SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti razširjeni senat)
z dne 5. julija 2023(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Pogodba o zaposlitvi – Člen 2(b) PZDU – Zavrnitev prijave – Napredovanje – Prerazporeditev – Nova pogodba – Iztek pogodbe – Člen 8, drugi odstavek, in člen 10(3) PZDU – Napačna uporaba prava – Enako obravnavanje – Ničnostna tožba – Dopustnost“
V zadevi T‑223/21,
SE, ki ga zastopa L. Levi, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo T. Bohr, L. Vernier in I. Melo Sampaio, agenti,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat),
v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, S. Gervasoni, sodnik, N. Półtorak (poročevalka), I. Reine in T. Pynnä, sodnice,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 19. januarja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, SE, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU po eni strani predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 4. avgusta 2020 o zavrnitvi njene prijave na prosto delovno mesto, objavljeno pod referenčno številko COM/2020/1474 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi prijave), in odgovora z dne 28. oktobra 2020 na njeno zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: kadrovski predpisi), ki se je nanašala na njeno možnost napredovanja, prerazvrstitve in premestitve na drugo delovno mesto, ter po drugi strani povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi teh odločb.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka se je 16. maja 2018 za obdobje treh let (v nadaljevanju: prvotna pogodba) zaposlila na Komisiji kot začasni uslužbenec v razredu AST 3 na podlagi člena 2(b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU). Prvotna pogodba je bila 18. januarja 2021 z aneksom podaljšana za dve leti in se je iztekla 15. maja 2023.
3 Tožeča stranka je bila z dnem zaposlitve in do 30. junija 2018 dodeljena v enoto „[zaupno](1)“ kot „[zaupno]“. Zaradi reorganizacije Generalnega direktorata (GD) „[zaupno]“ je bila 1. julija 2018 znotraj iste enote premeščena na delovno mesto „[zaupno]“.
4 V enoti tožeče stranke se je 1. aprila 2020 sprostilo stalno delovno mesto v funkcionalni skupini upravnih uslužbencev (AD). Tožeča stranka se je prijavila na to delovno mesto, ki je bilo razpisano z objavo prostega delovnega mesta COM/2020/816.
5 Vodja enote je 15. maja 2020 tožečo stranko obvestil, da je GD za človeške vire in varnost ugovarjal njeni prijavi z obrazložitvijo, da lahko začasni uslužbenec, kot je tožeča stranka, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU v svoji karieri sklene le eno pogodbo te vrste.
6 Tožeča stranka je 29. junija 2020 vložila zahtevo na podlagi člena 90(1) kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: zahteva z dne 29. junija 2020), da bi od uprave pridobila dokončno stališče, in sicer med drugim glede tega, ali je upravičena do napredovanja, prerazvrstitve ali premestitve na delovno mesto v višjem razredu in ali se lahko prijavi in je dodeljena na druga delovna mesta začasnega uslužbenca na Komisiji.
7 Tožeča stranka se je 10. julija 2020 prijavila na drugo stalno delovno mesto v funkcionalni skupini AD, ki se je sprostilo v njeni enoti in je bilo navedeno v objavi prostega delovnega mesta COM/2020/1474 (v nadaljevanju: sporno delovno mesto).
8 Vodja enote tožeče stranke je 24. julija 2020 izdal obvestilo, v katerem je predlagal, naj se na sporno delovno mesto zaposli tožeča stranka, ker se nanj ni prijavil noben ustrezen notranji ali zunanji kandidat.
9 Vodja enote je 29. julija 2020 tožečo stranko ustno obvestil, da GD za človeške vire in varnost ugovarja njeni prijavi na sporno delovno mesto zaradi njenega statusa začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU.
10 Zaradi napake pri kodiranju imena tožeče stranke je bilo 4. avgusta 2020 obvestilo o zavrnitvi njene prijave na sporno delovno mesto prek računalniškega sistema Komisije za upravljanje osebja, imenovanega „SysPer 2“, poslano na napačen elektronski naslov. Kopija te odločbe je bila tožeči stranki poslana po elektronski pošti 4. marca 2021.
11 Namestnica vodje enote GD za človeške vire in varnost je 10. septembra 2020 tožečo stranko, potem ko je ta zahtevala informacije o stanju svoje prijave, s povratnim elektronskim sporočilom obvestila, da „začasni uslužbenec Komisije med svojo kariero ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca“, in jo pozvala, naj glede zahteve z dne 29. junija 2020 počaka na sklepe organa za sklepanje pogodb o zaposlitvi.
12 Tožeča stranka je 15. septembra 2020 izvedela, da je sporno delovno mesto zasedla druga oseba.
13 Tožeča stranka je 16. septembra 2020 na podlagi člena 90(2) kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi prijave (v nadaljevanju: pritožba R/440/20).
14 Tožeča stranka je 28. oktobra 2020 od uprave prejela odgovor na zahtevo z dne 29. junija 2020 (v nadaljevanju: odgovor z dne 28. oktobra 2020).
15 Tožeča stranka je 2. novembra 2020 na podlagi člena 90(2) kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odgovor z dne 28. oktobra 2020 (v nadaljevanju: pritožba R/507/20).
16 Tožeča stranka je 3. novembra 2020 v okviru pritožbe R/440/20 predložila dodatna stališča in pritožbene razloge.
17 Uprava je z odločbo z dne 18. januarja 2021 zavrnila pritožbo R/440/20 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe R/440/20).
18 Tožeča stranka je 19. januarja 2021, potem ko se je seznanila z odločbo o zavrnitvi pritožbe R/440/20, službo Komisije za mediacijo zaprosila, naj posreduje v okviru pritožbe R/507/20 in se prepriča, da bo Komisija skrbno preučila glavna postavljena vprašanja.
19 Komisija je 3. marca 2021 sprejela odločbo o nedopustnosti pritožbe R/507/20, v kateri je kljub temu podredno preučila nekatere trditve tožeče stranke (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe R/507/20).
Predlogi strank
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločbe o zavrnitvi prijave;
– razglasi ničnost odgovora z dne 28. oktobra 2020;
– po potrebi razglasi ničnost odločbe o zavrnitvi pritožbe R/440/20 in odločbe o zavrnitvi pritožbe R/507/20;
– Komisiji naloži povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi izgube možnosti, da bi bila s 1. septembrom 2020 imenovana ali dodeljena na sporno delovno mesto;
– Komisiji naloži povrnitev premoženjske škode, ocenjene na 24.245 EUR, ki jo je od 16. maja 2020 utrpela zaradi izgube možnosti napredovanja;
– Komisiji naloži povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi izgube možnosti, da bi postala stalni uradnik na podlagi udeležbe na notranjih natečajih, omejenih na začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(b) PZDU, na ravni AD;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno;
– tožbo v vsakem primeru zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet spora
22 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj poleg razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave in odgovora z dne 28. oktobra 2020 po potrebi razglasi tudi ničnost odločb o zavrnitvi pritožb R/440/20 in R/507/20.
23 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, v skladu z ustaljeno sodno prakso odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej sodbo z dne 5. junija 2019, Bernaldo de Quirós/Komisija, T‑273/18, neobjavljena, EU:T:2019:371, točka 20 in navedena sodna praksa).
24 Z vsako odločitvijo o zavrnitvi pritožbe – z odločbo ali zaradi molka organa – če je izključno taka, se namreč zgolj potrdi akt ali molk, zoper katerega se pritožnik pritožuje, in ločeno ni izpodbojna, tako da je treba predloge zoper to odločbo, ki glede na prvotno odločbo nima samostojne vsebine, obravnavati, kot da se nanašajo na prvotni akt (sodba z dne 12. septembra 2019, XI/Komisija, T‑528/18, neobjavljena, EU:T:2019:594, točka 20).
25 Vendar je mogoče, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na svojo vsebino ne potrjuje akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev oziroma če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, XI/Komisija, T‑528/18, neobjavljena, EU:T:2019:594, točka 21).
26 Na prvem mestu, v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave je treba ugotoviti, da je v odločbi o zavrnitvi pritožbe R/440/20 potrjena zavrnitev Komisije, da prijavo tožeče stranke na sporno delovno mesto šteje za upravičeno, pri čemer so pojasnjeni razlogi za to zavrnitev. Zato je treba šteti, da so s to tožbo pri Splošnem sodišču vloženi predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave, katere zakonitost je treba preučiti ob upoštevanju obrazložitve v odločbi o zavrnitvi pritožbe R/440/20.
27 Na drugem mestu, v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 je treba opozoriti, da je organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi pritožbo R/507/20 zavrgel kot nedopustno, vendar je kljub temu podredno obravnaval trditve tožeče stranke, ki jih je ta navedla zoper odgovor z dne 28. oktobra 2020. Iz teh razlogov je treba navedeno obrazložitev upoštevati pri presoji zakonitosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 v smislu sodne prakse, navedene v točki 25 zgoraj.
Predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave
Dopustnost
28 Opozoriti je treba, da se je Komisija na nedopustnost teh predlogov sklicevala na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, pri čemer je v bistvu zatrjevala, da tožeča stranka nima interesa za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave.
29 Vendar je treba pojasniti, da je Komisija na obravnavi navedla, da umika svoje predloge glede nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave, kar je bilo vneseno v zapisnik o obravnavi.
Utemeljenost
30 Tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave navaja štiri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na neobstoj uradnega obvestila o odločbi in neobstoj obrazložitve, drugi na napačno razlago člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU ter kršitev navedenih členov, tretji na neupoštevanje ustaljene upravne prakse, neenako obravnavanje in diskriminacijo na podlagi starosti, četrti pa na nepreglednost ter kršitev pravice do izjave in pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
– Prvi tožbeni razlog: neobstoj uradnega obvestila o odločbi o zavrnitvi prijave in neobstoj obrazložitve
31 Tožeča stranka trdi, da ni nikoli prejela uradnega obvestila o izidu njene prijave na sporno delovno mesto, s čimer sta bila kršena obveznost iz člena 25, drugi odstavek, kadrovskih predpisov in načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Kot navaja, je to, da je bila njena prijava zavrnjena, izvedela šele 15. septembra 2020, ko je sporno delovno mesto kot začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, zasedla druga oseba. Zato ni mogoče šteti, da je bil z odločbo o zavrnitvi pritožbe R/440/20 odpravljen neobstoj obrazložitve odločbe o zavrnitvi prijave.
32 Komisija izpodbija utemeljitev tožeče stranke.
33 Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v bistvu trdi, da ji razlogi za odločbo o zavrnitvi prijave niso bili sporočeni zaradi napačnega uradnega obvestila o navedeni odločbi. Njen namen je torej dokazati, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve.
34 V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen s členom 25, drugi odstavek, kadrovskih predpisov določene obveznosti obrazložitve, s katero je le ponovljena splošna obveznost, ki jo določa člen 296, drugi odstavek, PDEU, zadevni osebi podati zadostne podatke, da lahko presoja utemeljenost akta, ki ima negativne posledice zanjo, ter možnost, da vloži tožbo pri Sodišču za uslužbence in temu omogoči, da opravi nadzor nad zakonitostjo akta (glej sodbo z dne 16. oktobra 2019, ZV/Komisija, T‑684/18, neobjavljena, EU:T:2019:748, točka 72 in navedena sodna praksa).
35 O zadostnosti obrazložitve je treba presojati glede na posebne okoliščine zadeve, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes, ki ga ima lahko naslovnik za prejem pojasnil (sodba z dne 9. julija 2019, VY/Komisija, T‑253/18, neobjavljena, EU:T:2019:488, točka 49). Odločba je zadostno obrazložena zlasti, kadar je sprejeta v kontekstu, ki je zadevnemu uradniku znan in mu omogoča, da razume obseg ukrepa, ki je bil sprejet glede njega (sodba z dne 29. septembra 2005, Napoli Buzzanca/Komisija, T‑218/02, EU:T:2005:343, točka 64).
36 Opozoriti je treba, da organu za sklepanje pogodb o zaposlitvi ni treba obrazložiti odločitev o zavrnitvi prijave. Nasprotno pa mora obrazložiti svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe, ki jo je kandidat vložil v skladu s členom 90(2) kadrovskih predpisov, pri čemer se šteje, da se obrazložitev te odločbe ujema z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba (glej sodbo z dne 9. julija 2019, VY/Komisija, T‑253/18, neobjavljena, EU:T:2019:488, točka 47 in navedena sodna praksa).
37 Tožeča stranka trdi, da ni prek sistema SysPer 2 nikoli prejela uradnega obvestila enote 5, „Center za upravljanje računov“, pri GD za človeške vire in varnost o tem, da ni upravičena do spornega delovnega mesta. Poleg tega, tudi če bi prejela tako obvestilo, naj njegova vsebina ne bi zadostovala za njeno ustrezno obvestitev.
38 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz spisa razvidno, da je Komisija priznala, da je pri kodiranju naslovnika uradnega obvestila o odločbi o zavrnitvi prijave v sistemu SysPer 2 storila napako. Čeprav je bilo navedeno obvestilo poslano 4. avgusta 2020, ga tožeča stranka na ta dan ni prejela, saj ji je bilo posredovano šele 4. marca 2021.
39 V teh okoliščinah je treba odločiti o vprašanju, ali je bilo tožeči stranki kljub poznemu posredovanju odločbe o zavrnitvi prijave vendarle omogočeno, da se seznani z razlogi, zaradi katerih je Komisija njeno prijavo na sporno delovno mesto štela za neupravičeno.
40 Prvič, navesti je treba, da je vodja enote tožeče stranke to 29. julija 2020 ustno obvestil, da GD za človeške vire in varnost in organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi ugovarjata njenemu imenovanju na sporno delovno mesto zaradi njenega statusa začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU.
41 Drugič, tožeča stranka je 10. septembra 2020, potem ko je zahtevala informacije o stanju svoje prijave, prejela kratko sporočilo GD za človeške vire in varnost v zvezi s svojo prijavo na sporno delovno mesto (v nadaljevanju: elektronsko sporočilo z dne 10. septembra 2020). V njem je bila tožeča stranka med drugim obveščena, da „začasni uslužbenec Komisije med svojo kariero ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca“.
42 Tretjič, tožeča stranka je bila, kot priznava v tožbi, s tem, da je bila njena prijava zavrnjena, seznanjena 15. septembra 2020, ko je izvedela, da je sporno delovno mesto zasedla druga oseba.
43 Glede na navedeno je bila tožeča stranka z okoliščinami, v katerih je bila navedena odločba sprejeta, v smislu sodne prakse, navedene v točki 35 zgoraj, seznanjena takrat, ko je izvedela za obstoj odločbe o zavrnitvi prijave, to je najpozneje 15. septembra 2020.
44 V zvezi s tem zlasti elektronsko sporočilo z dne 10. septembra 2020 vsebuje obrazložitev, ki je kljub temu natančna in podrobna ter pojasnjuje, zakaj tožeča stranka ni upravičena do spornega delovnega mesta, in sicer, ker na Komisiji ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
45 Okoliščina, da je lahko tožeča stranka v pritožbi R/440/20 izpodbijala razlago člena 8, drugi odstavek, PZDU, ki jo je podala Komisija, dokazuje, da je razumela, da je bil razlog za zavrnitev njene prijave povezan z njenim statusom začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU.
46 Nazadnje, glede na to, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 36 zgoraj, obrazložitev odločbe o zavrnitvi prijave ni nujna, za zavrnitev utemeljitve tožeče stranke, ki temelji na neobstoju obrazložitve, zadošča ugotovitev, da je Komisija 18. januarja 2021 sprejela izrecno odločbo o zavrnitvi pritožbe R/440/20 in da je organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi v tej odločbi tožeči stranki zagotovil dovolj informacij, da je lahko presodila o utemeljenosti odločbe o zavrnitvi prijave in izpodbijala njeno zakonitost. Prav tako utemeljitev v odločbi o zavrnitvi pritožbe R/440/20 Splošnemu sodišču omogoča, da opravi nadzor nad zakonitostjo odločbe o zavrnitvi prijave.
47 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da avtor elektronskega sporočila z dne 10. septembra 2020 ni pristojen za sprejetje odločbe o zavrnitvi prijave, je treba opozoriti, da to elektronsko sporočilo ni odločba o zavrnitvi prijave, temveč so v njem potrjeni in pojasnjeni razlogi za odločbo o zavrnitvi prijave. Upoštevati je treba tudi okoliščine, ki so bile tožeči stranki znane in na podlagi katerih je lahko, kot je navedeno v točki 43 zgoraj, razumela obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Zato je treba ugotoviti, da ta trditev ni upoštevna pri preučitvi zadostnosti obrazložitve.
48 Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
– Drugi tožbeni razlog: napačna razlaga člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU
49 Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 8, drugi odstavek, PZDU, ker je menila, da kot začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca, zaposlenega na Komisiji na podlagi člena 2(b) PZDU.
50 V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu trdi, da v nasprotju s trditvijo Komisije iz nobene določbe PZDU ne izhaja, da začasni uslužbenec Komisije, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, med svojo kariero v tej vlogi ne more skleniti še ene pogodbe. Natančneje, iz člena 8, drugi odstavek, PZDU naj ne bi izhajalo, da lahko začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, na tej podlagi sklene samo eno pogodbo začasnega uslužbenca.
51 Tožeča stranka dodaja, da tudi če člen 8, drugi odstavek, PZDU na nek način omejuje število pogodb med trajanjem prvotne zaposlitve, se ta člen ne uporablja, ker bi bila lahko v skladu s členom 10(3) PZDU na novo delovno mesto, tudi v višji razred, kadar koli imenovana z aneksom k pogodbi, torej ne da bi bila za to potrebna sklenitev nove pogodbe.
52 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
53 Komisija trdi, da je bilo sporno delovno mesto stalno delovno mesto, ki je zato lahko, kar zadeva začasne uslužbence, namenjeno le začasnim uslužbencem, zaposlenim na podlagi člena 2(b) PZDU, druge kategorije začasnih uslužbencev pa so izključene. Ker pa je bila tožeča stranka že zaposlena kot začasni uslužbenec na podlagi člena 2(b) PZDU, na tej isti podlagi v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU ni mogla skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca na Komisiji. Poleg tega bi bila zaposlitev tožeče stranke na navedeno delovno mesto mogoča le, če za to ne bi bila potrebna sklenitev nove pogodbe.
54 Najprej je treba opozoriti, da je tožeča stranka ob prijavi na sporno delovno mesto svoje naloge na podlagi pogodbe opravljala kot začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, iz razreda AST 3 za prvotno obdobje treh let, potem pa je bila ta pogodba podaljšana za obdobje dveh let, ki naj bi se končalo maja 2023. Tožeča stranka se je na sporno delovno mesto, ki je bilo prosto stalno delovno mesto upravnega uslužbenca v službi, v kateri je bila zaposlena ob vložitvi prijave, torej prijavila med trajanjem prvotne pogodbe.
55 Organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi je v odločbi o zavrnitvi prijave ugotovil, da je bila prijava tožeče stranke na sporno delovno mesto neupravičena, ker bi bilo treba za njeno zaposlitev na tem delovnem mestu skleniti novo pogodbo začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, kar bi bilo po mnenju Komisije v nasprotju s členom 8, drugi odstavek, PZDU. Komisija torej svojo odločitev utemeljuje izključno na svoji razlagi člena 8, drugi odstavek, PZDU.
56 To razlago izpodbija tožeča stranka, ki trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, saj je menila, da je treba člen 8, drugi odstavek, PZDU razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi lahko začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, katerega prvotna pogodba tako kot pogodba tožeče stranke še traja, sklenil še eno pogodbo začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
57 Opozoriti je treba, da iz člena 1a(1) kadrovskih predpisov v povezavi s členi od 2 do 5 PZDU izhaja, da stalna delovna mesta v institucijah načeloma zasedajo uradniki in da so lahko drugi uslužbenci na teh delovnih mestih le izjemoma (glej sodbo z dne 13. julija 2022, TL/Komisija, T‑438/21, neobjavljena, EU:T:2022:455, točka 33 in navedena sodna praksa).
58 Čeprav torej člen 2(b) PZDU izrecno določa, da se lahko začasni uslužbenci zaposlijo na stalnem delovnem mestu, ta člen natančneje določa tudi, da je ta zaposlitev lahko le začasna. Poleg tega se v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU v različici, ki se uporablja v tej zadevi, začasni uslužbenci, za katere se uporablja člen 2(b) ali (d), zaposlijo za največ štiri leta, zaposlitev pa je lahko tudi krajša, njihove pogodbe pa se lahko obnovijo samo enkrat za največ dve leti, če je obnovitev predvidena v prvi pogodbi, in v mejah iz te pogodbe. Po tem času niso več zaposleni kot začasni uslužbenci po teh določbah. Ob izteku veljavnosti pogodb se lahko ti uslužbenci razporedijo na stalna delovna mesta v instituciji le, če so imenovani za uradnike v skladu s kadrovskimi predpisi.
59 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Evropske unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je. Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (glej sodbo z dne 7. septembra 2022, LR/EIB, T‑529/20, EU:T:2022:523, točka 19 in navedena sodna praksa).
60 Na prvem mestu, v zvezi z jezikovno razlago člena 8, drugi odstavek, PZDU, povzetega v točki 58 zgoraj, je treba najprej ugotoviti, da ta člen ne določa nobene izrecne omejitve števila pogodb začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, ki jih lahko začasni uslužbenec sklene med skupnim trajanjem opravljanja službe začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, ki to trajanje določa na šest let. Poleg tega je v angleški različici člena 8, drugi odstavek, PZDU navedenih več pogodb o zaposlitvi in ne ena sama pogodba začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU. V tej različici je tako v navedbah „[t]heir contrats may be renewed“ in „[o]n the expiry of their contracts“ izrecno uporabljena množina.
61 Po mnenju Komisije pa iz jezikovne razlage člena 8, drugi odstavek, PZDU ter zlasti iz uporabe navedb „[p]o tem času“ in „[o]b izteku veljavnosti pogodb“ izhaja, da je zakonodajalec Unije želel začasnemu uslužbencu, zaposlenemu na podlagi člena 2(b) PZDU, onemogočiti, da bi po izteku pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU sklenil novo pogodbo začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU. To bi nedvomno pomenilo, da začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, na tej isti podlagi do konca svoje kariere ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca. S tega vidika bi bila prijava začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, ki ni bil izbran na natečaju za imenovanje na delovno mesto uradnika pod pogoji, določenimi v kadrovskih predpisih, na stalno delovno mesto nujno neupravičena, razen če se lahko dokaže, da za njegovo premestitev ni potrebna sklenitev nove pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
62 Po mnenju tožeče stranke je treba razlikovati med iztekom pogodbe in predčasno prekinitvijo ali odpovedjo pogodbe. V zvezi s tem meni, da pojma „iztek“ pogodbe ne bi smeli razlagati tako, da zajema predčasno prekinitev ali odpoved pogodbe, ne glede na uporabljeno metodo razlage. To razlago naj bi potrjevalo besedilo člena 47(b) PZDU.
63 Prvič, v zvezi z izrazom „tem času“ iz člena 8, drugi odstavek, PZDU je treba navesti, da ta izraz označuje trajanje prvotne pogodbe, kot je navedeno v drugem stavku člena 8, drugi odstavek, PZDU, ki ne sme biti daljše od štirih let, lahko pa se obnovi za največ dve leti.
64 Zato je treba razumeti, da besedna zveza „po tem času“ označuje prenehanje zaposlitve začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, ki se v primeru neobnovitve razume kot iztek prvotne pogodbe, v primeru odobritve obnovitve pa kot iztek odobrenega podaljšanja.
65 Vendar pa je v času sprejetja odločbe o zavrnitvi prijave pogodba tožeče stranke kot začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, ki še ni bila obnovljena, še vedno trajala, tako da se zanjo „ta čas“ v smislu te določbe še ni iztekel.
66 Drugič, v zvezi z izrazom „po tem času“ iz člena 8, drugi odstavek, PZDU je treba, ker v kadrovskih predpisih ni opredelitve pojma „iztek“, ta pojem razlagati v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, LR/EIB, T‑529/20, EU:T:2022:523, točka 23 in navedena sodna praksa).
67 Vendar je treba opozoriti, da se izraz „iztek“ v njegovem običajnem pomenu nanaša na „konec obdobja“, kar je v obravnavani zadevi konec obdobja, za katero je bila sklenjena pogodba začasnega uslužbenca.
68 Na drugem mestu, kontekstualna razlaga člena 8, drugi odstavek, četrti stavek, PZDU podpira jezikovno razlago te določbe.
69 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 47(b)(ii) PZDU določa, da „[č]e institucija odpove pogodbo, ima uslužbenec pravico do nadomestila v višini ene tretjine svoje osnovne plače za obdobje med datumom prenehanja dela in datumom izteka pogodbe“. Tako določa razliko med odpovedjo in iztekom pogodbe začasnega uslužbenca.
70 Ker pa se morajo enaki izrazi v istem aktu razlagati enako (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. septembra 2019, Peters, C‑700/17, EU:C:2019:753, točka 18), ni treba podvomiti o tem, da je zakonodajalec z določbami kadrovskih predpisov vzpostavil razlikovanje med odpovedjo in iztekom pogodbe.
71 Zato v nasprotju s trditvami Komisije navedba „po tem času“ iz člena 8, drugi odstavek, četrti stavek, PZDU ni enakovredna pojmu „odpoved pogodbe“.
72 Če bi torej, kot trdi Komisija, zaposlitev tožeče stranke na sporno delovno mesto nujno povzročila odpoved njene pogodbe začasnega uslužbenca, sklenjene na podlagi člena 2(b) PZDU, se člen 8, drugi odstavek, četrti stavek, PZDU ne bi uporabljal za položaj tožeče stranke.
73 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da iz besedila člena 8, drugi odstavek, PZDU ne izhaja, da začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, med trajanjem prvotne pogodbe ne bi mogel skleniti nove pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
74 Na tretjem mestu, teleološka razlaga člena 8, drugi odstavek, PZDU potrjuje jezikovno in kontekstualno razlago te določbe.
75 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 59 zgoraj, je treba člen 8, drugi odstavek, PZDU razlagati zlasti ob upoštevanju njegovih ciljev in ciljev, na katerih splošneje temeljijo PZDU (glej v tem smislu sodbo z dne 5. februarja 2014, Drakeford/EMA, F‑29/13, EU:F:2014:10, točka 45).
76 Prvič, opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 57 zgoraj, stalna delovna mesta v institucijah načeloma zasedajo uradniki in da so lahko drugi uslužbenci, kot so začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU, na teh delovnih mestih le izjemoma.
77 V skladu s tem člen 3(1) Sklepa Komisije C(2013) 9049 z dne 16. decembra 2013 o politiki zaposlovanja in uporabe začasnih uslužbencev zlasti določa, da „[k]er stalna delovna mesta zasedajo uradniki, skupno število vseh začasnih uslužbencev na podlagi člena 2(b) PZDU ne sme preseči 3 % skupnega števila stalnih delovnih mest, odobrenih Komisiji“. Poleg tega člen 3(2) navedenega sklepa določa, da je „[t]ako zaposlovanje dovoljeno šele po neuspešni objavi delovnega mesta v skladu s členoma 4 in 29 kadrovskih predpisov“.
78 Iz tega izhaja, da je glavni namen člena 8, drugi odstavek, PZDU omejiti zaposlovanje začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, ki začasno zasedajo stalna delovna mesta, ki naj bi jih načeloma zasedali uradniki, in da je namen omejitve skupnega trajanja delovnega razmerja začasnega uslužbenca, zaposlenega v tej vlogi na podlagi člena 2(b) PZDU, na največ šest let prispevati k temu cilju.
79 Drugič, ker ni posebne določbe, ki bi onemogočala tak pristop, bi morala razlaga člena 8, drugi odstavek, PZDU temeljiti na okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priložen Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368) (sodba z dne 5. februarja 2014, Drakeford/EMA, F‑29/13, EU:F:2014:10, točka 44).
80 V zvezi s tem je treba opozoriti, da dejstvo, da neka direktiva kot taka ni zavezujoča za institucije ali agencije, ne more pomeniti, da je tem ni treba posredno upoštevati v razmerjih z uradniki ali uslužbenci (sodba z dne 13. aprila 2011, Scheefer/Parlament, F‑105/09, EU:F:2011:41, točka 54).
81 Poleg tega se lahko posamezniki v mejah, ki jih določa sodna praksa, zoper institucije Unije sklicujejo na Direktivo 1999/70 in okvirni sporazum, ki se z njo izvaja, za namene, kolikor je to mogoče, razlage pravil kadrovskih predpisov in PZDU, ki je skladna z zahtevami iz okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 57).
82 Iz tega izhaja, da morata zakonodajalec pri izvajanju zakonodajne pristojnosti, določene v členu 336 PDEU, na podlagi katere so bili sprejeti PZDU, in organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi pri izvajanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima v okviru določb PZDU, pri sprejemanju ali izvajanju pravil, ki urejajo odnose med Unijo in njenimi uslužbenci, v skladu s cilji izboljšanja življenjskih razmer in delovnih pogojev delavcev ter zagotavljanja njihove ustrezne socialne zaščite iz člena 151 PDEU preprečiti zlorabe prava, ki bi lahko izhajale iz veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas (sodba z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 61).
83 V okvirnem sporazumu pa je stabilnost zaposlitve opredeljena kot pomemben element zaščite delavcev v Uniji (sodba z dne 8. marca 2012, Huet, C‑251/11, EU:C:2012:133, točki 35 in 44). Natančneje, namen določbe 5(1) tega sporazuma je zlasti omejiti veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, ki se šteje za potencialni vir zlorab v škodo delavcev, z določitvijo nekaj minimalnih varstvenih določb, ki naj bi preprečile, da bi položaj delavcev postal negotov. Natančneje, določba 5(1)(c) okvirnega sporazuma določa največje število obnovitev pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas (glej sodbo z dne 5. februarja 2014, Drakeford/EMA, F‑29/13, EU:F:2014:10, točka 44 in navedena sodna praksa).
84 Opozoriti je treba, da je bilo za člen 8 PZDU že ugotovljeno, da je skladen z okvirnim sporazumom, saj ne posega v cilje in minimalne zahteve iz tega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2012, AI/Sodišče, F‑85/10, EU:F:2012:97, točka 140).
85 Navesti je treba, da člen 8, drugi odstavek, PZDU na eni strani določa najdaljše trajanje zaposlitve začasnega uslužbenca iz člena 2(b) PZDU, na drugi strani pa omejitev števila obnovitev, ki se lahko odobrijo istemu uslužbencu, to pa je v obravnavani zadevi ena sama obnovitev.
86 Pri teleološki razlagi člena 8, drugi odstavek, PZDU je treba upoštevati tudi cilje, ki se uresničujejo z določitvijo teh dveh omejitev.
87 Kar zadeva najdaljše trajanje zaposlitve, člen 8, drugi odstavek, PZDU v skladu s sodno prakso pri določitvi najdaljšega skupnega trajanja delovnega razmerja začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, vsebuje enega od ukrepov iz določbe 5 okvirnega sporazuma, katerih namen je preprečiti zlorabo zaradi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je v obravnavani zadevi ukrep iz odstavka 1(b) navedene določbe (sodba z dne 11. julija 2012, AI/Sodišče, F‑85/10, EU:F:2012:97, točka 138).
88 V zvezi s tem sta stranki na obravnavi potrdili, da skupno trajanje zaposlitve tožeče stranke kot začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, ne glede na to, ali bi se zaposlila na spornem delovnem mestu ali ne, ni smelo preseči šestih let, določenih v členu 8, drugi odstavek, PZDU.
89 Kar zadeva omejitev števila možnih obnovitev, kot je Komisija priznala na obravnavi, člen 8, drugi odstavek, PZDU z omejitvijo števila obnovitev pogodbe začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, vsebuje tudi enega od ukrepov iz določbe 5 okvirnega sporazuma, katerega namen je preprečiti zlorabo z veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je v obravnavani zadevi ukrep iz odstavka 1(c) navedene določbe, tako možnost enkratne obnovitve pogodbe začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, zagotavlja, da institucija, ki ga zaposli, spoštuje zaščito začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, pred zlorabami, do katerih bi lahko prišlo zaradi veriženja kratkoročnih pogodb o zaposlitvi za določen čas (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 66).
90 Vendar je treba ugotoviti, da možnost začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, da na isti podlagi sklene novo pogodbo začasnega uslužbenca za obdobje, ki ne presega šestih let, iz člena 8, drugi odstavek, PZDU, sama po sebi ne krši cilja te določbe, ki je časovno omejiti zaposlitev začasnih uslužbencev na stalnih delovnih mestih.
91 Poleg tega ni dokazov, da bi sklenitev nove pogodbe povzročila tveganje zlorabe prava v škodo tožeče stranke kot možne posledice veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas.
92 Člen 8, drugi odstavek, PZDU torej ne nasprotuje možnosti začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, da sklene novo pogodbo začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, če se upošteva časovna omejitev šestih let iz navedene določbe.
93 Ta razlaga člena 8, drugi odstavek, PZDU je tudi v skladu s prakso drugih institucij in agencij Unije. Komisija je namreč v odgovor na ukrep procesnega vodstva predložila rezultate posvetovanja, ki ga je junija 2022 opravila z drugimi institucijami in agencijami Unije, glede možnosti začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, da v tej vlogi sklene novo pogodbo za najdaljše obdobje, predvideno v členu 8, drugi odstavek, PZDU. Navedeni rezultati kažejo, da večina sodelujočih institucij in agencij načrtuje ali predvideva tako možnost.
94 Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da odločba o zavrnitvi prijave, s katero je bilo ugotovljeno, da je prijava tožeče stranke neupravičena, temelji na napačni razlagi člena 8, drugi odstavek, PZDU.
95 Zato je treba temu tožbenemu razlogu ugoditi in razglasiti ničnost odločbe o zavrnitvi prijave, ne da bi bilo treba preučiti še druge trditve v okviru tega tožbenega razloga in druge tožbene razloge, predložene v podporo predlogom za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave.
Predlogi za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020
Dopustnost
96 Komisija je zoper te predloge vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika z obrazložitvijo, da odgovor z dne 28. oktobra 2020 ni akt, ki bi posegal v položaj tožeče stranke.
97 Prvič, Komisija trdi, da je odgovor z dne 28. oktobra 2020 zgolj odgovor na vprašanja, ki jih je tožeča stranka predložila v zahtevi z dne 29. junija 2020, njegov namen pa je le razložiti navedene določbe predpisov. Zato naj odgovori nanje ne bi spremenili pravnega položaja tožeče stranke.
98 Drugič, Komisija trdi, da z neizvedbo napredovanja za začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(b) PZDU, ni opustila ukrepanja in da bi morala tožeča stranka, če bi želela izpodbijati nenapredovanje, izpodbijati odločbo o napredovanju, v kateri ni bilo navedeno njeno ime.
99 Tožeča stranka meni, da je njena tožba dopustna.
100 Opozoriti je treba, da je organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi v odgovoru z dne 28. oktobra 2020 na zahtevo tožeče stranke izrazil mnenje o uporabi pravnih določb v zvezi z njo in o štirih vprašanjih, ki so se nanašala predvsem na uporabo člena 45(1) kadrovskih predpisov, členov 10 in 15 PZDU ter določbe 4(1) okvirnega sporazuma za njen individualni položaj.
101 V zvezi s tem organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi navaja, prvič, da člena 10 in 15 PZDU članom osebja ne dajeta „neposredne pravice“ do napredovanja, prav tako pa upravi ne nalagata nikakršne obveznosti glede prerazvrstitve začasnih uslužbencev. Drugič, organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi pojasnjuje, da sklenitev še ene pogodbe na podlagi člena 2(b) PZDU v primeru tožeče stranke ni mogoča ter da načeloma, razen v izjemnih okoliščinah, premestitev tožeče stranke na stalno delovno mesto, ki ni delovno mesto, ki ga je zasedala, ni mogoča. Tretjič, navaja, da se člen 45(1) kadrovskih predpisov za njen položaj ne uporablja neposredno, in četrtič, da se okvirni sporazum v primeru tožeče stranke ne uporablja, saj se dejanski položaj tožeče stranke kot začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, razlikuje od dejanskega položaja začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi drugih pravnih določb.
102 Tako sta v odgovoru z dne 28. oktobra 2020 v bistvu obravnavani dve temi, in sicer, prvič, na možnost „napredovanja“ ali „prerazvrstitve“ začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, in drugič, na možnost začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, da sklene novo pogodbo, medtem ko njegova pogodba še traja.
103 V skladu z ustaljeno sodno prakso je akt, ki posega v položaj, tisti akt, ki ima zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vpliva na interese tožeče stranke, s tem da bistveno spremeni njen pravni položaj, pri čemer mora tak akt izdati pristojni organ, iz njega pa mora biti razvidno dokončno stališče uprave (glej sklep z dne 10. septembra 2021, Kühne/Parlament, T‑691/20, neobjavljen, EU:T:2021:600, točka 26 in navedena sodna praksa).
104 V zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020, ki se nanašajo na razloge, s katerimi je tožeči stranki pojasnjeno, da v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, je treba ugotoviti, da je v obrazložitvi organa za sklepanje pogodb o zaposlitvi v zvezi s tem zgolj ponovljeno stališče, ki ga je ta zavzel v odločbi o zavrnitvi prijave. Iz tega izhaja, da ta del odgovora z dne 28. oktobra 2020, pred katerim je bila že sprejeta odločba o zavrnitvi prijave, ne spreminja bistveno pravnega položaja tožeče stranke v smislu sodne prakse, navedene v točki 103 zgoraj.
105 Predloge za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020, ki se nanašajo na razloge, s katerimi je tožeči stranki pojasnjeno, da v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU ne more skleniti še ene pogodbe začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU, je zato treba zavreči kot nedopustne.
106 V zvezi s preostalimi predlogi za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 je treba opozoriti, da lahko sodišče Evropske unije glede na okoliščine posameznega primera presoja, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje meritorno zavrnitev tožbe, ne da bi bilo treba prej odločati o ugovoru nedopustnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2022, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).
107 Vendar je treba glede na okoliščine zadeve in načelo dobrega izvajanja sodne oblasti preučiti predloge za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 v delu, ki se nanaša na možnost napredovanja ali prerazvrstitve začasnega uslužbenca na Komisiji na podlagi člena 2(b) PZDU, ne da bi se prej odločilo o dopustnosti teh predlogov, ker so v vsakem primeru iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, neutemeljeni.
Utemeljenost
108 Tožeča stranka v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 v bistvu navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na napačno razlago in kršitev člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU, drugi pa na kršitev načela enakega obravnavanja.
– Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga in kršitev člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU
109 Tožeča stranka meni, da je odgovor uprave, ki ga je treba po njenem mnenju razlagati kot zavrnitev napredovanja, prerazvrstitve ali imenovanja na drugo delovno mesto, očitno napačen in pomeni kršitev člena 45 kadrovskih predpisov ter člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU.
110 Komisija izpodbija utemeljitev tožeče stranke.
111 Prvič, v zvezi z možnostjo napredovanja tožeče stranke v smislu člena 45 kadrovskih predpisov je treba ugotoviti, kot ustrezno poudarja Komisija, da v PZDU napredovanje ni navedeno. V skladu s členom 45 kadrovskih predpisov lahko napredujejo „izključno uradniki, ki dopolnijo najmanj dve leti v svojem razredu“.
112 V PZDU torej ni predvidena možnost napredovanja za začasne uslužbence, temveč v skladu s členoma 15 in 16 PZDU njihova razvrstitev v razred v skladu z nalogami, ki naj bi jih opravljali med trajanjem pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2016, Todorova Androva/Svet in drugi, T‑366/15 P, neobjavljena, EU:T:2016:729, točka 48).
113 Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v odgovoru z dne 28. oktobra 2020 upravičeno menila, da se postopek napredovanja iz člena 45 kadrovskih predpisov nanaša le na uradnike.
114 Drugič, v zvezi z možnostjo prerazvrstitve v smislu člena 10(3) PZDU je treba navesti, da Komisija v odgovoru z dne 28. oktobra 2020 v nasprotju z navedbami tožeče stranke ne trdi, da člen 8, drugi odstavek, PZDU prepoveduje prerazvrstitev začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU. V njem zgolj navaja, da je glede na široko polje proste presoje, ki ga ima v zvezi s tem, mogoče, da ne predvidi izvedbe prerazvrstitve začasnih uslužbencev s pogodbami za določen čas, med drugim začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU.
115 Poleg tega je treba poudariti, da člen 10(3) PZDU, ki se nanaša na možnost prerazvrstitve, nikakor ne določa pravice vsakega začasnega uslužbenca do prerazvrstitve na njegovo zahtevo.
116 Opozoriti je treba, da čeprav v skladu z načelom enotnosti javne uprave za vse uradnike Unije velja en sam sklop kadrovskih predpisov, tako načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je priznana s kadrovskimi predpisi, saj pri upravljanju njihovega osebja za te institucije velja „načelo avtonomije“ (sodba z dne 9. junija 2021, KZ/Komisija, T‑453/20, neobjavljena, EU:T:2021:339, točka 52). Enako mora veljati tudi za začasne uslužbence, za katere veljajo PZDU.
117 Zato je treba ugotoviti, da Komisija, ker PZDU ne določajo obveznosti uprave, da izvede prerazvrstitev začasnih uslužbencev, ni kršila člena 8, drugi odstavek, in člena 10(3) PZDU, s tem da v okviru upravne avtonomije, ki jo ima, ni predvidela izvedbe prerazvrstitve začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU.
118 Te ugotovitve ne omaja trditev tožeče stranke, da je Splošno sodišče v točkah od 60 do 63 sodbe z dne 28. aprila 2021, Correia/EESO (T‑843/19, EU:T:2021:221), v bistvu navedlo, da neobstoj pisnih pravil in praksa odločanja ad hoc brez objave pomenita pomanjkanje preglednosti, s katerim se krši načelo pravne varnosti.
119 Sodna praksa, navedena v točki 118 zgoraj, se namreč nanaša na primer, ko institucija predvidi možnost prerazvrstitve začasnih uslužbencev, vendar ne določa izrecnih meril za take postopke. V obravnavani zadevi pa ni tako. Poleg tega s to trditvijo ni mogoče izpodbiti avtonomije Komisije pri odločitvi, da začasnim uslužbencem, zaposlenim na podlagi člena 2(b) PZDU, ne omogoči prerazvrstitve.
120 Poleg tega tožeča stranka na podlagi posnetka zaslona sistema SysPer 2 trdi, da je Komisija najverjetneje do leta 2017 za uradnike, pogodbene uslužbence in začasne uslužbence izvajala ločena napredovanja.
121 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija zanika sam obstoj prakse takega ločenega napredovanja za začasne uslužbence in pojasnjuje, da podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, izhajajo iz tehnične napake v sistemu SysPer 2, ki je bila odpravljena. Tudi ob predpostavki, da je taka praksa obstajala, je lahko Komisija to prakso veljavno spremenila v skladu z načelom upravne avtonomije, navedenim v točki 116 zgoraj.
122 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
– Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije
123 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Komisija s sprejetjem odgovora z dne 28. oktobra 2020 v več pogledih kršila načelo prepovedi diskriminacije.
124 Ta tožbeni razlog se deli na tri dele. Prvi del temelji na neenakem obravnavanju in diskriminaciji med udeleženci pilotnega programa za zaposlovanje nižjih upravnih uslužbencev (Pilot Junior Professionals, v nadaljevanju: JPP) in začasnimi uslužbenci, zaposlenimi na podlagi člena 2(b) PZDU, na Komisiji, drugi temelji na neenakem obravnavanju začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, in drugih začasnih uslužbencev na Komisiji, tretji pa na neenakem obravnavanju začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, v različnih institucijah, organih ali uradih Unije.
125 Komisija to utemeljitev izpodbija.
126 Najprej je treba opozoriti, da je načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 20 Listine, splošno načelo prava Unije, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije iz člena 21(1). To načelo zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 27. novembra 2018, Hebberecht/ESZD, T‑315/17, EU:T:2018:842, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).
127 Zahteva glede primerljivosti položajev se presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in namen akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero spada zadevni akt (glej sodbo z dne 19. decembra 2019, HK/Komisija, C‑460/18 P, EU:C:2019:1119, točka 67 in navedena sodna praksa).
128 S prvim delom tožeča stranka trdi, da prakse Komisije pomenijo diskriminacijo zoper njo glede na udeležence programa JPP, ki so tako kot ona začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU. Ker naj bi bili udeleženci programa JPP začasni uslužbenci, ki bi jih bilo mogoče prerazporediti na druga delovna mesta v službah Komisije, ki se glede na naravo njihovih nalog bistveno razlikujejo, ne da bi bilo treba skleniti novo pogodbo, naj bi se ti kandidati obravnavali ugodneje kot drugi začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU, za katere uprava meni, da je potrebna nova pogodba, ki pa je posledično prepovedana.
129 Najprej, kot je Komisija pojasnila v odločbi o zavrnitvi pritožbe R/507/20, če bi bil za udeležbo v programu JPP izbran začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, ki spada v funkcionalno skupino uslužbencev AST, bi mu bila ponujena pogodba začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(a) PZDU, in ne pogodba začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
130 Dalje, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je diskriminirana, ker za redne prerazporeditve udeležencev programa JPP ni potrebna sklenitev novih pogodb, je dovolj navesti, da je bila tožeča stranka že prerazporejena, kot je navedeno v točki 3 zgoraj, na podlagi aneksa k njeni pogodbi, torej ne da bi bila sklenjena nova pogodba. Tožeča stranka torej ne more trditi, da ni imela možnosti premestitve, ne da bi to nujno vključevalo sklenitev nove pogodbe.
131 Nazadnje, trditev, da je tožeča stranka žrtev diskriminacije na podlagi starosti, ker so kandidati za udeležbo v programu JPP izključno mladi strokovnjaki z največ tremi leti delovnih izkušenj, je treba zavrniti, saj, kot izhaja iz točk 129 in 130 zgoraj, v zvezi s premestitvijo, ne da bi ta nujno vključevala sklenitev nove pogodbe, ni bilo ugotovljeno različno obravnavanje udeležencev programa JPP in drugih začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU.
132 Zato tožeča stranka ne more trditi, da so začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU in nato v okviru programa JPP, obravnavani ugodneje od nje, ker so lahko premeščeni brez sklenitve novih pogodb začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(b) PZDU.
133 Z drugim delom tožeča stranka trdi, da to, da uprava ne izvaja napredovanja ali ne dovoljuje posamičnih napredovanj začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, pomeni neenako obravnavanje nje same kot začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, in drugih kategorij začasnih uslužbencev, zlasti začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(a) PZDU in člena 2(c) PZDU.
134 Tožeča stranka navaja, da začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(c) PZDU, neposredno opravljajo naloge za osebo, ki opravlja funkcijo, medtem ko začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU, nimajo tovrstnih specializiranih nalog. Vendar naj s členom 2 PZDU ne bi bilo uvedeno bistveno razlikovanje med naravo nalog, prav tako naj tako razlikovanje ne bi bilo upoštevno v zvezi z enakim obravnavanjem.
135 Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da poskuša Komisija neenako obravnavanje utemeljiti s pojasnilom, da je med zaposlenimi zelo malo začasnih uslužbencev s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je bistvena razlika med začasnimi uslužbenci, zaposlenimi na podlagi člena 2(a) PZDU, in tistimi, zaposlenimi na podlagi člena 2(b) PZDU, v uvrstitvi delovnega mesta v proračun. Vendar naj ta merila ne bi bila upoštevna za namene analize neenakega obravnavanja.
136 Kot je navedeno v točki 126 zgoraj, načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.
137 V zvezi z vprašanjem primerjave položajev različnih vrst začasnih uslužbencev je treba, prvič, opozoriti, da so delovna mesta začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(a) PZDU, vključena v kadrovski načrt in ustrezajo stalnim nalogam, za katere je opredeljeno, da jih opravlja javna služba, po odločitvi proračunskega organa pa ne ustrezajo „stalnemu delovnemu mestu“ (sodba z dne 27. novembra 2012, Sipos/UUNT, F‑59/11, EU:F:2012:164, točka 39).
138 Drugič, začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(c) PZDU, so sklenili pogodbo o zaposlitvi intuitu personae, katere bistveni element je medsebojno zaupanje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2006, Bonnet/Sodišče, T‑406/04, EU:T:2006:322, točki 47 in 101).
139 Tretjič, čeprav PZDU za začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(b) PZDU, izrecno določajo, da se lahko zaposlijo na stalno delovno mesto, določajo tudi, da je to lahko le začasno (glej v tem smislu sodbo z dne 21. septembra 2011, Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 79).
140 V zvezi s tem Komisija upravičeno trdi, da je zakonodajalec uvedel različne kategorije začasnih uslužbencev, za katere veljajo različni delovni pogoji, kar jih postavlja v neprimerljive položaje, tako da ni mogoče ugotoviti različnega obravnavanja začasnih uslužbencev, ki bi pomenilo diskriminacijo v smislu člena 21(1) Listine.
141 Vendar pa tožeča stranka trdi, da je ta praksa v nasprotju z določbo 4(1) okvirnega sporazuma, ki prepoveduje manj ugodno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, v primerjavi s primerljivimi delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, samo zato, ker so prvi zaposleni za določen čas, razen če je različno obravnavanje utemeljeno z objektivnimi razlogi.
142 Komisija pa je upravičeno ugotovila, da začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU, niso v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem drugih kategorij začasnih uslužbencev. Temeljna razlika med različnimi kategorijami začasnih uslužbencev je v „vrsti delovnega mesta“, ki ga zaseda vsaka od zadevnih kategorij, in ne neposredno v trajanju pogodbe. Te tri kategorije začasnih uslužbencev namreč ustrezajo različnim potrebam institucij, organov ali uradov. Zato trajanje pogodb, ki jih lahko sklenejo različne kategorije začasnih uslužbencev, izhaja neposredno iz različnih vrst delovnih mest, ki jih lahko zasedajo, in torej iz njihove različne narave.
143 S tretjim delom tožeča stranka trdi, da so druge institucije in organi Unije izrecno priznali možnost, da se začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(b) PZDU, prerazvrstijo.
144 Komisija izpodbija dopustnost tretjega dela, ker naj bi bil prvič naveden šele v tožbi.
145 V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravilo ujemanja med pritožbo in poznejšo tožbo določa, da je tožbeni razlog, ki se uveljavlja pred sodiščem Unije, dopusten le, če je bil naveden že v predhodnem postopku, da se je lahko organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi dovolj podrobno seznanil z očitki, ki jih je zainteresirana oseba navedla zoper izpodbijano odločitev (glej sodbo z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točka 71 in navedena sodna praksa).
146 V obravnavani zadevi se je tožeča stranka v utemeljitev trditev o svoji pravici do prerazvrstitve v zahtevi z dne 29. junija 2020 sklicevala na prakso drugih institucij Unije. V pritožbi se poleg tega sklicuje tudi na nespoštovanje ustaljene upravne prakse. Poleg tega je treba navesti, da pritožba vsebuje trditve o domnevni diskriminaciji, zlasti na podlagi starosti različnih začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, ter neenakem obravnavanju začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, in drugih kategorij začasnih uslužbencev. Tožeča stranka v tožbi poleg teh trditev navaja še tretji del, ki se nanaša na domnevno diskriminacijo na podlagi različnih praks, ki naj bi obstajale v drugih institucijah, in sicer v širšem okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije.
147 V teh okoliščinah je treba šteti, da se z okoliščino, da se je tožeča stranka v tožbi prvič izrecno sklicevala na različno obravnavanje začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU, na Komisiji ter na drugih institucijah, organih in uradih, ne spreminjata ne vzrok ne predmet pritožbe.
148 Zato je treba trditve Komisije glede dopustnosti tretjega dela zavrniti.
149 Tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da ne izvaja napredovanja in začasnim uslužbencem, zaposlenim na podlagi člena 2(b) PZDU, ne priznava enake pravice do napredovanja, te začasne uslužbence obravnava manj ugodno kot druge institucije in organi, kot sta Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) ali Agencija Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust). Poleg tega, čeprav za različne institucije in agencije Unije pri izvajanju prerazvrstitev velja določena stopnja upravne avtonomije, določb PZDU ne bi smele različno razlagati tako, da začasnim uslužbencem priznavajo manj pravic.
150 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ne more veljavno sklicevati na notranja pravila, ki se uporabljajo za osebje drugih institucij. V zvezi s tem je treba opomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imajo institucije široko pristojnost za odločanje po prostem preudarku pri organizaciji svojih služb, ustrezno nalogam, ki so jim dodeljene, in pri dodeljevanju nalog zaposlenim, ki so jim na voljo (glej sodbo z dne 14. oktobra 2004, Pflugradt/ECB, C‑409/02 P, EU:C:2004:625, točka 42 in navedena sodna praksa).
151 Zato bi se lahko Komisija, kot je navedeno v točki 117 zgoraj, v okviru upravne avtonomije, ki jo ima, odločila, da ne bo izvedla prerazvrstitve začasnih uslužbencev, zaposlenih na podlagi člena 2(b) PZDU. Taka odločitev nikakor ni v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, zlasti ker se uporablja za iste kategorije začasnih uslužbencev v isti instituciji.
152 Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog in s tem predloge za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020 v celoti zavrniti.
Odškodninski zahtevki
153 Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi domnevne nezakonitosti odločbe o zavrnitvi prijave in odgovora z dne 28. oktobra 2020. Odškodninski zahtevki tožeče stranke se v bistvu delijo na dva dela. V okviru prvega dela, ki se nanaša na odločbo o zavrnitvi prijave, tožeča stranka trdi, da ji je bila s to odločbo povzročena premoženjska škoda, ki se po eni strani kaže v izgubi možnosti zaposlitve na spornem delovnem mestu, po drugi strani pa v izgubi možnosti, da postane stalni uradnik na podlagi udeležbe na notranjih natečajih, omejenih na začasne uslužbence, ki spadajo v funkcionalno skupino AD. V okviru drugega dela, ki se nanaša na odgovor z dne 28. oktobra 2020, tožeča stranka trdi, da ji je bila s tem odgovorom povzročena premoženjska škoda, ki se kaže v izgubi možnosti prerazvrstitve v razred AST 4 z dnem 16. maja 2020.
154 Komisija izpodbija utemeljitev tožeče stranke.
Premoženjska škoda, povezana z odločbo o zavrnitvi prijave
155 Tožeča stranka trdi, da je zaradi odločbe o zavrnitvi prijave izgubila možnost zaposlitve na spornem delovnem mestu. V zvezi s tem trdi, da je treba, ker je izbirna komisija 24. julija 2020 predlagala njeno zaposlitev na spornem delovnem mestu in imenovanje nanj, izgubo možnosti zaposlitve zaradi odločbe o zavrnitvi prijave oceniti na 100 %. Zato zahteva odškodnino v višini 24.245 EUR, ki ustreza razliki med njeno trenutno plačo in plačo, do katere bi bila upravičena, če bi bila od 1. septembra 2020 do izteka pogodbe zaposlena na spornem delovnem mestu v razredu AD 5.
156 Poleg tega naj bi tožeča stranka izgubila možnost, da postane stalni uradnik na podlagi udeležbe na notranjih natečajih, omejenih na začasne uslužbence iz funkcionalne skupine AD. Če bi se tožeča stranka s 1. septembrom 2020 zaposlila na spornem delovnem mestu in bi bila tako prerazvrščena v razred AD 5, trdi, da bi se lahko udeležila teh notranjih natečajev, organiziranih v letih 2021 in 2022. Tožeča stranka navaja, da je v okviru natečaja, ki je potekal v času vložitve te tožbe, za 20 delovnih mest uradnikov na pravnem področju računalniške preizkuse opravilo približno 90 kandidatov, tako da je mogoče s 44‑odstotno verjetnostjo oceniti, da bi postala uradnik. Tožeča stranka v zvezi z izgubo možnosti, da postane uradnik, zahteva odškodnino v višini 600.000 EUR, kar ustreza izgubi plačila, ki vključuje znesek plače in dodatkov za vzdrževane družinske člane, ki bi jih prejemala vsak mesec v obdobju 20 let, za katero je treba uporabiti koeficient verjetnosti 0,44.
157 Uvodoma je treba opozoriti, da se za uveljavljanje odgovornosti Unije predpostavlja izpolnjevanje vseh pogojev glede nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, glede obstoja dejanske škode ter vzročne zveze med ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 52). Ker morajo biti ti pogoji izpolnjeni kumulativno, za zavrnitev odškodninske tožbe zadostuje, da ni izpolnjen le eden od njih (sodba z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 14).
158 V zvezi z vrstama škode iz točk 155 in 156 zgoraj je treba ugotoviti, da izhajata iz odločbe o zavrnitvi prijave.
159 V zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave pa je treba navesti, da je s sprejetjem drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na navedeno odločbo, izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje odgovornosti Komisije, in sicer nezakonitost očitanega ravnanja.
160 Zato je treba preučiti še druga dva pogoja za uveljavljanje odgovornosti Komisije, in sicer obstoj dejanske škode in vzročno zvezo.
161 Kar zadeva obstoj premoženjske škode, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti ta ustrezno ugotovljena in gotova (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 54). Zlasti kadar zatrjevana škoda tako kot v obravnavani zadevi pomeni izgubo možnosti, mora biti po eni strani izgubljena možnost resnična, po drugi strani pa mora biti ta izguba dokončna (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, Fernández González/Komisija, T‑162/17 RENV, neobjavljena, EU:T:2018:711, točka 110 in navedena sodna praksa).
162 Kar zadeva stopnjo gotovosti vzročne zveze, je ta dosežena, če je nezakonitost, ki jo je storila institucija Unije, osebo z gotovostjo prikrajšala ne nujno za zaposlitev, česar zadevna oseba ne bi mogla nikoli dokazati, temveč za resno možnost zaposlitve na delovnem mestu uradnika oziroma uslužbenca, s čimer zadevni osebi nastane premoženjska škoda v obliki izgube dohodka (glej sodbo z dne 24. oktobra 2018, Fernández González/Komisija, T‑162/17 RENV, neobjavljena, EU:T:2018:711, točka 111 in navedena sodna praksa).
163 Prvič, preučiti je treba pogoj glede resničnosti zatrjevane izgube možnosti.
164 V skladu s sodno prakso je treba pri presoji resnične izgube možnosti upoštevati datum, ko je bila sprejeta odločba o zavrnitvi prijave (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 85 in navedena sodna praksa).
165 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da bi se lahko tožeča stranka, če odločba o zavrnitvi prijave ne bi bila nezakonita, zaposlila na spornem delovnem mestu.
166 Najprej, kot trdi tožeča stranka, je bila ob vložitvi prijave popolnoma zadovoljna z delovnim mestom, ki ga je zasedala in ki je bilo podobno spornemu delovnemu mestu. Iz ocenjevalnih poročil tožeče stranke za leti 2019 in 2020 namreč izhaja, da je svoje naloge opravljala zelo zadovoljivo, saj je bila njena raven uspešnosti ocenjena kot izjemna, tako da je bila njena pogodba ob koncu prvotnega triletnega obdobja, za katero se je zaposlila, obnovljena. Ni sporno, da so uspešne delovne izkušnje pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri izbiri kandidata za zaposlitev (glej sodbo z dne 13. septembra 2011, AA/Komisija, F‑101/09, EU:F:2011:133, točka 91 in navedena sodna praksa).
167 Poleg tega je treba navesti, da je vodja enote tožeče stranke 24. julija 2020 izdal obvestilo, v katerem je navedel, da ker na sporno delovno mesto ni bilo mogoče imenovati ustreznega notranjega ali zunanjega kandidata niti izbranih udeležencev splošnega natečaja, ki ga je organiziral Evropski urad za izbor osebja (EPSO), na podlagi odlik tožeče stranke predlaga njeno zaposlitev na sporno delovno mesto.
168 Ti preudarki predstavljajo vrsto elementov, ki so dovolj natančni in verjetni, da dokazujejo, da je imela tožeča stranka leta 2020 v okviru postopka izbire za sporno delovno mesto resnično možnost za zaposlitev na sporno delovno mesto, ne glede na široko diskrecijsko pravico uprave v zvezi z zaposlovanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2022, TM/ECB, T‑440/21, neobjavljena, EU:T:2022:800, točka 113).
169 Drugič, kar zadeva dokončnost izgube zatrjevane možnosti, je treba opozoriti, da se ta presoja v času, ko sodišče Unije odloča ob upoštevanju vseh okoliščin primera, vključno z elementi, ki so nastali po sprejetju nezakonitega akta, zaradi katerega je nastala škoda (glej sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 90 in navedena sodna praksa).
170 Za oceno te dokončnosti je treba preučiti, ali je tožeča stranka na dan razglasitve te sodbe in glede na ukrepe za izvršitev te sodbe, ki jih mora sprejeti Komisija, dokončno izgubila možnost za zaposlitev na sporno delovno mesto (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 91).
171 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je bila prvotna pogodba tožeče stranke, sklenjena 16. maja 2018 za obdobje treh let, 18. januarja 2021 obnovljena še za obdobje dveh let, iztekla pa se je 15. maja 2023. Ker pa lahko v skladu s členom 8, drugi odstavek, PZDU po izteku pogodbe uslužbenec, zaposlen na podlagi člena 2(b) PZDU, stalno delovno mesto v instituciji zasede le, če je imenovan za uradnika pod pogoji, določenimi v kadrovskih predpisih, je treba ugotoviti, da se na dan razglasitve te sodbe tožeča stranka ne more več zaposliti na zadevna delovna mesta na podlagi člena 2(b) PZDU.
172 Poleg tega je treba dodati, da je v sporih v zvezi z odločbami o zavrnitvi prijav na delovno mesto Splošno sodišče odločilo, da dokončnost izgube možnosti zaposlitve izhaja iz varstva pravic tretjih oseb, katerih prijave na zadevna delovna mesta so bile izbrane (glej v tem smislu sodbi z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 49, in z dne 24. oktobra 2018, Fernández González/Komisija, T‑162/17 RENV, neobjavljena, EU:T:2018:711, točka 91), in ne iz nemožnosti uprave, da bi pravno odpravila storjeno nezakonitost (glej sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 95).
173 Glede na zgoraj navedeno torej tožeča stranka utemeljeno trdi, da je dokončno izgubila možnost zaposlitve na sporno delovno mesto.
174 Na podlagi teh elementov je zato treba šteti, da je bila zaradi nezakonitosti, ki jo je storila Komisija, tožeči stranki odvzeta resnična možnost zaposlitve na sporno delovno mesto, tako da obstaja vzročna zveza med nezakonitostjo odločbe o zavrnitvi prijave in zatrjevano izgubo možnosti.
175 Drugi in tretji pogoj za uveljavljanje odgovornosti Komisije sta tako izpolnjena.
176 V skladu s sodno prakso je treba za ugotovitev višine odškodnine, ki jo je treba izplačati zaradi izgube te možnosti, po opredelitvi narave možnosti, ki je bila uradniku oziroma uslužbencu odvzeta, določiti datum, od katerega bi lahko imel korist od te možnosti, nato to možnost ovrednotiti, nazadnje pa natančno določiti, kakšne finančne posledice je utrpel zaradi te izgube možnosti (glej sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 102 in navedena sodna praksa).
177 Kar zadeva način in obseg povrnitve za izgubo možnosti, je treba možnost, ki je bila uradniku oziroma uslužbencu odvzeta, če je to mogoče, določiti objektivno, v obliki matematičnega koeficienta, ki se določi po natančni analizi (glej sodbo z dne 14. decembra 2022, SU/EIOPA, T‑296/21, EU:T:2022:808, točka 103 in navedena sodna praksa), pri čemer je treba upoštevati, da je zelo težko, če ne nemogoče, opredeliti metodo, s katero je mogoče točno kvantitativno določiti možnost zaposlitve v navedeni instituciji in posledično oceniti škodo, ki je nastala zaradi izgube te možnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točki 59 in 60).
178 Poleg tega je bilo že odločeno, da merilo izgube plačila samo po sebi ne določa obsega povrnitve škode, ki je nastala zaradi izgube možnosti zaposlitve. V takem primeru utrpljena škoda namreč ni enaka znesku plačila, ki bi bilo prejeto, če bi se ta možnost uresničila, ker se glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima Komisija na tem področju, zadevna oseba ne more sklicevati na pravico do zaposlitve. Škoda, glede katere ima zadevna oseba pravico do povrnitve, zato ne ustreza izgubljenemu zaslužku zaradi izgube pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2008, Komisija/Girardot, C‑348/06 P, EU:C:2008:107, točka 65).
179 V obravnavani zadevi je tožeča stranka številčno ovrednotila znesek, ki naj bi se uporabil kot osnova za izračun zneska odškodnine zaradi izgube možnosti. Vendar tega vrednotenja ni mogoče sprejeti. Te možnosti namreč ni mogoče količinsko opredeliti, prav tako ni mogoče določiti finančnih posledic izgube možnosti, saj bi bil pravilen izračun premoženjske škode tožeče stranke odvisen od različnih predpostavk, zlasti vpliva interesa službe na verjetnost zaposlitve tožeče stranke in na skupno trajanje te zaposlitve, ker je najdaljše skupno trajanje delovnega razmerja začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(b) PZDU, šest let in ker je v obravnavani zadevi prvotna pogodba tožeče stranke, sklenjena za obdobje treh let, trajala od 16. maja 2018.
180 Zato je treba ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve škodo, ki je nastala, oceniti po načelu ex aequo et bono (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2020, VP/Cedefop, T‑187/18, neobjavljena, EU:T:2020:613, točka 200 in navedena sodna praksa).
181 V tem okviru bo celotna premoženjska škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi izgube možnosti zaposlitve na sporno delovno mesto, pravično ocenjena, če se Komisiji naloži, naj ji po načelu ex aequo et bono plača pavšalni znesek 10.000 EUR.
182 V zvezi z vrsto škode, ki se nanaša na izgubo možnosti tožeče stranke, da bi postala uradnik na podlagi udeležbe na notranjih natečajih, ki jih je Komisija organizirala v letih 2021 in 2022 ter so bili omejeni na začasne uslužbence iz funkcionalne skupine AD, je treba ugotoviti, da pogoj glede dokaza o obstoju dejanske in gotove škode ter vzročne zveze v zvezi z izgubo možnosti za uspeh na teh notranjih natečajih, ki jih je Komisija organizirala v letih 2021 in 2022, in posledično zaposlitve na delovno mesto uradnika Unije ni izpolnjen. Odločba o zavrnitvi prijave tako tožeči stranki ne preprečuje, da bi postala upravni uslužbenec na Komisiji. Odločba o zavrnitvi prijave tožeči stranki ni preprečevala, da bi se prijavila še na druga prosta delovna mesta v funkcionalni skupini AD, ki so bila na Komisiji objavljena po sprejetju navedene odločbe, niti je ne ovira pri tem, da bi se v prihodnosti zaposlila na delovnem mestu na ravni AD, na primer na podlagi člena 2(a) PZDU.
183 Posledično je treba odškodninski zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi nastala zaradi zatrjevane izgube možnosti tožeče stranke, da postane uradnik na podlagi udeležbe na notranjih natečajih, ki jih je Komisija organizirala v letih 2021 in 2022 ter so bili omejeni na začasne uslužbence iz funkcionalne skupine AD, zavrniti.
Premoženjska škoda, povezana z odgovorom z dne 28. oktobra 2020
184 Tožeča stranka trdi, da je izgubila možnost napredovanja v razred AST 4 s 16. majem 2020. Ker je treba glede na njeno izjemno uspešnost to možnost napredovanja oceniti kot 100‑odstotno, znesek zahtevane odškodnine znaša 13.152 EUR.
185 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba predloge za povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili sami zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni (glej sodbo z dne 12. januarja 2022, MW/Parlament, T‑630/20, neobjavljena, EU:T:2022:3, točka 137 in navedena sodna praksa).
186 V obravnavani zadevi obstaja tesna povezava med vrsto škode, ki temelji na izgubi možnosti napredovanja v razred AST 4 s 16. majem 2020, in predlogi za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020.
187 V teh okoliščinah je treba, ker s preučitvijo tožbenih razlogov, predloženih v podporo predlogom za razglasitev ničnosti odgovora z dne 28. oktobra 2020, ni bila ugotovljena nobena nezakonitost, ki bi jo storila Komisija, zavrniti tudi vrsto škode, ki temelji na izgubi možnosti napredovanja v razred AST 4 s 16. majem 2020.
188 Iz tega izhaja, da je treba odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo, ki temelji na zatrjevani izgubi možnosti napredovanja v razred AST 4 s 16. majem 2020, zavrniti.
Stroški
189 V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke. V skladu s členom 135(1) navedenega poslovnika lahko Splošno sodišče, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.
190 Komisija v obravnavani zadevi ni uspela v bistvenem delu predlogov tožeče stranke. Poleg tega je vložila ugovor nedopustnosti v zvezi s predlogi zoper odločbo o zavrnitvi prijave, ki ga je pozneje umaknila, kar je vplivalo na stroške. Glede na to pravična presoja okoliščin narekuje, da se Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropske komisije z dne 4. avgusta 2020 o zavrnitvi prijave osebe SE na prosto delovno mesto, objavljeno pod referenčno številko COM/2020/1474, se razglasi za nično.
2. Komisiji se naloži, naj osebi SE plača znesek 10.000 EUR kot odškodnino za utrpljeno premoženjsko škodo.
3. Tožba se v preostalem zavrne.
4. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
da Silva Passos | Gervasoni | Półtorak |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. julija 2023.
Podpisi