvami. Poudarjajo, da Parlament ni nikoli določil jasnih in nedvoumnih pravil za opredelitev, katere storitve bi se lahko izkazale za bistvene za zagotovitev kontinuitete službe. Po mnenju tožečih strank bi taka predhodna opredelitev omogočila, da se, prvič, poudari legitimnost zastavljenega cilja in, drugič, nujnost omejitve. Vendar tožeče stranke v obravnavanem primeru menijo, da sklep z dne 2. julija 2018 ne sledi legitimnemu cilju in je nesorazmeren.

54      Parlament odgovarja, da ne izpodbija dejstva, da je pravica do stavke temeljna pravica iz člena 28 Listine. Opozarja, da se v Kadrovskih predpisih ne obravnava pravica do stavke in da Unije načeloma ne zavezuje nobeden od pravnih aktov MOD, ker Unija ni član te organizacije. Dodaja, da je treba v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, šteti, da člen 55(1) Kadrovskih predpisov pomeni omejitev pravice do stavke, predpisano z zakonom, v smislu člena 52(1) Listine in da je torej določba Kadrovskih predpisov, s katero je mogoče utemeljiti naložitev nadaljevanja dela. Trdi, da so take naložitve nadaljevanja dela upravičene, ker je posledica in celo cilj stavke motenje dela Parlamenta kot zakonodajalca ter proračunskega in nadzornega organa. Ti ukrepi naj bi bili torej potrebni v smislu člena 52(1) Listine. Parlament v zvezi s sorazmernostjo zahtev iz sklepa z dne 2. julija 2018 poudarja, da je med stavko bolje opredelil minimalno storitev tolmačenja. Na tej podlagi meni, da sklepa z dne 2. julija 2018 ni mogoče resno izpodbijati z vidika sorazmernosti.

55      Svet meni, da Kadrovski predpisi vsebujejo več določb, s katerimi je mogoče utemeljiti nadaljevanje dela, naloženo s sklepom z dne 2. julija 2018. Taka je dolžnost lojalnosti uradnika iz člena 11, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki določa, da mora uradnik naloge opravljati objektivno in nepristransko ter v skladu s svojo dolžnostjo biti lojalen do Unije. Prav tako bi bil lahko podlaga za sklep z dne 2. julija 2018 člen 21, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim mora uradnik ne glede na svoj položaj pomagati in svetovati nadrejenim ter je odgovoren za opravljanje nalog, ki so mu dodeljene. Svet navaja tudi člen 55(1) Kadrovskih predpisov, ki določa, da so aktivno zaposleni uradniki ves čas na voljo svoji instituciji. Svet se nazadnje sklicuje na dolžnost skrbnega ravnanja, kot je bila razvita v sodni praksi.

56      V zvezi s tem je iz člena 28 Listine razvidno, da imajo delavci in delodajalci ali njihove organizacije v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji pravico pogajati se in sklepati kolektivne pogodbe na ustreznih ravneh, v primeru nasprotja interesov pa pravico do kolektivnih ukrepov za obrambo svojih interesov, vključno s stavko.

57      Te določbe se lahko uporabijo za razmerja med institucijami Unije in njihovim osebjem (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, U4U in drugi/Parlament in Svet, T‑17/14, neobjavljena, EU:T:2016:489, točka 77; glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Haeberlen/ENISA, T‑632/16, neobjavljena, EU:T:2018:957, točka 189 in navedena sodna praksa).

58      Poleg tega člen 52(1) Listine določa, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom ter spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so nujne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

59      Iz tega člena izhaja, da mora omejitev pravice, varovane z Listino, da bi bila v skladu s pravom Unije, vsekakor izpolnjevati tri pogoje (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 78).

60      Prvič, omejitev mora biti „predpisana z zakonom“. Z drugimi besedami, zadevni ukrep mora imeti pravno podlago (glej sodbo z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 79 in navedena sodna praksa).

61      Drugič, omejitev se mora nanašati na cilj v splošnem interesu, ki ga priznava Unija (sodba z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 80).

62      Tretjič, omejitev ne sme biti pretirana. Po eni strani mora biti nujna in sorazmerna s ciljem, ki se želi doseči. Po drugi strani pa ne sme posegati v „bistveno vsebino“, torej v bistvo zadevne pravice ali svoboščine (glej sodbo z dne 28. maja 2013, Trabelsi in drugi/Svet, T‑187/11, EU:T:2013:273, točka 81 in navedena sodna praksa).

63      Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preučiti, ali sklep z dne 2. julija 2018 pomeni omejitev pravice do stavke, kot je varovana s členom 28 Listine, in če je odgovor pritrdilen, ali so trije pogoji za to, da se taka omejitev šteje za skladno s pravom Unije, v obravnavanem primeru izpolnjeni.

64      Splošno sodišče ugotavlja, da sklep z dne 2. julija 2018 pomeni omejitev uresničevanja pravice do stavke, ki jo zagotavlja člen 28 Listine, saj tolmačem, na katere se nanaša ukrep naložitve nadaljevanja dela, omejuje možnost, da za zaščito svojih interesov sodelujejo pri kolektivnem in usklajenem prenehanju dela. Parlament take ugotovitve ne izpodbija, vendar trdi, da je navedena omejitev v skladu s pravom Unije.

65      Zato je treba preučiti, ali omejitev iz sklepa z dne 2. julija 2018 izpolnjuje pogoje, navedene v točkah od 60 do 62 zgoraj.

66      V zvezi s pogojem, da je omejitev „predpisana z zakonom“, je treba spomniti, da zahteva, da mora biti vsaka omejitev uresničevanja pravice, ki jo zagotavlja Listina, predpisana z zakonom, pomeni, da mora biti zakonska podlaga dovolj jasna in natančna ter da mora dajati z opredelitvijo obsega omejitve uresničevanja te pravice določeno zaščito zoper morebitne samovoljne posege uprave (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, WebMindLicenses, C‑419/14, EU:C:2015:832, točka 81).

67      Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo pravne varnosti, ki spada med splošna načela prava Unije, zahteva zlasti, da so pravna pravila jasna in natančna ter da so njihovi učinki predvidljivi, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja (glej sodbo z dne 18. novembra 2008, Förster, C‑158/07, EU:C:2008:630, točka 67 in navedena sodna praksa).

68      Najprej je treba, prvič, poudariti, da se sklep z dne 2. julija 2018 nanaša na člen 55 Kadrovskih predpisov, na člena 16 in 90 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) ter na okvirni sporazum.

69      Člen 16 PZDU določa uporabo člena 55 Kadrovskih predpisov po analogiji za druge uslužbence Unije. Zato ne bo obravnavan ločeno od navedenega člena 55. Člen 90 PZDU določa, da z odstopanjem od določb naslova o pogodbenih uslužbencih veljajo za konferenčne tolmače, ki jih zaposli Parlament ali Evropska komisija v imenu institucij in organov Unije, pogoji, določeni v sporazumu, ki so ga 28. julija 1999 sklenili Parlament, Komisija in Sodišče Evropske unije v imenu institucij na eni strani ter združenja, ki zastopajo stroko, na drugi strani. Ta člen ne vsebuje nobene določbe, ki bi bila lahko pravna podlaga za zadevne ukrepe naložitve nadaljevanja dela. Poleg tega se nanj ne sklicuje nobena stranka v postopku.

70      Drugič, ugotoviti je treba, da čeprav se sklep z dne 2. julija 2018 nanaša na člen 55 Kadrovskih predpisov v celoti, Parlament pojasnjuje, da nikoli ni bilo vprašanje, ali navedeni sklep temelji na odstavkih 2, 3 ali 4 navedenega člena 55, saj temelji izključno na odstavku 1 tega člena, ki naj bi imel samostojen pomen, neodvisen od področja uporabe drugih odstavkov tega člena. Odstavki 2, 3 ali 4 člena 55 Kadrovskih predpisov nikakor ne določajo naložitve nadaljevanja dela, tako da ne morejo biti zakon v smislu člena 52(1) Listine.

71      Preučiti je torej treba, ali je člen 55(1) Kadrovskih predpisov ali okvirni sporazum lahko bil v smislu člena 52(1) Listine pravna podlaga za sklep z dne 2. julija 2018.

72      Na prvem mestu je treba v zvezi s členom 55(1) Kadrovskih predpisov najprej ugotoviti, da Kadrovski predpisi, kot je bilo že navedeno v sodni praksi, ne določajo ničesar o vprašanju pravice do stavke (sodba z dne 18. marca 1975, Acton in drugi/Komisija, 44/74, 46/74 in 49/74, EU:C:1975:42, točka 15). Z zaporednimi spremembami te določbe se to dejstvo ni spremenilo, kot priznava tudi Parlament.

73      Poleg tega je treba opozoriti, da so v skladu s členom 55(1) Kadrovskih predpisov „[a]ktivno zaposleni uradniki […] ves čas na razpolago svoji instituciji“. Ugotoviti je treba, da taka določba iz poglavja 1 o delovnem času iz naslova 4 o delovnih pogojih uradnika ne določa nobene natančne in jasne omejitve uresničevanja pravice do stavke niti a fortiori ne predvideva naložitve nadaljevanja dela. Tako ne vsebuje nobenega pojasnila glede obsega omejitve pravice do stavke v smislu sodne prakse, navedene v točkah 66 in 67 zgoraj, ter torej ne more biti pravna podlaga za zadevne ukrepe naložitve nadaljevanja dela.

74      Trditev Parlamenta, da člen 55(1) Kadrovskih predpisov instituciji omogoča, da uradnike vpokliče zunaj delovnega časa in da interesu službe daje prednost pred upoštevanjem običajnega delovnega časa ali dopusta, ne more omajati te ugotovitve. Taka trditev namreč ne more prevladati nad nujnostjo, ki jo določa Listina, da se uresničevanje pravice, ki jo zagotavlja, lahko omeji le z uporabo zakona, ki je dovolj jasen in natančen ter ki sam opredeljuje obseg omejitve uresničevanja zadevne pravice.

75      Iz navedenega izhaja, da členi Kadrovskih predpisov, na katere se nanaša sklep z dne 2. julija 2018, zlasti člen 55(1) Kadrovskih predpisov, niso mogli biti pravna podlaga za naložitev nadaljevanja dela iz navedenega sklepa.

76      Na drugem mestu je v zvezi z okvirnim sporazumom treba pojasniti, da se v skladu s členom 8 tega sporazuma stranke zavezujejo, da bodo v protokolu, ki ga je treba priložiti temu sporazumu, opredelile spravni postopek, ki ga je treba izvesti ob odsotnosti z dela.

77      Vendar ni sporno, da protokol iz točke 76 zgoraj ni bil nikoli sprejet. Noben drug člen okvirnega sporazuma pa ne more biti pravna podlaga za zadevne ukrepe naložitve nadaljevanja dela.

78      Zato ob predpostavki, da lahko uradniki pridobijo pravice iz kršitve določb, ki urejajo razmerja institucij s SZU, člena 8 okvirnega sporazuma ob nesprejetju protokola, na katerega napotuje, nikakor ni bilo mogoče šteti za zakon v smislu člena 52(1) Listine.

79      Na tretjem mestu je glede drugih določb, ki jih navaja Svet, in sicer člena 11, prvi odstavek, in člena 21, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, treba ugotoviti, da se sklep z dne 2. julija 2018 nanju ne nanaša, tako da ne moreta biti pravna podlaga. Vsekakor je treba ugotoviti, da njun namen nikakor ni opredeliti obseg omejitve uresničevanja pravice do stavke v smislu sodne prakse, navedene v točki 66 zgoraj.

80      Enako velja za dolžnost skrbnega ravnanja, na katero se prav tako sklicuje Svet, ki v skladu s sodno prakso odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci ter med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2017, Arango Jaramillo in drugi/EIB, T‑482/16 RENV, EU:T:2017:901, točka 131 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav mora javni organ na podlagi takega načela upoštevati ne le interes uradnika, ampak tudi interes službe, pa pri tem ne more sprejeti odločitev zunaj vsakršnega pravnega okvira. Tako utemeljitev je torej mogoče le zavrniti.

81      Iz vsega navedenega izhaja, da je bila z zadevnimi ukrepi naložitve nadaljevanja dela pravica do stavke omejena, ne da bi bilo to določeno z zakonom. Sklep z dne 2. julija 2018 je torej treba razglasiti za ničen, ker krši to temeljno pravico, ne da bi bilo treba preučiti druga pogoja, določena v členu 52(1) Listine in navedena v točkah 61 in 62 zgoraj, ter druga tožbena razloga, ki so ju navedle tožeče stranke.

 Odškodninski zahtevki

82      Tožeče stranke v bistvu trdijo, da so nezakonitosti, navedene v utemeljitev njihovih predlogov za razglasitev ničnosti, napake, ki – obravnavano ločeno ali kot celota – povzročijo odgovornost Parlamenta. Trdijo, da so zaradi teh napak utrpele nepremoženjsko škodo.

83      Parlament meni, da v postopku naložitve nadaljevanja dela tolmačem in konferenčnim tolmačem ni ravnal nezakonito. Dodaja, da tožeče stranke, čeprav morajo dokazati resničnost nastale škode, niso pojasnile, kakšno nepremoženjsko škodo naj bi utrpele.

84      Najprej je treba opozoriti, da sta ničnostna tožba in odškodninska tožba samostojni pravni sredstvi. Ker člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov ne razlikujeta med tema tožbama, tako glede upravnega kot sodnega postopka, lahko uradnik zaradi samostojnosti teh različnih pravnih sredstev izbere bodisi eno, bodisi drugo, bodisi obe hkrati, če zadevo predloži sodišču Unije v treh mesecih po zavrnitvi njegove pritožbe (glej sodbo z dne 18. septembra 2018, Barroso Truta in drugi/Sodišče Evropske unije, T‑702/16 P, EU:T:2018:557, točka 66 in navedena sodna praksa).

85      Vendar pa je sodna praksa določila izjemo od tega načela, kadar odškodninska tožba vsebuje tesno zvezo z ničnostno tožbo, ki bi sicer bila ali bi morala biti razglašena za nedopustno. Odškodninski zahtevki namreč niso dopustni, če je namen odškodninske tožbe izključno popraviti posledice akta, ki je bil naveden v ničnostni tožbi, ki bi lahko bila ali je bila razglašena za nedopustno (glej sodbo z dne 18. septembra 2018, Barroso Truta in drugi/Sodišče Evropske unije, T‑702/16 P, EU:T:2018:557, točka 67 in navedena sodna praksa).

86      V obravnavanem primeru tožeče stranke zahtevajo odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi nezakonitosti, ki jih je Parlament storil s sprejetjem sklepa z dne 2. julija 2018 in sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe. Vendar iz točk od 38 do 46 zgoraj izhaja, da ta tožba v delu, v katerem se nanaša na sklepe, sprejete po vložitvi tožbe, ni dopustna. Zato so ti odškodninski zahtevki v delu, v katerem se z njimi predlaga, naj se Parlamentu naloži, naj tožečim strankam plača odškodnino zaradi sklepov, sprejetih po vložitvi tožbe, nedopustni in jih je mogoče le zavreči.

87      Glede odškodninskih zahtevkov, s katerimi se zahteva povračilo škode, ki je nastala zaradi sklepa z dne 2. julija 2018, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU odvisna od izpolnitve več pogojev, in sicer mora biti ravnanje, ki se očita instituciji Unije, nezakonito, škoda mora biti dejanska, med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza (glej sodbo z dne 20. septembra 2016, Ledra Advertising in drugi/Komisija in ECB, od C‑8/15 P do C‑10/15 P, EU:C:2016:701, točka 64 in navedena sodna praksa).

88      Poleg tega za spor na področju javnih uslužbencev na podlagi člena 270 PDEU ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vključno s sporom za povračilo škode uradniku ali uslužbencu, veljajo posebna pravila, drugačna od tistih na podlagi splošnih načel, ki urejajo nepogodbeno odgovornost Unije v okviru člena 268 PDEU in člena 340, drugi odstavek, PDEU. Iz Kadrovskih predpisov namreč med drugim izhaja, da v nasprotju s katerim koli drugim posameznikom uradnika ali uslužbenca Unije z institucijo, pri kateri je zaposlen, povezuje delovnopravno razmerje, ki vključuje ravnovesje posebnih vzajemnih pravic in dolžnosti, ki je izraženo z dolžnostjo skrbnega ravnanja institucije do zadevne osebe (glej sodbo z dne 16. decembra 2010, Komisija/Petrilli, T‑143/09 P, EU:T:2010:531, točka 46 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da že ugotovitev nezakonitosti zadostuje za izpolnitev prvega od treh pogojev za nastanek odgovornosti Unije za škodo, ki so jo njeni uradniki in začasni uslužbenci utrpeli zaradi kršitve prava javnih uslužbencev Unije (sodba z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 45).

89      V obravnavanem primeru iz točk od 72 do 81 zgoraj izhaja, da je sklep z dne 2. julija 2018 nezakonit in ga je treba razglasiti za ničnega.

90      Res je, da kadar odškodninski zahtevki temeljijo na nezakonitosti akta, ki je bil razglašen za ničnega, v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje razglasitev ničnosti, ki jo izreče Splošno sodišče, za primerno in načeloma zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, ki bi jo lahko utrpela tožeča stranka (glej sodbo z dne 18. septembra 2015, Wahlström/Frontex, T‑653/13 P, EU:T:2015:652, točka 82 in navedena sodna praksa).

91      Vendar je bilo razsojeno, da se razglasitev ničnosti akta, kadar ji je odvzet polni učinek, kot taka ne more šteti za primerno in zadostno odškodnino za kakršno koli nepremoženjsko škodo, povzročeno z aktom, ki je bil razglašen za ničnega (sodba z dne 18. septembra 2015, Wahlström/Frontex, T‑653/13 P, EU:T:2015:652, točka 83).

92      V obravnavanem primeru ni sporno, da so bili vsi učinki sklepa z dne 2. julija 2018 izčrpani. V teh okoliščinah razglasitev ničnosti tega sklepa ne bo pomenila ustreznega in zadostnega povračila nepremoženjske škode, ki so jo utrpele tožeče stranke.

93      Ugotoviti je torej treba, ali so tožeče stranke poleg nezakonitosti, navedene v točki 89 zgoraj, ki pomeni napako, ki lahko povzroči odgovornost Parlamenta, dokazale obstoj škode, povezane s to napako.

94      V obravnavanem primeru iz točk od 72 do 81 zgoraj izhaja, da tožeče stranke, ker jim je bilo s sklepom z dne 2. julija 2018 naloženo, da morajo 3. julija 2018 nadaljevati delo, pri čemer Parlament ni imel pravne podlage, na podlagi katere bi lahko sprejel take ukrepe, niso mogle uresničiti svoje pravice do stavke v obdobju, ko jim je bilo naloženo, da morajo nadaljevati delo. Poleg tega je bilo to nadaljevanje dela naloženo pozno, saj so bile tožeče stranke o tem obveščene šele dan pred izvedbo. Te okoliščine, ki so vsaj obžalovanja vredne, so povzročile nepremoženjsko škodo, neposredno povezano z nezakonitostjo sklepa z dne 2. julija 2018.

95      V teh okoliščinah bo škoda pravično ocenjena, če se Parlamentu naloži, naj vsaki od tožečih strank, ki jim je bilo s sklepom z dne 2. julija 2018 naloženo nadaljevanje dela, in sicer Barbari Carli-Ganotis, Claudine de Seze, Marii Corini Diaconu Olszewski, Marii Provata, Irène Sevastikoglou in Benedetti Tissi, plača 500 EUR.

 Stroški

96      Člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.

97      Po eni strani je treba Parlamentu, ker s predlogi ni uspel, naložiti, da nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile tožeče stranke, ki jim je bilo s sklepom z dne 2. julija 2018 naloženo, da morajo nadaljevati delo, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe in stroški intervencije Sveta. Po drugi strani je treba odločiti, da tožeče stranke, ki jim je bilo nadaljevanje dela naloženo s sklepi, sprejetimi po vložitvi tožbe, in ki prav tako niso uspele s predlogi, nosijo svoje stroške.

98      Poleg tega v skladu s členom 138 Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Svet torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep generalnega direktorja za kadrovske zadeve Evropskega parlamenta z dne 2. julija 2018, s katerim je bilo tolmačem in konferenčnim tolmačem naloženo, da morajo 3. julija 2018 nadaljevati delo, se razglasi za ničen.

2.      Parlament mora Barbari Carli-Ganotis, Claudine de Seze, Marii Corini Diaconu Olszewski, Marii Provata, Irène Sevastikoglou in Benedetti Tissi plačati vsaki po 500 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Parlament nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile tožeče stranke, ki jim je bilo s sklepom z dne 2. julija 2018 naloženo, da morajo nadaljevati delo, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe in stroški intervencije Sveta Evropske unije.

5.      Tožeče stranke, ki jim je bilo nadaljevanje dela naloženo s sklepi, sprejetimi po vložitvi tožbe, nosijo svoje stroške.

6.      Svet nosi svoje stroške.

Van der Woude

Papasavvas

Spielmann

Csehi

 

      Spineanu-Matei

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. januarja 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.


1      Seznam drugih tožečih strank je priložen le različici, ki se vroči strankam.