Language of document : ECLI:EU:T:2022:447

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 13. julija 2022(*)

„Konkurenca – Koncentracije – Trg farmacevtske industrije – Člen 22 Uredbe (ES) št. 139/2004 – Zahteva za napotitev, ki jo poda organ, pristojen za konkurenco, ki na podlagi nacionalne zakonodaje ni pristojen za pregled koncentracije – Odločitev Komisije, da bo pregledala koncentracijo – Sklepi Komisije o ugoditvi zahtevam drugih nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za pridružitev zahtevi za napotitev – Pristojnost Komisije – Rok za vložitev zahteve za napotitev – Pojem ,obvestiti‘ – Razumni rok – Legitimno pričakovanje – Javne izjave podpredsednice Komisije – Pravna varnost“

V zadevi T‑227/21,

Illumina, Inc. s sedežem v Wilmingtonu, Delaware (Združene države Amerike), ki jo zastopata D. Beard, barrister, in P. Chappatte, odvetnik,

tožeča stranka,

ob sodelovanju

Grail LLC, nekdanje Grail, Inc., s sedežem v Menlo Parku, Kalifornija (Združene države Amerike), ki jo zastopajo D. Little, solicitor, J. Ruiz Calzado, J. M. Jiménez‑Laiglesia Oñate in A. Giraud, odvetniki,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo N. Khan, G. Conte in C. Urraca Caviedes, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Helenske republike, ki jo zastopa K. Boskovits, agent,

in

Francoske republike, ki jo zastopajo T. Stéhelin, P. Dodeller, J.‑L. Carré in E. Leclerc, agenti,

in

Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata M. Bulterman in P. Huurnink, agentki,

in

Nadzornega organa EFTA, ki ga zastopajo C. Simpson, M. Sánchez Rydelski in M.‑M. Joséphidès, agenti,

intervenientke,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Komisije C(2021) 2847 final z dne 19. aprila 2021, s katerim je bilo ugodeno zahtevi Autorité de la concurrence (organ, pristojen za konkurenco, Francija) za pregled koncentracije, pri kateri gre za pridobitev izključnega nadzora družbe Illumina, Inc. nad družbo Grail, Inc. (zadeva COMP/M.10188 – Illumina/Grail), drugič, sklepov Komisije C(2021) 2848 final, C(2021) 2849 final, C(2021) 2851 final, C(2021) 2854 final in C(2021) 2855 final z dne 19. aprila 2021 o ugoditvi zahtevam grškega, belgijskega, norveškega, islandskega in nizozemskega organa, pristojnega za konkurenco, za pridružitev tej zahtevi za napotitev, in tretjič, dopisa Komisije z dne 11. marca 2021, s katerim sta bili družbi Illumina in Grail obveščeni o navedeni zahtevi za napotitev,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

v sestavi G. De Baere, predsednik, V. Kreuschitz (poročevalec), U. Öberg, R. Mastroianni, sodniki, in G. Steinfatt, sodnica,

sodna tajnica: S. Jund, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 16. decembra 2021

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Člen 1 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40), naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.      Brez poseganja v člen 4(5) in člen 22 ta uredba velja za vse koncentracije z [evropsko] razsežnostjo […], kakor so opredeljene v tem členu.

2.      Koncentracija ima [evropsko] razsežnost […], kadar:

(a)      vsa udeležena podjetja na svetovnem trgu skupno ustvarijo več kakor 5000 milijonov EUR skupnega prometa; in

(b)      skupni promet na trgu [Evropske unije] vsakega od vsaj dveh udeleženih podjetij presega 250 milijonov EUR,

razen če vsako od udeleženih podjetij ustvari več kakor dve tretjini svojega skupnega prometa na trgu [Unije] v eni in isti državi članici.

3.      Koncentracija, ki ne doseže pragov iz odstavka 2, ima [evropsko] razsežnost […], kadar:

(a)      vsa udeležena podjetja na svetovnem trgu skupno ustvarijo več kakor 2500 milijonov EUR skupnega prometa;

(b)      vsa udeležena podjetja v vsaki od vsaj treh držav članic skupno ustvarijo več kakor 100 milijonov EUR skupnega prometa;

(c)      vsako od vsaj dveh udeleženih podjetij v vsaki od vsaj treh držav članic za namen odstavka [točke] (b) ustvari več kakor 25 milijonov EUR skupnega prometa; in

(d)      skupni promet na trgu [Unije] vsakega od vsaj dveh udeleženih podjetij presega 100 milijonov EUR,

razen če vsako od udeleženih podjetij ustvari več kakor dve tretjini svojega skupnega prometa na trgu [Unije] v eni in isti državi članici.

[…]“

2        V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 139/2004 se šteje, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi naslednjih dejavnikov:

„(a)      združitve dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali delov podjetij, ali

(b)      pridobitve neposrednega ali posrednega nadzora enega ali več drugih podjetij ali njihovih delov s strani ene ali več oseb, ki že nadzorujejo vsaj eno podjetje, ali s strani enega ali več podjetij, bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja bodisi s pogodbo ali kakor koli drugače.“

3        Člen 4 Uredbe št. 139/2004 določa:

„1.      Komisiji je treba koncentracije z [evropsko] razsežnostjo […], kakor so opredeljene v tej uredbi, priglasiti pred njihovo izvedbo in po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža. […]

2.      Koncentracijo, ki nastane z združitvijo v smislu člena 3(1)(a) ali pridobitvijo skupnega nadzora v smislu člena 3(1)(b), skupno priglasijo stranke, udeležene v združitvi, ali tiste, ki pridobijo skupen nadzor. V vseh drugih primerih mora koncentracijo priglasiti oseba ali podjetje, ki pridobi nadzor nad celotnim podjetjem ali le delom enega ali več podjetij.

[…]

4.      Pred priglasitvijo koncentracije v smislu odstavka 1 lahko osebe ali podjetja iz odstavka 2 z utemeljeno vlogo obvestijo Komisijo, da bi lahko koncentracija bistveno vplivala na konkurenco na trgu države članice, ki ima vse lastnosti samostojnega trga, in naj jo zato v celoti ali delno pregleda ta država članica.

Komisija to vlogo nemudoma pošlje vsem državam članicam. Država članica, navedena v utemeljeni vlogi, v petnajstih delovnih dneh po prejemu vloge izrazi soglasje ali nesoglasje v zvezi z zahtevo po predložitvi zadeve. Če ta država članica v tem roku ne sprejme takšne odločitve, se šteje, da soglaša.

Razen če ta država članica ne soglaša, se lahko Komisija, če presodi, da takšen samostojni trg obstaja in da lahko koncentracija bistveno vpliva na konkurenco na tem trgu, odloči za predložitev celotne zadeve ali njenega dela pristojnim organom te države članice zaradi uporabe nacionalnega prava o konkurenci te države.

Odločitev o predložitvi ali nepredložitvi zadeve skladno s tretjim pododstavkom se sprejme v 25 delovnih dneh po tem, ko Komisija prejme utemeljeno vlogo. Komisija o svoji odločitvi obvesti druge države članice in udeležene osebe ali podjetja. Če Komisija v tem obdobju ne sprejme odločitve, se šteje, da je sprejela odločitev o posredovanju zadeve skladno z vlogo, ki so jo predložile udeležene osebe ali podjetja.

Če se je Komisija odločila, ali se v skladu s tretjim in četrtim pododstavkom šteje, da se je odločila predložiti celotno zadevo, se priglasitev v skladu z odstavkom 1 ne opravi, uporablja pa se nacionalna konkurenčna zakonodaja. Člen 9(6) do (9) se uporablja smiselno.

5.      Pri koncentraciji, kakor je opredeljena v členu 3 in ki nima [evropske] razsežnosti […] v smislu člena 1 in ki se lahko preveri po nacionalnem pravu o konkurenci vsaj treh držav članic, lahko udeležene osebe ali podjetja iz odstavka 2 pred vsako priglasitvijo koncentracije pristojnim organom z utemeljeno vlogo obvestijo Komisijo, da naj koncentracijo pregleda Komisija.

Komisija to vlogo nemudoma pošlje vsem državam članicam.

Vsaka država članica, pristojna za pregled koncentracije po nacionalnem pravu o konkurenci, lahko v petnajstih delovnih dneh po prejemu utemeljene vloge izrazi nesoglasje z zahtevo po predložitvi zadeve.

Če vsaj ena od teh držav članic izrazi nesoglasje, v skladu s tretjim pododstavkom, v roku 15 delovnih dni, se zadeva ne predloži. Komisija nemudoma obvesti vse države članice in udeležene osebe ali podjetja o vsakem primeru nesoglasja.

Če nobena od držav članic ne izrazi nesoglasja, v skladu s tretjim pododstavkom, v roku 15 delovnih dni, se šteje, da je koncentracija z [evropsko] razsežnostjo […] in mora biti priglašena Komisiji v skladu z odstavkoma 1 in 2. V takih primerih ne bo nobena država članica pri koncentraciji uporabljala svojega nacionalnega prava o konkurenci.“

4        Člen 9 Uredbe št. 139/2004 določa:

„1.      Komisija lahko z odločbo, o kateri nemudoma obvesti udeležena podjetja in pristojne organe drugih držav članic, napoti priglašeno koncentracijo na pristojne organe zadevne države članice v spodaj navedenih primerih.

2.      V petnajstih delovnih dneh po prejemu kopije priglasitve lahko država članica na lastno pobudo ali na povabilo Komisije obvesti Komisijo, ki nato obvesti udeleženo podjetje, da:

(a)      koncentracija predstavlja nevarnost, da bo bistveno vplivala na konkurenco na trgu v tej državi članici, ki ima vse značilnosti samostojnega trga, ali

(b)      koncentracija vpliva na konkurenco na trgu v tej državi članici, ki ima vse značilnosti samostojnega trga in ne predstavlja znatnega dela skupnega trga.

3.      Če Komisija meni, da ob upoštevanju trga zadevnih proizvodov ali storitve in upoštevnega geografskega trga v smislu odstavka 7 obstajata takšen samostojni trg in navedena nevarnost:

(a)      sama obravnava primer skladno s to uredbo; ali

(b)      zadevo delno ali v celoti predloži pristojnim organom zadevne države članice zaradi uporabe nacionalne zakonodaje o konkurenci te države.

Če pa Komisija meni, da takšen samostojni trg ali nevarnost ne obstaja, sprejme o tem odločbo, ki jo naslovi na zadevno državo članico, in primer obravnava sama skladno s to uredbo.

V primerih, pri katerih država članica Komisijo skladno z odstavkom 2(b) obvesti, da koncentracija vpliva na konkurenco na samostojnem trgu na njenem ozemlju, ki ne predstavlja znatnega dela [notranjega] trga, Komisija primer, ki zadeva ta samostojni trg, v celoti ali delno predloži, če meni, da je ta samostojni trg ogrožen.

[…]“

5        Člen 22 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Napotitev na Komisijo“, določa:

„1.      Ena ali več držav članic lahko zahteva, da Komisija pregleda vsako koncentracijo, kakor je opredeljena v členu 3, ki nima [evropske] razsežnosti […] v smislu člena 1, a vpliva na trgovanje med državami članicami in grozi, da bo bistveno vplivala na konkurenco na ozemlju države članice ali držav članic, ki zahtevo vložijo.

Takšno zahtevo je treba vložiti najpozneje v 15 delovnih dneh po dnevu priglasitve koncentracije, če priglasitev ni potrebna, pa zadevno državo članico obvestiti drugače.

2.      Komisija nemudoma obvesti pristojne organe države članice in udeležena podjetja o vsaki zahtevi, ki jo je prejela skladno z odstavkom 1.

Vsaka druga država članica ima pravico, da se prvotni zahtevi pridruži v roku 15 delovnih dni po tem, ko jo Komisija obvesti o prvotni zahtevi.

Vsi nacionalni roki glede koncentracije se zadržijo, dokler se skladno s postopkom iz tega člena ne odloči, kje se bo koncentracija presojala. Takoj ko država članica obvesti Komisijo in udeležena podjetja, da se zahtevi ne želi pridružiti, se pri njenih nacionalnih rokih zadržanje prekine.

3.      Komisija se lahko najpozneje v 10 delovnih dneh po izteku roka iz odstavka 2 odloči za pregled koncentracije, kadar meni, da ta vpliva na trgovanje med državami članicami in predstavlja resno grožnjo, da bo bistveno vplivala na konkurenco na ozemlju države članice ali držav članic, ki vložijo zahtevo. Če Komisija v tem obdobju ne sprejme odločitve, šteje, da je sprejela odločitev o presoji koncentracije skladno z zahtevo.

Komisija o svoji odločitvi obvesti vse države članice in udeležena podjetja. Zahteva lahko predložitev priglasitve skladno s členom 4.

Država članica ali članice, ki so vložile zahtevo, pri koncentraciji več ne uporabljajo svojega nacionalnega prava o konkurenci.

4.      Člen 2, člen 4(2) do (3), členi 5, 6 in 8 do 21 se uporabljajo, če Komisija pregleda koncentracijo skladno z odstavkom 3. Člen 7 se uporablja, kadar koncentracija ni bila izvedena do datuma, na katerega Komisija obvesti udeležena podjetja o vloženi zahtevi.

Kadar priglasitev v skladu s členom 4 ni potrebna, rok, v katerem se lahko postopek začne, določen s členom 10(1), začne teči na delovni dan, ki sledi dnevu, na katerega Komisija obvesti udeležena podjetja, da se je odločila pregledati koncentracijo skladno z odstavkom 3.

5.      Komisija lahko eno ali več držav članic obvesti, da po njenem mnenju koncentracija izpolnjuje merila v odstavku 1. V takih primerih lahko Komisija to državo članico ali te države članice pozove, naj vložijo zahtevo skladno z odstavkom 1.“

 Dejansko stanje

 Udeleženi podjetji in zadevna koncentracija

6        Tožeča stranka, družba Illumina, Inc., ponuja rešitve na področju genetske in genomske analize s sekvenciranjem in mikromrežami.

7        Družba Illumina je 20. septembra 2020 sklenila sporazum in načrt o združitvi za pridobitev izključnega nadzora nad družbo Grail LLC (nekdanja Grail, Inc.), ki razvija krvne teste in teste za zgodnje odkrivanje raka ter v kateri je že imela 14,5 % kapitala (v nadaljevanju: zadevna koncentracija).

8        Družbi Illumina in Grail (v nadaljevanju: udeleženi podjetji) sta 21. septembra 2020 objavili sporočilo za javnost, v katerem sta napovedali to koncentracijo.

 Neobstoj priglasitve

9        Ker promet udeleženih podjetij ni presegal upoštevnih pragov, zlasti ker družba Grail ni ustvarjala prihodkov v nobeni državi članici Evropske unije ali drugje v svetu, zadevna koncentracija ni imela evropske razsežnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 139/2004 in torej ni bila priglašena Evropski komisiji v skladu s členom 4(1) te uredbe.

10      Zadevna koncentracija ni bila priglašena niti v državah članicah Unije ali državah podpisnicah Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3), ker ni spadala na področje uporabe njihove nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

 Zahteva za napotitev na Komisijo

11      Komisija je 7. decembra 2020 prejela pritožbo v zvezi z zadevno koncentracijo. 17. decembra 2020 je bil opravljen videokonferenčni sestanek med Komisijo in pritožnikom, na katerem je pritožnik opisal svoje pomisleke glede te koncentracije. Komisija je po tem sestanku dodatno komunicirala s pritožnikom ter – da bi razjasnila njihovo morebitno pristojnost za pregled navedene koncentracije – z nemškim, avstrijskim, slovenskim in švedskim organom, pristojnim za konkurenco. Bila je v stiku tudi s Competition and Markets Authority (CMA, organ za konkurenco in trge, Združeno kraljestvo), ki je tudi prejel pritožbo. Komisija je sprejela predhodno ugotovitev, da je zadevna koncentracija lahko predmet napotitve na podlagi člena 22(1) Uredbe št. 139/2004, zlasti ker se pomen družbe Grail za konkurenco ne odraža v njenem prometu.

12      Komisija je 19. februarja 2021 države članice obvestila o zadevni koncentraciji s tem, da jo je nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, prvič, predstavila v okviru delovne skupine za koncentracije pri Evropski mreži za konkurenco, in drugič, da jim je poslala dopis v skladu s členom 22(5) Uredbe št. 139/2004 (v nadaljevanju: poziv). Komisija je v tem pozivu pojasnila razloge, iz katerih se je po njenem mnenju na prvi pogled zdelo, da koncentracija izpolnjuje pogoje iz člena 22(1) te uredbe, države članice pa pozvala, naj vložijo zahtevo za napotitev na podlagi zadnjenavedene določbe. Komisija je nato z nekaterimi nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, razpravljala o navedenem pozivu.

13      Komisija se je v elektronskem sporočilu z dne 26. februarja 2021 obrnila na tožečo stranko, da bi ji predlagala telefonski pogovor v zvezi z zadevno koncentracijo. V okviru tega pogovora, ki je bil opravljen 4. marca 2021, je pravnega zastopnika vsakega od udeleženih podjetij obvestila o pozivu in možnosti vložitve zahteve za napotitev na podlagi člena 22(1) Uredbe št. 139/2004.

14      Francoski Autorité de la concurrence (v nadaljevanju: ACF) je 9. marca 2021 od Komisije v skladu s členom 22(1) Uredbe št. 139/2004 zahteval, naj pregleda zadevno koncentracijo (v nadaljevanju: zahteva za napotitev).

15      Komisija je 10. marca 2021 v skladu s členom 22(2) Uredbe št. 139/2004 organe drugih držav članic, pristojne za konkurenco, in Nadzorni organ EFTA obvestila o zahtevi za napotitev. Komisija je 11. marca 2021 o zahtevi za napotitev obvestila tudi udeleženi podjetji in ju opozorila, da zadevne koncentracije ni mogoče izvesti, ker in kolikor se uporablja obveznost zadržanja izvajanja iz člena 7 Uredbe št. 139/2004 v povezavi s členom 22(4), prvi pododstavek, drugi stavek, navedene uredbe (v nadaljevanju: obvestilo).

16      Belgijski, grški, islandski, nizozemski in norveški organ, pristojen za konkurenco, so v dopisih z dne 24., 26. in 31. marca 2021 zahtevali pridružitev zahtevi za napotitev v skladu s členom 22(2) Uredbe št. 139/2004 (v nadaljevanju: zahteve za pridružitev).

17      Udeleženi podjetji sta 16. in 29. marca 2021 Komisiji poslali pripombe, v katerih sta nasprotovali zahtevi za napotitev. Tožeča stranka je 2., 7. in 12. aprila 2021 odgovorila na zahteve po informacijah, ki ji jih je Komisija poslala 26. marca in 8. aprila 2021.

18      Komisija je 31. marca 2021 objavila Smernice o uporabi mehanizma napotitve iz člena 22 Uredbe [št. 139/2004] za določene kategorije zadev (UL 2021, C 113, str. 1; v nadaljevanju: smernice o členu 22).

19      Komisija je s sklepom z dne 19. aprila 2021 ugodila zahtevi za napotitev (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). S sklepi z istega dne, ki so se nanašali na Belgijo, Grčijo, Islandijo, Nizozemsko in Norveško, je ugodila tudi zahtevam za pridružitev (v nadaljevanju skupaj z izpodbijanim sklepom: izpodbijani sklepi).

 Izpodbijani sklepi

 Spoštovanje roka 15 delovnih dni

20      Komisija je menila, da je bila zahteva za napotitev z dne 9. marca 2021 vložena v roku 15 delovnih dni iz člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ker je bila Francoska republika v pozivu obveščena o zadevni koncentraciji 19. februarja 2021 (točki 20 in 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po mnenju Komisije je ta poziv, ki se je opiral na temeljito raziskavo, ciljno usmerjeno analizo in informacije, ki jih je predložil pritožnik, Francoski republiki omogočil, da je opravila predhodno preverjanje pogojev iz člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 (točki 26 in 28 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

21      Komisija je menila tudi, da zahteve za pridružitev spoštujejo rok iz člena 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ker so Kraljevina Belgija, Helenska republika, Republika Islandija, Kraljevina Nizozemska in Kraljevina Norveška te zahteve vložile 24., 26. in 31. marca 2021, to je v 15 delovnih dneh od datuma, ko so bile z njenim dopisom z dne 10. marca 2021 obveščene o zahtevi za napotitev (točki 21 in 22 obrazložitve sklepov v zvezi z Belgijo, Islandijo, Nizozemsko in Norveško ter točki 16 in 17 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo).

 Vpliv na trgovino med državami članicami in grožnja bistvenega vplivanja na konkurenco

22      Komisija je ugotovila, da zadevna koncentracija, prvič, lahko vpliva na trgovino med državami članicami (točke od 39 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točke od 33 do 39 obrazložitve sklepov v zvezi z Belgijo, Islandijo, Nizozemsko in Norveško ter točke od 28 do 34 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo), in drugič, grozi, da bo bistveno vplivala na konkurenco na francoskem, grškem, islandskem, belgijskem, norveškem in nizozemskem ozemlju kot delih Evropskega gospodarskega prostora (EGP) (točki 50 in 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točki 49 in 78 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točki 41 in 70 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točki 46 in 75 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točki 50 in 79 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

 Primernost napotitve

23      Komisija je menila, da zadevna koncentracija izpolnjuje merila za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 (točka 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 107 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 99 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 104 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 108 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

24      Na prvem mestu, Komisija je menila, da so pogoji, navedeni v točki 45 njenega sporočila o napotitvi zadev o koncentracijah (UL 2005, C 56, str. 2; v nadaljevanju: sporočilo o napotitvah), izpolnjeni (točka 85 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 83 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 75 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 80 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 84 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko). Poleg tega naj bi se testi za sekvenciranje raka z NGS dojemali kot veliko izboljšanje v boju proti raku, ki je ena od prednostnih nalog Komisije na področju zdravja. Zato naj bi bilo zaželeno, da se prizadevanja, ki so bila v s tem povezane raziskave vložena na ravni Unije, obravnavajo dosledno (točka 84 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 82 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 74 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 79 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 83 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

25      Na drugem mestu, Komisija je opozorila, da je v smernicah o členu 22 pojasnjeno, kako je treba merila, določena v sporočilu o napotitvah, uporabljati v primerih, v katerih nacionalnih organi niso pristojni za pregled koncentracije. Po mnenju Komisije zadevna koncentracija spada na področje uporabe navedenih smernic, ker vključuje pridobitev podjetja, katerega pomen za konkurenco ni izražen v njegovem prometu (točki 86 in 87 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točki 84 in 85 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točki 76 in 77 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točki 81 in 82 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točki 85 in 86 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

26      Poleg tega je Komisija navedla, da zadevna koncentracija ni bila niti izvedena niti priglašena v drugih državah članicah (točka 88 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 86 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 78 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 83 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 87 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

27      Na tretjem mestu, Komisija je preučila trditve udeleženih podjetij v zvezi s spoštovanjem splošnih načel prava Unije in pravice do obrambe (točka 89 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 87 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 79 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 84 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 88 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

28      Prvič, glede svoje pristojnosti je menila, da člen 22 Uredbe št. 139/2004 državam članicam omogoča, da zahtevajo, naj se primer koncentracije, „za katerega nimajo pristojnosti“, napoti na Komisijo, če so zakonski pogoji iz te določbe izpolnjeni. Kot je opozorjeno v smernicah o členu 22, ta ugotovitev izhaja iz jezikovne razlage navedene določbe in je potrjena z njeno zakonodajno zgodovino, ciljem, splošno sistematiko in kontekstualno razlago Uredbe št. 139/2004 ter prakso Komisije.

29      Člen 22 Uredbe št. 139/2004, ki naj bi izčrpno našteval pravne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati zahteve za napotitev, naj zlasti ne bi zahteval, da ima „država članica, ki vloži tako zahtevo, […] pristojnost za pregled zadevne koncentracije“, temveč naj bi tako izrecno kot implicitno priznaval, da to zahtevo lahko poda država članica, v kateri priglasitev zadevne koncentracije ni potrebna. Komisija je opozorila, da je od sprejetja Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 31) cilj to, da se ji omogoči nadzor koncentracij, ki bi lahko povzročile protikonkurenčno škodo na notranjem trgu in ki jih organi držav članic ne morejo pregledati. Ozka razlaga člena 22 Uredbe št. 139/2004 naj bi lahko povzročila, da bi se preprečil nadzor takih koncentracij in njihovih čezmejnih učinkov. Država članica, ki nima sistema za nadzor koncentracij, naj bi že lahko zahtevala napotitev na Komisijo na podlagi Uredbe št. 4064/89, kot je potrjeno v sodbi z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija (T‑22/97, EU:T:1999:327). Komisija je spomnila, da je privolila, da se države članice brez sistema za nadzor koncentracij pridružijo zahtevi druge države članice za napotitev. Menila je, da če bi zakonodajalec Unije želel omejiti področje uporabe člena 22 Uredbe št. 139/2004 s tem, da bi izključil take države članice, bi lahko uporabil isto merilo pristojnosti, kot je določeno v členu 4(5) te uredbe (točka 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 88 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 80 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 85 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 89 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

30      Drugič, glede načela subsidiarnosti, ki je omenjeno v uvodni izjavi 8 Uredbe št. 139/2004, je Komisija opozorila, da je zakonodajalec Unije odločil, da se lahko primer koncentracije napoti nanjo pod pogoji iz člena 22 navedene uredbe. Načelo subsidiarnosti naj bi se uporabljalo samo za področja, ki ne spadajo v izključno pristojnost Unije, kadar je treba ugotoviti, ali države članice predvidenega ukrepa ne morejo zadostno izvesti. Brez pristojnosti pa naj te države ne bi mogle opraviti pregleda zadevne koncentracije (točka 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 90 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 82 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 87 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 91 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

31      Tretjič, Komisija je v zvezi z varstvom legitimnih pričakovanj udeleženih podjetij poudarila, da je pravica držav članic, da na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 nanjo napotijo primere koncentracij, ki jih v teh državah ni treba priglasiti, vedno obstajala. Njena prejšnja praksa za odvračanje takih nepristojnih držav članic od vložitve zahteve za napotitev naj ne bi pomenila, da je izključila uporabo te določbe za vsak prihodnji primer. Nasprotno, v beli knjigi z dne 9. julija 2014, naslovljeni „Za učinkovitejši nadzor EU nad združitvami“ (COM/2014/0449 final) (v nadaljevanju: bela knjiga iz leta 2014), naj bi bila ta pravica izrecno potrjena. Komisija je menila, da ni dala nobenega natančnega, brezpogojnega in skladnega zagotovila, da bodo nekatere zahteve za napotitev v prihodnje izključene. Podpredsednica Komisije naj v govoru 11. septembra 2020 tudi ne bi dala takih zagotovil, vendar naj bi navedla, da je koristno spremeniti to prejšnjo prakso in da se to ne bo zgodilo čez noč (točka 94 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 92 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 84 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 89 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 93 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

32      Četrtič, Komisija je glede pravne varnosti menila, da so čas, ki je minil od napovedi zadevne koncentracije, in morebitne negativne učinke za udeleženi podjetji odtehtali potencialno veliki negativni učinki te koncentracije na konkurenco, ki jih je treba preučiti (točka 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točka 98 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točka 90 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točka 95 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točka 99 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

33      Na prvi pogled naj bi bil namreč morebitni učinek zadevne koncentracije na konkurenco na notranjem trgu in na evropske potrošnike velik. Komisija je poudarila, da je bila o tej koncentraciji obveščena decembra 2020, ko je prejela pritožbo. Nemudoma naj bi preučila okoliščine primera, in potem ko je bila obveščena, da ta koncentracija v nobeni državi članici ne presega upoštevnih pragov, naj bi tem državam članicam poslala poziv. Poleg tega naj bi bil ob upoštevanju dejstva, da zadevne koncentracije ni bilo mogoče izvesti zaradi postopka, ki je potekal pred ameriškimi sodišči, učinek pretečenega časa na udeleženi podjetji omejen (točke od 97 do 99 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točke od 95 do 97 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točke od 87 do 89 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točke od 92 do 94 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točke od 96 do 98 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

34      Petič, Komisija je v zvezi z načelom sorazmernosti menila, da je ozka razlaga, ki jo predlagata udeleženi podjetji, v nasprotju s členom 22 Uredbe št. 139/2004 ter ciljem in splošno sistematiko te določbe. Njena presoja naj bi bila v skladu s tem načelom, ker je med drugim upoštevala vprašanja, ali je bila zadevna koncentracija že izvedena, ali je bila priglašena v eni ali več državah članicah, ki niso zahtevale napotitve, in ali je vključevala cilj z „velikim konkurenčnim potencialom“, ki se ni odražal v njenem prometu. Komisija je v bistvu pojasnila, da med številnimi koncentracijami, ki nimajo evropske razsežnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 139/2004, samo majhno število na eni strani izpolnjuje pogoje iz člena 22 navedene uredbe in se na drugi strani lahko šteje za primerno za napotitev v skladu s smernicami o členu 22. Taki primeri naj bi se torej lahko šteli za izjemne (točki 102 in 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točki 100 in 101 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točki 92 in 93 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točki 97 in 98 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točki 101 in 102 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

35      Šestič, Komisija je kot neutemeljene zavrnila trditve udeleženih podjetij, da so bili kršeni njuna pravica do izjave ter načeli pravičnosti in dobrega upravljanja. Poudarila je, da je tožečo stranko o tem, da je poslala poziv, obvestila 26. februarja 2021, to je pred prejemom zahteve za napotitev. Komisija je menila, da je njen pristop torej v skladu s točko 27 smernic o členu 22, v skladu s katero Komisija, če se razmišlja o zahtevi za napotitev, o tem čim prej obvesti stranke v transakciji. Cilj te točke naj bi bil sicer opozoriti na morebitno obveznost zadržanja izvedbe koncentracije. Poleg tega naj bi Komisija udeleženi podjetji pravočasno obvestila o zahtevi za napotitev, ki naj bi jima bila posredovana kmalu po prejemu (točke od 104 do 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točke od 102 do 106 obrazložitve sklepa v zvezi z Belgijo, točke od 94 do 98 obrazložitve sklepa v zvezi z Grčijo, točke od 99 do 103 obrazložitve sklepov v zvezi z Islandijo in Norveško ter točke od 103 do 107 obrazložitve sklepa v zvezi z Nizozemsko).

 Postopek in predlogi strank

36      Tožeča stranka je 28. aprila 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

37      Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela istega dne, predlagala, naj se ta tožba obravnava po hitrem postopku v skladu s členoma 151 in 152 Poslovnika Splošnega sodišča. Splošno sodišče je temu predlogu ugodilo z odločbo z dne 3. junija 2021.

38      Družba Grail, Inc. je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. junija 2021 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 2. julija 2021 dovolil to intervencijo. Družbi Grail, Inc. je bilo z ukrepom procesnega vodstva z istega dne na podlagi člena 154(3) Poslovnika v povezavi s členom 145(1) in členom 89(3)(b) navedenega poslovnika dovoljeno, da vloži intervencijsko vlogo.

39      Splošno sodišče je na predlog tretjega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo dodeli razširjeni sestavi.

40      Kraljevina Nizozemska, Francoska republika, Helenska republika in Nadzorni organ EFTA so 22. junija, 6. julija, 21. julija oziroma 29. julija 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloge za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je z odločbami z dne 12. in 22. julija in 6. avgusta 2021 ter s sklepom z dne 25. avgusta 2021 dovolil te intervencije. Kraljevini Nizozemski, Francoski republiki, Helenski republiki in Nadzornemu organu EFTA je bilo z ukrepi procesnega vodstva z dne 16. julija, 23. julija, 13. avgusta oziroma 25. avgusta 2021 na podlagi člena 154(3) Poslovnika v povezavi s členom 145(1) in členom 89(3)(b) navedenega poslovnika dovoljeno, da vložijo intervencijsko vlogo.

41      Združenje Computer & Communications Industry Association je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. avgusta 2021 vložilo predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 6. oktobra 2021 zavrnil ta predlog za intervencijo.

42      Tožeča stranka je z aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 18. avgusta 2021, Splošno sodišče obvestila, da je istega dne pridobila vse deleže družbe Grail, Inc., hkrati pa vzpostavila sporazum o ločitvi sredstev.

43      Tožeča stranka je 5. oktobra 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva. Komisija je 19. oktobra 2021 predložila stališče glede tega predloga. Tožeča stranka je 29. oktobra 2021 predložila stališče glede navedenega stališča Komisije.

44      Intervenientke so svoje vloge vložile v predpisanih rokih.

45      Komisija je 7. oktobra 2021 predlagala, naj se družbi Grail odvzame status intervenientke. Tožeča stranka, Helenska republika in družba Grail so stališča glede tega predloga predložile 3. in 4. novembra 2021.

46      Ker je dvema članoma senata prenehala funkcija in je bil izvoljen nov predsednik senata, je predsednik tretjega senata s odločbo z dne 19. oktobra 2021 na podlagi člena 17(2) Poslovnika v povezavi s členom 27(5) navedenega poslovnika določil dva druga sodnika za dopolnitev sestave.

47      Splošno sodišče (tretji razširjeni senat) je 11. novembra 2021 odločilo, da začne ustni del postopka.

48      Splošno sodišče je istega dne v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) in (b) Poslovnika Komisiji postavilo pisna vprašanja o nekaterih vidikih spora. Komisija je na ta vprašanja odgovorila v predpisanem roku.

49      Tožeča stranka je 6. decembra 2021 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za sprejetje ukrepov procesnega vodstva. Komisija, Nadzorni organ EFTA, družba Grail, Francoska republika in Kraljevina Nizozemska so 9. in 10. decembra 2021 predložile stališča glede tega predloga.

50      Stranke so na obravnavi 16. decembra 2021 ustno podale stališča in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

51      Tožeča stranka ob podpori družbe Grail Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijane sklepe in obvestilo razglasi za nične;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

52      Komisija ob podpori Nadzornega organa EFTA, Helenske republike, Francoske republike in Kraljevine Nizozemske Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrže kot delno očitno nedopustno in zavrne kot delno neutemeljeno;

–        Tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Predlog, naj se družbi Grail odvzame status intervenientke

53      Komisija ob podpori Helenske republike v bistvu trdi, da je po dopisu tožeče stranke z dne 18. avgusta 2021, v katerem je ta Splošno sodišče obvestila, da je istega dne pridobila vse deleže družbe Grail, Inc. (glej točko 42 zgoraj), ta družba postala Grail LLC oziroma nov subjekt, ki je v celoti pod nadzorom tožeče stranke, tako da je družba Grail izgubila status intervenientke, ki ji je bil priznan s sklepom z dne 2. julija 2021 (glej točko 38 zgoraj). Intervencija naj bi torej tako z ekonomskega kot s pravnega vidika izgubila predmet, interesi družbe Grail LLC pa naj bili zdaj povezani z interesi tožeče stranke, ki naj bi jih v okviru tega postopka v celoti zastopala. Ker družba Grail LLC v roku iz člena 143(1) Poslovnika ni poslala novega predloga za intervencijo, Komisija sklepa, da bi se moral družbi Grail status intervenientke formalno odvzeti.

54      Tožeča stranka in družba Grail izpodbijata trditve Komisije, saj je družba Grail LLC pravna naslednica družbe Grail, Inc., katere interes za rešitev tega spora še vedno obstaja. Glede na navedbe Komisije je družba Grail LLC ločen, neodvisen in samostojen subjekt tožeče stranke, ki izvaja ločene transakcije in strategijo pod neodvisnim vodstvom.

55      Na eni strani je dovolj poudariti, da je družba Grail LLC na podlagi prava družb Združenih držav Amerike pravna oseba, ki je pravna naslednica družbe Grail, Inc. V skladu z ustaljeno sodno prakso (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2012, Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet, T‑113/06, neobjavljena, EU:T:2012:135, točke od 24 do 33) je družba Grail LLC 18. avgusta 2021 nasledila družbo Grail, Inc. kot njena univerzalna pravna naslednica.

56      V zvezi s tem je bilo že odločeno, da lahko ničnostno tožbo, ki jo vloži pravna oseba, nadaljuje njen univerzalni pravni naslednik, zlasti v primerih, v katerih ta pravna oseba preneha obstajati, medtem ko so vse njene pravice in obveznosti prenesene na novega imetnika, saj navedeni univerzalni pravni naslednik po samem zakonu nujno nadomesti svojega predhodnika (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2012, Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet, T‑113/06, neobjavljena, EU:T:2012:135, točka 28 in navedena sodna praksa).

57      Na drugi strani, tudi če družbo Grail LLC res v celoti nadzira tožeča stranka, to ne spremeni dejstva, da je ločen pravni subjekt, ki je sposoben biti stranka v postopku in lahko izkaže upravičen interes za rešitev spora v skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 53, prvi odstavek, navedenega statuta. To je toliko bolj res, ker je tožeča stranka vzpostavila sporazum o ločitvi sredstev (glej točko 42 zgoraj) in je Komisija s Sklepom (2021) 7675 final z dne 29. oktobra 2021 (zadeva COMP/M.10493 – Illumina/Grail) sprejela začasne ukrepe na podlagi člena 8(5)(a) Uredbe št. 139/2004, s katerimi je zahtevala, da družba Grail LLC ostane ločen, neodvisen in samostojen subjekt tožeče stranke, ki izvaja ločene transakcije in strategijo pod neodvisnim vodstvom.

58      Iz tega izhaja, da je v okviru tega spora družba Grail LLC kot univerzalna pravna naslednica nadomestila družbo Grail, Inc. kot intervenientka, za katero se uporablja izrek sklepa predsednika tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča z dne 2. julija 2021 (glej točko 38 zgoraj). V zvezi s tem je treba pojasniti, da družba Grail LLC kot druga stranka zadevne koncentracije ohranja interes za rešitev spora iz istega naslova kot njena pravna predhodnica, družba Grail, Inc. (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 21. marca 2012, Marine Harvest Norway in Alsaker Fjordbruk/Svet, T‑113/06, neobjavljena, EU:T:2012:135, točka 30).

59      Zato je treba predlog Komisije, naj se družbi Grail odvzame status intervenientke, zavrniti.

 Dopustnost

60      Ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika, Komisija ob podpori Helenske republike in Francoske republike trdi, da ta tožba ni dopustna. Trdi, prvič, da zahteva za napotitev ni akt Komisije, drugič, da je bilo obvestilo nadomeščeno z izpodbijanim sklepom, in tretjič, da so izpodbijani sklepi pripravljalni akti, katerih nezakonitosti bi se lahko uveljavljale v okviru tožbe zoper končni sklep o zadevni koncentraciji.

61      Tožeča stranka ob podpori družbe Grail meni, da je ta tožba dopustna.

62      Na prvem mestu, glede zahteve za napotitev iz skrajšane različice tožbe, zlasti iz opustitve tožbenega predloga v zvezi s to zahtevo v točki 214 tožbe, je razvidno, da v okviru tega hitrega postopka ni predmet tožbe. Zato so trditve Komisije o tej zahtevi brezpredmetne in jih je treba zavrniti.

63      Na drugem mestu je treba glede izpodbijanih sklepov spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča kot izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU štejejo vse določbe, ki jih sprejmejo institucije Unije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke (sodbe z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 54; z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 47, in z dne 22. aprila 2021, thyssenkrupp Electrical Steel in thyssenkrupp Electrical Steel Ugo/Komisija, C‑572/18 P, EU:C:2021:317, točka 46).

64      Za ugotovitev, ali ima izpodbijani akt zavezujoče pravne učinke, se je treba osredotočiti na njegovo vsebino. Te učinke je treba presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina tega akta, ob upoštevanju, po potrebi, okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije, ki je akt sprejela (glej v tem smislu sodbe z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 55; z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 48, in z dne 22. aprila 2021, thyssenkrupp Electrical Steel in thyssenkrupp Electrical Steel Ugo/Komisija, C‑572/18 P, EU:C:2021:317, točka 48).

65      V primeru ničnostne tožbe, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, morajo biti zavezujoči pravni učinki izpodbijanega akta taki, da lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbi z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 37, in z dne 25. februarja 2021, VodafoneZiggo Group/Komisija, C‑689/19 P, EU:C:2021:142, točka 48 in navedena sodna praksa).

66      Izpodbojni akti tako načeloma pomenijo ukrepe, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu upravnega postopka in ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke, razen vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe in ki nimajo takih učinkov. Zato vmesni ukrepi, ki izražajo oceno institucije in katerih cilj je priprava končne odločbe, načeloma ne pomenijo aktov, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej sodbo z dne 6. maja 2021, ABLV Bank in drugi/ECB, C‑551/19 P in C‑552/19 P, EU:C:2021:369, točka 39 in navedena sodna praksa).

67      V obravnavani zadevi so bili izpodbijani sklepi sprejeti v skladu s členom 22(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. Iz te določbe je razvidno, da ima pregled koncentracije, ki ga Komisija opravi na podlagi tega člena, obliko sklepa. V skladu s prvim stavkom člena 288, četrti odstavek, PDEU pa je „[s]klep […] v celoti zavezujoč“. Zakonodajalec Unije je torej nameraval tem sklepom dati zavezujočo naravo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 44).

68      Poudariti je treba tudi, da izpodbijani sklepi določajo, da zadevna koncentracija spada na področje uporabe Uredbe št. 139/2004, tudi če nima evropske razsežnosti v smislu člena 1 te uredbe, tako da se ta uredba ne uporablja samodejno. Natančneje, posledica izpodbijanih sklepov je, da se za to koncentracijo v skladu s členom 22(4), prvi pododstavek, navedene uredbe, uporabljajo člen 2, člen 4(2) in (3) ter členi 5, 6 in od 8 do 21 te uredbe, ki določajo merila za presojo navedene koncentracije, pooblastila Komisije za odločanje ter postopek in morebitne kazni. Tudi obveznost zadržanja izvajanja koncentracij, določena v členu 7 Uredbe št. 139/2004, se v skladu s členom 22(4), prvi pododstavek, drugi stavek, te uredbe uporablja za zadevno koncentracijo s tem, da preprečuje njeno izvedbo, dokler ni razglašena za združljivo z notranjim trgom.

69      Nasprotno pa zadevna koncentracija, če ne bi bilo izpodbijanih sklepov – kot trdi tožeča stranka – ne bi bila predmet pregleda Komisije v okviru Uredbe št. 139/2004 ter zanjo ne bi veljale morebitne omejitve in kazni na podlagi te uredbe, vključno z obveznostjo zadržanja izvajanja, ampak bi bila v Uniji takoj izvedena.

70      Zato imajo ob upoštevanju dejstva, da lahko vsak sklep, ki povzroči spremembo pravne ureditve, ki se uporablja za pregled koncentracije, vpliva na pravni položaj strank zadevne transakcije, izpodbijani sklepi zavezujoče pravne učinke za tožečo stranko, ki lahko vplivajo na njene interese tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2003, Cableuropa in drugi/Komisija, T‑346/02 in T‑347/02, EU:T:2003:256, točki 61 in 64).

71      Poleg tega izpodbijani sklepi s tem, da končujejo postopek napotitve, ki se je začel z zahtevo za napotitev na podlagi člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 in ki je v skladu z odstavkom 2 tega člena omogočil predložitev zahtev za pridružitev, dokončno določajo stališče Komisije glede napotitve zadevne koncentracije. Komisija je namreč s temi sklepi ob upoštevanju pripomb udeleženih podjetij sprejela navedene zahteve in posledično odločila, da pregleda zadevno koncentracijo. V skladu s postopkom iz člena 22 Uredbe št. 139/2004 je torej odločeno, kje se bo koncentracija presojala, zaradi česar je pristojnost za ta pregled prenesena na Komisijo (glej točke od 68 do 70 zgoraj). Dokončnost in nepovratnost navedenih sklepov je potrjena, prvič, z rokom desetih delovnih dni iz odstavka 3, prvi pododstavek, prvi stavek, navedenega člena, v katerem je Komisija morala sprejeti odločitev o napotitvi, in drugič, s tem, da bi se v skladu s to določbo, če ne bi sprejela stališča, štelo, da je sprejela tako odločitev o pregledu.

72      Z izpodbijanimi sklepi je tako končan postopek napotitve na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004, ki je poseben postopek, ločen od tistega, ki Komisiji omogoča, da odloči o odobritvi ali prepovedi zadevne koncentracije (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 11, in z dne 22. aprila 2021, thyssenkrupp Electrical Steel in thyssenkrupp Electrical Steel Ugo/Komisija, C‑572/18 P, EU:C:2021:317, točka 49).

73      V nasprotju s tem, kar menita Komisija in Helenska republika, izpodbijani sklepi niso primerljivi z odločitvijo o uvedbi formalnega postopka preiskave na podlagi člena 6(1)(c) Uredbe št. 139/2004. Ker je postopek nadzora koncentracij sestavljen iz dveh faz, odločitev, sprejeta na podlagi te določbe, ni niti dokončni konec postopka nadzora niti ne vpliva na končni sklep na podlagi člena 8 te uredbe. Tako je odločitev na podlagi člena 6(1)(c) navedene uredbe pripravljalni ukrep, katerega edini namen je uvedba preiskave za pridobivanje dokazov, ki morajo Komisiji omogočiti, da se s končnim sklepom izreče o združljivosti transakcije z notranjim trgom (glej v tem smislu sklepa z dne 31. januarja 2006, Schneider Electric/Komisija, T‑48/03, EU:T:2006:34, točka 79, in z dne 27. novembra 2017, HeidelbergCement/Komisija, T‑902/16, neobjavljen, EU:T:2017:846, točke 18, 21 in 22 ter navedena sodna praksa). Nasprotno pa izpodbijani sklepi ne spadajo v okvir presoje združljivosti zadevne koncentracije z notranjim trgom, temveč je njihov namen, da se dokončno odloči o napotitvi te koncentracije s tem, da končajo posebni postopek iz člena 22 te uredbe (glej točki 71 in 72 zgoraj). S temi sklepi je Komisija ob predstavitvi razlogov, iz katerih je menila, da so pogoji iz tega členi izpolnjeni, ugodila zahtevam za napotitev in pridružitev, tako da navedena koncentracija spada na področje uporabe Uredbe št. 139/2004 (glej točko 68 zgoraj). Navedeni sklepi torej niso vmesni ukrepi, s katerimi je pripravi odločitev o vsebini, temveč določajo dokončno stališče Komisije o zahtevi za napotitev.

74      Poleg tega ta tožba sodišču Unije ne nalaga obveznosti, da opravi presojo niti začasnih stališč Komisije niti vprašanj, o katerih se ta še ni imela priložnosti izreči, tako da ne bi mogla povzročiti predčasnosti vsebinskih razprav ter pomešanja različnih faz upravnega in sodnega postopka (glej v tem smislu sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 20; z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 51, in z dne 15. marca 2017, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑415/15 P, EU:C:2017:216, točka 45). Ta tožba zlasti ne more privesti do tega, da bi se Splošno sodišče izreklo o vprašanju združljivosti zadevne koncentracije z notranjim trgom, ki bo predmet postopka preiskave iz člena 6 Uredbe št. 139/2004, temveč samo o zakonitosti sprejetja zahteve za napotitev in napotitve zadeve na Komisijo na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 ter spremembi pravne ureditve, ki se uporablja, ki jo to povzroči (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 52).

75      Tudi če je treba šteti, da so izpodbijani sklepi vmesni akti pred sklepom, s katerim se konča postopek preiskave, uveden na podlagi člena 6 Uredbe št. 139/2004, je treba vsekakor spomniti, da je vmesni akt, ki ima samostojne pravne učinke, lahko predmet ničnostne tožbe, če nezakonitosti tega akta ni mogoče odpraviti s tožbo zoper končno odločbo, za katero ta akt pomeni pripravljalno fazo (sodba z dne 3. junija 2021, Madžarska/Parlament, C‑650/18, EU:C:2021:426, točka 46). Ker izpodbijani sklepi pomenijo, da se za zadevno koncentracijo uporabi Uredba št. 139/2004, in ima zlasti uporaba člena 7 Uredbe št. 139/2004 v povezavi z njenim členom 22(4), prvi pododstavek, drugi stavek, odložilni učinek (glej točko 68 zgoraj), pa v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, z ničnostno tožbo zoper sklep, s katerim se konča postopek preiskave, uveden na podlagi člena 6 Uredbe št. 139/2004, ne bi bilo mogoče odpraviti posledic zamude pri izvedbi zadevne koncentracije zaradi spoštovanja te obveznosti zadržanja izvajanja. Torej mora biti mogoče, da so izpodbijani sklepi predmet ničnostne tožbe.

76      Posledično so izpodbijani sklepi izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU.

77      Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvami, ki jih Komisija opira na sodbo z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija (T‑22/97, EU:T:1999:327). Prvič, Splošno sodišče se namreč v tej sodbi ni izreklo o vprašanju, ali je sklep, s katerim se ugodi zahtevi za napotitev, ki jo vloži država članica, izpodbojni akt. Drugič, potrebno ni bilo niti, da se upoštevajo zavezujoči pravni učinki takega sklepa, ker se je navedena sodba, kot priznava sama Komisija, nanašala na tožbo zoper sklep, s katerim se je odločilo o vsebini, in sicer zoper razglasitev nezdružljivosti z notranjim trgom na podlagi člena 8(3) Uredbe št. 4064/89, ki je preprečila trajno izvedbo zadevne koncentracije. Tretjič, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija (T‑22/97, EU:T:1999:327), se je kršitev člena 22 te uredbe uveljavljala za izpodbijanje pristojnosti Komisije za uvedbo postopka na podlagi člena 6(1)(c) navedene uredbe in se je nanašala na vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno preverila, ali je zahtevo za napotitev vložila država članica. Z navedeno sodbo se je torej odgovorilo na posebno vprašanje, ki ni primerljivo z vprašanjem, ki se postavlja v tej zadevi.

78      Ta tožba je zato dopustna v delu, ki se nanaša na izpodbijane sklepe.

79      Na tretjem mestu je treba glede obvestila spomniti, da sta bili z njim udeleženi podjetji obveščeni o zahtevi za napotitev v skladu s členom 22(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. Drži, da se s tem obvestilom v skladu s členom 22(4), prvi pododstavek, te uredbe sproži obveznost zadržanja izvajanja iz člena 7 navedene uredbe. Vendar navedeno obvestilo, kot pravilno trdi Komisija, ne določa njenega dokončnega stališča glede pregleda zadevne koncentracije in uporabe navedene obveznosti za to koncentracijo ne določa dokončno, temveč samo začasno, da bi se ohranil polni učinek morebitne odločitve o napotitvi. Temu obvestilu je v obravnavani zadevi namreč sledilo sprejetje izpodbijanih sklepov, s katerimi je Komisija sprejela napotitev in za zadevno koncentracijo dokončno določila, da spada na področje uporabe te uredbe, vključno z obveznostjo zadržanja izvajanja (glej točki 68 in 72 zgoraj). Obvestilo je torej samo vmesna faza v okviru postopka napotitve, ki se konča s sprejetjem dokončnega stališča Komisije glede zahteve za napotitev na podlagi člena 22(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004.

80      Zato je obvestilo vmesni in pripravljalni ukrep za izpodbijane sklepe v smislu sodne prakse, navedene v točki 66 zgoraj. Posledično se je na morebitne nezakonitosti v tem obvestilu v skladu s sodno prakso mogoče sklicevati v podporo tožbi, vloženi zoper te sklepe, ki pa so izpodbojni akti (glej v tem smislu sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 12, in z dne 22. aprila 2021, thyssenkrupp Electrical Steel in thyssenkrupp Electrical Steel Ugo/Komisija, C‑572/18 P, EU:C:2021:317, točka 50).

81      Zato ta tožba ni dopustna v delu, ki se nanaša na obvestilo.

82      Glede na vse navedeno je treba to tožbo razglasiti za dopustno v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, in za nedopustno v delu, ki je vložen zoper obvestilo.

 Utemeljenost

 Povzetek razlogov za razglasitev ničnosti

83      Tožeča stranka v okviru tega hitrega postopka navaja tri tožbene razloge v podporo svoji tožbi.

84      S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da Komisija ni pristojna, da na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 uvede preiskavo o koncentraciji, ki ne izpolnjuje pogojev, ki bi državi članici, ki je zahtevala njeno napotitev na Komisijo, omogočali, da jo pregleda na podlagi svoje nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij. Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka meni, da je bila napotitev zadevne koncentracije zahtevana prepozno, podredno pa, da zamuda Komisije pri pošiljanju poziva posega v načelo pravne varnosti in pravico do dobrega upravljanja. S tretjim tožbenim razlogom tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, ker je član Komisije, pristojen za konkurenco, navedel, da se politika Komisije ne bo spremenila do uvedbe smernic o členu 22.

 Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije

85      Tožeča stranka ob podpori družbe Grail trdi, da je Komisija napačno razlagala Uredbo št. 139/2004 s tem, da je v izpodbijanih sklepih menila, da lahko sprejme zahtevo za napotitev na podlagi člena 22 te uredbe v položaju, ko države članice, ki vložijo to zahtevo, na podlagi nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij niso pristojne za pregled koncentracije, ki je predmet navedene zahteve. Tožeča stranka v bistvu meni, da v takem položaju preostali cilj člena 22 navedene uredbe samo državi članici, ki nima takega sistema za nadzor, omogoča vložitev zahteve za napotitev, da bi se preprečilo, da koncentracija, ki vpliva na njeno ozemlje, ne bi bila predmet nobenega pregleda. Če pa je država članica, nasprotno, sprejela zakonodajo o nadzoru koncentracij in je torej opredelila okoliščine, v katerih nadzira koncentracije, ki nimajo evropske razsežnosti, naj bi izvajala pristojnost, ki ji omogoča nadzor koncentracij, njeni interesi pa naj bi bili zadostno varovani. Za tako državo članico naj bi bile zahteve za napotitev omejene na zadeve, ki spadajo v okvir njene zakonodaje o nadzoru, za katero je nacionalni zakonodajalec opredelil področje uporabe. Dodatne pristojnosti za napotitev pregleda koncentracije na Komisijo naj ne bi potrebovala. Poleg tega tožeča stranka in družba Grail menita, da stališče Komisije ni združljivo s ciljem „vse na enem mestu“, ki temelji na pragovih prometa, in ciljem, da se pristojnim nacionalnim organom omogoči, da svojo pristojnost za pregled prenesejo na Komisijo, če je ta bolj primerna za pregled koncentracije. Izpodbijata razlago Komisije glede besedila člena 22 Uredbe št. 139/2004 in ji očitata, da ni upoštevala sobesedila tega člena. Stališče, ki ga zagovarja Komisija, naj bi bilo tudi v nasprotju z načeli pravne varnosti, subsidiarnosti in sorazmernosti ter naj bi zahtevalo zakonodajno spremembo. Ker je člen 22 te uredbe po naravi izjema, naj bi ga bilo treba razlagati ozko.

86      Komisija, ki jo podpirajo Helenska republika, Francoska republika, Kraljevina Nizozemska in Nadzorni organ EFTA, v bistvu odgovarja, da tožeča stranka ne upošteva primarnosti jezikovne razlage ter se ne zmeni za jasno in natančno besedilo prvega dela stavka člena 22(1) Uredbe št. 139/2004. Ker naj bi šlo za zakonodajno določbo, ki določa pogoje, pod katerimi je pristojna, naj zakonodajna sprememba ne bi bila potrebna. Navedeni člen naj ne bi razlikoval glede na to, ali država članica ima ali nima nacionalnega sistema za nadzor koncentracij, razlage tožeče stranke pa naj ne bi bilo mogoče uskladiti z načelom enotne uporabe prava Unije in EGP. Država članica naj bi s tem, da zahteva napotitev transakcije na Komisijo, izvajala pristojnost, ki ima samostojno podlago v pravu Unije. Po mnenju Komisije in Helenske republike ozka razlaga ni možna za odločitev o vprašanju, ali pristojnost obstaja, in ne zahteva uvedbe dodatnih zahtev v določbo, če te v njej niso predvidene. Sistem „vse na enem mestu“ naj ne bi bil cilj Uredbe št. 139/2004, temveč njen pomemben del. Poleg tega Helenska republika, Francoska republika in Nadzorni organ EFTA poudarjajo, da mehanizmi napotitve delujejo kot uspešni korektivni mehanizmi, ki omogočajo učinkovit nadzor vseh koncentracij glede na njihov učinek na strukturo konkurence v Uniji.

87      V okviru tega tožbenega razloga mora Splošno sodišče podati razlago obsega člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, na podlagi katere je ACF vložil zahtevo za napotitev. Natančneje, Splošno sodišče mora preučiti vprašanje, ali je Komisija na podlagi te določbe pristojna za pregled koncentracije, če je ta predmet zahteve za napotitev, ki jo vloži država članica, ki ima nacionalni sistem za nadzor koncentracij, vendar koncentracija ne spada na področje uporabe te nacionalne zakonodaje.

88      Glede tega je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je. Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (glej sodbo z dne 25. junija 2020, A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele), C‑24/19, EU:C:2020:503, točka 37 in navedena sodna praksa). Zato je treba podati jezikovno, kontekstualno, teleološko in zgodovinsko razlago člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004.

–       Jezikovna razlaga

89      Ugotoviti je treba, da člen 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 s tem, da določa, da „[e]na ali več držav članic lahko zahteva, da Komisija pregleda vsako koncentracijo, kakor je opredeljena v členu 3, ki nima [evropske] razsežnosti […] v smislu člena 1, a vpliva na trgovanje med državami članicami in grozi, da bo bistveno vplivala na konkurenco na ozemlju države članice ali držav članic, ki zahtevo vložijo“, določa štiri kumulativne pogoje za to, da se dovoli napotitev koncentracije na Komisijo. Prvič, zahteva za napotitev mora izvirati iz ene ali več držav članic, drugič, transakcija, ki je predmet te zahteve, mora ustrezati opredelitvi koncentracije v členu 3 te uredbe, ne da bi dosegla pragove za evropsko razsežnost, določene v členu 1 navedene uredbe, tretjič, ta koncentracija mora vplivati na trgovino med državami članicami, in četrtič, navedena koncentracija mora groziti, da bo bistveno vplivala na konkurenco na ozemlju države članice ali držav članic, ki so vložile zahtevo.

90      Iz besedila te določbe torej ne izhaja, da mora ta koncentracija, da bi jo država članica lahko napotila na Komisijo, spadati na področje uporabe zakonodaje navedene države članice o nadzoru koncentracij ali da mora ta država članica imeti tak sistem za nadzor.

91      Nasprotno, izraz „vsako koncentracijo“, kot je uporabljen v prvem delu stavka člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, kaže, kot trdi Komisija, da je koncentracija lahko predmet napotitve neodvisno od obstoja ali obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, če so izpolnjeni kumulativni pogoji, na katere je bilo opozorjeno v točki 89 zgoraj.

92      Nasprotno pa dodatni pogoj, ki ga zagovarjata tožeča stranka in družba Grail, in sicer, da mora koncentracija, ki je predmet zahteve za napotitev, spadati na področje uporabe zakonodaje o nadzoru koncentracij države članice, ki je vložila to zahtevo, iz besedila člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 ni razviden.

93      Poleg tega, ker se v tem besedilu ne razlikuje med državami članicami glede na to, ali so za to sprejele nacionalno zakonodajo ali ne, je tudi država članica, ki nima takega sistema, kot je Veliko vojvodstvo Luksemburg, upravičena zahtevati napotitev koncentracije na Komisijo na podlagi te določbe, kar tožeča stranka priznava.

94      Zato jezikovna razlaga člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ne da bi omogočala dokončno ugotovitev, kaže, da je država članica upravičena na Komisijo napotiti vsako koncentracijo, ki izpolnjuje kumulativne pogoje iz te določbe, in to neodvisno od obstoja ali obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

95      Posledično Splošno sodišče meni, da je primerno podati zgodovinsko razlago, ker bi ta lahko dala pojasnila o namenu, ki ga je zakonodajalec Unije imel, ko je sprejel člen 22 Uredbe št. 139/2004, in ki ga je treba upoštevati v okviru teleološke in kontekstualne razlage te določbe.

–       Zgodovinska razlaga

96      Na prvem mestu, prva uredba o nadzoru koncentracij podjetij, in sicer Uredba št. 4064/89, je v členu 22 določala mehanizem, ki je omogočal napotitev primera koncentracije na Komisijo. Odstavek 3 tega člena je določal:

„Če Komisija na zahtevo države članice ugotovi, da koncentracija, opredeljena v členu 3, ki ni na ravni Skupnosti v smislu člena 1, ustvari ali krepi prevladujoči položaj, ki bi lahko bistveno oviral učinkovito konkurenco na ozemlju zadevne države članice, lahko, če koncentracija vpliva na trgovino med državami članicami, sprejme odločbe, predvidene v drugem odstavku člena 8(2) in v členu 8(3) in (4).“

97      Ta mehanizem napotitve je bil posebej oblikovan za države članice, ki še niso imele sistema za nadzor koncentracij (glej točko 97 Zelene knjige Komisije z dne 31. januarja 1996 o reviziji Uredbe o združitvah, COM(96) 19 final; točko 84 Zelene knjige Komisije z dne 11. decembra 2001 o reviziji Uredbe Sveta št. 4064/89, COM(2001) 745 final (v nadaljevanju: zelena knjiga iz leta 2001), in točko 21 predloga Komisije uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL 2003, C 20, str. 4; v nadaljevanju: predlog iz leta 2003)). Natančneje, očitno je, da je bil navedeni mehanizem napotitve sprejet zaradi želje Kraljevine Nizozemske, ki takrat ni imela takega sistema, da Komisija pregleda koncentracije, ki imajo negativne učinke na njenem ozemlju, če te koncentracije vplivajo tudi na trgovino med državami članicami, zaradi česar je bil navedeni mehanizem imenovan „nizozemska klavzula“ (glej točko 133 delovnega dokumenta služb Komisije, priloženega sporočilu Komisije in Sveta – Poročilo o delovanju Uredbe št. 139/2004 z dne 30. junija 2009, SEC(2009) 808 final/2).

98      Dejstvo, da je bil mehanizem napotitve na podlagi člena 22(3) Uredbe št. 4064/89 namenjen predvsem državam članicam, ki niso imele svojega sistema za nadzor koncentracij, vseeno ni izključevalo, da so ta mehanizem uporabljale tudi druge države članice. To je potrjeno z uporabo izraza „zlasti“ v točki 97 Zelene knjige Komisije z dne 31. januarja 1996 o reviziji Uredbe o združitvah (glej točko 97 zgoraj), v skladu s katero se ta določba „na splošno šteje za koristen instrument, zlasti za države članice, ki zdaj nimajo sistema za nadzor koncentracij“. Noben element v tej uredbi ne kaže, da je zakonodajalec Unije nameraval navedeni mehanizem pridržati za prvonavedene države ali jim v zvezi z tem dati prednost, zlasti v primeru, kot je obravnavani. Nasprotno, izraz „država članica“, kot je uporabljen v navedeni določbi, vključuje vse države članice, ne da bi se razlikovalo glede na to, ali obstaja tak sistem za nadzor ali ne. V uvodni izjavi 29 Uredbe št. 4064/89 je Komisiji priznano pooblastilo, da ukrepa „na zahtevo zadevne države članice, kadar bi bila lahko učinkovita konkurenca resno ovirana na ozemlju te države članice“.

99      Ob upoštevanju zaporedne vzpostavitve nacionalnih sistemov za nadzor koncentracij v državah članicah in dejstva, da že ob sprejetju zelene knjige iz leta 2001 samo Veliko vojvodstvo Luksemburg ni imelo takega sistema, je Komisija v točki 85 zelene knjige iz leta 2001 ugotovila, da je „v praksi […] potencialna uporaba člena 22(3) v njegovi izvirni obliki zelo omejena“. Zmanjšanje njegovega praktičnega pomena za veliko večino držav članic, ker niso imele takih nacionalnih sistemov za nadzor, pa ni nujno pomenilo – v nasprotju s tem, kar očitno meni tožeča stranka – da je njihova uporaba člena 22(3) Uredbe št. 4064/89 zdaj izključena.

100    Na drugem mestu, cilji mehanizma napotitve iz člena 22(3) Uredbe št. 4064/89 so se sčasoma postopno razširili.

101    Ko se je število nacionalnih sistemov za nadzor koncentracij v Uniji povečalo, se je ta mehanizem napotitve namreč štel tudi za sredstvo za krepitev uporabe prava Skupnosti o konkurenci za transakcije, ki so imele čezmejne učinke, ter za zagotovitev načela „vse na enem mestu“ in preprečitev vzporednega pregleda iste koncentracije s strani organov več držav članic, pristojnih za konkurenco. Ti cilji se, kot je navedeno v točki 86 zelene knjige iz leta 2001, kažejo v spremembah, vnesenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 o spremembi Uredbe št. 4064/89 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 164), s katero je bila uvedena možnost, da več držav članic vloži skupne zahteve za napotitev (glej uvodno izjavo 13 Uredbe št. 1310/97).

102    Tako je bil namen mehanizma napotitve iz člena 22(3) Uredbe št. 4064/89 ta, da se državam članicam omogoči, da od Komisije zahtevajo pregled koncentracije, ki ima čezmejni učinek, kadar pragovi iz člena 1 te uredbe, ki načeloma opredeljujejo področje uporabe navedene uredbe, niso doseženi. Člen 1 Uredbe št. 4064/89 je bil odgovor na to vlogo, ker je določal uporabo te uredbe za vse koncentracije na ravni Skupnosti „[b]rez poseganja v člen 22“.

103    V nasprotju s tem, kar meni tožeča stranka, ko se sklicuje na cilj Uredbe št. 1310/97, da se preprečijo večkratne priglasitve, in cilj omogočiti, da koncentracijo pregleda najprimernejši organ, se različni cilji, ki jih uresničuje mehanizem napotitve, kot je navedeno v sporočilu za javnost ob predlogu iz leta 2003, medsebojno ne izključujejo, temveč se dopolnjujejo. V skladu s točko 86 zelene knjige iz leta 2001 je bil namreč namen zakonodajalca, da hkrati okrepi uporabo prava Skupnosti o konkurenci v zvezi s transakcijami, ki imajo čezmejne učinke, zagotovi načelo „vse na enem mestu“ in reši težavo v zvezi z večkratnimi priglasitvami (glej tudi točko 101 zgoraj). To je potrjeno tudi s tem, da so se cilji sčasoma zaporedoma razširili brez odpovedi prvotnim ciljem tega mehanizma (glej točke od 97 do 99 in 101 zgoraj).

104    Zato razvoja ciljev mehanizma napotitve iz člena 22(3) Uredbe št. 4064/89 ni mogoče razumeti tako, da omejuje področje uporabe te uredbe, pač pa ta razvoj poudarja cilj, da se pregledajo koncentracije, ki imajo čezmejne učinke.

105    Na tretjem mestu, ta razlaga je potrjena z nadaljnjimi ukrepi, ki so sledili predlogu iz leta 2003 v okviru prenovitve Uredbe št. 4064/89 in sprejetja Uredbe št. 139/2004.

106    Prvič, leta 2003 predlagana različica člena 22 je namreč razlikovala med, na eni strani, zahtevo za napotitev iz odstavka 1, ki jo vloži ena ali več držav članic pod podobnimi pogoji, kot so zdaj določeni v členu 22(1) Uredbe št. 139/2004, in, na drugi strani, zahtevami za napotitev iz odstavka 3, ki izvirajo iz vsaj treh „držav članic, ki bi imele pristojnost za pregled koncentracije na podlagi svojega nacionalnega prava o konkurenci“, to je takrat, kadar bi bila evropska razsežnost, ki utemeljuje izključno pristojnost Komisije, izkazana.

107    Vendar ob sprejetju Uredbe št. 139/2004 ta odstavek 3 ni bil prevzet v členu 22, temveč je bil v spremenjeni različici vstavljen v člen 4(5) navedene uredbe, ki se zato nanaša na koncentracije, ki se lahko preverijo po nacionalnem pravu o konkurenci vsaj treh držav članic. Nasprotno pa je bil preostali del člena 22 predloga iz leta 2003, zlasti njegov odstavek 1, prevzet brez večjih sprememb. Vendar se drugače kot v besedilu člena 4(5) Uredbe št. 139/2004 zakonodajalec Unije v členu 22 Uredbe št. 139/2004 ni skliceval na pristojnost države članice na podlagi njene nacionalne zakonodaje. To kaže, da ta zakonodajalec ni želel omejiti pravice te države članice, da zahteva napotitev „vsake koncentracije“ na Komisijo.

108    Drugič, Komisija s predlogom iz leta 2003 ni upoštevala zamisli „obveznega sistema 3+“, s katerim bi se evropska razsežnost samodejno podelila koncentracijam, ki se lahko priglasijo v vsaj treh državah članicah, kot je bilo predlagano v zeleni knjigi iz leta 2001 (glej zlasti točki 60 in 62 navedene zelene knjige). Menila je, da je treba v takem sistemu ugotavljati, ali koncentracija dosega pragove za priglasitev v vsaj treh državah članicah, in da bi se s tem, da bi se za razlago nacionalnih pragov za priglasitev njena pristojnost opirala na različna nacionalna merila ali koncepte, poseglo v pravno varnost, zlasti ob upoštevanju tveganja, da bi Komisija, države članice in stranke koncentracije nacionalno pravo razlagale različno (točke od 13 do 15 predloga iz leta 2003).

109    Komisija je tako dala prednost večji uporabi mehanizmov napotitve in zlasti mehanizma napotitve iz člena 22 Uredbe št. 139/2004 (točka 18 predloga iz leta 2003), za katerega se torej zdi, da v nasprotju z „obveznim sistemom 3+“ ne zahteva razlage nacionalnih pragov za priglasitev. To je potrjeno z analizo, v skladu s katero se napotitev lahko opravi za koncentracijo, ki ne spada na področje uporabe zakonodaje o nadzoru koncentracij države članice, ki je zahtevala napotitev. Nasprotno pa bi razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, zahtevala prav to, da bi Komisija podala predhodno razlago obsega nacionalnega prava države članice, ki vloži zahtevo, in bi lahko pripeljala do različnih razlag Komisije in držav članic, to pa je problematika, ki je opisana v točki 59 in opombi 11 zelene knjige iz leta 2001. Po tej razlagi bi bila torej uporaba navedenega člena odvisna od pogojev, ki so bili v okviru zakonodajnega postopka izrecno zavrnjeni.

110    Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija (T‑22/97, EU:T:1999:327, točka 84), presodilo, da Komisiji ni treba odločiti o pristojnosti nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, za vložitev zahteve za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 4064/89, ampak mora samo preveriti, ali je to zahtevo na prvi pogled vložila država članica.

111    Tretjič, Komisija je v točki 21 predloga iz leta 2003 opozorila, da je bila „ena od prvotnih nalog [tega člena] državam članicam, ki nimajo nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, omogočiti, da [nanjo] napotijo […] transakcije, ki imajo učinke na trgovino med državami članicami“. S tem, da je navedla, da je samo Veliko vojvodstvo Luksemburg še vedno v takem položaju, je menila, da „ni treba v celoti odpraviti možnosti, da ena sama država članica primere napoti na Komisijo“. Čeprav to dokazuje, da bi se člen 22 Uredbe št. 4064/89 prvotno moral uporabljati samo za države članice, ki nimajo svojega sistema za nadzor koncentracij, sklicevanje na „eno“ od prvotnih nalog potrjuje ugotovitev v točkah 98 in 99 zgoraj, v skladu s katero možnost uporabe tega člena ni omejena samo na ta položaj, temveč velja za vse države članice, vključno s tistimi, ki imajo tak sistem.

112    Četrtič, Komisija je v točki 22 predloga iz leta 2003 poudarila, da je namen poenostavljenega sistema napotitve, ki ga predlaga, predvsem zagotoviti, da se napotitev iz člena 22 uporabi v fazi predhodne priglasitve, ker je „glavna pomanjkljivost sistema […] to, da se določbe o napotitvi […] lahko uporabijo šele po priglasitvi [koncentracije]“. S to ugotovitvijo je zgolj opisan položaj, ki je obstajal pred sprejetjem Uredbe št. 139/2004 in za katerega so značilni, kot je navedeno tudi v navedeni točki 22, „velika izguba časa in upravne učinkovitosti“ ter „nepotrebni stroški in večja delovna obremenitev podjetij, ki so stranke transakcije“, ker te stranke niso imele možnosti zahtevati napotitev koncentracije v zgodnji fazi s tem, da bi o njej Komisijo obvestile neposredno, ne da bi morale iti prek nacionalnih organov. Ta položaj se torej nanaša samo na koncentracije, ki jih je mogoče priglasiti na nacionalni ravni. Vendar je bila ta težava odpravljena s sprejetjem člena 4(4) in (5) navedene uredbe, ki strankam koncentracije omogoča, da zahtevajo njeno napotitev pred priglasitvijo. Vsebina člen 22 te uredbe pa se, nasprotno, ni bistveno spremenila (glej točko 107 zgoraj). Spomniti je treba, da je zakonodajalec Unije opredelil različne pogoje za uporabo za to, da država članica na podlagi tega člena 22 koncentracijo napoti na Komisijo. Na podlagi navedenega člena lahko namreč, kot je razvidno iz točke 21 predloga iz leta 2003, tudi država članica, ki nima nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, vloži zahtevo za napotitev (glej točko 111 zgoraj), kar nujno izključuje vsako predhodno priglasitev v tej državi.

113    Petič, v točki 24 predloga iz leta 2003 je pojasnjeno, da „bi na podlagi člena 22 države članice lahko na Komisijo napotile transakcije, ki ne dosegajo pragov prometa iz člena 1(2) in (3) Uredbe o združitvah, vendar bi lahko imele velike čezmejne učinke“. Tako ta točka potrjuje cilj, da se Komisiji omogoči pregled čezmejnih koncentracij, ki ne dosegajo pragov iz sistema Unije za nadzor koncentracij (glej točki 102 in 104 zgoraj).

114    Šestič, po zgledu člena 1 Uredbe št. 4064/89 člen 1 Uredbe št. 139/2004 določa uporabo te uredbe za vse koncentracije z evropsko razsežnostjo „[b]rez poseganja v člen 22“. Dejstvo, da se ta ubeseditev sčasoma skoraj ni spremenila in je bila v Uredbi št. 139/2004 samo dopolnjena z dodatnim sklicevanjem na člen 4(5) te uredbe (glej točko 121 spodaj), kaže, da je namen člen 22 Uredbe št. 139/2004 Komisiji omogočiti, da pregleda čezmejne koncentracije, ki ne dosegajo pragov iz te uredbe (glej točko 102 zgoraj).

115    Na četrtem mestu, v zvezi s poznejšim stališčem Komisije o mehanizmu napotitve na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot je predstavljeno v sporočilu o napotitvah, Poročilu z dne 18. junija 2009 o delovanju Uredbe št. 139/2004 (COM(2009) 281 final), beli knjigi iz leta 2014, delovnem dokumentu služb Komisije o povzetku ocene postopkovnih in sodnih vidikov nadzora koncentracij [Unije] z dne 26. marca 2021 (SDW(2021) 67 final) in smernicah o členu 22, je treba spomniti, da so bili ti dokumenti objavljeni po sprejetju te uredbe in jih zakonodajalec Unije torej v tej fazi ni mogel upoštevati. Zato niso upoštevni za zgodovinsko razlago navedene uredbe in posledično za rešitev tega spora.

116    Glede na vse navedeno zgodovinska razlaga potrjuje, da člen 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 državi članici neodvisno od obsega njene nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij omogoča, da na Komisijo napoti koncentracije, ki ne dosegajo pragov prometa iz člena 1 te uredbe, vendar bi lahko imele velike čezmejne učinke.

117    Te ugotovitve na omajejo preudarki, na katere se sklicuje tožeča stranka, da bi dokazala, da se prenos pooblastil v okviru napotitve ne uporablja, če država članica ni pristojna za pregled zadevne koncentracije po svojem sistemu za nadzor koncentracij. Po zgledu tega, kar navaja Komisija, se uvodna izjava 27 Uredbe št. 4064/89, v skladu s katero države članice ne smejo uporabiti svojega nacionalnega prava o konkurenci za koncentracije na ravni Skupnosti, nanaša samo na člen 21 navedene uredbe, ki ureja razdelitev pristojnosti med Komisijo in državami članicami. Sklicevanje na varstvo interesov držav članic v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1310/97 poudarja cilj, da se državi članici omogoči, da Komisija opravi pregled koncentracij, ki imajo negativne učinke na njenem ozemlju. Podobno sklicevanje je v uvodni izjavi 11 Uredbe št. 139/2004, ki bo skupaj z drugimi upoštevnimi uvodnimi izjavami navedene uredbe preučena v okviru teleološke razlage (glej točke od 140 do 148 spodaj).

–       Kontekstualna razlaga

118    Na prvem mestu, v zvezi s pravno podlago Uredbe št. 139/2004 je v njenem prvem sklicevanju navedeno, da je temeljila na členih 83 in 308 ES (postala člena 103 in 352 PDEU).

119    V zvezi s tem je treba omeniti, da člena 81 in 82 ES (postala člena 101 in 102 PDEU), kot je bilo pojasnjeno v uvodni izjavi 7 Uredbe št. 139/2004, kljub uporabi za nekatere koncentracije „ne zadostujeta za nadzor vseh dejanj, ki se lahko izkažejo za nezdružljiva s sistemom neizkrivljene konkurence, predvidene s Pogodbo [ES]“. Zato je morala ta uredba temeljiti ne samo na členu 83 ES, temveč tudi na členu 308 ES, na podlagi katerega si lahko Unija izda dodatno pooblastilo za ukrepanje, potrebno za dosego njenih ciljev.

120    Vendar v nasprotju s tem, kar, kot se zdi, misli tožeča stranka, dejstvo, da je Uredba št. 139/2004 temeljila tudi na členu 308 ES, ne vpliva na razlago člena 22 navedene uredbe, temveč samo dokazuje, da je zakonodajalec Unije nameraval uporabiti dovolj široko pravno podlago za sistem Unije za nadzor koncentracij, kar je v skladu s Protokolom (št. 27) o notranjem trgu in konkurenci (UL 2016, C 202, str. 308), na podlagi katerega notranji trg vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence, in zato Unija po potrebi ukrepa v okviru določb Pogodb, zlasti člena 352 PDEU.

121    Na drugem mestu, člen 1(1) Uredbe št. 139/2004, ki opredeljuje področje uporabe te uredbe, se izrecno sklicuje na njen člen 22. Natančneje, v njem je določeno, da „[b]rez poseganja v [njen] člen 4(5) in [njen] člen 22 [navedena] uredba velja za vse koncentracije z [evropsko] razsežnostjo […], kakor so opredeljene v tem členu“. Koncentracija ima evropsko razsežnost, kadar so pragovi prometa iz člena 1(2) in (3) navedene uredbe preseženi.

122    Člen 4(5) in člen 22(1) Uredbe št. 139/2004 omogočata napotitev koncentracije, „ki nima [evropske] razsežnosti […] v smislu člena 1 [te uredbe]“, na Komisijo. Te določbe se torej ne opirajo na pragove prometa, temveč na druge pogoje, ki so določeni v teh členih (glej točko 126 spodaj).

123    Iz tega sledi, da sta področje uporabe Uredbe št. 139/2004 in posledično pristojnost Komisije za pregled koncentracije odvisna primarno od preseganja pragov prometa, ki opredeljujejo evropsko razsežnost, ter podredno od mehanizmov napotitve iz člena 4(5) Uredbe in člena 22 te uredbe, ki dopolnjujejo navedene pragove z dovoljevanjem, da Komisija pregleda nekatere koncentracije, ki nimajo evropske razsežnosti.

124    Zato je ob upoštevanju njegove izrecne omembe v členu 1(1) Uredbe št. 139/2004 člen 22 del določb te uredbe, ki opredeljujejo pristojnost Komisije na področju nadzora koncentracij.

125    Na tretjem mestu, s členom 4(5) Uredbe št. 139/2004, ki na zahtevo strank in pred priglasitvijo omogoča tudi, da država članica koncentracijo, ki nima evropske razsežnosti, napoti na Komisijo, ni mogoče podpreti razlage člena 22 te uredbe, ki jo zagovarjata tožeča stranka in družba Grail.

126    Pogoji uporabe teh dveh določb se namreč bistveno razlikujejo, ker prva izrecno določa, da mora biti mogoče koncentracijo, ki je predmet napotitve, „preveri[ti] po nacionalnem pravu o konkurenci vsaj treh držav članic“, medtem ko se druga uporablja za „vsako koncentracijo, [ki] vpliva na trgovino med državami članicami in grozi, da bo bistveno vplivala na konkurenco na ozemlju države članice ali držav članic, ki zahtevo [za napotitev] vložijo“. Nacionalno pravo o konkurenci, ki je omenjeno v členu 4(5) Uredbe št. 139/2004, ni omenjeno v členu 22 te uredbe. To razlikovanje na eni strani temelji na odločitvi zakonodajalca Unije, da ne omeji možnosti države članice, da zahteva napotitev pregleda koncentracije na Komisijo na podlagi člena 22 navedene uredbe (glej točko 107 zgoraj), in na drugi strani na ločenih ciljih teh določb. Medtem ko je namen člena 4(5) Uredbe št. 139/2004, kot priznava sama tožeča stranka, strankam koncentracije omogočiti, da v zgodnji fazi zahtevajo napotitev na Komisijo, da bi se preprečile večkratne priglasitve pri različnih pristojnih nacionalnih organih (glej uvodno izjavo 16 te uredbe in točko 112 zgoraj), se s členom 22 navedene uredbe uresničuje tudi cilj, omenjen v točkah 102, 113 in 114 zgoraj, da se omogoči pregled čezmejnih koncentracij.

127    Na četrtem mestu, tudi člen 22 Uredbe št. 139/2004 ni usklajen z mehanizmi napotitve iz člena 4(4) in člena 9 te uredbe, ki urejata napotitev koncentracije z evropsko razsežnostjo na pristojne organe države članice.

128    Čeprav je v skladu s členom 4(4), tretji pododstavek, in členom 9(1) Uredbe št. 139/2004 taka koncentracija namreč lahko na zahtevo strank ali na pobudo Komisije napotena na „pristojne organe“ države članice, se člen 22(1) ne sklicuje na take organe, temveč na „[e]n[o] ali več držav članic“, ki „lahko zahteva[jo]“, da se koncentracija napoti na Komisijo. Poleg tega v nasprotju s členom 4(4), prvi pododstavek, in členom 9(1) člen 22(1) ne vsebuje pojasnila „[p]red priglasitvijo“ in ne predpostavlja obstoja „priglašene koncentracije“, temveč je napisan bolj široko, ker se uporablja za „vsako koncentracijo“.

129    Zato člena 22 Uredbe št. 139/2004 ni mogoče razlagati z vidika mehanizmov napotitve iz člena 4(4) in člena 9 navedene uredbe. To je predvsem posledica dejstva, da se ne zahteva izrecno, niti da je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, pristojen za pregled koncentracije, ki je predmet napotitve, niti da je ta koncentracija priglašena.

130    Na petem mestu, v zvezi z povezavo med členom 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 in drugimi določbami navedenega člena je treba, prvič, ugotoviti, da člen 22(1), drugi pododstavek, navedene uredbe določa, da je treba zahtevo za napotitev „vložiti najpozneje v 15 delovnih dneh po dnevu priglasitve koncentracije, če priglasitev ni potrebna, pa zadevno državo članico obvestiti drugače“. Ta določba torej na eni ureja strani položaje, v katerih so koncentracije priglašene nacionalnemu organu, pristojnem za konkurenco, in torej spadajo na področje uporabe sistema te države članice za nadzor koncentracij, in na drugi strani, kot trdita Komisija in Francoska republika, položaje, v katerih koncentracije niso priglašene, ampak je zadevna država članica o njih samo obveščena, bodisi ker ne spadajo na področje uporabe navedenega sistema bodisi ker tak sistem ne obstaja. Zato iz tega pododstavka ni mogoče sklepati, da se člen 22 Uredbe št. 139/2004 uporablja za države članice, ki imajo nacionalni sistem za nadzor koncentracij, le če zadevne koncentracije spadajo v okvir tega sistema.

131    Drugič, tožeča stranka in družba Grail se ne moreta sklicevati na dejstvo, da člen 22(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 določa, da „Komisija nemudoma obvesti pristojne organe države članice in udeležena podjetja o vsaki zahtevi [za napotitev], ki jo je prejela skladno z odstavkom 1 [te uredbe]“, saj je namen sklicevanja na „pristojne organe“ le zagotoviti, da Komisija nacionalne organe, ki so običajno pristojni za koncentracije, obvesti o zahtevi za napotitev. Ta informacija tem organom omogoča, da sprejmejo stališče glede morebitne vložitve zahteve za pridružitev na podlagi člena 22(2), drugi pododstavek, te uredbe, in je torej predhodni pogoj, da se ta pravica do pridružitve lahko dejansko izvršuje. Nasprotno pa sklicevanje na navedene organe ne pove nič o natančnem obsegu pristojnosti, ki jih imajo na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, za pregled koncentracije, ki je predmet zahteve za napotitev, ki je Komisiji ni treba preveriti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija, T‑22/97, EU:T:1999:327, točka 84).

132    Tretjič, člen 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 določa, da ima „[v]saka druga država članica […] pravico, da se prvotni zahtevi [za napotitev] pridruži“, kar je v skladu z njegovim odstavkom 1 in potrjuje, da lahko vsaka država članica vloži zahtevo za napotitev ali pridružitev na podlagi tega člena, neodvisno od obsega njene nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

133    Četrtič, dejstvo, da se v skladu s členom 22(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 139/2004 „[v]si nacionalni roki glede koncentracije […] zadržijo […]“, pomeni samo – v nasprotju s tem, kar trdi družba Grail – da če tak nacionalni rok teče, se zadrži. To je potrebno za preprečitev, da Komisijina obravnava zahteve za napotitev ne zmoti nacionalnih sistemov za nadzor koncentracij, katerih časovnica pregledovanja je pogosto zelo natrpana. Nasprotno pa ta določba nima vpliva, kadar zadevna koncentracija ne spada na področje uporabe takega nacionalnega sistema, če ta obstaja.

134    Petič, ker člen 22(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 139/2004 določa, da „[d]ržava članica ali članice, ki so vložile zahtevo [za napotitev], pri koncentraciji več ne uporabljajo svojega nacionalnega prava o konkurenci“, je – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – njegov namen zagotoviti, da organi teh držav članic, pristojni za konkurenco, pozneje ne izrazijo več stališč glede vsebine te koncentracije, ki nasprotujejo odločitvam Komisije. To tveganje bi zlasti lahko obstajalo, kadar se navedeni organi ne strinjajo s končno ugotovitvijo Komisije. Da bi se preprečilo vsako protislovje, ta določba ni omejena na pravila na področju nadzora koncentracij, temveč je napisana širše s sklicevanjem na celotno nacionalno pravo o konkurenci. Iz navedene določbe, nasprotno, izhaja, da lahko države članice, ki niso vložile zahteve za napotitev, za zadevno koncentracijo še naprej uporabljajo svoje nacionalno pravo o konkurenci. Zato ob upoštevanju njegove ubeseditve in ciljev iz tega ni mogoče sklepati, da člen 22(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 139/2004 zahteva, da koncentracija, ki je predmet napotitve, spada na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru.

135    Šestič, člen 22(4), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 določa, da se pravila iz člena 2, člena 4(2) in (3) ter členov 5, 6 in od 8 do 21 navedene uredbe uporabljajo, kadar Komisija pregleduje koncentracijo, ki jo je nanjo napotila država članica.

136    Glede obveznosti zadržanja izvajanja iz člena 7 Uredbe št. 139/2004 je treba navesti, da se ta na podlagi člena 22(4), prvi pododstavek, drugi stavek, te uredbe „uporablja, kadar koncentracija ni bila izvedena do datuma, na katerega Komisija obvesti udeležena podjetja o vloženi zahtevi“. Ta določba torej upošteva dejstvo, da pred vložitvijo zahteve za napotitev koncentracija, ki nima evropske razsežnosti, ne spada na področje uporabe Uredbe št. 139/2004 in da zato navedena obveznost zadržanja izvajanja ne ovira njene izvedbe. Da bi bila ta koncentracija lahko izvedena v Uniji, je potrebno tudi, da se to zadržanje izvajanja ne zahteva v nacionalni zakonodaji države članice o nadzoru koncentracij. Iz tega sledi, da člen 22(4), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 zajema tako položaje, v katerih koncentracija, ki je predmet zahteve za napotitev, ne spada, kot v obravnavani zadevi, na področje uporabe nobene nacionalne zakonodaje, kot tudi položaje, v katerih se taka zakonodaja uporablja, vendar ne določa zadržanja njene izvedbe.

137    Sedmič, v skladu s členom 22(5) Uredbe št. 139/2004 „Komisija lahko eno ali več držav članic obvesti, da po njenem mnenju koncentracija izpolnjuje merila v odstavku 1 [tega člena]“. Ker se ta ubeseditev nanaša samo na ta merila, ne zahteva, da navedena koncentracija spada na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

138    Osmič, glede drugih določb člena 22 Uredbe št. 139/2004 je treba ugotoviti, da ne vsebujejo nobenega upoštevnega elementa, ki bi lahko bolj razjasnil vsebino člena 22(1), prvi pododstavek, navedene uredbe.

139    Zato iz kontekstualne razlage izhaja, da se zahteva za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

–       Teleološka razlaga

140    Na prvem mestu, iz uvodnih izjav 5, 6, 8, 24 in 25 Uredbe št. 139/2004 izhaja, da je cilj te uredbe omogočiti učinkovit nadzor vseh koncentracij, ki imajo velike učinke na strukturo konkurence v Uniji. Na podlagi načela „vse na enem mestu“ se te koncentracije pregledujejo izključno na ravni Unije.

141    Kot je bilo ugotovljeno v okviru kontekstualne razlage (glej točko 123 zgoraj), je namen navedene uredbe v skladu z njenimi uvodnimi izjavami od 9 do 11 ta, da je pristojnost Komisije za pregled odvisna predvsem od preseganja pragov prometa, ki opredeljujejo evropsko razsežnost, hkrati pa te pragove dopolnjuje s pravili, ki urejajo napotitev koncentracij, ki morajo delovati kot „uspeš[ni] korektivni mehaniz[mi]“.

142    S tega vidika so mehanizmi napotitve instrument, s katerim se odpravljajo pomanjkljivosti v nadzoru, ki so neločljivo povezane s sistemom, temelječem predvsem na pragovih prometa, ki zaradi svoje togosti ne more zajemati vseh koncentracij, ki jih je treba pregledati na evropski ravni (glej tudi točke 102, 113 in 114 zgoraj). Ti mehanizmi torej ustvarjajo, kot potrjuje izraz „korektivni mehanizem“, uporabljen v uvodni izjavi 11 Uredbe št. 139/2004, subsidiarno pristojnost Komisije, ki ji zagotavlja potrebno prožnost pri doseganju cilja te uredbe, ki je omogočiti nadzor koncentracij, ki bi lahko bistveno ovirale učinkovito konkurenco na notranjem trgu.

143    Člen 22 Uredbe št. 139/2004 zagotavlja ta cilj, ker ponuja potrebno prožnost, da se na ravni Unije pregledajo koncentracije, ki bi lahko bistveno ovirale učinkovito konkurenco na notranjem trgu in ki bi se sicer zaradi nepreseganja pragov prometa izognile nadzoru na podlagi sistemov za nadzor koncentracij, ki jih imajo tako Unija kot države članice.

144    Poleg tega, ker v primeru, kot je obravnavani, ko pragovi prometa na evropski in nacionalni ravni niso preseženi, samo Komisija na zahtevo ene ali več držav članic postane pristojna za pregled te koncentracije, se člen 22 Uredbe št. 139/2004 umešča tudi v cilje varstva interesov držav članic, subsidiarnosti, pravne varnosti, preprečevanja večkratnih priglasitev, „vsega na enem mestu“ in predložitve zadeve najprimernejšemu organu, kot so navedeni v uvodnih izjavah 11, 12 in 14 te uredbe.

145    Na drugem mestu, uvodne izjave 15 in 16 Uredbe št. 139/2004 v bistvu opozarjajo na materialne pogoje uporabe, ki morajo biti izpolnjeni, da se na eni strani Komisiji dovoli, da na podlagi člena 4(4) ali člena 9 te uredbe koncentracijo predloži državi članici, in da na drugi strani, nasprotno, država članica koncentracijo napoti na Komisijo na podlagi člena 4(5) ali člena 22 navedene uredbe. Tako poudarjajo razlike med členom 22 Uredbe št. 139/2004 na eni strani in členom 4(4) in (5) ali členom 9 navedene uredbe na drugi strani, kot so predstavljene v točkah od 125 do 129 zgoraj.

146    Natančneje, medtem ko uvodna izjava 16 Uredbe št. 139/2004, ki se nanaša na napotitev koncentracije na Komisijo pred njeno priglasitvijo, določeno v členu 4(5) navedene uredbe, izrecno zahteva, da se ta koncentracija „lahko preveri po nacionalnem pravu o konkurenci vsaj treh držav članic“, uvodna izjava 15 navedene uredbe, ki se nanaša na vse druge oblike napotitve koncentracije na Komisijo, vključno z napotitvijo iz člena 22 te uredbe, ne vsebuje take zahteve. V zadnjenavedeni uvodni izjavi je namreč poudarjeno, da ima „[d]ržava članica […] možnost Komisiji predložiti koncentracijo, ki nima [evropske] razsežnosti […], vendar pa vpliva na trgovanje med državami članicami in predstavlja nevarnost bistvenega vpliva na konkurenco na njenem ozemlju“. Poleg tega je v njej navedeno, da naj bo „Komisija […] pooblaščena za pregled in obravnavo koncentracije v imenu države članice ali držav članic, ki so vložile zahtevo“.

147    Zato uvodni izjavi 15 in 16 Uredbe št. 139/2004 potrjujeta ugotovitev v točkah 126 in 129 zgoraj, v skladu s katero se pogoji uporabe člena 22 te uredbe bistveno razlikujejo od pogojev uporabe drugih mehanizmov napotitve.

148    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da teleološka razlaga potrjuje, da se zahteva za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

149    Te ugotovitve ne more omajati navedba, v skladu s katero naj bo „[d]rugim državam članicam, ki so prav tako pristojne, da preverijo koncentracije, […] omogočeno, da pristopijo k zahtevi“, kot je uporabljena v uvodni izjavi 15 Uredbe št. 139/2004 in na katero se tožeča stranka in družba Grail sklicujeta v podporo svojemu stališču.

150    S to navedbo se namreč samo opozarja, da se druge države članice lahko pridružijo zahtevi za napotitev v skladu z možnostjo, ki je bila na novo vstavljena s členom 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 in dopolnjuje možnost vložitve skupnih zahtev za napotitev, kot je bila uvedena z Uredbo št. 1310/97, da bi se preprečil vzporedni pregled iste koncentracije v več državah članicah (glej točko 101 zgoraj). V tem okviru ob upoštevanju dejstva, da je tudi namen Uredbe št. 139/2004 preprečiti tak vzporedni pregled (glej uvodni izjavi 12 in 14 te uredbe), ta navedba opisuje primer, v katerem zadevna koncentracija spada na področje uporabe več nacionalnih sistemov za nadzor koncentracij. To razlago potrjuje preostali del uvodne izjave 15 navedene uredbe, ki se nanaša na zadržanje nacionalnih rokov, kar predpostavlja, kot trdi Komisija, možnost uporabe pravil takega nacionalnega sistema. Zato je treba po zgledu Nadzornega organa EFTA ugotoviti, da je treba to uvodno izjavo razumeti, kot da opisuje enega od scenarijev, zajetih s področjem uporabe člena 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, in sicer tisti scenarij, ki je vzrok za uvedbo možnosti pridružitve zahtevi za napotitev.

151    Če pa bi bilo treba uvodno izjavo 15 Uredbe št. 139/2004 v nasprotju z nedvoumnim besedilom člena 22(2), drugi pododstavek, te uredbe (glej točko 132 zgoraj) razlagati, kot da zahteva, da je država članica pristojna po svoji nacionalni zakonodaji, se država članica, ki nima zakonodaje o nadzoru koncentracij, kot je Veliko vojvodstvo Luksemburg, ne bi nikoli mogla pridružiti zahtevi za napotitev oziroma ta država – če bi bila ta razlaga, za kar se, kot se zdi, zavzema tožeča stranka, razširjena na člen 22(1) navedene uredbe –ne bi nikoli mogla vložiti zahteve za napotitev. Vendar takega rezultata, ki je v nasprotju z zgodovino nastanka tega člena (glej točko 97 zgoraj), tožeča stranka in družba Grail sploh ne zahtevata.

–       Druge trditve tožeče stranke in družbe Grail

152    Druge trditve tožeče stranke in družbe Grail ne morejo omajati zgornjih preudarkov.

153    Na prvem mestu je treba glede trditve tožeče stranke, da država članica, ki je opredelila pogoje, pod katerimi nadzira koncentracije, ki nimajo evropske razsežnosti, „izvaja svojo pristojnost“, tako da ji možnost napotitve koncentracij na Komisijo ni več na voljo, spomniti, kot je navedeno v zadnjem stavku uvodne izjave 8 Uredbe št. 139/2004 in kot izhaja iz člena 21 te uredbe, da vse koncentracije, ki niso zajete z navedeno uredbo, načeloma spadajo v pristojnost držav članic. Iz tega sledi, da v skladu z načelom dodelitve pristojnosti iz člena 4(1) PEU v povezavi s členom 5 PEU koncentracija, ki zaradi nepreseganja pragov prometa iz člena 1 Uredbe št. 139/2004 ne spada na področje uporabe te uredbe, samodejno spada v pristojnost držav članic. Zato so te z vidika prava Unije vedno pristojne za vložitev zahteve za napotitev na podlagi člena 22 navedene uredbe.

154    V tem okviru je treba pojasniti, da se nacionalno pravo lahko uporablja le za koncentracije, ki načeloma spadajo v pristojnost držav članic. Drži, da če taka koncentracija med drugim zaradi nepreseganja potrebnih pragov prometa ne spada na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, nacionalni organi, pristojni za konkurenco, nimajo pristojnosti za njen pregled. Vendar ta rezultat ne pomeni, da bi država članica izgubila splošno pristojnost za vse koncentracije, ki nimajo evropske razsežnosti, ki ji samodejno pripada na podlagi načela dodelitve pristojnosti, ali da bi se tej pristojnosti odpovedala, temveč pomeni le, da po njenem nacionalnem pravu njeni organi niso pristojni, da v zvezi s to koncentracijo ukrepajo na nacionalni ravni. Ta zadnji vidik se nanaša na izvajanje ali razdelitev domačih pristojnosti, tako da pristojnost države članice za vložitev zahteve za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 ne more biti odvisna od tega.

155    Ker se ta člen izrecno nanaša na „države članice“, jim neposredno podeljuje pravico, da pod pogoji, naštetimi v tem členu, zahtevajo napotitev koncentracije na Komisijo. Teza tožeče stranke, da lahko država članica pravico, ki ji je podeljena s pravom Unije, izgubi s tem, da izvaja nacionalno zakonodajo, pa ni le težko združljiva z zahtevami iz člena 4(1) PEU v povezavi s členom 5 PEU (glej točko 153 zgoraj), temveč tudi nima nobene podlage v sodni praksi sodišč Unije. Poleg tega nasprotuje enotni uporabi člena 22 Uredbe št. 139/2004, ker v slabši položaj postavlja države članice, ki so vzpostavile sistem za nadzor koncentracij, v primerjavi s tistimi, ki tega sistema nimajo, ker bi bile zadnjenavedene upravičene zahtevati napotitev vsake koncentracije, medtem ko bi prvonavedene lahko vložile tako zahtevo le za koncentracije, ki spadajo na področje uporabe navedenega sistema.

156    Neupoštevnost nacionalne zakonodaje za uporabo člena 22 Uredbe št. 139/2004 je potrjena v sodbi z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija (T‑22/97, EU:T:1999:327). Splošno sodišče je namreč v točki 84 te sodbe odločilo, da če Komisija prejme zahtevo za napotitev na podlagi člena 22(3) Uredbe št. 4064/89, mora samo preveriti, ali ta zahteva na prvi pogled izvira iz države članice, ne pa odločiti o pristojnosti, ki jo ima na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, nacionalni organ, ki je navedeno zahtevo vložil v imenu in za račun te države.

157    Na drugem mestu je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela subsidiarnosti, ki je določeno v členu 5(1) in (3) PEU in se izvaja s Protokolom (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti (UL 2016, C 202, str. 206), spomniti, da na podlagi tega načela Unija deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, le če države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije.

158    Navedeno načelo je tako sestavljeno iz, na eni strani, negativnega merila, v skladu s katerim države članice ne morejo zadovoljivo doseči ciljev predlaganih ukrepov, in, na drugi strani, pozitivnega merila, v skladu s katerim se ti cilji zaradi svojega obsega ali učinkov lažje dosežejo na ravni Unije. S tema komponentama načela subsidiarnosti se pravzaprav z dveh različnih vidikov obravnava isto vprašanje, in sicer, ali je za uresničitev zastavljenih ciljev potrebno delovanje na ravni Unije ali na ravni držav članic (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Pillbox 38, C‑477/14, EU:C:2015:854, točka 165).

159    Spoštovanje načela subsidiarnosti nadzira sodišče Unije (sodba z dne 4. maja 2016, Poljska/Parlament in Svet, C‑358/14, EU:C:2016:323, točka 113).

160    V obravnavani zadevi se načelo subsidiarnosti uporablja, ker sistem Unije za nadzor koncentracij, uveden z Uredbo št. 139/2004, delno temelji na členu 308 ES (postal člen 352 PDEU) (glej točko 118 zgoraj) in torej ne spada na področje v izključni pristojnosti Unije.

161    Ker se tožeča stranka ne sklicuje na nezakonitost Uredbe št. 139/2004, ne izpodbija, kot je razvidno iz uvodnih izjav 6 in 8 navedene uredbe, njene skladnosti s tem načelom. Nadzor Splošnega sodišča nad navedenim načelom je torej omejen na razlago člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot je sprejeta v izpodbijanih sklepih, v skladu s katero se zahteva za napotitev na podlagi te določbe lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

162    V zvezi s tem je treba na eni strani ugotoviti, da se koncentracije, ki vplivajo na trgovino med državami članicami, lahko bolje nadzirajo na ravni Unije. Zlasti ima Komisija na podlagi Uredbe št. 139/2004 za preučitev združljivosti koncentracije z notranjim trgom na voljo merila presoje in širše pristojnosti kot nacionalni organ, pristojen za konkurenco, katerega pristojnosti so omejene na ozemlje samo ene države članice.

163    Na drugi strani razlaga člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot je bila uporabljena v izpodbijanih sklepih, državi članici omogoča, da Komisija pregleda koncentracijo, ki kot v obravnavani zadevi ne spada na področje uporabe njene nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij in nima evropske razsežnosti v smislu člena 1 navedene uredbe, kadar grozi, da bo bistveno vplivala na konkurenco na njenem ozemlju, in vpliva na trgovino med državami članicami. Ta razlaga torej zagotavlja, da lahko koncentracijo, ki kljub tem velikim negativnim učinkom ne bi bila predmet nobenega pregleda, niti nacionalnih organov niti Komisije, pregleda ta institucija. Torej gre za ukrep, ki ga ne morejo izvesti države članice. Nasprotno, v takem primeru je nujno ukrepati na ravni Unije.

164    Poleg tega je, kot trdita Komisija in Francoska republika, spoštovanje interesov držav članic zagotovljeno tudi s tem, da lahko Komisija v okviru izvajanja člena 22 Uredbe št. 139/2004 pregleda koncentracijo samo na podlagi zahteve za napotitev, ki jo vloži država članica. Ti interesi so toliko bolj varovani z omejenim ozemeljskim obsegom pregleda koncentracije, ki je določen v členu 22(3), tretji pododstavek, navedene uredbe. V skladu s to določbo samo država članica, ki je na lastno pobudo vložila tako zahtevo, za zadevno koncentracijo ne more več uporabiti nacionalnega prava o konkurenci (glej točko 134 zgoraj).

165    Zato razlaga člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot je uporabljena v izpodbijanih sklepih, v skladu s katero se zahteva za napotitev na podlagi te določbe lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, spoštuje načelo subsidiarnosti. Zlasti zagotavlja, kot je navedeno v uvodni izjavi 11 Uredbe št. 139/2004, da ta člen deluje kot uspešen korektivni mehanizem ob upoštevanju tega načela s tem, da varuje interese držav članic. Poleg tega ta razlaga v skladu z uvodno izjavo 14 navedene uredbe zagotavlja, da se z zadevo ukvarja najprimernejši organ, ob upoštevanju navedenega načela (glej tudi točko 144 zgoraj).

166    Te ugotovitve ne more omajati trditev tožeče stranke, da načelo subsidiarnosti omejuje uporabo člena 22 Uredbe št. 139/2004 za države članice, ki so uvedle nacionalni sistem za nadzor koncentracij, ker to načelo, kot je navedeno v členu 5(1) PEU, ureja izvajanje pristojnosti Unije, ne pa pristojnosti držav članic. Tudi sodba z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi (C‑547/14, EU:C:2016:325, točke od 216 do 218), kot se nanjo sklicuje tožeča stranka, ni upoštevna, ker je v njej samo opozorjeno, da nadzor nad načelom subsidiarnosti izvajajo nacionalni parlamenti in sodišče Unije.

167    Na tretjem mestu je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti, določenega v členu 5(1) in (4) PEU, spomniti, da to načelo določa, da vsebina in oblika ukrepov Unije ne smeta preseči tistega, kar je potrebno za dosego ciljev Pogodb.

168    Zlasti zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev zastavljenega cilja, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej v tem smislu sodbe z dne 11. januarja 2017, Španija/Svet, C‑128/15, EU:C:2017:3, točka 71; z dne 9. decembra 2020, Groupe Canal +/Komisija, C‑132/19 P, EU:C:2020:1007, točka 104, in z dne 20. junija 2018, České dráhy/Komisija, T‑325/16, EU:T:2018:368, točka 113).

169    V obravnavani zadevi se tožeča stranka ne sklicuje na nezakonitost Uredbe št. 139/2004 glede na načelo sorazmernosti, zato je nadzor Splošnega sodišča nad navedenim načelom omejen na razlago člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot je uporabljena v izpodbijanih sklepih, v skladu s katero se zahteva za napotitev na podlagi te določbe lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

170    Glede domnevno visokega števila koncentracij, ki nimajo evropske razsežnosti in ne spadajo v okvir nacionalnega sistema za nadzor, na katere naj bi se nanašala ta razlaga, je dovolj poudariti, da gre za nepodprto trditev, ki ne dokazuje, da je navedena razlaga nesorazmerna ob upoštevanju cilja, da se pregledajo koncentracije, ki lahko bistveno ovirajo učinkovito konkurenco na notranjem trgu. Sprejeti ni mogoče niti trditve, da ta razlaga vključuje naporen postopek za podjetja, ker jim nalaga „neformalno“ priglasitev, saj taka priglasitev ni niti določena v členu 22 Uredbe št. 139/2004 niti zahtevana s to razlago.

171    Poleg tega razlaga, upoštevana v izpodbijanih sklepih, v skladu s katero se zahteva za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, Komisiji omogoča, da koncentracijo pregleda na podlagi tega člena, le v nekaterih posebnih primerih in pod jasno določenimi pogoji, in sicer, če so izpolnjeni štirje kumulativni pogoji iz člena 22(1), prvi pododstavek, navedene uredbe (glej točko 89 zgoraj). Ob upoštevanju teh jasnih in natančnih pogojev uporabe, ki občutno omejujejo manevrski prostor Komisije, ta razlaga ni neprimerna za uresničitev cilja, da se pregledajo koncentracije, ki lahko bistveno ovirajo učinkovito konkurenco na notranjem trgu.

172    Zato razlaga člena 22 Uredbe št. 139/2004, upoštevana v izpodbijanih sklepih, spoštuje načelo sorazmernosti, in kot je zakonodajalec Unije menil v uvodni izjavi 6 te uredbe, ne presega tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev cilja zagotavljanja neizkrivljene konkurence na notranjem trgu.

173    Na četrtem mestu je treba v zvezi z domnevno kršitvijo načela pravne varnosti poudariti, da to načelo, ki je del splošnih načel prava Unije, zahteva, na eni strani, jasnost in natančnost pravnih pravil in, na drugi strani, predvidljivost njihove uporabe za upravičence. Zlasti navedeno načelo zahteva, da predpis subjektom, na katere se nanaša, omogoči, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, in da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (glej sodbo z dne 1. julija 2014, Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točki 127 in 128 ter navedena sodna praksa).

174    V obravnavani zadevi bi razlaga, ki jo zagovarjata tožeča stranka in družba Grail, v skladu s katero je uporaba člena 22 Uredbe št. 139/2004 odvisna od zahtev nacionalnega sistema za nadzor koncentracij, hkrati pa predvideva neke vrste izjemo za države članice, ki nimajo takega sistema, ustvarila negotovost glede koncentracij, ki spadajo na področje uporabe navedene določbe.

175    Zlasti bi ta razlaga na eni strani povzročila pravno negotovost, povezano z različnimi merili in koncepti, ki opredeljujejo področje uporabe zakonodaje o nadzoru koncentracij, ki obstaja v državah članicah. Uporaba člena 22 Uredbe št. 139/2004 bi bila torej odvisna od elementov, ki jih je Komisija zaradi njihove nepredvidljivosti zavrnila v predlogu iz leta 2003 (glej točko 108 zgoraj). Poleg tega bi bila navedena razlaga v nasprotju s sodno prakso, v skladu s katero Komisiji ni treba odločiti o pristojnosti nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, za vložitev zahtev za napotitev (sodba z dne 15. decembra1999, Kesko/Komisija, T‑22/97, EU:T:1999:327, točka 84). Na drugi strani ta razlaga ne bi mogla ponuditi večje predvidljivosti, ker bi država članica, ki nima zakonodaje o nadzoru koncentracij, še vedno lahko zahtevala napotitev koncentracije na Komisijo na podlagi tega člena. Natančneje, tožeča stranka in družba Grail ne pojasnjujeta, kako bi bilo načelo pravne varnosti bolje zagotovljeno, če bi v obravnavani zadevi zahtevo za napotitev, ki je predmet izpodbijanega sklepa, namesto Francoske republike vložilo Veliko vojvodstvo Luksemburg, ki nima take zakonodaje.

176    Nasprotno pa je po razlagi, upoštevani v izpodbijanih sklepih, v skladu s katero se zahteva za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 lahko vloži neodvisno od obsega nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, uporaba tega člena odvisna samo od izpolnjevanja štirih kumulativnih pogojev iz navedenega člena 22(1), prvi pododstavek, kot je bilo nanje opozorjeno v točki 89 zgoraj. Ti pogoji zagotavljajo, da se ta določba, kot trdi Komisija, v Uniji uporablja enotno.

177    Res pa je, da je uporaba mehanizma napotitve iz člena 4(5) Uredbe št. 139/2004 odvisna od nacionalnega prava držav članic o konkurenci (glej točko 126 zgoraj). Vendar je to pojasnjeno s ciljem preprečevanja vzporednega pregleda iste koncentracije s strani več nacionalnih organov (glej tudi točko 126 zgoraj), ki – kot priznava sama tožeča stranka – upravičuje „sklicevanje na pristojne organe, pri katerih bi sicer bilo treba koncentracijo priglasiti“. Ker pa člen 22 navedene uredbe uresničuje tudi druge cilje, zlasti cilj, da se kot „korektivni mehanizem“ omogoči učinkovit nadzor vseh koncentracij, ki lahko bistveno ovirajo učinkovito konkurenco na notranjem trgu in za katere se zaradi nepreseganja pragov prometa ne uporablja zakonodaja Unije in držav članic o nadzoru koncentracij (glej zlasti točke 102, 113, 114 in 142 zgoraj), so potrebni jasni in natančni pogoji uporabe, ki temeljijo na pravu Unije.

178    Posledično samo razlaga, upoštevana v izpodbijanih sklepih, zagotavlja potrebno pravno varnost in enotno uporabo člena 22 Uredbe št. 139/2004 v Uniji.

179    Te presoje ne omajejo druge trditve tožeče stranke.

180    Na eni strani, ker se tožeča stranka sklicuje na ugotovitev Sodišča v sodbi z dne 18. decembra 2007, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija (C‑202/06 P, EU:C:2007:814, točka 38), glede potrebe, da se na predvidljiv način ugotovi, kateri organ je pristojen za pregled koncentracije, je treba poudariti, da razlaga, upoštevana v izpodbijanih sklepih, ne spreminja jasne razdelitve pristojnosti med nacionalnimi organi in Unijo, ki temelji na pragovih prometa, določenih v členu 1 Uredbe št. 139/2004. Natančneje, če ti pragovi niso preseženi, so za pregled zadevne koncentracije ali vložitev zahteve za napotitev na podlagi člena 22 te uredbe pristojni samo organi držav članic (glej točko 153 zgoraj). Stranke take koncentracije torej niso dolžne niti priglasiti to koncentracijo Komisiji niti oceniti, ali so pogoji iz člena 22(1) navedene uredbe izpolnjeni. Poleg tega ne tvegajo, da se jim naložijo sankcije, če ni aktivne „obvestit[ve]“ v smislu člena 22(1), drugi pododstavek, te uredbe. Zato je pristojni organ lahko opredeljen na predvidljiv način.

181    Na drugi strani je treba glede trditve, da bi Komisija imela možnost v skladu s točko 21 smernic o členu 22, da koncentracijo pregleda dolgo po njeni izvedbi, spomniti, da člen 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 določa, da je treba zahtevo za napotitev na podlagi tega člena „vložiti najpozneje v 15 delovnih dneh po dnevu priglasitve koncentracije, če priglasitev ni potrebna, pa zadevno državo članico obvestiti drugače“. Kot je razvidno iz točke 130 zgoraj, se ti roki uporabljajo tudi v primerih, v katerih pragovi nacionalnega sistema za nadzor koncentracij niso doseženi, ko je država članica obveščena o koncentraciji. Ker so za zahtevo za napotitev na podlagi člena 22 navedene uredbe določeni natančni roki, je torej spoštovanje načela pravne varnosti zagotovljeno. Enako velja za zahtevo po hitrosti obravnavanja, ki prevladuje v okviru nadzora koncentracij, kot se nanjo sklicuje tožeča stranka, ko omenja sodbo z dne 14. julija 2006, Endesa/Komisija (T‑417/05, EU:T:2006:219, točka 209), in zavarovanje veljavnosti transakcij, na katero je opozorjeno v zadnjem stavku uvodne izjave 34 Uredbe št. 139/2004, na katero se tožeča stranka prav tako opira v svojih trditvah.

182    Na petem mestu, z razlago, uporabljeno v izpodbijanih sklepih, se ohranja izjemna narava napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004, kot se nanjo sklicuje tožeča stranka, ker je pristojnost Komisije za pregled še naprej odvisna predvsem od preseganja pragov prometa, opredeljenih v členu 1 navedene uredbe, in ker je mehanizem napotitve na podlagi njenega člena 22 samo subsidiarna pristojnost, ki v nekaterih posebnih primerih in pod jasno določenimi pogoji (glej zlasti štiri kumulativne pogoje uporabe, predstavljene v točki 89 zgoraj) omogoča, da lahko tudi koncentracijo, ki je kljub čezmejnim učinkom zunaj teh pragov, Komisija pregleda na zahtevo ene ali več držav članic, s čimer se upošteva naloga tega člena 22 kot „korektivnega mehanizma“. Enako velja za uporabo po analogiji sodbe z dne 3. aprila 2003, Royal Philips Electronics/Komisija (T‑119/02, EU:T:2003:101, točka 354), kot se nanjo sklicuje tožeča stranka, ki zahteva, da se pogoji za napotitev, določeni v členu 9 Uredbe št. 139/2004, razlagajo ozko. Poleg tega se ob upoštevanju štirih kumulativnih pogojev uporabe, predstavljenih v točki 89 zgoraj, zdi, kot trdi Francoska republika, da število transakcij, ki lahko spadajo na področje uporabe člena 22 navedene uredbe, ostaja omejeno.

183    Glede na vse navedene preudarke, zlasti ob upoštevanju jezikovne, zgodovinske, kontekstualne in teleološke razlage člena 22 Uredbe št. 139/2004, je treba ugotoviti, da lahko države članice pod v tem členu določenimi pogoji vložijo zahtevo za napotitev na podlagi te določbe neodvisno od obsega svoje nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij.

184    Zato je Komisija v izpodbijanih sklepih pravilno ugodila zahtevi za napotitev in zahtevam za pridružitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004. V nasprotju s tem, kar menita tožeča stranka in družba Grail, torej nista za uporabo te določbe v obravnavani zadevi potrebni niti zakonodajna sprememba niti revizija pragov evropske razsežnosti.

185    Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: prepozna vložitev zahteve za napotitev ter, podredno, kršitev načel pravne varnosti in „dobrega upravljanja“

–       Prvi del: prepozna vložitev zahteve za napotitev

186    Tožeča stranka ob podpori družbe Grail meni, da je bila zahteva za napotitev vložena po izteku roka, določenega v členu 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. Komisija naj bi napačno uporabila pravo z ugotovitvijo, da bi za to, da se šteje, da je bila obveščena v smislu te določbe, država članica morala biti obveščena ne samo o obstoju koncentracije, temveč bi morala tudi prejeti informacije, ki omogočajo predhodno konkurenčno analizo transakcije. Razlaga Komisije naj bi povzročila, da bi morala biti koncentracija dejansko priglašena v vseh državah članicah, tudi če zanjo ne velja obveznost priglasitve. Tožeča stranka in družba Grail opozarjata, da je bila zadevna koncentracija predmet sporočila za javnost z dne 21. septembra 2020, prehodnih pregledov, ki jih je CMA opravil novembra in decembra 2020, ter „druge zahteve“ Federal Trade Commission (zvezna agencija Združenih držav za varstvo konkurence, v nadaljevanju: FTC) z dne 9. novembra 2020. Poleg tega naj bi odgovorna oseba ACF na konferenci 23. marca 2021 izjavila, da ACF nadzira trg ob iskanju koncentracij, za katere bi se lahko uporabil člen 22 Uredbe št. 139/2004. Ob upoštevanju teh elementov tožeča stranka meni, da je ACF verjetno vedel za navedeno koncentracijo, preden je prejel poziv. Ker ta poziv, zahteva za napotitev in obvestilo temeljijo na informacijah, ki so bile javnosti znane od 21. septembra 2020, naj bi ACF ali kateri koli drug organ države članice lahko na ta datum in vsekakor pred 19. februarjem 2021 opravil predhodno analizo zadevne koncentracije. Družba Grail dodaja, da je Komisija priznala, da je, preden je poslala poziv, začela dialog z nacionalnimi organi, da bi ugotovila, ali je eden od njih pristojen za presojo te koncentracije.

187    Komisija in Francoska republika v bistvu odgovarjata, da „obvestit[ev]“ v smislu člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 zahteva, da so zadevni državi članici poslane posebne informacije, na podlagi katerih lahko opravi predhodno oceno vsebinskih pogojev iz te določbe. Menita, da zgolj z javno napovedjo zadevne koncentracije v omenjenem sporočilu za javnost ne more začeti teči rok iz navedene določbe, vsekakor pa ta napoved ni dovolj, da bi omogočila tako predhodno oceno. Če bi bilo drugače, bi bila učinkovitost pravil, ki urejajo napotitev koncentracij, ovirana. Udeleženi podjetji naj bi se morali zavedati, da ta koncentracija lahko vzbudi pomisleke glede konkurence, in naj bi lahko, da bi dobili pojasnila o morebitni napotitvi, pristojnim organom držav članic in Komisiji poslali informacije, ki sta jih morali predložiti agenciji FTC in Department of Justice (ministrstvo za pravosodje, Združene države). Komisija trdi, da je bil CMA v drugačnem položaju kot ACF, ker se je na eni strani nanj obrnil pritožnik in ker je bil na drugi strani že dobro obveščen o dejavnostih tožeče stranke. Poleg tega naj tudi njegov pregled ne bi bil opravljen v roku 15 delovnih dni od napovedi zadevne koncentracije 21. septembra 2020.

188    Splošno sodišče mora v okviru prvega dela drugega tožbenega razloga podati razlago člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, zlasti razlago izraza „zadevno državo članico obvestiti“, saj je navedena obvestitev na podlagi te določbe izhodišče za rok 15 delovnih dni za vložitev zahteve za napotitev, če priglasitev koncentracije ni potrebna.

189    Za to je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 88 zgoraj, opraviti jezikovno, kontekstualno, teleološko in zgodovinsko razlago člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. V tem okviru je treba upoštevati dejstvo, da so besedila prava Unije sestavljena v več jezikih in da so vse jezikovne različice verodostojne, zaradi česar je morda treba te različice primerjati (glej v tem smislu sodbi z dne 26. januarja 2021, Hessischer Rundfunk, C‑422/19 in C‑423/19, EU:C:2021:63, točka 65, in z dne 14. julija 2016, Latvija/Komisija, T‑661/14, EU:T:2016:412, točka 39 in navedena sodna praksa).

190    Na prvem mestu, v zvezi z jezikovno razlago je treba spomniti, da je treba v skladu s členom 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 „zahtevo [za napotitev] […] vložiti najpozneje v 15 delovnih dneh po dnevu priglasitve koncentracije, če priglasitev ni potrebna, pa zadevno državo članico obvestiti drugače“.

191    Tako je v skladu s členom 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 začetek roka 15 delovnih dni odvisen od dveh alternativnih pogojev, in sicer, prvič, datuma priglasitve koncentracije, ki je predmet zahteve za napotitev, in drugič, če taka priglasitev ni potrebna, od „obvestit[ve]“ zadevne države članice o tej koncentraciji.

192    Glede drugega alternativnega pogoja je treba ugotoviti, da izraz „obvestit[ev]“ ne pove ničesar niti o tem, ali mora obvestitev izhajati iz aktivnega posredovanja informacij ali pasivnega vedenja o koncentraciji, niti o vsebini informacij, ki jih mora imeti država članica, da se šteje za obveščeno o koncentraciji. V zvezi s prvim od teh vidikov je treba poudariti, da se različne jezikovne različice ne ujemajo. Medtem ko je predvsem iz izrazov, uporabljenih v nemški, angleški, hrvaški, španski, francoski, madžarski, italijanski, nizozemski in portugalski različici člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, razvidno, da mora „obvestit[ev]“ vključevati „akcijo“, zlasti v obliki „posredovanja“, bolgarska različica te določbe vzbuja vtis, da je dovolj kakršno koli vedenje o zadevni koncentraciji.

193    Ta razlika med različnimi jezikovnimi različicami pomeni, da je treba člen 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 razlagati glede na sobesedilo in namen predpisa, katerega del je (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2016, Borealis Polyolefine in drugi, C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14, EU:C:2016:311, točka 90, in z dne 26. januarja 2021, Hessischer Rundfunk, C‑422/19 in C‑423/19, EU:C:2021:63, točka 65 in navedena sodna praksa).

194    V zvezi z drugim vidikom, omenjenim v točki 192 zgoraj, je treba, ker nobena jezikovna različica ne vsebuje ničesar o obsegu in vsebini „obvestit[ve]“ zadevne države članice, ta elementa določiti z drugimi metodami razlage.

195    Na drugem mestu, z zgodovinsko razlago prav tako ni mogoče razjasniti besedila člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004.

196    Prvič, deležniški pridevnik „obveščen“, kakor je uporabljen v členu 22(4) prvotne različice Uredbe št. 4064/89, namreč ustreza glagolu „obvestiti“, uporabljenem v členu 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. Drugič, izraz „je bila […] obveščena država članica“, kakor je bil z Uredbo št. 1310/97 vstavljen v člen 22(4) Uredbe št. 4064/89, je bil, kot je navedeno v točkah 91, 92 in 98 zelene knjige iz leta 2001, tako nenatančen in dvoumen kot izraz „zadevno državo članico obvestiti“. Tretjič, kljub namenu predloga iz leta 2003, da se pojasnijo postopkovna pravila, ki urejajo napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 4064/89 (glej točko 27 tega predloga), Uredba št. 139/2004 ni zagotovila takega pojasnila.

197    Poleg tega je treba na eni strani v zvezi s sporočilom o napotitvah in smernicami o členu 22, ki zahtevajo posredovanje zadostnih informacij, da se omogoči predhodna presoja meril za napotitev (glej opombo 43 tega sporočila in točko 18 navedenih smernic), ter na drugi strani v zvezi z belo knjigo iz leta 2014, ki zahteva zgolj obveščenost o koncentraciji (glej točko 69 navedene bele knjige), spomniti, da ti dokumenti niso upoštevni za zgodovinsko razlago, ker so bili sprejeti po sprejetju Uredbe št. 139/2004 (glej točko 115 zgoraj).

198    Na tretjem mestu, kar zadeva kontekstualno razlago, prvič, dejstvo, da sta priglasitev in „obvestitev“ o koncentraciji alternativni možnosti, ki imata na podlagi člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 enake pravne posledice, in sicer začetek roka 15 delovnih dni (glej točko 191 zgoraj), samo po sebi kaže, da mora biti njuna vsebina primerljiva.

199    Drugič, kot trdi Francoska republika, je treba člen 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ker se v prvem delu stavka nanaša na „zahtevo [za napotitev]“, razlagati z vidika prvega pododstavka te določbe, v katerem so določeni pogoji za zahtevo za napotitev (glej točko 89 zgoraj). Iz povezave med tema pododstavkoma je treba sklepati, da mora „obvestitev“ o koncentraciji, kot trdi Komisija, zadevni državi članici omogočiti, da opravi predhodno oceno teh pogojev in presodi primernost vložitve zahteve za napotitev. Če bi bilo drugače, bi ta država članica iz previdnosti in samo zaradi spoštovanja roka 15 delovnih dni lahko bila prisiljena vložiti zahtevo za napotitev za koncentracije, tudi če ne bi bilo gotovo, da so navedeni pogoji izpolnjeni.

200    Tretjič, drugi mehanizmi napotitve, navedeni v členu 4(4) in (5) in členu 9 Uredbe št. 139/2004, po zgledu člena 22(1), drugi pododstavek, te uredbe določajo, da imajo zadevne države članice na voljo 15 delovnih dni, da sprejmejo stališče glede napotitve. Začetek tega roka je odvisen od posredovanja kopije priglasitve ali utemeljene vloge, ki mora v skladu s členom 6(1) Uredbe Komisije (ES) št. 802/2004 z dne 7. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 88), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1269/2013 z dne 5. decembra 2013 (UL 2013, L 336, str. 1), vsebovati najmanj toliko enakovrednih informacij, da se tej državi članici omogoči, da oceni, ali so pogoji za napotitev izpolnjeni. Čeprav se pogoji za uporabo člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 razlikujejo od pogojev za uporabo drugih mehanizmov napotitve (glej točke od 125 do 129 zgoraj), je v okviru usklajene razlage te uredbe očitno dosledno, da se šteje, da izraz „obvestit[ev]“, kakor je uporabljen v členu 22(1), drugi pododstavek, navedene uredbe, pomeni aktivno posredovanje informacij, na podlagi katerih je mogoče oceniti te pogoje uporabe.

201    Četrtič, tudi člen 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ki ureja zahteve za pridružitev, določa rok 15 delovnih dni za vložitev takih zahtev. Ta rok začne v skladu s to določbo teči „po tem, ko […] Komisija [pristojne organe držav članic] obvesti o prvotni zahtevi“. Torej je tudi začetek navedenega roka odvisen od aktivnega posredovanja upoštevnih informacij.

202    Petič, tudi druga pravila, ki urejajo sistem Unije za nadzor koncentracij, temeljijo na načelu aktivnega posredovanja upoštevnih informacij. Tako morajo biti koncentracije z evropsko razsežnostjo v smislu člena 1 Uredbe št. 139/2004 na podlagi člena 4 te uredbe Komisiji priglašene pred njihovo izvedbo, rok za pregled pa v skladu s členom 10(1) navedene uredbe začne teči šele „naslednji delovni dan po prejemu priglasitve ali, če so podatki, ki naj bi se predložili v priglasitvi, nepopolni, naslednji delovni dan po prejemu popolnih podatkov“.

203    Vendar se tožeča stranka s tem, da se za začetek roka iz člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 sklicuje na trenutek, ko je bila zadevna koncentracija objavljena, zlasti s sporočili za javnost in medijskim poročanjem, sklicuje na element, ki ni del sistema Unije za nadzor koncentracij na splošno in še posebej njenih mehanizmov napotitve, v katerih ni treba niti Komisiji niti organom držav članic, pristojnim za konkurenco, aktivno iskati informacij o koncentracijah, ki bi lahko bile pregledane na podlagi tega sistema.

204    Zato je treba ob upoštevanju sobesedila, predstavljenega v točkah od 198 do 203 zgoraj, ugotoviti, da mora „obvestit[ev]“ v smislu člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, kar zadeva njeno obliko, zajemati aktivno posredovanje upoštevnih informacij zadevni državi članici, kar zadeva njeno vsebino, pa vsebovati zadostne informacije, da lahko ta država članica opravi predhodno oceno pogojev iz prvega pododstavka tega člena.

205    Na četrtem mestu, ta presoja je potrjena tudi s teleološko razlago člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004.

206    Iz uvodnih izjav 11 in 14 Uredbe št. 139/2004 je namreč razvidno, da se mora napotitev koncentracij izvajati učinkovito. Kot trdita Komisija in Francoska republika, to izključuje razlago člena 22(1), drugi pododstavek, navedene uredbe, v skladu s katero bi morale države članice na eni strani stalno preverjati javne napovedi o koncentracijah, da bi opredelile tiste, ki so lahko predmet napotitve na podlagi tega člena, in na drugi strani za spoštovanje roka 15 delovnih dni preventivno vložiti zahtevo za napotitev za koncentracije, za katere ni gotovo, da so pogoji za uporabo navedenega člena izpolnjeni.

207    Poleg tega ta razlaga v interesu pravne varnosti zagotavlja, da je začetek roka jasno opredeljen in enak za vse koncentracije, ki lahko spadajo na področje uporabe navedenega člena 22, če priglasitev ni potrebna. Obvestitev z aktivnim posredovanjem zadostnih informacij namreč preprečuje, da je začetek roka odvisen od nepredvidljivih in negotovih okoliščin, kot sta obseg medijskega poročanja ali stopnja podrobnosti sporočil za javnost. V istem interesu zagotavlja tudi, da ima zadevna država članica od tega trenutka na voljo samo 15 delovnih dni za vložitev zahteve za napotitev.

208    Na petem mestu, samo razlaga, upoštevana v točki 204 zgoraj, je združljiva z načelom pravne varnosti, ki zahteva, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 173 zgoraj, na eni strani, jasnost in natančnost pravnih pravil in, na drugi strani, predvidljivost njihove uporabe za upravičence. To načelo zlasti zahteva, da predpis subjektom, na katere se nanaša, omogoči, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, in da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi.

209    Po tej razlagi je namreč uporaba člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004 predvidljiva za upravičence, ker je začetek roka 15 delovnih dni odvisen od aktivnega posredovanja upoštevnih informacij, na podlagi katerih lahko zadevna država članica predhodno oceni, ali so pogoji iz prvega pododstavka tega člena izpolnjeni. Tako zagotavlja, da so začetek tega roka in obveznosti strank koncentracije jasno opredeljeni (glej tudi točko 207 zgoraj). Zaradi posredovanja navedenih informacij so te stranke zlasti lahko prepričane, da je navedeni rok začel teči in da vložitev zahteve za napotitev po njegovem izteku ni več mogoča.

210    Nasprotno pa stališče tožeče stranke ne omogoča take predvidljivosti ali jasnosti. Na eni strani se namreč zdi, da je po mnenju tožeče stranke začetek roka 15 delovnih dni odvisen od informacij, ki se nanašajo na sam obstoj koncentracije. Vendar zgolj obveščenost o obstoju koncentracije državi članici ne omogoča, da opravi predhodno oceno pogojev za uporabo člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004. To bi povzročilo, da bi zadevna država članica morala, če ne uspe zbrati dovolj informacij za to oceno, iz previdnosti vložiti zahtevo za napotitev z edinim ciljem, da spoštuje ta rok, ne da bi sploh vedela, ali so navedeni pogoji izpolnjeni (glej tudi točki 199 in 206 zgoraj). Na drugi strani se tožeča stranka sklicuje na trenutek, ko bi se država članica lahko seznanila s koncentracijo, kar bi v resnici pomenilo, kot trdita Komisija in Francoska republika, da morajo države članice, da ne bi spregledale koncentracije, ki bi lahko spadala na področje uporabe člena 22 te uredbe, stalno in skrbno preverjati tisk in javne napovedi po celem svetu (glej tudi točko 206 zgoraj). V tem okviru bi bile izpostavljene sporočilom za javnost in medijskemu poročanju, katerih obseg, dostopnost, jezik, stopnja podrobnosti ali druge značilnosti se lahko bistveno razlikujejo (glej tudi točko 207 zgoraj). Zato je razlaga, ki jo zagovarja tožeča stranka, preveč dvoumna, da bi upravičencem omogočala, da jasno poznajo svoje pravice in obveznosti. Poleg tega bi ta razlaga zaradi velike upravne obremenitve in pomanjkljive učinkovitosti mehanizmu napotitve iz člena 22 navedene uredbe odvzela polni učinek.

211    Glede na vse navedene preudarke ter ob upoštevanju zlasti sobesedila in namena Uredbe št. 139/2004 in načela pravne varnosti je treba pojem „zadevno državo članico obvestiti“, kot je uporabljen v členu 22(1), drugi pododstavek, te uredbe, razlagati tako, da zahteva aktivno posredovanje upoštevnih informacij tej državi članici, da lahko na njihovi podlagi predhodno oceni, ali so pogoji za zahtevo za napotitev na podlagi tega člena izpolnjeni. Zato v skladu s to razlago rok 15 delovnih dni iz navedene določbe začne teči, če priglasitev koncentracije ni potrebna, od trenutka, ko so bile te informacije posredovane.

212    V obravnavani zadevi ni sporno, da udeleženi podjetji nista nikoli aktivno posredovali kakršnih koli informacij o zadevni koncentraciji ACF ali organom držav članic, pristojnim za konkurenco, ki so vložili zahteve za pridružitev. Tožeča stranka in družba Grail nista dokazali, da so ti organi pred prejemom poziva upoštevne informacije, na podlagi katerih bi lahko opravili predhodno oceno pogojev za uporabo člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, dobili iz drugih virov ali na druge načine, temveč sta samo domnevali, da je ACF „verjetno bil obveščen“ o zadevni koncentraciji pred tem trenutkom. Vendar je iz točke 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je ACF Komisiji v elektronskem sporočilu z dne 29. marca 2021 potrdil, da ni bilo tako. Francoska republika je v stališču z dne 6. decembra 2021 glede predloga tožeče stranke za sprejetje ukrepov procesnega vodstva poudarila tudi, da je bil ACF o tej koncentraciji obveščen šele 19. februarja 2021, ko je Komisija poslala poziv in navedeno koncentracijo predstavila nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, v okviru delovne skupine za koncentracije pri Evropski mreži za konkurenco (glej točko 12 zgoraj). V zvezi z organi drugih držav članic je iz odgovora Komisije na pisno vprašanje Splošnega sodišča razvidno, da je pred tem datumom komunicirala samo z nemškim, avstrijskim, slovenskim in švedskim organom, pristojnim za konkurenco, da bi ugotovila, ali so pristojni za pregled zadevne koncentracije (glej tudi točko 11 zgoraj). Vendar te komunikacije niso upoštevne za rešitev tega spora, ker navedeni organi niso vložiti niti zahteve za napotitev niti zahteve za pridružitev na podlagi člena 22(1) in (2) Uredbe št. 139/2004.

213    Ker poleg tega ni dokaza, da so bile ACF ali organom držav članic, pristojnim za konkurenco, ki so vložili zahteve za pridružitev, upoštevne informacije aktivno posredovane s strani udeleženih podjetij ali iz drugih virov ali na druge načine, ni upoštevno vprašanje, ali so poziv, zahteva za napotitev in obvestilo temeljili na informacijah, ki so bile javnosti znane 21. septembra 2020. Enako velja za dejstvo, da je CMA pregled zadevne koncentracije opravil novembra in decembra 2020.

214    Zato je po zgledu tega, kar poudarja Francoska republika, in kot je razvidno iz točke 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v obravnavani zadevi poziv tisti, ki je tem organom, pristojnim za konkurenco, omogočil, da so opravili predhodno oceno pogojev za uporabo člena 22(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, in ki torej pomeni „obvestit[ev]“ v smislu drugega pododstavka tega člena. Ker je bil ta poziv poslan 19. februarja 2021 in je bila zahteva za napotitev vložena 9. marca 2021 (glej točki 12 in 14 zgoraj), je bil rok 15 delovnih dni iz te določbe spoštovan in za navedeni poziv ni mogoče šteti, da je bil prepozen.

215    Posledično prvi del drugega tožbenega razloga ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

–       Drugi del: kršitev načel pravne varnosti in „dobrega upravljanja“

216    V okviru drugega dela tega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je bila tudi ob domnevi, da so bili francoski organi ali organi, ki so zahtevali pridružitev zahtevi za napotitev, s pozivom „obveščeni“ o zadevni koncentraciji, zamuda Komisije pri pošiljanju navedenega poziva v nasprotju s temeljnim načelom pravne varnosti in obveznostjo ukrepanja v razumnem roku na podlagi načela „dobrega upravljanja“.

217    Na datum, ko je bil poziv poslan, naj bi Komisija že mesece vedela za obstoj zadevne koncentracije zaradi informacij, ki so prihajale iz javnosti, od FTC in od tretje osebe. Komisija in FTC naj bi se medsebojno obveščali o koncentracijah, zlasti preden FTC, tako kot je v obravnavani zadevi storila 9. novembra 2020, sprejme „drugo zahtevo“. Iz izpodbijanega sklepa naj bi bilo razvidno, da je bila Komisija po vložitvi pritožbe o tej koncentraciji in morebitnih pomislekih glede konkurence, ki jih je vzbujala, obveščena decembra 2020 in da je opravila pogovore z drugim, neimenovanim organom, pristojnim za konkurenco, za katerega pa tožeča stranka domneva, da gre za CMA, ki je predhodno presojo navedene koncentracije opravil novembra in decembra 2020.

218    Tožeča stranka in družba Grail ob sklicevanju na sodbo z dne 5. oktobra 2004, Eagle in drugi/Komisija (T‑144/02, EU:T:2004:290, točki 57 in 58), trdita, da mora Komisija spoštovati razumen rok. Ker je zakonodajalec Unije določil kratke roke za nadzor koncentracij, zlasti v okviru člena 22 Uredbe št. 139/2004, naj bi bilo to, da je Komisija čakala več mesecev, preden je poslala poziv, v nasprotju z dobrim upravljanjem in temeljnim načelom pravne varnosti, kar naj bi udeleženima podjetjema preprečilo, da bi čim prej vedeli, kateri organi, pristojni za konkurenco, so pristojni za odločanje o zadevni koncentraciji. V zvezi s tem naj bi Komisija morala ukrepati čim hitreje, da ne bi kršila roka 15 delovnih dni in da bi svoje pristojnosti izvajala z največjo skrbnostjo in preudarnostjo. Družba Grail v bistvu trdi, da sodba z dne 5. oktobra 2004, Eagle in drugi/Komisija (T‑144/02, EU:T:2004:290, točki 58 in 59), zajema položaje, v katerih zakonske določbe ne določajo izrecno roka, tako da bi bilo treba razumen rok za pošiljanje poziva na podlagi člena 22(5) Uredbe št. 139/2004 razlagati z vidika te sodne prakse. Komisija naj bi s preveliko zamudo ukrepala in udeleženi podjetji obvestila, da namerava za zadevno koncentracijo uporabiti nov pristop v zvezi s členom 22 Uredbe št. 139/2004, s čimer naj bi bilo kršeno načelo pravne varnosti. Po mnenju družbe Grail Komisija za pošiljanje takega poziva ne more imeti več časa, kot ga imajo države članice, da ugotovijo, ali so pogoji iz člena 22(1) navedene uredbe izpolnjeni, kar se zahteva tudi s ciljem, da se odločitve o napotitvah sprejmejo čim prej. Tožeča stranka in družba Grail sta na obravnavi v odgovor na ustno vprašanje Splošnega sodišča v bistvu pojasnili, da je Komisija s tem kršila tudi njuno pravico do obrambe, zlasti zato, ker sta zaradi neobstoja priložnosti za pravočasno predložitev pripomb ostali brez možnosti, da popravita pomembne dejanske napake, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

219    Tožeča stranka in družba Grail menita, da je Komisija od septembra 2020 vedela ali bi lahko vedela za dovolj dejstev, da bi poslala poziv. Upoštevne informacije naj bi bile javnosti znane od napovedi zadevne koncentracije, kar naj bi bilo potrjeno s tem, da dokazi, navedeni v pozivu, niso datirani z datumi po tem mesecu in da Komisija v odgovoru na tožbo omenja poročilo z dne 21. septembra 2020. Komisija naj bi tudi po tem, ko je prejela pritožbo, čakala skoraj dva meseca, preden je poslala ta poziv. Družba Grail izpodbija skrbno naravo preiskave, ki jo je Komisija izvajala v tem obdobju, ker naj bi preverila samo javno dostopne informacije in trditve pritožnika, ne da bi se obrnila na udeleženi podjetji. Poleg tega naj bi bila trditev, ki jo je Komisija navedla za utemeljitev časa, ki je pretekel pred pošiljanjem poziva, in sicer o „temeljiti“ analizi morebitnih posledic zadevne koncentracije, v nasprotju z njeno trditvijo, da navedeni poziv vsebuje samo predhodno ugotovitev.

220    Komisija ob podpori Helenske republike izpodbija trditve tožeče stranke. Zlasti naj je pred prejemom pritožbe 7. decembra 2020 niti FTC ni obvestila o svoji preiskavi niti naj ne bi tega storil CMA v zvezi s svojim pregledom zadevne koncentracije. Vsekakor naj bi ukrepala v razumnem roku po prejemu te pritožbe. Rok 15 delovnih dni naj bi se uporabljal šele po tem, ko je bila zadevna država članica obveščena o koncentraciji, medtem ko naj bi poziv na podlagi člena 22(5) Uredbe št. 139/2004 lahko izdala, če takega obveščanja ni bilo. Tožeča stranka naj ne bi izpodbijala razvoja dejanskega stanja, predstavljenega v točkah od 5 do 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki dokazuje, da je Komisija, potem ko se je nanjo obrnil pritožnik, ukrepala skrbno in brez neutemeljene zamude, zlasti da bi preverila njegove trditve in temeljito preučila potencialne posledice zadevne koncentracije. Poleg tega naj bi začela dialog z nacionalnimi organi, da bi ugotovila, ali je eden od njih pristojen za presojo te koncentracije, tako da naj bi bilo trajanje njenega ocenjevanja primerno glede na čas, ki ga je CMA porabil za oceno morebitnega učinka zadevne koncentracije v Združenem kraljestvu. Komisija izpodbija tudi trditve tožeče stranke v zvezi z načelom pravne varnosti. Zlasti naj tožeča stranka ne bi pojasnila, kako naj bi zatrjevana zamuda vplivala na vsebino izpodbijanega sklepa ali pravni položaj udeleženih podjetij. Na obravnavi je poudarila, da tožeča stranka in družba Grail nista trdili, da je bila njuna pravica do obrambe kršena zaradi domnevne nerazumnosti roka in njene zamude, kot se zahteva v sodni praksi, in nista pojasnili razlogov, iz katerih naj bi prišlo do take kršitve.

221    Člen 22 Uredbe št. 139/2004 Komisiji ne določa izrecnega roka za to, da na podlagi njegovega odstavka 5 obvesti države članice o koncentraciji, ki izpolnjuje merila za napotitev.

222    Člen 22(5) Uredbe št. 139/2004 namreč določa le, da „Komisija lahko eno ali več držav članic obvesti, da po njenem mnenju koncentracija izpolnjuje merila v odstavku 1“, in da jih „[v] takih primerih lahko Komisija […] pozove, naj vložijo zahtevo skladno z odstavkom 1“.

223    Vendar je upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike splošno načelo prava Unije, ki je v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja, katere spoštovanje zagotavlja sodišče Unije. Vseeno kršitev načela razumnega roka lahko utemelji razglasitev ničnosti odločbe le, če bi bila z njo kršena tudi pravica do obrambe udeleženega podjetja (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2009, Omya/Komisija, T‑145/06, EU:T:2009:27, točka 84 in navedena sodna praksa, in z dne 17. decembra 2015, SNCF/Komisija, T‑242/12, EU:T:2015:1003, točki 392 in 393 ter navedena sodna praksa). Poleg tega sodišče Unije na podlagi temeljne zahteve pravne varnosti, ki nasprotuje temu, da bi lahko Komisija ob neobstoju roka v zakonodajnem aktu, ki se uporablja, za nedoločen čas zamujala z izvrševanjem svojih pooblastil, preveri, ali potek upravnega postopka kaže na obstoj izredno zapoznelega ravnanja te institucije (glej v tem smislu sodbi z dne 24. septembra 2002, Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, C‑74/00 P in C‑75/00 P, EU:C:2002:524, točki 140 in 141, in z dne 22. aprila 2016, Italija in Eurallumina/Komisija, T‑60/06 RENV II in T‑62/06 RENV II, EU:T:2016:233, točki 180 in 182 ter navedena sodna praksa).

224    Razumnost roka, ki ga ima institucija za sprejetje zadevnega akta, kadar trajanje postopka z določbo prava Unije ni določeno, je treba presojati na podlagi vseh okoliščin posamezne zadeve, kot so zapletenost zadeve in interesi stranke v postopku (glej v tem smislu sodbe z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija, C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točka 116; z dne 28. februarja 2013, Preveritev Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX‑II, EU:C:2013:134, točki 28 in 29, in z dne 13. junija 2013, HGA in drugi/Komisija, od C‑630/11 P do C‑633/11 P, EU:C:2013:387, točka 82).

225    Ob upoštevanju teh načel iz sodne prakse Komisija, kadar kot v obravnavani zadevi s pritožbo prejme informacije, na podlagi katerih lahko presodi, ali koncentracija izpolnjuje pogoje za uporabo člena 22 Uredbe št. 139/2004, ne more preložiti sine die obvestitve držav članic o svojih namenih na podlagi odstavka 5 te določbe. Nasprotno, v takem primeru mora v razumnem roku sprejeti stališče, po potrebi po opravljenih potrebnih predhodnih preverjanjih in analizah, o vprašanju, ali so pogoji za zahtevo za napotitev izpolnjeni in ali je treba o tem obvestiti zadevno državo članico ali države članice.

226    V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 224 zgoraj, je treba za uporabo člena 22(5) Uredbe št. 139/2004 glede na načelo razumnega roka upoštevati temeljna cilja učinkovitosti in hitrega obravnavanja, na katerih temelji navedena uredba (glej točki 206 in 207 zgoraj), ter dejstvo, ki ga pravilno poudarja tožeča stranka, da je zakonodajalec Unije nameraval opredeliti jasno delitev med posredovanjem, za katero so pristojni nacionalni organi, in posredovanjem, za katero so pristojne oblasti Unije, in da je želel zagotoviti nadzor koncentracij v rokih, ki ustrezajo obenem zahtevam dobrega upravljanja in zahtevam poslovnega sveta (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2007, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, C‑202/06 P, EU:C:2007:814, točka 37 in navedena sodna praksa) ter posledično interesom udeleženih podjetij v postopku nadzora koncentracij. Prav tako mora biti za zagotovitev čim večje pravne varnosti ter pravilne in učinkovite administracije v kratkih rokih organ, ki bo pristojen za pregled dane koncentracije, določen čim prej (glej v tem smislu sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, C‑202/06 P, EU:C:2007:255, točka 44).

227    Ob upoštevanju načel iz sodne prakse, predstavljenih v točkah od 223 do 226 zgoraj, Splošno sodišče meni, da je primerno preučiti najprej, ali je Komisija pri uporabi člena 22(5) Uredbe št. 139/2004 v obravnavani zadevi spoštovala zahteve, ki izhajajo iz načela razumnega roka, in nato, ali je morebitno nespoštovanje tega načela privedlo do kršitve pravice tožeče stranke do obrambe.

228    Na prvem mestu, v zvezi s spoštovanjem načela razumnega roka je iz dodatnih informacij, ki jih je Komisija predložila v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča, razvidno, da je bila o obstoju zadevne koncentracije obveščena 7. decembra 2020 po vložitvi pritožbe (glej točko 11 zgoraj). Od tega datuma je torej minilo 47 delovnih dni do dneva, ko je bil poslan poziv, to je 19. februarja 2021 (glej točko 12 zgoraj).

229    V tem obdobju je Komisija, kot je razvidno zlasti iz točk 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa in odgovorov na pisno vprašanje Splošnega sodišča, imela 17. decembra 2020 s pritožnikom videokonferenco v zvezi z zadevno koncentracijo, dodatno komunicirala z njim, opravila tržne raziskave ter bila v stiku s potencialno pristojnimi organi, pristojnimi za konkurenco, štirih držav članic in CMA, ki je tudi prejel pritožbo (glej točko 11 zgoraj).

230    Glede informacij o zadevni koncentraciji je iz poziva razvidno, da se je Komisija oprla predvsem na sporočila za javnost, poročila, prospekte in predstavitve, ki so bili javno dostopni na internetu in objavljeni do 21. septembra 2020 (glej opombe 1 in od 5 do 9 tega poziva), ko je bila zadevna koncentracija javno napovedana (glej točko 8 zgoraj). V njem je navedeno tudi, da je ta koncentracija predmet pregleda s strani FTC, o katere „drugi zahtevi“ je bila glede na informacije, zagotovljene po pisnem vprašanju Splošnega sodišča, obveščena na videokonferenci 17. decembra 2020, omenjen pa je tudi obrazec „S‑4“ Securities and Exchange Commission (komisija za vrednostne papirje in borzo, Združene države) z dne 24. novembra 2020, kot ga je izpolnila tožeča stranka (glej opombo 11 navedenega poziva).

231    Zlasti glede presoje meril v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami in grožnjo bistvenega vplivanja na konkurenco na njihovih ozemljih je Komisija, razen dokumenta o sestanku, katerega izvor ni jasen (glej opombo 28 poziva), uporabila podobne informacije (glej opombe od 12 do 15, 24, 26 in 27 tega poziva), od katerih se najnovejše nanašajo na pridobitev enega od konkurentov družbe Grail januarja 2021 (glej opombo 15 navedenega poziva). Omenjeni so tudi pomisleki glede konkurence v zvezi z zadevno koncentracijo, ki sta jih FTC in CMA predstavila na svojih internetnih straneh (glej opombo 17 tega poziva), in poročilo CMA z dne 24. oktobra 2019 o začasnih ugotovitvah v zvezi drugo predlagano pridobitvijo tožeče stranke, ki je tudi na voljo na internetu (glej opombe 18, 22, 25 in 29 zadevnega poziva). Kot pa je Komisija potrdila v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča, pred 7. decembrom 2020 ni bila obveščena o preiskavi CMA.

232    Iz tega sledi, da je Komisija uporabila informacije, katerih večina je bila javno dostopna, ko je prejela pritožbo. Kot dokazuje vsebina poziva, je torej po preverjanju nekaterih vidikov skupaj s pritožnikom, zlasti na videokonferenci 17. decembra 2020, lahko razmeroma hitro navezala potrebne dvostranske stike s štirimi organi, pristojnimi za konkurenco, ki bi potencialno bili pristojni za pregled zadevne koncentracije, in preučila bistvene značilnosti te koncentracije, da bi lahko predhodno presodila, ali navedena koncentracija lahko izpolnjuje pogoje za uporabo člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 in ali je treba o tem obvestiti države članice na podlagi odstavka 5 navedene določbe.

233    V tem okviru se ob upoštevanju temeljnih ciljev učinkovitosti in hitrega obravnavanja, ki ju uresničuje sistem Unije za nadzor koncentracij (glej točko 226 zgoraj), in okoliščin obravnavane zadeve rok 47 delovnih dni, ki je pretekel od prejema pritožbe do pošiljanja poziva, ne zdi utemeljen.

234    Prvič, iz člena 10(1) Uredbe št. 139/2004 v povezavi s členom 6(1) navedene uredbe izhaja, da je rok za fazo predhodnega pregleda koncentracije, v kateri naj bi Komisija predvidoma sprejela odločitev o tem, ali ta koncentracija vzbuja resne dvome o njeni združljivosti z notranjim trgom, 25 delovnih dni. Ob upoštevanju dejstva, da mora Komisija po potrebi v tej fazi opraviti precej celovit vsebinski pregled koncentracije, se lahko razumno pričakuje, da pregled pred pošiljanjem poziva na podlagi člena 22(5) Uredbe št. 139/2004, ki vključuje le predhodno oceno meril iz odstavka 1 tega člena, ne presega takega roka 25 delovnih dni.

235    Drugič, kot je pojasnjeno v točkah od 212 do 214 zgoraj, je treba upoštevati dejstvo, da je poziv samo „obvestit[ev]“ na podlagi člena 22(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, s katero – ker ni priglasitve ali prejšnje obvestitve – začne teči rok 15 delovnih dni, v katerem ena ali več zadevnih držav članic vloži zahtevo za napotitev. Če se taka zahteva vloži, ima vsaka druga država članica pravico, da se tej zahtevi pridruži v roku 15 delovnih dni (člen 22(2) te uredbe). Šele ob izteku zadnjenavedenega roka se lahko Komisija najpozneje v desetih delovnih dneh odloči za pregled koncentracije (člen 22(3) navedene uredbe). Tako s pošiljanjem poziva na podlagi člena 22(5) te uredbe začne teči več drugih razmeroma kratkih rokov, preden Komisija sprejme odločitev, da bo pregledala zadevno koncentracijo. Tako je v obravnavani zadevi med prejemom pritožbe 7. decembra 2020 in sprejetjem izpodbijanih sklepov 19. aprila 2021 preteklo 90 delovnih dni.

236    Tretjič, spomniti je treba, da koncentracije, ki nima evropske razsežnosti v smislu člena 1 Uredbe št. 139/2004, v skladu s členom 4(1) te uredbe ni treba priglasiti Komisiji. Vendar bi bile stranke take koncentracije v bistveno slabšem položaju kot stranke koncentracije, ki jo je treba priglasiti, če bi bilo, kot v obravnavanem primeru, obdobje od trenutka, ko je Komisija po potrebi s pritožbo obveščena o obstoju koncentracije, do takrat, ko se Komisija odloči ugoditi zahtevi za napotitev, enako dolgo kot faza temeljitega pregleda na podlagi člena 8, od (1) do (3), Uredbe št. 139/2004, ki vključuje zapletene gospodarske ocene o združljivosti koncentracije z notranjim trgom in za katero člen 10(3) te uredbe načeloma določa rok 90 delovnih dni.

237    Četrtič, Komisija v obravnavani zadevi tega, da je med prejemom pritožbe in pošiljanjem poziva minilo 47 delovnih dni, ne more utemeljiti s počitnicami ob koncu leta 2020, saj je obdobje od 24. decembra 2020 do 1. januarja 2021 obdobje praznikov in dela prostih dni na podlagi člena 1 njenega sklepa z dne 28. januarja 2019 o praznikih in dela prostih dneh za institucije Evropske unije v letu 2020 (UL 2019, C 38, str. 4) in člena 1 njenega sklepa z dne 2. marca 2020 o praznikih in dela prostih dneh v letu 2021 (UL 2020, C 69, str. 8). Poleg tega bi lahko Komisija po vložitvi pritožbe precej hitreje in vzporedno navezala stik s štirimi potencialno pristojnimi nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco, in sicer z nemškim, avstrijskim, slovenskim in švedskim organom, da bi izvedela, ali bi pragovi pristojnosti na podlagi njihovih nacionalnih zakonodaj lahko bili doseženi, kar je, kot je razvidno iz njenega odgovora na pisno vprašanje Splošnega sodišča, storila šele januarja in februarja 2021.

238    Zato ob upoštevanju kratkosti rokov, določenih v Uredbi št. 139/2004, zlasti v njenem členu 22, zgolj dejstvo, da je Komisija izkazala neprekinjeno dejavnost pri preučitvi spisa v upoštevnem obdobju od 7. decembra 2020 do 19. februarja 2021, kot je razvidno iz preglednice v prilogi k njenemu odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, ni dovolj, da bi se štelo, da je to obdobje ustrezalo razumnemu roku.

239    Iz tega sledi, da poziv ni bil poslan v razumnem roku.

240    Na drugem mestu, spomniti je treba, da kršitev načela razumnega roka lahko upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi upravnega postopka na področju konkurence, le če krši tudi pravico udeleženega podjetja do obrambe. Nasprotno pa, če ni dokazano, da je pretirano dolgo trajanje vplivalo na sposobnost zadevnih podjetij, da se učinkovito branijo, nespoštovanje načela razumnega roka ne vpliva na veljavnost tega upravnega postopka (glej v tem smislu sodbe z dne 21. septembra 2006, Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied/Komisija, C‑105/04 P, EU:C:2006:592, točki 42 in 43; z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točki 84 in 85, in z dne 9. junija 2016, PROAS/Komisija, C‑616/13 P, EU:C:2016:415, točka 74), vendar mora biti sankcionirano z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točki 106 in 109).

241    Tožeča stranka je v obravnavani zadevi na obravnavi trdila, da je bila zaradi prekoračitve razumnega roka kršena njena pravica do obrambe, zlasti ker bi Komisija morala navezati stik z udeleženima podjetjema in ju zaslišati v obdobju pred pošiljanjem poziva, da bi jima omogočila, da predložita pripombe in popravita nekatere velike dejanske napake, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

242    Vendar ta nejasna pojasnila ne morejo biti dovolj, da se dokaže kršitev pravice tožeče stranke do obrambe. Komisija je v zvezi s tem na obravnavi pravilno trdila, prvič, da je poziv samo pripravljalni akt v okviru postopka, ki vodi k sprejetju sklepa na podlagi člena 22(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, in drugič, da sta udeleženi podjetji lahko učinkovito predstavili svoje pripombe pred njegovim sprejetjem.

243    Namreč, prvič, vmesni ukrepi, kot je poziv, katerih cilj je omejen na pripravo končne odločbe, nimajo zavezujočih pravnih učinkov, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke in posledično ločeno posegajo v njen položaj, kadar se je na zatrjevano nezakonitost mogoče sklicevati v zvezi s končno odločbo, za katero so pripravljalni akt, zaradi česar v skladu z ustaljeno sodno prakso zoper take ukrepe ni mogoče vložiti tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točke od 50 do 54 in navedena sodna praksa).

244    Poleg tega tožeča stranka ni mogla zadostno pojasniti domnevnih „velikih dejanskih napak“ v izpodbijanem sklepu, ki naj bi jih vseboval že poziv in naj bi torej lahko odločilno vplivale na vsebino zahteve ACF za napotitev. Ker trdi, da je bilo v točki 26 tega poziva tako kot v izpodbijanem sklepu napačno navedeno, da ima družba Grail „resnične“ konkurente na trgu, je dovolj poudariti, da se niti poziv niti ta zahteva ne opirata na tako opredelitev. Nasprotno, v zahtevi za napotitev je obstoj velikega tveganja za vpliv na konkurenco utemeljen med drugim z dejstvom, da bo na eni strani „[v] sektorju testov za odkrivanje raka […] družba Grail soočena z več subjekti, ki so že tržili svoje proizvode […] ali ki se na to pripravljajo“, ter da bo na drugi strani „novi subjekt […] lahko imel zmogljivost za omejevanje ali povečevanje dostopa do svojih NGS v škodo morebitnih konkurentov [družbe Grail] v sektorju testov za odkrivanje raka“, in torej z obstojem morebitne konkurence med družbo Grail in temi subjekti v primeru izvedbe zadevne koncentracije.

245    Drugič, udeleženi podjetji, ker so v njun položaj posegali izpodbijani sklepi, in ne poziv, sta imeli pravico do izjave, ki je del pravice do obrambe, ki jima je zagotavljala možnost, da ustrezno in učinkovito podata svoje stališče v upravnem postopku, ki je privedel do sprejetja teh sklepov (glej v tem smislu sodbo z dne 28. oktobra 2021, Vialto Consulting/Komisija, C‑650/19 P, EU:C:2021:879, točka 121), vendar ne v fazi pred pošiljanjem navedenega poziva kot vmesnega ukrepa. Tožeča stranka in družba Grail pa ne zanikata, da sta lahko pred sprejetjem izpodbijanih sklepov predložili pripombe, temveč se samo pritožujeta, da jima ta možnost ni bila dana bolj zgodaj. Ni sporno, da sta bili udeleženi podjetji o pošiljanju poziva obveščeni 4. marca 2021 (glej točko 13 zgoraj), to je šest delovnih dni pred iztekom roka iz člena 22(1), drugi pododstavek, te uredbe, v katerem naj bi države članice predvidoma vložile zahtevo za napotitev. Komisija ju je v obvestilu z dne 11. marca 2021 obvestila tudi o zahtevi za napotitev (glej točko 15 zgoraj), pripombe pa sta predložili 16. in 29. marca 2021 (glej točko 17 zgoraj). Udeleženi podjetji sta bili torej obveščeni dolgo pred sprejetjem izpodbijanih sklepov 19. aprila 2021 in sta imeli v upravnem postopku, ki je privedel do sprejetja teh sklepov, več priložnosti za predstavitev svojega stališča.

246    V teh okoliščinah je treba trditev v zvezi z kršitvijo pravice tožeče stranke do obrambe zavrniti.

247    Posledično je treba drugi del drugega tožbenega razloga razglasiti za neutemeljen, tako da je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

248    Zavrniti je treba tudi predloga z dne 6. oktobra in 6. decembra 2021, s katerima je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala, naj sprejme ukrepe procesnega vodstva, katerih namen bi bil pridobiti informacije v zvezi s komunikacijo med Komisijo in ACF in seznanitvijo Komisije z zadevno koncentracijo na eni strani (prvi predlog) ter v zvezi z datumom, ko je Komisija prvič omenila to koncentracijo Francoski republiki, in dokumenti, ki jih je zagotovila državam članicam in v katerih je bila omenjena navedena koncentracija, na drugi strani (drugi predlog).

249    Kot izhaja iz zgornjih preudarkov, je Splošno sodišče namreč lahko, prvič, opravilo nadzor v zvezi z domnevno prepozno vložitvijo zahteve za napotitev (glej točke od 212 do 214 zgoraj), kot se uveljavlja v okviru prvega dela, in drugič, ugotovilo nerazumnost roka, v katerem je bil poslan poziv (glej točke od 228 do 239 zgoraj), kot se uveljavlja v okviru drugega dela, na podlagi pisanj in dokumentov, ki so jih stranke predložile med postopkom, zlasti ob upoštevanju odgovorov Komisije na pisno vprašanje Splošnega sodišča z dne 11. novembra 2021 in stališča Francoske republike z dne 6. decembra 2021.

250    Poleg tega je treba opozoriti, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 117 in navedena sodna praksa; sodba z dne 12. novembra 2020, Fleig/ESZD, C‑446/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:918, točka 53).

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

251    Tožeča stranka ob podpori družbe Grail trdi, da sta z izpodbijanimi sklepi kršeni načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. V bistvu trdi, da Komisija v skladu s svojo politiko v času, ko sta se udeleženi podjetji dogovorili o zadevni koncentraciji, ni sprejemala zahtev za napotitev v zvezi s koncentracijami, ki niso spadale na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij. Iz govora podpredsednice Komisije 11. septembra 2020 naj bi izhajalo, da se bo ta politika uporabljala do njene spremembe z objavo novih smernic sredi leta 2021. Po mnenju družbe Grail to dokazuje, da se je Komisija zavedala pomena spremembe svojega pristopa, ki je bil v nasprotju s sklepi in priporočili Mednarodne mreže za konkurenco (ICN) in Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Tožeča stranka in družba Grail poudarjata jasnost in brezpogojnost navedenega govora, zlasti v zvezi s postopkom in časovnico uvedbe nove politike o napotitvah. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da so bile smernice o členu 22 sprejete po pošiljanju poziva in brez javnega posvetovanja.

252    Komisija ob podpori Helenske republike meni, da trditve tožeče stranke o kršitvi načela pravne varnosti niso podprte. V zvezi z načelom varstva legitimnih pričakovanj naj ne bi dokazala, da je Komisija dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, temveč naj bi se samo nejasno sklicevala na domnevno prakso odločanja. Komisija naj bi zlasti v beli knjigi iz leta 2014 izrecno potrdila, da države članice lahko zahtevajo napotitev koncentracije, ki ne spada na področje njihove nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij. Te možnosti naj ne bi izključeval noben uradni dokument in Komisija naj bi že sprejela napotitev takih koncentracij. Govor podpredsednice Komisije 11. septembra 2020 naj bi bila splošna politična izjava o njeni prihodnji praksi, s katero je bilo potrjeno, da Komisija načeloma ni izključila obravnavanja takih koncentracij. Francoska republika zlasti opozarja, da gospodarski subjekti ne morejo legitimno pričakovati, da bo ohranjen položaj, ki se lahko spremeni, in da je Komisija napotitev zadevne koncentracije sprejela šele po objavi smernic o členu 22. Komisija dodaja, da tožeči stranki ni nič preprečevalo, da bi navezala stik z njo ali nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi dokazala, da se je pri svojem ravnanju opirala na domnevna zagotovila, ki jih je dala Komisija.

253    Uvodoma je treba ugotoviti, da tudi če se tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga sklicuje tako na načelo pravne varnosti kot na načelo varstva legitimnih pričakovanj, se njene trditve, kot trdi Komisija, v resnici nanašajo izključno na to drugo načelo.

254    V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj pogojena s tem, da so pristojni organi Unije zadevni osebi dali natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov (glej sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 144 in navedena sodna praksa). To pravico ima namreč vsak posameznik, ki mu je institucija, organ, urad ali agencija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila so ne glede na obliko, v kateri so sporočena, natančne, brezpogojne in skladne informacije (glej sodbo z dne 13. junija 2013, HGA in drugi/Komisija, od C‑630/11 P do C‑633/11 P, EU:C:2013:387, točka 132 in navedena sodna praksa), če so v skladu z veljavnimi predpisi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Probelte/Komisija, T‑67/18, EU:T:2019:873, točka 109 in navedena sodna praksa).

255    V obravnavani zadevi se tožeča stranka, da bi dokazala domnevno politiko, v skladu s katero Komisija ni sprejemala zahtev za napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 za koncentracije, ki niso spadale na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij, opira na točko 5 poziva, točko 94 obrazložitve izpodbijanega sklepa, točko 7 sporočila o napotitvah in govor podpredsednice Komisije z dne 11. septembra 2020. Družba Grail se sklicuje tudi na sklepe in priporočila ICN in OECD.

256    Na prvem mestu je v zvezi s temi sklepi in priporočili dovolj ugotoviti, da jih ni sprejela uprava Unije in da zato ne izpolnjujejo pogojev, določenih v sodni praksi, navedeni v točki 254 zgoraj.

257    Na drugem mestu je treba v zvezi z dokumenti, na katere se sklicuje tožeča stranka, spomniti, da je Komisija v pozivu predhodno menila, da je zadevna koncentracija lahko predmet napotitve na podlagi člena 22(1) Uredbe št. 139/2004 (glej točko 12 zgoraj), to stališče pa je potrdila, ko je z izpodbijanim sklepom ugodila zahtevi ACF za napotitev (glej točke 19 in od 21 do 35 zgoraj). Glede na to stališče, ki ga je Komisija sprejela posebej v zvezi z zadevno koncentracijo, se tožeča stranka ne more sklicevati na te dokumente, da bi dokazala, da so ji bila dana natančna zagotovila o ohranitvi domnevne nasprotne prakse. Ker poleg tega, prvič, točka 5 poziva in točka 94 obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebujeta zgolj opis prejšnjega položaja, in drugič, navedeni dokumenti niso obstajali, ko sta bila sklenjena sporazum in načrt združitve, to je 20. septembra 2020 (glej točko 7 zgoraj), udeleženi podjetji svojih legitimnih pričakovanj ne moreta opreti nanje.

258    V točki 7 sporočila o napotitvah je pojasnjeno, da „Komisija in države članice ohranjajo diskrecijsko pravico odločanja o tem, ali bodo obravnavale zadeve, ki spadajo v njihovo ,originalno jurisdikcijo‘, ali pa bodo obravnavale zadeve, ki ne spadajo v njihovo ,originalno jurisdikcijo‘, v skladu s [členom] 22 [Uredbe št. 139/2004]“.

259    V tej točki sta torej zgolj poudarjeni, na eni strani široka, diskrecijska pravica, ki jo ima Komisija v okviru svoje politike o konkurenci (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2018, Furukawa Electric/Komisija, T‑444/14, neobjavljena, EU:T:2018:454, točka 222 in navedena sodna praksa), in, na drugi strani, razdelitev pristojnosti med državami članicami in Komisijo, kot je predstavljena v točki 153 zgoraj. Nasprotno pa nobeden od teh elementov ne podpira obstoja domnevne politike Komisije, na katero se opira tožeča stranka. To ugotovitev potrjujejo točke od 42 do 45 sporočila o napotitvah, ki jih je treba, kot trdi Francoska republika, razlagati skupaj s točko 7 tega sporočila in v katerih so predstavljena prav upoštevna merila, ki urejajo napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004, ne da bi bila omenjena taka domnevna praksa.

260    Na tretjem mestu je treba v zvezi z govorom podpredsednice Komisije opozoriti, da se je ta govor nanašal na „[p]rihodnost nadzora [Unije] nad koncentracijami“ in je bil predstavljen v okviru 24. letne konference o konkurenci Mednarodnega odvetniškega združenja 11. septembra 2020. Ni sporno, da se je ta govor nanašal na splošno politiko Komisije na področju koncentracij in da v njem ni bila omenjena zadevna koncentracija, katere sporazum in načrt združitve sta bila sklenjena pozneje, in sicer 20. septembra 2020 (glej točko 7 zgoraj). Navedeni govor torej ni mogel vsebovati natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil v zvezi z obravnavanjem te koncentracije.

261    Glede te splošne politike je podpredsednica Komisije v govoru 11. septembra 2020 res navedla, da je Komisija v preteklosti „imela prakso, da nacionalne organe odvrača od tega, da za pregled napotijo koncentracije, za katere sami niso pristojni“. Vendar iz tega vseeno ne izhaja, da je napotitev takih koncentracij načeloma izključena, temveč – kot dokazuje izraz „odvrača“ – da je Komisija samo poskušala države članice prepričati, da v takem primeru ne vložijo zahteve za napotitev. Kot trdi Komisija, je podpredsednica Komisije celo poudarila, da „namen te prakse nikoli ni bil, da bi se [Komisiji] preprečilo obravnavanje zadev, ki bi lahko resno vplivale na konkurenco na enotnem trgu“.

262    Tudi ob domnevi, da se udeleženi podjetji lahko sklicujeta na navedeno prakso, je Komisija torej vseeno lahko štela, da zadevna koncentracija lahko bistveno vpliva na konkurenco na notranjem trgu, ter zato poslala poziv in sprejela zahtevo za napotitev in jo obravnavala. Zato napoved v govoru podpredsednice Komisija glede prihodnje „spremembe […] pristopa“ in približne časovnice za njeno izvedbo ni upoštevna, trditve tožeče stranke in družbe Grail o nespoštovanju te napovedi pa je treba zato zavrniti kot brezpredmetne. Enako velja za trditve o tem, da so bile smernice o členu 22 sprejete po pošiljanju poziva.

263    Zato tožeča stranka, ki ne trdi, da je od Komisije dobila kakršna koli natančna, brezpogojna in skladna zagotovila glede obravnavanja zadevne koncentracije, ni dokazala niti obstoja takih zagotovil v zvezi s koncentracijami, ki ne spadajo na področje uporabe nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij na splošni ravni. Nasprotno, kot trdita Komisija in Francoska republika, je iz bele knjige iz leta 2014 razvidno, da se ta člen uporablja za take koncentracije (glej opombo 45 bele knjige iz leta 2014).

264    To presojo potrjuje dejstvo, da je Komisija pred kratkim, kot pravilno trdi in se pri tem sklicuje na sklepe z dne 6. februarja 2018 (Zadeva M.8788 – Apple/Shazam), z dne 15. marca 2018 (Zadeva M.8832 – Knauf/Armstrong), z dne 26. septembra 2019 (Zadeva M.9547 – Johnson & Johnson/Tachosil) in z dne 2. aprila 2020 (Zadeva M.9744 – Mastercard/Nets), ugodila več zahtevam za pridružitev na podlagi člena 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 139/2004, ki so jih vložile države članice, katerih organi na podlagi njihove nacionalne zakonodaje o nadzoru koncentracij niso bili pristojni za pregled koncentracij, ki so bile predmet teh zahtev.

265    Vsekakor se v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 254 zgoraj, tožeča stranka ne more opirati na dokumente ali izjave, ki bi, če bi se razlagali, kot zahteva, omejevali pravico držav članic, da zahtevajo napotitev na podlagi člena 22 Uredbe št. 139/2004 pod pogoji, ki so v njem določeni (glej točko 155 zgoraj). Ker iz prvega tožbenega razloga izhaja, da izpodbijani sklepi temeljijo na pravilni razlagi obsega tega člena, se poleg tega tožeča stranka ne more sklicevati na spremembo prakse odločanja Komisije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. julija 2008, AC‑Treuhand/Komisija, T‑99/04, EU:T:2008:256, točka 163).

266    Posledično je treba glede na vse navedeno tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

267    Ker noben od tožbenih razlogov, ki jih je tožeča stranka navedla v podporo tožbi, ni utemeljen, je treba to tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

268    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, ji je treba v skladu s predlogom Komisije naložiti plačilo stroškov.

269    Člen 138(1) Poslovnika določa, da države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Odstavek 2 tega člena določa, da države podpisnice Sporazuma EGP, ki niso države članice, in Nadzorni organ EFTA prav tako nosijo svoje stroške, če so intervenirali v postopku. V skladu z odstavkom 3 tega člena lahko Splošno sodišče intervenientu, ki ni eden od subjektov iz odstavkov 1 in 2, naloži, da nosi svoje stroške.

270    Zato Helenska republika, Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Nadzorni organ EFTA in družba Grail nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Illumina, Inc. se naloži, da poleg svojih stroškov nosi stroške Evropske komisije.

3.      Helenska republika, Francoska republika, Kraljevina Nizozemska, Nadzorni organ EFTA in družba Grail LLC nosijo svoje stroške.

De Baere

Kreuschitz

Öberg

Mastroianni

 

      Steinfatt

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. julija 2022.

Podpisi



Kazalo


Pravni okvir

Dejansko stanje

Udeleženi podjetji in zadevna koncentracija

Neobstoj priglasitve

Zahteva za napotitev na Komisijo

Izpodbijani sklepi

Spoštovanje roka 15 delovnih dni

Vpliv na trgovino med državami članicami in grožnja bistvenega vplivanja na konkurenco

Primernost napotitve

Postopek in predlogi strank

Pravo

Predlog, naj se družbi Grail odvzame status intervenientke

Dopustnost

Utemeljenost

Povzetek razlogov za razglasitev ničnosti

Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije

– Jezikovna razlaga

– Zgodovinska razlaga

– Kontekstualna razlaga

– Teleološka razlaga

– Druge trditve tožeče stranke in družbe Grail

Drugi tožbeni razlog: prepozna vložitev zahteve za napotitev ter, podredno, kršitev načel pravne varnosti in „dobrega upravljanja“

– Prvi del: prepozna vložitev zahteve za napotitev

– Drugi del: kršitev načel pravne varnosti in „dobrega upravljanja“

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

Stroški


*      Jezik postopka: angleščina.