Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis (Grčija) 30. januarja 2024 – WI/Anexartiti Archi Dimosion Esodon

(Zadeva C-73/24, Keladis II ¹ )

Jezik postopka: grščina

Predložitveno sodišče

Dioikitiko Protodikeio Thessalonikis

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: WI

Tožena stranka: Anexartiti Archi Dimosion Esodon

Vprašanja za predhodno odločanje

1.    Ali je upravna praksa, v skladu s katero se z uporabo „deduktivne metode“ iz določb člena 30(2)(c) Uredbe št. 2913/92¹ in člena 74(2)(c) Uredbe št. 2913/92 kot podlago za določitev transakcijske vrednosti blaga uporabljajo „vhodne cene“, ki so opredeljene v orodju za samodejno spremljanje (AMT) programa Unije za boj proti goljufijam (AFIS) in določene s statističnimi metodami, združljiva s temi določbami, če obstaja upravičen dvom o tem, ali je carinsko prijavljena vrednost uvoženega blaga dejanska transakcijska vrednost blaga, vendar transakcijske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi metod iz člena 30(2)(a) in (b) (transakcijska vrednost enakih in podobnih izdelkov) Uredbe št. 2913/92 in 74(2) Uredbe št. 952/2013² , saj, prvič, blago ni bilo zaseženo in ga torej ni mogoče fizično pregledati in, drugič, je opis blaga v dokumentih, priloženih uvozni deklaraciji, splošen in nepravilen?

2.    Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je mogoče zgoraj navedene „vhodne cene“ uporabiti ob uporabi katere koli druge metode, opisane v členih 30 in 31 Uredbe št. 2913/92 in v členu 74, od (1) do (3), Uredbe št. 952/2013? To pa zlasti ob upoštevanju, prvič, razumne prožnosti, ki bi morala biti značilna za uporab „rezervne metode“ v smislu člena 31 Uredbe št. 2913/92 in člena 74(3) Uredbe št. 952/2013, in, drugič, izrecne prepovedi določitve carinske vrednosti na podlagi najnižjih carinskih vrednosti, določene s samo „rezervno metodo“ (člen 31(2)(f) carinskega zakonika Skupnosti in člen 144(2)(f) Uredbe št. 2015/2447¹ )?

3.    Če je odgovor na obe zgoraj navedeni vprašanji nikalen: ali je v skladu s pravom Unije dovoljeno, da se utajeni DDV ne naloži uvozniku, za katerega se pozneje ugotovi, da je (sistematično) uvažal blago po cenah, ki so nižje od cen, določenih kot najnižje tržne veljavne cene, če carinski organi pri naknadnem preverjanju carinske vrednosti uvoženega blaga ne morejo določiti po eni od metod, opisanih v členih 30 in 31 Uredbe št. 2913/92 in v členu 74, od (1) do (3) Uredbe št. 952/2013, oziroma ali je v takem primeru dovoljeno, da se ta znesek na koncu naloži na podlagi statistično določenih verjetnih najnižjih cen, kakor je že bilo priznano v primeru, ko je Komisija pripisala izgubo lastnih sredstev državi članici, ki ni izvedla ustreznih carinskih kontrol (glej sodbo z dne 8. marca 2022, Komisija/Združeno kraljestvo, C-213/19, EU:C:2022:167)?

4.    Če je odgovor na drugo ali tretje vprašanje pritrdilen: ali se morajo statistično določene najnižje cene nanašati na uvoze, opravljene v istem obdobju kot uvoz, ki je predmet nadzora, ali v obdobjih, ki so mu časovno blizu, in če je tako, kolikšen je najdaljši sprejemljiv časovni razpon med uvozom, uporabljenim za pridobitev statističnega rezultata, in uvozom, ki je predmet nadzora (ali bi se lahko na primer po analogiji uporabilo obdobje devetdesetih dni, določeno v členu 152(1)(b) Uredbe št. 2454/93¹ in členu 142(2) Uredbe (ES) št. 2015/2447)?

5.    Če je odgovor na vsaj eno od prvih treh vprašanj v zvezi z uporabo „vhodnih cen“ za določitev tržne vrednosti uvoženega blaga pritrdilen: če se je ob uvozu uporabil postopek iz člena 81 Uredbe št. 2913/92 in člena 177 Uredbe št. 952/2013 za poenostavitev postopka sestave carinskih deklaracij z združevanjem oznak TARIC blaga, ali je upravna praksa, v skladu s katero se carinska vrednost vsega uvoženega blaga v vsaki uvozni deklaraciji izračuna na podlagi „vhodne cene“, določene za posamezen proizvod, katerega oznaka TARIC je navedena v uvozni deklaraciji, v skladu z načelom prepovedi določitve arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti, ker je treba šteti, da carinski organ v smislu člena 222(2)(b) Uredbe št. 2015/2447 zavezuje združevanje, ki ga je opravil uvoznik, ali, nasprotno, je treba vrednost vsakega proizvoda določiti na podlagi njegove tarifne številke, tudi če oznaka ni navedena v uvozni deklaraciji, da bi se izognili tveganju naložitve arbitrarnih carin?

____________

¹ Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.

¹ Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307).

¹ Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (prenovitev) (UL 2013, L 269, str. 1).

¹ Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (UL 2015, L 343, str. 558).

¹ Uredba (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 6, str. 3).