SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(sodnik posameznik)

z dne 21. septembra 2015

Zadeva F‑72/11

Anastasios Anagnostu in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalni obdobji 2010 in 2011 – Referenčni množitelji – Člen 6(2) Kadrovskih predpisov – Prehodni ukrepi za obdobje med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2011 – Člen 9 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Splošne določbe za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov – Določitev pragov za napredovanje – Nevpis na seznam uradnikov, ki so napredovali – Pravni interes“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero A. Anagnostu in 24 drugih tožečih strank predvsem predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločb organa Evropske komisije za imenovanja (v nadaljevanju: OI) o določitvi pragov za napredovanje v naziva AD 13 in AD 14 za napredovalni obdobji 2010 in 2011, ter, drugič, razglasitev ničnosti seznama uradnikov, ki so napredovali v naziva AD 13 in AD 14, za napredovalno obdobje 2010 in razglasitev ničnosti implicitne odločbe OI Komisije o zavrnitvi napredovanja večjega števila drugih uradnikov v naziva AD 13 ali AD 14.

Odločitev: Odločbe Evropske komisije z dne 26. novembra 2010, da A. Antoulas, D. Bruni, D. Nicolaidou-Kallergis in A. Xanthopoulos ne napredujejo, se razglasijo za nične. V preostalem se tožba zavrne. Evropska komisija nosi štiri petindvajsetine svojih stroškov in štiri petindvajsetine stroškov tožečih strank. Tožeče stranke razen A. Antoulasa, D. Bruni, D. Nicolaidou-Kallergis in A. Xanthopoulosa nosijo enaindvajset petindvajsetin svojih stroškov in enaindvajset petindvajsetin stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o določitvi pragov za napredovanje – Pripravljalni akt – Izključitev – Akt, ki ga je mogoče posredno izpodbijati v okviru ničnostne tožbe zoper odločbo o določitvi seznama uradnikov, ki napredujejo

(Kadrovski predpisi, člena 45 in 90(2))

2.      Tožbe uradnikov – Pravni interes – Referenčni množitelji – Odločba o določitvi pragov za napredovanje – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi napredovanja – Nujnost, da se dokaže, da je mogoče doseči prag za napredovanje – Neobstoj očitkov, ki se osebno nanašajo na zadevno osebo

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

1.      Akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo, so samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. Kar zadeva akte ali odločbe, ki nastajajo v več fazah, zlasti med notranjim postopkom – kot je ta v zvezi s postopkom na področju napredovanj, določen s splošnimi določbami za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov – so izpodbojni akti samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka. Nasprotno, vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo, ne posegajo v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in jih je mogoče izpodbijati le posredno v tožbi zoper izpodbojne akte.

Določitev pragov za napredovanje – naj gre za okvirne ali dokončne pragove – je le ena zaporedna faza postopka napredovanja, ki se zaključi z objavo seznama uradnikov, ki so v napredovalnem obdobju napredovali. Pravni položaj uradnikov, ki lahko napredujejo, pa je lahko prizadet šele ob objavi tega seznama. Iz tega izhaja, da so odločbe o določitvi pragov za napredovanje pripravljalni akti za odločbo organa za imenovanja o določitvi seznama uradnikov, ki napredujejo.

Čeprav zoper take pripravljalne akte ni mogoče vložiti samostojne ničnostne tožbe, pa je njihovo zakonitost vseeno mogoče izpodbijati v okviru tožbe, vložene zoper končno odločbo.

Zato je predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločb o določitvi pragov za napredovanje, nedopusten.

(Glej točke od 38 do 42.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodbe z dne 9. marca 2000, Vicente Nuñez/Komisija, T‑10/99, EU:T:2000:60, točka 28; z dne 5. marca 2003, Staelen/Parlament, T‑24/01, EU:T:2003:52, točki 32 in 33 ter navedena sodna praksa; z dne 19. marca 2003, Tsarnavas/Komisija, od T‑188/01 do T‑190/01, EU:T:2003:77, točka 73 in navedena sodna praksa, ter z dne 3. maja 2007, Crespinet/Komisija, T‑261/04, EU:T:2007:122, točka 42 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: sklep z dne 13. decembra 2006, Aimi in drugi/Komisija, F‑47/06, EU:F:2006:134, točka 64.

2.      Uradnik ni upravičen delovati v interesu prava ali institucij in lahko v utemeljitev ničnostne tožbe uveljavlja le očitke, ki se nanašajo nanj osebno. Da pa bi uradnik dokazal interes za razglasitev ničnosti odločbe o njegovem nenapredovanju, ker se stopnja napredovanja, ki se domnevno uporablja v zadevnem nazivu, ni upoštevala, mora dokazati, da ob upoštevanju njegovega osebnega položaja in zlasti skupnega števila točk za napredovanje, ki jih je zbral, ni izključeno, da bi lahko dosegel prag za napredovanje, če bi se uporabila zgoraj navedena stopnja napredovanja.

Vendar je vsako napredovalno obdobje nujno neodvisno od predhodnih ali prihodnjih napredovalnih obdobij, saj so uradniki, katerih uspešnost je treba primerjati, in merila, določena za to primerjavo, v vsakem napredovalnem obdobju drugačni. Zato sama okoliščina, da nenapredovanje večjega števila uradnikov v zadevne nazive v zadevnem napredovalnem obdobju lahko vpliva na položaj tožečih strank na seznamih uspešnosti za zadevne nazive v naslednjih napredovalnih obdobjih in torej odloži njihovo napredovanje, na njihov pravni položaj ne vpliva neposredno in nemudoma.

(Glej točke 56, 57 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodbi z dne 24. aprila 2009, Sanchez Ferriz in drugi/Komisija, T‑492/07 P, EU:T:2009:116, točki 26 in 39 ter navedena sodna praksa, in z dne 16. oktobra 2014, Schönberger/Računsko sodišče, T‑26/14 P, EU:T:2014:887, točka 39.