SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 15. julija 2015(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trgi toplotnih stabilizatorjev – Odločba o ugotovitvi kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Kršitev, ki jo je storila skupna hčerinska družba – Globe – Solidarna odgovornost hčerinske družbe in matičnih družb – Desetletni zastaralni rok za eno od matičnih družb – Sklep o ponovnem sprejetju – Zmanjšanje globe za eno od matičnih družb – Naložitev obveznosti plačila zmanjšanega zneska hčerinski družbi in drugi matični družbi – Pravica do obrambe“
V zadevi T‑485/11,
Akzo Nobel NV s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska),
Akcros Chemicals Ltd s sedežem v Warwickshiru (Združeno kraljestvo),
ki ju zastopata C. Swaak in R. Wesseling, odvetnika,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala F. Ronkes Agerbeek in J. Bourke, nato Ronkes Agerbeek in P. Van Nuffel, agenti, skupaj z J. Holmesom, barrister,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti Sklepa Komisije z dne 30. junija 2011, s katerim je bila spremenjena Odločba Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji), v delu, v katerem je bil naslovljen na družbi Akzo Nobel in Akcros Chemicals, ali, podredno, predloga za zmanjšanje naloženih glob,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in V. Kreuschitz, sodnik,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. septembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Ta spor se nanaša na Sklep Komisije z dne 30. junija 2011 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki v delu, v katerem je bil naslovljen na družbi Akzo Nobel NV in Akcros Chemicals Ltd, tožeči stranki, spreminja Odločbo Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) (v nadaljevanju: prva odločba).
[…]
Postopek in predlogi strank
35 Tožeči stranki sta 12. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo zoper izpodbijani sklep.
[…]
56 Tožeči stranki v obravnavani zadevi Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– primarno, izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– podredno, zmanjša globi, ki sta jima bili naloženi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
57 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
58 Tožeči stranki v utemeljitev tožbe navajata tri tožbene razloge.
59 Tožeči stranki s tretjim tožbenim razlogom trdita, da je Komisija kršila njuno pravico do obrambe s tem, da jima pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni poslala novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, kot bi to morala storiti.
[…]
66 Glede tega je treba najprej opozoriti, da je pravica do izjave, ki je bistveni sestavni del pravice do obrambe, splošno načelo prava Evropske unije, ki ga je treba spoštovati v vseh postopkih, tudi upravnih, predvsem če lahko ti pripeljejo do naložitve sankcij, zlasti glob, in da to načelo med drugim zahteva, da je imelo zainteresirano podjetje med upravnim postopkom možnost učinkovito predstaviti svoje stališče (glej v tem smislu sodbe z dne 13. februarja 1979, Hoffmann-La Roche/Komisija, 85/76, Recueil, EU:C:1979:36, točka 9; z dne 7. junija 1983, Musique Diffusion française in drugi/Komisija, od 100/80 do 103/80, EU:C:1983:158, in z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točke od 64 do 66).
67 Člen 27(1) Uredbe št. 1/2003 izraža to načelo, ker določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno opredeljeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, zato da se lahko zadevne stranke dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija, in z dokazi, ki jih ima ta na voljo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, EU:C:2002:582, točki 315 in 316, in zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi/Komisija, EU:C:2004:6, točki 66 in 67).
68 Poleg tega spoštovanje pravice do obrambe zahteva zlasti, da se podjetju, ki je predmet preiskave, v upravnem postopku omogoči, da učinkovito predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe (zgoraj v točki 66 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi/Komisija, EU:C:1983:158, točka 10; sodbi z dne 25. januarja 2007, Dalmine/Komisija, C‑407/04 P, ZOdl., EU:C:2007:53, točka 44, in z dne 10. maja 2007, SGL Carbon/Komisija, C‑328/05 P, ZOdl., EU:C:2007:277, točka 71).
69 V okoliščinah obravnavane zadeve – in ne glede na vprašanje, ali bi morala Komisija tožečima strankama poslati novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pred sprejetjem izpodbijanega sklepa – je treba ugotoviti, da je Komisija v dopisih in elektronskem sporočilu, ki so omenjeni zgoraj v točkah od 20 do 22 in 25, tožeči stranki pozvala, naj predstavita svoji stališči.
70 Vendar sta imeli tožeči stranki za to po prejetih dopisih Komisije na voljo zgolj štiri delovne dni, in sicer od srede 1. junija do ponedeljka 6. junija 2011, po prejetem elektronskem sporočilu Komisije pa tri delovne dni, in sicer od srede 15. junija do petka 17. junija 2011.
71 S tako kratkimi roki pa ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravice do obrambe.
72 Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, v katerem sta tožeči stranki zadostno dokazali, da bi brez te procesne napake, torej če bi imeli na voljo zadosten rok za predstavitev stališč, lahko bolje pripravili obrambo, ne pa, da bi bila vsebina izpodbijanega sklepa brez te napake drugačna (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2013, Fluorsid in Minmet/Komisija, T‑404/08, ZOdl., EU:T:2013:321, točka 110 in navedena sodna praksa), pri čemer je treba pojasniti, da je treba v ta namen upoštevati čas, ko je potekal upravni postopek, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, torej čas pred dnem sprejetja izpodbijanega sklepa, ki je 30. junij 2011 (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2006, Archer Daniels Midland/Komisija, T‑329/01, ZOdl., EU:T:2006:268, točka 377).
73 Glede tega je treba na prvem mestu poudariti, da je bilo v času upravnega postopka, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, mogoče razpravljati o vprašanju, kakšne obveznosti je imela Komisija v zvezi z razmerji solidarnosti med družbami, solidarnimi dolžnicami, ki so tvorile eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU.
74 Splošno sodišče je namreč s sodbo z dne 3. marca 2011, torej manj kot štiri mesece pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, razsodilo, da je v izključni pristojnosti Komisije, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 vsaki od družb, ki so spadale v isto podjetje, v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, določi lastni delež, in da te naloge ni mogoče prepustiti nacionalnim sodiščem (sodba z dne 3. marca 2011, Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija, od T‑122/07 do T‑124/07, ZOdl., EU:T:2011:70, točka 157).
75 O tem vprašanju bi bilo v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, mogoče razpravljati še toliko bolj, ker je Sodišče zgoraj v točki 74 navedeno sodbo Siemens in VA Tech Transmission & Distribution/Komisija (EU:T:2011:70) pozneje razveljavilo, saj je razsodilo, da so za razdelitev globe med solidarnimi dolžniki pristojna zgolj nacionalna sodišča (zgoraj v točki 42 navedena sodba Siemens, EU:C:2014:256, točka 62).
76 Tako bi tožeči stranki med upravnim postopkom, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, in torej pred razglasitvijo zgoraj v točki 42 navedene sodbe Siemens (EU:C:2014:256) lahko zatrjevali, da sta upravičeni do zmanjšanja globe družbe Elementis, s katero sta bili solidarno obsojeni za kršitev, ki jo je storil partnerski podjem Akcros, ker so v času kršitve skupaj tvorile podjetje v smislu člena 101 PDEU.
77 Zato bi si tožeči stranki v času upravnega postopka, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, lahko zagotovili boljšo obrambo, če bi imeli zadosten rok za predstavitev svojega stališča.
78 Na drugem mestu, ni sporno, da je Komisija v izpodbijanem sklepu nameravala upoštevati posledice zgoraj v točki 21 navedene sodbe ArcelorMittal (EU:C:2011:190).
79 Tako je Komisija v izpodbijanem sklepu menila, da zadržanje zastaranja v zvezi s tožečima strankama ni veljalo erga omnes, ampak zgolj inter partes, kar v okoliščinah obravnavane zadeve pomeni, da navedeno zadržanje ni veljalo za družbo Elementis.
80 Vendar je treba po eni strani opozoriti, da se je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 21 navedena sodba ArcelorMittal (EU:C:2011:190), izreklo glede učinkov inter partes zadržanja zastaranja v zvezi z različnimi podjetji v smislu člena 101 PDEU, ki so sodelovala pri isti kršitvi (zgoraj v točki 21 navedena sodba ArcelorMittal, EU:C:2011:190, točka 148).
81 Po drugi strani so družba Elementis in tožeči stranki v drugem obdobju kršitev tvorile eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU, kot je bilo razsojeno v točki 405 sodbe, ki je bila razglašena tega dne v zadevi T‑47/10.
82 Tako je treba – ne glede na vprašanje, ali je Komisija rešitev, ki jo je dognalo Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 21 navedena sodba ArcelorMittal (EU:C:2011:190), ki se je nanašala na različna podjetja, ki so sodelovala pri isti kršitvi, lahko upravičeno razširila na položaj, kakršen je v obravnavani zadevi, ki se nanaša na različne družbe, ki so tvorile eno samo podjetje v drugem obdobju kršitev – ugotoviti, da bi si tožeči stranki zlasti glede tega vprašanja v času upravnega postopka, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa, lahko zagotovili boljšo obrambo, če bi imeli zadosten rok za predstavitev svojega stališča.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije z dne 30. junija 2011, s katerim je bila spremenjena Odločba Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji), se razglasi za ničen.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 2015.
Podpisi