SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 17. junija 2010(*)
„Pritožba – Omejevalni sporazum – Mavčne plošče – Izkrivljenje dokazov – Dokazno breme – Neobrazložitev – Uredba št. 17 – Člen 15(2) – Sankcija – Ponovna kršitev – Faza, v kateri se upošteva odvračilni učinek globe“
V zadevi C‑413/08 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 18. septembra 2008,
Lafarge SA s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopajo A. Winckler, F. Brunet, E. Paroche, H. Kanellopoulos in C. Medina, odvetniki,
pritožnica,
drugi stranki v postopku sta
Evropska komisija, ki jo zastopata F. Castillo de la Torre in N. von Lingen, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
Svet Evropske unije,
intervenient na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, P. Lindh, sodnica, U. Lõhmus, A. Ó Caoimh in A. Arabadžiev (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodna tajnica: R. Şereş, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. oktobra 2009,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. februarja 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Lafarge SA (v nadaljevanju: Lafarge) s tožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji (T-54/03, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije št. 2005/471/ES z dne 27. novembra 2002 o postopku iz člena 81 Pogodbe ES proti podjetjem BPB PLC, Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG, Société Lafarge SA in Gyproc Benelux N. V. (Zadeva št. COMP/E-1/37.152 – Mavčne plošče) (UL 2005, L 166, str. 8, v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
2 Člen 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204) določa:
„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1 000 do 1 000 000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [81](1) ali člen [82] Pogodbe; ali
[…]
Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“
3 V uvodu obvestila Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) [U]redbe št. 17 in člen[om] 65(5) [P]ogodbe ESPJ“ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998) je navedeno:
„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. […]
Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine[,] ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“
4 Točka 1 navedenih smernic, naslovljena „Osnovni znesek“, določa:
„Osnovni znesek se bo določil v skladu s težo in trajanjem kršitve, ki sta edini merili iz člena 15(2) Uredbe [št.] 17.
A. Teža
[…]
Potrebno bo tudi upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračilen učinek.
V splošnem se lahko upošteva tudi dejstvo, da imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega iz [z vidika] prava o konkurenci.
[…]“
5 V skladu s točko 2 teh smernic se bo osnovni znesek povečal v primeru oteževalnih okoliščin, kot je ta, da isto podjetje ali ista podjetja ponovijo kršitev iste vrste.
Dejstva spora
6 Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi s temi besedami povzelo dejansko stanje pri njem vložene tožbe:
„1 Tožeča stranka […] je francosko podjetje, ki se ukvarja z gradbenimi materiali na svetovni ravni. Je lastnica 99,99 % kapitala družbe Lafarge Gypsum International SA (v nadaljevanju: Lafarge Plâtres), ki proizvaja in trži različne proizvode na mavčni osnovi, med katerimi so mavčne plošče.
2 Na področju mavčnih plošč v Evropi delujejo štiri glavna podjetja: BPB plc [(v nadaljevanju: BPB)], Gebrüder Knauf Westdeutsche Gipswerke KG (v nadaljevanju: Knauf), Gyproc Benelux NV (v nadaljevanju: Gyproc) in Lafarge Plâtres.
3 Komisija je 25. novembra 1998 na podlagi informacij, ki jih je prejela, nepričakovano preverila osem podjetij, ki delujejo na področju mavčnih plošč, med njimi podjetje Lafarge Plâtres v Isle-sur-la-Sorgue (Francija) in podjetje Lafarge v Parizu (Francija). Nato je 1. julija 1999 opravila preiskavo še pri dveh drugih podjetjih.
4 Komisija je zatem na posamezna zadevna podjetja na podlagi člena 11 Uredbe Sveta št. 17 […] naslovila zahtevo za informacije, med drugim na družbo Lafarge 21. septembra 1999. Ta je nanjo odgovorila 29. oktobra 1999.
5 Komisija je 18. aprila 2001 začela postopek v tej zadevi in sprejela obvestilo o ugotovitvah o kršitvah zoper BPB, Knauf, Lafarge, Etex SA in Gyproc. […]
[…]
8 Komisija je 27. novembra 2002 sprejela [sporno] odločbo.
9 V izreku [sporne] odločbe je določeno:
,Člen 1
BPB […], skupina Knauf, […] Lafarge […] in Gyproc […] so z udeležbo pri sklopu sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju mavčnih plošč prekršili člen 81(1) [ES].
Trajanje kršitve je bilo tako:
a) BPB […]: najpozneje od 31. marca 1992 do 25. novembra 1998;
b) [skupina] Knauf: najpozneje od 31. marca 1992 do 25. novembra 1998;
c) […] Lafarge […]: najpozneje od 31. avgusta 1992 do 25. novembra 1998;
d) Gyproc […]: najpozneje od 6. junija 1996 do 25. novembra 1998
[…]
Člen 3
Za kršitev iz člena 1 se naslednjim podjetjem naložijo naslednje globe:
a) BPB […]: 138,6 milijona EUR;
b) […] Knauf […]: 85,8 milijona EUR;
c) […] Lafarge […]: 249,6 milijona EUR;
d) Gyproc […]: 4,32 milijona EUR;
[…]‘
10 Komisija v [sporni] odločbi meni, da so zadevna podjetja sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki se kaže v naslednjih ravnanjih, značilnih za sporazume ali usklajeno ravnanje:
– predstavniki podjetij BPB in Knauf so se leta 1992 srečali v Londonu (Združeno kraljestvo) in izrazili skupno voljo, kar zadeva stabilizacijo trgov mavčnih plošč v Nemčiji, Združenem kraljestvu, Franciji in Beneluksu;
– predstavniki podjetij BPB in Knauf so leta 1992 vzpostavili sisteme za izmenjavo informacij, v katere sta se vključili še podjetji Lafarge in nato Gyproc in ki so zadevali prodajne količine na nemškem, britanskem, francoskem in beneluškem trgu;
– predstavniki podjetij BPB, Knauf in Lafarge so si večkrat izmenjavali informacije pred zvišanji cen na trgu Združenega kraljestva;
– zaradi posebnega razvoja na nemškem trgu so se predstavniki podjetij BPB, Knauf, Lafarge in Gyproc srečali leta 1996 v Versaillesu (Francija), leta 1997 v Bruslju (Belgija) in leta 1998 v Haagu (Nizozemska), da bi si razdelili ali vsaj stabilizirali nemški trg;
– predstavniki podjetij BPB, Knauf, Lafarge in Gyproc so si med letoma 1996 in 1998 večkrat izmenjavali informacije in se dogovorili o zvišanjih cen na nemškem trgu.
11 Pri določanju zneska globe je Komisija uporabila metodo iz Smernic [iz leta 1998].
12 Pri določanju izhodiščnega zneska glob, ki se določi na podlagi teže kršitve, je Komisija najprej menila, da so zadevna podjetja storila kršitev, ki je že po sami naravi zelo resna, saj je bil namen njihovega ravnanja končati cenovno vojno in stabilizirati trg z izmenjavo zaupnih informacij. Komisija je poleg tega menila, da je sporno ravnanje vplivalo na trg, saj zadevna podjetja predstavljajo skoraj celotno ponudbo mavčnih plošč in so bili na zelo skoncentriranem in oligopolnem trgu uresničeni različni vidiki omejevalnega sporazuma. Kar zadeva velikost upoštevnega geografskega trga, je Komisija menila, da so bili z omejevalnim sporazumom pokriti štirje glavni trgi v Evropski skupnosti: Nemčija, Združeno kraljestvo, Francija in Beneluks.
13 Ker je Komisija nato menila, da se zadevna podjetja med seboj precej razlikujejo, jih je obravnavala različno, in sicer na podlagi prometa iz prodaje obravnavanega proizvoda na zadevnih trgih v celotnem zadnjem letu trajanja kršitve. Na podlagi tega je kot izhodiščni znesek globe za BPB določila 80 milijonov EUR, za Knauf in Lafarge 52 milijonov EUR ter za Gyproc 8 milijonov EUR.
14 Da bi bil učinek glede na velikost in skupne vire podjetij dovolj odvračilen, je bil izhodiščni znesek globe, ki je bila naložena podjetju Lafarge, povečan za 100 % in je skupaj znašal 104 milijone EUR.
15 Ob upoštevanju trajanja kršitve je bil nato izhodiščni znesek povečan za 65 % za BPB in Knauf, za 60 % za Lafarge in za 20 % za Gyproc, saj je Komisija kršitev v primeru podjetij Knauf, Lafarge in BPB opredelila kot dolgotrajno, v primeru podjetja Gyproc pa kot srednje trajno.
16 Zaradi oteževalnih okoliščin (ponovljene kršitve) je Komisija osnovni znesek globe, ki jo je naložila podjetjema BPB in Lafarge, povečala za 50 %.
17 Nato je Komisija zaradi olajševalnih okoliščin globo, ki jo je naložila podjetju Gyproc, zmanjšala za 25 %, ker je to podjetje kot destabilizacijski element prispevalo k omejitvi učinkov dogovora na nemški trg in se ni pojavljalo na trgu Združenega kraljestva.
18 Nazadnje je Komisija na podlagi oddelka D(2) svojega obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) podjetju BPB globo zmanjšala za 30 %, podjetju Gyproc pa za 40 %. Tako je bil končni znesek globe 138,6 milijona EUR za BPB, 85,8 milijona EUR za Knauf, 249,6 milijona EUR za Lafarge in 4,32 milijona EUR za Gyproc.“
Izpodbijana sodba
7 Družba Lafarge je 14. februarja 2003 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe. Podredno je Splošnemu sodišču predlagala, naj zmanjša globo, ki ji je bila naložena.
8 Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.
Predlogi strank
9 Družba Lafarge s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– ugodi predlogom, ki jih je predložila na prvi stopnji, tako da razglasi ničnost sporne odločbe v delu, v katerem ji nalaga globo;
– podredno, delno razveljavi izpodbijano sodbo;
– ugodi predlogom, ki jih je podredno predložila na prvi stopnji, tako da zmanjša znesek globe, ki ji je bila naložena s sporno odločbo, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
10 Komisija predlaga Sodišču, naj:
– pritožbo zavrne in
– pritožnici naloži plačilo stroškov.
Pritožba
11 Družba Lafarge v utemeljitev predlogov navaja šest pritožbenih razlogov, prvega, kot glavnega, za razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in pet drugih, podredno, za delno razveljavitev te sodbe.
Prvi pritožbeni razlog: izkrivljenje dokazov
Trditve strank
12 Družba Lafarge očita Splošnemu sodišču, da je izkrivilo dokaze s tem, da se je sistematično sklicevalo na „širši okvir“ pri dokazovanju vsakega od ravnanj, ki štejejo za kršitvena. Tako izkrivljenje naj bi bilo razvidno zlasti iz navedb iz izpodbijane sodbe v zvezi z okoliščinami glede sistema izmenjave informacij (točki 270 in 271 izpodbijane sodbe), posebne izmenjave informacij v Združenem kraljestvu (točka 303 izpodbijane sodbe), dviga cen v Združenem kraljestvu v obdobju pred 7. septembrom 1996 (točka 324 izpodbijane sodbe), obstoja sporazuma o stabilizaciji nemškega trga (točki 398 in 402 izpodbijane sodbe) ter dviga cen v Nemčiji v letih 1994 in 1995 (točki 426 in 430 izpodbijane sodbe).
13 Splošno sodišče naj bi se v celoti oprlo na širši okvir, medtem ko naj njegov obstoj ne bi bil dokazan in bi ga bilo mogoče dokazati le na podlagi drugih kršitvenih ravnanj, ki pa naj bi jih Splošno sodišče kot take opredelilo zgolj na podlagi tega istega „širšega okvira“. Utemeljitev Splošnega sodišča naj bi bila torej krožna.
14 Komisija meni, da družba Lafarge v večini primerov ne navaja dokazov, ki naj bi bili izkrivljeni, in ne dokaže napak analize, ki naj bi Splošno sodišče vodila k izkrivljenju. V vsakem primeru Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da se sklicuje na nedokazan splošni okvir niti da se opira na krožno sklepanje, saj je opravilo temeljit preizkus različnih dokazov.
Presoja Sodišča
15 Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da Sodišče v pritožbenem postopku ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov spoštovana splošna pravna načela in upoštevna pravila postopka, samo Splošno sodišče oceni dokazno vrednost predloženih dokazov (glej sodbi z dne 8. maja 2003 v zadevi T. Port proti Komisiji, C-122/01 P, Recueil, str. I-4261, točka 27, in z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Komninou in drugi proti Komisiji, C-167/06 P, točka 40). Ta presoja torej, razen izkrivljenja teh dokazov, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča (glej zlasti sodbo z dne 28. maja 1998 v zadevi New Holland Ford proti Komisiji, C-8/95 P, Recueil, str. I-3175, točka 26).
16 Če pritožnica uveljavlja izkrivljenje dokazov Splošnega sodišča, mora v skladu s členom 225 ES, členom 51, prvi odstavek, Statuta Sodišča in členom 112(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Sodišča v pritožbi natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njenem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 50).
17 Tako izkrivljenje je podano, če se presoja obstoječih dokazov, ne da bi se zatekli k novim, ne zdi pravilna (glej sodbo z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C-229/05 P, ZOdl., str. I-439, točka 37).
18 Edini podrobni dokaz, ki ga družba Lafarge uveljavlja in za katerega zatrjuje, da je bil izkrivljen, je interna zabeležka iz oktobra 1994, ki je bila najdena v prostorih družbe BPB. Po mnenju družbe Lafarge nič v tej zabeležki ne omogoča ugotovitve, da so bili konkurenti pogodbeno povezani.
19 Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 430 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev družbe Lafarge, da naj bi bila družba BPB prek strank seznanjena, da je družba Knauf dvignila cene, kar naj bi bilo navedeno v zadevni zabeležki. Splošno sodišče je navedlo, da „avtor te zabeležke namreč najprej povzema položaj na trgu in nato pojasnjuje, da se je direktor prodaje v podjetju Gyproc pritožil, da je njegovo podjetje izgubilo tržne deleže in da jih mora pridobiti nazaj. Poleg tega je bilo v zadevni zabeležki predvideno, da bodo cene zamrznjene na ravni, navedeni v zabeležki, in da se bodo zvišale 1. februarja 1995. Zadnja opomba je še posebej poučna. Če bi namreč podjetje Knauf enostransko pošiljalo napovedi o zvišanju cen in bi drugi proizvajalci le sledili temu dvigu cen, podjetje BPB ne bi moglo že oktobra 1994 vedeti, da je bilo za 1. februar 1995 napovedano zvišanje cen, saj je podjetje Knauf to zvišanje napovedalo šele novembra 1994.“ Nato je Splošno sodišče obravnavalo še druge podrobne dokaze, in sicer, prvič, dejstvo, da je družba Knauf kot odgovor na zahtevo Komisije, da se predložijo podatki, navedla, da se je že dosti prej ustalila praksa, da se obvestila o dvigu cen skupaj s ceniki pošljejo neposredno konkurentom istočasno kot strankam, drugič, dejstvo, da je Komisija med preiskavo v prostorih družb BPB in Lafarge našla številne kopije obvestil o dvigih cen konkurentov in, tretjič, da so se cene dejansko dvignile 1. februarja 1995.
20 Iz izpodbijane sodbe je torej razvidno, da Splošno sodišče zadevne interne zabeležke ni preučilo ločeno, ampak skupaj z drugimi podrobnimi dokazi iz spisa. Zato očitka glede zabeležke ni mogoče sprejeti.
21 Poleg tega pa je treba ugotoviti, da pritožnica ni natančno navedla drugih dokazov, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo. Pritožnica namreč navaja le dele izpodbijane sodbe, v katerih se Splošno sodišče sklicuje na „širši okvir“, in sicer točke 271, 303, 324, 398, 402, 426 in 430, ne da bi opredelila konkretne dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče očitno napačno presodilo.
22 V okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, je treba obstoj izkrivljenja dokazov preučiti v smislu, da je glede na to, da so znane tako prepoved udeležbe pri usklajenih ravnanjih in protikonkurenčnih sporazumih kot tudi sankcije, ki se lahko naložijo kršiteljem, običajno, da so srečanja v zvezi s temi ravnanji in sporazumi tajna, najpogosteje v tretji državi, in da je dokumentacija o tem omejena na minimum. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so na primer poročila s tega sestanka, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz številnih naključij in pokazateljev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57).
23 Čeprav pritožnica navaja izkrivljenje dokazov, želi dejansko doseči novo presojo teh dokazov, kar pa ni v pristojnosti Sodišča.
24 Zato je treba prvi pritožbeni razlog zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.
25 V teh okoliščinah je treba preučiti pritožbene razloge, ki jih je pritožnica navedla podredno.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev pravil o dokaznem bremenu, načela domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo
Trditve strank
26 Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je kršilo pravila o dokaznem bremenu, načelo domneve nedolžnosti in načelo in dubio pro reo s tem, da je ugotovilo, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je družba Lafarge pri kršitvi sodelovala 31. avgusta 1992. V zvezi s tem opozarja, da bi se v skladu s sodno prakso Sodišče moralo prepričati, da so bila spoštovana splošna načela prava Skupnosti in postopkovna pravila, ki se uporabljajo za dokazno breme in izvajanje dokazov. Poleg tega naj bi dokazno breme glede kršitve in njenega trajanja imela Komisija.
27 V obravnavanem primeru naj bi Splošno sodišče v točkah 507, 508 in 510 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija pravno zadostno dokazala sodelovanje družbe Lafarge pri kršitvi od 13. avgusta 1992, ker družba Lafarge ni navedla ne natančnega datuma začetka tega sodelovanja ne okoliščin, ki so jo vodile k izmenjavi protikonkurenčnih informacij. S tem naj bi obrnilo dokazno breme. Vendar naj bi taka obrnitev dokaznega bremena pomenila tudi kršitev domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo.
28 Komisija trditve družbe Lafarge izpodbija z navedbo, da je Splošno sodišče zgolj ugotovilo, da so dokazi, navedeni v točkah 503, 507 in 512 izpodbijane sodbe, zadostni pokazatelji za dokaz sodelovanja družbe Lafarge pri kršitvi od sredine leta 1992, da pa bi družba lahko predložila nasprotne dokaze, a tega ni storila.
Presoja Sodišča
29 Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da mora stranka, ki očita kršitev pravil konkurence, za to predložiti dokaz in da mora podjetje ali podjetniško združenje, ki uveljavlja pravno sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve teh pravil, dokazati, da je zadoščeno pogojem za uporabo take obrambe, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 78).
30 Tudi če bi v skladu s temi načeli dokazno breme imela bodisi Komisija bodisi podjetje ali zadevno združenje, lahko dejstva, na katera se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljitvi, ker je sicer dopusten zaključek, da so bile zahteve v zvezi z dokaznim bremenom izpolnjene (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 79).
31 Iz točke 515 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče štelo, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je družba BPB najpozneje konec avgusta 1992 obvestila družbo Lafarge o sporazumu med družbama BPB in Knauf o izmenjavi podatkov in da je družba Lafarge ob tej priložnosti pristopila k temu sporazumu. Splošno sodišče se je pri tej ugotovitvi oprlo, prvič, na nekatere izjave družbe BPB (točka 503 in naslednje točke izpodbijane sodbe) in, drugič, na dejstvo, da je bil tržni delež družbe Lafarge na glavnih evropskih trgih zapisan v absolutni vrednosti in kot odstotek v tabelah družbe BPB od leta 1991 (točka 512 izpodbijane sodbe).
32 Zato je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 508 izpodbijane sodbe navedlo, da je tožeča stranka samo poudarila nenatančnosti v izjavah družbe BPB, ne da bi pri tem navedla natančen datum in okoliščine, zaradi katerih se je vključila v tako izmenjavo podatkov, ugotovilo v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 29 in 30 te sodbe, da so bili dokazi, ki jih je predložila Komisija, taki, da drugo stranko zavezujejo k pojasnilu ali utemeljitvi, ker je sicer dopusten zaključek, da je ta institucija izpolnila obveznosti v zvezi z dokaznim bremenom. Splošno sodišče je zato navedlo le to, da tožeča stranka ni predložila dokazov za utemeljitev svoje trditve, da je k sporazumu o izmenjavi podatkov nedvomno pristopila po juniju 1993, verjetno celo v začetku leta 1994.
33 Iz tega sledi, da Splošno sodišče ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.
34 Kolikor torej očitki o kršitvi domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo temeljijo na zatrjevani obrnitvi dokaznega bremena, jih je treba zavrniti.
35 Zato je drugi pritožbeni razlog neutemeljen.
Tretji pritožbeni razlog: neobrazložitev in kršitev načela enakega obravnavanja
Trditve strank
36 Družba Lafarge Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njeno trditev o neenakem obravnavanju nje in družbe Gyproc, kot je navedeno v točkah 374 in 375 njene tožbe na prvi stopnji, in da s tem ni izpolnilo obveznosti obrazložitve. Splošno sodišče naj bi v točkah od 500 do 518 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dokazi glede družbe Lafarge, ki jih je uporabila Komisija, in sicer navedba tržnih deležev družbe Lafarge v tabelah gospoda [D] in izjave družbe BPB, pravno zadostno dokazujejo sodelovanje družbe Lafarge pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi od 31. avgusta 1992, glede družbe Gyproc pa naj bi Komisija ugotovila, da ta elementa nista zadostna dokaza. Družba Lafarge v repliki navaja, da naj bi na kršitev načela enakega obravnavanja opozorila tudi v točkah 124, 511 in 512 svoje pritožbe, na katere Splošno sodišče ni odgovorilo.
37 Po mnenju Komisije je tretji pritožbeni razlog nedopusten, ker pritožnica v postopku s pritožbo ne more uveljavljati pravnega sredstva, ki ga ni uporabila pred Splošnim sodiščem. Poleg tega Komisija glede kršitve načela enakega obravnavanja ugotavlja, da družba Lafarge ne more zatrjevati, da je v enakem položaju kot družba Gyproc, ker naj bi ta neposredno sodelovala pri izmenjavi informacij le leta 1996 in naj nikakor ne bi sodelovala pri taki izmenjavi v zvezi s trgom Združenega kraljestva, saj na tem trgu ni delovala. Komisija tudi navaja, da so dodatni dokazi, ki jih je družba Lafarge navedla v repliki, novo pravno sredstvo, ki pa ni dopustno v fazi replike.
Presoja Sodišča
38 Glede neobrazložitve, ki se očita Splošnemu sodišču, ker naj v izpodbijani sodbi ne bi odgovorilo na trditve pritožnice o neenakem obravnavanju nje in družbe Gyproc, navedene v točkah 374 in 375 pritožbe, je treba ugotoviti, da je v teh točkah navedeno:
„Ker sodelovanje družbe [Lafarge] ni bilo dokazano pred koncem leta 1993 oziroma začetkom leta 1994, izmenjava podatkov ni prvo ,ravnanje‘ družbe [Lafarge], saj naj bi se izmenjava podatkov o količinah in dogovori glede cen, ki jih navaja Komisija in se nanašajo predvsem na britanski trg, začela prej.
Glede na to ne eno ne drugo od teh dveh ravnanj – če se dokažeta – kot taki očitno ne moreta pomeniti sodelovanja družbe [Lafarge] pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi, ki bi pokrivala štiri glavne evropske trge. Poleg tega je Komisija glede družbe Gyproc menila, da njeno sodelovanje v teh istih ‚ravnanjih‘ ni zadostovalo za ugotovitev sodelovanja pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi.“
39 Treba je poudariti, prvič, da nobena navedba glede kršitve načela enakega obravnavanja ni izrecno navedena v zgoraj omenjenem odstavku. Drugič, tudi če bi bilo o taki navedbi mogoče sklepati iz tega odstavka, ta ni ne jasna ne natančna in ne temelji na podrobnih dokazih za njeno utemeljitev.
40 Načelo enakega obravnavanja zlasti nasprotuje temu, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C‑344/04, ZOdl., str. I‑403, točka 95). Vendar kot Komisija pravilno navaja, pritožnica ni niti poskusila dokazati, da je bila v položaju, ki je primerljiv položaju družbe Gyproc, kar naj bi bilo še bolj nujno, ker so za sodelovanje teh dveh podjetij pri zadevni kršitvi značilne velike dejanske razlike. Pomen navedbe v zadnjem stavku točke 375 pritožbe na prvi stopnji je torej nejasen.
41 Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da obveznost Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, ni mogoče razlagati tako, da mora tudi podrobno odgovoriti na vse predložene trditve pritožnice, predvsem če te niso bile dovolj jasne in natančne in niso bile ustrezno podprte s podrobnimi dokazi (glej sodbe z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točka 121; z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-197/99 P, Recueil, str. I-8461, točka 81, in z dne 11. januarja 2007 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, C-404/04 P, točka 90).
42 Pritožnica v repliki očita Splošnemu sodišču, da ni odgovorilo na druge točke tožbe na prvi stopnji, in sicer točke 124, 511 in 512. Kljub temu je treba poudariti, da se navedene točke nanašajo na različne ugotovitve iz sporne odločbe in na zelo drugačna pravna sredstva, ki so bila predložena Splošnemu sodišču. Kot Komisija pravilno ugotavlja v dupliki, je Splošno sodišče zlasti v točkah 559 in 637 izpodbijane sodbe preučilo navedbe pritožnice glede načela enakega obravnavanja. Vendar pritožnica v pritožbi ni kritizirala teh točk izpodbijane sodbe.
43 Iz tega izhaja, da pritožnica z dodatnimi trditvami, navedenimi v repliki, poudarja predvsem nov tožbeni razlog med sodnim postopkom. Vendar člena 42(2) in 118 Poslovnika Sodišča določata, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom (glej zlasti sklep z dne 13. junija 2006 v zadevi Mancini proti Komisiji, C-172/05 P, točka 20). Ker je pritožnica šele v fazi replike predložila ta pritožbeni razlog in ker ta ne temelji na dokazih, ki bi se razkrili po vložitvi tožbe, ga je treba zavrniti kot prepoznega.
44 Tretji pritožbeni razlog je zato treba zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.
Četrti pritožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
Trditve strank
45 Družba Lafarge meni, da sta bili z izpodbijano sodbo kršeni načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja, ker ta sodba potrjuje osnovni znesek globe, ki ga je v zvezi s tem določila Komisija in ki naj bi bil nesorazmeren glede na osnovni znesek globe, določen za druga podjetja, na katera se nanaša sporna odločba. Izpodbija trditev Splošnega sodišča, navedeno v točki 634 izpodbijane sodbe, v skladu s katero bi znesek glob lahko bil izračunan ne glede na promet podjetij. Tudi če bi bila ta trditev pravilna, naj bi Komisija v sporni odločbi ločila zadevna podjetja glede na kategorije na podlagi njihovih posameznih tržnih deležev. Vendar naj bi bilo iz sodbe Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji (T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, točke od 223 do 232) razvidno, da sta od trenutka, ko se Komisija odloči določiti kategorije na podlagi merila, kot so tržni deleži, Komisija in Splošno sodišče zavezana spoštovati sorazmernost med, po eni strani, pragi različnih kategorij in, po drugi strani, tržnimi deleži podjetja in njegovo uvrstitvijo v eno ali drugo od kategorij.
46 Vendar naj bi bil osnovni znesek globe družbe Lafarge 6,5-krat večji od zneska globe družbe Gyproc, čeprav je bil tržni delež družbe Lafarge (24 %),razvrščene v drugo kategorijo, samo 3,4-krat večji od tržnega deleža družbe Gyproc (7 %), razvrščene v tretjo kategorijo. Po drugi strani pa, čeprav je tržni delež družbe Lafarge leta 1997 znašal manj kot 81 % tržnega deleža družbe Knauf, sta bili ti podjetji razvrščeni v isto kategorijo, osnovni znesek globe pa je znašal 52 milijonov EUR.
47 Družba Lafarge v repliki podrobno navaja, da je pri Splošnem sodišču predložila pritožbeni razlog v tem smislu.
48 Komisija meni, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, ker pritožnica teh trditev ni navedla v postopku na prvi stopnji.
49 Poleg tega naj bi bile trditve družbe Lafarge očitno neutemeljene. Sodišče naj bi tako potrdilo, da je bilo člane kartela mogoče razdeliti po kategorijah, pri čemer se Komisija v zvezi s tem sklicuje na sodbo z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji (C-308/04 P, ZOdl., str. I-5977, točki 52 in 53). Če se Komisija odloči razdeliti zadevna podjetja po skupinah na podlagi njihovega tržnega deleža, naj se ne bi bila zavezana prepričati, da je osnovni znesek globe, ki se naloži vsakemu od podjetij, strogo sorazmeren tržnemu deležu. Ker so tržni deleži različnih podjetij običajno različni, naj bi to zavezovalo Komisijo, da določi toliko kategorij, kot je zadevnih podjetij, kar bi odvzelo namen njihove razdelitve po kategorijah.
50 Komisija zatrjuje tudi, da je podjetja razdelila v tri kategorije na podlagi njihovih deležev na trgih, na katere se je nanašal kartel v celotnem zadnjem letu sodelovanja (namreč 1997). Tako naj bi bila družba BPB zaradi svojega tržnega deleža (42 %) in zaradi položaja večjega proizvajalca razvrščena v prvo kategorijo. Družbi Knauf in Lafarge, ki imata 28-odstotni oziroma 24-odstotni tržni delež, sta bili razvrščeni v drugo kategorijo. Družba Gyproc je bila s 7-odstotnim tržnim deležem in statusom zelo majhnega podjetja uvrščena v tretjo kategorijo.
Presoja Sodišča
51 Treba je poudariti, da je pritožnica pred Splošnim sodiščem navajala le, da čeprav s svojo gospodarsko močjo na nemških trgih in trgih Združenega kraljestva ni mogla vplivati na konkurenco na teh trgih in da je bila odločilni konkurenčni dejavnik v obdobju kršitve, se ta okoliščina ni odražala v osnovnem znesku globe, ki ji je bila naložena. Nasprotno, družba Lafarge v okviru tega pritožbenega razloga izpodbija možnost, da Komisija določi kategorije podjetij na podlagi njihovih tržnih deležev oziroma vsaj metodo, ki jo je Komisija za to uporabila. Iz tega sledi, da pritožnica navedeno prvič prereka šele pred Sodiščem.
52 Če bi bilo eni stranki dovoljeno, da se pred Sodiščem prvič sklicuje na razloge in trditve, ki jih ni navedla pred Splošnim sodiščem, bi ji bilo torej dano pooblastilo, da se obrne na Sodišče, katerega pristojnost glede pritožb je omejena na presojo zakonite rešitve glede na razloge in trditve, o katerih se je razpravljalo pred Splošnim sodiščem (glej sodbe z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti VGB in drugim, C-266/97 P, Recueil, str. I-2135, točka 79, in z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I-8935, točka 114). V tem primeru bi bil ta pritožbeni razlog nedopusten.
53 Ker pritožbeni razlog temelji na navedbi pritožnice, da naj bi Splošno sodišče v točki 634 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se znesek glob lahko izračuna brez upoštevanja prometa podjetij, je treba ugotoviti, da ta pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe.
54 Splošno sodišče v navedeni točki namreč opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C‑189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, Recueil, str. I-5425, točki 255 in 312) presodilo, da Komisija pri določanju glob ni dolžna opraviti izračuna globe na podlagi zneskov, ki temeljijo na prometu zadevnih podjetij, niti zagotoviti, da če se globe naložijo več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, končni zneski glob zadevnih podjetij, ki jih določi z izračunom, izražajo vse razlike med njimi glede njihovega celotnega ali upoštevnega prometa.
55 Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavreči kot deloma nedopusten in zavrniti kot deloma neutemeljen.
Peti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava in neobrazložitev povečanja globe zaradi ponovne kršitve
56 Ta pritožbeni razlog se razdeli na dva dela.
Prvi del: obstoj pravne podlage za povečanje globe zaradi ponovne kršitve in časovna omejitev njenega upoštevanja
Trditve strank
57 Družba Lafarge očita Splošnemu sodišču, da je v točkah 724 in 725 izpodbijane sodbe kršilo načelo nulla poena sine lege s tem, da je ugotovilo, da ima Komisija pravno podlago za povečanje glob, ki jih je treba naložiti pritožnici zaradi ponovitve kršitve. Po mnenju pritožnice v skoraj vseh pravnih sistemih držav članic sodišča lahko povečajo kazen zaradi ponovitve kršitve le v primerih in pod pogoji, ki so strogo določeni z zakonom. Uredba št. 17 pa Komisiji ne daje pooblastil za povečanje glob zaradi ponovitve kršitve.
58 Splošno sodišče naj bi poleg tega v točki 725 izpodbijane sodbe kršilo splošno načelo pravne varnosti s tem, da je štelo, da Komisija lahko ugotovi, da je prišlo do ponovne kršitve brez zastaralnega roka. V skladu s splošnim načelom, ki je skupno vsem pravnim sistemom držav članic, naj bi zakon v zvezi s ponovnimi kršitvami določal najdaljši časovni rok med obravnavano kršitvijo in morebitno prejšnjo obsodbo, po preteku katerega prve kršitve ni več mogoče upoštevati. V zvezi s tem se družba Lafarge sklicuje na kazenski zakonik več držav članic. Navaja tudi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. februarja 1984 v zadevi Öztürk, série A, št. 73, in z dne 25. avgusta 1987 v zadevi Lutz, série A, št. 123-A, iz katerih naj bi bilo razvidno, da glede na naravo in strogost sankcij v konkurenčnem pravu te sankcije spadajo v „kazensko področje”“, kot ga je opredelilo to sodišče.
59 Pritožnica poleg tega poziva Sodišče, naj ponovno preuči skladnost svoje sodbe z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C-3/06 P, ZOdl., str. I-1331) z zgoraj navedenimi splošnimi načeli.
60 Komisija pravilno opozarja, da je trditve, podobne tem, ki jih zdaj navaja pritožnica, Sodišče v tej sodbi zavrnilo. Potrjuje, da v obravnavani zadevi ni treba določiti, ali ugotovitve Splošnega sodišča dopuščajo stalno povečevanje kazni zaradi ponovne kršitve, saj je Splošno sodišče navedlo, da je hčerinska družba pritožnice nadaljevala dejavno sodelovanje v omejevalnem sporazumu v obdobju štirih let po prejemu Odločbe Komisije 94/815/ES z dne 30. novembra 1994 o postopku na podlagi člena [81] Pogodbe ES (Zadevi IV/33.126 in 33.322 – Cement) (UL L 343, str. 1), medtem ko je Sodišče v zadevi, v kateri je izreklo zgoraj navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, menilo, da je glede na obdobje med dvema kršitvama, ki je krajše od 10 let, mogoče sklepati, da ugotovitev kršitve konkurenčnih predpisov ni ustrezno učinkovala. .
Presoja Sodišča
61 Glede obstoja pravne podlage za povečanje globe zaradi ponovitve kršitve je treba poudariti, da tako povečanje ustreza zahtevi po odvračanju, da bi isto podjetje ponavljalo kršitve konkurenčnih pravil.
62 Člen 15(2) Uredbe št. 17 pooblašča Komisijo, da lahko naloži globe podjetjem ali podjetniškim združenjem zaradi kršitev členov 81 ES in 82 ES. V skladu s to določbo je treba za določitev zneska globe upoštevati trajanje in težo zadevne kršitve.
63 Kot je v zvezi s tem Splošno sodišče navedlo v točki 722 izpodbijane sodbe, je morebitna ponovna kršitev eden od dejavnikov, ki se upoštevajo pri analizi teže zadevne kršitve (glej zgoraj navedeni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 91, in Groupe Danone proti Komisiji, točka 26).
64 Iz tega sledi, da je člen 15(2) Uredbe št. 17 upoštevna pravna podlaga za upoštevanje ponovitve kršitve pri izračunu globe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točke od 27 do 29).
65 Zato Splošno sodišče s tem, da je potrdilo ugotovitev Komisije, da gre za ponovljeno kršitev pritožnice, in to ponovljeno kršitev opredelilo kot oteževalno okoliščino, ni kršilo načela nulla poena sine lege.
66 Treba je poudariti, da niti Uredba št. 17 niti Smernice iz leta 1998 ne določajo maksimalnega roka, prek katerega ponovitve kršitve ni mogoče upoštevati.
67 Sodišče je v zvezi s tem v točki 37 zgoraj navedene sodbe Groupe Danone proti Komisiji presodilo, da neobstoj takega roka ne krši načela pravne varnosti.
68 Družba Lafarge pa poziva Sodišče, naj ponovno preuči svoj sklep iz te sodbe. Očitno je iz nje sklepala, da bi Komisija lahko povečala globo zaradi ponovljene kršitve brez zastaralnega roka.
69 Vendar tako sklepanje temelji na napačni razlagi zgoraj navedene sodbe. Sodišče je v njej namreč poudarilo, da lahko Komisija v vsakem primeru upošteva pokazatelje, ki lahko potrdijo težnjo po kršenju pravil konkurence, vključno s časom, ki je pretekel med zadevnimi kršitvami (zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 39).
70 Poleg tega načelo sorazmernosti zahteva, da se čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve, upošteva pri presoji težnje podjetja po kršenju teh pravil. Splošno sodišče in po potrebi Sodišče sta torej lahko v okviru sodnega nadzora nad akti Komisije na področju konkurenčnega prava pozvana, da preverita, ali je Komisija upoštevala navedeno načelo, ko je zaradi ponovljene kršitve povečala naloženo globo, in še posebej ali je bilo tako povečanje nujno predvsem glede na čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve.
71 V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 727 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je iz zgodovine kršitev, ugotovljenih zoper pritožnico, razvidno, da iz ugotovitve, da je kršila pravila o konkurenci, ni povzela ustreznega nauka, glede na to, da je že bila predmet prejšnjih ukrepov Komisije z Odločbo 94/815 in da je njena hčerinska družba kljub temu nadaljevala dejavno sodelovanje pri zadevnem omejevalnem sporazumu do leta 1998, kar je štiri leta po tem, ko ji je bila odločba vročena.
72 Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je presodilo, da načelo pravne varnosti ni kršeno s tem, da ni vnaprej določenega roka za upoštevanje ponovljene kršitve.
73 Očitek glede zatrjevane kršitve splošnega načela, ki je skupno državam članicam, po katerem ponovljene kršitve ni mogoče upoštevati po nekem maksimalnem roku, pa je treba zavrniti kot brezpredmeten, ker kot je razvidno iz točke 70 te sodbe, konkurenčno pravo Unije ne pooblašča Komisije, da bi upoštevala ponovljeno kršitev brez zastaralnega roka.
74 Pritožnica poleg tega skuša s sklicevanjem v smislu povzetka na zgoraj navedeni sodbi Öztürk in Lutz dokazati, da sankcije, ki jih naloži Komisija v okviru konkurenčnega prava, spadajo v pojem „kazenskega prava“ v smislu člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, podpisane v Rimu 4. novembra 1950.
75 Te trditve pa ni mogoče sprejeti. Namreč, tudi če bi bilo treba sankcije, ki jih naloži Komisija v okviru konkurenčnega prava šteti za take, ki spadajo na „kazensko področje“ v smislu člena 6 te konvencije, pritožnica ni dokazala, s čim naj bi Splošno sodišče kršilo njeno pravico do pravičnega postopka, ki je določena z navedenim členom.
76 Prvi del petega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti.
Drugi del pritožbenega razloga: obstoj ponovljene kršitve, ne da bi bila prva kršitev pravnomočno ugotovljena
Trditve strank
77 Družba Lafarge navaja, da je Splošno sodišče kršilo splošno načelo, ki je skupno pravnim sistemom držav članic, ter načela pravne varnosti in načelo zakonitosti v kazenskem pravu s tem, da je ugotovilo, da je Komisija utemeljeno povečala znesek globe zaradi ponovljene kršitve, čeprav prejšnja kršitev za podobna dejstva v času dejstev, obravnavanih v sporni odločbi, še ni bila pravnomočno ugotovljena.
78 V skladu s sistemi kazenskega prava v državah članicah na splošno velja, da je neka oseba storila ponovno kršitev, le če je po pravnomočnosti obsodbe za prvo kršitev storila novo. Eden od bistvenih elementov ponovne kršitve je pravnomočna odločba o ugotovitvi kršitve, kar pomeni, da so v času druge kršitve izčrpana vsa pravna sredstva. V tej zadevi se je Komisija opirala na Odločbo 94/815, da bi ugotovila, ali je družba Lafarge storila ponovno kršitev. Vendar pa je družba Lafarge vložila tožbo za razglasitev ničnosti zoper omenjeno odločbo, Splošno sodišče pa je svojo sodbo izdalo 15. marca 2000 (sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji v združenih zadevah T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II-491). Ta sodba je postala pravnomočna dva meseca po vročitvi družbi Lafarge, ker se ta ni pritožila. Po mnenju Komisije so se zadevni postopki iz izpodbijane odločbe končali novembra 1998. Do takrat tako ni bila pravnomočno ugotovljena nobena kršitev družbe Lafarge, saj Odločba 94/815 ni bila dokončna, ker Splošno sodišče še ni odločilo o navedeni ničnostni tožbi.
79 Družba Lafarge poleg tega trdi, da je Splošno sodišče prav tako napačno uporabilo pravo in naj poleg tega ne bi izpolnilo obveznosti obrazložitve s tem, da je v točki 737 izpodbijane sodbe potrdilo, da naj bi bila pristojnost Komisije za ugotovitev ponovne kršitve, čeprav prva odločba o ugotovitvi kršitve ni pravnomočna, utemeljena z dejstvom, da začnejo roki za vložitev ničnostne tožbe zoper drugo odločbo teči znova, če je po njenem sprejetju prva odločba razglašena za nično. Kajti nobena določba prava Skupnosti naj ne bi določala takega ponovnega začetka teka roka. Družba Lafarge meni, da bi ta napaka morala povzročiti razveljavitev izpodbijane sodbe, ker naj bi bilo v nasprotju z načeli pravne varnosti in dobrega delovanja pravosodja, da se posameznika obremeni z vzpostavitvijo pravice, čeprav mu je bila storjena krivica zaradi slabe opredelitve pojma ponovne kršitve.
80 Čeprav Komisija izpodbija utemeljenost tega dela pritožbenega razloga, pa se vendarle strinja s pritožnico, da nobena določba prava Skupnosti ne določa možnosti ponovnega začetka teka roka za vložitev ničnostne tožbe zoper odločbo Komisije. Komisija predlaga, da Sodišče spremeni obrazložitev, saj je z razglasitvijo ničnosti prve odločbe – s katero je bila ugotovljena kršitev konkurenčnega prava, na kateri temelji ugotovitev ponovne kršitve, sprejeta v drugi odločbi – zadevnim podjetjem dana pravica, da od Komisije zahtevajo ponovno obravnavo druge odločbe. Komisija se v zvezi s tem sklicuje na člen 233 ES.
Presoja Sodišča
81 Splošno sodišče je v točki 734 izpodbijane sodbe presodilo, da za to, da Komisija lahko upošteva ponovno kršitev, zadošča, da je bilo podjetje predhodno šteto za krivo kršitve enake vrste, tudi če je zadevna odločba še vedno pod sodnim nadzorom. V zvezi s tem je v točki 736 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da za odločbe Komisije velja domneva, da so zakonite, dokler se ne razglasijo za nične ali se odpravijo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugim, C-137/92 P, Recueil, str. I-2555, točka 48).
82 Splošno sodišče je v isti točki izpodbijane sodbe ponovno pravilno poudarilo, da tožbe pred Sodiščem nimajo odložilnega učinka. Člen 242 ES namreč to izrecno določa.
83 Iz tega sledi, da tudi če je odločba Komisije še vedno v sodni obravnavi, ima še naprej vse svoje učinke, razen če Splošno sodišče ali Sodišče odločita drugače.
84 Zato teza pritožnice, da naj bi vložitev ničnostne tožbe zoper odločbo Komisije povzročila odložitev uporabe te odločbe med sodnim postopkom, vsaj kar zadeva posledice, ki iz tega izhajajo glede ugotovitve – v naknadni odločbi – morebitne ponovne kršitve, ne temelji na nobeni pravni podlagi, ampak je celo v nasprotju s členom 242 ES.
85 Poleg tega, če bi bila ta teza pritožnice sprejeta, bi to druge kršitelje spodbudilo k vlaganju povsem zavlačevalnih tožb, zgolj da bi se izognili posledicam ponovljene kršitve v času postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
86 Sklep Splošnega sodišča, v skladu s katerim za to, da Komisija lahko upošteva ponovljeno kršitev, zadošča, da je bilo podjetje predhodno šteto za krivo kršitve enake vrste, tudi če je odločba še vedno pod sodnim nadzorom, je torej pravno utemeljen.
87 Ta ugotovitev ni omajana, če sodišče Evropske unije odločbo, na podlagi katere je bila v naknadni odločbi povečana globa v zvezi z drugo kršitvijo, po sprejetju te naknadne odločbe razglasi za nično.
88 Komisija naj bi bila v takem primeru na podlagi člena 233 ES zavezana sprejeti ukrepe, ki obsegajo izvršitev sodbe Sodišča, tako da po potrebi spremeni naknadno odločbo, če obsega povečanje globe zaradi ponovljene kršitve.
89 V nasprotju s trditvijo pritožnice je ta sistem v skladu s splošnimi načeli dobrega delovanja pravosodja in ekonomičnosti postopka, ker po eni strani zavezuje institucijo, ki je izdala zadevni akt, da sprejme nujne ukrepe za uskladitev s sodbo Sodišča, tudi če zadevno podjetje tega ne zahteva, in po drugi strani onemogoča povsem zavlačevalna pravna sredstva.
90 A tudi če bi se domnevalo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo – kot trdita tako pritožnica kakor Komisija – s tem, da je v točki 737 izpodbijane sodbe presodilo, da če bi se odločba, na podlagi katere je bila globa v zvezi z drugo kršitvijo povečana zaradi ponovljene kršitve, ugotovljene v naknadni odločbi, razglasila za nično po tem, ko je naknadna odločba postala pravnomočna, bi šlo za novo dejstvo, ki povzroči ponovni začetek teka roka za vložitev tožbe glede druge odločbe, taka napačna uporaba prava ne more povzročiti razveljavitve navedene sodbe, ker je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2000 v zadevi Salzgitter proti Komisiji, C‑210/98 P, Recueil, str. I‑5843, točka 58 in navedena sodna praksa).
91 Zlasti iz točk od 734 do 736 in 739 izpodbijane sodbe je razvidno, da gre v obravnavani zadevi za tak primer. Splošno sodišče se namreč ni oprlo le na ugotovitve, ki so navedene v točkah 734 in 736 izpodbijane sodbe in predstavljene v točki 81 te sodbe, ampak je v točki 735 izpodbijane sodbe tudi opozorilo, da je presoja posebnih značilnosti ponovljene kršitve odvisna od tega, kako Komisija oceni okoliščine obravnavanega primera v okviru svoje diskrecijske pravice. Poleg tega je splošno sodišče v točki 739 izpodbijane sodbe razlikovalo to zadevo od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji (T-141/94, Recueil, str. II-347), v kateri se je večji del kršitve zgodil pred prvo odločbo, medtem ko je v obravnavanem primeru družba Lafarge nadaljevala sodelovanje pri zadevnem omejevalnem sporazumu več kot štiri leta po sprejetju Odločbe 94/815, na podlagi katere je bila izrečena zgoraj navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji.
92 V zvezi z očitkom zatrjevane kršitve splošnega načela pravne varnosti je treba poudariti, da se je pritožnica sklicevala le na tako kršitev, ne da bi dokazala, s čim natančno naj bi bilo to načelo kršeno.
93 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 720 izpodbijane sodbe navedlo, da točka 2 Smernic iz leta 1998, naslovljena „Oteževalne okoliščine“, določa neizčrpen seznam okoliščin, zaradi katerih se lahko osnovni znesek globe poveča, kot je na primer ponovljena kršitev. V navedeni točki 2 je izrecno navedena „ponovljena kršitev iste vrste in istega(-ih) podjetja(-ij)“, ne da bi bil naveden kakršen koli pogoj „pravnomočnosti“ odločbe o ugotovitvi prejšnje kršitve. Vendar je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se s smernicami Komisije zagotavlja pravna varnost zadevnih podjetij s tem, da je v njih določena metodologija, ki jo je Komisija uporabila za določanje glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 (glej sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, C‑266/06 P, točka 53).
94 Glede očitka zatrjevane kršitve splošnega načela zakonitosti v kazenskem pravu je treba opozoriti, da to načelo zahteva, da zakon jasno opredeli kršitve in kazni zanje (zgoraj navedena sodba Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točka 39). V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice se jasnost zakona ne presoja samo z vidika besedila upoštevne določbe, ampak tudi z vidika pojasnil iz obstoječe in objavljene sodne prakse (glej v tem smislu sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 27. septembra 1995 v zadevi G. proti Franciji, série A, št. 325-B, točka 25). Poleg tega je treba poudariti, da dejstvo, da neki zakon daje diskrecijsko pravico, samo po sebi ne pomeni kršitve zahteve po predvidljivosti, če sta obseg in način izvrševanja te pravice glede na zadevni zakoniti cilj dovolj jasna, da se posamezniku zagotovi ustrezno varstvo zoper samovoljo (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 25. februarja 1992 v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski, série A, št. 226, točka 75).
95 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav člen 15(2) Uredbe št. 17 daje Komisiji široko diskrecijsko pravico, njeno izvajanje vseeno omejuje z določitvijo objektivnih ciljev, ki jih je ta dolžna upoštevati. Po eni strani za globo, ki se lahko naloži, na podlagi besedila navedene določbe velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, ki se izračuna za vsako podjetje in vsak primer kršitve posebej, tako da je največji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, določljiv vnaprej. Po drugi strani je izvajanje te diskrecijske pravice prav tako omejeno s pravili ravnanja, ki si jih je določila sama Komisija v obvestilu o ugodni obravnavi in smernicah. Poleg tega znano in dostopno upravno prakso Komisije v celoti nadzira sodišče Unije, katerega ustaljena in objavljena sodna praksa omogoča opredelitev nedoločenih pojmov, ki bi jih lahko vseboval člen 15(2) Uredbe št. 17. Razumen gospodarski subjekt torej lahko, po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca, dovolj natančno predvidi metodo in okvirno višino globe, ki mu grozi za neko ravnanje, in dejstvo, da ta subjekt ne more vnaprej poznati natančne višine globe, ki jo bo Komisija naložila v posameznem primeru, ni kršitev načela zakonitosti kazni (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, točke od 50 do 55).
96 Glede na navedene ugotovitve je treba drugi del petega pritožbenega razloga zavrniti.
97 Iz tega je razvidno, da je treba peti pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Šesti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri povečanju osnovnega zneska globe zaradi odvračilnega učinka
Trditve strank
98 Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 680 do 684 izpodbijane sodbe kršilo člen 81 ES in Uredbo št. 17 s tem, da je ugotovilo, da je Komisija utemeljeno presodila potrebo, da se zaradi odvračilnega učinka uporabi povečanje pri izračunu izhodiščnega zneska globe in ne pri njenem končnem izračunu. Pritožnica meni, da je povečanje zneska globe – zaradi odvračilnega učinka – izračunanega na podlagi teže in trajanja kršitve ter oteževalnih oziroma olajševalnih okoliščin obravnavanega primera, mogoče dopustiti le, če se zdi končni znesek nezadosten, da bi zadevno družbo in druge gospodarske subjekte prepričal o teži kršitve in potrebi, da se ta ne ponovi.
99 Pritožnica se sklicuje tudi na obvestilo Komisije, naslovljeno „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003“ (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006), v skladu s katerim naj bi se potreba po „posebnem povečanju [zneska globe] za odvračilni učinek“ te globe presojala glede na končni znesek globe, kar pomeni po določitvi osnovnega zneska in prilagoditvi tega zneska na podlagi oteževalnih ali olajševalnih okoliščin.
100 Komisija ugotavlja, da Smernice iz leta 2006 niso upoštevne v obravnavani zadevi, ker naj bi bila sporna odločba sprejeta na podlagi Smernic iz leta 1998, ki določajo, da se velikost in celotna sredstva družbe lahko upoštevajo pri presoji teže kršitve (točka I.A), in sicer pred upoštevanjem njenega trajanja (točka I.B). Komisija naj bi imela možnost spremeniti svojo politiko sankcioniranja kršitev konkurenčnega prava Skupnosti. Določbe Smernic iz leta 1998 in Smernic iz leta 2006 naj bi bile podobne, kar zadeva možnosti Komisije, da pri izračunu glob upošteva velikost in celotna sredstva družbe. Poleg tega pa faza, v kateri se upošteva velikost družbe, ni pomembna, saj je povečanje globe na tej osnovi neodvisno od končnega zneska globe.
Presoja Sodišča
101 Kot je ugotovilo Splošno sodišče v točki 657 izpodbijane sodbe, je stoodstotno povečanje osnovnega zneska globe, določeno na podlagi teže kršitve, utemeljeno s potrebo, da se globi zagotovi zadosten odvračilni učinek glede na velikost in celotna sredstva družbe Lafarge.
102 V zvezi s pojmom odvračanje je treba opozoriti, da je to eden od vidikov, ki se upoštevajo pri izračunu globe. V skladu z ustaljeno sodno prakso naj bi se z globami zaradi kršitev člena 81 ES, kot so določene v členu 15(2) Uredbe št. 17, kaznovalo protipravna ravnanja zadevnih podjetij kot tudi odvrnilo ta podjetja in druge gospodarske subjekte od prihodnjih kršitev konkurenčnih pravil prava Unije. Vendar zveze med velikostjo podjetij in njihovimi celotnimi sredstvi na eni strani in potrebo po zagotovitvi odvračilnega učinka globe na drugi strani ni mogoče izpodbijati. Zato lahko Komisija pri izračunu globe med drugim upošteva velikost in ekonomsko moč zadevnega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C-289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 16 in navedena sodna praksa).
103 Družba Lafarge ne izpodbija upoštevanja njene velikosti in celotnih sredstev kot takih, da bi se zagotovil zadosten odvračalni učinek globe, ampak graja fazo, v kateri je bilo to upoštevano.
104 V zvezi s tem je treba poudariti, da upoštevanje velikosti in celotnih sredstev zadevnega podjetja, da bi se zagotovil zadosten odvračilni učinek globe, temelji na želenem vplivu na navedeno podjetje, ker sankcija ne sme biti zanemarljiva zlasti glede na finančno zmogljivost tega podjetja.
105 Sodišče je torej presodilo, da je Splošno sodišče utemeljeno menilo, da je podjetje zaradi „znatno višjega“ skupnega prometa od drugih udeležencev omejevalnega sporazuma lažje zbralo potrebna sredstva za plačilo globe, kar glede na zadosten odvračilni učinek globe upravičuje uporabo množitelja (glej zgoraj navedeno sodbo Showa Denko proti Komisiji, točka 18).
106 V obravnavanem primeru je bil izračun globe opravljen z uporabo faktorjev, pri čemer zaporedje uporabe teh faktorjev ni vplivalo na končni znesek globe ne glede na fazo, v kateri je bil uporabljen zadevni faktor.
107 Poleg tega je treba ugotoviti, da družba Lafarge ni nikakor podkrepila svoje trditve, da bi bil znesek globe, če bi bil določen brez upoštevanja množitelja za odvračilni učinek, zadosten za zagotovitev takega učinka globe.
108 Nazadnje, glede trditve pritožnice v zvezi s Smernicami iz leta 2006 je treba poudariti, kot pravilno navaja Komisija, da te niso bile upoštevne ob nastanku dejanskega stanja v tej zadevi.
109 Glede preostalega pa je treba poudariti, da se odvračilni faktor, ki ga lahko vključuje izračun globe, naložene podjetju, določi ob upoštevanju več dejavnikov, in ne le posameznega položaja zadevnega podjetja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Showa Denko proti Komisiji, točka 23). Torej ni izključeno, da se faza izračuna, v kateri se uporabi odvračilni faktor, izkaže za upoštevno glede dejavnikov, ki se poleg velikosti in celotnih sredstev zadevnega podjetja upoštevajo pri določitvi tega faktorja. Pritožnica pa vendarle ni dokazala, da gre v obravnavani zadevi za tak primer.
110 Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
111 Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
112 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi člena 118 Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Lafarge SA se naloži plačilo stroškov.
Podpisi