Language of document : ECLI:EU:C:2010:273

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

VERICE Trstenjak,

predstavljeni 18. maja 2010(1)

Zadeva C‑585/08

Peter Pammer

proti

Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG


in

zadeva C‑144/09

Hotel Alpenhof GesmbH

proti

Oliverju Hellerju

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))

„Uredba št. 44/2001 – Člen 15(1)(c) in (3) – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče – Dostopnost spletne strani na internetu – Pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve – Potovanje s tovorno ladjo“

Vsebinsko kazalo


I – Uvod

II – Pravni okvir

A – Uredba št. 44/2001

B – Uredba Rim I

C – Direktiva 90/314

III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

A – Zadeva Pammer

B – Zadeva Hotel Alpenhof

IV – Postopek pred Sodiščem

V – Trditve strank

A – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)

B – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)

C – Vloga posrednika (zadeva Pammer)

VI – Presoja generalne pravobranilke

A – Uvod

B – Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)

C – Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)

1. Pogoji za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

a) Sklenitev pogodbe

b) Sklenitev potrošniške pogodbe, ki spada v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti trgovca

c) Opravljanje dejavnosti v potrošnikovi državi članici ali usmerjanje vanjo

2. Razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

a) Besedna, teleološka, zgodovinska in sistematična razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

b) Merila za določitev, ali trgovec usmerja dejavnost v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

c) Vprašanje dopustnosti izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice

3. Sklep

VII – Predlog






I –    Uvod

1.        Obravnavani zadevi se nanašata na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) (v nadaljevanju: Uredba št. 44/2001). Bistveno vprašanje, ki ga odpirata, je, kako je treba razlagati člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, natančneje, kako je treba razlagati pojem, da oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, „usmerja“ (ausrichtet, dirige, directs) to dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča ali v več držav, vključno s to državo članico. Nacionalno sodišče namreč tako v zadevi Hotel Alpenhof kakor v zadevi Pammer sprašuje, ali za usmerjanje gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Poleg tega se v zadevi Pammer zastavlja tudi vprašanje, ali se (turistično) potovanje s tovorno ladjo lahko šteje za pogodbo, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.

2.        Sodišče v obravnavanih zadevah sicer ne bo prvič razlagalo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001(3), bo pa prvič razlagalo pojem „usmerjanje“ gospodarske ali poklicne dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Na problematiko razlage tega pojma se v literaturi opozarja že nekaj časa(4), pa tudi sodišča v nekaterih državah članicah so že imela priložnost za njegovo razlago(5). Razlaga tega pojma je posebej pomembna pri usmerjanju dejavnosti v potrošnikovo državo članico po internetu, saj ima ta nekatere specifične značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri razlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Specifičnost interneta je v tem, da lahko potrošniki do spletnih strani trgovca praviloma dostopijo kjer koli po svetu, in zelo široka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti bi pripeljala do tega, da bi že postavitev spletne strani pomenila, da trgovec usmerja svojo dejavnost v državo stalnega prebivališča potrošnika. Pri razlagi pojma usmerjanja dejavnosti je zato treba tehtati med varstvom potrošnika, ki je na podlagi Uredbe št. 44/2001 upravičen do posebnih pravil o pristojnosti, in posledicami za trgovca, za katerega se lahko ta posebna pravila o pristojnosti uporabijo le, če se je zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal v potrošnikovo državo članico.

3.        Za uvod bi želela poudariti še, da se z razvojem novih načinov komuniciranja in sklepanja pogodb zastavljajo tudi nova pravna vprašanja. Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je dober primer odziva na ta razvoj, saj je bil v primerjavi s členom 13, prvi odstavek, točka 3, Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija)(6) spremenjen zato, da bi se zagotovila večja zaščita potrošnikov glede na nova komunikacijska sredstva in razvoj elektronske trgovine. S tem, da je v Uredbi št. 44/2001 potrošnikom omogočeno tožiti in biti tožen v državi članici svojega stalnega prebivališča tudi v primeru sklenitve pogodb po internetu, je bil ta predpis prilagojen razvoju novih tehnologij, hkrati pa so se s tem odprla tudi nova vprašanja razlage tega predpisa. Na eno od teh vprašanj razlage Uredbe št. 44/2001 bo moralo Sodišče odgovoriti v obravnavanih zadevah.

II – Pravni okvir

A –    Uredba št. 44/2001

4.        Člen 2 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 1 (Splošne določbe), določa:

„1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.

[…]“

5.        Člen 5 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 2 (Posebna pristojnost), določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;

[…]“

6.        Člena 15 in 16 Uredbe št. 44/2001 v poglavju II (Pristojnost), oddelek 4 (Pristojnost za potrošniške pogodbe), določata:

„Člen 15

1. V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5:

(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali

(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali

(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti.

[…]

3. Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve [nastanitve].

Člen 16

1. Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

2. Druga pogodbena stranka lahko sproži postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

[…]“

B –    Uredba Rim I

7.        V uvodni izjavi 24 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)(7) (v nadaljevanju Uredba Rim I), je navedeno:

„Zlasti kar zadeva potrošniške pogodbe, bi moralo kolizijsko pravilo omogočati zmanjšanje stroškov reševanja sporov, ki so večinoma spori majhne vrednosti, in upoštevati razvoj tehnik prodaje na daljavo. Zaradi usklajenosti z Uredbo (ES) št. 44/2001 bi moral biti po eni strani pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika sklicevanje na koncept usmerjanja dejavnosti, po drugi strani pa bi bilo treba ta koncept v Uredbi (ES) št. 44/2001 in tej uredbi usklajeno razlagati, ob upoštevanju, da Skupna izjava Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe (ES) št. 44/2001 navaja, da za uporabo člena 15(1)(c) ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali v več držav, vključno s to državo članico, poleg tega mora pogodba spadati v okvir te dejavnosti‘. Ta izjava opozarja tudi, da ‚samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila na tak ali drugačen način pogodba dejansko sklenjena na daljavo. V tem pogledu jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa‘.“

C –    Direktiva 90/314

8.        Člen 2 Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih(8) (v nadaljevanju: Direktiva 90/314) določa:

„V tej direktivi:

1. ‚turistični paket‘ pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo ne manj kot dveh naslednjih elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno in če storitev traja več kot štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev preko noči:

(a) prevoz;

(b) nastanitev;

(c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa.

Deljeno zaračunavanje različnih elementov istega turističnega paketa organizatorja potovanja ali turističnega agenta ne odvezuje obveznosti po tej direktivi;

[…]“

III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A –    Zadeva Pammer

9.        Postopek v glavni stvari poteka med P. Pammerjem (tožeča stranka) s stalnim prebivališčem v Avstriji in družbo Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG (tožena stranka) s sedežem v Nemčiji zaradi vračila preostanka zneska, ki ga je P. Pammer plačal za potovanje s tovorno ladjo, ki se ga ni udeležil.

10.      P. Pammer je pri družbi Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG rezerviral potovanje s tovorno ladjo za dve osebi iz Trsta na Daljni vzhod z datumom odhoda konec januarja 2007 in za skupno ceno 8510,00 EUR. Potovanje je rezerviral s posredovanjem družbe Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH, ki ima sedež v Nemčiji in ki tovrstna potovanja ponuja prek spletne strani tudi na avstrijskem trgu.

11.      Opis ladje in potovanja na spletni strani posredniške družbe ni ustrezal dejanskemu stanju. Namesto rezervirane dvoposteljne kabine je bila na voljo le enoposteljna kabina, v kateri prezračevanje ni delovalo. Na ladji med drugim – v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno na spletni strani – ni bilo zunanjega bazena, telovadnice, delujoče televizije, niti ležalnikov na krovu. Poleg tega so bili izhodi na kopno zelo omejeni. P. Pammer je potovanje s tovorno ladjo zato zavrnil. Ker mu je družba Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG vrnila le del plačanega zneska za potovanje, je glede preostanka v višini 5294,00 EUR vložil tožbo pred avstrijskim sodiščem. Tožena stranka je v postopku podala ugovor mednarodne in krajevne nepristojnosti sodišča.

12.      Prvostopenjsko sodišče se je izreklo za mednarodno in krajevno pristojno. Odločilo je, da je predmetna pogodba v tem postopku potrošniška pogodba oziroma pogodba o turističnem paketu in da je posredniška družba Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH prek spletne strani svojo dejavnost oglaševala v Avstriji tudi za toženo stranko. Pritožbeno sodišče je pritožbi družbe Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG ugodilo in se izreklo za nepristojno ter tožbo zavrglo. P. Pammer je zoper odločbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za revizijo na Oberster Gerichsthof (v nadaljevanju: predložitveno sodišče).

13.      Predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu izraža pomisleke glede meril za opredelitev pogodbe kot pogodbe o „turističnem paketu“ in poudarja, da v obravnavani zadevi ni jasno, koliko je dejansko stanje primerljivo s križarjenjem, ki se po prevladujočem mnenju obravnava kot „turistični paket“. Če gre v obravnavanem primeru za pogodbo o turističnem paketu in je treba pristojnost določiti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, je treba pojasniti, pod katerimi pogoji se šteje, da oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Predložitveno sodišče pri tem poudarja, da v obravnavanem primeru sodišči nižje stopnje nista natančno ugotovili, kako je bila pogodba sklenjena. Prav tako nista podali ugotovitev glede načina in intenzivnosti sodelovanja med toženo stranko in posrednikom.

14.      V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 6. novembra 2008 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„Ali je ‚potovanje s tovorno ladjo‘ paketno potovanje v smislu člena 15(3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah?

Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje: Ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča, da je na internetu mogoče odpreti spletno stran posrednika?“

B –    Zadeva Hotel Alpenhof

15.      Postopek v glavni stvari poteka med stranko Hotel Alpenhof GesmbH (tožeča stranka) s sedežem v Avstriji in O. Hellerjem (tožena stranka) s stalnim prebivališčem v Nemčiji zaradi plačila zneska 5248,30 EUR za uporabo hotelskih storitev.

16.      Tožena stranka se je s ponudbo hotela seznanila prek spletne strani tega hotela, ki je dostopna tudi v Nemčiji. Povpraševanje tožene stranke glede rezervacije sob za več oseb za obdobje od 29. decembra 2007 do 5. januarja 2008, ponudba tožeče stranke in sprejem te ponudbe s strani tožene stranke so bili opravljeni po elektronski pošti, pri čemer med strankama ni sporno, da je bil elektronski naslov tožeče stranke objavljen na spletni strani. Tožena stranka je v navedenem obdobju uporabljala hotelske storitve, nato pa odpotovala, ne da bi storitve plačala; plačala je le predujem 900 EUR. Zato je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo preostalega zneska.

17.      V postopku v glavni stvari je tožena stranka podala ugovor mednarodne in krajevne nepristojnosti sodišča, saj naj bi bil kot potrošnik lahko tožena le v Nemčiji. Sodišči prve in druge stopnje sta se izrekli za mednarodno nepristojno in tožbo zavrgli. Tožeča stranka je nato na predložitveno sodišče vložila zahtevo za revizijo.

18.      V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 26. marca 2009 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali za ‚usmerjanje‘ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 44/2001 […]) zadostuje, da je spletna stran potrošnikovega sopogodbenika dostopna na internetu?“

IV – Postopek pred Sodiščem

19.      Predložitveni sklep v zadevi Pammer je na Sodišče prispel 24. decembra 2008 in v zadevi Hotel Alpenhof 24. aprila 2009. V obeh zadevah so v pisnem postopku stališča predložile avstrijska, češka in luksemburška vlada ter Komisija. Samo v zadevi Pammer so stališča predložili O. Pammer ter poljska in italijanska vlada, samo v zadevi Hotel Alpenhof pa Hotel Alpenhof ter nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva. Na skupni obravnavi 16. marca 2010 so P. Pammer, Hotel Alpenhof, O. Heller, avstrijska, češka, nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.

V –    Trditve strank

A –    Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)

20.      P. Pammer, avstrijska, češka, italijanska, luksemburška in poljska vlada ter Komisija menijo, da pogodba, ki ne obsega le več dni trajajočo vožnjo, ampak tudi nastanitev in druge storitve, spada med „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.

21.      Po mnenju P. Pammerja, avstrijske, češke in italijanske vlade ter Komisije naj bi bili s pojmom „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ mišljeni „turistični paketi“ v smislu člena 2(1) Direktive 90/314. Svoje stališče podpirajo s sklicevanjem na Uredbo Rim I, ki v členu 6(4)(b) vsebuje podobno določbo, ki se izrecno sklicuje na definicijo, kakršna je predvidena v Direktivi 90/314. Podobno je tudi Komisija v obrazložitvi predloga Uredbe št. 44/2001(9) pri razlagi člena 15(3) opozorila na opredelitev „turističnega paketa“ v smislu Direktive 90/314.

22.      Luksemburška in poljska vlada nasprotno menita, da za takšno povezovanje z definicijo v Direktivi 90/314 ni nobenega razloga, saj bi se lahko zakonodajalec tudi v Uredbi št. 44/2001 neposredno skliceval na to direktivo oziroma povzel njeno izrazoslovje.

B –    Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)

23.      P. Pammer, O. Heller, avstrijska, češka, italijanska in poljska vlada ter Komisija poudarjajo, da je namen člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 varstvo potrošnika, in predlagajo široko razlago pojma dejavnosti, ki je usmerjena v to državo članico.

24.      O. Heller meni, da je pojem usmerjanja treba razlagati široko. To po njegovem mnenju izhaja že iz besedila člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim lahko trgovec dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča usmerja „na kakršen koli način“. Ne glede na to, ali je spletna stran interaktivna ali pasivna, trgovec prek nje usmerja svojo dejavnost, če na njej predstavi svoje blago in storitve in jih s tem konkludentno ponudi potrošniku. O. Heller poudarja tudi, da široka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti ne bi imela negativnih posledic za notranji trg, temveč bi spodbudila potrošnike k čezmejnemu poslovanju po spletu, saj bi ti vedeli, da lahko tožijo in so toženi v državi članici svojega stalnega prebivališča.

25.      Avstrijska vlada meni, da ni potrebno, da bi bile informacije, ki so dostopne na internetu, povod za sklenitev pogodbe. Dokazovanje vzročne zveze bi se lahko izkazalo kot zahtevno in v nasprotju z varstvom potrošnikov. Način sklenitve pogodbe (na daljavo ali osebno) ne bi smel igrati vloge. Trgovec mora računati na možnost tožbe v vseh državah članicah, razen če izrecno izjavi, da ne sklepa pogodb s potrošniki, ki imajo stalno prebivališče v določenih državah članicah. Avstrijska vlada tudi meni, da – drugače, kot je navedeno v skupni izjavi Komisije in Sveta(10) – konkretna sklenitev pogodbe ne sme biti pogoj za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, saj to ne izhaja iz besedila tega člena, poleg tega pa bi bilo to v nasprotju s cilji te uredbe.

26.      Po mnenju češke vlade sama dostopnost trgovčeve spletne strani na internetu ne zadošča za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, temveč mora biti izpolnjen tudi pogoj, da pogodba spada v okvir trgovčeve dejavnosti.

27.      Po mnenju italijanske vlade sama dostopnost trgovčeve spletne strani na internetu še ne zadošča za usmerjanje njegove dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, temveč mora za izpolnitev tega pogoja potrošnik dobiti ponudbo za sklenitev pogodbe in pogodba mora biti dejansko sklenjena. Pri tej presoji je treba po mnenju italijanske vlade upoštevati načelo dobre vere.

28.      Po mnenju poljske vlade mora pri presoji pogoja, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico potrošnika, nacionalno sodišče upoštevati vsebino spletne strani in presoditi, ali spletna stran trgovca nagovarja potrošnika k sklenitvi pogodbe in mu omogoča sklenitev pogodbe po spletu. Zgolj obstoj spletne strani pa po mnenju poljske vlade ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnika. Pri razlagi člena 15 Uredbe št. 44/2001 bi bilo treba – kakor izhaja iz sodbe Sodišča v zadevi Gabriel(11) v zvezi z razlago člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije – preveriti, ali je bila sklenitev pogodbe v državi potrošnikovega stalnega prebivališča spodbujena z oglasom, objavljenim v tisku, na radiu, televiziji, v kinu, katalogu ali prek individualne ponudbe potrošniku.

29.      Po oceni Komisije samo dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča sama po sebi ne zadošča za sklep, da gre za dejavnost, ki je usmerjena v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Poleg tega Komisija navaja, da zgolj navedba elektronskega naslova na spletni strani ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Če bi ta člen razlagali tako, da navedba elektronskega naslova zadošča za usmerjanje dejavnosti, bi se pristojnost glede vseh spletnih strani lahko določila na podlagi tega člena, saj je navedba elektronskega naslova v skladu s členom 5(1)(c) Direktive o elektronskem poslovanju(12) obvezna. Komisija meni tudi, da Smernice o vertikalnih omejitvah(13), v katerih se razlikuje med „aktivno“ in „pasivno“ prodajo, niso relevantne za razlago pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

30.      Komisija poudarja tudi, da mora nacionalno sodišče odločiti, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Med drugim so pomembne te okoliščine: i) narava podjetniške dejavnosti in pojavna oblika spletne strani(14), ii) navedba telefonske številke z mednarodno klicno številko, iii) povezava na program za načrtovanje poti in iv) obstoj opcije „iskanje/rezerviraj“, s katero se lahko preveri razpoložljivost sob v nekem obdobju.

31.      Po mnenju stranke Hotel Alpenhof, luksemburške in nizozemske vlade ter vlade Združenega kraljestva se pojem usmerjanja dejavnosti ne sme razlagati široko.

32.      Hotel Alpenhof meni, da njegova dejavnost ne predstavlja usmerjanja dejavnosti v drugo državo članico v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Poudarja, da njegova spletna stran ni interaktivna oziroma da prek nje ni mogoče neposredno narediti rezervacije. Navaja, da je treba upoštevati značilnosti interneta, ki ne omogoča omejevanja informacij na ozemlje Avstrije.

33.      Luksemburška vlada opozarja na nevarnost široke razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Široka razlaga bi vodila do položaja, v katerem bi obstoj potencialnega spora v vseh državah članicah podjetja odvrnil od tega, da bi ponujala blago in storitve na skupnem trgu, posledica tega pa bi bilo oteženo uresničevanje temeljnih svoboščin. Če bi morala v takšnih okoliščinah podjetja natančno navesti, da njihovo blago ali storitve niso namenjene potrošnikom s stalnim prebivališčem v neki državi članici, bi to povzročilo ločevanje ponudbe glede na ozemlje in razdrobitev skupnega trga. Zahteva po natančni navedbi, na potrošnike katere države članice se ponudba blaga ali storitev nanaša, bi lahko nasprotovala členu 20 Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu(15), ki prepoveduje diskriminacijo prejemnikov storitev na podlagi državljanstva ali prebivališča. Po mnenju luksemburške vlade je treba uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 omejiti na posebne primere, v katerih podjetja dejavno, posamično in natančno nagovarjajo nekega potrošnika ali skupino potrošnikov. Prisotnost na internetu, dostopnost ponudbe in možnost sklepanja čezmejnih poslov znotraj skupnega trga na spletni strani ne predstavlja takšnega posebnega primera.

34.      Nizozemska vlada poudarja, da je pri razlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 treba upoštevati tehtanje med interesom potrošnika, ki hoče doseči, da je pristojno sodišče v kraju njegovega stalnega prebivališča, in interesom trgovca, ki ima interes, da to sodišče ni pristojno, če se ni zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal oziroma opravljal tudi v tej državi članici. Po mnenju nizozemske vlade so za opredelitev dejavnosti, ki je usmerjena v državo članico potrošnika, pomembna ta merila: i) postavitev interaktivne spletne strani v nasprotju s pasivno stranjo, na kateri je objavljen elektronski naslov trgovca, ii) pošiljanje elektronskega sporočila potrošniku, ki ga opozarja na spletno stran trgovca, iii) zaračunavanje dodatnih stroškov, potrošnikom iz določenih držav članic, na primer stroškov pošiljanja, iv) pridobitev znaka kakovosti, ki se uporablja v določeni državi članici, v) opis poti iz določene države članice do kraja, v katerem trgovec opravlja svojo dejavnost, ter vi) navedba telefonske številke za pomoč potrošnikom iz tujine. Po mnenju nizozemske vlade mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico stalnega prebivališča potrošnika.

35.      Nizozemska vlada nasprotno meni, da uporaba nekega jezika, valute ali postavitev več spletnih strani z različnimi domenami (na primer „.nl“ ali „.co.uk“) niso relevantna merila.

36.      Vlada Združenega kraljestva navaja merila, ki bi jih bilo po njenem mnenju treba upoštevati pri presoji, ali gre za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in sicer: i) uporabo spletnih strani za oglaševanje, ki je namenjeno državljanom drugih držav članic, ali izrecno omenjanje državljanov drugih držav članic, na primer s komentarji uporabnikov blaga ali storitev, ii) plačilo spletnim iskalnikom za prikaz spletne strani podjetja med povezavami v določenih državah ter iii) naslavljanje spletnih strani na potrošnike v drugih državah članicah z uporabo vseevropskih portalov; pri tem morajo potrošniki običajno navesti, kje prebivajo, in so glede na to usmerjeni na ustrezno spletno stran.

C –    Vloga posrednika (zadeva Pammer)

37.      Ker je P. Pammer potovanje rezerviral prek posrednika, se nekatere stranke opredelijo tudi glede vloge tega posrednika. Češka, luksemburška, avstrijska in poljska vlada menijo, da ni pomembno, ali je spletno stran upravljal posrednik ali sam trgovec. Komisija zagovarja stališče, da sklenitev pogodbe prek posrednika ne predstavlja ovire za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, če je posrednik deloval v imenu trgovca in je trgovec soglašal s sklenitvijo pogodbe s potrošnikom.

VI – Presoja generalne pravobranilke

A –    Uvod

38.      Obravnavani zadevi odpirata dva pravna problema. Po eni strani se v zadevi Pammer zastavlja vprašanje razlage pojma pogodbe, ki vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Potrošnik je namreč sklenil pogodbo o potovanju s tovorno ladjo na Daljni vzhod, ki ni obsegala le prevoza, temveč tudi nastanitev, zato se zastavlja vprašanje, ali jo je mogoče subsumirati pod pojem pogodbe, ki vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve.

39.      Po drugi strani obe zadevi, Pammer in Hotel Alpenhof, odpirata vprašanje razlage pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Sodišče bo v obravnavanih zadevah prvič razlagalo člen, ki je v zakonodajnem postopku in pozneje v gospodarskem sektorju ter med teoretiki spodbudil burne razprave zlasti zaradi vprašanja obsega pojma usmerjanja.

40.      V sklepnih predlogih najprej obravnavam vprašanje razlage člena 15(3) Uredbe št. 44/2001, ki se zastavlja le v zadevi Pammer, nato pa vprašanje razlage pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

B –    Pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve (prvo vprašanje v zadevi Pammer)

41.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevi Pammer v bistvu sprašuje, ali je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Odgovor na to vprašanje ima za potrošnika pomembne posledice, saj se v skladu s členom 15(3) Uredbe št. 44/2001 določbe te uredbe o pristojnosti za potrošniške pogodbe ne uporabljajo za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve. Po mojem mnenju je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, in sicer na podlagi jezikovne in teleološke razlage tega člena.

42.      Že na podlagi jezikovne razlage člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 pridemo do sklepa, da pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, predstavlja pogodbo, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve, v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001. Iz predložitvenega sklepa je namreč razvidno, da je tožeča stranka rezervirala potovanje s tovorno ladjo iz Trsta na Daljni vzhod, ki ne obsega le prevoza, ampak vključuje tudi nastanitev, pri čemer je za celotno storitev plačala enotno ceno.

43.      Do enakega zaključka lahko po mojem mnenju pridemo tudi na podlagi teleološke razlage tega člena. Smisel člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 je izključiti določitev pristojnosti na podlagi določb o potrošniških pogodbah za pogodbe, katerih glavni namen je prevoz. Potrošnik pa v obravnavani zadevi pogodbe ni sklenil zato, da bi se s tovorno ladjo prepeljal na Daljni vzhod in nazaj, temveč zato, da bi lahko – kot opazovalec oziroma turist – doživel dogajanje na tovorni ladji (vsakodnevno življenje, nakladanje in razkladanje tovora) ter si ogledal kraje, v katerih ima tovorna ladja postanek. Poleg tega organizator takega potovanja ne odgovarja le za kvaliteto prevoza, temveč tudi za kvaliteto namestitve.

44.      Zato menim, da je na prvo vprašanje v zadevi Pammer treba odgovoriti, da je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.

45.      Čeprav smo na podlagi jezikovne in teleološke razlage že odgovorili na to vprašanje za predhodno odločanje, pa menim, da je treba obravnavati še argument nekaterih strank v obravnavani zadevi, ki navajajo, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 razlagati enako kot pojem „turistični paket“ iz člena 2(1) Direktive 90/314.(16) V skladu s členom 2(1) Direktive 90/314 „turistični paket“ pomeni vnaprej dogovorjeno kombinacijo vsaj dveh naslednjih elementov, če so prodani ali ponujeni v prodajo za skupno ceno in če storitev traja več kot štiriindvajset ur ali vključuje nastanitev čez noč: (a) prevoz; (b) nastanitev; (c) druge turistične storitve, ki niso pomožne k prevozu ali nastanitvi in predstavljajo pomemben del turističnega paketa. Pri presoji vprašanja identičnosti razlage je treba izhajati iz pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 44/2001 in iz širšega konteksta predpisov Unije, v katerih se prav tako uporablja ta pojem.

46.      Pri razlagi pojma „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ je treba najprej upoštevati obrazložitev predloga Uredbe št. 44/2001, v katerem je Komisija pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve, izrecno označila za pogodbe o turističnem paketu in se pri tem sklicevala na Direktivo 90/314.(17) Obrazložitev predloga Uredbe št. 44/2001 torej kaže na to, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ razlagati enako kot pojem „turistični paket“ v smislu Direktive 90/314.

47.      V okviru širšega konteksta predpisov Unije pa je treba upoštevati analogijo z Rimsko konvencijo o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: Rimska konvencija)(18) oziroma z Uredbo Rim I, ki je to konvencijo nadomestila. Rimska konvencija je namreč v členu 5(5) določala enako izjemo kot člen 15(3) Uredbe št. 44/2001. Člen 5 Rimske konvencije, ki je urejal vprašanje, katero pravo se uporablja za potrošniške pogodbe, je v odstavku 5 določal, da se ta posebna ureditev uporablja za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo potovanja in nastanitve, čeprav so bile pogodbe o prevozu v skladu z odstavkom 4(a) tega člena izvzete iz te posebne ureditve. Uporaba istopomenskega izrazoslovja v Rimski konvenciji in pozneje sprejeti Uredbi št. 44/2001 nedvomno kaže na zakonodajalčev namen, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ v okviru obeh predpisov razlagati enako.(19)

48.       Ta zahteva po enaki razlagi pa velja tudi po sprejetju Uredbe Rim I. Uredba Rim I v členu 6(4)(b) določa, da se posebne določbe, ki veljajo za potrošnike pogodbe, ne uporabljajo za prevozne pogodbe, razen za pogodbe o paketnih potovanjih v smislu Direktive 90/314. Uredba Rim I torej glede na prej sprejeto Uredbo št. 44/2001, v kateri Direktiva 90/314 ni omenjena, predstavlja korak naprej. Vendar pa je treba pri tem upoštevati dve razlagalni načeli. Po eni strani je treba upoštevati kontinuiteto pri razlagi med Rimsko konvencijo in Uredbo Rim I. Čeprav se Uredba Rim I izrecno sklicuje na Direktivo 90/314, je treba oba predpisa razlagati enako, saj ob sprejetju Rimske konvencije Direktiva 90/314 še ni bila sprejeta. Po drugi strani je treba upoštevati zahtevo po enotni razlagi Uredbe št. 44/2001 z Uredbo Rim I. Pojem pogodb o prevozu, ki so vključene med potrošniške pogodbe, je treba v obeh predpisih razlagati enako. V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je namreč navedeno, da morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe skladne z Uredbo št. 44/2001.

49.      Zato menim, da je treba pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 razlagati enako kot pojem „turistični paket“ iz člena 2(1) Direktive 90/314.(20)

50.      Neodvisno od vprašanja identičnosti razlage teh dveh pojmov pa je treba – kakor je navedeno že v točki 44 teh sklepnih predlogov – na prvo vprašanje za predhodno odločanje v zadevi Pammer odgovoriti, da je pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.

C –    Usmerjanje dejavnosti v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče (drugo vprašanje v zadevi Pammer; vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof)

51.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v zadevi Pammer in z vprašanjem v zadevi Hotel Alpenhof sprašuje, ali za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost in s katero potrošnik sklene pogodbo, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. V zvezi s tem je povezano vprašanje, kako široko je treba razlagati pojem iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, v skladu s katerim trgovec usmerja dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča ali v več držav članic, vključno s to državo. V okviru elektronskega poslovanja bo pri tem bistvena ugotovitev, na podlagi katerih meril je treba določiti mejo med spletnimi stranmi, prek katerih trgovec usmerja dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in tistimi, prek katerih svoje dejavnosti ne usmerja v to državo.

52.      Preden začnem analizo vprašanj za predhodno odločanje, bom proučila pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

1.      Pogoji za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

53.      Za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 morajo biti izpolnjeni štirje pogoji.

a)      Sklenitev pogodbe

54.      Prvi pogoj je, da mora med potrošnikom in trgovcem priti do sklenitve pogodbe. To po eni strani izhaja že iz besedila člena 15(1) Uredbe št. 44/2001, ki se uporablja „v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene […] potrošnik“.(21) Po drugi strani je to razvidno tudi iz sodbe Sodišča v zadevi Ilsinger(22), v kateri je Sodišče poudarilo, da se člen 15 Uredbe št. 44/2001 uporablja samo, če se zadevna tožba nanaša na pogodbo, ki sta jo sklenila potrošnik in trgovec.(23) Pogoj za sklenitev pogodbe v okviru tega člena je, da stranki na podlagi ponudbe in sprejema te ponudbe dosežeta soglasje volj za sklenitev pogodbe.(24) Poleg tega, kakor je poudarilo že Sodišče v zadevi Ilsinger, ni treba, da gre pri tem za sinalagmatično pogodbo.(25)

55.      V zvezi s pogojem sklenitve pogodbe je treba obravnavati še vprašanje, ali mora biti za določitev pristojnosti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pogodba sklenjena na daljavo. Čeprav je sklenitev pogodbe na daljavo navedena v zvezi z uporabo tega člena v Skupni izjavi Sveta in Komisije(26) in tudi v uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I, ki povzema to skupno izjavo(27), pa besedilo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 tega pogoja ne postavlja. Menim, da je tak pogoj, zlasti v zadevah, kakršni sta obravnavani, lahko problematičen.(28) Potrošnik lahko na primer na daljavo naredi le rezervacijo hotelskih ali turističnih storitev, pogodba pa je nato sklenjena v kraju, v katerem se storitve opravljajo. Po mojem mnenju je tudi v tem primeru pristojnost treba določiti na podlagi člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

56.      V zvezi z obravnavanima zadevama bo moralo torej predložitveno sodišče presoditi, ali je pogoj sklenitve pogodbe v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 izpolnjen.(29)

b)      Sklenitev potrošniške pogodbe, ki spada v okvir gospodarske ali poklicne dejavnosti trgovca

57.      Drugi pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da je pogodba sklenjena med potrošnikom in osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost (trgovec(30)). Tudi glede tega pogoja bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali so izpolnjeni pogoji iz dejanskega stanu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.(31)

58.      Tretji pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da mora pogodba spadati v okvir trgovčeve gospodarske ali poklicne dejavnosti. Tudi glede tega pogoja bo moralo relevantno presojo opraviti nacionalno sodišče.(32)

c)      Opravljanje dejavnosti v potrošnikovi državi članici ali usmerjanje vanjo

59.      Četrti pogoj za uporabo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je, da mora trgovec gospodarsko ali poklicno dejavnost opravljati v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče ali na kakršen koli način usmerjati to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico. Izpolnjenost tega pogoja predstavlja bistvo vprašanj za predhodno odločanje v obravnavanih zadevah in terja poglobljeno analizo, ki jo bom podajala v nadaljevanju.

2.      Razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

60.      Bistvo analize v obravnavanih zadevah je torej presoja, ali trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico stalnega prebivališča potrošnika ali v več držav članic, vključno s to državo. V okviru razlage pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je treba upoštevati več elementov. Najprej je z različnimi metodami razlage treba ugotoviti, kako široko je treba razlagati ta pojem, nato pa je treba ugotoviti, katera merila so relevantna za presojo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek spletne strani.

61.      V okviru analize, kako široko je treba razlagati pojem usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001, se je treba opredeliti predvsem do dveh vprašanj. Po eni strani je treba odgovoriti, ali zgolj dostopnost spletne strani zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Po drugi strani pa je treba proučiti, ali je pri razlagi tega pojma treba razlikovati med tako imenovanimi interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi. Interaktivne spletne strani neposredno omogočajo sklenitev pogodbe prek spleta, pasivne pa ne.(33)

a)      Besedna, teleološka, zgodovinska in sistematična razlaga pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

62.      Uredba št. 44/2001 ne vsebuje opredelitve pojma usmerjanja dejavnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba opredelitev pomena in obsega pojmov, za katere pravo Skupnosti ne podaja nobene definicije, določiti v skladu z njihovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so.(34) Glede na to sodno prakso in glede na navedbe strank v obravnavanih zadevah bo treba zato po mojem mnenju izhajati iz štirih izhodišč za razlago: prvič, iz besedne razlage oziroma običajnega pomena pojma usmerjanja dejavnosti, drugič, iz teleološke razlage, tretjič, iz zgodovinske razlage in, četrtič, iz sistematične razlage tega pojma.

63.      Na podlagi besedne razlage lahko ugotovimo, da je običajni pomen pojma usmerjanja dejavnosti v državo članico ali več držav članic to, da si trgovec aktivno prizadeva, da bi potrošniki iz te ali teh držav članic z njim sklepali pogodbe.(35) Potrebna je torej aktivnost trgovca, katere cilj in rezultat je pridobivanje strank iz drugih držav članic.(36) Razlaga, po kateri bi za usmerjanje dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča zadoščal že dostop do spletne strani v tej državi, bi pravzaprav izvotlila pomen pojma usmerjanja. Iz običajnega pomena pojma usmerjanja dejavnosti lahko torej ugotovimo, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu ne zadošča za to, da trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Hkrati pa v okviru besedne razlage ne moremo najti elementov v podporo stališču, da je treba pri razlagi tega pojma razlikovati med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi, saj besedilo tega člena ne omenja različnih vrst spletnih strani.

64.      V okviru teleološke razlage pojma usmerjanja dejavnosti je treba, kot pravilno poudarja nizozemska vlada, tehtati med interesom potrošnika, ki hoče doseči, da je pristojno sodišče v kraju njegovega stalnega prebivališča, in interesom trgovca, ki si prizadeva, da to sodišče ni pristojno, če se ni zavestno odločil, da bo svojo dejavnost usmerjal oziroma opravljal tudi v tej državi članici. Namen tega člena je torej potrošniku zagotoviti posebna pravila o pristojnosti, kadar ima potrošniška pogodba zadostno koneksiteto z državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Hkrati pa je treba v okviru razlage tega člena trgovcu omogočiti, da se izogne možnosti tožiti in biti tožen v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča s tem, da svoje dejavnosti ne usmerja v potrošnikovo državo članico, in torej s to državo ni zagotovljena zadostna koneksiteta. Če bi zakonodajalec hotel doseči, da se pristojnost določi na podlagi posebnih pravil za potrošniške pogodbe že na podlagi tega, da je spletna stran dostopna na internetu, kot pogoja za uporabo teh določb ne bi določil usmerjanja dejavnosti, temveč zgolj obstoj spletne strani.(37) Zato lahko na podlagi teleološke razlage pridemo do sklepa, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

65.      Poleg tega menim, da teleološka razlaga nasprotuje razlikovanju med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi v okviru razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001; po eni strani zato, ker usmerjanje dejavnosti ne sme biti odvisno od tega, s katerim tehničnim sredstvom je bila pogodba sklenjena(38) po drugi strani pa zato, ker je razmejevanje med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi v praksi težavno.(39)

66.      Iz zgodovinske razlage izhaja, da je člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 nadomestil določbo člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije, ki se je uporabljala za pogodbe, katerih predmet je opravljanje storitev ali dobava blaga, če je bila pred sklenitvijo pogodbe v državi stalnega prebivališča potrošnika izvedena posebna ponudba ali oglaševanje in je potrošnik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev te pogodbe. Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 je bil v primerjavi s členom 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije spremenjen zato, da bi se zagotovila večja zaščita potrošnikov glede na nova komunikacijska sredstva in razvoj elektronske trgovine.(40) Ta člen uredbe je v primerjavi z navedenim členom konvencije zasnovan širše v tem smislu, da se ne nanaša več le na pogodbe o opravljanju storitev ali dobave blaga, temveč na vse pogodbe, hkrati pa odpravlja pogoj, da mora potrošnik opraviti dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe, v državi članici svojega stalnega prebivališča. Kraj, v katerem so bila dejanja opravljena, je včasih težko določiti, še zlasti pri pogodbah, ki so bile sklenjene po internetu. Za vzpostavitev povezave med pogodbo in državo potrošnikovega stalnega prebivališča je zato odločilno, da trgovec bodisi opravlja svojo dejavnost v državi, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali pa svojo dejavnost usmerja v to državo. Pojem usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 tako poleg klasičnih oblik oglaševanja trgovčeve dejavnosti v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča, ki jih je vključeval že člen 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije,(41) zajema tudi usmerjanje dejavnosti v potrošnikovo državo članico prek spletnih strani.(42)

67.      Čeprav je bil člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 spremenjen zato, da vključuje pogodbe, sklenjene v okviru elektronskega poslovanja, iz zgodovinske razlage ne moremo nedvoumno sklepati na pomen in obseg pojma usmerjanja dejavnosti prek spletnih strani. Že ob sprejemanju je bilo besedilo člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 namreč sporno in institucije se niso mogle zediniti, kako široko je treba zasnovati pojem usmerjanja dejavnosti. Poleg tega je nanj negativno reagiral predvsem gospodarski sektor, in sicer zaradi bojazni, da bi preširoka razlaga pojma usmerjanja dejavnosti lahko odvrnila mala in srednje velika podjetja od uporabe interneta za oglaševanje oziroma promocijo svoje dejavnosti.(43)

68.      V prvotnem predlogu uredbe(44) je bilo besedilo člena 15(1)(c) enako kot v trenutno veljavni uredbi. V obrazložitvi tega predloga Komisija navaja, da je pojem opravljanja ali usmerjanja dejavnosti v neko državo članico uporabljen zato, da se ta člen uporablja za potrošniške pogodbe, ki so sklenjene prek interaktivne spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča.(45) Poleg tega je bilo v tej obrazložitvi navedeno, da zgolj dejstvo, da je potrošnik izvedel za možnost pridobitve storitve ali nakupa blaga prek pasivne spletne strani, ne zadošča za določitev pristojnosti na podlagi tega člena.(46) Iz obrazložitve predloga uredbe bi torej lahko sklepali, da je ločnica med spletnimi stranmi, ki spadajo pod pojem usmerjanja dejavnosti, in tistimi, ki ne spadajo pod ta pojem, interaktivnost spletne strani, torej to, da spletna stran neposredno omogoča sklenitev pogodbe.

69.      V zakonodajnem postopku se je ekonomsko-socialni odbor zavzel za ohranitev formulacije iz člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije, Evropski parlament pa je predlagal opredelitev pojma usmerjanja dejavnosti, v skladu s katero naj bi ta pojem pomenil, da mora trgovec namenoma usmerjati svojo dejavnost v znatni meri v drugo državo članico(47), nacionalno sodišče pa mora pri presoji, ali je trgovec svojo dejavnost usmerjal tako, presoditi vse okoliščine primera, vključno z vsemi poskusi trgovca onemogočiti sklepanje pogodb s potrošniki s stalnim prebivališčem v določenih državah članicah.(48) Komisija te opredelitve v spremenjenem predlogu uredbe ni sprejela.(49)

70.      Zaradi številnih nesoglasij in nejasnosti glede razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 sta Svet in Komisija po sprejetju Uredbe št. 44/2001 sprejela skupno izjavo, v kateri je navedeno, da samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15 Uredbe št. 44/2001, temveč mora ta spletna stran vabiti k sklepanju pogodb na daljavo in pogodba mora biti tako ali drugače dejansko sklenjena na daljavo; pri tem jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa.(50)

71.      Tudi iz zgodovinske razlage člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 lahko torej ugotovimo, da zgolj dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v to državo članico. Glede razlikovanja med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi pa je zgodovinska razlaga manj jasna.

72.      V okviru sistematične razlage moramo upoštevati, da je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati poenoteno z Uredbo Rim I.(51) V uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je namreč navedeno, da morata biti „vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe“ skladni z Uredbo št. 44/2001. Zato bo moralo biti Sodišče pri razlagi pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pozorno na to, da tega pojma ne bo razlagalo tako, da bi s tem nasprotovalo smislu in namenu Uredbe Rim I.

73.      V uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I je navedeno, da bi moral biti zaradi usklajenosti z Uredbo št. 44/2001 „pogoj za uporabo pravila za varstvo potrošnika sklicevanje na koncept usmerjanja dejavnosti“ in da bi bilo treba ta koncept v Uredbi št. 44/2001 in v Uredbi Rim I razlagati usklajeno. Ob tem se ta uvodna izjava izrecno sklicuje na Skupno izjavo Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe št. 44/2001, v kateri je navedeno, „da za uporabo člena 15(1)(c) ni dovolj, da podjetje usmerja svojo dejavnost v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, […] poleg tega mora pogodba spadati v okvir te dejavnosti“ in da „samo dejstvo, da je spletna stran dostopna, ni dovolj za uporabo člena 15, saj je poleg tega potrebno še, da ta spletna stran vabi k sklepanju pogodb na daljavo in da je bila tako ali drugače pogodba dejansko sklenjena na daljavo“ ter da „jezik ali valuta, uporabljena na spletni strani, nista pomembna elementa“. Iz te uvodne izjave je torej povsem jasno, da zgolj dostopnost spletne strani na internetu še ne zadošča za uporabo člena 15 Uredbe št. 44/2001. Poleg tega v tej uvodni izjavi ni razlikovanja med interaktivnimi in pasivnimi spletnimi stranmi, zato je mogoče sklepati, da lahko trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek obeh vrst spletnih strani.(52)

74.      Iz besedne, teleološke, zgodovinske in sistematične razlage pojma usmerjanja dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 po mojem mnenju lahko izpeljemo dva zaključka. Po eni strani lahko nedvomno ugotovimo, da sama dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v to državo v smislu tega člena.(53) Po drugi strani pa lahko – razen zgodovinske razlage – ugotovimo, da pri presoji, ali gre za usmerjanje dejavnosti v smislu tega člena, ne sme biti pomembno, ali je spletna stran interaktivna ali pasivna.(54

75.      V nadaljevanju bom opredelila merila za presojo, kdaj trgovec svojo dejavnost prek spletnih strani usmerja v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča.

b)      Merila za določitev, ali trgovec usmerja dejavnost v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001

76.      Pojem usmerjanja dejavnosti torej ni tako širok, da bi usmerjanje pomenilo zgolj dostopnost spletne strani na internetu, hkrati pa je usmerjanje dejavnosti mogoče tako prek interaktivnih kakor prek pasivnih spletnih strani. Kje je ločnica med spletnimi stranmi, prek katerih trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, in tistimi, prek katerih vanjo ne usmerja svoje dejavnosti, je treba določiti v vsakem posameznem primeru na podlagi presoje vseh okoliščin primera. To presojo mora v vsakem posameznem primeru opraviti nacionalno sodišče(55), Sodišče pa mu mora dati jasna merila, na podlagi katerih bo lahko presodilo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico stalnega prebivališča potrošnika.

77.      Po mojem mnenju bo pri presoji, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, relevantnih več meril.

78.      Najprej je treba upoštevati vsebino spletne strani, kakršna je bila ob sklenitvi pogodbe. Presoditi je treba, ali je s spletne strani razvidno, da si trgovec zavestno prizadeva za sklenitev pogodb na daljavo s potrošniki iz drugih držav članic; ali jih torej vabi in spodbuja k sklenitvi pogodb na daljavo. Pri tem so relevantne na primer te informacije, navedene na spletni strani: navedba mednarodne klicne kode pri telefonski številki ali številki telefaksa ali navedba posebne telefonske številke za pomoč in informacije potrošnikom iz tujine(56); navedba poti, po katerih se prispe do kraja, v katerem trgovec opravlja dejavnost, iz drugih držav članic (na primer za potovanje po cesti, mednarodne povezave z vlaki, navedba najbližjih letališč); obstoj možnosti, s katero se lahko preveri razpoložljivost zaloge nekega proizvoda, ali možnosti, da se opravi neka storitev(57); možnost, da se potrošnik iz druge države članice naroči na novice o storitvah ali blagu, ki ga ponuja trgovec. Pri interaktivnih spletnih straneh bo pri tem relevantna na primer tudi možnost, da potrošnik ob sklenitvi pogodbe pri navedbi svojega naslova izbere med več državami članicami, med katerimi je tudi država članica njegovega stalnega prebivališča.

79.      Nasprotno pa – kot pravilno navaja Komisija – samo navedba elektronskega naslova na spletni strani ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001. Navedbo elektronskega naslova je namreč treba zagotoviti v skladu s členom 5(1)(c) Direktive o elektronskem poslovanju. Podobno navedba drugih podatkov, ki omogočajo hitro vzpostavitev stika ter hitro in učinkovito komuniciranje sama po sebi še ne pomeni usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, saj gre prav tako za obvezne navedbe(58). Če bi že te navedbe zadoščale za usmerjanje dejavnosti, bi pravzaprav vsaka spletna stran spadala v to kategorijo, kar bi bilo v nasprotju z namenom člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

80.      Dalje je treba upoštevati trgovčevo poslovanje s potrošniki iz drugih držav članic v preteklosti. Upoštevati je treba, ali je trgovec v preteklosti že sklepal pogodbe s potrošniki iz drugih držav članic.(59) V okviru tega merila se seveda zastavlja vprašanje, koliko oziroma kolikšen odstotek strank (potrošnikov) mora imeti trgovec v neki državi članici, da lahko štejemo, da vanjo usmerja svojo dejavnost. Menim, da bo to odvisno od okoliščin primera. Če trgovec tradicionalno sklepa pogodbe na daljavo s potrošniki iz neke države članice, ni dvoma, da svojo dejavnost usmerja v to državo članico. Odgovor na to vprašanje pa bo težji, ko je trgovec sklenil pogodbo le z enim potrošnikom iz druge države članice. Sklenitev pogodbe zgolj z enim potrošnikom iz neke države članice načeloma sama po sebi in neodvisno od drugih meril ne bo zadostno merilo za usmerjanje dejavnosti v to državo članico.(60) Če bi člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 razlagali tako, da usmerjanje dejavnosti pomeni že samo sklenitev pogodbe(61), bi s tem izvotlili pomen pojma usmerjanja dejavnosti, ki predpostavlja aktivno prizadevanje trgovca za sklepanje pogodb s potrošniki iz drugih držav članic. Vendar če druga merila potrjujejo usmerjanje dejavnosti v neko državo članico, je mogoče argumentirati, da je trgovec s tem, da je vedel, da sklepa pogodbo s potrošnikom iz druge države članice, pokazal pripravljenost, da svojo dejavnost usmerja tudi v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča.

81.      Glede jezika, v katerem je spletna stran sestavljena, je v Skupni izjavi Sveta in Komisije v zvezi s členom 15 Uredbe št. 44/2001(62), ki je povzeta v uvodni izjavi 24 Uredbe Rim I, navedeno, da jezik, uporabljen na spletni strani, ni pomemben element. Vseeno lahko argumentiramo, da je jezik kljub temu v nekaterih omejenih primerih lahko indic za usmerjanje dejavnosti v neko državo članico ali v več držav članic. Po mojem mnenju je jezik lahko relevantno merilo v dveh pogledih.

82.      Po eni strani, če je spletna stran sestavljena samo v jeziku, ki ni zelo razširjen in je uradni jezik le v neki državi članici, je to dejstvo lahko indic za to, da trgovec svojo dejavnost usmerja samo v to državo članico.(63) To merilo je sicer lahko problematično, saj se zastavlja vprašanje, ali je taka spletna stran usmerjena le na potrošnike v državi članici, v kateri je ta jezik uradni jezik, ali tudi na osebe, ki živijo v drugih državah članicah in ki prav tako govorijo ta jezik.(64) Vendar lahko na ta argument odgovorimo z besedno razlago člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001: v skladu s tem členom mora trgovec svojo dejavnost usmerjati v določeno državo članico, in ne na določeno skupino potrošnikov, ki govorijo določen jezik. Nasprotno pa pri spletni strani, sestavljeni v jeziku, ki se široko uporablja(65), ali v uradnem jeziku v več državah članicah(66), ne moremo avtomatično sklepati, da je trgovčeva dejavnost usmerjena tudi v druge države članice, kot je država članica njegovega sedeža. Tudi v tem primeru bo potrebna presoja na podlagi vseh razpoložljivih elementov.

83.      Po drugi strani je po mojem mnenju relevantno, ali spletna stran, sestavljena v nekem jeziku, omogoča zamenjavo na drug jezik. To dejstvo je relevantno, ker je indic, da trgovec svojo dejavnost usmerja tudi v druge države članice. Z možnostjo zamenjave jezika namreč zavestno pokaže, da želi, da bi z njim sklepali pogodbe tudi potrošniki iz drugih držav članic.(67

84.      Obravnavati je treba še, ali je lahko relevantno merilo uporaba vrhnje internetne domene (top-level domain) neke države(68). Drugače kot nizozemska vlada menim, da je to merilo lahko relevantno za presojo, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v neko državo članico, vendar je pri tem treba upoštevati dve okoliščini. Po eni strani je navedba internetne domene države članice jasen indic, da trgovec svojo dejavnost usmerja v državo članico te domene. Če trgovec – kot na primer Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer v zadevi Pammer – postavi spletno stran z domeno „.de“, to nujno pomeni, da svojo dejavnost usmerja na nemški trg. Po drugi strani uporaba internetne domene države članice ne izključuje usmerjanja dejavnosti v druge države članice. Če trgovec na primer postavi spletno stran z domeno „.de“ in druga merila jasno kažejo na to, da trgovec dejavnost usmerja tudi v druge države članice, je treba šteti, da njegova dejavnost ni omejena samo na Nemčijo.

85.      Merilo navedbe internetne domene države članice bo v praksi relevantno predvsem v primeru, da bo trgovec s sedežem v neki državi članici uporabljal domeno druge države članice, v kateri nima sedeža.(69) Če na primer trgovec s sedežem v Združenem kraljestvu postavi spletno stran z domeno „.es“, je očitno, da svojo dejavnost usmerja (tudi) na španski trg. Pri tem je treba upoštevati še, da nekateri trgovci za promocijo svoje dejavnosti ustvarijo več nacionalnih spletnih strani; pogosto je potrošnik prek krovne spletne strani usmerjen na spletno stran z domeno države njegovega stalnega prebivališča. V tem primeru bo trgovec prek spletne strani z domeno neke države članice svojo dejavnost praviloma usmerjal le na trg države članice domene; kljub temu pa je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali svojo dejavnost usmerja tudi na druge države članice.

86.      Podobno je uporaba nacionalno nevtralnih domenskih imen(70) lahko indic, da trgovec svoje dejavnosti ne usmerja le v državo članico svojega sedeža, temveč tudi v druge države članice, vendar ne zadošča za sklep, da trgovec svojo dejavnost usmerja v vse države članice. Tudi v tem primeru je treba upoštevati vsebino spletne strani in na podlagi celote meril presoditi, v katere države članice trgovec usmerja svojo dejavnost.

87.      Preveriti je treba še, ali se mora – kakor navaja Komisija – pri presoji obstoja usmerjanja dejavnosti upoštevati vrsta dejavnosti, ki jo opravlja trgovec. Komisija na primer navaja, da pri obrtni dejavnosti, ki se tipično izvaja v lokalnem okolju, ne gre za usmerjanje te dejavnosti v druge države članice. Menim, da temu argumentu ne moremo pritrditi. Neodvisno od vrste dejavnosti se lahko trgovec odloči, da na primer prodaja blago(71) ali da opravlja storitve(72) tudi potrošnikom iz drugih držav članic. Zato vrsta dejavnosti po mojem mnenju ne sme biti odločilna.

88.      Dalje je treba upoštevati, ali si je trgovec prek različnih tehničnih možnosti, ki jih omogoča internet, prizadeval, da so potrošniki iz določenih držav članic seznanjeni z njegovo ponudbo, in za to, da bi z njim sklepali pogodbe. Sem spadajo na primer komercialne povezave na spletnih straneh, ki se pokažejo na podlagi iskanja z iskalniki v neki državi članici, ali okna, ki se prikažejo ob odprtju kake spletne strani v neki državi članici (pop-up okna). Upoštevati je treba tudi, ali je trgovec potrošnikom iz določenih držav članic po elektronski pošti poslal povezavo do svoje spletne strani ali jih povabil k sklenitvi pogodb na daljavo, ne da bi potrošniki to zahtevali.(73) Pri pošiljanju take elektronske pošte po mojem mnenju ni pomembno, ali je trgovec vedel, v kateri državi članici ima potrošnik stalno prebivališče; če trgovec pošilja nezaželeno elektronsko pošto, mora po mojem mnenju prevzeti tveganje, da je lahko tožen oziroma da bo moral tožiti v kateri koli državi članici.

89.      Relevantno je tudi, ali je trgovec, ki ima spletno stran, svojo dejavnost usmerjal v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča prek drugih sredstev oglaševanja: če je na primer vpisal svojo spletno stran v imenik spletnih strani ali če je svojo dejavnost oglaševal v tisku, po radiu, prek televizije ali z drugimi sredstvi. V tem primeru seveda ne gre za usmerjanje dejavnosti prek spletne stani, temveč za usmerjanje dejavnosti z drugimi sredstvi, toda – kot je bilo že poudarjeno(74) – se tudi v tem primeru uporabi člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.

90.      Končno bi želela še poudariti, da navedena merila niso izčrpna in da je treba pri presoji, ali trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, vedno upoštevati celoto meril, in ne le posamične od njih.

c)      Vprašanje dopustnosti izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice

91.      Nazadnje je treba na kratko analizirati tudi vprašanje, ali lahko trgovec na spletni strani izrecno navede, da svoje dejavnosti ne usmerja v določene države članice ali da jo usmerja samo v določene države članice (tako imenovani disclaimer).(75) To vprašanje se v obravnavanih zadevah izrecno ne zastavlja, saj na spletnih straneh trgovcev take navedbe ni bilo. Zato bom v nadaljevanju skušala nakazati le možne usmeritve pri obravnavi tega vprašanja, ki je dokaj večplastno.

92.      Prvič, če dopustimo implicitno izključitev (ali potrditev) usmerjanja dejavnosti v nekatere države članice s tem, da trgovec vsebino svoje spletne strani oblikuje na določen način, ne vidim razloga, zakaj trgovcu ne bi dopustili, da usmerjanje dejavnosti v določene države članice izključi (ali potrdi) tudi eksplicitno. Pri tem je pomembno, da trgovec tudi dejansko ravna v skladu z navedbo na spletni strani. Če trgovec na spletni strani navede, da svoje dejavnosti ne usmerja v določene države članice, pa nato kljub temu sklepa pogodbe s potrošniki iz teh držav članic, se ne more sklicevati na izrecno navedbo, da svoje dejavnosti ne usmerja v te države članice.

93.      Drugič, stališče, da morajo imeti trgovci možnost izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice predvsem zato, da se izognejo tožbam v teh državah članicah, saj bi jih možnost tožb v drugih državah članicah odvrnila od spletnega poslovanja, se mi zdi preozko.

94.      Po eni strani je treba upoštevati, da je bilo do zdaj na ravni prava Unije sprejetih že veliko instrumentov, ki olajšujejo izvedbo čezmejnih sporov in čezmejno izvršbo, na primer Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti(76), Uredba (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog(77) in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov(78); nenazadnje tudi Uredba št. 44/2001 vsebuje določbe glede priznanja in izvršitev sodnih odločb(79). Namen teh uredb je poenostaviti in pospešiti čezmejne spore ter zmanjšati njihove stroške(80) oziroma omogočiti prost pretok plačilnih nalogov, sodb, sodnih poravnav in javnih listin(81). Zato menim, da je bojazen, da se mala in srednje velika podjetja zgolj zato, ker obstaja možnost, da bodo tožena v drugih državah članicah, ne bodo odločala za spletno poslovanje, in da jim je zgolj zato treba dopustiti izrecno izključitev usmerjanja dejavnosti, pretirana.(82)

95.      Po drugi strani je treba upoštevati, da so lahko razlogi za to, da hoče trgovec izključiti usmerjanje svoje dejavnosti v druge države članice, zelo različni in da lahko ti razlogi upravičujejo možnost izključitve usmerjanja dejavnosti v druge države članice. Morda trgovec noče usmerjati svoje dejavnosti v druge države članice, ker ima v državi članici svojega sedeža stalne in zveste stranke in svoje dejavnosti ne želi širiti. Morda želi omejiti opravljanje storitev samo na svojo državo članico, ker so stroški prevoza v druge države članice previsoki to zanj preprosto z ekonomskega vidika ne bi bilo rentabilno. Trgovec ima lahko na primer jasno poslovno vizijo, da želi povečati svojo konkurenčnost v neki regiji – na primer v državah Beneluksa – in zato želi poslovati le s potrošniki iz teh držav. Ali odločitev glede omejitve usmerjanja dejavnosti ni lastna poslovna odločitev trgovca, ki mu jo je treba dopustiti, seveda pod pogojem, da je v skladu z določbami o varstvu konkurence? Ali res lahko od trgovca zahtevamo, da potencialno posluje tudi s potrošniki iz drugih držav članic, s tem, da mu odvzamemo možnost, da na svoji spletni strani izrecno navede, v katere države članice usmerja svojo dejavnost?

96.      Tretjič, argument luksemburške vlade, da je lahko izrecna navedba na spletni strani o izključitvi usmerjanja dejavnosti v določene države članice v nasprotju s členom 20 Direktive o storitvah, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev, je treba obravnavati z nekaj previdnosti.

97.      Po eni strani je – poleg vprašanja, v kolikšni meri je Direktiva o storitvah sploh lahko relevantna(83) – treba upoštevati, da je ta direktiva, kakor tudi njen člen 20, naslovljen na države članice. Zato je mogoče preveriti samo, ali ta člen nasprotuje nacionalnim predpisom, ki dopuščajo izrecno navedbo na spletni strani, s katero se izključi usmerjanje v določene države članice.

98.      Po drugi strani je treba upoštevati, da člen 20 Direktive o storitvah v odstavku 2 dopušča možnost različnih pogojev dostopa do storitev na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev v primerih, kjer so te razlike upravičene na osnovi objektivnih meril. Člen 20 Direktive o storitvah torej dopušča neenako obravnavanje na podlagi državljanstva ali prebivališča prejemnika storitev, ki je objektivno upravičeno, kar je treba presoditi v vsakem posameznem primeru.(84)

99.      Zato menim, da morajo imeti trgovci načeloma možnost, da na spletni strani izrecno navedejo, v katere države usmerjajo ali ne usmerjajo svoje dejavnosti(85) in da je treba v vsakem posameznem primeru in glede na konkretne okoliščine proučiti morebitno (ne)skladnost take izključitve z drugimi predpisi prava Unije.

3.      Sklep

100. Na podlagi navedenega v točkah od 51 do 99 teh sklepnih predlogov menim, da je treba na drugo vprašanje v zadevi Pammer in na vprašanje v zadevi Hotel Alpenhof odgovoriti, da za „usmerjanje“ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ne zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Nacionalno sodišče mora na podlagi vseh okoliščin primera presoditi, ali oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Pomembni dejavniki za presojo so zlasti vsebina spletne strani, dosedanje poslovanje osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, vrsta uporabljene internetne domene in uporaba možnosti spletnega ali siceršnjega oglaševanja.

VII – Predlog

101. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof, odgovori:

1.         Pogodba o organiziranju potovanja s tovorno ladjo, kakršna je ta v obravnavani zadevi, je pogodba, po kateri cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve v smislu člena 15(3) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

2.         Za „usmerjanje“ dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 ne zadošča, da je spletna stran osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, dostopna na internetu v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča. Nacionalno sodišče mora na podlagi vseh okoliščin primera presoditi, ali oseba, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča. Pomembni dejavniki za presojo so zlasti vsebina spletne strani, dosedanje poslovanje osebe, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost, vrsta uporabljene internetne domene in uporaba možnosti spletnega ali siceršnjega oglaševanja.


1 – Jezik izvirnika: slovenščina.


2 – UL L 12, 16.1.2001, str. 1.


3 – Za prvo razlago člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 glej sodbo z dne 14. maja 2009 v zadevi Ilsinger (C-180/06, še neobjavljena v ZOdl.).


4 – Glej na primer Øren, Joakim S. T., International jurisdiction over consumer contracts in e-Europe, International and comparative law quarterly, št. 3/2003, str. 665 in naslednje; Montero, E., À propos d'un contrat de voyage formé par hybridation (web + télécopie), Revue internationale du droit des affaires, št. 91/2009, str. 332 in naslednje; Mankowski, P., Neues zum „Ausrichten“ unternehmerischer Tätigkeit unter Art. 15 Abs. 1 lit. c EuGVVO, Praxis des internationalen Privat- und Verfahrensrechts, št. 3/2009, str. 238 in naslednje; Gaudemet-Tallon, H., Compétence et exécution des jugements en Europe. Règlement n° 44/2001, Conventions de Bruxelles et de Lugano, 3. izdaja, Librairie générale de droit et de jurisprudence, Pariz 2002, str. 229 in naslednje; Galič, A., Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, v: Seliškar Toš, M. (ur.), Mednarodna konferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2004, str. 125; Gillies, L. E., Jurisdiction for Consumer Contracts, Computer Law & Security Report, št. 6/2001, str. 395.


5 – Glej na primer v Belgiji sodbo Tribunal de première instance de Liège z dne 1. oktobra 2009 (R.D.C., 2009, str. 610); v Avstriji sodbo LG Feldkirch z dne 20. oktobra 2003 (3R259/03s); v Nemčiji sklep Bundesgerichtshof z dne 17. septembra 2008 (III ZR 71/08) in v Franciji sodbo Cour d'appel de Montpellier z dne 16. novembra 2009 (no 09/04838).


6 – Konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 299, 31.12.1972, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, 30.10.1978, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, 31.12.1982, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, 3.10.1989, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL C 15, 15.1.1997, str. 1).


7 – UL L 177, 4.7.2008, str. 6.


8 – UL L 158, 23.6.1990, str. 59.


9 – Predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM (1999) 348 konč.).


10 – Skupna izjava Sveta in Komisije o členu 15 in 73 Uredbe št. 44/2001, dostopna na primer v nemškem jeziku na spletni strani http://ec.europa.eu/civiljustice/homepage/homepage_ec_de_declaration.pdf.


11 – Sodba z dne 11. julija 2002 v zadevi Gabriel (C-96/00, Recueil, str. I-6367, točka 44).


12 – Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).


13 – UL C 291, 13.10.2000, str. 1.


14 – Komisija v zvezi s tem navaja, da spletna stran obrtnika, čigar storitve so lokalne narave, ne predstavlja usmerjanja dejavnosti v druge države članice, medtem ko hotel, ki ponuja turistične storitve na mednarodnem trgu, želi pritegniti potrošnike iz drugih držav članic in temu ustrezno prilagodi svojo predstavitev na internetu.


15 – Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L 376, 27.12.2006, str. 36).


16 – Glej točko 21 teh sklepnih predlogov. Dodala bi, da bi bilo vprašanje identičnosti razlage teh dveh pojmov relevantno predvsem, če bi pogodba vključevala le prevoz in druge storitve, ne pa tudi nastanitve. V skladu s členom 2(1) Direktive 90/314 gre za „turistični paket“, če pogodba vključuje vsaj dva od treh naslednjih elementov: prevoz, nastanitev in druge neakcesorne storitve. To pomeni, da gre za turistični paket, kadar so ti elementi podani v teh kombinacijah: prevoz in nastanitev; nastanitev in druge storitve; prevoz in druge storitve; ali vsi trije elementi. Če pojem „pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in nastanitve“ iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 razlagamo enako kot pojem „turistični paket“ iz člena 2(1) Direktive 90/314, ima to naslednje posledice. Prva možnost (prevoz in nastanitev) je vključena že v besedilu člena 15(3) Uredbe št. 44/2001, zato se pri tej kombinaciji vprašanje enotnosti razlage s členom 2(1) Direktive 90/314 pravzaprav ne zastavlja. Pri drugi možnosti (nastanitev in druge storitve) se vprašanje uvrstitve v okvir člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 sploh ne zastavlja, saj element prevoza – ki je nujen za uporabo izjeme iz člena 15(3) te uredbe – ni podan. Pri tretji možnosti (prevoz in druge storitve) pa manjka eden od dveh elementov, navedenih v členu 15(3) Uredbe št. 44/2001, in sicer nastanitev. Zato bo vprašanje identičnosti razlage med navedenima pojmoma iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 in člena 2(1) Direktive 90/314 relevantno predvsem pri tej tretji možnosti, saj bi pravzaprav pomenilo odstop od besedila člena 15(3) Uredbe št. 44/2001.


17 – Glej obrazložitev predloga Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, navedenega v opombi 9, str. 18 nemške različice.


18 – Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL C 169, 8.7.2005, str. 10).


19 – Uredba 44/2001 je bila sicer sprejeta deset let po sprejetju Direktive 90/314 in bi se v členu 15(3) lahko sklicevala na Direktivo 90/314, vendar je namesto tega raje povzela izrazoslovje, ki ga uporablja Rimska konvencija ter s tem med njima vzpostavila neposredno vez in zahtevo po identični razlagi.


20 – Za tako rešitev glej v literaturi na primer tudi Nielsen, P. A., v: Magnus, U., Mankowski, P. (ur.), Brussels I Regulation, Sellier, München, 2007, str. 318, točka 39; Rauscher, T. (ur.), Europäisches Zivilprozeβrecht. Kommentar, 2. izdaja, Sellier. European Law Publishers, München 2006, str. 291, točka 20; Kropholler, J., Europäisches Zivilprozeßrecht. Kommentar zu EuGVO und Lugano-Übereinkommen, 8. izdaja, Verlag Recht und Wirtschaft, Heidelberg 2005, str. 233, točka 30.


21 – Moj poudarek.


22 – Sodba Ilsinger, navedena v opombi 3.


23 – Sodba Ilsinger, navedena v opombi 3 (točki 52 in 53).


24 – Glede pogojev za sklenitev potrošniške pogodbe v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 glej moje sklepne predloge, predstavljene 11. septembra 2006, v zadevi Ilsinger (C-180/06, še neobjavljena v ZOdl., točke 46 in naslednje).


25 – Sodba Ilsinger, navedena v opombi 3 (točka 51). Glej tudi moje sklepne predloge v tej zadevi, navedene v opombi 24 (točka 40).


26 – V Skupni izjavi Sveta in Komisije o členu 15 in 73 Uredbe št. 44/2001, navedeni v opombi 10, je izrecno navedeno, da mora biti pogodba sklenjena na daljavo.


27 – To stališče zagovarja tudi Komisija v točki 31 svojih pisnih stališč v zadevi Hotel Alpenhof.


28 – Kot primerljiv problematičen primer si lahko zamislimo primer klinike, ki opravlja zdravstvene storitve in potrošnike iz druge države članice prek spletne strani nedvomno spodbuja, naj se odločijo za njihove storitve, vendar morajo pred kakršnim koli zdravstvenim posegom priti na pregled. Na daljavo (na primer po telefonu) bodo potrošniki lahko torej rezervirali samo termin za pregled, pogodbo o opravljanju storitev (zdravstvenem posegu) pa bodo sklenili na sedežu izvajalca storitev. Zamislimo si lahko tudi primer potrošnika, ki se ne odloči za nakup prek spleta, ker se boji zlorab kreditne kartice, trgovec pa ne sprejema plačila po povzetju ali z bančnim nakazilom. V tem primeru bo morda potrošnik vse informacije pridobil prek spleta, le sklenitev pogodbe bo v drugi državi članici, kjer trgovec opravlja svojo dejavnost.


29 – Iz predložitvenega sklepa v zadevi Hotel Alpenhof je razvidno, da je bila ponudba glede rezervacije oddana in sprejeta po elektronski pošti in da je tožena stranka hotelske storitve tudi dejansko uporabljala (glej točko 16 teh sklepnih predlogov). V zadevi Pammer pa v predložitvenem sklepu ni izrecno navedeno, kako je bila pogodba sklenjena, temveč le, da je P. Pammer pri družbi Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG rezerviral potovanje s tovorno ladjo za dve osebi iz Trsta na Daljni vzhod, in sicer s posredovanjem družbe Internationale Frachtschiffreisen Pfeiffer GmbH (glej točko 10 teh sklepnih predlogov). Vendar pa je zastopnik stranke P. Pammer na glavni obravnavi navedel, da je P. Pammer od posrednika informacije sprva pridobil po elektronski pošti, podpisano pogodbo pa je posredniku poslal po navadni pošti.


30 – Člen 15 Uredbe št. 44/2001 sicer ne uporablja pojma „trgovec“, temveč govori o osebi, „ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost“. V sklepnih predlogih za to osebo zaradi preprostejše rabe uporabljam izraz „trgovec“.


31 – Kaže, da je ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen. V zadevi Pammer je potrošnik prek posrednika sklenil pogodbo z družbo, ki opravlja prevoze s tovorno ladjo in se torej lahko šteje za osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Ta družba prek posrednika potrošnikom omogoča, da se kot potniki pridružijo prevozu s tovorno ladjo – s tem torej kot sekundarno dejavnost opravlja torej tudi turistično dejavnost. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena prek posrednika, na to nima vpliva. V zadevi Hotel Alpenhof pa je bila pogodba sklenjena s hotelom, ki izvaja hotelske storitve in ki se prav tako lahko šteje za osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost.


32 – Iz navedb v predložitvenem sklepu lahko sklepamo, da je tudi ta pogoj izpolnjen. V zadevi Pammer omogočanje potrošnikom, da se pridružijo prevozu s tovorno ladjo sicer ne spada v primarno gospodarsko dejavnost družbe Reederei Karl Schlüter GmbH & Co KG, temveč gre za sekundarno dejavnost, kljub temu pa je ena od gospodarskih dejavnosti, ki jo to podjetje opravlja. V zadevi Hotel Alpenhof pa se prav tako lahko šteje, da hotelske storitve spadajo v okvir gospodarske dejavnosti tega hotela.


33 – Glede opredelitve pojma „interaktivna“ in „pasivna“ spletna stran glej na primer Øren, op. cit. (opomba 4), str. 684. Primerjaj tudi Kropholler, op. cit. (opomba 20), str. 230, točka 23; Gillies, op. cit. (opomba 4), str. 397; Gaudemet-Tallon, H., Le juge compétent, v: Fasquelle, D., Meunier, P., Le droit communautaire de la consommation: Bilan et perspectives, La documentation française, Paris, 2002, str. 228.


34 – Glej v tem smislu sodbe z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Hönig (C-128/94, Recueil, str. I-3389, točka 9); z dne 27. januarja 2000 v zadevi DIR International Film in drugi proti Komisiji (C‑164/98 P, Recueil, str. I-447, točka 26) in z dne 10. marca 2005 v zadevi easyCar (C-336/03, ZOdl., str. I-1947, točka 21).


35 – Primerjaj Øren, op. cit. (opomba 4), str. 686, ki navaja, da usmerjanje dejavnosti iz člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pomeni, da prodajalec svojo gospodarsko dejavnost namenoma organizira tako, da doseže stranke iz določenih držav. Isti avtor (str. 687) navaja tudi, da ta pojem pomeni, da si prodajalec prizadeva za poslovanje s strankami iz določenih držav članic.


36 – K temu bi želela dodati, da je pri tem relevantna presoja aktivnosti trgovca z objektivnega vidika, in ne njegovi subjektivni nameni, ki jih ni objektiviziral s konkretnimi dejanji. Primerjaj Øren, op. cit. (opomba 4), str. 687.


37 – Dodala bi, da je bilo v prvotnem predlogu Uredbe št. 44/2001 (naveden v opombi 5) v uvodni izjavi 13 navedeno, da elektronsko trgovanje blaga in storitev s sredstvi, ki so dostopna v drugi državi članici, predstavlja dejavnost, ki je usmerjena v to državo. Če ima potrošnik stalno prebivališče v tej državi, mu mora biti na voljo varstvo na podlagi uredbe, kadar je sklenil potrošniško pogodbo z elektronskimi sredstvi. To uvodno izjavo bi lahko razumeli tako, da zgolj dostopnost spletne strani v državi članici potrošnikovega prebivališča zadošča za določitev pristojnosti na podlagi posebnih določb o potrošniških pogodbah. Vendar pa je bila ta uvodna izjava v nadaljnjem zakonodajnem postopku črtana, kar a fortiori govori v prid argumentu, da zgolj dostopnost spletne strani ne zadošča za usmerjanje dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001.


38 – V literaturi primerjaj Montero, op. cit. (opomba 4), str. 335, ki poudarja, da dejstvo, da pogodba ni bila sklenjena z istim sredstvom kakor tistim, prek katerega se je potrošnik seznanil s ponudbo, ne izključuje varstva, ki ga ima potrošnik na podlagi člena 15(1)(c) uredbe št. 44/2001. Podobno Mankowski, Neues zum „Ausrichten“…, op. cit. (opomba 4), str. 242; Gaudemet-Tallon, H., Le juge compétent, op. cit. (opomba 33), str. 228.


      Dodala bi, da če je pogodba sklenjena na daljavo, je lahko sklenjena s katerim koli tehničnim sredstvom, ki tako sklenitev pogodbe omogoča. V skladu s členom 2(4) Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL L 144, 4.6.1997, str. 19) je sredstvo za komuniciranje na daljavo „vsako sredstvo, ki se ga lahko uporablja za sklenitev pogodbe med ponudnikom in potrošnikom, ne da bi bila za to potrebna njuna hkratna fizična navzočnost“. Med ta komunikacijska sredstva v skladu s Prilogo I k tej direktivi spadajo na primer telefon, elektronska pošta ali faks.


39 – Tako v literaturi na primer Mankowski, Neues zum „Ausrichten“…, op. cit. (opomba 4), str. 239. Primerjaj tudi Rauscher, op. cit. (opomba 20), str. 288, točka 15.


40 – Glej predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, naveden v opombi 9. Glej tudi sodbo Ilsinger, navedeno v opombi 3 (točka 50).


41 – V zvezi s pogojem usmerjanja dejavnosti v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča je treba poudariti, da člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 še vedno – primerljivo s členom 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije – zajema klasične oblike oglaševanja trgovčeve dejavnosti v državi članici potrošnikovega stalnega prebivališča, na primer oglaševanje v tisku, po radiu ali televiziji v tej državi članici. Glede različnih oblik oglaševanja glej razlago člena 13, prvi odstavek, točka 3, Bruseljske konvencije v sodbi z dne 11. julija 2002 v zadevi Gabriel (C-96/00, Recueil, str. I-6367, točka 44). V literaturi tako tudi Nielsen, op. cit. (opomba 20), str. 316, točka 33.


42 – Člen 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 izrecno govori o usmerjanju dejavnosti „na kakršen koli način“. V literaturi podobno Mankowski, Neues zum „Ausrichten“…, op. cit. (opomba 4), str. 239.


43 – Glej dokument Opinion of the Economic and Social Committee on the Proposal for a Council Regulation (EC) on jurisdiction and the recognition and enforcement of judgments in civil and commercial matters (COM(1999) 348 konč. – 99/0154(CNS)), točki 4.2.1 in 2.2.2. Ekonomsko-socialni odbor je v tem dokumentu poudaril tudi, da formulacija iz predloga uredbe („na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v […] državo članico“) ni dovolj jasna, da bi spodbujala zaupanje med strankami, in se zavzel za ohranitev formulacije iz člena 13 Bruseljske konvencije.


44 – Naveden v opombi 9.


45 – Glej predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, naveden v opombi 9, str. 17 nemške različice.


46 – Predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, naveden v opombi 9, str. 17 in 18 nemške različice.


47 – Kritično o merilu namenskega usmerjanja v znatni meri glej v literaturi na primer Farah, Y., Allocation of jurisdiction and the internet in EU law, European Law Review, št. 2/2008, str. 267.


48 – Predlog uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(1999) 348 – C5-0169/1999 – 1999/0154(CNS)) (UL C 146, 17.5.2001, str. 94), amandma 37 k členu 15. Sprva je bila v Parlamentu predlagana veliko širša formulacija, v skladu s katero bi se merilo usmerjanja dejavnosti nadomestilo z merilom, da je bila pogodba na daljavo sklenjena s potrošnikom s stalnim prebivališčem v drugi državi članici; glej Poročilo o predlogu Uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(1999) 348 – C5-0169/1999 – 1999/0154(CNS)), amandma 23 k členu 15. Vendar pa ta amandma v Parlamentu ni bil sprejet; glej rezultat glasovanja za amandma 23 (UL C 146, 17.5.2001, str. 41).


49 – V obrazložitvi je Komisija navedla, da je že sam obstoj potrošniške pogodbe jasen indic, da je trgovec svojo dejavnost usmerjal v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča (glej spremenjeni predlog Uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2000) 689 konč.), str. 6 nemške različice). Ta obrazložitev Komisije bi kazala na to, da že sam obstoj (pasivne) spletne strani zadošča za določitev pristojnosti na podlagi posebnih pravil za potrošniške pogodbe. Kritično v literaturi glej Øren, op. cit. (opomba 4), str. 682 in 683.


50 – Glej skupno izjavo Sveta in Komisije o členu 15 in 73 Uredbe št. 44/2001, navedeno v opombi 10.


51 – V okviru sistematične razlage bi želela dodati – kakor pravilno poudarja Komisija – da za razlago pojma usmerjanja dejavnosti v smislu člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 niso relevantne Smernice o vertikalnih omejitvah (UL C 291, 13.10.2000, str. 1, oziroma osnutek spremenjenih Smernic o vertikalnih omejitvah (SEC(2009) 946)), v okviru katerih se oglaševanje in prodaja po internetu štejeta za „pasivno“ prodajo (glej točki 50 in 51 trenutno veljavnih smernic ter točki 51 in 52 osnutka spremenjenih smernic v povezavi s členom 4(b) Uredbe Komisije (ES) št. 2790/1999 z dne 22. decembra 1999 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (UL L 336, 29.12.1999, str. 21) oziroma člena 4(b) osnutka spremenjene uredbe (C(2009) 5365/2)). Namen opredelitve neke prodaje kot „pasivne“ je namreč dobavitelju preprečiti, da bi omejeval to vrsto prodaje samo na izključno ozemlje ali izključno skupino odjemalcev in s tem kršil člen 81 ES. Namen člena 15(1)(c) Uredbe št. 44/2001 pa je povsem drugačen: potrošnikom kot šibkejšim strankam v pogodbi dati ugodnejša pravila za določitev pristojnosti.


52 – Dodala bi, da je v obrazložitvi predloga Uredbe Rim I navedeno, da spletne strani, prek katerih trgovec usmerja svojo dejavnost v državo članico potrošnikovega stalnega prebivališča, „niso nujno interaktivne strani“ in da je namen spletne strani, ki kupce poziva, naj naročilo pošljejo po faksu, prav tako sklenitev pogodb na daljavo. To je argument v prid tezi, da usmerjanje dejavnosti ne sme biti omejeno zgolj na interaktivne spletne strani, temveč mora biti ta pojem širši.


53 – V literaturi tako na primer tudi Gaudemet-Tallon, Compétence et exécution…, op. cit. (opomba 4), str. 230, točka 286; Geimer, R., Schütze, R. A., Europäisches Zivilverfahrensrecht: Kommentar zur EuGVVO, EuEheVO, EuZustellungsVO, EuInsVO, EuVTVO, zum Lugano-Übereinkommen und zum nationalen Kompetenz- und Anerkennungsrecht, 3. izdaja, Beck, München, 2010, str. 335, točka 38; Droz, G., Gaudemet-Tallon, H., La transformation de la Convention de Bruxelles du 27 septembre 1968 en Règlement du Conseil concernant la compétence judiciaire, la reconnaissance et l'exécution des décisions en matière civile et commerciale, Revue critique de droit international privé, št. 4/2001, str. 638, točka 45; Sinay-Cytermann, A., La protection de la partie faible en droit international privé, v: Mélanges en l'honneur de Paul Lagarde - Le droit international privé : esprit et méthodes, Dalloz, Pariz, 2005, str. 743.


54 – V literaturi tako na primer tudi Kropholler, op. cit. (opomba 20), str. 231, točka 24, ki poudarja, da je treba pasivno spletno stran, ki ne vsebuje samo oglaševanja, temveč poziva k sklenitvi pogodbe po pošti, po elektronski pošti, po faksu ali po telefonu, pravno enako obravnavati kot aktivno spletno stran. Primerjaj tudi Mankowski, Neues zum „Ausrichten“…, op. cit. (opomba 4), str. 239 in naslednje, Montero, op. cit. (opomba 4), str. 334; Geimer/Schütze, op. cit. (opomba 53), str. 335, točka 38; Gaudemet-Tallon, H., Le juge compétent, op. cit. (opomba 33), str. 228.


55 – V postopku predhodnega odločanja, ki temelji na jasni razdelitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, mora kakršno koli presojo dejstev opraviti nacionalno sodišče. Glej v tem smislu na primer sodbe z dne 18. decembra 2007 v zadevi Laval un Partneri (C-341/05, ZOdl., str. I-11767, točka 45), z dne 22. oktobra 2009 v združenih zadevah Zurita García in drugi (C-261/08 in C-348/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 34) in z dne 16. julija 2009 v zadevi Gómez-Limón Sánchez-Camacho (C-537/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 24).


56 – Na primer, če trgovec za domače potrošnike zagotovi plačljivo telefonsko številko, za potrošnike iz tujine pa običajno telefonsko številko z mednarodno klicno kodo.


57 – Pri hotelskih storitvah gre na primer za opcijo „iskanje/rezerviraj“, s katero se lahko preveri razpoložljivost sob v določenem časovnem obdobju.


58 – V skladu s sodbo z dne 16. oktobra 2008 v zadevi Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände (C-298/07, ZOdl., str. I-7841, točka 40 in izrek) je treba člen 5(1)(c) Direktive o elektronskem poslovanju razlagati tako, da mora ponudnik storitev pred sklenitvijo pogodbe s prejemniki storitve poleg svojega elektronskega naslova navesti še druge podatke, ki omogočajo hitro vzpostavitev stika ter hitro in učinkovito komuniciranje.


59 – Mogoče je na primer, da bo trgovec na spletni strani navedel, da je imel do zdaj stranke iz številnih držav članic, ali pa da bo na spletni strani objavil pričevanja strank iz različnih držav članic.


60 – Podobno v literaturi Geimer/Schütze, op. cit. (opomba 53), str. 335, točka 38.


61 – Za tako razlago se v literaturi zavzema na primer Farah, op. cit. (opomba 47), str. 267.


62 – Glej Skupno izjavo Sveta in Komisije o členu 15 in 73 Uredbe št. 44/2001, navedeno v opombi 10.


63 – Tako tudi Nielsen, op. cit. (opomba 20), str. 317, točka 35, ki navaja, da je spletna stran, sestavljena v švedščini, usmerjena na Švedsko, in ne v Španijo. Glej tudi Vasiljeva, K., 1968 Brussels Convention and EU Council Regulation no 44/2001: jurisdiction in consumer contracts concluded online, European Law Journal, št. 1/2004, str. 133.


64 – Na to v literaturi opozarja tudi Øren, op. cit. (opomba 4), str. 690.


65 – Na primer angleški jezik.


66 – Na primer nemščina v Nemčiji in Avstriji.


67 – Če na primer estonski trgovec, čigar spletna stran je sestavljena v estonskem jeziku, vendar omogoča zamenjavo na finski jezik, je to indic, da usmerja svojo dejavnost tudi na Finsko. V zvezi z merilom jezika pa se seveda zastavlja tudi vprašanje, ali trgovec, ki omogoča zamenjavo jezika svoje spletne strani z angleškim jezikom, glede na razširjeno uporabo angleščine kot tujega jezika avtomatično usmerja svojo dejavnost v vse druge države članice. Po mojem mnenju je možnost zamenjave jezika spletne strani z angleškim sicer močan indic, da trgovec svojo dejavnost usmerja tudi v vse druge države članice, vendar sam po sebi ne zadošča. V vsakem primeru je treba pri presoji, ali trgovec usmerja svojo dejavnost na druge države članice, upoštevati tudi druga merila.


68 – Gre za tako imenovano country-code top-level domain, na primer „.at“, „.fr“, „.de“ ali „.co.uk“.


69 – Tako v literaturi tudi Øren, op. cit. (opomba 4), str. 690, op. 105.


70 – Na primer „.com“, „.net“, „.org“ ali „.eu“.


71 – Na primer celo slaščičar, ki svoje storitve tradicionalno opravlja na nekem geografsko omejenem območju, lahko določene proizvode prodaja prek spleta in jih pošilja v tujino.


72 – Frizerske storitve so na primer načeloma lokalne narave, vendar pa je na obmejnih območjih vsekakor mogoče, da bo imel izvajalec storitev redno tudi stranke iz tujine.


73 – Podobno Øren, op. cit. (opomba 4), str. 687.


74 – Glej točko 66 in opombo 41 teh sklepnih predlogov.


75 – Poleg izrecne izključitve usmerjanja dejavnosti v določene države članice obstaja tudi možnost, da trgovec tehnično onemogoči, da potrošniki v določenih državah članicah dostopijo do njegove spletne strani. V literaturi primerjaj Nielsen, op. cit. (opomba 20), str. 317, točka 35; Gaudemet-Tallon, H., Le juge compétent, op. cit. (opomba 33), str. 227.


76 – Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1). Sicer je res, da je področje uporabe te uredbe v skladu s členom 2(1) omejeno na zahtevke, katerih vrednost zahtevka brez obresti ne presega 2000 EUR in je torej v obravnavanih zadevah ne bi bilo mogoče uporabiti; vendar pa jo bo po mojem mnenju mogoče uporabiti v večini preostalih sporov glede potrošniških pogodb. V sporih, katerih vrednost zahtevka brez obresti ne presega 2000 EUR, je postopek bistveno poenostavljen, saj je praviloma pisen (sodišče v skladu s členom 5(1) te uredbe izvede glavno obravnavo le, če meni, da je to nujno, ali če stranka to zahteva), zastopanje z odvetnikom ali drugim pravnim strokovnjakom pa ni obvezno (člen 10).


77 – Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, 30.12.2006, str. 1).


78 – Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL L 143, 30.4.2004, str. 15).


79 – Členi od 32 do 56 Uredbe št. 44/2001.


80 – Glej v tem smislu člen 1 Uredbe št. 861/2007 in člen 1(1)(a) Uredbe št. 1896/2006.


81 – Glede prostega pretoka plačilnih nalogov glej člen 1(1)(b) Uredbe št. 1896/2006. Glede prostega pretoka sodb, sodnih poravnav in javnih listin glej člen 1 Uredbe št. 805/2004. Glede ciljev Uredbe št. 44/2001 glej uvodno izjavo 2 te uredbe, v kateri je navedeno, da „razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga“, zato je potrebno „sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba“.


82 – Poleg tega Nielsen, op. cit. (opomba 20), str. 316, točka 30, utemeljeno poudarja, da bodo potrošniki bolj pripravljeni kupovati po internetu, če bodo imeli razumno procesno zaščito – če bodo torej vedeli, da imajo možnost vložiti tožbo v državi članici svojega stalnega prebivališča.


83 – V skladu s členom 3(2) Direktive o storitvah ta direktiva „ne zadeva predpisov mednarodnega zasebnega prava in še zlasti ne predpisov, ki se uporabljajo za pogodbene in nepogodbene obveznosti, vključno s tistimi, ki zagotavljajo, da so potrošniki deležni varstva iz predpisov o varstvu potrošnikov iz veljavne potrošniške zakonodaje v njihovi državi članici“. Iz besedila tega člena bi sicer lahko sklepali, da se nanaša samo na predpise, ki urejajo pravo, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti, vendar pa Komisija v dokumentu „Priročnik o uveljavljanju direktive o storitvah“ (http://ec.europa.eu/internal_market/services/services-dir/proposal_en.htm#handbook, str. 15 slovenske različice) v zvezi s tem členom navaja, da se ta direktiva prav tako ne nanaša na pristojnost sodišč, saj so ta vprašanja urejena v Uredbi št. 44/2001.


84 – Dodala bi, da so v uvodni izjavi 95 Direktive o storitvah kot primeri takih objektivnih razlogov navedeni med drugim dodatni stroški, nastali zaradi razdalje ali tehničnih značilnosti opravljanja storitve, različni tržni pogoji, kot so večje ali manjše povpraševanje, na katero vplivajo sezona, različen čas počitnic v državah članicah in cene različnih konkurentov, in dodatna tveganja v zvezi s predpisi, ki se razlikujejo od predpisov države članice ustanovitve.


85 – V literaturi tako menijo na primer tudi Geimer/Schütze, op. cit. (opomba 53), str. 335, točka 38; Micklitz, H.-W., Rott, P., Vergemeinschaftung des EuGVÜ in der Verordnung (EG) Nr. 44/2001, Europäische Zeitschrift für Wirtschaftsrecht, št. 11/2001, str. 331; Beraudo, J.-P., Actualité: le règlement (CE) du Conseil du 22 décembre 2000 concernant la compétence judiciaire, la reconnaissance et l'exécution des décisions en matière civile ou commerciale, JurisClasseur procédure civile, 2002, fasc. 52, točka 32; Fawcett, J.J., Harris, J.M., Bridge, M., International Sale of Goods in the Conflict of Laws, Oxford University Press, Oxford, 2005, str. 501, točka 10.16.