Zadeva T-333/03

Masdar (UK) Ltd

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Program TACIS – Storitve podizvajalcev – Zavrnitev plačila – Neupravičena obogatitev – Poslovodstvo brez naročila – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Legitimno pričakovanje – Dolžnost skrbnega ravnanja“

Povzetek sodbe

1.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Neobstoj nezakonitega ravnanja institucij Skupnosti – Zahtevek za povračilo neupravičeno plačanih zneskov, utemeljen na neupravičeni obogatitvi ali na poslovodstvu brez naročila

(člen 288, drugi odstavek, ES)

2.      Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Člen 288, drugi odstavek, ES, ki določa obveznost Skupnosti povrniti škodo, ki so jo povzročile njene institucije, sistema nepogodbene odgovornosti Skupnosti ne omejuje samo na njena nezakonita ravnanja. Če akt ali ravnanje institucije Skupnosti, čeprav zakonito, povzroči neobičajno in posebno škodo, jo je Skupnost dolžna povrniti.

Vendar v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, na katerih temelji obveznost Skupnosti za povrnitev škode, zahtevkov za povračilo neupravičeno plačanih zneskov, utemeljenih na neupravičeni obogatitvi ali na poslovodstvu brez naročila, ni mogoče postaviti, če korist obogatenega ali poslovodje izhaja iz pogodbe ali iz zakonske dolžnosti. Poleg tega je v skladu s temi načeli mogoče taka zahtevka na splošno postaviti le podredno, in sicer kadar prikrajšana oseba za pridobitev tega, kar se ji dolguje, nima na voljo drugega zahtevka.

Če obstaja pogodbeno razmerje med Komisijo in tožečo stranko, morebitne neupravičene obogatitve Komisije ali prikrajšanja tožeče stranke, ki izhaja iz zadevnega pogodbenega okvira, ni mogoče opredeliti, kot da je brez podlage. Podobno razlogovanje je mogoče sprejeti pri odmiku od uporabe načel civilnopravnega zahtevka poslovodstva brez naročila, ki v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic, dovoljuje le precej izjemoma vzpostavitev odgovornosti javnih organov.

(Glej točke 93, 97, 99 in 100.)

2.      Pravico zahtevati varstvo legitimnega pričakovanja, ki je eno od temeljnih načel Skupnosti, ima vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da je uprava Skupnosti s tem, da mu je dala natančna zagotovila, pri njem ustvarila utemeljena pričakovanja. Taka zagotovila ne glede na obliko, v kateri so sporočena, sestavljajo natančne, brezpogojne in skladne informacije iz dovoljenih in zanesljivih virov. S kršitvijo tega načela se tako lahko vzpostavi odgovornost Skupnosti. Vendar pa morajo gospodarski subjekti kljub temu nositi gospodarska tveganja, ki so povezana z njihovimi dejavnostmi, upoštevaje pri tem okoliščine vsakega primera.

Za tak primer gre med drugim pri gospodarskem subjektu, čigar domnevna pričakovanja so se nanašala na to, da bo Komisija plačala za storitve, ki jih je na podlagi pogodbe opravil za tretjega, in ki mu ni uspelo dokazati, da mu je Komisija dala natančna zagotovila za to, da se je zavezala k plačilu teh storitev, kar bi pri njem lahko povzročilo utemeljena pričakovanja.

(Glej točki 119 in 120.)

3.      Nepogodbena odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES je podana ob izpolnitvi več pogojev, in sicer ob obstoju nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, resničnosti škode in vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Sodna praksa za to, da je mogoče instituciji očitati nezakonito ravnanje, zahteva obstoj dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki posameznikom podeljuje pravice.

Če je ravnanje, ki se očita Komisiji, opustitev razumne skrbnosti, ki je potrebna za prepričanje, da s tem, da je izvedla postopek za prekinitev plačil, ni oškodovala tretjih, in da, če do tega pride, tretjim, ki so zaradi tega utrpeli škodo, nadomesti škodo, potem zelo široko sklicevanje v odškodninskem zahtevku na splošna načela nepogodbene krivdne odgovornosti, ki velja v sistemih civilnega prava, in deliktne odgovornosti zaradi malomarnosti, ki velja v anglosaških sistemih, ne omogoča dokazovanja obstoja obveznosti, da je treba upoštevati interese tretjih, in torej obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila.

(Glej točke 59, 61, 140 in 141.)