Zadevi T‑124/13 in T‑191/13

Italijanska republika

in
Kraljevina Španija

proti

Evropski komisiji

„Jezikovna ureditev – Razpis javnih natečajev za zaposlitev upravnih uslužbencev in strokovno-tehničnih uslužbencev – Izbira drugega jezika med tremi uradnimi jeziki – Jezik sporazumevanja s kandidati natečajev – Uredba št. 1 – Členi 1d(1), 27 in 28(f) Kadrovskih predpisov – Načelo prepovedi diskriminacije – Sorazmernost“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 24. septembra 2015

1.      Sodni postopek – Začetna vloga – Formalne zahteve – Kratek povzetek navajanih razlogov – Abstraktna navedba – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

2.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Obseg – Prepoved odločanja ultra petita – Obveznost spoštovanja okvira spora, ki ga določijo stranke – Obveznost odločanja samo na podlagi argumentov, ki so jih navedle stranke – Neobstoj

(člen 263 PDEU)

3.      Evropska unija – Jezikovna ureditev – Uredba št. 1 – Področje uporabe – Razmerja med institucijami in njihovim osebjem – Vključitev v primeru neobstoja posebnih določb

(Uredba Sveta št. 1)

4.      Uradniki – Natečaj – Potek javnega natečaja – Jeziki sporazumevanja med Evropskim uradom za izbor osebja (EPSO) in kandidati – Omejitev – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, priloga III, člen 1(2); Uredba Sveta št. 1, člen 2)

5.      Uradniki – Natečaj – Organizacija – Pogoji za pripustitev in podrobna pravila – Diskrecijska pravica organa za imenovanja – Meje – Spoštovanje jezikovne ureditve, določene z Uredbo št. 1

(Kadrovski predpisi, člen 2; Uredba Sveta št. 1, člen 2)

6.      Ničnostna tožba – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Razlikovanje od očitne napake pri presoji

(člena 263, drugi odstavek, in 296, PDEU)

7.      Uradniki – Natečaj – Potek javnega natečaja – Jeziki sodelovanja pri preizkusih – Omejitev izbire drugega jezika – Diskriminacija na podlagi jezika – Utemeljitev na podlagi potrebe po izbiri omejenega števila jezikov internega sporazumevanja – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 1(d) in 28(f), ter priloga III, člen 1(1)(f); Uredba Sveta št. 1, člen 1)

8.      Uradniki – Natečaj – Potek javnega natečaja – Jeziki, v katerih se opravljajo preizkusi – Enako obravnavanje – Sodni nadzor – Obseg

(Kadrovski predpisi, člena 1(d) in 28(f), ter priloga III, člen 1(1)(f); Uredba Sveta št. 1, člen 1)

9.      Pritožbe uradnikov – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti razpisa javnega natečaja – Legitimna pričakovanja izbranih kandidatov – Neposeganje v rezultate natečajev

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča in členom 44(1)(c) Poslovnika morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta prikaz mora biti – neodvisno od kakršnega koli terminološkega vprašanja – dovolj jasen in natančen, da lahko tožena stranka pripravi obrambo, Splošno sodišče pa opravi sodni nadzor. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja je za dopustnost tožbe odločilno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji, vsaj strnjeno, vendar pregledno in razumljivo povzete v tožbi. Natančneje, čeprav je treba priznati, da pri razčlenitvi tožbenih razlogov v tožbi ni treba slediti terminologiji in vrstnemu redu iz Poslovnika in da se lahko ti razlogi izrazijo vsebinsko namesto v obliki pravnih opredelitev, pa morajo navedeni razlogi vseeno dovolj jasno izhajati iz tožbe. Zgolj abstraktna navedba razlogov v tožbi ne izpolnjuje zahtev Statuta Sodišča in Poslovnika, saj izraz „kratek povzetek tožbenih razlogov“ iz teh besedil pomeni, da mora biti v tožbi pojasnjeno, iz česa sestoji tožbeni razlog, na katerem temelji tožba.

Iz tega izhaja, da mora tožeča stranka – razen razlogov javnega interesa, ki jih mora sodišče Unije, če tako izhaja iz okoliščin, ugotoviti po uradni dolžnosti – v tožbi razčleniti tožbene razloge, ki jih navaja v utemeljitev svoje tožbe. Za to pa ni dovolj zgolj abstraktna navedba imena tožbenega razloga. Navesti je treba, iz česa sestoji tožbeni razlog, drugače rečeno, jasno je treba opredeliti njegovo povezavo s tožbenimi predlogi in pojasniti, kako mora, če se izkaže za utemeljen, sodišče privesti do tega, da odloči v skladu z navedenimi predlogi.

(Glej točki 33 in 34.)

2.      Sodišče Unije pri odločanju o sporu, katerega okvir določijo stranke, čeprav odloča zgolj o predlogu strank, ne more biti vezano samo na argumente, ki so jih v podporo svojim predlogom navedle stranke, sicer bi se lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve. Zlasti v sporu, v katerem se stranke ne strinjajo glede razlage in uporabe določbe prava Unije, je sodišče Unije za njegovo rešitev dolžno uporabiti ustrezna pravna pravila glede na dejstva, ki jih navajajo stranke. V skladu z načelom iura novit curia opredelitev pomena zakona ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank v sporu.

Iz tega je razvidno, da dopustnost tožbenega razloga ni odvisna od uporabe posebne terminologije. Zadošča, da je vsebina tožbenega razloga dovolj jasno razvidna iz besedila tožbe. Dopustnost tožbenega razloga prav tako ni odvisna od navedbe konkretnih pravnih pravil ali načel. Sodišče Unije je namreč pristojno za opredelitev upoštevnih določb in njihovo uporabo glede na dejstva, ki so jih navedle stranke, čeprav se stranke na zadevne določbe niso sklicevale ali pa so celo navedle druge določbe. Iz tega je razvidno tudi, da se sodišče Unije – čeprav je tožeča stranka navedla dopusten tožbeni razlog – pri preizkusu tega razloga ne sme omejiti le na argumente, ki jih je navedla ta stranka, ampak mora opraviti njegov celovit preizkus, pri tem pa mora upoštevati vsa upoštevna pravna pravila in načela, zlasti zato, da svoje odločitve ne bi utemeljilo na napačnih pravnih ugotovitvah.

(Glej točke od 35 do 37.)

3.      Ker ni niti posebnih določb, ki bi veljale za uradnike in druge uslužbence Unije, niti določb v zvezi s tem v poslovnikih zadevnih institucij, ni mogoče na podlagi nobenega dokumenta sklepati, da so razmerja med temi institucijami in njihovimi uradniki ter uslužbenci popolnoma izključena s področja uporabe Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti. To še toliko bolj velja za razmerja med institucijami in kandidati na zunanjem natečaju, ki načeloma niso niti uradniki niti uslužbenci.

(Glej točko 56.)

4.      Člen 2 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti je v nasprotju z Uredbo št. 1, zato je treba za ničen razglasiti razpis javnega natečaja, ki določa, da se morajo kandidati z Evropskim uradom za izbor osebja (EPSO) sporazumevati v enem od jezikov, ki si ga izberejo med angleščino, francoščino in nemščino. Prijava je namreč nedvomno besedilo, ki ga oseba, ki spada v pristojnost neke države članice, to je kandidat, naslovi na institucije, ki so ustanovile EPSO. Zato ima ta oseba (kandidat) na podlagi člena 2 Uredbe št. 1 pravico izbrati jezik pisanja tega besedila med vsemi uradnimi jeziki, naštetimi v členu 1 te uredbe. Razpis natečaja v delu, v katerem to izbiro omejuje na angleščino, francoščino ali nemščino, krši te določbe. Enako velja tudi za druga morebitna sporočila, ki jih mora kandidat poslati EPSO v zvezi z natečajem.

Poleg tega je obvestilo, ki ga je EPSO poslal vsakemu kandidatu, ki je vložil prijavo, odgovor v smislu člena 2 Uredbe št. 1 na to prijavo in druga morebitna besedila, ki mu jih je poslal zadevni kandidat. Zato morajo biti ti odgovori na podlagi zadnjenavedene določbe napisani v jeziku, ki ga je zadevni kandidat med vsemi uradnimi jeziki izbral za pisanje svojih besedil. To, da bi moral EPSO spoštovati to obveznost, je še toliko pomembneje, ker razpis natečaja določa izbor na podlagi kvalifikacij, ki se opravi na podlagi navedb kandidata v prijavi. Pomembno je torej, da bi se te navedbe lahko podale v jeziku, ki si ga izbere vsak kandidat, ki je lahko tudi materni jezik, ne pa v jeziku, ki za nekatere od njih ni jezik, v katerem se najbolje izražajo, čeprav imajo zadovoljivo znanje tega jezika.

(Glej točke od 60 do 63.)

5.      Na podlagi načela neodvisnega delovanja institucij Unije pri izbiri uradnikov in uslužbencev, kot je določeno v členu 2 Kadrovskih predpisov, imajo te institucije sicer res diskrecijsko pravico in avtonomijo pri ustvarjanju delovnega mesta za uradnike ali uslužbence pri izbiri uradnika ali uslužbenca za zapolnitev ustvarjenega delovnega mesta in pri določitvi narave delovnega razmerja med njimi in uslužbencem. Vendar pa ta avtonomija ne pomeni, da jim ni treba spoštovati načel prava Unije, vključno z načeli iz člena 2 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti.

Zaradi nujnosti spoštovanja obveznosti, ki izhajajo iz Uredbe št. 1, institucijam Unije ni odvzeta možnost, da v okviru svojega neodvisnega delovanja same določijo svoje jezikovne potrebe. Člen 2 Uredbe št. 1 ne nasprotuje določbi v razpisu natečaja, s katero se od kandidatov natečaja zahtevajo posebna jezikovna znanja. Določa le, da se mora avtor razpisa natečaja tudi v takih okoliščinah s kandidatom sporazumevati v uradnem jeziku, ki ga izbere ta kandidat, in ne v jeziku, izbranem znotraj omejene skupine jezikov, čeprav se znanje vsaj enega od teh jezikov zahteva od vsakega kandidata kot pogoj za sodelovanje na natečaju. Glede tega člen 2 Uredbe št. 1 ne določa izjem od v njem določene obveznosti niti iz razlogov v zvezi z interesom službe niti iz drugih razlogov.

(Glej točke od 67 do 69 in 104.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 81 in 82.)

7.      Omejitev izbire drugega jezika kandidatov natečaja Unije na omejeno število jezikov in izključitev preostalih uradnih jezikov pomeni diskriminacijo na podlagi jezika. Očitno je namreč, da so s tako določbo nekateri kandidati (tisti, ki imajo zadovoljivo znanje vsaj enega od navedenih jezikov) privilegirani, ker lahko sodelujejo na natečaju in so torej lahko zaposleni kot uradniki ali uslužbenci Unije, preostali kandidati, ki takega znanja nimajo, pa so izključeni.

Glede tega, čeprav člen 28(f) Kadrovskih predpisov natančneje določa, da se zadovoljivo znanje drugega jezika zahteva v obsegu, ki omogoča opravljanje dela, ki naj bi ga opravljal kandidat, pa ne našteva meril, ki jih je mogoče upoštevati pri omejitvi izbire tega jezika med uradnimi jeziki, navedenimi v členu 1 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti. Podobno, čeprav je v skladu s členom 1(1)(f) Priloge III h Kadrovskim predpisom v razpisu natečaja podrobno navedeno, kjer je to primerno, znanje jezikov, ki se zahteva zaradi posebne vrste prostih delovnih mest, pa iz te določbe ne izhaja splošno dovoljenje za odstopanje od zahtev iz člena 1 Uredbe št. 1.

Posledično, ker člen 1d Kadrovskih predpisov ne prepoveduje le diskriminacije na podlagi narodnosti, ampak tudi več drugih oblik diskriminacije, med njimi tudi diskriminacijo na podlagi jezika, je že s ciljem, ki je izbor kandidatov, ki lahko takoj začnejo opravljati svoje delo, mogoče upravičiti diskriminacijo na podlagi jezika. Vendar pa s tako diskriminacijo ni mogoče zagotoviti zaposlitve uradnikov z najboljšimi strokovnimi kvalifikacijami, sposobnostmi in celovitostjo, saj so te kakovosti očitno neodvisne od znanja jezikov nekega kandidata.

V teh okoliščinah omejitve izbire drugega jezika kandidatov natečaja ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na številne jezike, ki so v členu 1 Uredbe št. 1 določeni kot uradni in delovni jeziki Unije in na posledično nujno izbiro omejenega števila jezikov ali celo enega samega jezika kot jezika za interno sporazumevanje oziroma za „gonilni jezik“. Izbiro enega ali več določenih jezikov ob izključitvi preostalih jezikov je treba tudi objektivno upravičiti. Take omejitve se namreč ne more šteti za objektivno upravičeno in sorazmerno, kadar so med jeziki, katerih znanje je zaželeno ali celo nujno, tudi jeziki, ki kandidatu ne dajejo nobene posebne prednosti. Če se kot alternativo edinemu jeziku, ki daje novozaposlenemu uradniku prednost, priznavajo tudi drugi jeziki, katerih znanje kandidatom ne daje prednosti, ni nobenega utemeljenega razloga, da se ne bi priznali tudi vsi drugi uradni jeziki.

V vsakem primeru, čeprav bi člani določene institucije pri posvetovanju uporabljali le enega ali nekatere jezike, iz tega brez dodatnih pojasnil ni mogoče sklepati, da na novo zaposleni uradnik, ki ne zna nobenega od teh jezikov, ne bi bil sposoben za takojšnje in učinkovito opravljanje dela v tej instituciji.

(Glej točke 87, 88, 93, 94, 103, 117, 135 in 146.)

8.      Res je sicer, da na področjih, na katerih se priznava diskrecijska pravica, zadevna institucija krši načelo prepovedi diskriminacije, če njeno ravnanje pripelje do samovoljnega razlikovanja ali je očitno neprimerno glede na cilj Uredbe. Vendar pa s tem ni izključen sodni nadzor sodišča Unije nad morebitnimi zahtevami glede posebnih jezikovnih sposobnosti kandidatov natečaja za zaposlitev uradnikov ali uslužbencev Unije. Nasprotno, sodišče Unije je pristojno za preizkus objektivne upravičenosti in sorazmernosti teh zahtev z dejanskimi potrebami službe, z drugimi besedami za preizkus, da niso samovoljne ali očitno neprimerne glede na cilj, ki mu sledijo.

(Glej točki 105 in 106.)

9.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 151.)