SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 8. julija 2008(*)

„Nepogodbena odgovornost – Javni uslužbenci – Preiskave OLAF – Zadeva ‚Eurostat‘ – Pošiljanje informacij nacionalnim sodnim organom o dejstvih, ki bi lahko vodila do kazenskega pregona – Neobstoj predhodnih informacij zadevnih uradnikov in nadzornega odbora OLAF – Odtekanje informacij v javnost – Razkritje s strani OLAF in Komisije – Kršitev domneve nedolžnosti – Nepremoženjska škoda – Vzročna zveza“

V zadevi T-48/05,

Yves Franchet, nekdanji uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Nici (Francija),

Daniel Byk, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Luxembourgu (Luksemburg),

ki ju zastopata G. Vandersanden in L. Levi, odvetnika,

tožeči stranki,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa J.‑F. Pasquier, zastopnik,

tožena stranka,

katere predmet je zahteva za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi nastala zaradi domnevnih napak Komisije in OLAF pri preiskavah v zadevi ,,Eurostat“,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),

v sestavi M. Jaeger, predsednik, V. Tiili (poročevalka) in T. Tchipev, sodniki,

sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. oktobra 2007,

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Urad za boj proti goljufijam (OLAF), ustanovljen z Odločbo Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom z dne 28. aprila 1999 (UL L 136, str. 20), je odgovoren zlasti za izvajanje notranjih upravnih preiskav, ki so namenjene preiskovanju težjih dejanj v zvezi z opravljanjem poklicnega dela, ki lahko pomenijo kršitev obveznosti uradnikov in uslužbencev Skupnosti, pri katerih obstaja možnost uvedbe disciplinskega in, v določenih primerih, kazenskega pregona.

2        Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF (UL L 136, str. 1), ureja vse inšpekcije, preglede in druge ukrepe, ki jih izvajajo uslužbenci OLAF pri opravljanju delovnih nalog. Preiskave, ki jih izvaja OLAF, so sestavljene iz „zunanjih“ preiskav, torej zunaj institucij Skupnosti, in iz „notranjih“ preiskav, torej znotraj institucij.

3        V uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1073/1999 je določeno:

„ker je treba te preiskave izvajati v skladu s Pogodbo in zlasti s Protokolom o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, ob upoštevanju Kadrovskih predpisov za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti […] ter v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načelo poštenosti, pravice vpletenih oseb, da izrazijo svoje mnenje o dejstvih, ki jih zadevajo, in načela, da lahko ugotovitve preiskave temeljijo izključno na dejstvih z dokazno vrednostjo; ker morajo v ta namen institucije, organi, uradi in agencije določiti pogoje za izvajanje takšnih notranjih preiskav; ker je zato treba Kadrovske predpise spremeniti, da bi opredelili pravice in obveznosti uradnikov in drugih uslužbencev v zvezi z notranjimi preiskavami“.

4        V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 1073/1999 je določeno:

„ker so pristojni nacionalni organi ali institucije, organi, uradi ali agencije tisti, ki določijo, kakšni ukrepi se morajo po končani preiskavi sprejeti na podlagi poročila, ki ga pripravi [OLAF]; ker je kljub temu direktor [OLAF] dolžan pravosodnim organom države članice takoj poslati podatke, ki jih [OLAF] pridobi med notranjo preiskavo, o okoliščinah, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek“.

5        Člen 4 Uredbe št. 1073/1999 se glasi:

„Notranje preiskave

1.      [OLAF] opravlja upravne preiskave v institucijah, organih, uradih in agencijah […] na področjih iz člena 1.

Te notranje preiskave se izvajajo po pravilih iz Pogodb, zlasti Protokola o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, in ob ustreznem upoštevanju Kadrovskih predpisov pod pogoji in v skladu s postopki, predvidenimi v tej uredbi in v sklepih, ki jih sprejme vsaka institucija, organ, urad in agencija. Institucije se med seboj posvetujejo o pravilih, ki jih določijo s temi sklepi.

[…]

5.      Če se pri preiskavah pokaže morebitna osebna vpletenost člana, vodstva, uradnika ali drugega uslužbenca, mora biti o tem obveščena institucija, organ, urad ali agencija, ki ji pripada.

Kjer je zaradi preiskave potrebna popolna zaupnost ali uporaba preiskovalnih sredstev, ki spadajo v pristojnost nacionalne sodne oblasti, se lahko razkritje takšnih podatkov začasno odloži.

[…]“

6        V skladu s členom 6(5) Uredbe št. 1073/1999:

„Trajanje preiskav mora biti sorazmerno okoliščinam in kompleksnosti primera.“

7        Člen 8 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Zaupnost in varstvo podatkov“ se glasi:

„1.      Podatki v kakršnikoli obliki, pridobljeni med zunanjo preiskavo, se varujejo v skladu z ustreznimi določbami.

2.      Podatki v kakršnikoli obliki, poslani ali dobljeni med notranjimi preiskavami, se obravnavajo kot poslovna skrivnost in se varujejo v skladu z določbami, ki veljajo za institucije Evropskih skupnosti.

Takšnih podatkov se ne sme pošiljati drugim osebam kakor osebam v institucijah Evropskih skupnosti ali držav članic, katerih funkcija zahteva poznavanje teh podatkov, niti se ne smejo uporabljati v druge namene kakor za preprečevanje goljufij, korupcije ali drugih nezakonitih dejanj.

3.      Direktor zagotovi, da uslužbenci [OLAF] in druge osebe pod njegovim nadzorom upoštevajo predpise Skupnosti in nacionalne predpise o varstvu osebnih podatkov, zlasti tiste iz Direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takšnih podatkov [UL L 281, str. 31].

4.      Direktor [OLAF] in člani nadzornega odbora iz člena 11 zagotovijo, da se uporablja ta člen, pa tudi člena 286 [ES] in 287 [ES].“

8        V členu 9 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Poročilo o opravljeni preiskavi in sprejeti ukrepi po zaključku preiskave“ je določeno:

„1.      Po zaključku preiskave, ki jo izvede [OLAF], ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja [OLAF] o ukrepih, ki jih je treba sprejeti.

2.      Pri pripravi takšnih poročil se morajo upoštevati postopkovne zahteve, določene v nacionalni zakonodaji posamezne države članice. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna.

3.      Poročila, pripravljena po opravljeni zunanji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo pristojnim organom zadevnih držav članic v skladu s pravili, ki veljajo za zunanje preiskave.

4.      Poročila, pripravljena po opravljeni notranji preiskavi, in vsi koristni dokumenti v zvezi s preiskavo se pošljejo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji. Institucija, organ, urad ali agencija na podlagi notranje preiskave sproži ustrezne postopke, predvsem disciplinske ali sodne, kakor zahtevajo rezultati teh preiskav, in o tem poroča direktorju [OLAF] v roku, ki ga ta določi v ugotovitvah na koncu poročila.“

9        V členu 10 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Podatki, ki jih pošilja [OLAF]“, je določeno:

„1.      [OLAF] lahko kadarkoli pošlje pristojnim organom zadevne države članice podatke, ki jih je pridobil med zunanjo preiskavo, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe in na določbe Uredbe (Euratom, ES) št. 2185/96.

2.      Direktor [OLAF] pošlje pravosodnim organom države članice podatke, ki jih je [OLAF] pridobil med notranjo preiskavo zadev, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe. Ob upoštevanju zahtev preiskave o tem hkrati obvesti tudi zadevno državo članico.

3.      [OLAF] lahko kadarkoli pošlje instituciji, organu, uradu ali agenciji podatke, ki jih je pridobil med notranjo preiskavo, brez vpliva na člena 8 in 9 te uredbe.“

10      V členu 11 Uredbe št. 1073/1999 z naslovom „Nadzorni odbor“ je določeno:

„1.      Nadzorni odbor krepi neodvisnost [OLAF] z rednim nadzorom in spremljanjem izvajanja preiskovalne funkcije.

Na zahtevo direktorja ali na svojo pobudo odbor izdaja direktorju mnenja o delu [OLAF], vendar se na noben način ne vmešava v izvajanje preiskav v teku.

[…]

7.      Direktor vsako leto pošlje nadzornemu odboru program dejavnosti [OLAF] iz člena 1 te uredbe. Direktor odbor redno obvešča o delu [OLAF], o preiskavah, rezultatih preiskav in sprejetih ukrepih na podlagi teh rezultatov. Če preiskava traja več kakor devet mesecev, direktor obvesti nadzorni odbor o razlogih, zaradi katerih še ni bilo mogoče končati preiskave, in o pričakovanem roku njenega zaključka. Direktor obvesti odbor o primerih, ko zadevna institucija, organ, agencija ali urad ne upošteva priporočil urada. Direktor obvesti odbor o primerih, ki zahtevajo, da se podatki pošljejo pravosodnim organom države članice.

[…]“

11      V drugem in tretjem pododstavku člena 12(3) Uredbe št. 1073/1999 je določeno:

„Direktor Evropskemu parlamentu, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču redno poroča o ugotovitvah preiskav, ki jih izvaja [OLAF], pri čemer mora spoštovati zaupnost teh preiskav, zakonite pravice vpletenih oseb in po potrebi nacionalne določbe, ki veljajo za sodne postopke.

Zgornje institucije zagotovijo spoštovanje zaupnosti preiskav, ki jih vodi [OLAF], ter zakonite pravice vpletenih oseb in, če se uvede sodni postopek, spoštovanje vseh nacionalnih določb, ki veljajo za takšne postopke.“

12      V členu 4 Sklepa Komisije 1999/396/ ES, ESPJ, Euratom z dne 2. junija 1999 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti (UL L 149, str. 57) so določeni načini za obveščanje zainteresiranih strani z naslednjimi besedami:

„O vsaki možni osebni vpletenosti člana, uradnika ali uslužbenca Komisije je treba zainteresirano stran takoj obvestiti, pod pogojem, da to ne ogrozi preiskave. V nobenem primeru se ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati člana, uradnika ali uslužbenca Komisije, ne da bi zainteresirana stran imela možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanjo.

V primerih, ko se zaradi preiskovanja zahtevajo popolna tajnost in uporaba preiskovalnih postopkov, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa, se lahko obveznost, da je treba člana, uradnika ali uslužbenca Komisije pozvati, naj izrazi svoja stališča, odloži v soglasju s predsednikom ali generalnim sekretarjem Komisije.“

13      V skladu s členom 2 Poslovnika Nadzornega odbora OLAF (UL 2000, L 41, str. 12) z naslovom „Spoštovanje zakonitosti“:

„Odbor zagotovi, da se dejavnosti OLAF izvajajo v popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v skladu s pogodbami in sekundarnim pravom, predvsem s Protokolom o privilegijih in imunitetah in s Kadrovskimi predpisi za uradnike.“

14      V skladu s členom 14, odstavek 1 do 3, Poslovnika Nadzornega odbora OLAF:

„1.      Sestanki Nadzornega odbora niso javni. Njegovi sklepi in dokumenti vseh vrst, ki so pripeljali do teh sklepov, so zaupni, razen če Nadzorni odbor ne odloči drugače.

2.      V zvezi z dokumenti in podatki, ki jih predstavi direktor OLAF, veljajo določbe o zaupnosti iz člena 287 [ES].

3.      Nadzorni odbor odloča na podlagi dokumentov in osnutkov mnenj, poročil in sklepov.“

15      V členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), podpisane v Rimu 4. novembra 1950, o pravici do poštenega sojenja, je določeno:

„[…]

2.      Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

3.      Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

(a)      da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni;

(b)      da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;

[…]“

16      V Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašeni 7. decembra 2000 v Nici (UL 2000, C 364, str. 1, v nadaljevanju : Listina), je določeno:

„Člen 41

Pravica do dobrega upravljanja

1.      Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

2.      Ta pravica vključuje predvsem:

–        pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;

–        pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti;

–        obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.

3.      Vsakdo ima pravico, da mu Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

[…]

Člen 48

Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe

1.      Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.

2.      Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“

 Dejansko stanje spora

17      Tožeči stranki, Yves Franchet in Daniel Byk sta nekdanja generalni direktor oziroma direktor Eurostata (statističnega urada Evropskih skupnosti).

18      Več notranjih revizij Eurostata je pokazalo na morebitne nepravilnosti v finančnem poslovodenju. Zato je OLAF uvedel več preiskav, med drugim glede pogodb, ki jih je Eurostat sklenil z družbami Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire ter glede finančnih pomoči, ki so bile tem dodeljene.

19      OLAF je luksemburškim pravosodnim organom 4. julija 2002 poslal spis o preiskavi glede družbe Eurocost in drug spis o preiskavi družbe Eurogramme.

20      Y. Franchet je 13. novembra 2002 generalnemu direktorju OLAF poslal dopis, ki se glasi:

„[…]

Od COCOBU sem izvedel, da ste jim dali informacije o spisih, ki ste jih poslali luksemburškim pravosodnim organom, informacije, ki jih jaz nimam; v reviji Stern berem, da ste pri Eurostatu ugotovili „celo vrsto primerov“, o katerih mi vaše službe niso sporočile ničesar.

[…]“

21      Parlament je 13. marca 2003 sprejel resolucijo o zadevi Eurostat.

22      Generalni direktor OLAF je 19. marca 2003 francoskim pravosodnim organom poslal dopis o zadevi „Pošiljanje informacij o dejstvih, za katera se lahko dobi kazensko kvalifikacijo CMS št. IO/2002/0510 − Eurostat/Datashop/Planistat“ (v nadaljevanju: dopis z dne 19. marca 2003), kateremu je bila priložena zabeležka dveh preiskovalcev OLAF, ki je bila istega dne poslana generalnemu direktorju OLAF in katere zadeva je bila „Ovadba dejstev, ki bi lahko imela kazensko kvalifikacijo CMS št. IO/2002/0510 − Eurostat/Datashop/Planistat“ (v nadaljevanju: zabeležka z dne 19. marca 2003).

23      Generalni direktor OLAF je 3. aprila 2003 generalnemu sekretarju Komisije poslal sestavljeno poročilo o tekočih preiskavah o Eurostatu.

24      Tožeči stranki sta 19. maja 2003 Komisijo zaprosili za „pomoč v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov za ohranitev [njunega] ugleda in [njune] pravice do obrambe proti avtorjem in tistim, ki širijo te lažnive informacije“, ter da se ju razreši dolžnosti, da bi si lahko zagotovila obrambo.

25      Tožeči stranki sta bili 21. maja 2003 na lasten predlog razporejeni na drugo delovno mesto.

26      Tožeči stranki sta 26. maja 2003 generalnemu direktorju OLAF poslali dva dopisa in predvsem zahtevali, da se ju seznani „kar se da hitro o očitkih in obtožbah OLAF“ proti njima, da bi si zagotovili spoštovanje pravice do obrambe med zaslišanji, določenimi za konec junija 2003. Tako sta zahtevali dostop do celotnega spisa. Poudarili sta, da nista bili niti obveščeni niti zaslišani, preden so bili spisi posredovani državnim pravosodnim organom. Poleg tega sta navedli, da „se zdi tudi očitno, da je OLAF vir, od koder so uhajale zaupne informacije v tisk, in da je bilo v tem primeru uhajanje prostovoljno organizirano v okviru obrekovanja in obtoževanja Eurostata ali celo drugih oseb na visokih položajih v Komisiji.“

27      Istega dne sta tožeči stranki dva dopisa poslali tudi Nadzornemu odboru OLAF in ga obvestili, da sta v tisku zasledili, da je OLAF državnim pravosodnim organom predložil spis z obtožbami, ki se nanašajo na „kršitve zlorabe zaupanja, prikrivanja zaupanja in ustanovitve hudodelske združbe“, da ju OLAF ni nikoli zaslišal in da je prišlo do uhajanja informacij. Od Nadzornega odbora sta zahtevali, da „izrazi mnenje o nedopustnem obnašanju OLAF, ki je ta uhajanja organiziral sam ali pa ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi to preprečil, ter je tako v celoti odgovoren zanje […] in da od OLAF zahteva, da se odslej v celoti zagotovi spoštovanje njunih temeljnih pravic“.

28      Tožeči stranki sta 26. maja 2003 poslali še dva dopisa, in sicer generalnemu sekretarju Komisije in enemu od njenih generalnih direktorjev, ter od Komisije zahtevali, naj opredeli vsebino pomoči, na katero je pristala, da se jima odobri. Zahtevali sta tudi, da se jima omogoči vpogled v listine spisa OLAF, ki ga ima morebiti Komisija na voljo.

29      Tožeči stranki sta se 5. junija 2003 obrnili na generalnega direktorja OLAF in ga zaprosili za dostop do spisa še pred predvidenimi zaslišanji konec junija 2003.

30      Komisija je 11. junija 2003 naročila notranji revizijski službi (NRS), da v okviru postopka razrešnice preuči pogodbe, ki jih sklenil Eurostat, in finančne pomoči, ki jih je dodelil. NRS je pripravila tri poročila, prvo z dne 7. julija, drugo z dne 24. septembra in tretje z dne 22. oktobra 2003.

31      Junija in julija 2003 je zasedal Odbor za proračunski nadzor Parlamenta (COCOBU) in izmenjal mnenja o spisu Eurostat predvsem z določenimi člani Komisije.

32      Tožeči stranki sta se 18. junija 2003 ponovno obrnili na generalnega direktorja OLAF in poudarili, da „pravica do zaslišanja predvideva, da je zainteresirana stran obveščena o očitkih, ki se ji očitajo, in da ima dostop do spisa“, ter navedli, da zaslišanja, predvidena konec junija, torej ne morejo biti v skladu s predpisi. Ugotovili sta, da „[t]akoj ko bo zagotovljen dostop do spisa in ko bodo pravni zastopniki in njuni stranki imeli na voljo potreben čas za preučitev listin, bodo lahko potekala zaslišanja“.

33      Med prvim zaslišanjem na OLAF 23. junija 2003 je Y. Franchet deponiral predhodno izjavo s pravnim mnenjem glede pravice do obrambe. OLAF ga je 25. in 26. junija 2003 zaslišal v zvezi s spisom Eurocost. 26. in 27. junija 2003 je bil zaslišan v zvezi s spisoma Datashop in Planistat, 2. julija 2003 pa v zvezi s spisom CESD Communautaire.

34      Vodja oddelka na Generalnem sekretariatu Komisije M. P. je 1. julija 2003 poslal članom Komisije zabeležko o seji COCOBU in o izmenjavi mnenj z generalnim sekretarjem Komisije in generalnim direktorjem OLAF dne 30. junija 2003.

35      OLAF je v zvezi s spisoma Datashop in Planistat 3. in 4. julija 2003 zaslišal D. Byka. D. Byk je tudi deponiral predhodno izjavo s pravnim mnenjem o pravici do obrambe.

36      Komisija je 9. julija 2003 začela disciplinski postopek proti tožečima strankama. Ta postopek je bil takoj prekinjen, ker je še vedno potekala preiskava OLAF. Komisija je vzpostavila tudi multidisciplinarno delovno skupino, imenovano „task-force“ (v nadaljevanju: task-force).

37      Istega dne je Komisija objavila sporočilo za javnost z naslovom „Komisija sprejema ukrepe v zvezi s finančnimi poneverbami pri Eurostatu“ (IP/03/979).

38      Tožeči stranki sta 17. julija 2003 poslali dopise predsedniku Komisije in ga obvestili o svojem položaju.

39      Tožeči stranki sta 22. julija 2003 poslali Komisiji dopis z obrazložitvijo napak, ki jih je Komisija domnevno naredila in za katere je prevzela odgovornost. Od Komisije sta zahtevali tudi, da jima posreduje dokumente, navedene v sklepih o uvedbi disciplinskih postopkov.

40      Zapisniki zaslišanja tožečih strank konec junija in začetek julija so bili sestavljeni 11. avgusta 2003.

41      Generalni direktor OLAF je 24. septembra 2003 predsedniku Komisije posredoval „povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat“. Glede na spremno opombo „se to sestavljeno poročilo nikakor ne more šteti kot končno poročilo o preiskavi v smislu Uredbe št. 1073/1999“ in „njegov edini namen je predstaviti glavne ugotovitve, ki izhajajo iz opravljenih preiskav“.

42      Ta povzetek, ki sta mu bila priložena poročilo z naslovom „Poročilo task-force Eurostat (TFES) – Povzetek in sklepi“ in informativno obvestilo o Eurostatu, ki je temeljilo na drugem vmesnem poročilu NRS, je bil istega dne posredovan Parlamentu.

43      OLAF je 25. septembra 2003 v smislu člena 9 Uredbe št. 1073/1999 pripravil končna poročila o preiskavi v zadevah Eurocost, Datashop, Planistat in CESD Communautaire.

44      Istega dne je predsednika Komisije zaslišal COCOBU, le-ta pa je tudi govoril na konferenci predsednikov parlamentarnih skupin Parlamenta.

45      Tožeči stranki sta 25. septembra 2003 Komisiji poslali dopis, v katerem sta se sklicevali na dokumente, posredovane Parlamentu 24. septembra 2003. V tem dopisu sta menili, da „je nesprejemljivo, da se [ju] javno obtožuje, ne da bi imeli dostop do dokumentov, ki ju obtožujejo“, ter si zastavila vprašanje, „ali je normalno, da o tem, da sta [bila] obtožena zaradi različnih poneverb, ponovno izvesta iz tiska“. Poleg tega sta v tem dopisu od Komisije zahtevala, da jima posreduje ta poročila in tudi dokumente, zahtevane v dopisu z dne 22. julija 2003, in sicer:

„ –       poročilo OLAF z dne 3. aprila 2003 (004201) in zabeležki OLAF z dne 19. marca 2003 (003441 in 003440);

–        poročilo GD [,]Proračun[‘] z dne 4. julija 2003 (,DGBUDG Report – Analysis of audit reports on Eurostat systems for grants and procurement‘);

–        poročilo [NRS] Komisije z dne 7. julija 2003 (,First Interim Report – IAS examination of Eurostat contracts and grants: reportable events‘);

–        tri poročila, ki so jih pripravili [NRS], task-force in OLAF za zaslišanje [predsednika Komisije] 25. septembra 2003“.

46      Komisija je 1. oktobra 2003 sprejela sklep o reorganizaciji Eurostata, ki je začel veljati 1. novembra 2003. Odločeno je bilo, da se ukine ena direkcija in eno mesto direktorja.

47      Tožeči stranki sta 10. oktobra 2003 prejeli kopijo končnih poročil z dne 25. septembra 2003 o zadevah Eurocost, Datashop in CESD Communautaire, pa tudi kopijo treh dokumentov, navedenih v točki 42 zgoraj, ki so bili posredovani Parlamentu 24. septembra 2003. Istega dne sta prejeli dokumente, navedene v odločbah o uvedbi disciplinskih postopkov, zahtevane v dopisih z dne 22. julija in 25. septembra 2003, razen dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ker „[je šlo] za pošto, ki jo je OLAF poslal francoskim pravosodnim organom v Parizu in ker [je šlo] pri tem za sestavni del preiskave na nacionalni ravni“.

48      Tožeči stranki sta 23. oktobra 2003 vložili zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki velja za obravnavani primer, (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) za odškodnino za škodo, ki sta jo utrpeli zaradi napak Komisije, vključno s tistimi, ki jih je naredil OLAF.

49      Z odločbo z dne 10. maja 2004, ki sta jo tožeči stranki prejeli 17. maja 2004, je Organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI) to zahtevo zavrnil.

50      Tožeči stranki sta 19. maja 2004 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložili pritožbo proti odločbi z dne 10. maja 2004. Tožeči stranki sta 5. avgusta 2004 vložili dopolnilo k pritožbi.

51      Z odločbo z dne 27. oktobra 2004, o kateri sta bili tožeči stranki obveščeni z dopisom z dne 3. novembra 2004, je OPI to pritožbo izrecno zavrnil.

 Postopek in predlogi strank

52      Tožeči stranki sta vložili to tožbo z vlogo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 28. januarja 2005.

53      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (tretji senat) sklenilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje stranke postopka pozvalo, naj predložita določene dokumente in naj odgovorita na določena pisna vprašanja. Tem zahtevam so zadostile v predpisanem roku.

54      Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6. junija 2007 v skladu s členom 65(b), členom 66(1) in členom 67(3), drugi pododstavek, Poslovnika pozvalo Komisijo, naj predloži vse dokumente, predane francoskim pravosodnim organom v okviru zadeve Eurostat, ter določilo, da se teh dokumentov v tej fazi ne posreduje tožečima strankama. Tej zahtevi je bilo ugodeno.

55      Komisija je 11. junija 2007 predložila svoja stališča o odgovorih tožečih strank na vprašanja in zahteve Sodišča prve stopnje, da se predložijo dokumenti. Istega dne sta tožeči stranki predložili svoja stališča o odgovorih Komisije na navedena vprašanja in zahteve.

56      Stranke so na javni obravnavi dne 3. oktobra 2007 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje.

57      Med zaslišanjem so stranke potrdile, da od dokumentov, ki jih je predložila Komisija v pripravljalnem postopku, ki ga je odredilo Sodišče prve stopnje, tožeči stranki nimata edino prilog k zabeležki z dne 19. marca 2003, pritožbe z dne 10. julija 2003 in končnega poročila Planistat. Tožeči stranki sta se strinjali, da Sodišče prve stopnje po potrebi lahko uporabi informacije, ki jih vsebujejo ti dokumenti in o katerih nista bili obveščeni, kar je bilo zapisano v zapisniku. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je treba uporabiti samo dokumente, ki jih imata tožeči stranki.

58      Po zahtevi Sodišča prve stopnje je Komisija na obravnavi predložila zabeležko OLAF z dne 16. maja 2003. Tožeči stranki tej predložitvi nista nasprotovali, kar je bilo zapisano v zapisniku.

59      Tožeči stranki Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

–        Komisiji naloži, da jima izplača vsoto, začasno ocenjeno na 1 milijon EUR, za povračilo premoženjske in nepremoženjske škode;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

60      Komisija predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

61      V potrditev svoje odškodninske tožbe tožeči stranki navajata napake, ki sta jih naredila OLAF in Komisija, povzročitev resne premoženjske in nepremoženjske škode in neposredno vzročno zvezo med domnevnimi storjenimi napakami in škodo, ki je pri tem nastala.

62      Uvodoma Komisija nasprotuje temu, da tožeči stranki predložita določene dokumente Nadzornega odbora OLAF, priložene k tožbi.

63      Komisija meni tudi, da je odškodninska tožba delno prenagljena.

I –  Zahteva za izločitev nekaterih prilog k tožbi

A –  Trditve strank

64      Komisija zahteva, da se iz spisa izločijo nekateri dokumenti Nadzornega odbora OLAF, ki sta jih tožeči stranki predložili v podporo svoji tožbi. Gre za šest prilog k tožbi.

65      Po eni strani Komisija trdi, da so ti dokumenti notranji in da niso namenjeni temu, da postanejo javni. Po drugi strani naj bi jih tožeči stranki pridobili nezakonito in bi jih bilo zato treba, vključno s sklici in navedbami, povzetimi v tožbi, izločiti iz spisa (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1981 v zadevi Ludwigshafener Walzmühle Erling in drugi proti Svetu in Komisiji, od 197/80 do 200/80, 243/80, 245/80 in 247/80, Recueil, str. 3211, točke od 13 do 16).

66      Komisija poudarja, da tožeči stranki v podporo tožbi ne moreta predložiti notranjih zaupnih dokumentov, razen če lahko dokažeta, da sta jih pridobili na zakonit način.

67      V obravnavanem primeru naj bi bili zadevni dokumenti notranji dokumenti Nadzornega odbora OLAF in v skladu s členom 14 njegovega Poslovnika zaupni. Nadzorni odbor naj ne bi nikoli odločil, da se tem dokumentom odvzame zaupnost in da postanejo javni, niti da se posredujejo tožečima strankama v okviru njune obrambe. Ker naj bi šlo za dokumente, ki naj bi ostali samo notranji, zaradi dejstva, da nimajo oznake „zaupno“, ti dokumenti ne bi mogli izgubiti zaupnosti.

68      Po mnenju Komisije morata tožeči stranki vsekakor navesti, na kateri zakoniti način sta lahko dobili te dokumente, na primer z zahtevo za dostop do njih, ki ji je sledil pritrdilen odgovor Nadzornega odbora OLAF. Predložitev potrdil tožečih strank, da nista odtegnili, ukradli ali prestregli nobenega notranjega dokumenta sekretariata Nadzornega odbora OLAF, za kar ju Komisija nikoli ne bi obdolžila, ne bi bila dokazilo, da sta zakonito pridobili navedene dokumente.

69      Končno Komisija meni, da nobeden od teh dokumentov ne more kakor koli dokazati domnevnih napak OLAF in Komisije.

70      Tožeči stranki spodbijata zaupnost teh dokumentov in dejstvo, da naj bi jih pridobili nezakonito.

71      Tožeči stranki poudarjata, da če v spisu, kot je ta v tej zadevi, v katerem se zahteva povračilo škode, ni mogoče niti komentirati niti imeti dostopa do dokumentov, ki dejansko dokazujejo napake, ki sta jih storila OLAF in Komisija, ki so bistveni elementi za prevzem odgovornosti, je jasno, da naj bi bilo resno in dejansko kršeno celotno spoštovanje pravice do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva.

72      Tožeči stranki trdita, da zadevni dokumenti potrjujejo njuno stališče v njunih kritikah delovanja OLAF, kar je pravi razlog, zaradi katerega Komisija nasprotuje njihovi predložitvi.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

73      Komisija trdi, da so nekatere priloge k tožbi notranji zaupni dokumenti Nadzornega odbora OLAF, ki jih tožeči stranki nista pridobili zakonito. Gre za naslednje dokumente:

–        dobesedni zapis nastopa generalnega sekretarja Komisije pred Nadzornim odborom OLAF 3. septembra 2003; le-ta naj ne bi bil obveščen o snemanju njegovega nastopa in naj bi pozneje od predsednika Nadzornega odbora dobil zagotovilo, da bo dokument ostal popolnoma notranji dokument odbora in njegovega sekretariata;

–        opomba sekretariata Nadzornega odbora predsedniku in enemu od članov odbora z dne 5. marca 2003;

–        obvestilo sekretariata Nadzornega odbora njegovemu predsedniku z dne 27. maja 2003;

–        zapisnik seje Nadzornega odbora z dne 2. in 3. septembra 2003;

–        poročilo Nadzornega odbora z dne 15. januarja 2004, ki je bilo podano na zahtevo Parlamenta o vprašanjih postopka, ki so bila postavljena med skrbno presojo v zadevi Eurostat;

–        informativno obvestilo sekretariata Nadzornega odbora z dne 10. oktobra 2003 o poteku preiskav OLAF v zadevi Eurostat in njihovih posledicah na položaj OLAF.

74      Treba je poudariti, da niti morebitna zaupnost zadevnih dokumentov niti dejstvo, da so bili ti dokumenti morda pridobljeni nezakonito, ne moreta preprečiti, da bi jih obdržali v spisu.

75      Določba, ki bi izrecno določala, da se ne bi smeli upoštevati nezakonito pridobljeni dokazi, na primer ob kršitvi temeljnih pravic, namreč ne obstaja.

76      Seveda je v zgoraj navedeni sodbi v točki 65 Ludwigshafener Walzmühle Erling in drugi proti Svetu in Komisiji, na katero se sklicuje Komisija, Sodišče ugotovilo, da bi bilo treba dokument izločiti iz spisa glede na to, da obstaja dvom tako o naravi izpodbijanega dokumenta kot tudi o vprašanju, ali so ga tožeče stranke pridobile zakonito (točka 16).

77      Tako je na splošno institucija upravičena do tega, da zahteva izločitev notranjega dokumenta, če ga tisti, ki se sklicuje nanj, ni pridobil z zakonitimi sredstvi. Notranji dokument je namreč zaupen, razen če je institucija, ki ga je sestavila, privolila v razkritje.

78      Vendar v poznejši sodni praksi Sodišče ni izključilo, da se lahko v določenih primerih celo notranji dokumenti zakonito pojavijo v spisu neke zadeve (sklep Sodišča z dne 19. marca 1985 v zadevi Tordeur in drugi, 232/84, neobjavljen v ZOdl., točka 8, in sklep Sodišča z dne 15. oktobra 1986 v zadevi LAISA proti Svetu, 31/86, neobjavljen v ZOdl., točka 5). Poleg tega je Sodišče prve stopnje včasih privolilo v upoštevanje dokumente, za katere sicer ni bilo ugotovljeno, da so bili pridobljeni z zakonitimi sredstvi.

79      Tako v nekaterih okoliščinah tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da je zakonito pridobila zaupen dokument, ki ga navaja v podporo svoji trditvi. Sodišče prve stopnje je ob tehtanju interesov, ki jih je treba varovati, ocenilo, da je treba presoditi, ali posebne okoliščine, kot so odločilnost predložitve dokumenta za zagotovitev nadzora zakonitosti postopka sprejetja izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2001 v zadevi Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točki 33 in 34) ali za dokaz zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. februarja 1996 v zadevi Lopes proti Sodišču, T‑280/94, RecFP str. I-A‑77 in II‑239, točka 59) upravičujejo, da se dokument ne izloči.

80      Treba je poudariti, da je v obravnavanem primeru zaradi posebnega okvira tožbe mogoče sklepati, da je treba zadevne dokumente obdržati v spisu. Ti dokumenti so namreč potrebni za presojo o ravnanju OLAF v okviru preiskav o Eurostatu. Zato posebna narava te tožbe, v okviru katere tožeči stranki hočeta dokazati nezakonitost ravnanja OLAF, upravičuje dejstvo, da se ti dokumenti ne izločijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 79 navedeno sodbo Dunnett in drugi proti BEI, točki 33 in 34).

81      V zvezi s tem je treba opozoriti, da gre za pripravljalne dokumente Nadzornega odbora OLAF, katerega naloga je v skladu s členom 2 njegovega pravilnika paziti, „da dejavnosti OLAF potekajo v popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v skladu s pogodbami in sekundarnim pravom, posebno s Protokolom o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti ter s Kadrovskimi predpisi“, pa tudi za dobesedni zapis nastopa generalnega sekretarja Komisije pred tem odborom. Poleg tega je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki v težkem položaju, da bi dokazali morebitno nezakonito ravnanje OLAF. Končno je treba ugotoviti, da ti dokumenti utegnejo dokazati dejstva, ki jih tožeči stranki očitata OLAF, in lahko imajo določen pomen pri rešitvi tega spora.

82      Zato je treba zaradi narave zadevnih dokumentov in posebnih okoliščin spora zavrniti zahtevo za izločitev teh dokumentov.

II –  Prezgodnja tožba

A –  Trditve strank

83      Komisija trdi, da je večina trditev tožečih strank o domnevnih nepravilnostih, ki naj bi bile storjene pri postopku preiskave, prezgodnjih.

84      Komisija trdi, da se ni sklicevala na nedopustnost tožbe, ampak navaja prenagljenost tožbe, ker meni, da se po eni strani o določenih pravnih sredstvih tožečih strank v zvezi s postopkovnimi napakami, ki jih je naredila sama ali OLAF, lahko presoja samo glede na posledice, ki bi jih te napake lahko imele na morebitno prihodnjo končno odločitev v kazenskih ali disciplinskih postopkih (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, od T‑10/92 do T‑12/92 in T‑15/92, Recueil, str. II‑2667, točka 48), in da bi se po drugi strani ob predpostavki, da bi se te napake lahko očitale njej ali OLAF, presoja o utrpljeni škodi razlikovala glede na smisel kazenskih in/ali disciplinskih odločb, ki ju zadevajo. Tako naj bi bila presoja o domnevni nepremoženjski škodi povezana z njihovo stopnjo „krivde“, o posledicah napak OLAF ali Komisije pa se ne bi moglo presojati – če predpostavimo, da bi bile dokazane – ne da bi se pri tem upoštevale morebitne napake tožečih strank.

85      Komisija se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 28. marca 1979 v zadevi Granaria proti Svetu in Komisiji (90/78, Recueil, str. 1081, točka 6) in napotuje na možnost Sodišča prve stopnje, da v prvi fazi postopka odloči o tem, ali ravnanje OLAF ali Komisije lahko povzroči odgovornost Skupnosti, vprašanje obsega nepremoženjske škode pa morebiti, odvisno od narave ugotovljenih napak, zadrži za zadnjo fazo.

86      Tožeči stranki nasprotujeta domnevno prenagljenosti tožbe in ugotavljata, da ugotovitve Komisije v zvezi s tem niso jasne.

87      Tožeči stranki trdita, da tožba izpolnjuje vse pogoje dopustnosti in utemeljenosti, ki so potrebni za to, da se uveljavi odgovornost Komisije in Sodišču prve stopnje omogoči, da izvaja sodni nadzor.

88      Nič naj ne bi dovoljevalo sklepanja, da je odškodninska tožba podredna v primerjavi z začetkom disciplinskega postopka in/ali v primerjavi s preiskavami, ki jih izvajajo pravosodni organi države članice. Bilo bi proti temeljnemu načelu pravice do učinkovitega sodnega varstva in do dobrega delovanja sodstva, če bi lahko negotov dogodek v prihodnosti sam pogojeval in zavrl odškodninsko tožbo, kar bi imelo za posledico to, da bi škoda še naprej naraščala in da bi bile zadevne stranke prikrajšane za pravico do odškodnine.

89      Po mnenju tožečih strank je dejanska škoda nastala in traja od takrat, ko je Komisija storila napake, in se s časom le še povečuje.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

90      Nedvomno državni pravosodni postopki še potekajo. Vendar morebitni rezultati teh postopkov ne morejo vplivati na ta postopek. V tem postopku namreč ne gre za vprašanje o tem, ali so dejstva, očitana tožečim strankam, dokazana ali ne, saj Sodišče prve stopnje ni pristojno za to vprašanje. Tako v obravnavanem primeru ne gre za to, ali sta tožeči stranki pri poklicni dejavnosti storili napake ali ne, ampak za preučitev načina, kako je OLAF vodil in končal preiskavo, ki ju poimensko imenuje in jima morebiti pripisuje odgovornost za nepravilnosti, ki so bile javno ugotovljene precej pred končno odločbo, pa tudi za preučitev tega, kako je Komisija ravnala v okviru te preiskave. Če državni pravosodni organi menijo, da tožeči stranki nista krivi, pa to dejstvo prav tako ne bi nujno popravilo morebitne škode, ki bi jo ti prav tako utrpeli.

91      Ker se domnevna škoda, navedena v tej tožbi, razlikuje od tiste, ki bi jo utegnila potrditi izjava državnih pravosodnih organov o nekrivdi tožečih strank, predlogov o odškodnini ni mogoče zavrniti kot prezgodnjih, tako da tožeči stranki lahko vložita takšno zahtevo šele po morebitnih končnih odločbah državnih pravosodnih organov.

92      Ker tožba zato ni prezgodnja, preučitve vprašanj o naravi in obsegu škode ni treba zadržati za morebitno poznejšo fazo.

III –  Uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti

93      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo biti za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES izpolnjeni vsi pogoji, in sicer: nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med domnevnim ravnanjem in navedeno škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točka 44; z dne 16. oktobra 1996 v zadevi Efisol proti Komisiji, T‑336/94, Recueil, str. II‑1343, točka 30, in z dne 11. julija 1997 v zadevi Oleifici Italiani proti Komisiji, T‑267/94, Recueil, str. II‑1239, točka 20).

94      Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. februarja 2002 v zadevi Förde-Reederei proti Svetu in Komisiji, T‑170/00, Recueil, str. II‑515, točka 37; glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199, točka 81).

95      V zvezi s prvim od navedenih pogojev, ki ga je treba najprej preizkusiti, sodna praksa zahteva, naj se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom (sodba Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 42). Odločilno merilo za ugotovitev, ali je kršitev dovolj resna, je očitno in resno neupoštevanje omejitev diskrecijske pravice s strani zadevne institucije Skupnosti. Če ima ta institucija samo izredno omejeno diskrecijsko pravico ali če je sploh nima, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve (sodba Sodišča z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico, C-312/00 P, Recueil, str. I-11355, točka 54, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T-198/95, T‑171/96, T-230/97, T-174/98 in T-225/99, Recueil, str. II-1975, točka 134).

96      Tožeči stranki trdita, da sta napake storila OLAF in Komisija in da se za vse te napake lahko preganja samo slednja. OLAF naj bi naredil napake tako do tožečih strank kot do Komisije.

97      Tako Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti vprašanje, ali sta OLAF in/ali Komisija naredila dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom.

A –  Nezakonitost ravnanja OLAF

1.     Napake, ki jih je OLAF storil pri posredovanju spisov o zadevi Eurostat francoskim in luksemburškim pravosodnim organom

a)     Trditve strank

98      Najprej tožeči stranki glede pošiljanja informacij s strani OLAF poudarjata jasno obstoječo razliko med zunanjimi in notranjimi preiskavami. Opozarjata na zamenjavo v zvezi z naravo preiskave in naravo pošiljke z dne 19. marca 2003 francoskim pravosodnim organom. Po izjavah generalnega direktorja OLAF pred COCOBU 30. junija 2003 naj bi namreč šlo za „zunanji spis“, ki naj bi omenjal imeni tožečih strank. Vendar naj bi bila preiskava popolnoma notranja, kar bi zahtevalo, da bi bila zadevna institucija o tem obveščena, preden bi katera koli informacija šla ven.

99      Po navedbah tožečih strank je OLAF torej označil svoje notranje preiskave kot zunanje preiskave, da bi prikril postopkovne napake, ker niti Komisija niti njegov nadzorni odbor nista bila predhodno obveščena o tem, da je OLAF poslal spis Eurostat francoskim in luksemburškim pravosodnim organom.

100    Tožeči stranki tudi trdita, da prav tako nista bili predhodno obveščeni o tem, da je OLAF spise Datashop in Planistat poslal francoskim pravosodnim organom, ter da Y. Franchet ni bil obveščen o posredovanju luksemburškim pravosodnim organom spisa Eurocost, v katerega D. Byk ni bil vpleten.

101    Zato naj bi OLAF namerno kršil načelo dobrega upravljanja, načelo kontradiktornosti, pravico do obrambe in zahtevo po preiskavi za in proti, načela, ki so uveljavljena predvsem v EKČP in v Listini.

102    Tožeči stranki navajata tudi člen 4 Sklepa 1999/396 in se v zvezi s tem sklicujeta na Sklep varuha človekovih pravic z dne 26. aprila 2002 o pritožbi, vpisani pod referenčno številko 781/2001/IJH, ki zadeva OLAF, po kateri „ta določba obvezuje OLAF, da ne dela neugodnih sklepov o osebi, o kateri vodi preiskavo, preden je zainteresirano stran obvestil o trditvah, katerih predmet je, in dejstvih, ki jih utemeljujejo, ter ji dal možnost izraziti svoje mnenje“, poleg tega pa je varuh človekovih pravic menil, da „gre pri tem za običajen element celotnega postopka učinkovite in poštene preiskave“ in da „poleg tega pričanje, ki mu ne [bi bilo] mogoče nasprotovati, navadno ne bi [imelo] dokazne vrednosti“.

103    Po mnenju tožečih strank Komisija preveč ozko razlaga člena 4 in 10 Uredbe št. 1073/1999 ter člen 4 Sklepa 1999/396 in zato krši temeljne pravice. Po takšni razlagi naj odločitev OLAF, da odloži dolžno obvestitev institucije, načeloma ne bi bila podvržena nadzoru in OLAF bi tako lahko sprejel takšno odločitev, da bi se časovno neomejeno rešil vseh dolžnosti obveščanja.

104    Niti OLAF niti Komisija namreč nista nikoli razložila, glede česa naj bi se zahtevala popolna tajnost ali kako naj bi se upravičila domnevna potreba po tem, da se razen sestavljenega poročila o tekočih preiskavah o Eurostatu, ki ga je poslal generalni direktor OLAF generalnemu sekretarju Komisije 3. aprila 2003 (glej točko 23 zgoraj), odloži obvestitev Komisije. Glede nujnosti, da se odloži obvestitev zadevnega uradnika, naj generalni sekretar, kolikor je znano tožečima strankama, ne bi nikoli dal soglasja, ki se zahteva v členu 4, drugi odstavek, Sklepa 1999/396.

105    Tožeči stranki navajata tudi predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. februarja 2004 o spremembi Uredbe št. 1073/1999 (COM(2004) 103 konč.) in o osnutku medinstitucionalnega sporazuma z dne 14. avgusta 2003 o vzpostavitvi kodeksa ravnanja za zagotovitev hitre izmenjave informacij med OLAF in Komisijo v okviru notranjih preiskav (SEC(2003) 871 prečiščeno besedilo), ki določata predvsem dolžnost, da OLAF da vsebinsko informacijo. Poleg tega bi moral biti glede na predlog uredbe o spremembi Uredbe št. 1073/1999 vpleteni uradnik zaslišan takrat, ko se obvestijo državni pravosodni organi, kar naj ne bi bila sprememba obstoječe uredbe, ker naj bi to, kot je opozorila Komisija, le potrdilo temeljna načela, ki jih vsebuje predvsem Listina. Tožeči stranki navajata, da ju je OLAF zaslišal, ker sta predlagali zaslišanje in ne zato, ker bi ju OLAF na zaslišanje povabil.

106    Končno je, kot navajata tožeči stranki, OLAF „usmeril“ francoske pravosodne organe, ker je kot kazenska že označil dejstva, za katera je mislil, da se jih lahko prepozna v zadevi Eurostat, kar je v nasprotju z njegovo vlogo vodenja upravnih preiskav. Zabeležka z dne 19. marca 2003, ki je bila poslana francoskim pravosodnim organom, naj bi vsebovala pravno presojo navedenih dejstev v francoskem pravu in naj bi jim z vidika francoskega prava pripisala kazensko naravo, kar presega posredovanje informacij iz naslova Uredbe št. 1073/1999.

107    Prvič, Komisija trdi, da se tožeči stranki ne moreta sklicevati na dolžnost urada OLAF, da jo obvešča, da ju zasliši ali predhodno obvesti o posredovanju informacij državnim pravosodnim organom, ne glede na to, za kakšno preiskavo gre (notranjo ali zunanjo).

108    Komisija trdi, da mora OLAF v skladu s členom 10 Uredbe št. 1073/1999 pravosodnim organom zadevne države članice posredovati podatke, ki jih je pridobil med notranjo preiskavo dejstev, ki bi lahko imela za posledico kazenski pregon, medtem ko je v okviru zunanjih preiskav to posredovanje samo možnost. Nobena določba tega člena naj ne bi določala, da je treba pred ali med tem posredovanjem obvestiti zadevno institucijo ali morebitno vpletene uradnike.

109    Komisija se sklicuje na člen 4(5) Uredbe št. 1073/1999 in ugotavlja, da se neobvestitev institucije, kateri pripadajo uradniki, ki bi lahko bili osebno vpleteni, upravičuje s tem, da je treba to obvestilo odložiti. Tudi če se predpostavlja, da takšen odlog v tej zadevi ne bi mogel biti upravičen, naj morebitna neobvestitev Komisije še vedno ne bi vplivala na pravilnost postopka, ki zadeva tožeči stranki, ker naj ju neobstoj obvestila nikakor ne bi oškodoval.

110    V zvezi s pravico tožečih strank do zaslišanja ali obveščanja Komisija trdi, da v skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 do obveščanja uradnika, ki bi lahko bil osebno vpleten, pride samo, če le-to ne škodi preiskavi, o čemer pa presodi OLAF. Dolžnost, da se zadevni stranki omogoči, da se izrazi o vseh dejstvih, ki jo zadevajo, naj bi bila odločilna takrat, ko OLAF oblikuje sklepe ob koncu preiskave, saj se ta dolžnost lahko v določenih posebnih primerih odloži samo, če se s tem strinja predsednik Komisije ali njen generalni sekretar, ne pa takrat, ko OLAF na podlagi člena 10 Uredbe št. 1073/1999 med preiskavo posreduje informacije pravosodnim organom države članice.

111    V skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 naj bi se tožeči stranki imeli možnost izraziti o vseh dejstvih, ki ju zadevajo, preden OLAF oblikuje sklepe preiskav, ki ju zadevajo.

112    Nasprotno od tega, kar trdita tožeči stranki, bi bilo napačno trditi, da naj odločitev OLAF, da odloži dolžno obvestitev institucije, načeloma ne bi bila podvržena nadzoru, ampak naj bi se ta nadzor lahko izvajal le ob koncu preiskave, če bi le-ta ostala brez posledic, ali ob koncu kazenskega in/ali disciplinskega postopka. Zato je po mnenju Komisije neobveščanje upravičeno zaradi zahteve po popolni tajnosti ali uporabi preiskovalnih postopkov, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa, izvajanje nadzora nad to upravičenostjo v predhodni fazi pa bi jo onemogočilo.

113    Poleg tega Komisija poudarja, da napaka ne more biti rezultat nepoznavanja pravnega okvira, obstoječega v času dejstev, pa tudi ne nepoznavanja določbe iz predloga za nov pravni okvir, ki je bil predstavljen po dejstvih.

114    Drugič, Komisija trdi, da so kazenske kvalifikacije, po katerih OLAF razvršča kazniva dejanja, ki jih preda državnemu pravosodnemu organu, le oznake, ki slednjega v ničemer ne zavezujejo. Šlo naj bi samo za izraz razmisleka uslužbencev OLAF, ki so odgovorni za tak spis, saj je posredovanje pravosodnemu organu upravičeno samo, če OLAF oceni, da zadevna dejstva lahko dobila kazensko kvalifikacijo. Komisija poudarja, da so državni pravosodni organi, katerim OLAF predloži zadevo, popolnoma svobodni glede tega, ali sprejmejo in/ali omejijo tako predložitev, in da OLAF nima pravice, da bi tem organom dajal kakršnekoli napotke.

115    Poleg tega naj bi tožeči stranki napačno brali točko 3.4.3 poročila Komisije z dne 2. aprila 2003, ki se nanaša na oceno dejavnosti OLAF (COM (2003) 154 konč.). Komisija naj ne bi nikoli hotela reči, da je posledica predložitve zadeve državnemu pravosodnemu organu, da je ta organ vezan na rezultate, ki jih je OLAF dosegel na terenu, ampak prav nasprotno.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

 Kvalifikacija preiskav

116    Treba je spomniti, da v skladu z Uredbo št. 1073/1999 preiskave, ki jih vodi OLAF, sestavljajo zunanje preiskave, torej zunaj institucij Skupnosti, in notranje preiskave, torej znotraj teh institucij. Postopkovna pravila, po katerih se mora ravnati OLAF, se razlikujejo glede na vrsto preiskave.

117    Tožeči stranki trdita, da je OLAF svoje notranje preiskave označil kot zunanje, da bi prikril postopkovne napake. Preiskava naj bi bila popolnoma notranja, kar naj bi zahtevalo, da bi bili zadevna institucija, Nadzorni odbor OLAF in vpleteni uradniki o tem obveščeni, preden se karkoli pošlje ven.

118    Sodišče prve stopnje navaja, da je dejansko prišlo do zamenjave narave različnih zadevnih preiskav med njihovim potekom.

119    V zvezi s tem iz sestavljenega poročila z dne 3. aprila 2003 (glej točko 23 zgoraj) izhaja, da je OLAF preiskave v zvezi s spisi Eurocost (ki so bili posredovani luksemburškim pravosodnim organom) in Datashop (ki so bili posredovani francoskim pravosodnim organom) označil kot notranje preiskave. V „povzetku trenutno zaključenih zadev Eurostat“ je bila preiskava v spisu Eurocost označena kot notranja preiskava, preiskava v zvezi s spisom Eurogramme kot zunanja, preiskava v zvezi s spisom CESD Communautaire kot notranja in preiskava v zvezi s spisom Datashop kot notranja preiskava. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je notranja preiskava v zvezi z mrežo Datashop razkrila glavno vlogo družbe Planistat, zaradi česar je OLAF 18. marca 2003 začel zunanjo preiskavo v zvezi s to družbo.

120    Iz zabeležke z dne 1. julija 2003 (glej točko 34 zgoraj) o seji COCOBU in izmenjavi mnenj z generalnim sekretarjem Komisije in generalnim direktorjem OLAF z dne 30. junija 2003 izhaja, da ta kvalifikacija ni bila jasna. Kot piše v zabeležki, je generalni direktor OLAF navedel, da so bili notranji in zunanji deli prepleteni s spisom Eurostat in, natančneje, da je bil v spisih Eurocost in Eurogramme zunanji del skoraj zaključen, da je bil predložen luksemburškim pravosodnim organom in da sta bila zunanji in notranji del v spisih Datashop in Planistat enako prepletena.

121    Poleg tega je v poročilu Nadzornega odbora OLAF z dne 15. januarja 2004, sestavljenim na zahtevo Parlamenta o vprašanjih postopka, ki so jih zastavile preiskave, ki se nanašajo na Eurostat, navedeni odbor ugotovil naslednje:

„OLAF je imel tudi težave pri izvajanju določb uredbe o notranjih preiskavah po eni strani in o zunanjih preiskavah po drugi strani. Najprej je OLAF začel zunanje preiskave, notranje preiskave pa so se začele šele, ko se je pokazalo, da bi lahko bili prizadeti uradniki. Ta čisto upravna razdelitev istih spisov je povzročila zmedo.“

122    Iz spisa izhaja, da so bili vsaj na koncu preiskav spisi Eurocost, Datashop in CESD Communautaire notranji spisi, medtem ko sta bila spisa Eurogramme in Planistat zunanja spisa. Vendar iz njega izhaja tudi to, da sta bila spisa Datashop in Planistat tesno povezana.

123    Pomembno je ugotoviti naravo pošiljke francoskim pravosodnim organom z dne 19. marca 2003. V zvezi s tem je treba povedati, da je dejstvo, da v dopisu in zabeležki z dne 19. marca 2003 sklic omenja zunanji spis Planistat (odprt dan prej) in ne notranji spis Datashop, brez pomena. To dejstvo ne more odvezati procesnih obveznosti, povezanih z notranjimi preiskavami, če gre za vpletene uradnike. Poleg tega se kljub sklicu na zunanji spis v zabeležki z dne 19. marca 2003 preiskovalci sklicujejo na pomembno določbo Uredbe št. 1073/1999 o pošiljanju informacij, ki jih je OLAF prejel med notranjimi preiskavami. V dopisu z dne 19. marca 2003 ni posebej navedeno, ali je šlo za notranjo ali zunanjo preiskavo. Vendar je šlo glede na njen namen za „[p]ošiljanje informacij o dejstvih, ki bi lahko dobila kazensko kvalifikacijo“, kar se ujema z vsebino člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999 o pošiljanju informacij, pridobljenih med notranjimi preiskavami, o dejstvih, ki bi lahko imela za posledico kazenski pregon. Tako dejstvo, da se ne navede sklica na notranji spis, ne more imeti za posledico dovoljenje, da se prezre pravica do obrambe oseb, ki so v njem navedene. Vsekakor je za sklicem na spis navedeno „Eurostat/Datashop/Planistat“. Poleg tega je generalni direktor OLAF v svojem poročilu z dne 3. aprila 2003 (glej točko 23 zgoraj) sam ugotovil, da je bil notranji spis Datashop, v katerega sta bila vpletena uradnika, posredovan državnemu tožilcu v Parizu (Francija).

124    Zato je treba za namene tega postopka sklepati, da se je pošiljka s spisom Eurocost luksemburškim pravosodnim organom z dne 4. julija 2002 nanašala na notranjo preiskavo, tako kot pošiljka z dne 19. marca 2003 s spisom Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom.

125    Zato je treba preučiti, ali je OLAF pri posredovanju spisov notranje preiskave državnim pravosodnim organom kršil pravno pravilo, ki dodeljuje pravice posameznikom.

 Obveščanje tožečih strank, Komisije in Nadzornega odbora OLAF

–       Obveščanje tožečih strank

126    Tožeči stranki trdita, da nista bili predhodno obveščeni o tem, da je OLAF spis Datashop – Planistat posredoval francoskim pravosodnim organom, ter da tudi Y. Franchet ni bil obveščen o posredovanju spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom, v katerem D. Byk ni bil omenjen. Zato naj bi OLAF namerno kršil načelo dobrega upravljanja, načelo kontradiktornosti, pravico do obrambe in zahtevo po preiskavi za in proti, ki so potrjeni predvsem v EKČP in v Listini. Sklicujeta se tudi na člen 4 Sklepa 1999/396.

127    Sodišče prve stopnje opozarja, da je obveščanje zadevnih uradnikov v členu 4 Sklepa 1999/396, s katerim je Komisija opredelila izvajanje pogojev in načinov notranjih preiskav, predvideno samo v okviru notranjih preiskav.

128    Iz določb člena 4, prvi odstavek, Sklepa 1999/396 izhaja, da mora biti zadevni uradnik hitro obveščen o svoji morebitni osebni vpletenosti, če to ne škodi preiskavi, in da se v nobenem primeru ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati uradnika Komisije, ne da bi zainteresirani imel možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanj [sklep predsednika Sodišča z dne 8. aprila 2003 v zadevi Gómez-Reino proti Komisiji, C‑471/02 P(R), Recueil, str. I‑3207, točka 63].

129    Neupoštevanje teh določb, ki določajo pogoje, v katerih je spoštovanje pravice do obrambe zadevnega uradnika lahko usklajeno z zahtevami zaupnosti, ki so značilne za vse preiskave te vrste, naj bi pomenilo kršitev postopkovnih pravil, ki veljajo pri postopku preiskave (zgoraj v točki 128 navedeni sklep Gómez-Reino proti Komisiji, točka 64).

130    Vendar člen 4 Sklepa 1999/396 izrecno ne zadeva pošiljanja informacij državnim pravosodnim organom in torej ne določa, da je treba pred tem obvestiti zadevnega uradnika. V skladu s členom 10 Uredbe št. 1073/1999 namreč OLAF lahko (zunanje preiskave) ali mora (notranje preiskave) informacije poslati državnim pravosodnim organom. Do tega posredovanja informacij lahko torej pride pred „ugotovitvami ob koncu preiskave“, ki so običajno vključene v poročilo o preiskavi.

131    Poleg tega so glede na zgoraj v točki 128 navedeni sklep Gómez-Reino proti Komisiji (točka 68) ugotovitve urada OLAF ob koncu preiskave, ki v smislu člena 4 Sklepa 1999/396 poimensko zadevajo uradnika, nujno tiste iz poročila, sestavljenega pod vodstvom direktorja tega urada, kot je določeno v členu 9 Uredbe št. 1073/1999, ukrepi, ki sledijo notranji preiskavi zadevne institucije, pa so lahko predvsem disciplinski in sodni.

132    Tako je povsem mogoče sklepati, da v času posredovanja informacij državnim pravosodnim organom ni obstajalo nobeno poročilo v smislu člena 9 Uredbe št. 1073/1999, ki bi ga OLAF predal Komisiji in bi osebno obtoževalo tožeči stranki.

133    Vendar je še vedno treba preučiti, ali je morebiti treba „informacije“, poslane luksemburškim in francoskim pravosodnim organom, razumeti v smislu, da vsebujejo „ugotovitve, ki se poimensko nanašajo“ na tožeči stranki.

134    Prvič, kar zadeva posredovanje spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom dne 4. julija 2002, je v spremni opombi navedeno, da OLAF ni zaslišal niti Y. Francheta niti predstavnikov Eurocosta, in to namenoma, da ne bi škodil rezultatom sodne preiskave. Tako ni nobenega dvoma o tem, da Y. Franchet v zvezi s spisom ni bil zaslišan, preden je bil le-ta posredovan luksemburškim pravosodnim organom.

135    V tej opombi piše, da je Y. Franchet eden od ustanoviteljev, bil pa je tudi predsednik, podpredsednik in član Eurocosta, da je bil redno prisoten na generalnih skupščinah Eurocosta ter da je v času, ko je bil predsednik, podpisal pogodbo o zaposlitvi direktorja Eurocosta. Generalni direktor OLAF poudarja, da obstaja morebitno navzkrižje interesov in da ugotovitve notranje revizije pričajo o številnih nepravilnostih in primerih goljufij, ki so jih naredili odgovorni na Eurocostu na škodo Eurostata. V zvezi z „računovodskimi manipulacijami, da bi prikrili goljufije na škodo Eurostata“, je navedeno, da je bil v zvezi s tem omenjen tudi obstoj neformalnih dogovorov z Eurostatom. Prav tako so omenjena „dvojna in celo trojna financiranja določenih stroškov“.

136    Treba je spomniti, da se mora ta spremna opomba, ki izrecno omenja Y. Francheta v zvezi z morebitnim navzkrižjem interesov, razlagati tako, kot da vsebuje „ugotovitve, ki poimensko zadevajo“ Y. Francheta. S tem v zvezi je treba poudariti tudi to, da je v poročilu z dne 3. aprila 2003 (glej točko 23 zgoraj) generalni direktor OLAF navedel, da „[v] pošti z dne 10. julija 2002 državni tožilec Luksemburga ni nasprotoval, da bi preiskovalci OLAF zaslišali obdolžena uradnika,“ in da „bi lahko bil vpleten tudi [g]eneralni direktor [Eurostata]“.

137    Drugič, kar zadeva posredovanje spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom dne 19. marca 2003, je nesporno, da tožeči stranki nista bili niti obveščeni niti nista imeli možnosti izraziti se o spisu pred njegovim posredovanjem. Treba je tudi spomniti, da je bil predmet dopisa z dne 19. marca 2003 „[p]ošiljanje informacij o dejstvih, ki bi lahko dobila kazensko kvalifikacijo“, predmet priložene zabeležke pa „[o]vadba dejstev, ki bi lahko imela kazensko kvalifikacijo“.

138    V dopisu z dne 19. marca 2003 generalni direktor OLAF navaja, da naj bi se ob pridržku presoje francoskih pravosodnih organov „zdelo, da je OLAF razkril goljufiva ravnanja, ki so povzročila škodo proračunu Skupnosti in ki bi lahko dobila kazensko kvalifikacijo“, ter dodaja, da „je preiskava pokazala, da so bila ta dejstva delo delavcev pri družbi Planistat Europe SA, ki ima sedež v Parizu, z dejavno soudeležbo evropskih uradnikov“.

139    V zabeležki z dne 19. marca 2003 je v okviru „[z]godovinskega pregleda dejstev, ki so predmet preiskave“, v točki 2.3 z naslovom „Ugotovitve, narejene med preiskavo“, navedeno, da je poročilo notranje revizije Eurostat iz septembra 1999 o Datashopih iz Bruslja (Belgija), Luxembourga (Luksemburg) in Madrida (Španija), na podlagi katerega se je začela preiskava OLAF, „pokazalo na številne nepravilnosti, ki so bile storjene v okviru upravljanja teh treh Datashopov od leta 1996 do konca leta 1999“ ter da je „[v] obravnavanem primeru velik del prometa, ki so ga ,prijavili‘ ti trije Datashopi – med 50 in 55 % – na črno polnilo blagajno, katere uporaba je bila odvisna od odobritve uradnika [Eurostata]“.

140    V njej je navedeno tudi, da so „[e]dini, ki so imeli celotni pregled nad vso zadevo, vodje Groupe Planistat in po vsej verjetnosti francoski državljan D. Byk, vodja oddelka na Eurostatu“, da so bili lažni računi „plačani iz črne blagajne […] po odobritvi francoskega državljana D. Byka, direktorja Eurostata“, da „[je bilo] tako zaračunanih in plačanih okrog 922.500 [eurov]“ ter da „[je] Eurostat z zvijačo črnih blagajn tako uredil plačilo velikega primanjkljaja pri Planistat Europe SA, ki bi ga praviloma moral kriti pogodbeni partner Komisije,“ s pripombo, da „[so] se iz črne blagajne plačevali tudi stroški restavracij, hotelov, potovanj itd. nekaterih uradnikov Eurostata, med katerimi je bil tudi D. Byk“.

141    V okviru opisa zadevnih kaznivih dejanj v točki 3.1, z naslovom „Zloraba zaupanja“, je bilo ugotovljeno naslednje:

„Vzpostavitev mreže gospodarskih subjektov s strani nekaterih uradnikov Skupnosti, katere eden od ciljev je Komisiji prikriti del prihodkov od prodaje proizvodov ali statističnih storitev Skupnosti, lahko pomeni zlorabo ,sredstev, vrednostnih papirjev ali katerekoli dobrine‘, kot je navedeno v členu 314‑1 Kazenskega zakonika, ki opredeljuje zlorabo zaupanja. Vse sestavne dele kršitve so skupaj izvedli zadevni uradniki Skupnosti, vodje Groupe Planistat in vodje Datashopov. Uradniki Skupnosti so morali poznati veljavno Finančno uredbo, ki jih obvezuje, da predajo celotne dohodke.

Poleg tega so ti uradniki Skupnosti razpolagali z zadevnimi vsotami na način, ki ni bil v skladu z interesom Skupnosti, ker je ta denar očitno služil za plačilo izdatkov, ki niso bili predvideni v pogodbi med družbo Planistat Europe SA in Komisijo, ali pa osebnih izdatkov teh uradnikov. Goljufivi namen izhaja iz te uporabe v druge namene in ne za namene Skupnosti.“

142    Po obravnavi vprašanja prikrivanja zlorabe zaupanja, ki zadeva družbo Planistat, je v točki 3.3 z naslovom „Hudodelska združba“ navedeno:

„V skladu s členom 450‑1 Kazenskega zakonika ,[p]omeni hudodelska združba vsako združevanje ali dogovor z namenom priprave, ki se kaže v enem ali več materialnih dejstvih, enega ali več hudodelstev ali enega ali več kaznivih dejanj, za katera je predvidena zaporna kazen najmanj pet let...‘

Treba se je vprašati, ali ne bi morda ta opredelitev veljala tudi v okviru tega spisa, ker je bilo za krajo sredstev Skupnosti potrebno združenje uradnikov, vodij Planistata in Datashopov, ki so storili dejanja zlorabe zaupanja.

[…]“

143    Končno je v točki 3.5 z naslovom „Uporaba francoskega zakona za kršitve, ki jih Francozi storijo v tujini“, navedeno:

„[…]

V okviru tega spisa sta Yves Franchet, direktor Eurostata, in Daniel Byk, vodja oddelka na Eurostatu, oba uradnika Evropske komisije, s stalnim bivališčem v Luxembourgu, ki sta morda vzpostavila sistem v celoti ali delno, francoska državljana.

Vsi zgoraj navedeni elementi potrjujejo, da se OLAF sooča z veliko organizirano krajo sredstev Skupnosti, ki temelji na vrsti dejanj, za katera utegne veljati, ob upoštevanju presoje pristojnega pravosodnega organa, kazenska kvalifikacija.

Zato je treba to zabeležko in priloge predati državnemu tožilcu v Parizu (Francija).“

144    Iz zabeležke z dne 19. marca 2003 jasno izhaja, da vsebuje „ugotovitve, ki poimensko zadevajo“ tožeči stranki.

145    Zato bi morala biti pred posredovanjem spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom, kar zadeva Y. Francheta, in pred posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom, kar zadeva Y. Francheta in D. Byka, Y. Franchet in D. Byk na podlagi člena 4 Sklepa 1999/396 načeloma obveščena in zaslišana glede dejstev, ki ju zadevajo.

146    Vendar ta člen določa izjemo v primerih, ko se zaradi preiskovanja zahtevata popolna tajnost in uporaba preiskovalnih postopkov, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa. V takih primerih se obveznost poziva uradniku, da izrazi svoje stališče, lahko odloži, če se s tem strinja generalni sekretar Komisije. Za odložitev obveščanja je tako treba izpolniti dvojni pogoj popolne zaupnosti zaradi preiskave in uporabe preiskovalnih sredstev, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa. Poleg tega je treba dobiti predhodno soglasje generalnega sekretarja Komisije.

147    Glede posredovanja spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom iz dopisa generalnega sekretarja Komisije generalnemu direktorju OLAF z dne 2. avgusta 2002 izhaja, da se je prvi strinjal, da se zainteresiranih oseb ne obvesti. To je upravičil z obrazložitvijo, da „[o]b čakanju na izid razprav med [njihovimi] službami o tem, kako izboljšati sedanje postopke [lahko] izrazi strinjanje s predlogom [generalnega direktorja OLAF], da se v navedeni zadevi zainteresirane stranke ne obvestijo“. Tako generalni sekretar Komisije ni upošteval nobenega od zgoraj navedenih pogojev. Vsekakor je bilo to soglasje dano po posredovanju zadevnega spisa.

148    Kar zadeva posredovanje spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom iz poročila z dne 3. aprila 2003, ki je torej sledilo posredovanju z dne 19. marca 2003, izhaja, da je v njem generalni direktor OLAF ugotovil, da so bili vpleteni uradniki Eurostata in Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti, da je bil ta sveženj poslan francoskim pravosodnim organom in da je bilo treba v skladu s členom 4 Sklepa 1999/396 odložiti obveščanje uradnikov zaradi potrebe po popolni tajnosti za namene preiskave. Vendar v njem ni nobenega sklica na drugi zgoraj navedeni pogoj.

149    Poleg tega je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje Komisija potrdila, da njen generalni sekretar „[ni] ime[l] priložnosti soglašati z odlogom obveznosti poziva tožečima strankama, da izrazita svoje stališče“.

150    Zato v obravnavanem primeru pogoji za uporabo izjeme iz člena 4 Sklepa 1999/396, ki omogoča odlog obveščanja, niso bili izpolnjeni.

151    Velja poudariti, da dolžnost, da se zaprosi in dobi soglasje generalnega sekretarja Komisije, ni zgolj formalnost, ki bi lahko bila po potrebi izpolnjena v poznejši fazi. Zahteva po tem, da se pridobi soglasje, bi namreč izgubila svoj pomen, in sicer zagotavljanje, da se spoštuje pravica zadevnih uradnikov do obrambe, da se njihovo obveščanje odlaga le v resnično izjemnih primerih in da za presojo o tem ni odgovoren samo OLAF, ampak je potrebna tudi presoja generalnega sekretarja Komisije.

152    V teh okoliščinah je OLAF pri posredovanju spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom kršil člen 4 Sklepa 1999/396 in pravico tožečih strank do obrambe, prav tako pa tudi navedeni člen in pravico Y. Francheta do obrambe pri posredovanju spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom.

153    Neizpodbitno je, da pravno pravilo, kršeno v obravnavanem primeru, v skladu s katerim morajo biti osebe, ki so predmet preiskave, o tem obveščene in imeti možnost izraziti se o vseh dejstvih, ki jih zadevajo, daje pravice posameznikom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi Nikolaou proti Komisiji, T‑259/03, ZOdl., str.II-99, točka 263).

154    Vendar člen 4 Sklepa 1999/396 daje OLAF-u diskrecijsko pravico v primerih, ko je zaradi preiskave potrebna ohranitev popolne tajnosti in uporaba preiskovalnih sredstev, ki spadajo v pristojnost državnega pravosodnega organa (glej po analogiji zgoraj v točki 153 navedeno sodbo Nikolau proti Komisiji, točka 264). Vendar ko gre za načine sprejetja sklepa, da se odloži obveščanje zadevnih uradnikov, OLAF nima nobene diskrecijske pravice. Poleg tega OLAF nima nikakršne diskrecijske pravice v zvezi s preverjanjem pogojev uporabe člena 4 Sklepa 1999/396.

155    Kot je bilo ugotovljeno zgoraj, pogoji in načini uporabe te izjeme v obravnavanem primeru niso bili upoštevani, ker OLAF ni navedel uporabe teh preiskovalnih sredstev ter ni pravočasno zaprosil in še manj pridobil soglasja generalnega sekretarja Komisije, da odloži obvezen poziv uradniku, ki ga preiskava zadeva, da izrazi svoje stališče.

156    V teh okoliščinah je z neupoštevanjem dolžnosti obveščanja OLAF naredil dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki daje pravice posameznikom.

–       Obveščanje Komisije

157    Tožeči stranki trdita, da Komisija ni bila predhodno obveščena o tem, da je OLAF spise v zvezi z Eurostatom poslal francoskim in luksemburškim pravosodnim organom. Sodišče prve stopnje meni, da je treba to trditev razumeti tako, da je treba ugotoviti, ali bi Komisija morala biti obveščena drugače kot v okviru uporabe člena 4 Sklepa 1999/396, da bi njen generalni sekretar dal svoje soglasje, kar je bilo preučeno zgoraj.

158    S tem v zvezi je treba spomniti, da mora v skladu s členom 10(2) Uredbe št. 1073/1999 OLAF pravosodnim organom zadevne države članice posredovati podatke, ki jih je pridobil med notranjo preiskavo dejstev, ki bi lahko imela za posledico kazenski pregon, medtem ko v okviru zunanjih preiskav takšno posredovanje ni obvezno. V obravnavanem primeru je treba povedati, da poročila o preiskavi še niso bila sestavljena in je zato posredovanje spisov a priori zajemalo posredovanje informacij, čeprav so vsebovali ugotovitve, ki so poimensko zadevale tožeči stranki, in ne posredovanje poročil o preiskavi, ki ga ureja člen 9 Uredbe št. 1073/1999. V skladu s členom 10(3) se zadevni instituciji lahko pošljejo tudi informacije, pridobljene med preiskavo. Nobena določba tega člena ne določa, da je treba pred ali med posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom obvestiti zadevno institucijo.

159    Obveščanje zadevne institucije v okviru notranjih preiskav določa člen 4(5) Uredbe št. 1073/1999. Vendar v tej določbi ni določen rok za obveščanje. Ne določa na primer, da mora biti zadevna institucija obveščena pred posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom. Poleg tega vsebuje izjemo v primeru, ko je zaradi preiskave treba ohraniti popolno tajnost. V tem primeru OLAF lahko odloži obveščanje. Iz spisa je razvidno, da je OLAF vsaj v zvezi s spisom Datashop – Planistat menil, da gre za primer, ko je zaradi preiskave potrebna popolna tajnost (glej zgoraj v točki 23 navedeno poročilo z dne 3. aprila 2003). Treba je poudariti, da OLAF po svoji presoji odloči o uporabi te izjeme.

160    V obravnavanem primeru je treba poudariti, da OLAF na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1073/1999 ni bil dolžan obvestiti Komisijo pred posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom.

161    Zato OLAF ni kršil členov 4 in 10 Uredbe št. 1073/1999, ker ni obvestil Komisije pred posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom.

162    Tožeči stranki vsekakor nista dokazali, kako naj bi dejstvo, da Komisija ni bila obveščena pred posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom, škodovalo njunim pravicam, ob pridržku uporabe člena 4 Sklepa 1999/396. Treba je namreč poudariti, da v prejšnji točki navedene določbe ne vsebujejo pravnih pravil, ki bi podeljevala pravice posameznikom, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti.

–       Obveščanje Nadzornega odbora OLAF

163    Tožeči stranki trdita, da Nadzorni odbor OLAF prav tako ni bil obveščen pred posredovanjem informacij francoskim in luksemburškim pravosodnim organom.

164    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje spominja, da v skladu s členom 11(7) Uredbe št. 1073/1999 v okviru rednega nadzora nad izvajanjem preiskave, ki ga opravlja Nadzorni odbor, „[d]irektor [OLAF] obvesti odbor o primerih, ki zahtevajo, da se podatki pošljejo sodnim organom države članice“. Treba je poudariti, da besedilo te določbe zahteva, da ga mora o tem obvestiti pred posredovanjem. Sicer se ne bi sklicevalo na „primere, ki zahtevajo pošiljanje podatkov“, izra, ki napotuje na dogodek v prihodnosti. To razlago potrjuje tudi izjava predsednika Nadzornega odbora OLAF pred House of Lords Select Committee on the European Union (Ožji odbor zgornjega doma o Evropski uniji, Združeno kraljestvo) z dne 19. maja 2004, v kateri je potrdil, da „[je bila] dolžnost OLAF obvestiti [Nadzorni] odbor, preden karkoli pošlje kakemu pravosodnemu organu“.

165    Iz odgovora Komisije na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje izhaja, da je 25. oktobra 2002 generalni direktor OLAF obvestil Nadzorni odbor o posredovanju spisov Eurocost in Eurogramme luksemburškim pravosodnim organom, torej po posredovanju, ki je bilo izvršeno 4. julija 2002. Prav tako je bil 24. marca 2003 Nadzorni odbor obveščen o posredovanju spisov Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom, torej prav tako po posredovanju, ki je bilo izvršeno 19. marca 2003.

166    Zato je OLAF kršil člen 11(7) Uredbe št. 1073/1999. A še vedno je treba preučiti, ali gre za pravno pravilo, ki daje pravice posameznikom, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti.

167    S tem v zvezi je treba spomniti, da čeprav v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 1073/1999 Nadzorni odbor OLAF ne posega v potek tekočih preiskav, v skladu s členom 2 svojega Poslovnika „nadzira, da dejavnosti OLAF potekajo v popolnem spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v skladu s pogodbami in sekundarnim pravom, posebno s Protokolom o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti ter s Kadrovskimi predpisi“.

168    Tako je naloga tega odbora varovati pravice oseb, ki so predmet preiskav OLAF. Zato je neizpodbitno, da zahteva, da se pred posredovanjem informacij državnim pravosodnim organom posvetuje s tem odborom, daje pravice zadevnim osebam.

169    Zato je treba sklepati, da je s kršenjem člena 11(7) Uredbe št. 1073/1999 OLAF kršil pravno pravilo, ki daje pravice posameznikom.

170    Poleg tega gre za dovolj resno kršitev glede na to, da člen 11(7) Uredbe št. 1073/1999 določa, da je obveščanje Nadzornega odbora brezpogojna dolžnost in ne dopušča nobene diskrecijske pravice.

 Vpliv na državne pravosodne organe

171    Tožeči stranki navajata, da je OLAF „usmeril“ francoske pravosodne organe, ker je za kazenska že označil dejstva, za katera je mislil, da se jih lahko prepozna v zadevi Eurostat, kar naj bi bilo v nasprotju z njegovo vlogo vodenja upravnih preiskav.

172    Sodišče prve stopnje opozarja, da ukrepi, ki jih nacionalni organi sprejmejo v odgovor na informacije, ki jim jih je poslal urad OLAF, sodijo v njihovo izključno in popolno odgovornost. Ti organi morajo torej sami preveriti, ali take informacije upravičujejo ali zahtevajo uvedbo kazenskega pregona. Zato je treba sodno varstvo zoper take postopke zagotoviti na nacionalni ravni z vsemi jamstvi, določenimi v nacionalnem pravu, vključno s tistimi, ki izhajajo iz temeljnih pravic, ki jih morajo države članice kot sestavni del splošnih načel prava Skupnosti prav tako upoštevati pri izvajanju zakonodaje Skupnosti (sodba Sodišča z dne 13. julija 1989 v zadevi Wachauf, 5/88, Recueil, str. 2609, točka 19, sodba Sodišča z dne 10. julija 2003 v zadevi Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C‑20/00 in C‑64/00, Recueil, str. I-7411, točka 88, ter sklep predsednika Sodišča z dne 19. aprila 2005 v zadevi Tillack proti Komisiji, C‑521/04 P(R), ZOdl., str. I‑3103, točka 38).

173    Zato je trditev tožečih strank o vplivanju na državne pravosodne organe nepomembna.

2.     Razkrivanje informacij s strani urada OLAF

a)     Trditve strank

174    Tožeči stranki očitata OLAF, da je kršil obveznost spoštovanja zaupnosti, ki je uzakonjena predvsem v členih 8 in 12 Uredbe št. 1073/1999, načelo dobrega upravljanja in načelo domneve nedolžnosti. Po eni strani je namreč do uhajanja prišlo pri posredovanju spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom. Tožeči stranki naj bi maja 2003 o obtožbah, ki so se nanašale nanju, in o dejstvu, da so bile predložene francoskim pravosodnim organom, izvedeli iz tiska.

175    Po drugi strani naj bi se ta uhajanja nadaljevala. Po mnenju tožečih strank temeljijo na elementih, ki izhajajo ali iz poročila in elementov, ki so bili posredovani državnim pravosodnim organom, ali pa neposredno iz razgovorov, ki sta jih tožeči stranki imeli s preiskovalci OLAF med 23. junijem in 4. julijem 2003. Njihov izvor naj bi bil torej ugotovljen. Pojasnila, podana preiskovalcem OLAF, naj bi se naslednji dan ali nekaj dni pozneje znašla skoraj dobesedno prepisana v tisku.

176    Dejstvo, da je 24. septembra 2003 OLAF predsedniku Komisije posredoval „povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat“, naj bi prav tako pomenilo kršitev obveznosti spoštovanja zaupnosti. Ta dokument naj ne bi bil posredovan tožečim strankam in generalni direktor OLAF bi moral vedeti, da ga bo naslednji dan predsednik Komisije javno uporabil in da je bil dan prej predmet javne objave v Parlamentu.

177    Poleg tega naj bi OLAF javno označil – vključno z uhajanjem v tisk – tožeči stranki kot krivi za vrsto kaznivih dejanj, kar naj bi vplivalo na prepričanje o njuni krivdi in na vnaprejšnje presojanje dejstev s strani francoskega sodišča, s čimer je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti. Generalni direktor OLAF naj bi dajal izjave v tisku in pred COCOBU ter označil spis kot hud in resen; izjave naj bi tako vsebovale mnenje o zadevi, medtem ko so še vedno potekale preiskave. Posledično naj OLAF ne bi spoštoval obveznosti spoštovanja zaupnosti.

178    Komisija izpodbija trditve tožečih strank in ugotavlja, da morata dokazati resničnost obtožbe ali obdolžitve, ki sta jo izrekli in ki hudo škodi časti urada OLAF.

179    V zvezi s posredovanjem „povzetka trenutno zaključenih zadev Eurostat“ z dne 24. septembra 2003 se Komisija sklicuje na člen 10 Uredbe št. 1073/1999 in ugotavlja, da čeprav je šlo za zunanjo preiskavo, bi OLAF lahko informacije posredoval tudi Komisiji, saj jo je to zadevalo zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti.

180    Končno Komisija meni, da je očitek o neupoštevanju domneve nedolžnosti popolnoma neutemeljen. OLAF naj namreč ne bi mogel sprejeti nobene sodne ali disciplinske odločbe proti tožečima strankama, ker ni sodni ali disciplinski organ. Čeprav bi načelo domneve nedolžnosti lahko kršili tudi drugi javni organi, naj tožeči stranki ne bi dokazali, v kakšnih okoliščinah naj bi ju OLAF javno označil za krivi vrste kaznivih dejanj.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

 Uhajanje informacij

181    Po mnenju tožečih strank naj bi po eni strani prišlo do uhajanja pri posredovanju spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom. Po drugi strani naj bi se ta uhajanja nadaljevala.

182    Sodišče prve stopnje opozarja, da mora v skladu s sodno prakso v okviru odškodninske tožbe tožeča stranka dokazati, da so pogoji za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonita ravnanja njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES, izpolnjeni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 2003 v zadevi Innova Privat-Akademie proti Komisiji, T‑273/01, Recueil, str. II‑1093, točka 23, in sodba z dne 17. decembra 2003 v zadevi DLD Trading proti Svetu, T‑146/01, Recueil, str. II‑6005, točka 71). Ker naj tožeči stranki v obravnavanem primeru ne bi dokazali, da je objava informacij o preiskavi, katere predmet sta bili, nastala zaradi razkritja informacij s strani OLAF, se le-temu načeloma ne bi moglo očitati take objave (glej v tem smislu zgoraj v točki 153 navedeno sodbo Nikolaou proti Komisiji, točka 141).

183    Vendar obstaja izjema od tega pravila, ko je škodni dogodek lahko nastal iz več različnih vzrokov in ko institucija Skupnosti ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomagal ugotoviti, zaradi katerega od teh vzrokov je ta dogodek nastal, čeprav je imela največ možnosti, da bi priskrbela dokaze v zvezi s tem, zato mora ona nositi odgovornost za to negotovost (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v zadevi Leussink-Brummelhuis proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točki 16 in 17). Treba je sprejeti ta pristop in preučiti, ali sta tožeči stranki dokazali, da je OLAF ali eden od njegovih uslužbencev razkril nekatere informacije, v tej fazi brez vpliva na presojo Sodišča prve stopnje o tem, ali morebitno razkrivanje informacij predstavlja nezakonita dejanja, ki jih je naredil OLAF (glej v tem smislu zgoraj v točki 153 navedeno sodbo Nikolaou proti Komisiji, točka 142).

–       Obstoj in vsebina uhajanja informacij

184    Treba je opozoriti, da se mora obstoj uhajanja informacij šteti za znano dejstvo v tej zadevi. Komisija je namreč na obravnavi priznala, da „[je prišlo] do obveščanja državnih pravosodnih organov, [da] [je] zagotovo občasno [prihajalo] do uhajanja informacij, kar [je] nekaj tednov pozneje pripelja[lo] do objave v tisku“. Kljub splošnemu priznanju, da je prišlo do uhajanja informacij, pa Komisija vztraja pri dejstvu, da morata tožeči stranki dokazati, da so informacije uhajale iz urada OLAF. Tožeči stranki priznavata, da nimata pisnih dokazov, da bi bila ta ali ona oseba odgovorna za uhajanje informacij, ampak da vsi znaki in domneve kažejo na to, da so prišle iz urada OLAF.

185    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz dobesednega zapisa nastopa generalnega sekretarja Komisije pred Nadzornim odborom OLAF 3. septembra 2003 razvidno, da je do uhajanja informacij prihajalo. Treba je navesti odstavek tega zapisa, za katerega je Komisija zahtevala izločitev iz spisa, ki dokazuje obstoj težav:

„Kar zadeva težave z zasliševanjem oseb, se popolnoma strinjam, da je to resnično problem. Vse lahko deluje, če obdržimo zaupnost. Če je zaupnost resnično prisotna, se spis, ki ga pripravi OLAF, posreduje tožilstvu, ki presodi o tem, ali je treba zaslišati ljudi ali [ne]. Vse to je zelo dobro, če ne prihaja do uhajanja informacij. Na žalost trenutno [na] OLAF vse [pronica skozi]. Torej, tako imenovan[a] zaupnost – jaz sem [Y. Franchet ali D. Byk], [berem] v Financial Timesu, da sem obtožen kraje iz sredstev Skupnosti. Oprostite, ampak vaš ugled je uničen. Ni načina, četudi je pozneje njihovo dobro ime popolnoma oprano, so ti ljudje uničeni tako poklicno kot tudi osebno. Torej gre pri vsem tem za resne zadeve. Igramo se s poklicno potjo, osebnim življenjem, integriteto posameznika. Torej je po mojem mnenju, dokler nismo preprečili uhajanja informacij, treba biti zelo pozoren na to, kar se piše in kar se govori; treba je biti zelo previden.“

186    Poleg tega je tu še obvestilo sekretariata Nadzornega odbora OLAF predsedniku Nadzornega odbora z dne 27. maja 2003:

„Iz različnih člankov, ki so se pojavili predvsem v nemškem in nato v francoskem tisku, je razvidno posredovanje informacij OLAF državnemu tožilcu v Parizu.

Glede uhajanja informacij v nemški tisk se zdi, da je bilo po eni strani sočasno s premestitvami določenih odgovornih pri OLAF v Nemčijo, po drugi strani pa s proslavo okrog [50.] obletnice Eurostata.

Priloženi članek iz dnevnika Libération, objavljen 22. maja 2003, je bil domnevno napisan izključno na podlagi pošiljke OLAF državnemu tožilcu v Parizu. Pod člankom sta podpisana dva novinarja, ki službujeta v Bruslju, kar kaže na to, da do uhajanja informacij prihaja v Bruslju in ne v Parizu.“

187    Enako tudi v poročilu Nadzornega odbora OLAF z dne 15. januarja 2004, sestavljenem na zahtevo Parlamenta o vprašanjih postopka, ki so jih sprožile preiskave, ki se nanašajo na Eurostat:

„Potek te zadeve je zaznamovalo namerno ali nenamerno posredovanje informacij in izjav tisku in institucijam s strani OLAF, ki bi, ker so zadevale posamezne pravice oseb v preiskavi, pa tudi pravilen potek preiskave, morale biti obravnavane zaupno.“

188    Iz zabeležke z dne 1. julija 2003 (glej točko 34 zgoraj) prav tako izhaja, da so bila za generalnega direktorja OLAF ta uhajanja informacij neizpodbitno dejstvo, glede na to, da je navedel naslednje:„O uhajanju informacij poteka preiskava varnostne službe Komisije.“

189    V teh okoliščinah je treba poudariti, da je obstoj uhajanja informacij na podlagi zgoraj navedenih dokumentov že dovolj dokazan.

190    V odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje tožeči stranki pojasnjujeta, da so informacije in izrazi, uporabljeni v dopisu in zabeležki OLAF z dne 19. marca 2003, podlaga za prvi niz člankov ali javnih komentarjev medijev ali evropskih poslancev, ki so očitno imeli dostop do teh dokumentov. V zvezi s tem navajata več časopisnih člankov.

191    Komisija v svojih stališčih o odgovoru tožečih strank ugovarja dejstvu, da izdani časopisni članki dokazujejo obstoj uhajanja informacij iz urada OLAF, in ugotavlja, da gre za trditev brez dokaza. Trdi, da nič v teh člankih ne more potrditi, da bi bil OLAF vir uhajanja informacij v zvezi s pošiljko francoskim pravosodnim organom z dne 19. marca 2003 ali katerim koli drugim dogodkom.

192    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, da časopisni članki, ki sta jih predložili tožeči stranki, potrjujejo obstoj uhajanja informacij. Sklicujejo se predvsem na „dobro obveščeni vir“ in vsebujejo neposredne citate iz dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ki sta bila poslana francoskim pravosodnim organom.

193    Treba je navesti še nekatere od teh člankov, da se podrobneje preuči vsebina teh uhajanj.

194    Navedbe članka, ki je izšel v Süddeutsche Zeitung 26. aprila 2003:

„To bi moral biti prazničen dan. 16. maja bo Statistični urad Evropskih skupnosti praznoval 50 let […]

Vendar je možno, da bo praznovanje manj slavnostno, kot je bilo predvideno. Tik pred tem velikim jubilejem je vodstvo Eurostata pod točo kritik. Glede na informacije, ki jih ima Süddeutsche Zeitung, notranje revizije prinašajo težke obtožbe. V njih je govor o ,črnih blagajnah‘, v katere naj bi se stekala sredstva, ki prihajajo iz organov, ki jih financira Evropska unija. OLAF […] zadevo dejavno preiskuje že več mesecev.

[…] Najpozneje od leta 1999 je bilo najmanj 900.000 EUR – kar ustreza prihodkom iz teh ,Data Shops‘ – ukradenih z uradnih računov. Domneva se, da so visoki uradniki prek teh črnih blagajn nakazovali sredstva sami sebi.

O podrobnostih je še premalo znanega. Dokler ni dokazano nasprotno, se morajo vsi udeleženci šteti za nedolžne. Če bo ostalo pri obtožbah, bomo priča posebno drzni goljufiji. […]

Sum se nanaša tudi na vodstvo, na čelu katerega je Francoz Yves Franchet. Y. Franchet spada med ustanovitelje družbe Eurocost, ki je dolgo prejemala finančno pomoč Statističnega urada. Kot je marca naznanil Evropski parlament, je Eurocost obtožen predvsem tega, da je priredil svojo bilanco. […]

Zaradi nove obtožbe v zvezi s črnimi blagajnami lahko zadeva Eurostat spet izbruhne na površje. Evropska poslanka S. pravi: ,Če se ta resna obtožba izkaže za resnično, bo zadeva dobila novo razsežnost.‘ […]“

195    16. maja 2003 je bil v Financial Times objavljen drug članek, kjer piše:

„Državno tožilstvo v Franciji je začelo kazensko preiskavo o trditvah, ki pričajo o ,veliki organizirani kraji‘ sredstev Evropske unije, v katero sta vpletena dva vodilna moža Eurostata […].

[…]

Naznanitev kazenske preiskave je izbruhnila sredi petdnevne svečanosti ob 50. obletnici Eurostata […]

Trenutno gre za preiskovalni postopek proti X, ki ga je začelo Tribunal de grande instance de Paris. Sprožen je bil v odgovor na preiskavo OLAF, […] ki je potekala proti dvema francoskima visokima uradnikoma, Yvesu Franchetu, dolgoletnemu generalnemu direktorju Eurostata, in Danielu Byku, direktorju ene od šestih direkcij na Eurostatu.

Glede na spis, ki ga je 19. marca OLAF posredoval francoskim organom, sta oba moža osumljena, da sta odprla račun na depozitni banki v Luxembourgu, na katerem se je nakopičilo do 900.000 EUR sredstev, ki bi morala dospeti na Eurostat.

[…]“

196    V drugem članku, ki ga je napisal isti novinar v Bruslju, je govor o „[k]azenski preiskavi, ki jo je sprožilo državno tožilstvo v Franciji o obtožbah proti Yvesu Franchetu, generalnemu direktorju, in Danielu Byku, enemu od direktorjev institucije“, ki sta „osumljena, da sta vpletena v odprtje bančnega računa pri depozitni banki v Luxembourgu, ki ni bil pod nadzorom finančnih revizorjev“. Ta članek se nanaša tudi na spise Eurocost, Eurogramme in CESD Communautaire.

197    Poleg tega v članku, ki je izšel 16. maja 2003 v La Voix du Luxembourg, piše, da „na podlagi poglobljene preiskave in informacij iz dobro obveščenega vira kaže, da je ta zadeva napredovala veliko bolj, kot bi se zdelo,“ in da „je v dopisu z dne 19. marca, ki je bil poslan državnemu tožilcu pri Tribunal de grande instance de Paris, dokazano, da generalni direktor [OLAF] prijavlja „razkritje ,goljufivih ravnanj, ki so povzročila škodo proračunu Skupnosti in ki bi lahko dobila kazensko kvalifikacijo‘“. Treba je poudariti, da ta članek vsebuje neposredne navedbe iz dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ki sta bila poslana francoskim pravosodnim organom.

198    Zato iz teh člankov z veliko verjetnostjo izhaja, da je imel tisk določene podatke o posredovanju informacij francoskim pravosodnim organom. V člankih se omenjajo „črne blagajne“ in tožeči stranki sta poimensko navedeni kot osebi, ki bi lahko vzpostavili cel sistem ali del sistema.

199    Poleg tega je 14. maja 2003 Y. Franchet generalnemu sekretarju Komisije poslal anonimni dopis, ki ga je prejel in ki je bil po njegovem mnenju poslan luksemburškemu časopisu. Treba je poudariti, da ta anonimni dopis, katerega predmet je „50. obletnica Eurostata“, vsebuje odlomke iz dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ki sta bila poslana francoskim pravosodnim organom, ter izrecno navaja imeni tožečih strank. Prav tako je treba povedati, da so ti odlomki isti kot v članku, ki je izšel v La Voix du Luxembourg, navedenem v točki 197 zgoraj.

200    Poleg tega iz izjave z dne 16. maja 2003 o Eurostatu, ki je bila objavljena v sporočilu za javnost z dne 19. maja 2003 (IP/03/709) in ki sta jo tožeči stranki predložili kot odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje, izhaja, da je Komisija „obžalova[la] kršitev zaupnosti preiskave OLAF, ki je povzroči[la] težak položaj predvsem uradnikoma, omenjenima v medijih, pa tudi Komisiji, ki [ni] mogla odločiti o morebitnih nadaljnjih ukrepih, ker [ni] imela na voljo ustreznih informacij, ki so izhajale iz preiskave OLAF.“ Ugotovila je, da „so informacije krožile […] v medijih o domnevno nezakonitih dejavnostih, povezanih z 'datashopi' Eurostata in z možno vpletenostjo [nekaterih njegovih] uradnikov,“ in da „[…][so bile] [t]e trditve […] predmet preiskave OLAF in glede nekaterih njenih vidikov [je] OLAF posredoval spis francoskemu državnemu tožilstvu.“

201    Tako je na podlagi vseh teh dokumentov treba ugotoviti, da je na splošno prišlo do uhajanja informacij in da sta tožeči stranki o posredovanju spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom izvedeli iz tiska, česar Komisija ne zanika.

202    V zvezi s pripisovanjem odgovornosti za ta uhajanja OLAF-u je na obravnavi Komisija v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje navedla, da glede na to, da so bile informacije, ki so bile poslane francoskim pravosodnim organom, posredovane Nadzornemu odboru OLAF in njegovi pravni službi, preden so se te informacije pojavile v tisku, ne more biti zagotovo dokazano, da so informacije lahko uhajale le iz urada OLAF. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje meni, da je dovolj ugotovitev, da gre morebitno uhajanje informacij iz Nadzornega odbora OLAF pripisati OLAF in da bi bila v vsakem primeru, tudi če bi ta uhajanja prihajala iz pravne službe Komisije, Skupnost prav tako odgovorna.

203    V teh okoliščinah in glede na to, da Komisija ni niti navedla možnosti, da bi vir uhajanja informacij lahko bil izven organov Skupnosti, kot so francoski pravosodni organi, dejstvo, da je organ, ki ni pod pristojnostjo Skupnosti, lahko poznal informacije, ne more preprečiti domneve, da je bil vir teh informacij OLAF ali drug vir, za katerega je odgovorna Skupnost.

204    Zato je treba sklepati, da je obstoj uhajanja informacij v zvezi s posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom dokazan. Poleg tega vsi znaki, ki se pojavljajo v okviru spisa (glej zgornjo analizo različnih dokumentov), kažejo na to, da je vir uhajanja informacij OLAF in zaradi neobstoja znakov, ki bi dokazovali, da je vir pravna služba Komisije, pa je treba sklepati, da je vir teh uhajanj prav OLAF.

205    Kar zadeva domnevna uhajanja o razgovorih tožečih strank s preiskovalci OLAF v času med 23. junijem in 4 julijem 2003 ali uhajanja o poročilih, je treba spomniti, da zgoraj preučeni dokumenti izrecno ne dokazujejo, da je prišlo do uhajanj informacij o navedenih razgovorih ali poročilih. Tožeči stranki tega nista uspeli dokazati niti na podlagi časopisnih člankov, ki sta jih predložili. Posledično obstoj teh morebitnih uhajanj informacij ni dovolj dokazan.

206    Na podlagi zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je zaradi neobstoja kakršnihkoli dokazov, ki bi jih predložila Komisija in ki bi pričali, da so uhajanja informacij lahko prihajala iz drugega vira, OLAF odgovoren za uhajanja v zvezi z informacijami iz dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ki zadevata posredovanje spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom, in da so se te informacije v tisku pojavile zaradi teh uhajanj.

207    Torej je treba preučiti, ali je OLAF kršil pravno pravilo, ki daje pravice posameznikom.

–       Analiza navedenih kršitev pravnih pravil, ki dajejo pravice posameznikom, ki bi lahko izhajale iz razkrivanja informacij s strani OLAF

208    Tožeči stranki navajata predvsem kršitev obveznosti spoštovanja zaupnosti preiskav OLAF, kršitev načela dobrega upravljanja in kršitev načela domneve nedolžnosti.

209    V zvezi z načelom domneve nedolžnosti Sodišče prve stopnje opozarja, da to načelo, ki predstavlja temeljno pravico iz člena 6(2) EKČP in člena 48(1) Listine, posameznikom daje pravice, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Tillack proti Komisiji, T‑193/04, ZOdl., str. II‑3995, točka 121).

210    V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišče ČP) člen 6(2) EKČP ureja celotni kazenski postopek, neodvisno od izida preiskave, in ne le preučitev utemeljenosti obtožbe. Ta določba zagotavlja vsaki osebi, da ni niti imenovana niti obravnavana kot kriva za kršitev, dokler sodišče ne dokaže njene krivde. Zato predvsem zahteva, da ob izpolnjevanju svojih funkcij člani sodišča ne bi smeli začeti obravnave s predsodkom, da je obtoženec kaznivo dejanje storil. Domnevo nedolžnosti kršijo izjave ali odločbe, ki odražajo mnenje, da je oseba kriva, ki javnost spodbujajo, da verjame v njeno krivdo, ali ki vnaprej predvidevajo, kako bo pristojno sodišče presodilo dejstva (glej Sodišče ČP, sodba v zadevi Pandy proti Belgiji z dne 21. septembra 2006, §§ 41 in 42).

211    Sodišče ČP je med drugim presodilo, da če načelo domneve nedolžnosti, potrjeno v členu 6(2) EKČP, spada med elemente pravičnega kazenskega procesa, ki ga zahteva člen 6(1) EKČP, ni omejeno na procesno jamstvo na kazenskem področju: njegov obseg je širši in zahteva, da nobeden od državnih predstavnikov ne izjavi, da je oseba kriva za kršitev, preden sodišče ne dokaže njene krivde (glej Sodišče ČP, sodba v zadevi Y. B. in drugi proti Turčiji z dne 28. oktobra 2004, § 43). Sodišče ČP je namreč v svoji sodbi v zadevi Allenet de Ribemont proti Franciji z dne 10. februarja 1995 (serija A št.° 308, §§ 35‑36), ki jo navajata tožeči stranki in opozarjata, da se mora EKČP razlagati tako, da zagotavlja konkretne in dejanske pravice, ne pa teoretičnih in iluzornih, že ocenilo, da domnevo nedolžnosti lahko krši ne le sodišče, ampak tudi drugi javni organi. V zvezi s tem je Sodišče ČP poudarilo, kako pomembna je izbira besed državnih uslužbencev pri izjavah, ki jih dajejo, preden je določena oseba sojena in spoznana za krivo za kršitev. Kar je pomembno za uporabo člena 6(2) EKČP, je dejanski smisel zadevnih izjav in ne njihova besedna oblika. Vendar se mora o tem, ali izjava javnega uslužbenca predstavlja kršitev načela domneve nedolžnosti, odločati v okviru posebnih okoliščin, v katerih je bila podana sporna izjava (zgoraj navedena sodba Y. B in drugi proti Turčiji, § 44).

212    Poleg tega Evropsko sodišče za človekove pravice priznava, da člen 6(2) EKČP glede na člen 10 EKČP, ki zagotavlja svobodo izražanja, organom ne bi mogel preprečiti, da javnost obvestijo o tekočih kazenskih preiskavah, ampak zahteva, da to storijo z vso diskretnostjo in pridržanostjo, ki ju narekuje spoštovanje domneve nedolžnosti (Allenet de Ribemont proti Franciji, točka 211 zgoraj, § 38, in Y. B. in drugi proti Turčiji, točka 211 zgoraj, § 47).

213    Posledica tega načela je obveznost spoštovanja zaupnosti, ki jo mora OLAF spoštovati v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 1073/1999.

214    Prav tako je bilo presojeno, da se mora v skladu z dolžno skrbnostjo in z načelom dobrega upravljanja uprava izogibati, da daje tisku informacije, ki bi lahko zadevnemu uradniku povzročile škodo, po drugi strani pa sprejeti vse ukrepe, ki so znotraj institucije potrebni za preprečevanje vseh oblik širjenja informacij, ki bi ga lahko obrekovale (glej sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 35).

215    V obravnavanem primeru tožeči stranki trdita, da ju je OLAF javno označil – vključno z uhajanjem v tisk – kot krivi za vrsto kaznivih dejanj, kar naj bi spodbudilo prepričanje v njuno krivdo in vnaprej sodilo, kako bo francosko sodišče presojalo dejstva, s čimer je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti.

216    Treba je spomniti, da je na primer v časopisnem članku z dne 16. maja 2003, ki je bil objavljen v Financial Timesu, naveden zgoraj v točki 195, na podlagi informacij, ki po vsej verjetnosti izvirajo iz urada OLAF na podlagi uhajanja, jasno navedeno, da sta tožeči stranki morda zagrešili „veliko organizirano krajo sredstev Skupnosti“. Očitno je, da ta izjava krši načelo domneve nedolžnosti, saj odraža mnenje, da sta tožeči stranki krivi, ter javnost spodbuja k temu, da verjame v njuno krivdo.

217    Tako je OLAF s tem, ko je dopustil pronicanje informacij, ki že same po sebi vsebujejo takšno izjavo, kršil načelo domneve nedolžnosti. Z uhajanjem informacij je kršil tudi obveznost spoštovanja zaupnosti preiskav in s tem, ko je sprožil razkrivanje občutljivih elementov preiskave v tisku, škodil interesom dobrega upravljanja, ker je med preiskovalnim postopkom širši javnosti dovolil dostop do zaupnih informacij uprave.

218    Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, načelo domneve nedolžnosti daje pravice posameznikom. Treba je navesti, da obveznost spoštovanja zaupnosti prav tako daje pravice posameznikom, ki jih zadeva preiskava OLAF, ker imajo pravico pričakovati, da se preiskave, ki jih zadevajo, vodijo ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic. Enako imata tožeči stranki v obravnavanem primeru pravico uveljavljati načelo dobrega upravljanja, saj vključuje pravico, da se njune zadeve obravnavajo v spoštovanju zaupnosti.

219    Treba je poudariti, da gre za izrazite kršitve teh pravnih pravil, ker mora OLAF poskrbeti za to, da do uhajanj, ki kršijo temeljne pravice zadevnih oseb, kot je domneva nedolžnosti, ne pride, saj uprava nima na voljo nobene diskrecijske pravice, ki bi zadevala spoštovanje te obveznosti.

 Pošiljka z dne 24. septembra 2003

220    Tožeči stranki trdita, da je OLAF s posredovanjem „povzetka trenutno zaključenih zadev Eurostat“ predsedniku Komisije dne 24. septembra 2003 kršil obveznost spoštovanja zaupnosti.

221    Ta povzetek je predsedniku Komisije poslal generalni direktor OLAF. Po navedbah spremne opombe mu je le-ta posredoval „kratek povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat, ki bi lahko bile predmet morebitnega razširjanja“. Poleg tega je generalni direktor razložil, da „se to sestavljeno poročilo nikakor ne more šteti kot končno poročilo o preiskavi v smislu Uredbe št. 1073/1999“. Nato je dodal, da je „edini namen tega splošnega delovnega dokumenta izpostaviti glavne ugotovitve, ki izhajajo iz opravljenih preiskav“. Povzetek za vsak spis (Eurocost, Eurogramme, Datashop, Planistat in CESD Communautaire) navaja predmet preiskave, njen izid in ugotovitve.

222    V tem smislu je dovolj spomniti, da lahko OLAF v skladu s členom 10(3) Uredbe št. 1073/1999 kadar koli zadevni instituciji pošlje informacije, ki jih je pridobil med notranjimi preiskavami. Poleg tega sta tožeči stranki pri svojih trditvah malo protislovni, ker po eni strani OLAF očitata, da Komisiji ni posredoval določenih informacij, po drugi strani pa mu glede drugih informacij očitata, da jih ji je posredoval. Poleg tega je treba spomniti, da sta bili tožeči stranki že zaslišani o spisih na zaslišanjih junija in julija 2003, zato ne moreta trditi, da pred to pošiljko nista bili zaslišani.

223    Vsekakor je glede na to, da je imel OLAF Komisiji pravico predložiti ta dokument, treba poudariti, da ne more biti odgovoren za morebitno dejstvo, ker naj bi predsednik Komisije dokument javno uporabil in ker naj bi bil predmet javne objave v Parlamentu. Ta vidik bo treba v nadaljevanju še preučiti v okviru presoje morebitnega nezakonitega ravnanja Komisije.

 Stališča generalnega direktorja OLAF

224    Tožeči stranki trdita, da je generalni direktor OLAF sprejel stališče o spisu ter ga tako v tisku kot tudi v svojih izjavah COCOBU označil kot hudega in resnega.

225    Kar zadeva domnevne izjave generalnega direktorja OLAF v tisku, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki o tem nista predložili nobenih dokazov. Poleg tega nista dokazali, v čem je dejstvo, da je generalni direktor OLAF v televizijskem razgovoru 30. junija 2003 izjavil, da je zadeva Eurostat „resna zadeva“, kršilo zaupnost zadeve. Vsekakor tožeči stranki nista predložili nobenega elementa, s katerim bi lahko preverili vsebino teh izjav na televiziji.

226    V zvezi z izjavami generalnega direktorja OLAF pred COCOBU 30. junija in 16. julija 2003 tožeči stranki prav tako nista dokazali, v čem je dejstvo, da je le-ta spis Eurostat označil za „nenormalnega“ in za „neobičajnega“, kršilo zaupnost zadeve.

227    Vendar tožeči stranki v zvezi s tem navajata tudi kršenje načela domneve nedolžnosti.

228    V zvezi s tem je treba preučiti, kar je generalni direktor OLAF v svojih izjavah rekel COCOBU. Po navedbah opombe z dne 1. julija 2003 je generalni direktor OLAF med svojim posredovanjem na COCOBU 30. junija 2003 ugotovil, da „bo OLAF nadaljeval z notranjo preiskavo in da bosta Y. Franchet in D. Byk zaslišana, vendar pa se preiskava ne bo končala konec junija.“ Med drugim je potrdil, da „[k]ar zadeva vprašanje, zakaj niso bili sprejeti disciplinski ukrepi, kot je suspendiranje, [je] izrazi[l] oklevanja urada OLAF, a [je] predvsem poudari[l], da OLAF ni želel škodovati notranji preiskavi s tem, da bi takoj sprožil alarm.“ Med drugim je povedal, da „Y. Franchet in D. Byk nikoli nista skušala preusmeriti preiskave.“ Med svojim posredovanjem na COCOBU 16. julija 2003 je generalni direktor OLAF poudaril, „da je izjemno, da je vpleten generalni direktor“ in da „se na začetku to ni pokazalo“. Pripomnil je tudi, „da revizijsko poročilo ne kaže nujno na to, da o tem obstaja dokaz.“ Navedel je tudi, da je bil Y. Franchet obveščen o začetku preiskave in tudi o posredovanju rezultatov luksemburškim pravosodnim organom.

229    Treba je poudariti, da se kljub dejstvu, da je generalni direktor OLAF med nastopom na COCOBU izrecno omenil tožeči stranki, ne more šteti, da je kršil načelo domneve nedolžnosti. Njegove izjave so bile namreč še posebno v odgovorih na vprašanja članov COCOBU bolj informativne narave, ne pa poskus vzbujanja prepričanja o krivdi tožečih strank.

230    V teh okoliščinah OLAF v zvezi s tem ni kršil načela domneve nedolžnosti.

3.     Domnevne napake pri sestavljanju in posredovanju zabeležk in končnih poročil

a)     Trditve strank

231    Tožeči stranki se sklicujeta na sklep varuha človekovih pravic z dne 3. julija 2003 o pritožbi proti OLAF, vpisan pod referenčno številko 1625/2002/IJH, po katerem načelo dobrega upravljanja zahteva, da upravne preiskave OLAF potekajo „previdno, nepristransko in objektivno“. Vendar v obravnavanem primeru ni bilo tako.

232    OLAF je namreč ugotovitve sklenil že v opombi o spisu Eurocost z dne 1. julija 2002, čeprav naj bi bil še daleč od tega, da bi preučil ta spis in zaslišal Y. Francheta, ki ga je vendar zadevala pošiljka luksemburškim pravosodnim organom z dne 4. julija 2002.

233    Poleg tega naj niti „povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat“ z dne 24. septembra 2003 niti končna poročila OLAF ne bi upoštevala elementov, ki sta jih tožeči stranki posredovali na zaslišanjih junija in julija 2003 v zvezi s spisi Eurocost, Datashop – Planistat in CESD Communautaire. Poleg tega naj OLAF ne bi navedel razlogov, zakaj naj jih ne bi upošteval. Samo dejstvo, da se omenja, da zadevni osebi zanikata svojo odgovornost, naj še ne bi pomenilo, da so ju preiskovalci OLAF uspešno zaslišali.

234    Poleg tega naj OLAF svojih ugotovitev ne bi predložil tožečima strankama pred sestavitvijo končnih poročil ter s tem ponovno kršil njuno pravico do zaslišanja.

235    Tožeči stranki poudarjata, da v skladu z uvodno izjavo 10 Uredbe št. 1073/1999 lahko samo dejstva z dokazno vrednostjo utemeljijo ugotovitve preiskave. Zato bi OLAF v svojih ugotovitvah moral upoštevati vsa zbrana dejstva in jih ne bi smel razlagati tako, da bi služila stvari ali cilju, ki naj bi si ga zastavil že vnaprej.

236    Poleg tega naj bi OLAF močno pritiskal na državne pravosodne organe, da bi preganjali tožeči stranki. Dejstvo, da je OLAF francoskim pravosodnim organom posredoval končna poročila o spisih CESD Communautaire in Datashop – Planistat naj bi bilo namreč v nasprotju s členom 9(4) Uredbe št. 1073/1999, saj naj bi o nadaljnjih ukrepih po končnih, disciplinskih in sodnih poročilih odločila zadevna institucija in ne OLAF.

237    Komisija v zvezi z obveznostjo, da morajo preiskave potekati previdno in nepristransko, poudarja, da lahko OLAF sam odloči o tem, kdaj mora posredovati informacije, ki jih je pridobil med preiskavo. Komisija ugovarja temu, da so preiskovalci navedli, da so informacije posredovali, ne da bi natančno in v celoti poznali dejstva, ki se nanje nanašajo. Tožeči stranki naj bi sami priznali, da so ju preiskovalci OLAF zaslišali. Vendar naj bi ju preiskovalci lahko zaslišali šele, ko je to dovoljevalo napredovanje preiskave, kar z drugega vidika osvetljuje trditev tožečih strank, da sta bili zaslišani le na svojo zahtevo.

238    Kar zadeva neupoštevanje elementov, ki sta jih tožeči stranki na zaslišanjih junija in julija 2003 posredovali OLAF, Komisija ugotavlja, da so zadevni spisi zdaj v pristojnosti francoskih in luksemburških pravosodnih organov, in zato meni, da se ji v okviru te zadeve ni treba izreči o vsebini teh spisov. OLAF naj vsekakor ne bi rabil imeti istega mnenja kot tožeči stranki. Poleg tega naj bi bilo v „povzetku trenutno zaključenih zadev Eurostat“ navedeno, da sta bila zadevna uradnika zaslišana in da sta zanikala svojo odgovornost.

239    V zvezi z domnevnimi pritiski OLAF na francoske pravosodne organe glede na dejstvo, da bi morala v skladu s členom 9(4) Uredbe št. 1073/1999 posredovati poročila o preiskavi Komisija in ne OLAF, Komisija poudarja, da ta določba uradu OLAF nikakor ne preprečuje, da pošlje v informacijo končno poročilo o notranji preiskavi državnemu pravosodnemu organu, predvsem če je informacije prejel že med preiskavo. Ta določba naj bi zadevni instituciji nalagala odgovornost, da glede na izid notranje preiskave odloči o nadaljnjih disciplinskih in sodnih ukrepih, ki se ji zdijo ustrezni.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

240    Prvič, kar zadeva opombo z dne 1. julija 2002, je dovolj poudariti, da se ta opomba v ničemer, niti implicitno, ne sklicuje na Y. Francheta. Glede na to, da je Sodišče prve stopnje že zgoraj ugotovilo, da bi moral biti Y. Franchet zaslišan v zvezi s posredovanjem spisa Eurocost luksemburškim pravosodnim organom, vsekakor ni treba več preučiti vprašanja, ali bi moral biti zaslišan glede te opombe, ki je bila del spisa, poslanega navedenim organom.

241    Drugič, v zvezi z domnevnim neupoštevanjem elementov, ki sta jih posredovali tožeči stranki ob sestavljanju končnih poročil, zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki na dolgo navajata samo dejanski razvoj dogodkov, ne da bi v podporo predložili kakršen koli dokaz. Poleg tega ni Sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo ponovno preučiti te spise. Poleg tega, kot ugotavlja Komisija, OLAF in njegovi preiskovalci nikakor ne morajo biti istega mnenja kot tožeči stranki. Poleg tega je bilo v „povzetku trenutno zaključenih zadev Eurostat“ z dne 24. septembra 2003 poudarjeno, da sta zadevna uradnika, ki so ju zaslišale službe OLAF, zanikala svojo odgovornost glede dejstev, ki so jima bila očitana, ter predvsem menila, da sta vedno ravnala v interesu Komisije.

242    Poleg tega v zvezi s trditvijo tožečih strank, da lahko samo dejstva z dokazno vrednostjo utemeljijo ugotovitve preiskave in da bi zato OLAF moral upoštevati vsa zbrana dejstva ter jih ne bi smel razlagati tako, da služijo stvari ali cilju, ki naj bi si ga zastavil že vnaprej, zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki nista z ničimer podprli dejstva, da naj bi OLAF svoje trditve utemeljil na neprepričljivih dokazih ali da naj bi si vnaprej zastavil določen cilj.

243    Poleg tega v zvezi z domnevno kršitvijo obveznosti obrazložitve, ker naj OLAF ne bi razložil razlogov, zakaj ni upošteval stališč tožečih strank, zadostuje poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev obveznosti obrazložitve, ki je določena v členu 253 ES, sama po sebi ne uveljavlja odgovornosti Skupnosti (sodbe Sodišča z dne 15. septembra 1982 v zadevi Kind proti EGS, 106/81, Recueil, str. 2885, točka 14; z dne 6. junija 1990 v zadevi AERPO in drugi proti Komisiji, C‑119/88, Recueil, str. I‑2189, točka 20, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Eurocoton in drugi proti Svetu, C‑76/01 P, Recueil, str. I‑10091, točka 98; Sodbe Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T‑167/94, Recueil, str. II‑2589, točka 57; z dne 13. decembra 1995 v zadevi Exporteurs in Levende Varkens proti Komisiji, T‑481/93 in T‑484/93, Recueil, str. II‑2941, točka 104; z dne 20. marca 2001 v zadevi Cordis proti Komisiji, T‑18/99, Recueil, str. II‑913, točka 79, in z dne 6. decembra 2001 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu, T‑43/98, Recueil, str. II‑3519, točka 63). To trditev je torej treba zavrniti.

244    V vsakem primeru obveznost obrazložitve ne pomeni, da bi morali obravnavati vsa dejanska in pravna vprašanja, ki so jih med postopkom navedle zadevne stranke (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1984 v zadevi VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, Recueil, str. 19, točka 22; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2002 v zadevi Stevens proti Komisiji, T‑277/01, RecFP, str. I-A‑253 in II‑1273, točka 71, in z dne 1. aprila 2004 v zadevi N proti Komisiji, T‑198/02, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑507, točka 109).

245    Zato se tožeči stranki ne moreta sklicevati na to, da naj OLAF ne bi upošteval vseh dejstev in stališč, ki sta jih navedli.

246    Tretjič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, po kateri naj OLAF ne bi svojih ugotovitev predložil tožečima strankama pred sestavitvijo končnih poročil ter s tem kršil njuno pravico do zaslišanja, zadostuje ugotovitev, da sta bili tožeči stranki o zadevnih spisih zaslišani konec junija in v začetku julija 2003, torej veliko prej, preden je OLAF septembra 2003 sestavil ta poročila. Pravica do zaslišanja ne zahteva, da bi OLAF moral svoje ugotovitve predložiti tožečima strankama.

247    Četrtič, v zvezi s posredovanjem končnih poročil državnim pravosodnim organom in z domnevnimi pritiski na njih je treba opozoriti, da se v skladu s členom 9(4) Uredbe št. 1073/1999 poročilo, pripravljeno po opravljeni notranji preiskavi, in vsi koristni dokumenti o preiskavi pošljejo zadevni instituciji, organu, uradu ali agenciji, ki po notranjih preiskavah odloči o nadaljnjih ukrepih, predvsem disciplinskih in sodnih, ki jih nalagajo izidi preiskav, in o njih obvesti direktorja OLAF.

248    Spomniti je treba tudi, da v skladu s členom 10(2) Uredbe št. 1073/1999 direktor OLAF pošlje pravosodnim organom zadevne države članice informacije, ki jih je OLAF pridobil med notranjo preiskavo dejstev, ki bi lahko vodila do kazenskega pregona.

249    V obravnavanem primeru je OLAF v skladu s členom 10(2) Uredbe št. 1073/1999 že posredoval informacije francoskim pravosodnim organom. Treba je poudariti, da na podlagi člena 9(4) Uredbe št. 1073/1999 OLAF lahko pošlje končno poročilo o notranji preiskavi v informacijo državnemu pravosodnemu organu, zlasti če je le-ta informacije prejel že med preiskavo. Člen 9(4) navedene uredbe zadevni instituciji nalaga odgovornost, da glede na rezultate notranje preiskave odloči o nadaljnjih disciplinskih in sodnih ukrepih ter o tem obvesti direktorja OLAF.

250    Tožeči stranki nikakor nista uspeli dokazati, da naj bi OLAF dejansko močno pritiskal na francoske pravosodne organe.

251    Iz zgoraj povedanega izhaja, da tožeči stranki razen nezakonitega ravnanja, ki je bilo že ugotovljeno med preučitvijo posredovanja informacij luksemburškim in francoskim pravosodnim organom, nista uspeli dokazati, da naj bi bilo ravnanje OLAF nezakonito glede sestavljanja in posredovanja opomb in končnih poročil.

4.     Zavrnitev vpogleda v nekatere dokumente

a)     Trditve strank

252    Tožeči stranki trdita, da je OLAF s tem, ko ju ni obvestil o celotnem spisu, poleg kršitve njunih temeljnih pravic storil dejanje slabega upravljanja. Nič v upoštevni zakonodaji naj namreč ne bi utemeljevalo zavrnitve posredovanja preiskovalnega spisa in a fortiori poročila preiskave (zunanje ali notranje) osebi, ki jo OLAF obtožuje, ne glede na to, ali je preiskava uspela v celoti ali delno.

253    OLAF ne bi smel imeti pravice zavrniti vpogleda v te dokumente s splošno obrazložitvijo, da je treba zajamčiti učinkovitost in zaupnost naloge, ki mu je zaupana, ter njegovo neodvisnost. Ker je vpogled v dokumente temeljna pravica, bi bilo treba vsako morebitno omejitev presojati ozko.

254    Komisija opozarja, da OLAF nikakor ni nezakonito zavrnil tega vpogleda, ker na začetni stopnji svoje preiskave nima nobenih obveznosti v tem smislu. Vpogled v spis bi bil omogočen šele na poznejši stopnji, če bi poročilom OLAF sledilo nadaljevanje v okviru disciplinskega in/ali sodnega postopka. Poleg tega naj bi bili upoštevni dokumenti tožečima strankama predstavljeni med zaslišanji o vprašanjih, ki so jima bila postavljena.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

255    Treba je spomniti, da OLAF uradniku Skupnosti, ki ga domnevno zadeva notranja preiskava, pred posredovanjem končnega sklepa svojega OPI, ki ga bremeni, ni dolžan odobriti vpogleda v dokumente, ki so predmet take preiskave, ali v tiste, ki jih OLAF ob tej priložnosti sestavi sam; sicer bi lahko bili ovirani učinkovitost in zaupnost naloge, ki je zaupana OLAF, pa tudi njegova neodvisnost. Samo dejstvo, da je bil del zaupnega spisa preiskave verjetno nezakonito posredovan tisku, samo po sebi ne upravičuje odstopanja od zaupnosti tega spisa in od preiskave, ki jo vodi OLAF, v korist domnevno prizadetega uradnika. Spoštovanje pravice zadevnega uradnika do obrambe dovolj zagotavlja člen 4 Sklepa 1999/396 (sklep Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2003 v zadevi Gómez-Reino proti Komisiji, T‑215/02, RecFP, str. I-A‑345 in II‑1685, točka 65; zgoraj v točki 153 navedena sodba Nikolaou proti Komisiji, točka 241).

256    Tako člen 4 Sklepa 1999/396 ne obvezuje OLAF, da omogoči vpogled v dokumente, ki so predmet notranje preiskave, ali v tiste, ki jih OLAF sestavi sam, predvsem zato, ker bi razlaga omenjene določbe, ki bi ga obvezovala k temu, ovirala delo tega organa (zgoraj v točki 153 navedena sodba Nikolaou proti Komisiji, točka 242).

257    Ta pristop ni v nasprotju s spoštovanjem pravice do dobrega upravljanja, določene v členu 41 Listine, v skladu s katero ta pravica vključuje pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti. Tako se lahko v skladu s tem načelom vpogled v spis zavrne, če to zahteva spoštovanje zaupnosti.

258    Glede na to, da ta razlaga izključuje vsako obveznost OLAF, da odobri vpogled v svoj spis pred sprejetjem končnega poročila, je treba zavrniti trditev tožečih strank v zvezi z vpogledom v spis preiskave.

259    V zvezi z vpogledom v končno poročilo je treba ugotoviti, da nobena od obveznosti, ki izhajajo iz člena 4 Sklepa 1999/396, ne zadeva tega vprašanja. Kar zadeva načelo kontradiktornosti, se lahko nezakonitost s strani OLAF ugotovi samo ob predpostavki, da bi bilo končno poročilo objavljeno, ali če naj bi mu sledilo sprejetje bremenilnega akta (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 153 navedeno sodbo Nikolaou proti Komisiji, točki 267 in 268).

260    V obravnavanem primeru se ne zatrjuje, da naj bi bila poročila objavljena, ne da bi bila prej posredovana tožečima strankama. Ker naj bi naslovniki končnih poročil, torej Komisija in francoski ali luksemburški pravosodni organi, na podlagi končnih poročil nameravali sprejeti tak akt proti tožečima strankama, morajo, če je to potrebno, ti drugi organi tožečima strankama omogočiti vpogled vanju v skladu s svojimi postopkovnimi pravili in ne s pravili OLAF (glej v tem smislu zgoraj v točki 153 navedeno sodbo Nikolaou proti Komisiji, točka 269).

261    Torej je treba sklepati, da OLAF v obravnavanem primeru ni storil nobene nezakonitosti v zvezi z vpogledom v končna poročila.

262    Kot izhaja iz točke 47 zgoraj, sta imeli tožeči stranki po tem, ko sta to zahtevali, vpogled v končna poročila, razen do končnega poročila preiskave v zvezi s spisom Planistat, ki zadeva zunanji del spisa Datashop – Planistat.

5.     Obravnavanje zadeve Eurostat v nerazumnem roku in neupoštevanje člena 6 in člena 11 Uredbe št. 1073/1999

a)     Trditve strank

263    Tožeči stranki očitata OLAF dejstvo, da so preiskave pripeljale do končnih poročil šele 25. septembra 2003 oziroma tri leta po njihovem začetku ali tri leta in pol po predložitvi zadev uradu OLAF v zvezi s spisi Eurocost in Datashop – Planistat ter osemnajst mesecev po začetku ali skoraj dve leti po predložitvi zadeve uradu OLAF v zvezi s spisom CESD Communautaire. Ti roki naj bi bili torej nerazumni in neutemeljeni glede na devetmesečni rok, določen v členu 11(7) Uredbe št. 1073/1999, in glede na obveznost iz člena 6(5) iste uredbe, da se preiskave vodijo nepretrgoma v roku, katerega trajanje mora biti sorazmerno okoliščinam in kompleksnosti primera.

264    Y. Franchet naj bi namreč revizijska poročila, ki so podlaga za preiskave, uradu OLAF posredoval že marca 2000 (zadeva Eurocost) in novembra 2001 (zadeva CESD Communautaire). Finančni nadzornik naj bi imel revizijsko poročilo v zvezi s spisom Datashop – Planistat na voljo od februarja 2000 in naj bi ga marca 2000 predal OLAF. OLAF je s preiskavami v zvezi s spisi Eurocost in Datashop – Planistat začel šele 6. oktobra 2000, v zvezi s spisom CESD Communautaire pa 18. marca 2002, ter tako porabil osem mesecev (zadevi Eurocost in Datashop – Planistat) in štiri mesece (zadeva CESD Communautaire), da je odločil o tem, da začne s preiskavo, ne da bi našel čas za zaslišanje tožečih strank.

265    Po mnenju tožečih strank OLAF ni nikoli obvestil svojega Nadzornega odbora o vzrokih, zaradi katerih preiskava ni mogla biti zaključena v roku devetih mesecev, prav tako tudi ne o predvidenem roku za zaključek preiskave.

266    Zato naj bi OLAF s tem, ko si je najprej vzel veliko časa za uvedbo preiskav, za njihovo vodenje in končanje, s tem da je zadeve predložil pravosodnim organom v nedoslednih pogojih ter na podlagi nepopolnih in nezaključenih preiskav, ravnal tako, da ni upošteval pojma razumnega roka ter načel dobrega upravljanja in poslovodenja.

267    Poleg tega naj bi tožeči stranki utrpeli škodo zaradi tega roka in se utemeljeno pritoževali nad predolgo preiskavo, še preden sta bili dejansko vključeni vanjo ali preden se je izvedelo za njuno vpletenost v to preiskavo.

268    Komisija priznava, da je preteklo veliko časa med tem, ko je OLAF prejel obvestilo o različnih spisih, ko je začel s preiskavami in ko so se zaključile. Ta rok se delno lahko pojasni s postavljanjem na noge urada OLAF, ki je menda začel delati 1. junija 1999 z osebjem nekdanje task-force „Usklajevanje boja proti goljufijam“. Prihod novih uslužbencev naj bi potekal od sredine leta 2001 do sredine leta 2002. Zamenjava osebja je povzročila popolno reorganizacijo službe, spremembe vodstva in dodelitve spisov.

269    Vendar dolžina roka naj ne bi bila nerazumna, če upoštevamo kompleksnost te zadeve. OLAF naj bi namreč pravočasno prejel različne spise o tej zadevi in šele s primerjanjem teh različnih spisov, ki je bilo možno šele po določenem času, se je lahko pokazala vsa razsežnost problema.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

270    Treba je opozoriti, da v skladu s členom 6(5) Uredbe št. 1073/1999 preiskave nepretrgoma potekajo toliko časa, kot je sorazmerno okoliščinam in kompleksnosti primera.

271    Poleg tega je v členu 11(7) Uredbe št. 1073/1999 določeno, da če preiskava traja več kakor devet mesecev, direktor OLAF obvesti nadzorni odbor o razlogih, zaradi katerih še ni bilo mogoče končati preiskave, in o pričakovanem roku njenega zaključka.

272    Tako je treba ugotoviti, da Uredba št. 1073/1999 ne določa nobenega natančnega in nujnega roka za zaključek preiskav OLAF.

273    V zvezi s tem je treba spomniti, da obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Skupnosti, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča Skupnosti in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine določen kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, ZOdl., str. II-0000, točka 162).

274    Zato postopek, ki ga vodi OLAF, ne more trajati dlje od razumnega roka, o katerem se mora presoditi na podlagi okoliščin obravnavanega primera.

275    V obravnavanem primeru iz spisa izhaja, da je OLAF od 17. marca 2000, 12. aprila 2000 in 15. novembra 2001 imel revizijska poročila o spisih Datashop, Eurocost in CESD Communautaire.

276    Iz spisa izhaja tudi, da je OLAF začel notranjo preiskavo v zvezi s spisoma Datashop in Eurocost 6. oktobra 2000, 18. marca 2002 pa v zvezi s spisom CESD Communautaire. Torej je potreboval skoraj sedem oziroma šest mesecev, da je začel preiskavo v zadevah Datashop in Eurocost ter štiri mesece v zadevi CESD Communautaire.

277    Te preiskave so bile zaključene s končnimi poročili o preiskavi 25. septembra 2003. Zato sta bili preiskavi v zadevah Datashop in Eurocost končani približno tri leta in pol po njuni predložitvi uradu OLAF in skoraj tri leta po njunem začetku; preiskava v zadevi CESD Communautaire pa je bila končana približno eno leto in deset mesecev po njeni predložitvi uradu OLAF in eno leto in pol po njenem začetku.

278    Treba je povedati, da se lahko ti roki štejejo za sorazmerno dolge.

279    Tako Komisija sama priznava, da je preteklo veliko časa med tem, ko je OLAF prejel obvestilo o različnih spisih, ko je začel preiskave in ko jih je končal. Ta rok se delno lahko pojasni s postavljanjem na noge urada OLAF, ki je menda začel delati 1. junija 1999 z osebjem nekdanje task-force „Usklajevanje boja proti goljufijam“. Prihod novih uslužbencev naj bi potekal od sredine leta 2001 do sredine leta 2002. Ta zamenjava osebja je povzročila popolno reorganizacijo službe, spremembe vodstva in dodelitve teh spisov.

280    Sodišče prve stopnje meni, da takšne obrazložitve same po sebi ne morejo utemeljiti teh dolgih rokov. Kot upravičeno ugotavljata tožeči stranki, zadevni uradniki ne smejo trpeti pomanjkljivosti upravne organizacije služb Komisije. Dejstvo, da je OLAF pri začetku z delom naletel na težave, ne more biti razlog za to, da se Komisijo oprosti odgovornosti.

281    Vendar je treba, kot trdi Komisija, upoštevati tudi stopnjo kompleksnosti zadeve. Kompleksnost zadeve Eurostat, ki je značilna za različne preiskave, do katerih je pripeljala, in morebitna interakcija med njimi, ni sporna in je razvidna iz spisa.

282    Zato se roki v okoliščinah obravnavanega primera ne morejo šteti za nerazumne.

283    Kar zadeva trditev tožečih strank, po kateri OLAF ni nikoli obvestil svojega Nadzornega odbora o vzrokih, zaradi katerih preiskava ni mogla biti končana v roku devetih mesecev, niti o predvidenem roku za zaključek preiskave, zadostuje ugotovitev, da čeprav bi bilo tako, tožeči stranki nista dokazali, da gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki dodeljuje pravice posameznikom.

284    V teh okoliščinah je treba zavrniti očitek tožečih strank o domnevno nerazumnem roku preiskav.

285    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je OLAF naredil več napak, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Skupnosti. Te napake zadevajo posredovanje informacij luksemburškim in francoskim pravosodnim organom, ne da bi pred tem zaslišali tožeči stranki in Nadzorni odbor, ter uhajanje informacij v zvezi s posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom.

B –  Nezakonitost ravnanja Komisije

1.     Razkrivanje informacij s strani Komisije

a)     Trditve strank

286    Tožeči stranki trdita, da morajo institucije v skladu s členom 12(3) Uredbe št. 1073/1999 zagotavljati spoštovanje zaupnosti preiskav OLAF in zakonitih pravic vpletenih oseb pa tudi spoštovanje temeljnih pravic, česar pa naj Komisija ne bi storila.

287    V tem primeru naj bi posredovanje informacij in poročil OLAF državnim pravosodnim organom pripeljalo do „bolj ali manj uglašenega, verjetno namernega uhajanja informacij s strani OLAF“, ki naj bi privedlo do medijskega obrekovanja tožečih strank, kar naj bi resno škodovalo njunim zakonitim pravicam, ugledu in dostojanstvu. Poleg tega naj bi vse od zaslišanj tožečih strank s strani preiskovalcev OLAF tisk poznal zelo natančne podrobnosti zadeve Eurostat. Komisija naj torej ne bi zagotovila spoštovanja zaupnosti. Tožeči stranki med drugim navajata, da Komisija teh dejstev ne spodbija.

288    Poleg tega naj bi Komisija sama razkrivala informacije in s tem ni upoštevala svoje obveznosti zaupnosti ter načel kontradiktornosti in domneve nedolžnosti. Tožeči stranki se sklicujeta na sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003, v katerem Komisija trdi, da je začela z disciplinskimi postopki proti trem svojim uradnikom. Čeprav je bilo v tem sporočilu obrazloženo, da je bilo o začetku takih postopkov odločeno brez vpliva na načelo domneve nedolžnosti, naj bi se pojavilo v okoliščinah, ki so nujno škodovale zakonitim pravicam tožečih strank. Poleg tega naj bi v tem sporočilu za javnost Komisija javno objavila zaupne elemente o zadevi Eurostat, pri čemer se je opirala na preiskave, pri katerih tožeči stranki pred tem naj ne bi bili nikoli zaslišani.

289    Poleg tega naj bi 24. septembra 2003 Komisija v Parlamentu razširila tri dokumente, ki so se nanašali na tožeči stranki ali so bile v njih na njun račun izrečene kritike (glej zgoraj točko 42), o katerih naj bi bili tožeči stranki obveščeni šele na njuno zahtevo 10. oktobra 2003, kljub temu da so bile od 25. septembra 2003 na široko razširjene znotraj institucij in v tisku.

290    Tožeči stranki trdita, da čeprav ju zadevni dokumenti, ki izhajajo iz task-force in NRS, ne zadevajo posebej in posamično, glede na to, da naloga teh organov ni v tem, da se uradno izrečejo o obstoju goljufije ali da koga posamično obtožijo, jima škodi že samo dejstvo, da je bil v njih izrečen dvom o zakonitosti določenih ugotovljenih elementov.

291    V repliki tožeči stranki trdita, da je bilo to razširjanje kršitev okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo (priloga XIII Poslovnika Evropskega parlamenta), v skladu s katerim morata ti dve instituciji v okviru vsake zaupne informacije spoštovati predvsem „temeljne človekove pravice, vključno s pravico do obrambe in do varstva zasebnosti“. Poleg tega naj bi bile zaupne informacije lahko posredovane samo predsedniku Parlamenta, predsednikom zainteresiranih parlamentarnih odborov ter predsedstvu in konferenci predsednikov. Vendar naj bi bilo v tem primeru razkritje širše, ker naj bi bili razširjeni dokumenti praktično dostopni vsem poslancem, s tem pa tudi tisku. Poleg tega naj bi predsednik Komisije posredoval pri predsednikih poslanskih skupin, to je pri kategoriji, ki naj ne bi bila omenjena v členu 1(4) navedenega okvirnega sporazuma.

292    Poleg tega naj bi predsednik Komisije v govoru z dne 25. septembra 2003 na konferenci predsednikov poslanskih skupin Parlamenta izrazil izredno resne obtožbe na račun tožečih strank, posebno na račun Y. Francheta. Četudi predsednik Komisije Y. Francheta ni poimensko obtožil, da je odgovoren za nepravilnosti, pa naj bi mu očital, da je dovolil, da so se te nepravilnosti lahko zgodile. Y. Franchet naj bi bil obtožen tudi tega, da je članu Komisije, ki je izvajal nadzorstvo, dal napačne informacije, kot naj bi priznala Komisija, ter da je bilo v njegovem interesu „prikriti resnico o preteklih dejstvih“.

293    S to obtožbo, pred katero ni prišlo niti do najmanjšega razgovora z obtožencem, ki se je tako „razpasla“ med člani COCOBU in v tisku, in samo na podlagi poročil, sestavljenih v ozračju sumničenj do Komisije, ki je zato morala nastopiti odločno, naj njen predsednik ne bi ravnal dostojanstveno in častno, kot bi od njega z vso pravico pričakoval vsak državljan. Spoštoval naj ne bi temeljnih pravic in posebno pravice do obrambe, svojo presojo pa naj bi utemeljil na zmotnih dejstvih. Po mnenju tožečih strank je nesprejemljivo, da se je iz izključno političnih razlogov, da bi se izognil vsakršni kritiki, odločil imenovati krivca. Ta „strategija dežnika“, kakor jo je označil tisk, naj bi bila namenjena samo temu, da se pridobi čas.

294    Komisija poudarja, da glede na to, da OLAF v okviru svoje preiskave deluje povsem neodvisno, ne more posegati v njegove preiskave. Člen 12(3) Uredbe št. 1073/1999 Komisiji zapoveduje zaupnost v zvezi s preiskavami OLAF o tem, kar naj bi o njih vedela. Komisija naj bi prevzela vso morebitno odgovornost, ki jo ima OLAF, vendar naj ji to ne bi dajalo nobene pristojnosti za poseganje v njegove preiskave, da bi se zagotovila njihova zaupnost.

295    Kar zadeva sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003 in sklepe, ki so bili sprejeti istega dne, se Komisiji zdijo posebno previdni, zadržani in spoštljivi do varstva posameznika, če upoštevamo okoliščine, „zaznamovane z nespornim ozračjem medinstitucionalne napetosti zaradi postopka razrešnice leta 2001“.

296    V zvezi s tremi dokumenti, ki so bili posredovani Parlamentu 24. septembra 2003 (glej zgoraj točko 42), Komisija ugotavlja, da povzetek in ugotovitve dela task-force v ničemer ne obtožujejo tožečih strank. Informativno obvestilo, ki temelji na drugem vmesnem poročilu NRS, naj bi vsebovalo predhodne ugotovitve, katerih izčrpnost naj ne bi bila zagotovljena, in naj ne bi odpiralo vprašanja morebitne neposredne in posamične odgovornosti tožečih strank, ki se zato ne bi smeli pritoževati zaradi dejstva, da jima ti dokumenti predhodno niso bili posredovani in da nista imeli priložnosti izraziti svojega mnenja. V teh dokumentih naj bi bile samo ugotovitve o sistemskih nepravilnostih v delovanju. Priznanje, da poročila, ki jih sestavljajo strukture, kot sta task-force ali NRS, lahko škodijo uradnikom samo zaradi dejstva, ker naj bi bil v njih izrečen dvom o zakonitosti določenih dejanj ali ravnanj, bi enostavno zanikalo vsako možnost za revizijsko dejavnost.

297    Kar zadeva govor z dne 25. septembra 2003, naj bi se v njem predsednik Komisije lotil neizprosne analize resnega položaja, ne da bi pri tem želel tožeči stranki prikazati kot „grešna kozla“. Čeprav je Y. Franchetu očital, da se v nasprotju z navodili, ki jih je dala prejšnja Komisija, ni dovolj hitro umaknil iz določenih organov in da je bil z nekaterimi družbami še naprej v pogodbenih odnosih kljub rezultatom nekaterih revizij, ki jih je imel na voljo, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom previdnosti v njegovem najosnovnejšem pomenu, pa tožečih strank ni obtožil teh nepravilnosti.

298    Po mnenju Komisije glavno očitek Y. Franchetu ne zadeva njegove morebitne osebne vpletenosti v goljufije in nepravilnosti, ampak pomanjkljive informacije, ki so bile dane članu Komisije, ki je izvajal nadzorstvo, ker ob nastopu svoje funkcije ni bil obveščen o zadevi Eurostat. Komisija navaja, da je predsednik Komisije tudi jasno opredelil težave pri komunikaciji med OLAF in Komisijo ter priznal, da je treba nujno izboljšati finančno vodenje na ravni osrednjega nadzora. Nikoli naj ne bi odprl vprašanja kazenske ali disciplinske odgovornosti tožečih strank, ampak naj bi jasno zahteval „politično-upravno odgovornost“ Y. Francheta.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

299    Kar zadeva očitek tožečih strank, po katerem Komisija pri posredovanju državnim pravosodnim organom ni poskrbela za zaupnost preiskav, uvodoma zadostuje poudariti, da v skladu s členom 12(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 1073/1999 institucije zagotavljajo spoštovanje zaupnosti preiskav, ki jih izvaja OLAF, in zakonitih pravic vpletenih oseb. Vendar se ta določba ne more razlagati tako, da Komisiji na splošno nalaga obveznost, da zagotovi, da OLAF, ki povsem neodvisno izvaja preiskave, spoštuje zaupnost. To določbo je treba namreč razumeti skupaj s predhodnim pododstavkom, v skladu s katerim generalni direktor OLAF ob spoštovanju istih načel institucijam redno poroča o rezultatih teh preiskav. Tako iz člena 12 Uredbe št. 1073/1999 izhaja, da kadar je generalni direktor OLAF institucijam, vključno s Komisijo, posredoval informacije o preiskavah, morajo institucije pri ravnanju s temi informacijami zagotoviti njihovo zaupnost in zakonite pravice vpletenih oseb.

300    Zato je treba preučiti, ali je Komisija ravnala nezakonito, ko je sama razkrila različne informacije v okviru zadevnih preiskav.

 Sporočilo Komisije za javnost z dne 9. julija 2003

301    Tožeči stranki trdita, da je Komisija sama razkrivala informacije in s tem ni upoštevala svoje obveznosti spoštovanja zaupnosti ter načel kontradiktornosti in domneve nedolžnosti, pri čemer se sklicujeta na sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003 (IP/03/979).

302    Treba je navesti sporočilo za javnost:

„Komisija sprejema ukrepe v zvezi s finančnimi poneverbami pri Eurostatu

V zadnjih tednih je Evropska komisija uvedla preiskavo znotraj [Eurostata]. Predhodni rezultati teh analiz jasno kažejo na obstoj pomanjkljivosti in nepravilnosti v sistemu upravljanja na Eurostatu. Z vsem spoštovanjem do ukrepov, ki jih je zdaj popolnoma neodvisno sprejel [OLAF], Komisija ocenjuje, da je treba takoj ukrepati za rešitev teh skrb vzbujajočih vprašanj. Zato se je Komisija danes dogovorila o vrsti ukrepov za reševanje najnujnejših težav.

Predsednik Komisije […] je izjavil: ,Potrpežljivo čakamo na rezultate različnih preiskav, ki so v teku. Vendar pa imamo na podlagi svojih analiz že sedaj razlog, da ukrepamo, in Komisija si močno prizadeva, da bi stvari potekale hitreje. Od danes naprej bomo sprejeli korenite in boleče ukrepe, ki so nujni. Ne glede na to, kaj se je dogajalo v preteklosti, bo vse predmet obravnave, delovanje Eurostata pa bo potekalo po pravilih in načelih, ki jih predpisuje sedanja Komisija.‘

Ukrepi

Komisija je uvedla disciplinske postopke proti trem uradnikom Komisije. Iz preventivnih razlogov bo zamenjano določeno število vodij Eurostata in premeščenih na delovna mesta svetovalcev.

Če se bo odkrilo, da je član ali nekdanji član osebja Eurostata kršil finančno uredbo ali Kadrovske predpise, bo proti njemu uveden disciplinski postopek. Komisija želi poudariti, da se sklepi o uvedbi disciplinskega postopka ali o premestitvi uradnikov sprejemajo brez vpliva na načelo domneve nedolžnosti.

[…]

[Analiza revizijskih poročil, sestavljenih po notranji reviziji Eurostata, ki jo je izvedel GD ,Proračun‘,] dokazuje, da se je zgodilo nekaj resnih kršitev finančne uredbe in da nadaljnje ukrepanje v zvezi z več pomembnimi vidiki notranjih revizijskih poročil ni bilo dovolj obsežno in strogo ter ni pripeljalo do bistvenih ukrepov.

[…]

Rezultati [NRS] so predhodnega značaja in jih je treba še potrditi. Vendar ti rezultati in prvi znaki vzbujajo prepričanje, da so bili storjeni resni prekrški.

Še vedno se pričakuje poročilo OLAF, predvideno za konec junija.“

303    Po mnenju tožečih strank to sporočilo za javnost škoduje njunim zakonitim pravicam in krši načelo domneve nedolžnosti.

304    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki v tem sporočilu za javnost nista izrecno imenovani. Vendar glede na to, da sta bili posebno maja 2003 njuni imeni že obširno posredovani javnosti v zvezi z obstojem pomanjkljivosti in nepravilnosti v sistemu upravljanja na Eurostatu, ni bilo nobenega dvoma, da se je sporočilo za javnost nanašalo na tožeči stranki.

305    Komisija je namreč imeni tožečih strank že sama sporočila javnosti z izjavo o Eurostatu, ki jo je razširila v sporočilu za javnost z dne 19. maja 2003 (IP/03/709) in ki sta jo tožeči stranki predložili v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje. V tej izjavi je bilo navedeno:

„Prejšnji petek je Komisija prejela kratko vmesno beležko OLAF o tekočih preiskavah v zvezi s trditvami o preteklih nepravilnostih v Eurostatu, ki potrjujejo, da bi nekateri od predmetov v preiskavi lahko sprožili vprašanje posamične odgovornosti nekaterih visokih uradnikov. Vendar ta beležka še ne pomeni dokaza, kar zadeva določene uradnike. Poleg tega vpletenih uradnikov OLAF ni zaslišal.

Komisija bo ta položaj preučila na prihodnji seji v sredo z namenom, da sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovila hiter zaključek tekočih preiskav in obranila finančne interese Skupnosti, pa tudi ugled institucije in njenih uradnikov. V tem okviru bo Komisija preučila prošnji generalnega direktorja Eurostata Yvesa Francheta in direktorja Eurostata Daniela Byka, da se ju premesti z njunih sedanjih delovnih mest, da se ohranijo interesi institucije in da bi se lahko branila.

Komisija zahteva od OLAF, da pospeši tekočo preiskavo in še posebej da uradnikom, za katere misli, da so morebiti vpleteni, da možnost zaslišanja.“

306    Tako je Komisija jasno povezala imeni tožečih strank z navedenimi nepravilnostmi v okviru zadeve Eurostat. To se je ponovilo tudi 21. maja 2003, ko je Komisija objavila še eno sporočilo za javnost z naslovom „Komisija ukrepa za ohranitev interesov institucije in svojega osebja v zvezi s trditvami glede Eurostata“ (IP/03/723), ki sta ga tožeči stranki predložili v odgovor na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje, v katerem piše:

„Komisija je danes preučila stanje, ki so ga povzročile trditve o Evropskem statističnem uradu Eurostat. V zvezi s tem je sprejela štiri ukrepe za ohranitev interesov institucije in njenega osebja.

Prvič, Komisija se strinja, da generalnega direktorja Eurostata Yvesa Francheta in direktorja Eurostata Daniela Byka na njuno zahtevo za čas trajanja preiskave premesti na novi delovni mesti. Ti premestitvi v nobenem primeru nista disciplinski ukrep, ampak je do njiju prišlo zaradi varovanja interesov institucije in da se vpletenima osebama ponudijo primerna sredstva za obrambo pred trditvami. Od tega dne naprej sta osebi torej začasno imenovani na delovni mesti svetovalca pri generalnem direktoratu [,]Uprava[‘]. Komisija je tudi sklenila, da za nemoteno vodenje Eurostata imenuje sedanjega generalnega direktorja za prevajanje [M. V. A.] za vršilca dolžnosti generalnega direktorja Eurostata.

Komisija ugotavlja, da namerava [OLAF] v okviru svojih preiskav do konca junija tega leta sestaviti poročilo o morebitni vpletenosti uradnikov Komisije.

Drugič, glede na položaj Y. Francheta in D. Byka, predvsem v medijih, se je Komisija odločila, da jima bo pomagala pri obrambi njunega ugleda in njuni pravici do obrambe.

Tretjič, generalni direktorat [,]Proračun[‘] je pooblastila, da preuči revizijska poročila, ki jih je sestavil Eurostat, da se preveri, [ali] so bili v preiskavi OLAF upoštevani postopki in pravila iz finančne uredbe.

Nazadnje se je Komisija odločila, da bo vložila premoženjskopravni zahtevek v preiskavi, ki jo je uvedel državni tožilec v Parizu, da bi zaščitila civilne in finančne interese institucije.

Komisija poudarja, da OLAF vodi preiskave, in navaja, da bo OLAF po eni strani morebiti vpletenima uradnikoma omogočil zaslišanje, po drugi pa bo poskušal kar se da hitro končati preiskave.

Komisija želi poudariti pravico vsakega posameznika do domneve nedolžnosti in opozarja, da na podlagi informacij, ki jih ima v tej fazi, ni mogoče sprejemati sklepov glede odgovornosti posameznih uradnikov.

OLAF je bil ustanovljen prav zato, da bi branil finančne interese Skupnosti, in zagotovljeni sta njegova operativna neodvisnost in neodvisnost pri preiskavah. Komisija spoštuje posebne pravice urada OLAF. Zato se bo vzdržala katerega koli koraka, ki bi lahko škodil rezultatom njegovih preiskav, in ne dela vnaprejšnjih sklepov o njihovih rezultatih. To pomeni, da Komisija ne more sprejemati sklepov, preden bi OLAF končal svoje delo in predložil poročilo.

307    To sporočilo za javnost je torej spet jasno povezalo imeni tožečih strank s trditvami o zadevi Eurostat.

308    Zato je glede na okoliščine in na glas, ki ga je Komisija že sama razširila o tožečih strankah in njuni morebitni vpletenosti v poneverbe na Eurostatu, treba poudariti, da je sporočilo za javnost o sklepu Komisije z dne 9. julija 2003, da uvede disciplinske postopke proti trem svojim uradnikom, lahko vplivalo na mnenje, da sta tožeči stranki morda krivi ali vsaj osumljeni poneverb, ki so predmet preiskave o upravljanju programov v pristojnosti Eurostata. Tega vtisa ni mogla odpraviti navedba, da „želi Komisija poudariti, da se sklepi o uvedbi disciplinskega postopka ali o premestitvi uradnikov sprejemajo brez vpliva na načelo domneve nedolžnosti“ (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2007 v zadevi Clotuche proti Komisiji, T‑339/03, ZOdl., str.II-0000, točka 145, in v zadevi Caló proti Komisiji, T‑118/04 in T‑134/04, ZOdl., str. II-0000, točka 120).

309    Treba je poudariti, da so oblike, kakršne je dobilo sporočilo za javnost o uvedbi disciplinskih postopkov z dne 9. julija 2003, v javnosti ali vsaj v njenem delu nujno povzročile vtis, da sta tožeči stranki vpleteni v nepravilnosti, storjene na Eurostatu (glej v tem smislu zgoraj v točki 308 navedeno sodbo Clotuche proti Komisiji, točka 219, in zgoraj v točki 308 navedeno sodbo Caló proti Komisiji, točka 155).

310    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo že ugotovljeno v točkah 210 in 211 zgoraj, da načelo domneve nedolžnosti zahteva, da oseba, obtožena kršitve, velja za nedolžno, dokler ni brez vsakršnega razumnega dvoma v postopku dokazana njena krivda. Ob objavi tega sporočila za javnost in vse do danes pa krivda tožečih strank ni bila in še vedno ni dokazana.

311    Vendar je treba tudi opozoriti, da se institucijam ne more preprečiti, da bi javnost obvestile o tekočih preiskavah (glej točko 212 zgoraj). Toda v obravnavanem primeru se ne more šteti, da je Komisija to storila z vso zahtevano diskretnostjo in zadržanostjo ter pri tem spoštovala ustrezno ravnovesje med interesi tožečih strank in interesi institucije. Z odmevnostjo, ki jo je namenila zadevi Eurostat, pri čemer je tožeči stranki povezala s poneverbami, se ni omejila na to, kar je bilo utemeljeno z interesom službe.

312    V teh okoliščinah trditve Komisije, po kateri se zdi sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003 posebno previdno, zadržano in spoštljivo do varstva posameznikov, ni mogoče sprejeti, če upoštevamo okoliščine, „zaznamovane z nespornim ozračjem medinstitucionalne napetosti zaradi postopka razrešnice leta 2001“.

313    Zato je Komisija z objavo tega sporočila za javnost kršila načelo domneve nedolžnosti.

314    Kot je bilo ugotovljeno v točki 209 zgoraj, to načelo daje pravice posameznikom. Med drugim je treba ugotoviti, da se mora v okoliščinah obravnavanega primera ta kršitev šteti za dovolj resno, ker Komisija nima nobene diskrecijske pravice v zvezi z obveznostjo, da mora spoštovati domnevo nedolžnosti.

 Dokumenti, posredovani Parlamentu 24. septembra 2003

315    Tožeči stranki trdita, da je Komisija 24. septembra 2003 v Parlamentu razširila tri dokumente, ki so se nanašali nanju ali so bile v njih izražene kritike na njun račun, ki naj jima ne bi bili predhodno posredovani in o katerih torej nista imeli priložnosti izreči svojega mnenja.

316    Gre za „povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat“, ki ga je sestavil generalni direktor OLAF, poročilo z naslovom „Poročilo task-force Eurostat (TFES) – Povzetek in sklepi“ in informativno obvestilo o Eurostatu, ki je temeljilo na drugem vmesnem poročilu NRS.

317    Kar zadeva „povzetek trenutno zaključenih zadev Eurostat“, ga je generalni direktor OLAF poslal predsedniku Komisije. Treba je poudariti, da tožeči stranki Komisiji očitata samo, da jima tega dokumenta ni posredovala in da ju pred njegovim posredovanjem ni zaslišala. Vendar glede na to, da ni šlo za dokument, ki bi ga sestavila Komisija, zadostuje ugotoviti, da ji ni bilo treba zaslišati tožečih strank, preden ga je posredovala Parlamentu. Poleg tega, kot izhaja iz točk 33 in 35 zgoraj, je OLAF tožeči stranki zaslišal junija in julija 2003, torej veliko prej, preden je sestavil ta povzetek.

318    V zvezi z zadevnimi dokumenti task-force in NRS tožeči stranki trdita, da čeprav ju ne zadevajo posebej in posamično, glede na to, da naloga teh organov ni v tem, da se uradno opredelijo o obstoju goljufije ali da koga posamično obtožijo, jima škodi že samo dejstvo, da je v njih izrečen dvom o zakonitosti nekaterih ugotovljenih elementov.

319    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, da dokument s povzetkom in ugotovitve poročila task-force tožečih strank nikakor ne obtožuje neposredno. Ne gre namreč za bremenilni akt, tako da se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe pri kritiki dejstva, da nista bili zaslišani, preden je bilo sestavljeno to poročilo. Tožeči stranki se tudi ne moreta sklicevati na morebitno škodo, ki je nastala, ko je bilo poslano Parlamentu.

320    Kar zadeva informativno obvestilo o Eurostatu, ki temelji na drugem vmesnem poročilu NRS, tudi ta tožečih strank nikakor ne obtožuje neposredno. Po mnenju tožečih strank ta dokument vsebuje škodljive elemente posebno za Y. Francheta, ker omenja pomanjkanje preglednosti in komunikacije med nekdanjim generalnim direktorjem Eurostata in članom Komisije, ki je izvajal nadzorstvo. Poleg tega poudarjata, da je ugotovljeno, da „pomanjkanje nadzora pri upravljanju s temi sredstvi povzroča tveganje, da se do nesprejemljive mere izpostavlja goljufijam in nepravilnostim“. Vendar Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki ne navajata naslednjega stavka, po katerem „[se] [g]lede na vrsto mandata NRS [ni mogoče] izreči o možnosti goljufije, ki bi vključevala osebno bogatenje“. Treba je poudariti, da samo ti elementi niso dokaz, da bi tožeči stranki o tem morali biti zaslišani, preden je bilo sestavljeno to poročilo, niti da jima je njegovo posredovanje Parlamentu povzročilo kakršno koli škodo. Vsekakor poročilo NRS, na katerem je temeljilo to obvestilo, še ni bilo končno poročilo. Poleg tega se ne more šteti, da gre za bremenilni akt.

321    Končno tožeči stranki v repliki trdita, da je bilo razširjanje zadevnih treh dokumentov kršenje okvirnega sporazuma o odnosih med Parlamentom in Komisijo (priloga XIII Poslovnika Evropskega parlamenta), v skladu s katerim bi morali ti dve instituciji pri vsaki zaupni informaciji spoštovati zlasti „temeljne človekove pravice, vključno s pravico do obrambe in do varstva zasebnosti“.

322    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje meni, da zadostuje ugotovitev, da gre za novo sredstvo, uvedeno med postopkom, ki ne temelji na pravnih in dejanskih elementih, ki so bili ugotovljeni med postopkom. Zato se v skladu s členom 48(2) Poslovnika zavrže kot nedopustno.

323    Podredno je treba poudariti, da tožeči stranki nikakor nista dokazali, da naj bi Komisija zaupne informacije posredovala drugim naslovnikom od teh, ki so omenjeni v navedenem okvirnem sporazumu, in da naj bi bili razširjeni dokumenti v praksi dostopni vsem poslancem in s tem tudi tisku.

324    Zato je treba glede na to, da Komisija ni bila dolžna tožečih strank zaslišati pred prenosom zadevnih treh dokumentov Parlamentu ali jima jih posredovati pred tem prenosom, zavrniti očitek tožečih strank v zvezi s tem.

 Govor predsednika Komisije z dne 25. septembra 2003

325    Tožeči stranki trdita, da je predsednik Komisije v svojem govoru z dne 25. septembra 2003 na konferenci predsednikov poslanskih skupin Parlamenta izrazil izredno resne obtožbe na račun tožečih strank, posebno na račun Y. Francheta, in da zato ni spoštoval njunih temeljnih pravic.

326    Po mnenju Komisije predsednik v tem govoru tožečih strank ni obtožil nepravilnosti. Vendar Sodišče prve stopnje navaja, da obrazložitev tega govora, ki jo je navedla Komisija (glej točki 297 in 298 zgoraj), ne odraža dejanskega stanja. Res je, da v tem govoru predsednik Komisije poudarja pomanjkanje preglednosti in komunikacije med generalnim direktorjem Eurostata in članom Komisije, ki je izvajal nadzorstvo. Vendar da vedeti, da se ne dvomi o vpletenosti generalnega direktorja Eurostata kot tudi drugega visokega uradnika v nepravilnosti.

327    Na primer, ugotavlja, da „[k]ljub navodilom prejšnje Komisije, da se mora umakniti iz teh organov, […] generalni direktor še naprej sodeluje s temi organi v drugih oblikah in načinih“, da „[j]e prišlo do odklonov“ in da so bile v „[d]oločenem številu revizijskih poročil […] poudarjene včasih resne ali zelo resne nepravilnosti v primerjavi z veljavnimi predpisi in v škodo finančnih interesov Evropske unije“. V nadaljevanju poudarja, da so se Komisiji dejstva pokazala „v vsej svoji resnosti in obsegu maja 2003 v prvem kratkem obvestilu, ki ga je OLAF poslal generalnemu sekretarju“, da „[j]e bil poleg resnosti dejanj brez primere in najbolj obtežilen element obtožba samega generalnega direktorja Eurostata in drugega visokega uradnika v zadevi Datashops“ in da „[j]e počil bistveni člen v verigi“, to je „upravičeno zaupanje politične ravni v generalnega direktorja, kar je vrglo povsem drugačno luč na vse spise Eurostat in zahtevalo poglobljeno ponovno branje celotne kronologije dogodkov“.

328    Iz tega potegne zlasti nauk, da zadevna dejstva „poleg tega, da imajo morebitno kazensko kvalifikacijo, pomenijo razkrivanje slabih praks, izgube nadzora […], celo amaterstva pri upravljanju in nadzoru, očitnih nepravilnosti in tveganja goljufij, če že ne kar goljufij v pravem pomenu besede“ in da „[za] [v]se to nosi odgovornost najvišje vodstvo Eurostata“.

329    Poleg tega predsednik Komisije v zvezi s pomanjkanjem komunikacije med generalnim direktorjem Eurostata in članom Komisije, ki je izvajal nadzorstvo, ugotavlja, da imajo, odkar so v njegovem kabinetu na njegovo zahtevo julija 2002 prejeli „kratko poročilo“ po objavi sporočila OLAF, s katerim je bilo oznanjeno posredovanje spisov o Eurostatu luksemburškim pravosodnim organom, „v kabinetu nekaj koščkov sestavljanke, ki pa ne zadostujejo za sprožitev reakcije, ker jim še vedno manjka najpomembnejši element“, to je „obtožba samega generalnega direktorja“. V nadaljevanju priznava, da „[l]ahko vsakdo glede na svojo upravno kulturo oceni to očitno pomanjkanje komunikacije in torej reakcije“, in celo, da „[l]ahko nekateri mislijo, da bi moral kabinet izvajati strožji nadzor in zahtevati informacijo, ki mu je generalni direktor ni dal sam od sebe“. Vendar ocenjuje, da bi bilo treba ugotoviti, v „[č]igavem interesu je bilo prikrivanje resnice o dejstvih iz preteklosti“ in da to „[n]ikakor ni bil [član Komisije]“.

330    Treba je ugotoviti, da iz teh odlomkov jasno izhaja, da četudi predsednik Komisije Y. Francheta ni poimensko obtožil, da je odgovoren za nepravilnosti, pa mu je očital, da je dovolil, da se te nepravilnosti dogajajo, in da zanj resnično ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti. Poleg tega ga dokaj neposredno obtožuje, da je prikril resnico o zadevnih dejanjih. Poleg tega v zvezi z zadevo Datashop omenja „drugega visokega uradnika“, pri čemer ni nobenega dvoma, da gre za D. Byka, katerega ime je že Komisija sama razširila v javnosti.

331    V teh okoliščinah je treba zavzeti stališče, da predsednik Komisije s tem govorom ni popolnoma spoštoval temeljnih pravic tožečih strank in posebno načela domneve nedolžnosti, ker izjavi, kot sta „za [v]se to nosi odgovornost najvišja stopnja hierarhije Eurostata“ in „obtožba generalnega direktorja Eurostata in drugega visokega uradnika“, ki ju vsebuje ta govor, odražata občutek, da sta tožeči stranki krivi za poneverbe, ki so navedene v njem. Takšno ravnanje pomeni dovolj resno kršitev tega načela, ki daje pravice posameznikom.

332    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija s sporočilom za javnost z dne 9. julija 2003 in z govorom svojega predsednika z dne 25. septembra 2003 dovolj resno kršila načelo domneve nedolžnosti, da se uveljavi odgovornost Skupnosti.

2.     Disciplinski postopki

a)     Trditve strank

333    Tožeči stranki trdita, da je Komisija ravnala protislovno. Odločila bi naj namreč o uvedbi disciplinskih postopkov za njuno takojšnjo začasno odstavitev v pričakovanju izida upravnih preiskav, ki jih je začela. Tako ravnanje je toliko težje razumljivo, ker je uvedba teh disciplinskih postopkov temeljila na dejstvih, ki naj ne bi bila drugačna od okoliščin, v katerih naj bi se Komisija odločila tožečima strankama dodeliti svojo pomoč. Tožeči stranki poudarjata, da dejstvo, da je bila na kazensko sodišče vložena pritožba, instituciji ne preprečuje nadaljevanja disciplinskega postopka, ker se morebitna kazen na disciplinski ravni lahko naloži šele po koncu kazenskega postopka, ki poteka pred državnimi pravosodnimi organi.

334    Po mnenju tožečih strank uvedba disciplinskega postopka pred koncem notranjih preiskav nima nobenega smisla in je v nasprotju z načelom dobrega upravljanja. V skladu s splošnimi izvedbenimi določbami o vodenju upravnih preiskav in disciplinskih postopkov, objavljenimi v Upravnih informacijah št. 86-2004 z dne 30. junija 2004, naj bi namreč generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo uvedel disciplinski postopek na podlagi poročila Preiskovalnega in disciplinskega urada Komisije (IDOC) ali po potrebi neposredno na podlagi poročila OLAF.

335    Vendar naj bi v obravnavanem primeru Komisija s tem, ko je 9. julija 2003 začela s številnimi in vzporednimi preiskavami in uvedla disciplinske postopke, ravnala v paniki, da bi „pomirila duhove“, kar naj bi bilo razvidno iz besed predsednika Nadzornega odbora OLAF med nastopom generalnega sekretarja Komisije na seji Nadzornega odbora 3. septembra 2003. Komisija bi tako morala počakati, da se končajo notranje preiskave, v katere se je spustila, in delo OLAF ter da se začne še nezačeto delo IDOC ter na njihove rezultate, preden bi se izrekla o vprašanju uvedbe disciplinskega postopka proti tožečima strankama.

336    Tožeči stranki trdita, da čeprav sklep, da se uvedejo disciplinski postopki, ne predstavlja bremenilnega akta, vendar povzroča škodo zaradi sramotilnosti, ki jo nujno ima tak sklep.

337    Komisija poudarja, da je sklep o uvedbi disciplinskega postopka samo pripravljalna faza postopka in ne vpliva na končno stališče uprave ter zato ne more biti obravnavan kot bremenilni akt. Poleg tega naj tožeči stranki ne bi dokazali, da naj bi bila dejanja OPI povsem nezakonita, ker so bili očitki, ki jih je OPI izrekel v podporo uvedbi disciplinskih postopkov, podprti s številnimi poročili in informacijami, ki jih je posredoval OLAF v svojih poročilih z dne 3. in 19. aprila 2003.

338    Po mnenju Komisije je bilo zaželeno, da se prekinejo disciplinski postopki proti tožečima strankama, da bi se preprečile morebitne motnje med temi postopki in kazenskimi postopki, ki že potekajo na podlagi podobnih dejanj, in to toliko bolj, ker imajo državni pravosodni organi preiskovalna sredstva, ki jih upravni organi nimajo.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

339    Tožeči stranki Komisiji po eni strani očitata, da je sklenila uvesti disciplinske postopke za njuno takojšnjo začasno odstavitev v pričakovanju izida preiskav, po drugi strani pa, da je uvedla disciplinske postopke, preden so bile končane notranje preiskave.

340    Uvodoma Sodišče prve stopnje opozarja, da je sklep OPI, da uvede disciplinski postopek, le pripravljalna faza postopka. Ne vpliva na končno stališče uprave in se zato ne more obravnavati kot bremenilni akt v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov. Zato se ga lahko izpodbija le incidenter v okviru tožbe proti končnemu disciplinskemu sklepu, ki posega v uradnikov položaj (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2003 v zadevi Pessoa e Costa proti Komisiji, T‑166/02, RecFP, str. I-A‑89 in II‑471, točka 37).

341    Kar zadeva najprej dejstvo, da so bili disciplinski postopki prekinjeni, je treba opozoriti, da je v členu 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov določeno, da „če je uradnik predmet kazenskih postopkov zaradi istih dejanj, se njegov položaj dokončno uredi šele po tem, ko sklep, ki ga izda sodišče, ki vodi postopek, postane dokončen“. Iz te določbe izhaja, da OPI na disciplinski ravni tako dolgo ne sme dokončno rešiti položaja vpletenega uradnika s tem, da se opredeli o dejanjih, ki so sočasno predmet kazenskega postopka, dokler sklep, ki ga izda kazensko sodišče, ki vodi postopek, ne postane dokončen (zgoraj v točki 340 navedena sodba Pessoa e Costa proti Komisiji, točka 45). Zato člen 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov ne podeljuje diskrecijske pravice OPI, odgovornemu za dokončno rešitev položaja uradnika, proti kateremu je uveden kazenski postopek, za razliko od člena 7, drugi odstavek, Priloge IX h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim lahko disciplinski svet, če se postopek nadaljuje na kazenskem sodišču, odloči, da je treba izdajo mnenja preložiti, dokler sodišče ne sprejme sklepa (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 19. marca 1998 v zadevi Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, RecFP, str. I-A‑129 in II‑343, točki 32 in 33, in z dne 10. junija 2004 v zadevi François proti Komisiji, T‑307/01, ZOdl., str. II‑1669, točka 59).

342    Treba je povedati, da ima člen 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov dvojno vlogo. Po eni strani je cilj tega člena v tem, da ne bi vplival na položaj zadevnega uradnika v okviru kazenskega postopka, ki poteka proti njemu zaradi dejanj, ki so tudi predmet disciplinskega postopka v njegovi instituciji (zgoraj v točki 341 navedena sodba Tzoanos proti Komisiji, točka 34). Po drugi strani pa prekinitev disciplinskega postopka v pričakovanju konca kazenskega postopka lahko v okviru tega disciplinskega postopka upošteva ugotovitve kazenskega sodišča o dejstvih, če je njegov sklep postal dokončen. V ta namen je treba opozoriti, da člen 88, peti odstavek, Kadrovskih predpisov potrjuje načelo, po katerem „kazenski postopek zavira disciplinski postopek“, kar je utemeljeno predvsem z dejstvom, da imajo nacionalna kazenska sodišča večje pristojnosti za preiskavo kot OPI (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. novembra 2000 v zadevi A proti Komisiji, T‑23/00, RecFP, str. I-A‑263 in II‑1211, točka 37). Zato ima v primeru, ko lahko ista dejanja sestavljajo kaznivo dejanje in kršitev obveznosti iz Kadrovskih predpisov, uprava zvezane roke z ugotovitvami dejstev s strani kazenskega sodišča v okviru kazenskega postopka. Ko le-to ugotovi obstoj obravnavanih dejanj, lahko uprava nadaljuje s pravno opredelitvijo glede pojma disciplinske napake ter preveri predvsem to, ali ta dejanja pomenijo neizpolnjevanje obveznosti iz Kadrovskih predpisov (zgoraj v točki 341 navedena sodba François proti Komisiji, točka 75).

343    Tako se v obravnavanem primeru glede na to, da so se disciplinski postopki, uvedeni proti tožečima strankama, nesporno vsaj delno nanašali na isto dejansko stanje kot tisti, ki so bili predmet kazenskih postopkov, Komisija z disciplinskega vidika ne sme dokončno izreči o položaju tožečih strank, dokler kazensko sodišče ne sprejme dokončnega sklepa (glej v tem smislu zgoraj v točki 341 navedeno sodbo François proti Komisiji, točka 73).

344    V teh okoliščinah se Komisiji torej ne more očitati, da je prekinila disciplinske postopke proti tožečima strankama; nasprotno, morala jih je prekiniti.

345    Kar zadeva dejstvo, da je Komisija uvedla disciplinske postopke, preden so bile končane notranje preiskave, v skladu s členom 4(2) splošnih izvedbenih določb o izvajanju upravnih preiskav in disciplinskih postopkov, na katere se sklicujeta tožeči stranki, velja:

„Pred začetkom preiskave se generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo posvetuje z [OLAF] in se prepriča, da ne izvaja preiskave in je nima namena izvajati. Če OLAF izvaja preiskavo v smislu Uredbe št. 1073/1999, se ne uvede nobena upravna preiskava v smislu prejšnjega odstavka, ki bi se nanašala na isto dejansko stanje.“

346    Tako se v skladu s to določbo disciplinski postopek ne more začeti, ko še poteka preiskava OLAF, ki se nanaša na isto dejansko stanje. Vendar ta sklep ob sprejetju sklepov o začetku disciplinskih postopkov 9. julija 2003 še ni veljal. Takrat je veljala ustrezna določba člena 5(2) Sklepa Komisije št. C(2002) 540 z dne 19. februarja 2002 o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov, ki določa:

„Pred začetkom preiskave se generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo posvetuje z [OLAF] in se prepriča, da ne izvaja preiskave in je nima namena izvajati.“

347    Četudi ta določba ni izrecno prepovedovala začetka disciplinskega postopka, preden bi bila končana preiskava OLAF o istem dejanskem stanju, se je treba vprašati o uporabnosti te določbe, če se naj ne bi razlagala v tem smislu. Če je bilo namreč določeno, da se mora generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo prepričati, da OLAF ne izvaja preiskave in da je nima namena izvajati, potem bi to pomenilo, da se v takem primeru disciplinska preiskava torej še ni mogla uvesti.

348    Poleg tega je v členu 5(7) Sklepa C(2002) 540 določeno, da „[č]e OPI prejme poročilo o preiskavi OLAF, ga, če je treba, v vsaj dveh tednih preuči, in če se mu zdi potrebno, od OLAF zahteva, da ga dopolni ali začne z dodatno upravno preiskavo.“ Zato se je OPI na podlagi tega poročila o preiskavi OLAF odločil, da morebiti izvede upravno preiskavo in po potrebi uvede disciplinski postopek.

349    Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu s členom 9(4) Uredbe št. 1073/1999 institucije odločijo o nadaljnjih ukrepih po koncu notranjih preiskav OLAF, predvsem disciplinskih in sodnih, ki so potrebni glede na njihove rezultate.

350    V teh okoliščinah je treba navesti, da Komisija ne bi smela odločiti o uvedbi disciplinskih postopkov 9. julija 2003, ker preiskave OLAF, ki so se nanašale na isto dejansko stanje, še niso bile končane. O tem bi lahko odločila šele po 25. septembru 2003, po tem ko je prejela končna poročila o preiskavi.

351    Zato je Komisija kršila pravila, ki urejajo disciplinski postopek in prepovedujejo uvedbo disciplinskega postopka, preden so končane preiskave OLAF.

352    Treba je poudariti, da je cilj teh pravil predvsem zaščititi vpletenega uradnika in zagotoviti, da ima OPI pred uvedbo disciplinskega postopka na voljo natančne in ustrezne elemente, zlasti v njegovo razbremenitev, ki so bili pridobljeni med preiskavo OLAF, ki razpolaga z obširnimi preiskovalnimi sredstvi. Iz tega izhaja, da zgoraj navedena pravila o disciplinskem postopku predstavljajo pravna pravila, ki dajejo pravice posameznikom.

353    Med drugim je treba poudariti, da gre za dovolj resno kršitev teh pravil, ker Komisija nima nobene diskrecijske pravice v zvezi z obveznostjo, da mora spoštovati pravila o disciplinskem postopku. Poleg tega iz spisa izhaja, da ni popolnoma izključeno, da je Komisija te disciplinske postopke začela zato, da „bi pomirila duhove“, kot trdita tožeči stranki. Komisija torej ni dovolj upoštevala interesov tožečih strank, ko je uvedla disciplinske postopke, preden so bile končane preiskave.

3.     Različne preiskave Komisije in njihov potek

a)     Trditve strank

354    Tožeči stranki trdita, da bi lahko bile z vzpostavitvijo skupine task-force kršene njune temeljne pravice, ker so jo sestavljali uradniki, ki niso spadali k OLAF in za katere zato niso veljala stroga pravila, ki veljajo za uradnike OLAF v zvezi s pooblastili, nalogami in zaupnostjo na podlagi člena 6 Uredbe št. 1073/1999, četudi je 23. julija 2003 neposredno pristojnost nad task-force prevzel generalni direktor OLAF. Poleg tega naj bi se Komisija odločila okrepiti osebje OLAF z 20 osebami za spis Eurostat, zato organizacijske povezave med tema dvema delovnima skupinama niso bile poznane.

355    Po mnenju tožečih strank je zmeda, ki so jo povzročili postopki, nastala zaradi pluralnosti upravnih preiskav. Vzporedno naj bi namreč v okviru spisa Eurostat potekalo vsaj osem preiskav: vsaj pet preiskav OLAF, ena preiskava NRS, ena preiskava task-force in ena preiskava generalnega direktorata Komisije (GD) „Proračun“. Poleg tega naj bi bila zadeva predložena dvema državnima pravosodnima organoma. Obstoj teh različnih preiskav, njihovi postopki in pravila ter prekrivanje naj bi sprožili več vprašanj, kot je sorazmernost teh preiskav s stroški.

356    Dopis generalnega sekretarja Komisije z dne 10. oktobra 2003 naj ne bi odgovoril na njuna vprašanja v zvezi s tem. Navajata, da je bil predmet task-force do 23. julija 2003 prevzeti notranje in zunanje vidike preiskav, ki jih je vodil OLAF, in začeti upravno preiskavo, katere cilj je bil oceniti odgovornost osebja pri finančnih nepravilnostih. V svojem poročilu z dne 24. septembra 2003 z naslovom „Poročilo task-force Eurostat (TFES) – Povzetek in sklepi“ naj bi task-force poudarila številne težave in vprašanja, ki naj bi se dejansko nanašala na tožeči stranki in predvsem na Y. Francheta.

357    Tožeči stranki trdita, da dejstvo, da je bilo osebje IDOC na voljo task-force, ni nedolžno in vpliva na upravno preiskavo, ki bi jo IDOC lahko izvedel v okviru spisa Eurostat. Glede na to, da naj bi task-force nujno preučil vprašanja, ki so zadevala tožeči stranki, in so se nanašala na njuno osebno vpletenost, se zdi, da naj bi IDOC začel s preiskavo zunaj svojega organizacijskega okvira.

358    Poleg tega tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja. V okviru številnih preiskav, ki jih je uvedla Komisija, naj ne bi bili nikoli zaslišani. Ponujena jima je bila samo možnost, da povesta svoje mnenje o poročilu GD „Proračun“ iz junija 2003.

359    To ravnanje naj bi pričalo o kroničnem pomanjkanju komunikacije in preglednosti do Eurostata. Tožeči stranki se sprašujeta, zakaj finančni nadzornik ni nikoli pozval Eurostata, da sam zaprosi za pojasnila ali izmenjavo mnenj po posredovanju revizijskega poročila Datashop in zakaj se je s tako alarmantnimi besedami obrnil neposredno na OLAF. Finančni nadzornik naj za Eurostat ne bi ohranil nobenega izvoda svojega poročila z dne 2. marca 2000 za OLAF, in to v nasprotju s priporočili iz tega poročila. Prav tako naj ne bi nikoli opozoril Eurostata na morebitne pomanjkljivosti v zvezi z upravnimi ali nadzornimi mehanizmi, medtem ko naj bi Eurostat, NRS in GD „Proračun“ leta 2003 to očitali. Če bi bili ti očitki utemeljeni in če je bila podlaga za resne obtožbe, ki jih je javno izrekel predsednik Komisije, bi te službe morale zadevo predložiti pristojnemu članu Komisije. Vendar naj več let ne bi storile ničesar. Po mnenju tožečih strank ni opravičila za ponavljajočo se nedejavnost Komisije.

360    Poleg tega se tožeči stranki sklicujeta na dve poslanski vprašanji, postavljeni Komisiji julija in oktobra 2003, ki jasno kažeta na osuplost zaradi ravnanja Komisije in OLAF v zadevi Eurostat, pa tudi glede zakonitosti sprejetih odločitev. Prav tako navajata, da je tisk lahko presodil o „škodi“, ki sta jo povzročila Komisija in OLAF.

361    Komisija v zvezi z vzpostavitvijo task-force trdi, da se je njen generalni sekretar o tem na široko razpisal v svojem dopisu tožečima strankama z dne 10. oktobra 2003. Poleg tega naj bi bilo iz poročila task-force z dne 24. septembra 2003 jasno, da je le-ta svoje delo osredotočila na sistemske nepravilnosti v delovanju in da naj ne bi izrazila sklepov o osebah. Imenovanje članov IDOC, ki so bili del task-force, naj bi bilo izvedeno ad hoc, da bi obogatili izbiro strokovnih znanj v task-force. Po mnenju Komisije je bilo to imenovanje možno, ker dejavnosti task-force niso spadale na področje uporabe Sklepa C(2002) 540, ampak so imele drugačen cilj, kot je bil cilj upravnih preiskav in disciplinskih postopkov, to je odkrivanje sistemskih nepravilnosti v delovanju.

362    Tožeči stranki nikakor ne bi smeli presojati o primernosti načina, s katerim se je Komisija odločila začeti notranje preiskave za razjasnitev vseh dejavnosti Eurostata, ker naj te različne preiskave ne bi vplivale na njune posamezne pravice.

363    V zvezi s pravico do zaslišanja tožeči stranki sami priznavata, da jima je bila ponujena možnost, da izrazita stališča o poročilu GD „Proračun“ iz junija 2003.

364    Končno Komisija poudarja, da ji na tej fazi ni treba odgovoriti na trditve, ki se nanašajo predvsem na vsebino obtožb, ki so jo privedle do tega, da je uvedla disciplinske postopke proti tožečima strankama. Trditve tožečih strank, s katerimi sta želeli dokazati neutemeljenost očitkov proti njima, naj bi se preučile samo v okviru teh postopkov ob spoštovanju pravice do obrambe.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

365    Prvič, kar zadeva vzpostavitev task-force, zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki nista konkretno dokazali, v čem naj bi preprosta vzpostavitev task-force kršila njune temeljne pravice in v čem naj bi morebitna neprimernost njene vzpostavitve neposredno vplivala na njune pravice. Torej je treba to trditev zavrniti.

366    Drugič, glede velikega števila preiskav prav tako zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki nista uspeli konkretno dokazati, v čem naj bi sama uvedba in obstoj teh različnih preiskav pomenila dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki jima daje pravice. Četudi bi takšna zmeda ustrezala resničnosti, tožeči stranki nimata pravice presojati o primernosti načina, s katerim se je Komisija odločila uvesti notranje preiskave, katerih namen je bil razjasniti vse dejavnosti Eurostata, kot to ugotavlja Komisija. Poleg tega vprašanje o sorazmernosti preiskav s stroški nikakor ne spada pod pravno pravilo, ki daje pravice posameznikom. Zato je treba zavrniti trditve, ki se nanašajo na veliko število preiskav.

367    Tretjič, kar zadeva domnevno kršitev načela dobrega upravljanja, ker naj Komisija ne bi med številnimi preiskavami, ki jih je uvedla, nikoli zaslišala tožečih strank, zadostuje ugotovitev, da se je o pravici do zaslišanja tožečih strank presojalo že zgoraj v okviru preučitve konkretnih trditev o tem. Treba je samo opozoriti, da ker s strani Komisije ni šlo za akt, ki bi posegal v položaj tožečih strank, se tožeči stranki ne moreta uspešno sklicevati na načelo spoštovanja pravice do obrambe pri kritiki dejstva, da nista bili zaslišani, preden so bila v okviru različnih preiskav sestavljena poročila ali zabeležke.

368    Končno, kar zadeva druge splošne kritike glede ravnanja Komisije prav tako zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki nista uspeli dokazati obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila, ki jima daje pravice.

4.     Zavrnitev dostopa do dokumentov

a)     Trditve strank

369    Tožeči stranki trdita, da jima Komisija noče posredovati dokumentov, ki jih ima v posesti in ki izvirajo od OLAF, ter tako krši temeljno pravico do vpogleda v dokumente, ki je določena v členu 255 ES, členu 41 Listine in Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str.43).

370    Tožeči stranki se sklicujeta na svoje tožbe na podlagi Uredbe št. 1049/2001 v okviru združenih zadev T‑391/03 in T‑70/04. Vendar poudarjata, da je njun očitek v tej tožbi neodvisen od Uredbe št. 1049/2001, saj se nanaša na njun interes neodvisno od pravice vsakega državljana do vpogleda v dokumente Komisije. Imeli naj bi poseben interes, da dobita dokumente, ki so v posesti Komisije in izvirajo od OLAF, zaradi njunega osebnega položaja v zadevi Eurostat.

371    Komisija naj bi zlasti zavrnila posredovanje dopisa in zabeležke z dne 19. marca 2003, ki sta bila poslana francoskim pravosodnim organom, kar je v dopisu z dne 10. oktobra 2003 utemeljila z dejstvom, da sta bila sestavni del preiskave na nacionalni ravni. Vendar naj bi šlo za bistvene dokumente tega spisa, ki naj bi tožečima strankama omogočili, da presodita in izrečeta kritiko o zakonitosti ravnanja Komisije in njene upravne službe, OLAF, ter branita svoje pravice.

372    Komisija se samo sklicuje na dejstvo, da sta tožeči stranki na podlagi Uredbe št. 1049/2001 vložili tožbo v okviru združenih zadev T‑391/03 in T‑70/04, in poudarja, da sta njuna zahteva po dostopu in njegova zavrnitev spadala v okvir te uredbe.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

373    Ker navajata dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001, zahteva tožečih strank ne spada v ta postopek, ker je bila ta zahteva že obravnavana v okviru sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2006 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji (T‑391/03 in T‑70/04, ZOdl., str. II‑2023).

374    Poleg tega, ker se tožeči stranki sklicujeta na svoj posebni interes, zadostuje ugotovitev, da sta med tem postopkom dobili vpogled v dopis in zabeležko z dne 19. marca 2003, ki sta bila posredovana francoskim pravosodnim organom, in sta zato lahko uspešno branili svoje pravice. Prav tako sta med zaslišanjem dosegli vpogled v zabeležko OLAF z dne 16. maja 2003, na katero se sklicuje sporočilo za javnost z dne 19. maja 2003, in sta lahko uspešno branili svoje pravice.

375    Tako ni več treba odločati o zahtevi po dostopu do dokumentov OLAF, ki so v posesti Komisije.

376    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija storila več napak, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Skupnosti. Te napake zadevajo objavo sporočila za javnost z dne 9. julija 2003, govor njenega predsednika z dne 25. septembra 2003 in uvedbo disciplinskih postopkov pred koncem preiskav.

377    Zato je treba preučiti dejanskost zatrjevane škode in obstoj vzročne zveze med napakami, ki jih je ugotovilo Sodišče prve stopnje, in škodo, ki sta jo utrpeli.

C –  Škoda in vzročna zveza

378    Zaradi posebno tesne povezave, ki v tej zadevi obstaja med vprašanjem, ali sta tožeči stranki utrpeli škodo, ki bi jo bilo treba povrniti, in vprašanjem o vzročni zvezi med ugotovljenimi nezakonitostmi in zatrjevano škodo, je treba ti dve vprašanji obravnavati skupaj.

1.     Trditve strank

a)     Nepremoženjska škoda

379    Tožeči stranki najprej trdita, da je bil njun poklicni ugled, ki so ga vsi priznavali in cenili tako v Eurostatu in Komisiji kot tudi zunaj te institucije, „javno in hudo onečaščen“. Tožeči stranki naj bi bili brez predhodnega opozorila in brez zaslišanja „osramočeni v hitri obrambni reakciji“, ki naj bi bila sramotna za celotno vodstvo. Poleg tega naj bi ostre kritike, ki jih je objavil določeni nemški tisk proti tožečima strankama in v katerih so si sledile izjave, daleč od vsake resničnosti, izrečene v Parlamentu in s strani nekaterih uradnikov, tožeči stranki prisilile k vložitvi tožb zaradi obrekovanja z dne 21. maja 2003.

380    Tožeči stranki tako navajata njuno zavračanje v poklicnih krogih in nepopravljivo škodo za njun ugled. Utrpeli naj bi pravo „poklicno ,linčanje‘“. V zvezi s tem se tožeči stranki sklicujeta na nastop generalnega sekretarja Komisije pred Nadzornim odborom OLAF 3. septembra 2003.

381    Y. Franchet, ki se je upokojil marca 2004, naj bi utrpel popolno in surovo prekinitev vseh stikov s svojimi sodelavci, partnerji in poklicnimi krogi. Nasilno in krivično so bila izrečena „obrekovanja“ na njegov račun.

382    Kar zadeva D. Byka, četudi je izbirna komisija menila, da je najprimernejši za delovno mesto direktorja Eurostata, za katero je kandidiral po njegovi reorganizaciji, naj ne bi mogel biti imenovan zaradi dejstva, da je bil proti njemu uveden postopek. S tem ko je bil premeščen na GD „Kadrovske zadeve in administracija“, bi naj moral opustiti vsako misel na to, da bi nekega dne ponovno našel delo, ki bi ustrezalo njegovi strokovnosti in izkušnjam. Neutemeljene obtožbe, ki jih je širil tisk, naj bi bile vzrok za neznansko trpljenje in obup.

383    Poleg tega tožeči stranki navajata resne posledice za njuno zasebno in družabno življenje. Njuni bližnji naj bi se spraševali o tej zadevi. Poleg tega naj bi zaradi tega trpelo zdravje tožečih strank in D. Byk naj bi bil žrtev možganske kapi, ki je bila morebiti povezana s tesnobo in živčnostjo zaradi zadeve Eurostat. Zato menita, da sta bili spravni žrtvi politične igre, ki se je odvijala okrog njiju in sta ji bila močno izpostavljena, ker sta spoštovala svojo dolžnost varovanja zaupnosti.

384    Kar zadeva oceno nepremoženjske škode, jo tožeči stranki začasno ocenjujeta na 800.000 EUR, kar bi ustrezalo resnosti napak, ki sta jih naredila Komisija in OLAF, in posledicam za njuno telesno in duševno zdravje. Ta vsota naj bi se razdelila na enaka dela med tožečima strankama, ker naj bi v istih okoliščinah utrpeli iste napake, enako pa naj bi se ocenile posledice za njuno zdravstveno stanje, čeprav se nekoliko razlikujejo.

385    Tožeči stranki menita, da če bi Komisija in OLAF ukrepala že leta 2000, ko je Y. Franchet posredoval poročila notranje revizije za zadevne spise, in če bi se takrat začel dialog, ne bi nikoli bilo zadeve Eurostat in nihče ne bi bil preganjan po krivici. Glavni vzrok za potek nadaljnjih dogodkov in neutemeljene obtožbe proti tožečima strankama je bil, da se Komisija in OLAF nista odzvala.

386    Tožeči stranki poudarjata, da sta po mnenju vseh krivi, četudi proti D. Byku v Parizu še vedno poteka kazenski postopek in so disciplinski postopki še vedno odprti. Javna obsodba brez sodbe in brez prave predhodne preiskave naj bi bila resna napaka in vir znatne nepremoženjske škode, ki še narašča, ker naj bi se trpljenje nadaljevalo. Ta javna obsodba bi lahko imela posledice tudi na izid preiskave pred francoskimi pravosodnimi organi.

387    Komisija ne zanika, da položaj, v katerem sta se znašli tožeči stranki, lahko pomeni nepremoženjsko škodo. Vendar ne razume, kako je bila morebitna škoda ocenjena na 800.000 EUR, in prav tako ne, kakšen del te vsote in na podlagi česa bi pripadel vsaki od njiju.

b)     Premoženjska škoda

388    Tožeči stranki trdita, da njuna premoženjska škoda zajema predvsem velike stroške, ki sta jih morali nositi zaradi obrambe svojih pravic od dneva (maj 2003), ko sta prvič izvedeli za obtožbe proti njima.

389    Materialno škodo začasno ocenjujeta na 200.000 EUR, ob pridržku, da se lahko še poveča. Ta škoda bi lahko bila manjša, če bi Sodišče prve stopnje odločilo, da Komisiji naloži plačilo celotnih stroškov.

390    V repliki tožeči stranki pojasnjujeta, da premoženjska škoda iz naslova stroškov ne zajema samo povračila stroškov in plačila honorarjev odvetnikom. Krili bi naj namreč druge visoke stroške, kot so potni stroški zaradi številnih potovanj med Nico in Luxembourgom ali celo v Bruselj, ki sta jih imeli od začetka tega postopka maja 2003. Poleg tega naj bi se tožeči stranki od takrat morali braniti pred OLAF in ves čas predhodnega postopka v zvezi z zahtevkom in pritožbo ter zahtevati pomoč odvetnikov, ti izdatki pa se ne krijejo iz sodnih stroškov. Poleg tega naj bi imeli dodatne izdatke in stroške zaradi preiskav, uvedenih v Franciji, za pokritje stroškov potovanj in honorarjev francoskih odvetnikov. Tožeči stranki se sklicujeta tudi na njuno tožbo v okviru Uredbe št. 1049/2001.

391    Na zahtevo Sodišča prve stopnje sta tožeči stranki pripravljeni natančno navesti sestavne dele svoje premoženjske škode, razen stroškov, ki so povezani s postopkom.

392    Komisija trdi, da tožeči stranki ne dokazujeta nobene premoženjske škode. Izdatki, ki naj bi jih tožeči stranki imeli zaradi svoje obrambe, naj ne bi bili sestavni del premoženjske škode, ampak sodnih stroškov. Ne moreta dobiti povračila za del stroškov, s tem da ga opredeljujeta kot premoženjsko škodo, saj se ga naj ne bi dalo povrniti, ker izhaja iz stroškov predhodnega postopka.

c)     Vzročna zveza

393    Tožeči stranki trdita, da je vsa škoda, ki sta jo utrpeli, nastala neposredno zaradi krivdnega ravnanja Komisije in OLAF ter drugih služb. Zelo sta bili na primer prizadeti zaradi nepredvidenih napadov, katerim sta bili izpostavljeni, zaradi obtožbe brez predhodne preiskave in spoštovanja pravice do obrambe s strani francoskih pravosodnih organov, ker nista bili predhodno zaslišani, zaradi namerno uglašenega uhajanja informacij, katerega namen je bil škodovati, pa tudi zaradi uvedbe disciplinskih postopkov, ki so bili takoj prekinjeni, da bi si Komisija pred Parlamentom „rešila čast“.

394    Tožeči stranki poudarjata, da če Komisija ne bi ravnala krivdno, tožeči stranki ne bi bili obtoženi in njun ugled ne bi bil javno uničen. Njuno delovno okolje ju ne bi „pustilo na cedilu“ in predsednik Komisije ju ne bi razglasil kot odgovorni za najbolj nizkotna dejanja. Ne bi bilo namreč zadeve Eurostat. „Institucionalna polomija“, ki bi se morala končati z obsodbo Komisije, naj bi se lahko preprečila samo s takšnim manevrom, s katerim so krivdo naložili tožečima strankama. Poleg tega bi lahko javne obtožbe vplivale na vnaprejšnji izid preiskav, ki jih francoski pravosodni organi vodijo proti D. Byku.

395    Končno se tožeči stranki sprašujeta, kaj naj bi bil vzrok za njuno škodo, če ne način, na kakršnega sta ju obravnavala Komisija in OLAF. Sprašujeta se, kako lahko Komisija po eni strani prizna obstoj njune dejanske nepremoženjske škode, po drugi strani pa zanika vzročno zvezo med nastankom te škode in svojimi napakami.

396    Komisija trdi, da tožeči stranki nista dokazali vzročne zveze. Neposreden vzrok za škodo, ki sta jo utrpeli tožeči stranki, naj bi bilo uhajanje informacij v tisk, vendar naj ne bi predložili ničesar, kar bi dokazalo, da sta za to uhajanje odgovorna Komisija ali OLAF.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

397    Uvodoma je treba spomniti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso škoda, ki bi se lahko nadoknadila, izvirati iz dovolj neposrednega načina očitanega ravnanja (sodba Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v zadevi Dumortier Frères in drugi proti Svetu, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091, točka 21; sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, točka 93 zgoraj, točka 55; z dne 25. junija 1997 v zadevi Perillo proti Komisiji, T‑7/96, Recueil, str. II‑1061, točka 41, in z dne 27. junija 2000 v zadevi Meyer proti Komisiji, T‑72/99, Recueil, str. II‑2521, točka 49). Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora vlagatelj v smislu člena 288, drugi odstavek, ES, dokazati vzročno zvezo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1992 v zadevi Finsider in drugi proti Komisiji, C‑363/88 in C‑364/88, Recueil, str. I‑359, točka 25; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 v zadevi Blackspur in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑168/94, Recueil, str. II‑2627, točka 40, in z dne 30. septembra 1998 v zadevi Coldiretti in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑149/96, Recueil, str. II‑3841, točka 101).

398    V zvezi s tem je treba opozoriti, da napake OLAF, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Skupnosti, zajemajo posredovanje informacij luksemburškim in francoskim sodnim organom brez predhodnega zaslišanja tožečih strank in Nadzornega odbora OLAF ter uhajanje informacij v zvezi s posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom (glej zgoraj točko 285); napake Komisije, zaradi katerih se lahko uveljavlja odgovornost Skupnosti, zajemajo objavo sporočila za javnost z dne 9. julija 2003, govor njenega predsednika z dne 25. septembra 2003 in uvedbo disciplinskih postopkov, preden so bile preiskave končane (glej zgoraj točko 376).

399    V tem primeru sta tožeči stranki navedli dve različni škodi, nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje meni, da je treba zaporedoma preučiti vsako od teh dveh škod, da bi presodili, koliko sta utemeljena po eni strani njun obstoj, po drugi strani pa vzročna zveza, ki obstaja med njima in eno od nezakonitosti, ki sta jih storila OLAF in Komisija.

a)     Nepremoženjska škoda

400    Treba je poudariti, da je OLAF s tem, ko je poslal spise Eurocost in Datashop – Planistat državnim pravosodnim organom, ne da bi zaslišal tožeči stranki, povzročil škodo tožečima strankama. Dejstvo, da nista mogli izraziti svojega mnenja o dejstvih, ki so ju neposredno zadevala, in se braniti, je namreč pri tožečih strankah nujno povzročilo občutke krivice in nezadovoljstva. Treba je ugotoviti, da ta škoda izvira neposredno iz nezakonitega ravnanja OLAF in da tako obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in navedeno škodo.

401    V zvezi z dejstvom, da OLAF ni obvestil Nadzornega odbora pred tem posredovanjem, zadostuje ugotovitev, da to dejstvo ni povzročilo nobene dodatne škode tožečima strankama. Posledice te nezakonitosti so namreč iste kot tiste, ki so nastale zaradi dejstva, da tožeči stranki nista bili zaslišani, in torej ne morejo predstavljati ločene škode.

402    Kar zadeva uhajanje informacij v zvezi s posredovanjem spisa Datashop – Planistat francoskim pravosodnim organom, je celo Komisija priznala, da sta bila zaradi informacij, ki so bile objavljene v tisku, prizadeta čast in poklicni ugled tožečih strank. Prav tako je treba ugotoviti, da ni dvoma o neposredni vzročni zvezi med nezakonitostjo, ki jo je povzročil OLAF, in nepremoženjsko škodo tožečih strank. Ker je namreč predmet uhajanj zaupna informacija, je njena objava predvidljiva in naravna posledica te nezakonitosti, tako da je vzročna zveza dovolj neposredna.

403    Kar zadeva objavo sporočila za javnost z dne 9. julija 2003 (glej zgoraj točko 302), je treba poudariti, da je Komisija s tem, ko je v sporočilu za javnost, ki je bilo prosto dostopno javnosti, vzbujala vtis, da sta tožeči stranki povezani z zadevnimi poneverbami, škodila njuni časti in ugledu (glej zgoraj točke od 308 do 310). Glede na to, da je to sporočilo za javnost objavila Komisija sama, ni dvoma o obstoju neposredne vzročne zveze med to nezakonitostjo, ki jo je storila Komisija, in takšno nepremoženjsko škodo.

404    Poleg tega, kar zadeva govor predsednika Komisije, ni mogoče zanikati, da je s svojimi izjavami pred Parlamentom škodil časti in ugledu tožečih strank (glej zgoraj točke od 326 do 331) in da zato obstaja neposredna vzročna zveza med temi izjavami in to škodo.

405    Glede na dejstvo, da je Komisija uvedla disciplinske postopke proti tožečima strankama, preden so se končale preiskave OLAF, je treba ugotoviti, da so te okoliščine tožečima strankama prizadele ugled in povzročile težave v njunem zasebnem življenju ter ju potisnile v stanje negotovosti, ki predstavlja nepremoženjsko škodo, ki jo je treba nadoknaditi (glej v tem smislu zgoraj v točki 341 navedeno sodbo François proti Komisiji, točka 110). Poleg tega, četudi jih je Komisija takoj prekinila, ta prekinitev ni imela nobenega učinka na javnost, ker je sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003 navajalo samo sklepe o začetku disciplinskih postopkov, ne pa o njihovi prekinitvi. Vendar glede na to, da so se preiskave OLAF končale dva meseca po uvedbi disciplinskih postopkov, ko bi Komisija lahko veljavno uvedla te postopke, to stanje negotovosti ni trajalo dolgo.

406    Poleg tega tožeči stranki trdita, da D. Byk, četudi je izbirna komisija menila, da je najprimernejši za delovno mesto direktorja Eurostata, za katero je kandidiral po njegovi reorganizaciji jeseni leta 2003, ni mogel biti imenovan zaradi tega, ker je bil proti njemu uveden postopek. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeči stranki nista utemeljili svoje trditve. Nasprotno, iz opombe z dne 5. marca 2004, ki sta jo tožeči stranki predložili Sodišču prve stopnje v odgovor na pisno vprašanje, izhaja, da so trije kandidati, med katerimi je bil D. Byk, izpolnjevali zahtevane pogoje za zadevno delovno mesto. Iz te opombe izhaja tudi, da je svetovalni odbor opazil tudi dobre kvalifikacije drugih dveh kandidatov. Zato je treba to trditev zavrniti.

407    V vsakem primeru bi D. Byk lahko zaprosil za razveljavitev te domnevno zavrnjene kandidature, če je ocenil, da je le-ta po krivici temeljila na obstoju disciplinskega postopka, ki je potekal proti njemu (glej v tem smislu zgoraj v točki 340 navedeno sodbo Pessoa e Costa proti Komisiji, točka 69).

408    Poleg tega tožeči stranki navajata škodo, ki se nanaša na njuno zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da tožeči stranki svojih trditev nikakor nista podprli z dokazili, kot so zdravstvena spričevala, in da zato ta škoda nikakor ni utemeljena.

409    Vsekakor je treba poudariti, da tožeči stranki nista uspeli dokazati, da so zgoraj ugotovljene nezakonitosti v smislu zgoraj v točki 397 navedene sodne prakse neposreden vzrok za morebitno škodo za njuno telesno ali duševno zdravje. Poleg tega sta se sami sklicevali na „ostre kritike, ki jih je objavil določeni nemški tisk“ proti njima, kar bi lahko tudi bil vzrok za to.

410    Končno, kar zadeva element nepremoženjske škode, ki je povezana z resnimi posledicami za njune bližnje, je treba poudariti, da trditve tožečih strank niso podprte z nobenim konkretnim dokazom, ki bi utemeljil obstoj škode, ki jo navajata, in vzročno zvezo med domnevno škodo ter preiskovalnimi in disciplinskimi postopki proti njima (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2002 v zadevi Zavvos proti Komisiji, T‑21/01, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑483, točka 334).

411    Iz zgoraj navedenega izhaja, da sta tožeči stranki doživljali krivico in nezadovoljstvo in da sta zaradi nezakonitega ravnanja OLAF in Komisije utrpeli škodo na račun svoje časti in poklicnega ugleda. Glede na posebne okoliščine te zadeve in dejstvo, da je bil ugled tožečih strank zelo resno prizadet, je treba oceniti znesek te škode ex aequo et bono na 56.000 EUR.

b)     Premoženjska škoda

412    Tožeči stranki trdita, da njuna premoženjska škoda zajema predvsem velike stroške, ki sta jih morali nositi zaradi obrambe svojih pravic od dneva (maj 2003), ko sta prvič izvedeli za obtožbe proti njima.

413    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo ne more biti dopusten. Čeprav sta tožeči stranki to škodo na splošno ocenili na 200.000 EUR, nista ocenili različnih sestavnih delov domnevne škode in nista dokazali niti navedli obstoja posebnih okoliščin, ki bi upravičile opustitev ocene te škode v tožbi. V tem smislu ni dovolj navesti, da sta „[na] zahtevo Sodišča prve stopnje“ „pripravljeni natančno navesti sestavne dele svoje [domnevne] premoženjske škode, razen stroškov, ki so povezani s postopkom“. Zato je treba ugotoviti, da zahteva za povrnitev zadevne premoženjske škode ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1) Poslovnika in jo je zato treba zavreči kot nedopustno (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 62; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 1990 v zadevi Hanning proti Parlamentu, T‑37/89, Recueil, str. II‑463, točka 82, in z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 166).

414    Podredno je treba poudariti, kot upravičeno ugotavlja Komisija, da stroški, ki naj bi jih tožeči stranki imeli zaradi svoje obrambe, niso sestavni del premoženjske škode, ampak sodnih stroškov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se priglašeni stroški, ki jih imajo stranke zaradi sodnega postopka, kot takšni ne morejo šteti za del škode, ki bi bila ločena od sodnih stroškov postopka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. junija 1999 v zadevi Komisija proti Montorio, C‑334/97, Recueil, str. I‑3387, točka 54).

415    Kar zadeva stroške odvetnika, ki je bil najet pred uvedbo sodnega postopka, navedena škoda dejansko izhaja iz lastne izbire tožečih strank in se je zato ne more neposredno pripisati Komisiji (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. junija 2007 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, C‑331/05 P, ZOdl., str. I‑5475, točka 27).

416    Iz tega sledi, da tožeči stranki nista upravičeni do tega, da bi v okviru odškodninske tožbe zahtevali povrnitev škode zaradi stroškov, ki so domnevno nastali med upravno fazo postopka pred Komisijo. Treba je opozoriti, da ista rešitev velja glede stroškov odvetnikov, ki se nanašajo na postopek pred OLAF.

417    V zvezi z morebitnimi stroški poteka postopkov na nacionalnih sodiščih je treba sklepati, da se jih v okviru te zadeve ne more povrniti, ker ni vzročne zveze med to domnevno škodo in napakami, ki sta jih naredila OLAF in Komisija (glej v tem smislu zgoraj v točki 341 navedeno sodbo François proti Komisiji, točka 109). Vsekakor je vprašanje povračila stroškov na nacionalni ravni v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča, ki bi moralo zaradi neobstoja usklajevalnih ukrepov Skupnosti na tem področju odločati o tem vprašanju na podlagi določb veljavne nacionalne zakonodaje (glej v tem smislu zgoraj v točki 243 navedeno sodbo v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, točka 37).

418    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je zahteva tožečih strank za povračilo premoženjske škode nedopustna in vsekakor neutemeljena.

 Stroški

419    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma, s tem da na podlagi člena 88 tega poslovnika plačajo institucije svoje stroške v delovnopravnih sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci.

420    Ker je v obravnavanem primeru tožba uspela le deloma, se opravi pravična presoja, če se ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve odloči, da bo Komisija poleg svojih stroškov nosila tudi stroške, ki sta jih priglasili tožeči stranki.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)

razsodilo:

1)      Komisiji se naloži, da Yvesu Franchetu in Danielu Byku plača znesek 56.000 EUR.

2)      V preostalem se tožba zavrne.

3)      Komisiji se naloži plačilo stroškov.

Jaeger Tiili Tchipev

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. julija 2008.

Sodni tajnik        Predsednik

E. Coulon        M. Jaeger

Stvarno kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje spora

Postopek in predlogi strank

Pravo

I –  Zahteva za izločitev nekaterih prilog k tožbi

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

II –  Prezgodnja tožba

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

III –  Uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti

A –  Nezakonitost ravnanja OLAF

1.  Napake, ki jih je OLAF storil pri posredovanju spisov o zadevi Eurostat francoskim in luksemburškim pravosodnim organom

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

Kvalifikacija preiskav

Obveščanje tožečih strank, Komisije in Nadzornega odbora OLAF

–  Obveščanje tožečih strank

–  Obveščanje Komisije

–  Obveščanje Nadzornega odbora OLAF

Vpliv na državne pravosodne organe

2.  Razkrivanje informacij s strani urada OLAF

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

Uhajanje informacij

–  Obstoj in vsebina uhajanja informacij

–  Analiza navedenih kršitev pravnih pravil, ki dajejo pravice posameznikom, ki bi lahko izhajale iz razkrivanja informacij s strani OLAF

Pošiljka z dne 24. septembra 2003

Stališča generalnega direktorja OLAF

3.  Domnevne napake pri sestavljanju in posredovanju zabeležk in končnih poročil

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

4.  Zavrnitev vpogleda v nekatere dokumente

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

5.  Obravnavanje zadeve Eurostat v nerazumnem roku in neupoštevanje člena 6 in člena 11 Uredbe št. 1073/1999

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

B –  Nezakonitost ravnanja Komisije

1.  Razkrivanje informacij s strani Komisije

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

Sporočilo Komisije za javnost z dne 9. julija 2003

Dokumenti, posredovani Parlamentu 24. septembra 2003

Govor predsednika Komisije z dne 25. septembra 2003

2.  Disciplinski postopki

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

3.  Različne preiskave Komisije in njihov potek

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

4.  Zavrnitev dostopa do dokumentov

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

C –  Škoda in vzročna zveza

1.  Trditve strank

a)  Nepremoženjska škoda

b)  Premoženjska škoda

c)  Vzročna zveza

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

a)  Nepremoženjska škoda

b)  Premoženjska škoda

Stroški

*Jezik postopka: francoščina.