Language of document : ECLI:EU:T:2015:739

Zadeva T‑450/12

Alexios Anagnostakis

proti

Evropski komisiji

„Pravo institucij – Evropska državljanska pobuda – Ekonomska in monetarna politika – Nevračilo javnega dolga – Uzakonitev načela ,stanje nujeʻ– Zavrnitev registracije – Pristojnosti Komisije – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 30. septembra 2015

1.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Predlog za izdajo odredbe, naslovljene na institucijo – Nedopustnost

(člen 263 PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Sodni preizkus po uradni dolžnosti

(člena 263 PDEU in 296 PDEU)

3.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Komisije o zavrnitvi prijave evropske državljanske pobude

(člena 24, prvi odstavek, PDEU in 296 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 211/2011, uvodna izjava 1 in člen 4(3))

4.      Ničnostna tožba – Razlogi – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se razlikuje od tistega, ki se nanaša na materialno zakonitost

(člena 263 PDEU in 296 PDEU)

5.      Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Pristojnost Unije, da državam članicam v težavah odobri finančno pomoč – Obseg – Sprejetje zakonodaje, ki določa načelo stanja nuje, na podlagi katerega je državi članici, ki je soočena z resnimi težavami pri financiranju, omogočeno, da ne plača celote ali dela dolga – Izključitev

(člen 122 PDEU)

6.      Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Usklajevanje ekonomskih politik –Pristojnost Unije – Obseg – Sprejetje zakonodaje, ki določa načelo stanja nuje, na podlagi katerega je državi članici, ki je soočena z resnimi težavami pri financiranju, omogočeno, da ne plača celote ali dela dolga – Izključitev

(člen 136 PDEU)

7.      Pogodbe Unije – Solidarnostna klavzula – Področje uporabe – Obveznost sprejetja zakonodaje, ki določa načelo stanja nuje, na podlagi katerega je državi članici, ki je soočena z resnimi težavami pri financiranju, omogočeno, da ne plača celote ali dela dolga – Neobstoj

(člen 222 PDEU)

8.      Komisija – Pristojnosti – Pravica do zakonodajne pobude – Možnost utemeljitve zakonodajne pobude z načelom mednarodnega prava ob neobstoju določitve pristojnosti v Pogodbah – Izključitev

(člen 13(2) PEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 12.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 21.)

3.      Namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe, ki je določena v členu 296 PDEU, je zainteresirani stranki podati zadostno razlago, da lahko ugotovi, ali je odločba utemeljena ali morda vsebuje napako, zaradi katere je mogoče izpodbijati njeno veljavnost, sodišču Unije pa omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo odločbe, ki jo preizkusi.

V zvezi s sklepom o zavrnitvi prijave evropske državljanske pobude lahko to, da predlog ni bil registriran, vpliva na samo učinkovitost pravice državljanov do vložitve državljanske pobude, ki je določena v členu 24, prvi odstavek, PDEU. Zato morajo biti iz takega sklepa jasno razvidni razlogi, ki utemeljujejo navedeno zavrnitev. Državljanu, ki je vložil predlog pobude, mora biti omogočeno, da se seznani z razlogi, zaradi katerih Komisija te pobude ni registrirala. Slednja mora, ko ji je bil predložen tak predlog, ta predlog oceniti, svoj sklep o zavrnitvi pa tudi obrazložiti ob upoštevanju njegovega vpliva na učinkovito izvrševanje pravice, ki je določena s Pogodbo. To izhaja iz same narave te pravice, katere namen – kot je navedeno v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 211/2011 – je krepitev državljanstva Unije in krepitev demokratičnega delovanja Unije s sodelovanjem državljanov v demokratičnem življenju Unije.

(Glej točke 22, 25 in 26.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 33.)

5.      Člen 122(1) PDEU ne more biti primerna pravna podlaga za vključitev načela stanja nuje, v skladu s katerim bi bila država članica upravičena enostransko odločiti, da ne bo plačala celote ali dela dolga, ker je soočena z resnimi težavami pri financiranju, v zakonodajo Unije. Čeprav je glede tega res, da iz besedila te določbe ne izhaja, da je njeno področje uporabe nujno omejeno na sprejetje ukrepov Sveta v primeru nastanka resnih težav pri oskrbi z nekaterimi izdelki, zlasti na področju energetike, duh solidarnosti med državami članicami, ki mora v smislu navedene določbe voditi Svet pri sprejemanju ukrepov, ki ustrezajo gospodarskim razmeram, kaže na to, da ti ukrepi temeljijo na pomoči med državami članicami.

Poleg tega sprejetje takega načela stanja nuje očitno ne spada niti med ukrepe finančne pomoči, ki jih Svet lahko sprejme na podlagi člena 122(2) PDEU. Namreč čeprav ta določba Uniji omogoča, da pod določenimi pogoji državi članici odobri ad hoc finančno pomoč, pa ta določba ne more upravičiti, da se v zakonodajo vključi mehanizem odpisa dolga in to vsaj iz razlogov splošnosti in stalnosti takega mehanizma.

Ker se poleg tega člen 122 PDEU nanaša le na finančno pomoč, ki jo dodeli Unija, ne pa na finančno pomoč, ki bi jo dodelile države članice, sprejetje načela stanja nuje – ob predpostavki, da to načelo lahko spada pod pojem finančne pomoči v smislu navedene določbe – ne more spadati med ukrepe pomoči, ki jih Unija dodeli na podlagi zgoraj navedene določbe, zlasti zato, ker se sprejetje takega načela ne bi nanašalo le na dolg države članice do Unije, temveč tudi na dolg, ki je državi članici nastal v razmerju do drugih pravnih ali fizičnih oseb, javnega ali zasebnega prava, taki položaji pa očitno ne spadajo na področje uporabe zadevne določbe.

(Glej točke 42, 43 in od 48 do 50.)

6.      Vloga Unije na področju ekonomske politike je omejena na sprejetje ukrepov usklajevanja. V zvezi s tem pa bi sprejetje zakonodajnega akta, na podlagi katerega bi bilo državi članici dopuščeno, da ne vrne dolga – kar še zdaleč ne spada pod pojem smernic ekonomske politike v smislu člena 136(1)(b) PDEU – v resnici vodilo v to, da bi bila svobodna volja pogodbenih strank nadomeščena z zakonodajnim mehanizmom enostranskega izbrisa javnega dolga, česar pa ta določba očitno ne omogoča.

(Glej točko 58.)

7.      Zavrnitev vključitve načela stanja nuje, v skladu s katerim bi bila država članica upravičena enostransko odločiti, da ne bo plačala celote ali dela dolga, ker je soočena z resnimi težavami pri financiranju, v zakonodajo Unije ni v nasprotju s solidarnostno klavzulo iz člena 222 PDEU, vsaj zato, ker se ta klavzula očitno ne nanaša niti na ekonomsko in monetarno politiko niti na gospodarski položaj ali proračunske težave držav članic.

(Glej točko 60.)

8.      Tudi če se predpostavi obstoj pravila mednarodnega prava, ki določa načelo stanja nuje, v skladu s katerim bi bilo državi članici dovoljeno, da v izjemnih okoliščinah ne poplača javnega dolga, zgolj obstoj takega načela v mednarodnem pravu ne bi zadostoval za utemeljitev zakonodajnega predloga Komisije, ker ji s Pogodbama v zvezi s tem ni podeljena nikakršna pristojnost.

(Glej točko 65.)