Zadeva T-314/06

Whirlpool Europe Srl

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz nekaterih kombiniranih hladilnikov zamrzovalnikov s poreklom iz Južne Koreje – Opredelitev zadevnega izdelka – Pravica do obrambe – Svetovalni odbor – Obveznost obrazložitve – Izbira metode opredelitve zadevnega izdelka – Člena 15(2) in 20(5) Uredbe (ES) št. 384/96 (postala člena 15(2) in 20(5) Uredbe (ES) št. 1225/2009)“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Intervencija – Obseg procesnih pravic intervenienta, povezan z datumom vložitve predloga za intervencijo

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 115(1) in 116(6))

2.      Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Spoštovanje v okviru upravnih postopkov – Protidamping

(uredbi Sveta št. 384/96, člen 20, in št. 1225/2009, člen 20)

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Posvetovanje držav članic v okviru svetovalnega odbora

(uredbi Sveta št. 384/96, člen 15(2), in št. 1225/2009, člen 15(2))

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Uredbe, s katerimi so uvedene protidampinške dajatve

(člen 296 PDEU)

5.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Opredelitev zadevnega izdelka

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 1)

1.      Na podlagi člena 116(6) Poslovnika Splošnega sodišča se lahko intervenient, ki je predlog za intervencijo vložil po izteku šesttedenskega roka, ki je določen v členu 115(1) navedenega poslovnika in začne teči z objavo obvestila o vložitvi tožbe v Uradnem listu, udeleži le ustnega postopka, prejme prepis poročila za obravnavo in na njegovi podlagi predstavi svoja stališča na obravnavi.

(Glej točko 59.)

2.      Spoštovanje pravice do obrambe je temeljno načelo prava Unije, na podlagi katerega je treba podjetjem, ki so predmet postopka preiskave, ki mu sledi sprejetje protidampinške uredbe, med upravnim postopkom omogočiti, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin. Ta zahteva je izvedena v členu 20 osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 (postal člen 20 Uredbe št. 1225/2009).

Če Komisija tožeči stranki pošlje popravljeni končni dokument o razkritju in ji postavi rok za predložitev pripomb, ki jih tožeča stranka predloži v predpisanem roku, Komisija pa nato končni predlog uredbe predloži Svetu več dni po posredovanju popravljenega končnega dokumenta o razkritju tožeči stranki, ni mogoče ugotoviti nobene kršitve pravice tožeče stranke do obrambe. Poleg tega to, da se osnutek končnega predloga uredbe, ki se predloži Svetu, znotraj Komisije razpošilja po pisnem postopku zaradi pridobivanja soglasja članov te institucije, ne ogroža možnosti tožeče stranke, da primerno izrazi svoje stališče, ker lahko Komisija navedeni pisni postopek po potrebi ustavi ali po pridobitvi pripomb zainteresiranih oseb celo spremeni svoj osnutek predloga.

(Glej točke od 74 do 78.)

3.      Kršitev predpisanega roka iz člena 15(2) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 ni bistvena kršitev postopka, tako da postopek posvetovanja z državami članicami v okviru svetovalnega odbora ne bi bil zakonit, s tem pa tudi opredelitev zadevnega izdelka, ki je bila sprejeta v uredbi o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev.

V skladu z uvodno izjavo 17 Uredbe št. 461/2004, ki je glede tega spremenila Uredbo št. 384/96, „bi morale biti“ namreč informacije, ki so posredovane državam članicam v okviru svetovalnega odbora, poslane najmanj 10 dni pred datumom sestanka, ki ga določi predsednik svetovalnega odbora, „da imajo države članice dovolj časa za obravnavo teh informacij“. Iz besedila navedene uvodne izjave in še posebej uporabe pogojnika („bi morale“) izhaja, da sankcija za kršitev predpisanega roka ni ničnost postopka posvetovanja z državami članicami v okviru svetovalnega odbora, ampak da je, nasprotno, zahtevam iz člena 15(2) Uredbe št. 384/96 zadoščeno, če imajo države članice dovolj časa za preučitev informacij, ki jim jih je poslal predsednik svetovalnega odbora.

Če v zvezi s tem ni dokazano, da državam članicam ni bil dan na voljo potreben čas za ustrezno seznanitev s podatki o novi opredelitvi zadevnega izdelka, ki jo je sprejela Komisija, in da svetovalni odbor zato ni mogel izdati mnenja ob polni seznanjenosti z zadevo, ampak so, nasprotno, predstavniki držav članic o vprašanju v zvezi z opredelitvijo zadevnega izdelka podrobno razpravljali na različnih sestankih svetovalnega odbora med preiskavo, ter da je bila ta opredelitev med drugim obravnavana v dokumentih glede dokončnih ukrepov, ki jih je Komisija poslala državam članicam več kot deset delovnih dni pred sestankom svetovalnega odbora, ni mogoče šteti, da je kršitev v členu 15(2) Uredbe št. 384/96 predpisanega roka vplivala na izid postopka posvetovanja ali posledično na končno sprejeto opredelitev zadevnega izdelka v uredbi o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev.

(Glej točke od 91 do 96.)

4.      Kadar uredba o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev spada v širši okvir vseh ukrepov, ni mogoče zahtevati, da se v njeni obrazložitvi navedejo vsi – včasih zelo številni in zapleteni – dejanski in pravni elementi, ki jih obravnava, niti da se institucije opredelijo do vseh trditev zainteresiranih oseb. Nasprotno, zadostuje, da avtor akta navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za namen izpodbijane uredbe.

Res je, da je treba uredbo o uvedbi protidampinških dajatev presojati med drugim ob upoštevanju informacij, ki so jih zainteresiranim osebam sporočile institucije Unije, in pripomb teh med preiskavo. Vendar pa institucijam Unije ni treba posebej obrazložiti neupoštevanja različnih trditev zainteresiranih oseb. Dovolj je, da uredba vsebuje jasno utemeljitev glavnih elementov njihove analize, če se lahko s tako utemeljitvijo pojasnijo razlogi, zaradi katerih so zavrnile upoštevne trditve strank med upravnim postopkom.

Sicer pa je treba uredbo o uvedbi protidampinških dajatev po koncu preiskave obrazložiti samo glede vseh dejanskih in pravnih elementov, ki so upoštevni pri presoji iz uredbe. Obrazložitev takega akta ni namenjena pojasnjevanju razvoja stališča institucij med upravnim postopkom ter torej ni namenjena utemeljitvi razlik med rešitvijo iz končnega akta in začasnim stališčem iz dokumentov, ki so bili zainteresiranim strankam predloženi med tem postopkom zato, da bi lahko te predložile svoje pripombe. Ta obveznost torej tudi ne nalaga institucijam, naj pojasnijo, zakaj v določeni fazi upravnega postopka zagovarjano stališče morda ni bilo utemeljeno.

(Glej točke od 114 do 116.)

5.      Cilj opredelitve zadevnega izdelka v protidampinški preiskavi je to, da pomaga pri pripravi seznama izdelkov, ki bodo po potrebi predmet protidampinške dajatve. Pri tem lahko institucije upoštevajo več dejavnikov, kot na primer fizikalne, tehnične in kemijske značilnosti izdelkov, njihovo rabo, medsebojno zamenljivost, kako jih dojemajo potrošniki, njihove distribucijske poti, postopek izdelave, proizvodne stroške in kakovost.

V zvezi s tem ni mogoče sprejeti teze, da naj bi fizikalne razlike upravičevale ločevanje izdelkov samo, če so pomembne za potrošnike. Instituciji Unije lahko namreč pri opredelitvi zadevnega izdelka upoštevata različne dejavnike, med katerimi imajo pomembno, ne pa tudi prednostno mesto tudi fizikalne, tehnične in kemijske značilnosti izdelkov. Nikakor pa ni mogoče šteti, da so razlike glede fizikalnih ali tehničnih značilnosti upoštevne samo, če se izražajo v dojemanju potrošnikov.

(Glej točki 138 in 141.)