Zadeva T-122/05

Robert Benkö in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ničnostna tožba – Direktiva 92/43/EGS – Ohranjanje naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Odločba 2004/798/ES – Seznam območij, pomembnih za Skupnost, za celinsko biogeografsko regijo – Osebe, ki jih odločba neposredno in posamično zadeva – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člen 230, četrti odstavek, ES; Direktiva Sveta 92/43; Odločba Komisije 2004/798)

2.      Evropske skupnosti – Sodni nadzor zakonitosti aktov institucij

(členi 230, četrti odstavek, ES, 234 ES in 241 ES)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člen 230, četrti odstavek, ES; Direktiva Sveta 92/43; Odločba Komisije 2004/798)

1.      Neposredna prizadetost tožeče stranke, kot pogoj za dopustnost ničnostne tožbe v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, zahteva, da ima izpodbijani ukrep Skupnosti neposredni učinek na pravni položaj tožeče stranke ter da naslovnikom akta, ki so ga dolžni izvajati, ne pušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba popolnoma samodejna in se opira izključno na ureditev Skupnosti brez uporabe drugih vmesnih pravil.

Odločba 2004/798 neposredno ne zadeva lastnikov zemljišč, ko na podlagi Direktive 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov določa seznam območij, pomembnih za Skupnost, za celinsko biogeografsko regijo. Sistem varstva iz člena 6, od (2) do (4), Direktive, ki mu izpodbijana sodba podreja parcele tožečih strank, namreč neposredno ne učinkuje na njihov pravni položaj.

V zvezi s tem je res, da člen 4(5) Direktive določa, da takoj, ko je območje uvrščeno na seznam iz tretjega pododstavka odstavka 2 istega člena, zanj velja člen 6, od (2) do (4), te direktive, slednje pa nacionalnim organom dopuščajo diskrecijsko pravico. Iz tega izhaja, da vključitev območja na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ne daje nobenega natančnega podatka o tem, kakšne ukrepe bodo sprejeli nacionalni organi v skladu z določbami Direktive.

Nazadnje, če domnevamo, da bo neposredno zaradi navedene odločbe prišlo do precejšnjih premoženjskih posledic in do pravnih težav, in sicer do zvišanja upravnih stroškov in znižanja vrednosti nepremičnin tožečih strank, ti učinki ne bodo zadevali pravnega položaja, temveč samo dejanski položaj teh lastnikov zemljišč, in zato ni mogoče šteti, da neposredno zadevajo tožeče stranke.

(Glej točke 35, 38, 46 in 47.)

2.      V Pogodbi je s členoma 230 ES in 241 ES na eni strani ter s členom 234 ES na drugi strani vzpostavljen celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, namenjenih nadzoru zakonitosti aktov institucij, ki je zaupan sodiščem Skupnosti. V tem sistemu imajo fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti, določenih v členu 230(4) ES, ne morejo neposredno izpodbijati splošno veljavnih aktov Skupnosti, možnost, odvisno od posameznega primera, da uveljavljajo nezakonitost takih aktov ali na akscesoren način na podlagi člena 241 ES pred sodiščem Skupnosti ali pred nacionalnimi sodišči, ki niso pristojna, da sama odločijo o zakonitosti teh aktov, da v zvezi s tem predlagajo Sodišču, naj odloči o vprašanju za predhodno odločanje.

(Glej točko 49.)

3.      Odločba 2004/798/ES, ki je v skladu z Direktivo 92/43 o ohranjanju naravnih habitatov določila seznam območij, pomembnih za Skupnost, za celinsko biogeografsko regijo, na katerem so kot območja, pomembna za Skupnost, našteta ohranitvena območja na avstrijskem ozemlju, posamično ne zadeva občin na ozemlju, na katerem so ta ohranitvena območja.

Tudi če bi se namreč domnevalo, da sta tožeči stranki občini pristojni za izvedbo Direktive, ju ta pristojnost ne bi posamično določala v smislu člena 230(4) ES v delu, v katerem se njun pravni položaj glede tega ne bi v ničemer razlikoval od položaja katerega koli drugega nacionalnega organa, ki je pristojen za izvedbo Direktive, predvsem njenega člena 6, od (2) do (4), ter glede na splošni in abstraktni značaj definicije območij, opredeljenih v odločbi, se morebiten vpliv obveznosti, ki izhajajo iz Direktive na izvrševanje pristojnosti občin glede upravljanja in varstva ozemelj, izvaja na enak način glede katere koli druge občine, katere ozemlje vsebuje območje, opredeljeno z izpodbijano odločbo.

Splošni interes, ki ga lahko ima regionalni ali lokalni upravni organ, ki je pristojen za gospodarska in družbena vprašanja na svojem ozemlju, da doseže ugoden rezultat za gospodarsko blaginjo tega ozemlja, ne zadošča, da se ga opredeli, kot da ga akti splošnega dosega zadevajo v smislu člena 230(4) ES.

(Glej točke od 61 do 64 in 72.)