STALIŠČE GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeno 1. julija 2008(1)
Zadeva C-195/08 PPU
Rinau
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis teismas (Litva))
„Nujni postopek predhodnega odločanja – Uredba ,Bruselj II bis‘ – Predlog za nepriznanje sodne odločbe o vrnitvi otroka – Pogoji preučitve predloga“
1. Otrok, rojen leta 2005 v Nemčiji Nemcu in Litovki, ki sta bila takrat poročena, vendar sta zdaj razvezana, je trenutno v Litvi pri materi proti očetovi volji. Nemška sodišča so v postopku za razvezo zakonske zveze varstvo in vzgojo otroka dodelila očetu in odredila, da se otrok vrne k njemu. Lietuvos Aukščiausiasis teismas (litovsko vrhovno sodišče) postavlja šest vprašanj o pogojih preučitve predloga matere za izdajo odločbe o nepriznanju teh vidikov sodbe o razvezi.
2. Na ravni Skupnosti je tak položaj urejen z Uredbo „Bruselj II bis“(2) v povezavi s Haaško konvencijo iz leta 1980(3). Tu ne bom in extenso navajala njunih upoštevnih določb, temveč se bom nanje sklicevala v analizi.
3. Glavne elemente dejanskega in postopkovnega okvira spora lahko povzamem v obliki preglednice. V preglednici, ki sem jo pripravila spodaj:
– se navedbe v krepkemtisku nanašajo po eni strani na postopek za razvezo zakonske zveze v Nemčiji, ki se je končal s sodbo o razvezi, v kateri sta bila dokončno varstvo in vzgoja dodeljena očetu in je bila odrejena vrnitev otroka k očetu, po drugi strani pa na postopek, ki ga je mati začela v Litvi za izdajo odločbe o nepriznanju zadnjih dveh vidikov te sodbe in v katerem je bila tako izdana predložitvena odločba, ki jo obravnavamo;
– se navedbe v ležečemtisku nanašajo na drug postopek, ki ga je oče začel v Litvi, da bi sodišča te države izdala odločbo o vrnitvi otroka v Nemčijo; po različnih ugovorih zoper izrečeno odločbo in odložitvah izvršitve te odločbe se ta postopek nadaljuje v Litvi hkrati s postopkom, v katerem je bila izdana predložitvena odločba.
Datum | Nemčija | Litva |
11. 1. 2005 | Rojstvo otroka | |
marec 2005 | Starša nehata živeti skupaj; varstvo in vzgoja ostaneta skupna; otrok prebiva pri materi, vendar ima pogoste stike z očetom. Začne se postopek za razvezo. | |
21. 7. 2006 | Mati z otrokom ob soglasju očeta odide za dva tedna na počitnice v Litvo. | |
6. 8. 2006 | | Mati ostane z otrokom v Litvi. |
14. 8. 2006 | Amtsgericht Oranienburg (prvostopenjsko sodišče v Oranienburgu) (Nemčija) razveljaviskupno varstvo in vzgojoter začasno dodeli varstvo in vzgojo očetu. | |
? 2006 | Mati vloži pritožbo zoper odločbo Amtsgericht Oranienburg. | |
11. 10. 2006 | Oberlandesgericht Brandenburg (regionalno pritožbeno sodišče v Brandenburgu) (Nemčija) zavrne pritožbo matere in potrdi začasno dodelitev varstva in vzgoje očetu. | |
30. 10. 2006 | | Oče predlaga Klaipėdos apygardos teismas (regionalno sodišče v Klaipėdi) (Litva)(4), naj odredi vrnitev otroka v Nemčijo. |
22. 12. 2006 | | Klaipėdos apygardos teismas zavrne očetov predlog. |
15. 3. 2007 | | Lietuvos apeliacinis teismas (litovsko pritožbeno sodišče) razveljavi odločbo Klaipėdos apygardos teismas in odredi vrnitev otroka do 15. aprila 2007. |
4. 6. 2007 | | Mati predlaga obnovo postopka, v katerem je bila sprejeta odločba z dne 15. marca 2007, ter se sklicuje na nova dejstva in otrokovo korist na podlagi člena 13 Konvencije. |
13. 6. 2007 | | Državni tožilec Republike Litve predlaga obnovo istega postopka in trdi, da je Lietuvos apeliacinis teismas napačno uporabilo Konvencijo. |
19. 6. 2007 | | Klaipėdos apygardos teismas zavrne oba predloga za obnovo postopka in ugotovi pristojnost Amtsgericht Oranienburg. |
20. 6. 2007 | Amtsgericht Oranienburg razglasi razvezo zakonske zveze ter dodeli otroka v varstvo in vzgojo očetu, odredi vrnitev otroka in izda potrdilo na podlagi člena 42 Uredbe. | |
6. 8. 2007 | Mati se pritoži zoper dodelitev varstva in vzgoje ter odločbo o vrnitvi otroka. | |
27. 8. 2007 | | Lietuvos apeliacinis teismas na pritožbo matere in državnega tožilca potrdi zavrnitev predlogov za obnovo postopka. |
? 2007 | | Mati predlaga, naj se izda odločba o nepriznanju odločbe Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 v delu, v katerem je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo očetu ter je odrejena vrnitev otroka. |
14. 9. 2007 | | Lietuvos apeliacinis teismas zavržepredlog za izdajo odločbe o nepriznanju. |
11. 10. 2007 | | Mati vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo Lietuvos apeliacinis teismas z dne 14. septembra 2007. |
7. 1. 2008 | | Lietuvos Aukščiausiasis teismasna podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila mati in državni tožilec, razveljavi odločbi z dne 19. junija in 27. avgusta 2007 zaradi neupoštevanja zakonika o civilnopravnem postopku in predloga za obnovo postopka pošlje v odločanje Klaipėdos apygardos teismas. |
20. 2. 2008 | Oberlandesgericht Brandenburg zavrne pritožbo matere zoper odločbo z dne 20. junija 2007. | |
15. 3. 2008 | | Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloži izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas z dne 15. marca 2007. |
21. 3. 2008 | | Klaipėdos apygardos teismas znova zavrne predloga za obnovo postopka, ki sta ju vložila mati in državni tožilec. |
30. 4. 2008 | | Lietuvos apeliacinis teismas potrdi zavrnitev predlogov za obnovo postopka. Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloči, da bo postavilo šest vprašanj za predhodno odločanje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti, vložene zoper odločbo z dne 14. septembra 2007. |
14. 5. 2008 | | Sodišče prejme vprašanja za predhodno odločanje. |
21. 5. 2008 | | Lietuvos Aukščiausiasis teismas predlaga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku. |
26. 5. 2008 | | Lietuvos Aukščiausiasis teismas odloči, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo jevložilamati zoper odločbi z dne 21. marca in 30. aprila 2008 dopustna,ter odloži izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas z dne 15. marca 2007. |
4. Litovsko Lietuvos Aukščiausiasis teismas mora v postopku, v katerem je bila izdana predložitvena odločba, odločiti, ali je treba razveljaviti odločbo Lietuvos apeliacinis teismas z dne 14. septembra 2007, s katero je bil zavrnjen predlog matere za izdajo odločbe o nepriznanju sodbe o razvezi v delu, v katerem sta bila varstvo in vzgoja otroka dodeljena očetu ter je bila odrejena vrnitev otroka v Nemčijo.
5. V zvezi z vrnitvijo otroka je treba navesti, da je Lietuvos apeliacinis teismas ugotovilo, da je na podlagi člena 11(8) Uredbe ne glede na sodno odločbo(5), da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 Haaške konvencije, kakršnakoli poznejša sodna odločba, ki zahteva vrnitev otroka in jo izda pristojno sodišče, izvršljiva v skladu z oddelkom 4 poglavja III. Na podlagi člena 42(1), ki je del tega oddelka, se taka poznejša sodna odločba prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je izvršljiva in je bilo o njej v državi članici izvora izdano potrdilo. Amtsgericht Oranienburg je izdalo zadevno potrdilo in navedlo, da so izpolnjeni vsi pogoji, zahtevani za njegovo izdajo. Ker bi se morala ta sodna odločba izvršiti neposredno brez posebnega postopka za razglasitev izvršljivosti, je bil predlog za nepriznanje te odločbe nedopusten.
6. Lietuvos apeliacinis teismas je tudi opozorilo, da je 15. marca 2007 odredilo vrnitev otroka na podlagi Uredbe in Konvencije. Odločba Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 bi se morala torej neposredno izvršiti v skladu z določbami poglavja III, oddelek 4, Uredbe brez posebnega postopka za razglasitev izvršljivosti. Lietuvos apeliacinis teismas je zavrnilo trditev, da je iz člena 11(8) Uredbe razvidno, da se brez postopka za priznanje sodne odločbe vrnitev otroka lahko izvede samo, če se sodna odločba, da se otrok ne vrne, izda na podlagi člena 13 Konvencije. Po mnenju Lietuvos apeliacinis teismas izraz „ne glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne“ dokazuje, da je celo ob taki odločbi vrnitev mogoča na podlagi Uredbe, ne da bi bilo treba uporabiti postopek za priznanje sodne odločbe. Če je bila sodna odločba o vrnitvi otroka že sprejeta na podlagi Konvencije, se mora izvršiti hkrati s podobno odločbo, sprejeto na podlagi Uredbe, brez predhodnega postopka za priznanje (člen 42(1) Uredbe).
7. V zvezi z varstvom in vzgojo otroka je treba navesti, da je Lietuvos apeliacinis teismas odločilo, da zaradi neobstoja predloga za priznanje tega dela sodbe predloga za nepriznanje ni mogoče preučiti.
8. Lietuvos Aukščiausiasis teismas se je pri preučitvi zahteve za varstvo zakonitosti pojavilo nekaj vprašanj o razlagi.
9. Najprej, v členu 21(3) Uredbe je določeno, da lahko vsaka zainteresirana stranka zahteva izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju. V skladu s členom 31(1) oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, nima možnosti podajati izjav. V obravnavani zadevi je predlog za nepriznanje vložila oseba, proti kateri naj bi se odločba izvršila, medtem ko druga stranka ni vložila predloga za priznanje. Ali lahko v teh okoliščinah oseba, proti kateri se mora izvršiti odločba, zahteva nepriznanje te odločbe, in če je odgovor pritrdilen, kako je treba razlagati člen 31(1)?
10. Nato, v skladu s členom 40(2) Uredbe določbe oddelka 4 ne preprečujejo nosilcu starševske odgovornosti, da zahteva priznanje in izvršitev sodne odločbe. V obravnavani zadevi je mati vložila predlog za nepriznanje pri Lietuvos apeliacinis teismas. Ali je tak predlog dovoljen, in če je odgovor pritrdilen, ali mora sodišče, pri katerem je bil vložen ta predlog, preveriti razloge za nepriznanje na podlagi člena 23 Uredbe? Kaj pomeni pogoj iz člena 21(3), po katerem obstaja možnost zahtevati izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja, ki ureja izvršitev nekaterih sodnih odločb, s katerimi se zahteva vrnitev otroka?
11. Čeprav v Uredbi ni neposredno določeno sodišče, pristojno za preučitev vprašanja vrnitve otroka, je v členu 11(6) te uredbe določeno, da mora sodišče, če je v skladu s členom 13 Konvencije izdalo sodno odločbo, da se otrok ne vrne, poslati kopijo pristojnemu sodišču v državi članici, v kateri je otrok običajno prebival pred neupravičenim zadržanjem. Iz tega naj bi bilo v obravnavani zadevi razvidno, da bi nemško sodišče lahko odločalo o vrnitvi otroka samo, če bi litovsko sodišče odločilo, da se otrok ne vrne. Če bi nemško sodišče odredilo vrnitev otroka in izdalo potrdilo, bi bila ta odločba neposredno priznana in izvršljiva v Litvi brez posebnega postopka za priznanje izvršljivosti (člena 11(8) in 42 Uredbe). Ali je torej nemško sodišče, ker je Lietuvos apeliacinis teismas že odredilo vrnitev otroka, pristojno za preučitev tega vprašanja na podlagi člena 11 in izdajo potrdila na podlagi člena 42? Ali sta bila sprejetje odločbe o vrnitvi otroka in izdaja potrdila v skladu s cilji in postopki Uredbe?
12. Nazadnje, na podlagi člena 24 Uredbe litovsko sodišče ne more preveriti, niti ali je nemško sodišče pristojno niti ali je ta pristojnost v skladu z javnim redom. Vendar pa mora sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za nepriznanje, potem ko preveri razloge za nepriznanje, opredeljene v členu 23 Uredbe, sprejeti odločitev. Če ne bo ugotovilo razlogov za nepriznanje, bo moralo priznati nemško sodno odločbo. V tem primeru bosta v Litvi izvršljivi dve odločbi o vrnitvi otroka, in sicer odločba nemškega sodišča in odločba Lietuvos apeliacinis teismas. Ali mora sodišče, pri katerem je bil vložen predlog za nepriznanje, v teh okoliščinah priznati sodno odločbo o vrnitvi otroka, čeprav sodišče države članice izvora ni upoštevalo postopka, opredeljenega v Uredbi?
13. Lietuvos Aukščiausiasis teismas torej postavlja ta vprašanja:
„1. Ali lahko zainteresirana stranka v smislu člena 21 Uredbe št. 2201/2003 predlaga, naj se sodna odločba ne prizna, če ni bil vložen predlog za priznanje te odločbe?
2. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje: kako naj nacionalno sodišče pri obravnavanju predloga za nepriznanje odločbe, ki ga vloži oseba, proti kateri se mora odločba izvršiti, uporabi člen 31(1) Uredbe št. 2201/2003, ki določa, da ‚[…] [o]seba, proti kateri se zahteva izvršitev, [in otrok] v tej fazi postopka nima[ta] možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve‘?
3. Ali mora nacionalno sodišče, ki je od nosilca starševske odgovornosti prejelo predlog za nepriznanje odločbe sodišča države članice izvora, s katero je nosilcu odrejeno, naj otroka, ki živi z njim, vrne v državo izvora, in glede katere je bilo izdano potrdilo iz člena 42 Uredbe št. 2201/2003, ta predlog preučiti na podlagi določb iz oddelkov 1 in 2 poglavja III Uredbe št. 2201/2003, kot to določa člen 40(2) te uredbe?
4. Kaj pomeni pogoj iz člena 21(3) Uredbe št. 2201/2003 (,[b]rez poseganja v oddelek 4 tega poglavja‘)?
5. Ali sta odločba o vrnitvi otroka in potrdilo na podlagi člena 42 Uredbe št. 2201/2003, ki ju izda sodišče države članice izvora, potem ko je sodišče države članice, v kateri se nezakonito zadržuje otroka, izdalo odločbo o vrnitvi otroka v njegovo državo izvora, v skladu s cilji in postopki Uredbe št. 2201/2003?
6. Ali prepoved preverjanja pristojnosti sodišča države članice izvora iz člena 24 Uredbe št. 2201/2003 pomeni, da je nacionalno sodišče, ki je prejelo predlog za priznanje ali nepriznanje odločbe tujega sodišča in ki ne sme preverjati pristojnosti sodišča države članice izvora niti ni ugotovilo, da obstajajo drugi razlogi za nepriznanje odločb iz člena 23 Uredbe št. 2201/2003, dolžno priznati odločbo sodišča države članice izvora o vrnitvi otroka, če sodišče države članice izvora pri odločanju o otrokovi vrnitvi ni upoštevalo postopka iz Uredbe?“
14. Ker je Sodišče odločilo, da bo zadevo obravnavalo po nujnem postopku, urejenem s členom 104b Poslovnika, so pisna stališča vložili mati, oče, litovska vlada in Komisija Evropskih skupnosti, ki so edine stranke, ki jim je v tej fazi dovoljena intervencija. Te stranke ter nemška, francoska, latvijska in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva so se udeležile obravnave 26. in 27. junija 2008.
Analiza
Cilji in načela Konvencije in Uredbe
15. V poročilu Pérez-Vera o Konvenciji so cilji te konvencije, predstavljeni v členu 1, povzeti tako: „ker je značilni dejavnik obravnavanih položajev dejstvo, da ugrabitelj trdi, da so pristojni organi države pribežališča legalizirali njegovo dejanje, je učinkovit način, da se ga odvrne od tega, ta, da so njegova dejanja brez vsakršnih praktičnih in pravnih posledic. Zato je med cilji Konvencije najprej določena ponovna vzpostavitev statusa quo, in sicer s ,čimprejšnjo vrnit[vijo] otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici‘.“(6)
16. Iz preambule in zlasti uvodnih izjav 17, 21, 23 in 24 ter določb člena 11 Uredbe je jasno razvidno, da je njen cilj enak, saj je njen namen načeloma, in če ne obstajajo posebne okoliščine, zagotavljati čimprejšnjo in samodejno vrnitev otroka v državo članico, iz katere je bil premeščen ali v kateri je imel običajno prebivališče pred premestitvijo.(7)
17. Poleg tega je iz uvodnih izjav 12 in 17 ter določb členov 8, 10 in 11 Uredbe jasno razvidno, da je namen te uredbe tudi dati sodiščem te države članice stvarno pristojnost za reševanje vprašanj varstva, vzgoje in stikov ter ohraniti to pristojnost glede vrnitve otroka ob hkratni potrditvi vloge sodišč države članice, v katero je bil otrok premeščen.
18. Celotna uredba temelji na načelih sodelovanja in medsebojnega zaupanja med sodišči in organi držav članic, kar načeloma pomeni samodejno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb sodišč države članice običajnega prebivališča otroka(8) (glej predvsem uvodne izjave 18, 21, 23 in 25 ter člene 21, 24, 26 in 42).
19. Temeljni pomen tega načela je bil poudarjen na obravnavi, ko je odvetnik matere navedel, da bi litovska sodišča lahko menila, da nepristranskost nemških sodišč v sporu med nemškim očetom in litovsko materjo ni zagotovljena. Očitno je, da bi sprejetje zavrnitve priznanja na podlagi takih dvomov (ki so jih litovska sodišča v resnici imela ali ne) izničilo celoten sistem, ki se poskuša uvesti z Uredbo. To bi bilo tudi popolnoma nezdružljivo s ciljem oblikovati območje svobode, varnosti in pravice, ki so ga vse države članice potrdile v pogodbah.
20. Nazadnje, nedvomno je najpomembnejše načelo, ki vodi hkrati Konvencijo in Uredbo, načelo upoštevanja otrokovih koristi (glej zlasti preambulo Konvencije ter uvodni izjavi 12 in 13 in člene 12, 15 in 23 Uredbe; glej tudi člen 3 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah(9) in člen 24(2) Listine Unije o temeljnih pravicah(10)).
21. To načelo je bilo odločno navedeno tudi na obravnavi in lahko se samo strinjam s trditvijo, da morajo otrokove koristi dejansko prevladati v vseh okoliščinah.
22. Vendar pa bi rada omilila to trditev v zvezi z vrnitvijo otroka v državo članico običajnega prebivališča. Očitno je, da Konvencija in Uredba temeljita na načelu, da je ob neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka vedno v njegovo korist, da se vrne, razen v točno določenih posebnih okoliščinah, navedenih v členih 13 in 20 Konvencije (v povezavi s členom 11(4) Uredbe glede člena 13(b)). To se mi zdi povsem dosledno in celo potrebno. Nikakor ni koristno za otroka, da ga eden od staršev vodi iz države članice v državo članico v iskanju sodišča, ki bi bilo po njegovem mnenju najbolj pripravljeno odločiti v skladu z njegovimi željami. Dodala bi še, da vrnitev otroka v državo članico običajnega prebivališča ne pomeni nujno vrnitve k tistemu od staršev, od katerega je bil otrok ločen, in ločitev od tistega od staršev, ki ga je ugrabil. Gre za ločena vprašanja, o katerih mora pristojno sodišče odločiti ob upoštevanju vseh čustvenih, psiholoških in premoženjskih vidikov položaja, v odločbi pa dati prednost otrokovim koristim.
23. Zato je treba po mojem mnenju določbe Uredbe razlagati predvsem z vidika teh ciljev in načel.
24. Vendar je treba ugotoviti, da temeljni cilj, da se dejanju tistega od staršev, ki ugrabi otroka, odvzamejo vse praktične in pravne posledice, tako da se zagotovi takojšnja in dejanska vrnitev otroka, v obravnavani zadevi še zdaleč ni dosežen.
25. Ne da bi bilo mogoče iz informacij, ki jih ima Sodišče, natančno in zanesljivo ugotoviti vse dejavnike, ki so pripomogli k temu položaju, bi se vsekakor zdelo, da sodelovanje med sodišči in osrednjimi organi, zaželeno v Konvenciji in Uredbi, ni delovalo idealno. Poleg tega, če pogledamo nazaj, je jasno, da želeni rezultat Konvencije in Uredbe ne bi bil enako oviran, če bi se oče obrnil neposredno na Amtsgericht Oranienburg, ko je Klaipėdos apygardos teismas izdalo odločbo, da se otrok ne vrne(11).
26. Ne glede na izid se mi zdi potrebno, da preden poskusim odgovoriti na vprašanja, ki jih je postavilo Lietuvos Aukščiausiasis teismas, preučim potek postopka z vidika upoštevnih določb Konvencije in Uredbe.
Potek postopka, preučen z vidika upoštevnih določb
27. Najprej, ne izpodbija se in ni sporno dejstvo, da so bila nemška sodišča pristojna za odločanje o predlogu za razvezo na podlagi člena 3(1)(a) Uredbe, ker so bili ob vložitvi tega predloga izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji o prebivališču.
28. Nato je ugotovljeno, da se je zgodilo „neupravičeno zadržanje“ otroka v smislu Konvencije (člen 3) in Uredbe (člen 2, točka 11). Ko je mati izrazila namero, da se z otrokom ne vrne v Nemčijo, sta starša na podlagi nemškega prava dejansko in skupaj izvrševala varstvo in vzgojo, oče pa se je strinjal samo z dvotedensko premestitvijo v Litvo.
29. Ker pogoji iz člena 10 Uredbe za prenos pristojnosti niso bili izpolnjeni, so v členu 8 določeno pristojnost za odločanje o vseh vprašanjih v zvezi s starševsko odgovornostjo obdržala sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičenim zadržanjem, in sicer Nemčije. Po neizogibni logiki – če je to potrebno, potrjeni s členom 12(1) Uredbe – je bilo to, natančneje, sodišče, pri katerem je še potekal postopek za razvezo zakonske zveze, in sicer Amtsgericht Oranienburg.
30. Otrok bi se moral vrniti v Nemčijo 6. avgusta 2006. Ker je mati izrazila namero, da ostane z otrokom v Litvi, je oče najprej predložil zadevo sodišču, pristojnemu za vprašanja starševske odgovornosti (Amtsgericht Oranienburg), ki mu je 14. avgusta 2006 začasno dodelilo izključno varstvo in vzgojo otroka. To dodelitev je Oberlandesgericht Brandenburg po pritožbi matere potrdilo 11. oktobra 2006.
31. V tej fazi je mogoče ugotoviti, da bi se na podlagi člena 21(1) Uredbe ta začasna dodelitev varstva in vzgoje morala priznati v Litvi, „ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršenkoli poseben postopek“, vendar bi lahko oče na podlagi odstavka 3 istega člena zahteval priznanje te odločbe, mati pa bi lahko zahtevala izdajo odločbe o nepriznanju „v skladu s postopkom iz oddelka 2“. Vendar pa ni bil uporabljen nobeden od teh ukrepov.
32. Nato je oče 30. oktobra 2006 predvsem na podlagi člena 12 Konvencije pristojnemu litovskemu sodišču (v tej zadevi Klaipėdos apygardos teismas) predlagal, naj odredi vrnitev otroka. Tu bi pripomnila, da čeprav je oče to storil šele po tem, ko sta mu bila dodeljena izključno varstvo in vzgoja ter je bilo to potrjeno, mu ni nič preprečevalo, da ne bi tega zahteval, ko se otrok dejansko ni vrnil.
33. Potem ko je bila zadeva predložena litovskemu sodišču, bi moralo to načeloma odrediti vrnitev otroka, ker se obdobje enega leta iz člena 12 Konvencije še ni izteklo. Tudi sodno odločbo bi moralo izdati v šestih tednih po vložitvi zahtevka (člen 11(3) Uredbe). Razlogi, iz katerih bi lahko zavrnilo vrnitev, so bili omejeni na naštete v členu 13 Konvencije, kakor je bil dopolnjen s členom 11(4) in (5) Uredbe, ter v členu 20 Konvencije.
34. V tej zadevi je litovsko sodišče izdalo odločbo, s katero je zavrnilo vrnitev, 22. decembra 2006, kar je nekaj več kot sedem tednov po vložitvi zahtevka.(12)
35. To sodišče bi moralo v tej fazi na podlagi člena 11(6) Uredbe takoj poslati izvod odločbe in ustreznih dokumentov pristojnemu sodišču ali osrednjemu organu v Nemčiji, da bi jih nemško sodišče prejelo v enem mesecu. Glede na pojasnila, dana na obravnavi, naj bi najprej očetov odvetnik poslal odločbo nemškemu osrednjemu organu, nato pa naj bi prevod poslal litovski osrednji organ.
36. Nato bi lahko Amtsgericht Oranienburg na očetov predlog na podlagi člena 11(8) Uredbe odredilo vrnitev otroka. To sodišče bi torej imelo zadnjo besedo. Če bi po preučitvi vprašanja varstva in vzgoje v skladu s členom 11(7) odredilo vrnitev in izdalo potrdilo o sodni odločbi v skladu s členom 42 Uredbe, bi bila ta odločba izvršljiva v Litvi pod pogoji iz členov od 42 do 45.
37. Vendar se je oče, namesto da bi uporabil to možnost, pritožil zoper odločbo, da se otrok ne vrne, pri Lietuvos apeliacinis teismas, ki je 15. marca 2007 razveljavilo odločbo in odredilo vrnitev otroka v roku enega meseca.(13)
38. Zdi se, da bi se ta odločba morala izvršiti v predpisanem roku, saj je iz sodbe Lietuvos Aukščiausiasis teismas z dne 7. januarja 2008 razvidno, da je v členu 2(6) litovskega zakona o izvajanju Uredbe izrecno prepovedana zahteva za varstvo zakonitosti. Takojšnja izvršitev te odločbe naj bi bila sicer v skladu s temeljnimi cilji Konvencije in Uredbe.
39. Kljub temu se po materini vložitvi predloga za obnovo postopka in posledičnih zapletih postopka to ni zgodilo in še danes je tako. Nasprotno, izvršitev odločbe Lietuvos apeliacinis teismas je bila večkrat odložena, njeno izvršitev je odložilo tudi Lietuvos Aukščiausiasis teismas, in to kljub dejstvu, da je to isto sodišče(14) v odločbi, s katero je dovolilo obnovo postopka, odločilo, da je taka odložitev izključena.
40. Čeprav izvršitev odločbe sodišča države članice na njenem ozemlju spada v njeno nacionalno pravo, lahko v tej fazi samo sklenem, da je položaj, nastal zaradi teh zaporednih odložitev – in sicer da se otrok skoraj dve leti po zadržanju in več kot petnajst mesecev po izdaji odločbe o vrnitvi otroka še vedno ni vrnil v Nemčijo – popolnoma nezdružljiv s temeljnimi cilji Konvencije in Uredbe.
41. Zdaj bom obravnavala sodbo o razvezi, ki jo je Amtsgericht Oranienburg izdalo 20. junija 2007 in v kateri je varstvo in vzgojo dokončno dodelilo izključno očetu ter odredilo (še enkrat) vrnitev otroka (sodba, ki jo je 17. februarja 2008 potrdilo Oberlandesgericht Brandenburg). O tej sodbi je bilo izdano potrdilo v skladu s členom 42 Uredbe, kar običajno pomeni, da „se prizna in je izvršljiva“ v Litvi, „ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju“.
42. Ugotavljam, da je bil za potrdilo o tej odločbi uporabljen predvideni obrazec, da potrdilo vsebuje vse zahtevane informacije in trditve ter da je v sami odločbi v skladu s členom 42(2) Uredbe navedeno, (a) da se je menilo, da zaslišanje otroka zaradi njegove starosti ni primerno, (b) da so stranke imele možnost biti zaslišane (mati ni bila navzoča, bil pa je njen zastopnik(15)) in (c) da so bili razlogi za nevrnitev, ki jih je Klaipėdos apygardos teismas navedlo v odločbi, da se otrok ne vrne (odločba z dne 22. decembra 2006, zdaj razveljavljena s pridržkom obnove postopka), preučeni in zavrnjeni. Tako čeprav se postopek pošiljanja iz člena 11(6) Uredbe formalno ni upošteval v vseh podrobnostih, je bil cilj tega postopka dosežen in iz odločbe Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 in sodbe Oberlandesgericht Brandenburg z dne 20. februarja 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba matere, je jasno razvidno, da sta ti sodišči odločali ob polnem poznavanju dejstev.
43. Predložitveno sodišče ima zaradi statusa te odločbe na podlagi določb Uredbe in potrdila o njej pomisleke, izražene v petem vprašanju. Koristno se mi zdi naprej obravnavati to vprašanje, saj se mi zdi ključno, odgovor nanj pa bi lahko nakazal odgovor na več drugih vprašanj.
Peto vprašanje
44. Lietuvos Aukščiausiasis teismas želi s tem vprašanjem izvedeti predvsem, ali je bilo v okoliščinah postopka v obravnavani zadevi nemško sodišče na podlagi določb Uredbe pristojno odrediti vrnitev otroka in izdati potrdilo iz člena 42 Uredbe.
45. Po mojem mnenju je treba najprej razlikovati med vidikoma, in sicer med odločbo o vrnitvi otroka in potrdilom o odločbi.
Odločba o vrnitvi otroka
46. V zvezi s pristojnostjo sodišča države članice običajnega prebivališča za odreditev vrnitve otroka je treba nato razlikovati med dvema mogočima podlagama za pristojnost: členom 8 Uredbe (v povezavi s členom 10 in po potrebi členom 12(1)) in členom 11 Uredbe, zlasti odstavkom 8 (v povezavi z določbami Konvencije).
47. Na obravnavi se je izkazalo, da imajo države članice in Komisija zelo različna, celo popolnoma nasprotna stališča o pomenu teh določb. Po eni strani obstaja razlaga, da so najprej samo sodišča države članice, v kateri je otrok, pristojna, da na podlagi Konvencije in člena 11 Uredbe odredijo njegovo vrnitev, ter da to pristojnost lahko izvajajo sodišča države članice običajnega prebivališča, samo če in šele ko obstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, da se otrok ne vrne, ki jo izda sodišče države članice, v kateri je otrok. Po drugi strani obstaja stališče, da imajo tudi sodišča države članice običajnega prebivališča vedno pristojnost, da odredijo vrnitev otroka bodisi na podlagi člena 8 Uredbe (v povezavi s členom 10) bodisi na podlagi Konvencije in člena 11 Uredbe(16).
48. Na podlagi teh različnih razlag se mi zdi bistveno, da Sodišče zelo jasno odloči o tem vidiku Uredbe.
49. Menim, da je treba takoj zavrniti trditev, da imajo sodišča države članice, v kateri je otrok, izključno pristojnost, dokler ne sprejmejo odločbe, da se otrok ne vrne.
50. V členu 12 Konvencije je sicer določeno, da se predlog za izdajo odločbe o vrnitvi otroka vloži pri teh sodiščih, in dejansko se zdi logično, da se zadevna oseba obrne najprej nanje, saj za izvršitev njihove odločbe nikakor ne bo potreben postopek za priznanje izvršljivosti. Res je tudi, da je iz besedila člena 11 Uredbe mogoče sklepati, da se predvideva, da bo najprej sprejeta odločba v državi članici, v kateri je otrok.
51. Vendar pa opozarjam, da Konvencija ne vsebuje nobenega pravila o pristojnosti, in ugotavljam, da pristojnost za odreditev vrnitve otroka v nobeni določbi Uredbe ni izrecno omejena na sodišča države članice, v kateri je otrok. Te pristojnosti ni mogoče zanikati, toda nikjer se ne zahteva, da je izključna.
52. Poleg tega splošna pristojnost v zvezi s starševsko odgovornostjo nujno vključuje pristojnost za odreditev vrnitve ugrabljenega otroka.
53. V skladu s členom 2, točka 7, Uredbe starševska odgovornost vključuje predvsem pravico do varstva in vzgoje, v skladu s točko 9 istega člena pa pravica do varstva in vzgoje obsega predvsem pravico določitve kraja otrokovega prebivališča. Oddelek 2 poglavja II je naslovljen „Starševska odgovornost“ in vsebuje predvsem člen 11 z naslovom „Vrnitev otroka“. Poleg tega, ker je v členu 10, točka (b)(iv), omenjena „sodna odločba o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka, [ki so jo] izdala sodišča države članice, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem“(17), je treba sklepati, da ta sodišča lahko izdajo tudi odločbo o varstvu in vzgoji, ki nalaga vrnitev otroka. Nazadnje, če je sodišče na podlagi člena 8 ali 12 Uredbe pristojno za vsa vprašanja o starševski odgovornosti in torej o varstvu in vzgoji (morebiti povezana s predlogom za razvezo), je nedoumljivo, da ta pristojnost ne pokriva pristojnosti za zagotovitev dejanske navzočnosti otroka pri osebi, ki ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo. Ta pristojnost mora vključevati pristojnost za sprejetje vseh začasnih ukrepov, ki bi se med postopkom izkazali za potrebne. Prepovedati sodišču, pristojnemu za vprašanja starševske odgovornosti, da odredi vrnitev otroka, bi pomenilo temu sodišču odvzeti vso dejansko pristojnost, da odloči o začasni ali trajni dodelitvi varstva in vzgoje.
54. Tako sklepam, da je na začetku ob ugrabitvi otroka mogoče zahtevati izdajo odločbe o vrnitvi otroka ali pri pristojnem sodišču države članice, v kateri je otrok, ali pri pristojnem sodišču države članice njegovega običajnega prebivališča ali celo pri pristojnem sodišču, ki mora odločiti o predlogu za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, če je v tretji državi članici(18).
55. Nasprotno pa se lahko učinki izdane odločbe razlikujejo glede na izbrano sodišče.
56. Če odločba vključuje vrnitev otroka, bo hipotetično izvršljiva v državi članici, v kateri je otrok, če jo sprejme sodišče te države. Če jo izda sodišče druge države članice, bo priznana v državi članici, v kateri je otrok, na podlagi člena 21(1) Uredbe, ne da bi bilo treba izvesti kakršenkoli postopek (ob upoštevanju možnosti vložitve predloga za nepriznanje na podlagi člena 21(3) iz enega od razlogov, taksativno naštetih v členu 23), vendar bo za njeno izvršitev potrebna razglasitev izvršljivosti, ki se zahteva v skladu s postopki iz poglavja III, oddelek 2, Uredbe (in sicer iz členov od 28 do 36). Tako velja, ker so samo odločbe, ki so bile sprejete na podlagi člena 11(8) Uredbe (torej po prvi odločbi, da se otrok ne vrne, izdani na podlagi člena 13 Konvencije) in v zvezi s katerimi je bilo izdano potrdilo v skladu s členom 42(2) Uredbe, izvršljive v drugi državi članici brez take razglasitve.
57. Če se v odločbi ne zahteva vrnitev otroka in če odločbo izda sodišče države članice, ki ni država, v kateri je otrok, se očitno ne bo prizadevalo za njeno priznanje in izvršitev v katerikoli državi, vendar bodo pravna sredstva zoper to odločbo po nacionalnem pravu seveda ostala mogoča.
58. Nasprotno, če odločbo, da se otrok ne vrne, sprejme pristojno sodišče države članice, v kateri je otrok, se začne izvajati mehanizem iz člena 11, od (6) do (8), Uredbe – pristojno sodišče države članice običajnega prebivališča se obvesti o odločbi, to sodišče pozove stranke, preuči vprašanje varstva in vzgoje in, nazadnje, to sodišče lahko izda odločbo o vrnitvi otroka, ki bo v vseh drugih državah članicah samodejno izvršljiva in ki ji ne bo mogoče nasprotovati, če bo v zvezi z njo izdano potrdilo v skladu s členom 42(2).
59. Tako lahko pristojno sodišče države članice običajnega prebivališča otroka na podlagi pristojnosti, ki jo ima že na podlagi členov 8, 10 in morebiti 12 Uredbe, odredi vrnitev otroka na podlagi člena 11(8), če je bila odločba, da se otrok ne vrne, izdana na podlagi člena 13 Konvencije. V tem primeru za njegovo odločbo ne bo potrebna razglasitev izvršljivosti po postopku iz poglavja III, oddelek 2.
60. Vendar se v vprašanju, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, predpostavlja, da predhodno ne obstaja odločba, da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 Konvencije, temveč odločba o vrnitvi otroka na podlagi člena 12 Konvencije, ki jo je izdalo pristojno sodišče države članice, v kateri je otrok. Ali lahko v takem primeru tudi pristojno sodišče države članice običajnega prebivališča odredi vrnitev otroka?
61. Seveda se tako vprašanje lahko postavi samo v izjemnih okoliščinah, kakršne so v tej zadevi. Jasno je, da bo v vsakem normalno predstavljivem primeru otrok vrnjen v državo članico običajnega prebivališča po prvi odločbi o vrnitvi otroka, zlasti ker zelo kratek rok za izdajo odločbe ni naklonjen vložitvi pritožbe(19). Torej je povsem razumljivo, kot je na obravnavi opozorila nizozemska vlada, da zakonodajalec v Uredbi ni izrecno predvidel malo verjetnega položaja, kakršnega obravnavamo zdaj.
62. Vseeno bom poskusila v določbah Uredbe, razloženih v skladu z njenimi temeljnimi cilji, najti rešitev za ta položaj.
63. Prvič, uporabimo lahko člen 19 Uredbe, ki se nanaša na litispendenco. V odstavkih 2 in 3 tega člena je določeno, da če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. Ko se ugotovi ta pristojnost, se sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreče za nepristojno v korist prvega sodišča. Iz tega sklepam, da v običajnem primeru, dokler postopek za izdajo odločbe o vrnitvi otroka teče v državi članici, v kateri je otrok, sodišče države članice običajnega prebivališča ne sme preučiti istega vprašanja. Ker velja šesttedenski rok iz člena 11(3), tak rezultat nikakor ne odloži postopka vrnitve, medtem ko bi hkratno nadaljevanje dveh postopkov z enakim ciljem lahko povzročilo zaplete.
64. Vendar ko sodišče države članice, v kateri je dejansko otrok, izda odločbo, ni več litispendence in torej ovire za obstoj pristojnosti sodišča države članice običajnega prebivališča. Taka pristojnost je izrecno potrjena v členu 11(8) Uredbe ob prvi odločbi, da se otrok ne vrne, in ni nobenega razloga za njeno izključitev (ki izhaja iz členov 8 in 10) ob prvi odločbi o vrnitvi otroka. Edina razlika v tem primeru je, da se posebne določbe člena 11(8) ne bodo uporabile in da bo v praksi druga odločba o vrnitvi otroka navadno odveč.
65. Dodala bi – ne da bi bilo nujno treba sprejeti predlog Komisije, da če sodišče države članice, v kateri je otrok, ne sprejme odločbe v določenem roku, de facto obstaja odločba, da se otrok ne vrne, zaradi katere je mogoče uporabiti člen 11(8) – da menim, da je treba pravilo o litispendenci v členu 19 brati ob upoštevanju šesttedenskega roka iz člena 11(3) in da vsaka prekoračitev tega roka lahko tudi odpravi oviro za izvajanje pristojnosti sodišča države članice običajnega prebivališča na podlagi členov 8 in 10.
66. Zato – če povzamem svojo analizo tega dela petega vprašanja – dejstvo, da sodišče države članice običajnega prebivališča sprejme odločbo o vrnitvi otroka, potem ko je sodišče države članice, v kateri je otrok, sprejelo odločbo o vrnitvi otroka, nikakor ni nezdružljivo s cilji in postopki Uredbe.
Potrdilo o odločbi
67. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali je po izdaji te odločbe izdaja potrdila iz člena 42 Uredbe v skladu z istimi cilji in postopki.
68. Odgovor na to vprašanje je preprostejši, vsaj z abstraktnega vidika. Zadevno potrdilo se vsekakor lahko izda samo, če je bila odločba izdana v okoliščinah, navedenih v členu 11(8) Uredbe (člen 42 se sklicuje na člen 40(1)(b), ta pa na člen 11(8)). Izdaja odločbe o vrnitvi otroka v takih okoliščinah predpostavlja, da je bila pred tem na podlagi člena 13 Konvencije izdana odločba, da se otrok ne vrne. Seveda je izraz „[n]e glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 [K]onvencije“ (moj poudarek), če ga obravnavamo ločeno, mogoče razlagati tako, da pomeni, „da je bila taka sodna odločba izdana ali ne“(20). Vendar sistematično branje odstavkov od 6 do 8 člena 11 izključuje tako razlago. Poleg tega je potrdilo iz člena 42 mogoče izdati le, če je sodišče med drugim pri izdaji sodne odločbe upoštevalo razloge in dokaze, na podlagi katerih se izda odredba v skladu s členom 13 Konvencije (člen 42(2)(c)).
69. Iz tega sklepam, da načeloma izdaja potrdila iz člena 42 Uredbe s strani sodišča države članice običajnega prebivališča otroka za odločbo o vrnitvi otroka, ki jo je to sodišče izdalo po tem, ko je sodišče države članice, v kateri je otrok, sámo sprejelo odločbo o vrnitvi otroka, ni v skladu s postopki iz Uredbe.
Pristojnost za izdajo potrdila iz člena 42 v obravnavani zadevi
70. V besedilu petega vprašanja za predhodno odločanje je vseeno izpuščena vsakršna navedba elementov zadeve, ki je ne smemo spregledati, če želimo dati predložitvenemu sodišču uporaben odgovor.
71. Pred odločbo Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007, ki se izpodbija v upoštevnem postopku, je sicer Lietuvos apeliacinis teismas izdalo odločbo z dne 15. marca 2007, v kateri je tudi odredilo vrnitev otroka, vendar je še pred to odločbo Klaipėdos apygardos teismas 22. decembra 2006 izdalo odločbo, ki je bila „sodna odločba, da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 [K]onvencije“ v smislu člena 11(8) Uredbe.
72. Ali lahko ta okoliščina vpliva na združljivost potrdila, ki ga je Amtsgericht Oranienburg izdalo za to odločbo, z Uredbo? Povedano drugače, ali je Amtsgericht Oranienburg lahko upravičeno menilo, da so pogoji za uporabo člena 11, od (6) do (8), izpolnjeni?
73. Na obravnavi se je izkazalo, da večina držav članic, ki so predložile stališča, meni, da je treba odgovoriti nikalno – te določbe se lahko uporabljajo samo za dokončno, izvršljivo in pravnomočno sodno odločbo, da se otrok ne vrne. Vendar v tej zadevi ni bila samo vložena pritožba zoper odločbo Klaipėdos apygardos teismas z dne 22. decembra 2006, temveč je bila ta odločba celo razveljavljena pred sprejetjem odločbe Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007. Poleg tega so potrdili, da odločba z dne 22. decembra 2006 nikoli ni bila izvršljiva.
74. Ne strinjam se s to analizo.
75. V členu 11 so uporabljeni izrazi „izda sodišče sodno odločbo“ (odstavek 3, drugi stavek), „[č]e je sodišče […] izdalo sodno odločbo, da se otrok ne vrne“ (odstavek 6) in „[n]e glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne, [izdano] na podlagi člena 13 [K]onvencije“ (odstavek 8)(21). Kadar želi Uredba natančneje določiti izvršljivost odločbe, je to v drugih določbah izrecno navedeno (glej predvsem člene 28, 36 in 44). Toda v besedilu člena 11 ni nikjer navedeno, da mora biti sodna odločba, da se otrok ne vrne, izvršljiva ali celo še vedno veljavna, ko sodišče države članice običajnega prebivališča odloča v okviru člena 11(8)(22).
76. Nasprotno, zdi se, da v tem besedilu ni zanimanja za poznejšo usodo te odločbe. V njem ni niti izrecno niti implicitno predviden pritožbeni postopek v državi članici, v kateri je otrok. V odstavku 6 je sodišču, ki je izdalo sodno odločbo, naloženo, da takoj pošlje odločbo in ustrezne dokumente organom države članice običajnega prebivališča otroka, tako da jih pristojno sodišče te države prejme v zavezujočem roku enega meseca od dne izdaje odločbe o tem, da se otrok ne vrne. S tem obvestilom v skladu z odstavkom 7 začne teči nov trimesečni rok, v katerem stranke predložijo predloge, da sodišče države članice običajnega prebivališča preuči vprašanje dodelitve varstva in vzgoje, zaradi česar lahko odredi vrnitev otroka, kot je določeno v odstavku 8, z vsemi učinki izvršljivosti, ki izhajajo iz člena 42, če se izda potrdilo.
77. Te obveznosti in ukrepi sestavljajo celoto ter se začnejo izvajati samodejno, ko se izda odločba, da se otrok ne vrne. Edini predvideni dejavnik, ki bi lahko ustavil to izvajanje, je, če sodišče države članice običajnega prebivališča ne prejme predlogov strank (odstavek 7, drugi pododstavek), kar pomeni, da je tisti od staršev, ki ga je otrok moral zapustiti, odstopil od zahteve.
78. Če višje sodišče nato razveljavi odločbo, da se otrok ne vrne, ki jo je izdalo sodišče države članice, v kateri je otrok, to ne spremeni bistvenih dejavnikov, in sicer: (a) da je bila taka odločba izdana, (b) da otrok še vedno ni bil vrnjen, (c) da čas mineva in (d) da je sodišče države članice običajnega prebivališča še vedno edino pristojno za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, kar nujno vključuje pristojnost za zagotavljanje njegove dejanske navzočnosti pri osebi, ki ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo, tudi z začasno odredbo.
79. Razlagati odstavke od 6 do 8 člena 11 tako, da se uporabljajo ne glede na kakršnokoli pravno sredstvo, ki se lahko vloži zoper prvotno odločbo, da se otrok ne vrne, v državi članici, v kateri je bila izdana, je povsem v skladu s cilji in sistematiko Uredbe, kar zadeva ugrabitev otroka. Cilj teh odstavkov je prenesti dokončno odgovornost za odločanje o vrnitvi otroka na pristojno sodišče, da začasno ali dokončno odloči o dodelitvi varstva in vzgoje (kar nujno vključuje pristojnost za zagotavljanje dejanske navzočnosti otroka pri osebi, ki ji je bil dodeljen v varstvo in vzgojo), in to v čim krajšem času, da se lahko čim prej izda dokončna odločba o vrnitvi otroka.
80. Ta razlaga ne krši postopkovnih pravic in interesov strank. Tisti od staršev, ki ugrabi otroka, ne bo imel nobenega interesa izpodbijati odločbo, da se otrok ne vrne, v državi članici, v kateri je otrok, in tisti od staršev, ki ga je otrok moral zapustiti, bo imel navadno boljši položaj za predstavitev trditev pred sodiščem države članice običajnega prebivališča otroka.
81. Nasprotna razlaga bi nujno povzročila dodatne roke v postopku vrnitve otroka, katere hitrost je ena ključnih zahtev Konvencije in Uredbe. Kot smo videli v tej zadevi, bi lahko izjemoma omogočila očitno neskončno zavlačevanje, ki bi nepopravljivo vplivalo na pravilno izvajanje teh pravnih aktov.
82. Po mojem mnenju nas besedilo ne zavezuje, da Uredbo razumemo v tem smislu, saj bi bilo tako razumevanje v nasprotju z enim od njenih glavnih ciljev.
83. Zato dejstvo, da je pozneje Lietuvos apeliacinis teismas 15. marca 2007 razveljavilo odločbo Klaipėdos apygardos teismas z dne 22. decembra 2006, nikakor ni onemogočilo Amtsgericht Oranienburg, da 20. junija 2007 odredi vrnitev otroka, kot je določeno v členu 11(8) Uredbe.
84. Iz tega je mogoče sklepati, da je bilo to sodišče pristojno za izdajo potrdila iz člena 42, kar pomeni, da je bila njegova odločba, v zvezi s katero je bilo pravilno izdano potrdilo, izvršljiva v Litvi, „ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju“.
85. V odgovor na zaskrbljenost matere, ki jo je ponovilo predložitveno sodišče, glede razmerja med odločbo Lietuvos apeliacinis teismas z dne 15. marca 2007 in odločbo Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007, saj je bila v obeh odrejena vrnitev otroka, bi najprej povedala, da ti odločbi z enakim obsegom navadno ne bi smeli ovirati druga druge. Če pa bi ta položaj povzročil težavo za postopkovno pravo države članice, v kateri je otrok, bi bilo treba prilagoditi upoštevne določbe ali jih razlagati in uporabiti v skladu s ciljem Uredbe. In čeprav so v obeh odločbah določeni različni načini vrnitve, bi imela prednost odločba sodišča države članice običajnega prebivališča, saj je to pristojno za odločanje o vseh vprašanjih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Poleg tega ni niti v Konvenciji niti v Uredbi določeno, da sodišče države članice, v kateri je otrok, v odločbi določi pogoje. Njegova naloga je samo zagotoviti (če niso podani razlogi za zavrnitev iz členov 13 in 20 Konvencije) vrnitev otroka v državo članico običajnega prebivališča, katere pristojni organi in sodišča bodo sprejeli potrebne ukrepe za zagotovitev dobrega počutja otroka in upoštevanje njegovih koristi.
Možnost, da sodišče države članice, v kateri je otrok, preuči veljavnost potrdila, izdanega na podlagi člena 42
86. Ostane še zadnji vidik tega vprašanja, ki se je obravnaval v pisnih stališčih in na obravnavi, ki pa – če bo Sodišče upoštevalo mojo analizo – ne bo imel posledic v tej zadevi: če sodišče države članice običajnega prebivališča odredi vrnitev otroka in izda potrdilo v skladu s členom 42(2) Uredbe, čeprav ni pristojno za to, saj pogoj obstoja prejšnje odločbe, da se otrok ne vrne, ki jo izda sodišče države članice, v kateri je otrok, ni izpolnjen, ali lahko zadnjenavedeno sodišče preveri to pristojnost in po potrebi ne prizna veljavnosti potrdila?
87. Menim, da je treba odgovoriti nikalno.
88. Najprej, jasno je, da v Uredbi ni predvideno nobeno tako preverjanje. Nasprotno, dejstvo, da se odločba, če je bilo izdano potrdilo v skladu z določbami člena 42(2), „prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju“, izrecno izključuje tako preverjanje.
89. Taka izključitev je v skladu s ciljem zagotavljanja, da bo odločba, sprejeta v okoliščinah iz člena 11(8), dokončna (opozarjam, da bo ob izdaji te odločbe šesttedenski rok, ki je navadno določen v členu 11(3), nujno že zdavnaj prekoračen), ter tudi z načelom medsebojnega zaupanja in priznavanja med sodišči držav članic.
90. Ta izid poleg tega ne krši pravic tistega od staršev, ki ugrabi otroka.
91. Prvič, s členom 42 so določena številna postopkovna jamstva, preden sodišče države članice izvora lahko izda tako potrdilo.
92. Drugič, čeprav so s členom 43 izključena vsa pravna sredstva zoper izdajo potrdila kot tako, tisti od staršev, ki ugrabi otroka, še vedno lahko vloži (v skladu s postopkovnimi pravili države članice izvora) pritožbo zoper sámo odločbo, o kateri je bilo izdano potrdilo. Če pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi – na primer, ker se niso upoštevali dejavniki iz odstavkov 6 in 7 člena 11 – bo razveljavilo odločbo in tako učinke potrdila.
93. Poleg tega je v sami uredbi določeno, da „[p]otrdilo učinkuje v okvirih izvršljivosti sodne odločbe“ (člen 44). Še več, v členu 47 je določeno, da „sodna odločba, o kateri je bilo izdano potrdilo v skladu s […] členom 42(1), ne more biti izvršena, če je nezdružljiva s kasnejšo izvršljivo sodno odločbo“. Odločitev o pritožbi, s katero se razveljavlja prva odločba, naj bi izpolnjevala ta pogoj in tako onemogočila izvršitev odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo.
94. Stranki, ki bi želela izpodbijati potrdilo, torej ni odvzeta možnost pritožbe; ustrezen ukrep je predlagati razveljavitev odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo.
95. Menim, da ta možnost zadostuje za varstvo tistega od staršev, ki ugrabi otroka, pred vsakršno nepravilno odločbo sodišča države članice običajnega prebivališča otroka.
96. Dodajam, da čeprav Uredba v zadevi, ki jo obravnavamo, od sodišča države članice izvršitve zahteva, da dokaže to medsebojno zaupanje, od katerega je odvisno območje svobode, varnosti in pravice, se vseeno ne zahteva slepo zaupanje. Nasprotno, postavljeni sistem od tega sodišča zahteva samo, da prizna in upošteva integriteto, nepristranskost in neodvisnost sodišča druge države članice, zoper odločbo katerega stranka, proti kateri se zahteva izvršitev, lahko vloži pritožbo, kot bi to storilo za sodišča svoje države. Nenazadnje se ne zahteva veliko.
Šesto vprašanje
97. Ker sem analizo petega vprašanja končala z ugotovitvijo, da je bila odločba z dne 20. junija 2007 sprejeta ob upoštevanju postopka, določenega v Uredbi, postane šesto vprašanje za predhodno odločanje, ki temelji na predpostavki neupoštevanja tega postopka, v tej zadevi odveč.
98. Vendar lahko opozorim, da je iz določb člena 21 v povezavi z določbami člena 31(2) Uredbe jasno razvidno, da je treba praviloma sodno odločbo o starševski odgovornosti priznati in izvršiti v drugi državi članici, razen če obstaja razlog za nepriznanje, naveden v členu 23, in da je preverjanje pristojnosti sodišča države članice izvora izrecno izključeno s členom 24.
99. Iz moje analize v točkah od 86 do 91 zgoraj je tudi razvidno, da je preverjanje upoštevanja postopka iz člena 11 Uredbe prav tako izključeno.
Četrto vprašanje
100. Prva štiri vprašanja se nanašajo na materin predlog za izdajo odločbe o nepriznanju sporne odločbe Amtsgericht Oranienburg z dne 20. junija 2007 v delu, v katerem je to sodišče odločilo o varstvu in vzgoji otroka ter njegovi vrnitvi. Primerno se mi zdi začeti s četrtim vprašanjem.
101. Predložitveno sodišče sprašuje, kaj pomeni pogoj „brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja“ v členu 21(3) Uredbe.
102. V členu 21(3), prvi pododstavek, je določeno:
„Brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja lahko vsaka zainteresirana stranka v skladu s postopkom iz oddelka 2 tega poglavja zahteva izdajo odločbe o priznanju oz. nepriznanju sodne odločbe.“
103. Določeno je torej splošno pravilo (člen 21 pokriva vse odločbe v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo), ki vsaki zainteresirani stranki omogoča, da zahteva izdajo odločbe o priznanju ali nepriznanju sodne odločbe, ki spada na področje Uredbe, po potrebi ob upoštevanju določb poglavja III, oddelek 4.
104. Navedeni oddelek se nanaša na nekatere sodne odločbe o pravici do stikov in vrnitvi otroka. Glede zadnjega vidika navedeni oddelek velja za vrnitev otroka po izdaji sodne odločbe, s katero se odreja vrnitev otroka, iz člena 11(8) (člen 40(1)(b)). V tej zadevi gre za tako sodno odločbo.
105. Zato lahko vsaka zainteresirana stranka predlaga nepriznanje odločbe, s katero se odreja vrnitev otroka, izdane v okoliščinah iz člena 11(8), razen če se to izkaže za nezdružljivo z določbo iz poglavja III, oddelek 4, ki v tem primeru kot lex specialis prevlada nad splošnim pravilom.
106. V tem oddelku je v členu 42(1) določeno:
„Vrnitev otroka iz člena 40(1)(b), priznana v izvršljivi sodni odločbi[,] izrečeni v državi članici, se prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, […] brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu z odstavkom 2.“
107. Tako je v primeru, kakršen se obravnava v tej zadevi, v kateri je bilo potrdilo izdano, konkretni pomen pogoja „brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja“ iz člena 21(3) Uredbe, da ni mogoče niti nasprotovati priznanju odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, niti a fortiori vložiti neodvisnega predloga za izdajo odločbe o nepriznanju.
Tretje vprašanje
108. Zaradi mojega sklepa v zvezi s četrtim vprašanjem, da ni mogoče vložiti nobenega predloga za nepriznanje sodne določbe o vrnitvi otroka, ki je bila izdana v okoliščinah iz člena 11(8) Uredbe in o kateri je bilo izdano potrdilo v skladu z določbami člena 42(2), tretje vprašanje, ki temelji na predpostavki, da je tak predlog mogoč, ni več pomembno.
109. V takem primeru namreč ni dovoljeno, da sodišče države članice, v kateri je otrok, preverja odločbo ali potrdilo, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo osebe, proti kateri se zahteva izvršitev.
Prvo in drugo vprašanje
110. Enako velja za prvo in drugo vprašanje v delu, v katerem se nanašata na predlog za nepriznanje dela sodbe, v katerem je bila odrejena vrnitev otroka.
111. Toda v nasprotju z drugimi vprašanji obseg prvega in drugega vprašanja ni izrecno omejen na odločbo, s katero je bila odrejena vrnitev otroka. Če mati zahteva izdajo odločbe o nepriznanju tudi za del sodbe, v katerem sta varstvo in vzgoja otroka dodeljena očetu, ti vprašanji lahko ostaneta pomembni. V nasprotju z odločbo, s katero je bila odrejena vrnitev, tega vidika namreč ne ureja poglavje III, oddelek 4, Uredbe, ki izključuje vsakršno nasprotovanje priznanju odločbe o vrnitvi otroka, o kateri je bilo pravilno izdano potrdilo v skladu s členom 42(2).
112. Predložitveno sodišče sprašuje, ali zainteresirana stranka v smislu člena 21 Uredbe lahko zahteva izdajo odločbe o nepriznanju sodne odločbe, ne da bi bil vložen predlog za priznanje, in če je odgovor pritrdilen, kako mora sodišče, ki preučuje tako zahtevo, ki jo vloži oseba, proti kateri je sodna odločba izvršljiva, uporabiti člen 31(1), po katerem ta oseba ne more predložiti predlogov v tej fazi postopka.
113. Člen 21 Uredbe je del poglavja III, oddelek 1 z naslovom „Priznanje“. V odstavku 1 tega člena je določeno, da se sodna odločba, izdana v državi članici, „v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršenkoli poseben postopek“. Vendar v skladu z odstavkom 3 (brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja – ki, kot sem navedla, ni pomemben za odločbe o dodelitvi varstva in vzgoje otroka) „lahko vsaka zainteresirana stranka v skladu s postopkom iz oddelka 2 tega poglavja zahteva izdajo odločbe o priznanju oz. nepriznanju sodne odločbe“. Sedem razlogov za nepriznanje sodnih odločb o starševski odgovornosti je navedenih v členu 23.
114. Oddelek 2 poglavja III je naslovljen „Zahteva za razglasitev izvršljivosti“. V členu 28(1) je določeno, da se „[s]odna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, […] izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi“. V členu 31(1) je določeno, da sodišče, pri katerem se vloži zahteva, odloči takoj, vendar „[o]seba, proti kateri se zahteva izvršitev, v tej fazi postopka nima možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve“. V odstavku 2 je natančneje določeno, da se „[z]ahteva lahko zavrne samo zaradi enega od razlogov iz členov 22, 23 in 24“ – ki so vsi razlogi za nepriznanje. V členu 33 je določeno, da lahko obe stranki v enem mesecu (odstavek 5) zoper odločbo v zvezi z razglasitvijo izvršljivosti vložita pravno sredstvo (odstavek 1) in da se tako pravno sredstvo obravnava v kontradiktornem postopku (odstavek 3).
115. Razumem, zakaj je Lietuvos Aukščiausiasis teismas zmedeno. Glede na člen 21(3) se zdi, da oseba, proti kateri se lahko izvrši odločba (ki je očitno „zainteresirana stranka“), lahko zahteva izdajo odločbe o nepriznanju te odločbe, vendar se zdi, da je v členu 31(1) izključena možnost, da ta oseba(23) predloži predloge v tej fazi.
116. Menim, da je za rešitev tega vprašanja treba upoštevati razlikovanje med „priznanjem“ in „razglasitvijo izvršljivosti“ sodne odločbe. V nekaterih okoliščinah ta pojma nujno spadata skupaj. Tako je predvsem pri sodni odločbi, s katero se odreja vrnitev otroka in za katero priznanje veljavnosti brez razglasitve izvršljivosti ne bi bilo smiselno. Nasprotno ni treba razglasiti „izvršljivosti“ odločbe o razvezi, da bi se eden ali drugi od nekdanjih zakoncev lahko znova poročil; zadostuje samo priznanje veljavnosti odločbe. V zvezi z odločbo o izvrševanju starševske odgovornosti je to odvisno od okoliščin. Če se tisti od staršev, ki mu ni bilo dodeljeno izvrševanje te odgovornosti, ne strinja, bo potrebna razglasitev izvršljivosti. Če pa se starši strinjajo, zadostuje zgolj priznanje.
117. Oddelek 1 poglavja III Uredbe se nanaša na priznanje. V členu 21(1) je določeno, da je to priznanje samodejno za vse sodne odločbe, ki spadajo na področje uporabe Uredbe. Jasno je, da je zakonodajalec Skupnosti želel, da bi se vse te sodne odločbe sistematično samodejno priznale na podlagi načela medsebojnega zaupanja (glej uvodni izjavi 21 in 23 Uredbe). V skladu z odstavkom 3 tega člena pa je vseeno dovoljeno zahtevati izdajo odločbe o priznanju oziroma nepriznanju „v skladu s postopkom iz oddelka 2“. Ker se oddelek 2 nanaša na zahteve za razglasitev izvršljivosti, iz tega sklepam, da gre za položaje, v katerih sta potrebna priznanje in izvršitev. Tako je pri dodelitvi varstva in vzgoje otroka očetu v obravnavani zadevi, saj ji mati nasprotuje.
118. Poleg tega je iz člena 31 Uredbe jasno razvidno, da mora biti postopek za razglasitev izvršljivosti (ki torej vključuje predloge za priznanje in nepriznanje) hiter in poenostavljen. To se zdi popolnoma v skladu z načelom samodejnosti priznanja na podlagi medsebojnega zaupanja.
119. Tako mora biti vsak predlog za priznanje ali nepriznanje odločbe, s katero se dodelita varstvo in vzgoja otroka, v skladu s postopki iz oddelka 2. V okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, se postavlja vprašanje očitne neenakosti orožij obeh strank glede na besedilo člena 31(1). Če tisti od staršev, ki mu je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ima možnost predložiti predloge, ki se mu zdijo primerni, medtem ko drugi od staršev te možnosti nima. Nasprotno, če drugi od staršev zahteva izdajo odločbe o nepriznanju, položaj ni obrnjen, vsaj ne, če določbo beremo dobesedno.
120. V stališčih, predloženih Sodišču, se je predlagalo, naj se člen 31(1), za katerega se zdi, da se nanaša predvsem na predloge za priznanje ali razglasitev izvršljivosti, razlaga bodisi tako, da se mutatis mutandis uporablja za predloge za nepriznanje (torej, da se izraz „oseba, proti kateri se zahteva izvršitev“ razlaga kot „oseba, ki nasprotuje zahtevi“), bodisi tako, da se ne more uporabljati za take predloge.
121. Menim, da ni nobenega nujnega razloga za zavrnitev dobesedne razlage in uporabe. Neenakosti orožij ni mogoče zanikati, vendar je v skladu s prednostjo, dodeljeno vzajemnemu zaupanju in priznavanju, je manjša, kot bi lahko mislili, in stranki v slabšem položaju ne more odvzeti možnosti, da predstavi svoje trditve.
122. Po eni strani je ob predlogu za priznanje in razglasitev izvršljivosti, ki ga vloži tisti od staršev, ki mu je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, očitno, da mora sodišče, pri katerem je bil vložen predlog, vsekakor preveriti morebitni obstoj razlogov za nepriznanje, na katere se sklicuje člen 31(2). To pa so edini razlogi, na katere bi se lahko skliceval drugi od staršev. Temu je torej odvzeta le možnost, da predstavi trditve v zvezi z razlogi za zavrnitev.
123. Po drugi strani, kadar zadnjenavedeni od staršev predlaga nepriznanje sodne odločbe, se predlog lahko vloži samo z vlogo, v kateri so navedeni zatrjevani razlogi za nepriznanje. Čeprav ta od staršev ne more več predstaviti trditev v tej fazi, medtem ko tisti od staršev, ki mu je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, lahko predloži predloge, ki se mu zdijo potrebni, bo sodišče, pri katerem je bil vložen predlog, vsekakor upoštevalo njegovo stališče. Gre za postopek, omejen na samo eno izmenjavo trditev med strankama, kar ni nenavadno v hitrem in poenostavljenem postopku.
124. V obeh primerih se lahko obe stranki pritožita v skladu s pravili kontradiktornega postopka na podlagi člena 33 Uredbe.
125. Uvedeni sistem tako zagotavlja razumno ravnotežje med ciljem zagotavljanja priznavanja in izvršitve sodnih odločb na podlagi načela medsebojnega zaupanja s hitrim in poenostavljenim postopkom in pravico do poštenega sojenja, ki nazadnje ni odvzeta nobeni stranki.
Predlog
126. Iz vseh razlogov, ki sem jih predstavila zgoraj, Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Lietuvos Aukščiausiasis teismas, odgovori:
Določbe Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da:
– dejstvo, da sodišče države članice običajnega prebivališča izda odločbo o vrnitvi otroka, potem ko je sodišče države članice, v kateri je otrok, izdalo odločbo o vrnitvi otroka, nikakor ni nezdružljivo s cilji in postopki Uredbe;
– izdaja potrdila iz člena 42 Uredbe št. 2201/2003 s strani sodišča države članice običajnega prebivališča otroka o odločbi o vrnitvi otroka, ki jo je to sodišče izdalo po tem, ko je sodišče države članice, v kateri je otrok, sámo sprejelo odločbo o vrnitvi otroka, načeloma ni v skladu s postopki Uredbe;
– dejstvo, da je odločbo, da se otrok ne vrne, izdalo sodišče države članice, v kateri je otrok, je dovolj za začetek postopkov iz člena 11, od (6) do (8), Uredbe št. 2201/2003 ne glede na poznejšo usodo te odločbe, pa čeprav je nato zoper njo vložena pritožba ali je razveljavljena;
– če je sodišče države članice izdalo odločbo o vrnitvi otroka in potrdilo o tej odločbi v skladu s členom 42(2) Uredbe št. 2201/2003, se njegova pristojnost za to lahko izpodbija samo z vložitvijo pritožbe zoper odločbo pri pristojnem višjem sodišču iste države članice, kar izključuje preverjanje s strani sodišč zaprošene države članice;
– če se izda tako potrdilo, ni mogoče nasprotovati priznanju odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, niti a fortiori vložiti ločenega predloga za izdajo odločbe o nepriznanju;
– pri drugih sodnih odločbah, za katere v členu 42 Uredbe št. 2201/2003 ni izključeno nasprotovanje njihovemu priznanju, zainteresirana stranka v smislu člena 21 navedene uredbe lahko zahteva njihovo nepriznanje, ne da bi bil pred tem vložen predlog za priznanje;
– v takem primeru določbe člena 31(1) Uredbe št. 2201/2003 tej stranki dovoljujejo, da v predlogu predstavi zatrjevane razloge za nepriznanje, vendar ne sme odgovoriti na trditve druge stranke v tej fazi postopka.