SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 12. decembra 2012(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg kalcijevega karbida in magnezija za jeklarsko in plinsko industrijo v EGP, razen Irske, Španije, Portugalske in Združenega kraljestva – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določanje cen in razdelitev trga – Globe – Obveznost razložitve – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Smernice o načinu določanja zneska glob iz leta 2006 – Zmožnost plačila“

V zadevi T‑352/09,

Novácke chemické závody a.s. s sedežem v Nováky (Slovaška), ki jo je najprej zastopala A. Černejová, odvetnica, nato M. Bol’oš in L. Bányaiová, odvetnika,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Slovaške republike, ki jo zastopa B. Ricziová, zastopnica,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre, N. von Lingen in A. Tokár, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 5791 final z dne 22. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.396 – Reagenti na osnovi kalcijevega karbida in magnezija v jeklarski in plinski industriji), v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in, podredno, predloga za odpravo ali zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki s to odločbo,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: N. Rosner, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. aprila 2012

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(2009) 5791 final z dne 22. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.396 – Reagenti na osnovi kalcijevega karbida in magnezija v jeklarski in plinski industriji, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovila, da so glavni dobavitelji kalcijevega karbida in magnezija za jeklarsko in plinsko industrijo kršili člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s tem, da so bili od 7. aprila 2004 do 16. januarja 2007 udeleženi pri enotni in trajajoči kršitvi. Ta je zajemala razdelitev trgov, določitev kvot, razdelitev kupcev, določitev cen in izmenjavo poslovno občutljivih informacij o cenah, strankah in obsegih prodaje v EGP, razen Irske, Španije, Portugalske in Združenega kraljestva.

2        Postopek je bil uveden po tem, ko je družba Akzo Nobel NV vložila vlogo za imuniteto v smislu Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155).

3        Tožeča stranka, družba Novácke chemické závody a.s., med drugim proizvaja kalcijev karbid. Komisija je v členu 1(e) izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila tožeča stranka udeležena pri kršitvi ves čas njenega trajanja in ji je v členu 2(1)(e) iste odločbe skupno in solidarno s 1. garantovaná a.s., njeno matično družbo med kršitvijo, naložila globo v višini 19,6 milijona EUR.

 Postopek in predlogi strank

4        Tožeča stranka je 14. septembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

5        Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu vložena istega dne in vpisana pod opravilno številko T‑352/09 R, vložila še predlog za izdajo začasne odredbe v smislu členov 242 ES in 243 ES ter člena 104 in naslednjih Poslovnika Splošnega sodišča. S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 29. oktobra 2009 v zadevi Novácke chemické závody proti Komisiji (T‑352/09 R, neobjavljen v ZOdl.) je bil ta predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

6        Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 7. oktobra 2009, Splošno sodišče obvestila, da se je zanjo začel stečajni postopek. Z drugim dopisom, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 6. novembra 2009, je Splošno sodišče obvestila, da je stečajni upravitelj imenoval novega zastopnika. Dodala je, da bi bilo treba v skladu z določbami slovaškega prava, ki se uporabljajo pri stečaju stranke v postopku pred sodiščem, postopek v obravnavani zadevi prekiniti. Ker je ta dopis v bistvu vseboval predlog za prekinitev postopka v obravnavani zadevi, je Splošno sodišče Komisijo pozvalo, naj se opredeli do tega predloga. Ta je v stališčih, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 7. decembra 2009, nasprotovala prekinitvi zadevnega postopka.

7        S sklepom predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 21. januarja 2010 je bil postopek v obravnavani zadevi na podlagi člena 77(d) Poslovnika prekinjen do 31. oktobra 2010, da bi se stečajni upravitelj tožeče stranke lahko odločil, ali bo v imenu tožeče stranke nadaljeval postopek v obravnavani zadevi ali tožbo umaknil.

8        Komisija je z dopisom, ki ga je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 16. marca 2010, predlagala, naj se postopek v obravnavani zadevi nadaljuje. Ker tožeča stranka o tem predlogu v določenem roku ni podala stališč, je predsednik petega senata Splošnega sodišča s sklepom z dne 11. maja 2010 odredil nadaljevanje postopka v obravnavani zadevi.

9        Slovaška republika je z vlogo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 25. novembra 2009, predlagala intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke. Predsednik petega senata Splošnega sodišča je 26. julija 2010 to intervencijo dopustil. Slovaška republika je intervencijsko vlogo vložila 14. septembra 2010.

10      Prvotno imenovani sodnik poročevalec je bil po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča razporejen v tretji senat, zato je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu. Zaradi delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča je bila obravnavana zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki zaseda v istem senatu.

11      Splošno sodišče (tretji senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika pozvalo, prvič, tožečo stranko in Komisijo, naj predložita nekatere dokumente, drugič, tožečo stranko, naj odgovori na vprašanje, in tretjič, vse stranke, naj odgovorijo na neko drugo vprašanje. Stranke so te zahteve izpolnile, razen glede določenega dokumenta, katerega predložitev je bila zahtevana od Komisije.

12      Splošno sodišče je 27. marca 2012 Komisiji v okviru pripravljalnega ukrepa iz člena 65 Poslovnika odredilo, naj predloži dokument, ki ga ni predložila v okviru organizacijsko‑postopkovnih ukrepov, omenjenih v prejšnji točki. Komisija je ta pripravljalni ukrep izpolnila v predpisanem roku.

13      Stranki sta na obravnavi 25. aprila 2012 podali ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča.

14      Slovaška republika je na obravnavi zaprosila, ali lahko predloži nov dokument. Drugi stranki temu nista nasprotovali, zato je Splošno sodišče dopustilo predložitev zadevnega dokumenta in drugima strankama določilo rok za predložitev pisnih stališč o tem dokumentu. Ustni postopek se je končal 15. maja 2012, potem ko sta drugi stranki predložili stališča o dokumentu, ki ga je predložila Slovaška republika.

15      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo, in posledično odpravi globo, ki ji je bila naložena;

–        podredno, globo, ki ji je bila naložena, odpravi ali občutno zmanjša;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

16      Slovaška republika podpira predlog tožeče stranke za odpravo ali občutno zmanjšanje naložene globe.

17      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

18      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev splošnih načel sorazmernosti in enakega obravnavanja pri določitvi globe, drugič, na bistvene kršitve postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitno napako pri presoji, ker naj Komisija ne bi upoštevala njene nezmožnosti plačila v smislu točke 35 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe (ES) št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice), in tretjič, na kršitev člena 3(1)(g) ES.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev splošnih načel sorazmernosti in enakega obravnavanja pri določitvi globe

 Smernice

19      Kot je razvidno iz točke 285 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil znesek glob, ki so bile naložene tožeči stranki in drugim udeležencem v spornem kartelu, določen z uporabo Smernic, ki jih je objavila Komisija.

20      Kot je razvidno iz točk od 9 do 11 Smernic, je za določitev globe uporabljena metodologija, sestavljena iz dveh faz.

21      Komisija na prvem mestu določi osnovni znesek za vsako podjetje ali podjetniško združenje. Komisija za to uporabi vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezanih s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju (točka 13). Osnovni znesek globe je povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve (točka 19). Obdobja, daljša od šestih mesecev in krajša od enega leta, se štejejo kot polno leto (točka 24). Praviloma bo upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje (točka 21).

22      V točki 22 Smernic je določeno, da bo „[p]ri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, […] Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne“.

23      V točki 25 Smernic je poleg tega določeno, da „bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje […] z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje“.

24      Na drugem mestu lahko Komisija ta osnovni znesek prilagodi, in sicer navzgor ali navzdol. Tako je v točki 28 Smernic določeno povečanje tega zneska, če Komisija ugotovi obstoj obteževalnih okoliščin, kakršne so te, navedene v isti točki. Ponovitev, torej dejstvo, da „podjetje nadaljuje ali ponovi enako ali podobno kršitev, potem ko Komisija ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ugotovi, da je to podjetje kršilo člen 81 [ES] ali člen 82 [ES]“, je med obteževalnimi okoliščinami, ki so navedene v tej točki, in upravičuje do stoodstotno povečanje osnovnega zneska globe (glej prvi odstavek točke 28 Smernic). V skladu s tretjim odstavkom točke 28 Smernic vloga vodje ali pobudnika kršitve prav tako pomeni obteževalno okoliščino.

25      Poleg tega je posebno povečanje zneska globe zaradi odvračilnega učinka med drugim določeno v točki 30 Smernic, v skladu s katero bo „Komisija […] posebno pozornost namenila zagotavljanju tega, da imajo globe dovolj odvračilen učinek; zato lahko poveča globo, ki se naloži podjetjem, ki imajo posebno velike prihodke izven prodaje blaga in sredstev, na katere se nanaša kršitev“.

26      Poleg tega je v točki 29 Smernic določeno, da se lahko osnovni znesek globe zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kakršne so te, navedene v isti točki. V skladu z drugim odstavkom te točke Komisija ugotovi obstoj olajševalnih okoliščin, kadar zadevno podjetje dokaže, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti. Poleg tega v skladu s četrtim odstavkom te točke Komisija ugotovi olajševalne okoliščine, „kadar zadevno podjetje dejansko sodeluje [z njo], in sicer v obsegu, ki presega področje uporabe obvestila o prizanesljivosti in pravne obveznosti podjetja glede sodelovanja“.

27      Iz tega naslova je bilo sodelovanje podjetij s Komisijo, kot je razvidno iz točke 339 obrazložitve izpodbijane odločbe, od 14. februarja 2002 urejeno z Obvestilom Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002), ki je bilo z 8. decembrom 2006 nadomeščeno z novim obvestilom Komisije (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006). Družba Akzo Nobel je s Komisijo zaradi prošnje za prizanesljivost navezala stik 20. novembra 2006, torej pred začetkom veljavnosti Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, zato je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002, in kot izjema na podlagi točke 37 Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, točke od 31 do 35 zadnjenavedenega obvestila.

28      Nazadnje, v točki 35 Smernic je zaradi morebitnega zmanjšanja globe določeno upoštevanje nezmožnosti plačila podjetja v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah.

 Izpodbijana odločba

29      Vrednost prodaje vsakega udeleženca kartela med zadnjim polnim letom njegove udeležbe pri kršitvi, ki jo je Komisija upoštevala za določitev zneska globe, je navedena v tabeli v točki 288 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz nje je razvidno, da je vrednost prodaje kalcijevega karbida v prahu, ki jo je realizirala tožeča stranka, v letu 2006 znašala med 5 in 10 milijoni EUR. Vrednost prodaje kalcijevega karbida v granulatih, ki jo je realizirala, pa je znašala med 20 in 25 milijoni EUR.

30      Iz točke 294 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija menila, da je bila sporna kršitev po svoji naravi med najškodljivejšimi omejitvami konkurence.

31      Poleg tega je Komisija v točki 299 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da je zadevni kartel zadeval kupce znotraj EGP, razen Španije, Portugalske, Združenega kraljestva in Irske.

32      Komisija je v točki 301 obrazložitve izpodbijane odločbe delež vrednosti prodaje, ki se bo upošteval za vse sodelujoče pri kartelu, glede na „posebne okoliščine primera“ in ob upoštevanju „meril, preučenih v točkah 294 in 299 obrazložitve“, določila na 17 %.

33      Komisija je ob upoštevanju ugotovitev o trajanju kršitve, ki so podane v točkah 302 in 303 obrazložitve izpodbijane odločbe, v tabeli v točki 304 obrazložitve te odločbe navedla množitelj, določen na podlagi števila let sodelovanja pri kršitvi vsakega podjetja, na katero se nanaša ta odločba. V primeru tožeče stranke je Komisija določila množitelj 2,5 za kalcijev karbid v prahu in množitelj 3 za kalcijev karbid v granulatih.

34      Poleg tega je Komisija v točki 306 obrazložitve izpodbijane odločbe določila odstotek vrednosti prodaje, ki ustreza dodatnemu znesku, ki ga je treba vključiti v globo v skladu s točko 25 Smernic, in sicer 17 %, „glede na posebne okoliščine tega primera in ob upoštevanju zgoraj preučenih meril v zvezi z naravo kršitve in [njenega] geografskega obsega“.

35      Točka 308 obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje tabelo, v kateri so prikazani osnovni zneski glob za vsakega udeleženca. V primeru tožeče stranke ta znesek znaša 19,6 milijona EUR.

36      Komisija je v točkah od 309 do 312 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, ali je bilo treba osnovni znesek globe zaradi obteževalnih okoliščin prilagoditi navzgor. Obstoj teh okoliščin je ugotovila za druga udeleženca kartela, družbi Akzo Nobel in Degussa AG – pri čemer je zadnja v fazi sprejetja izpodbijane odločbe postala družba Evonik Degussa GmbH – zaradi ponovitve. Za tožečo stranko ni bila navedena nobena obteževalna okoliščina.

37      Komisija je v točkah od 313 do 333 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, ali je bilo treba glede enega ali več udeležencev kartela ugotoviti obstoj olajševalnih okoliščin. Natančneje, zaporedno je preučila trditve o omejeni udeležbi pri kartelu, ki so jih podali vsi udeleženci (točke od 313 do 316 obrazložitve izpodbijane odločbe), trditve nekaterih udeležencev o neizvajanju sporazumov znotraj kartela in o nepridobitvi nobenih koristi zaradi njihove udeležbe pri kartelu (točke od 317 do 320 obrazložitve izpodbijane odločbe), trditve nekaterih udeležencev, tudi tožeče stranke, o njihovem dejanskem sodelovanju s Komisijo v obsegu, ki presega področje uporabe Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 (točke od 321 do 327 obrazložitve izpodbijane odločbe), in trditve več udeležencev o težkem ekonomskem položaju dobaviteljev kalcijevega karbida in magnezija pred obdobjem kartela in po njem (točke od 328 do 331 obrazložitve). Komisija je v vseh primerih ugotovila, da ni mogoče ugotoviti obstoja olajševalnih okoliščin (točke 314, 320, 327 in 331 obrazložitve izpodbijane odločbe).

38      Komisija je v točkah od 335 do 360 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila, ali je bilo treba za enega ali več udeležencev kartela uporabiti Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2002. Iz točke 358 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka tako prošnjo vložila 6. februarja 2008 (v nadaljevanju: prošnja za prizanesljivost). Komisija je v isti točki obrazložitve ugotovila, da je bila prošnja vložena več kot eno leto po pregledih in ko je tožeča stranka prejela zahteve po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003. Prošnja naj ne bi pomenila znatne dodane vrednosti, ker je tožeča stranka navedla samo dejstva v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu, glede katerega naj bi Komisija takrat že imela zadostne dokaze. Komisija je tako menila, da informacije, ki jih je predložila tožeča stranka, niti zaradi svoje narave niti stopnje podrobnosti ne morejo povečati njene možnosti, da dokaže dejstva. Iz teh razlogov je sklenila, da tožeča stranka ne more biti upravičena do zmanjšanja globe.

39      Nasprotno pa je Komisija odobrila imuniteto pred globami družbi Akzo Nobel (točki 335 in 336 obrazložitve izpodbijane odločbe), zmanjšanje globe za 35 % družbi Donau Chemie AG (točka 346 obrazložitve izpodbijane odločbe) in zmanjšanje globe za 20 % družbi Evonik Degussa (točka 356 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zavrnila je prošnjo za imuniteto ali zmanjšanje globe, ki jo je vložila družba Almamet GmbH (točka 349 obrazložitve), in poleg tega menila, da družbe SKW Stahl Metallurgie GmbH, SKW Stahl Metallurgie AG in Arques Industries AG niso mogle biti upravičene do zmanjšanja globe, ki je bilo odobreno družbi Evonik Degussa, ker je ta prošnjo za prizanesljivost vložila samo v svojem imenu (točka 357 obrazložitve izpodbijane odločbe).

40      Zneski glob, ki so bile naložene, so navedeni v točki 361 obrazložitve izpodbijane odločbe. Za tožečo stranko je naveden znesek 19,6 milijona EUR.

41      Nazadnje je Komisija v točkah od 362 do 378 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila prošnje več udeležencev kartela za uporabo določb člena 35 Smernic. Komisija je zavrnila tovrstno prošnjo tožeče stranke (točka 377 obrazložitve izpodbijane odločbe) in drugih udeležencev kartela, odobrila pa je zmanjšanje zneska globe za 20 % družbi Almamet (točka 372 obrazložitve izpodbijane odločbe).

 Očitki tožeče stranke

42      Tožeča stranka trdi, da sta bili pri določitvi globe, ki ji jo je naložila Komisija, kršeni načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja. V zvezi s tem navaja pet očitkov, ki se nanašajo, prvič, na odvračilen učinek globe, drugič, na obteževalne okoliščine, tretjič, na olajševalne okoliščine, četrtič, na zmanjšanje globe, ki je bilo odobreno družbi Almamet, in petič, na globo, ker je izračunana kot delež celotnega prometa naslovnikov izpodbijane odločbe. Ti očitki bodo preučeni zaporedno po navedbi nekaterih uvodnih ugotovitev. Na obravnavi je tožeča stranka izrazila očitek v zvezi z vrednostjo prodaje, ki naj se upošteva pri izračunu osnovnega zneska globe. Po njenem mnenju je bil ta očitek podan že v tožbi. Komisija je trdila, da gre za nov očitek, ki ne izhaja iz okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, in je zato nedopusten. Ta očitek bo preučen nazadnje.

–       Uvodne ugotovitve

43      Spomniti je treba, da ima Komisija pri določanju zneska glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 216 in navedena sodna praksa).

44      Vendar kot trdi tožeča stranka, mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo naložila globe na podlagi konkurenčnega prava, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Unije (sodba Splošnega sodišča z dne 13. julija 2011 v zadevi Schindler Holding in drugi proti Komisiji, T‑138/07, ZOdl., str. II‑4819, točka 105).

45      V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 Komisija pri določanju višine globe poleg teže kršitve upošteva tudi njeno trajanje. Iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija v tem okviru zlasti skrbeti, da imajo njeni ukrepi odvračilni učinek (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 106, in sodba Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 272).

46      Nujnost zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka globe – čeprav ne more biti razlog za splošno povečanje glob v okviru izvajanja politike konkurence – zahteva, da je globa določena ob upoštevanju želenega vpliva na podjetje, ki mu je naložena, to pa zato, da globa v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz potrebe po zagotavljanju učinkovitosti globe in spoštovanja načela sorazmernosti, ne bi bila zanemarljiva ali, nasprotno, čezmerna, zlasti glede na finančne zmožnosti zadevnega podjetja (zgoraj v točki 45 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 283, in sodba Splošnega sodišča z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 379).

47      V zvezi s Smernicami iz sodne prakse izhaja, da se Komisija s tem, da sprejme taka pravila ravnanja in da z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in da od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 211, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 44, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 146).

48      Iz tega je mogoče sklepati, kot sicer priznava tožeča stranka, da pri odmeri globe, ki jo je treba naložiti podjetju v skladu s členom 23 Uredbe št. 1/2003, upoštevanje Smernic ne pomeni kršitve načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, ampak je lahko, nasprotno, nujno za spoštovanje drugega od teh načel. Vendar pa nasprotno samo spoštovanje metodologije za odmero zneska globe, ki je vsebovana v Smernicah, ne pomeni, da se Komisija ni dolžna prepričati, da je v posameznem primeru naložena globa skladna z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja. Poleg tega si je Komisija v točki 37 Smernic sama pridržala pravico, da odstopi od metodologije ali omejitev v teh smernicah, če je to upravičeno zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka.

49      Poleg tega je treba poudariti, da ima Splošno sodišče pri tožbah, vloženih zoper odločbe Komisije, s katerimi so bile podjetjem naložene globe zaradi kršitve pravil o konkurenci, dvojno pristojnost (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101, točka 53).

50      Prvič, pristojno je za nadzor nad zakonitostjo teh odločb in mora v tem okviru nadzirati spoštovanje obveznosti obrazložitve (zgoraj v točki 49 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 54), poleg tega pa mora na podlagi dokazov, ki jih tožeča stranka predloži v utemeljitev tožbenih razlogov, izvesti temeljit pravni in dejanski nadzor (sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, C‑389/10 P, ZOdl., str. I‑13125, točka 129).

51      Drugič, nadzor zakonitosti je dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je bila v skladu s členom 261 PDEU sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003 (zgoraj v točki 50 navedena sodba KME Germany proti Komisiji, točka 130). Poleg preprostega nadzora zakonitosti, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, neomejena pristojnost temu sodišču omogoča, da izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine (sodbi Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 692, in z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 86). Tako lahko presojo Komisije nadomesti s svojo in posledično odpravi, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen (zgoraj v točki 50 navedena sodba KME Germany proti Komisiji, točka 130).

52      Očitke tožeče stranke v okviru tega tožbenega razloga je treba preučiti ob upoštevanju teh splošnih ugotovitev.

–       Prvi očitek, ki se nanaša na odvračilni učinek globe

53      Tožeča stranka trdi, da Komisija v izpodbijani odločbi ni primerno upoštevala dejstva, da mora globa, naložena podjetju, ki je sodelovalo pri kartelu, imeti specifičen odvračilni učinek za zadevno podjetje. Tožeča stranka poudarja, da je individualni pristop glede tega nujen, ker ima globa v določenem znesku lahko odvračilni učinek za eno podjetje, ne pa tudi za drugo. Iz tega je po mnenju tožeče stranke mogoče sklepati, da znesek, ki je določen v točki 25 Smernic, ne sme biti enako visok za vse udeležence kartela. Uporabo različnih odvračilnih množiteljev za vsakega udeleženca naj bi potrdilo Splošno sodišče v zgoraj v točki 45 navedeni sodbi Degussa proti Komisiji.

54      Poleg tega tožeča stranka trdi, da Komisija v obravnavani zadevi ni uporabila možnosti, ki je določena v točki 30 Smernic, da lahko poveča znesek globe zaradi zagotovitve dovolj velikega odvračilnega učinka. Po mnenju tožeče stranke bi bilo tako povečanje mogoče za udeležence kartela z največjim celotnim prometom, torej za družbe Akzo Nobel, Ecka Granulate GmbH & Co KG (v nadaljevanju: Ecka) in Evonik Degussa. Nazadnje, ponovni kršiteljici, družbi Akzo Nobel in Evonik Degusa, naj bi morali biti kaznovani z višjima globama od tiste, ki je bila naložena tožeči stranki, ki naj bi v kartelu imela le manjšo vlogo. Samo upoštevanje ponovitve kot obteževalne okoliščine, določene v točki 28 Smernic, naj ne bi zadostovalo.

55      Najprej je treba v zvezi z upoštevnostjo v prejšnji točki povzete trditve navesti, da ni sporno, da neomejena pristojnost sodišča Unije izrecno vključuje pooblastilo za povečanje zneska naložene globe, če je to potrebno. Tako bi bilo v primeru neenakega obravnavanja več udeležencev kršitve na podlagi dejstva, da je bila teža kršitvenega ravnanja enih podcenjena glede na težo kršitvenega ravnanja drugih, povečanje globe, ki je bila naložena prvim, najprimernejša rešitev za ponovno vzpostavitev pravičnega ravnotežja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 576).

56      Vendar je tako povečanje mogoče le, če so udeleženci kršitve, katerih globo je treba povečati, to globo izpodbijali pred Splošnim sodiščem in so imeli možnost predložiti stališča o takem povečanju (glej v tem smislu zgoraj v točki 55 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 577 in 578). Če ta pogoja nista izpolnjena, je najprimernejši ukrep za odpravo ugotovljenega neenakega obravnavanja zmanjšanje zneska globe, ki je bila naložena drugim udeležencem kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 55 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 579). Zato zgoraj v točki 54 povzete trditve ni mogoče že vnaprej zavrniti kot brezpredmetne.

57      V nadaljevanju je treba navesti, da se Komisija zaveda, da je nujno, da se zagotovi ne samo splošna odvračilnost njenih ravnanj na področju kršitev konkurenčnega prava, ampak zlasti poseben odvračilni učinek globe, ki jo naloži podjetju, ki je storilo zadevno kršitev. To potrjuje točka 4 Smernic, v kateri je zlasti navedeno, da naj bi imele „[g]lobe zadosten [odvračilni] učinek […] zaradi preganjanja zadevnih podjetij (poseb[en] [odvračilni] učinek)“.

58      Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da je znesek iz točke 25 Smernic del osnovnega zneska globe, ki kot je razvidno iz točke 19 navedenih Smernic (glej točko 21 zgoraj), mora izražati težo kršitve in ne relativne teže udeležbe pri kršitvi vsakega od zadevnih podjetij. V skladu s sodno prakso je treba zadnje vprašanje preučiti v okviru morebitne uporabe obteževalnih ali olajševalnih okoliščin (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 100). Zato Komisija, kot tudi sama pravilno meni, odstotek vrednosti prodaje iz točke 25 Smernic in odstotek iz točke 21 navedenih smernic lahko določi v isti višini za vse udeležence omejevalnega sporazuma. Določitev istega odstotka za vse udeležence omejevalnega sporazuma v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ne pomeni, da bo na podlagi točke 25 Smernic za vse udeležence omejevalnega sporazuma določen enak znesek. Ker je ta znesek določen v odstotku od vrednosti prodaje, ki jo zaradi kršitve realiziral vsak udeleženec omejevalnega sporazuma, bo za vsakega od njih različen glede na različne realizirane vrednosti prodaje.

59      Zgoraj v točki 45 navedena sodba Degussa proti Komisiji, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne more pripeljati do drugačnega sklepa. Ni sporno, da je Splošno sodišče v točki 335 navedene sodbe ugotovilo, da Komisija globe, določene glede na težo kršitve, udeležencema kartela, ki sta realizirala občutno drugačen promet, ni mogla povečati v istem obsegu, ne da bi kršila načelo enakega obravnavanja.

60      Vendar kot je razvidno iz točk 20, 21, 326 in 327 navedene sodbe, je bila globa, ki je bila naložena različnim udeležencem kartela, ki je bil predmet navedene zadeve, določena po drugačni metodologiji od tiste, ki je določena v Smernicah in jo je Komisija uporabila v obravnavani zadevi. V zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 45 navedena sodba Degussa proti Komisiji, je Komisija udeležence kartela razvrstila v različne skupine glede na njihov promet in je za vse člane iste skupine določila enak osnovni znesek globe. Tožeča stranka v navedeni zadevi je bila uvrščena v isto skupino kot drugo podjetje z večjim prometom, zato je bil za ti podjetji določen enak osnovni znesek. Nato je Komisija, da bi zagotovila zadosten odvračilni učinek, ta znesek povečala v istem obsegu, in sicer za 100 %, za vsako od teh dveh podjetij. Splošno sodišče je nasprotovalo temu zadnjemu ukrepu (zgoraj v točki 45 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točke od 328 do 335).

61      V obravnavani zadevi pa je, prvič, kot je bilo že navedeno, osnovni znesek globe za različne udeležence kartela različen glede na njihov promet. Drugič, Komisija, kot je sama pravilno trdila, ni uporabila posebnega povečanja osnovnega zneska, da bi zagotovila zadosten odvračilni učinek globe. Zato okoliščine obravnavane zadeve v ničemer niso primerljive z okoliščinami zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 45 navedena sodba Degussa proti Komisiji.

62      Tožeča stranka graja tudi dejstvo, da Komisija na podlagi točke 30 Smernic ni povečala globe, ki jo je naložila udeležencem kartela z največjim celotnim prometom. Glede tega je treba navesti, da čeprav je iz te točke Smernic dejansko razvidno, da je povečanje globe – naložene podjetjem, katerih promet zunaj prodaje blaga in sredstev, na katere se nanaša kršitev, je posebno velik – lahko potrebno za zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka globe, vendar iz tega ni mogoče nasprotno sklepati, da globa, ki ni določena v velikem odstotku celotnega prometa zadevnega podjetja, za to podjetje ne bo imela zadostnega odvračilnega učinka.

63      Globa, določena v skladu z metodologijo v Smernicah, namreč načeloma pomeni velik odstotek vrednosti prodaje, ki jo je kaznovano podjetje realiziralo v sektorju, prizadetem s kršitvijo. Tako se bo za zadevno podjetje zaradi globe dobiček v tem sektorju občutno zmanjšal ali pa bo celo zabeležilo izgubo. Tudi če bi bil promet tega podjetja v tem sektorju le majhen delež njegovega celotnega prometa, ni mogoče vnaprej izključiti, da bi zmanjšanje dobičkov ali celo izguba v tem sektorju lahko imela odvračilni učinek, ker načeloma gospodarsko podjetje v določenem sektorju deluje zaradi ustvarjanja dobička.

64      V točki 30 Smernic je tako določena možnost Komisije in ne njena obveznost, da poveča globo podjetja, katerega promet zunaj prodaje blaga in sredstev, na katere se nanaša kršitev, je posebno velik. Tožeča stranka poleg ohlapnega sklicevanja na domnevno velik celotni promet nekaterih udeležencev kartela, ki samo izraža utemeljitev v okviru petega očitka, ki bo preučen v nadaljevanju, ni navedla nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da bi Komisija v obravnavani zadevi morala uporabiti to možnost. Zato ji glede tega ni mogoče očitati nikakršne kršitve načel enakega obravnavanja in sorazmernosti.

65      Nazadnje, v zvezi s ponovitvijo kršitve je treba navesti, da je – kot je tožeča stranka sama priznala – ponovitev upoštevana v fazi prilagoditve osnovnega zneska globe kot obteževalna okoliščina v skladu s točko 28, prva alinea, Smernic in lahko povzroči občutno povečanje tega zneska, ki se lahko tudi podvoji. Nasprotno pa se osnovni znesek, ki zajema določitev odstotka iz točke 25 Smernic (glej točko 58 zgoraj), odmeri ob upoštevanju teže kršitve. To, da v tej fazi niso upoštevane obteževalne okoliščine, ki bodo upoštevane v poznejši fazi, ne pomeni nikakršne napačne uporabe prava (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 11. septembra 2008 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, C‑468/07 P, neobjavljen v ZOdl., točka 28).

66      Iz vseh zgornjih preudarkov je razvidno, da prvi očitek ni utemeljen in da ga je treba zavrniti.

–       Drugi očitek, ki se nanaša na obteževalne okoliščine

67      Tožeča stranka Komisiji očita, da v izpodbijani odločbi ni preučila, kateri člani kartela so imeli vlogo vodje kršitve, in pojasnjuje, da je bila sama pasivna članica. Tožeča stranka priznava, da v vseh primerih omejevalnih sporazumov ni mogoče prepoznati enega ali več vodij. Vendar naj bi bilo v kompleksnem kartelu, kakršen je ta v obravnavani zadevi, težko predstavljivo, da je lahko deloval, ne da bi eno ali več podjetij dalo zamisel in izvedlo potrebne priprave. Tožeča stranka meni, da Komisija ni storila dovolj, da bi lahko določila ta podjetja. Glede tega kot primere tega, kaj bi morala preučiti Komisija, navaja vprašanje, kdo je organiziral prve sestanke in nanje povabil pasivne člane kartela, ali vprašanje, v prostorih katerega podjetja so potekali ti sestanki. Tožeča stranka zato meni, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker so bili pasivni člani kartela obravnavani enako kot njegovi vodje in pobudniki.

68      Komisija trdi, da je ta očitek brezpredmeten. Meni, da tudi če bi bilo treba ugotoviti, da je eno ali več podjetij imelo vlogo vodje kršitve, taka ugotovitev ne bi vplivala na globo, ki je bila naložena tožeči stranki, in bi lahko v najboljšem primeru povzročila povečanje glob, naloženih drugim podjetjem.

69      Iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah 55 in 56, tega očitka ni mogoče že vnaprej zavrniti kot brezpredmetnega. Poleg tega ga je treba, ne da bi bilo treba preučiti, ali sta pogoja za povečanje globe, navedena zgoraj v točki 56, v obravnavani zadevi izpolnjena, vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

70      Glede tega je treba najprej pojasniti, da navedba tožeče stranke, da je bila v kartelu pasivna, ni upoštevna v okviru tega očitka, ampak jo je treba preučiti v okviru analize tretjega očitka, ki se nanaša na olajševalne okoliščine, zlasti ker tožeča stranka z utemeljitvijo tega očitka ponavlja in poudarja to navedbo.

71      V nadaljevanju je treba navesti, da so bila vprašanja, ki jih je v utemeljitvi navedla tožeča stranka, v osnovi preučena v izpodbijani odločbi. Iz točke 177 obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je sporna kršitev zajemala tri proizvode, in sicer kalcijev karbid v prahu, magnezij v granulatih in kalcijev karbid v granulatih, in dva trga, in sicer trg prvih dveh proizvodov, ki sta zamenljiva in se uporabljata v jeklarski industriji, in trg tretjega proizvoda, ki se uporablja v plinski industriji. Komisija se sklicuje na različne sporazume za vsakega od teh proizvodov (glej točke od 54 do 91, od 113 do 135 in od 92 do 112 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar v točki 177 obrazložitve svoje odločbe ugotavlja, da so bili ti sporazumi del enotne in trajajoče kršitve.

72      Komisija je glede kalcijevega karbida v prahu v točki 56 obrazložitve izpodbijane odločbe natančneje navedla, da „sta bila prva sestanka organizirana v prostorih družbe Almamet“. V utemeljitev te ugotovitve je poleg tega v opombi 106 med drugim napotila na prošnjo za prizanesljivost. Potek prvega sestanka je podrobneje opisan v točkah od 64 do 66 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz tega opisa je mogoče razbrati, da je druge udeležence na sestanek povabila družba Almamet, in sicer ne samo zato, ker je ta sestanek potekal v njenih prostorih, ampak tudi, ker je razpravo odprl njen predstavnik (glej točko 65 obrazložitve izpodbijane odločbe).

73      Drugi sestanek v zvezi z istim proizvodom je, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe (glej točko 67 obrazložitve), prav tako potekal v prostorih družbe Almamet. Vendar kot je razvidno iz točke 69 obrazložitve izpodbijane odločbe, so se na tem drugem sestanku udeleženci, med njimi tudi tožeča stranka, odločili, da bodo organizirali redne podobne sestanke in izmenično prevzemali odgovornost za njihovo organizacijo. V izpodbijani odločbi je nato v točkah od 70 do 89 obrazložitve navedenih devet drugih sestankov, ki so jih organizirali različni udeleženci kartela, od teh sta dva 7. aprila 2005 in 25. aprila 2006 potekala na Slovaškem in ju je organizirala tožeča stranka (glej točki 74 in 83 obrazložitve izpodbijane odločbe).

74      V zvezi s kalcijevim karbidom v granulatih je Komisija v točki 98 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je prvi sestanek potekal 7. aprila 2004 v hotelu na Slovaškem in da ga je organizirala družba TDR-Metalurgija, d. d. Tožeča stranka in družba Donau Chemie sta bili edini drugi podjetji, ki sta sodelovali na tem sestanku. V točki 99 obrazložitve izpodbijane odločbe se Komisija sklicuje na druga sestanka v Bratislavi med istimi tremi proizvajalci tega proizvoda. Vendar dodaja, da so bila vprašanja v zvezi s kalcijevim karbidom v granulatih obravnavana tudi na sestankih v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu in na posebnih sestankih kot nadaljevanje prvih (glej točki 101 in 108 obrazložitve izpodbijane odločbe).

75      Nazadnje, sporazum v zvezi z magnezijem je zadeval samo družbe Almamet, Donau Chemie in Ecka. Ostali naslovniki izpodbijane odločbe, tudi tožeča stranka, niso proizvajali magnezija. Iz točke 125 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvi sestanek med tremi družbami, proizvajalkami magnezija, potekal proti koncu leta 2004 ali na začetku leta 2005, vendar natančnega datuma ni bilo mogoče ugotoviti. V izpodbijani odločbi je navedeno pet drugih sestankov v zvezi s tem proizvodom. Poleg sestanka z dne 2. maja 2006, ki ga je organizirala družba Ecka in zanj tudi nosila stroške (glej točko 129 obrazložitve izpodbijane odločbe), ni navedeno, katero podjetje je organiziralo sestanke. Vendar je v točki 115 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da so bila tri podjetja, ki so sodelovala na teh sestankih, izmenično odgovorna za njihovo organizacijo in kritje stroškov, povezanih z njimi.

76      Vsi ti preudarki so v nasprotju s tezo tožeče stranke, da je bil v bistvu za sporno kršitev zaradi njene narave potreben obstoj enega ali več vodij. Iz točk obrazložitve izpodbijane odločbe, ki so navedene zgoraj v točkah od 71 do 73, je razvidno, da so bili vsi udeleženci kartela enakovredni. Dejstvo, da je družba Almamet organizirala prvi sestanek v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu in da je družba TDR-Metalurgija enako ravnala v primeru kalcijevega karbida v granulatih, ni posebej pomembno. V izpodbijani odločbi ni nobenega pokazatelja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila vloga teh dveh podjetij pri kartelu pomembnejša od vloge drugih podjetij.

77      Iz točke 54 obrazložitve izpodbijane odločbe je nasprotno razvidno, da je bil po mnenju Komisije sporazum v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu posledica padanja cen tega proizvoda od začetka enaindvajsetega stoletja skupaj s povečanjem stroškov proizvodnje in upadom povpraševanja.

78      V skladu s točko 104 obrazložitve izpodbijane odločbe se je enak položaj razširil tudi na trg kalcijevega karbida v granulatih. V tej točki obrazložitve je naveden „zaposleni pri družbi Akzo Nobel“, ki naj bi zatrdil, da naj bi bilo za vse dobavitelje zadevnega proizvoda „nujno zvišanje cen zadevnega proizvoda“. Komisija v zvezi z magnezijem, ki se prav tako uporablja v metalurški industriji in je zamenljiv s kalcijevim karbidom v prahu, v točki 113 obrazložitve izpodbijane odločbe priznava, da se je povpraševanje po tem proizvodu povečalo, vendar dodaja – ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala – da „so se dobavitelji prav tako zavedali večanja moči [svojih] strank na trgu“ in so bili poleg tega pod vse večjim pritiskom po prihodu na trg novih kitajskih konkurentov.

79      V tem kontekstu ni pomembno, kdo je bil pobudnik organizacije prvega srečanja, ker je ta pobuda samo izražala skrb več proizvajalcev zadevnega proizvoda. Tudi sicer tožeča stranka ni niti pojasnila navedbe, da bi kršitev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, težko obstajala brez enega ali več vodij, niti navedla konkretnih dokazov za njeno utemeljitev. Poleg tega sta bili edini konkretni vprašanji, ki ju je poudarila tožeča stranka v svoji utemeljitvi – ne glede na njuno upoštevnost za ugotovitev morebitnih obteževalnih okoliščin – vsekakor v bistvu obravnavani v izpodbijani odločbi, kot je že bilo navedeno zgoraj v točki 71.

80      Iz tega sledi, da navedb tožeče stranke, da Komisija ni preučila obstoja morebitnih obteževalnih okoliščin pri nekaterih drugih udeležencih kartela in da je, ker tega ni storila, kršila načelo enakega obravnavanja, ni mogoče sprejeti. Zato drugi očitek ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

–       Tretji očitek, ki se nanaša na olajševalne okoliščine

81      Tožeča stranka Komisiji očita, da ni priznala obstoja olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo v skladu s točko 29 Smernic upravičeno zmanjšati znesek globe, ki ji je bila naložena. V tem okviru se sklicuje, prvič, na domnevno zanemarljivo naravo svoje udeležbe pri kartelu, drugič, na pasivnost in omejenost te udeležbe, in tretjič, na svoje domnevno sodelovanje s Komisijo – ki ga ta ni upoštevala – v obsegu, ki je presegalo področje uporabe „Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002/2006“ in pravne obveznosti sodelovanja.

82      Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da so bili med spornim dejanskim stanjem člani njenega vodstva osebe, ki so se izobraževale in ustvarjale kariero pod pogoji strogo reguliranega gospodarstva v komunističnem režimu pred letom 1989. Tako naj se vsaj na začetku kartela vodilni tožeče stranke ne bi zavedali nezakonitosti svojega protikonkurenčnega ravnanja. Sestanke kartela naj bi obravnavali kot običajne poslovne sestanke in drugi udeleženci so jih kritizirali zaradi njihove nediskretnosti. Tožeča stranka dodaja, da je še noben organ, pristojen za konkurenco, ni preiskoval ali jo kaznoval, in meni, da bi morala biti njena zanemarljiva narava udeležbe pri kartelu upoštevana kot olajševalna okoliščina.

83      Komisija odgovarja, da je bila zatrjevana kršitev storjena več kot štirinajst let po koncu češkoslovaškega komunističnega režima in da je Slovaška republika sprejela zakonodajo o prepovedi podobnih sporazumov še pred svojim pristopom k Evropski uniji. Tožeča stranka v repliki ugovarja, da s tako utemeljitvijo niso zadosti upoštevane posledice tega, da so njeni vodilni med kršitvijo svoje kariere ustvarili predvsem v sistemu, ki je drugačen od sistema tržnega gospodarstva.

84      Ne da bi bilo treba razpravo strank podrobneje obravnavati, je treba opozoriti, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji dovoljuje, da podjetjem, ki so kršila določbe člena 81 ES, naloži globe, če je bila ta kršitev storjena naklepno in iz malomarnosti.

85      V skladu z ustaljeno sodno prakso za to, da se kršitev pravil o konkurenci lahko šteje za namerno in ne malomarno, ni nujno, da se je podjetje zavedalo kršitve pravil o konkurenci; zadostuje, da ni moglo prezreti, da je cilj njegovega ravnanja omejevanje konkurence na skupnem trgu (glej sodbo Sodišča z dne 11. julija 1989 v zadevi Belasco in drugi proti Komisiji, 246/86, Recueil, str. 2117, točka 41 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 205 in navedena sodna praksa).

86      V obravnavani zadevi tožeča stranka ne izpodbija udeležbe pri kartelu, ampak v utemeljitvi tega očitka nasprotno „priznava in ne izpodbija [svoje odgovornosti] za protikonkurenčno ravnanje [svojega] prejšnjega vodstva“. Vendar je glede na dejanja, ki so bila del sporne kršitve, kot so povzeta zgoraj v točki 1, očitno, da člani vodstva tožeče stranke, ki so v njenem imenu sodelovali na različnih sestankih, ki so bili organizirani v okviru kartela, in nato izvajali odločitve, ki so bile sprejete na teh sestankih, niso mogli prezreti, da je bil cilj njihovega ravnanja omejevanje konkurence na skupnem trgu. To je namreč neposredna in takojšnja posledica razdelitve trgov, določanja kvot, razdelitve kupcev in določanja cen med več udeleženci na istih trgih, pri čemer so vsa ta ravnanja predmet kršitve, kaznovane z izpodbijano odločbo.

87      Nasprotno, kot izhaja iz zgoraj v točki 85 navedene sodne prakse, v tem okviru ni pomembno, da se člani vodstva tožeče stranke zaradi svojih preteklih izkušenj v prejšnjem češkoslovaškem komunističnem režimu ali iz kakršnega koli drugega razloga niso zavedali, da so s tem ravnanjem kršili nacionalna ali v pravu Unije določena pravila o konkurenci.

88      Kot pravilno trdi Komisija, sklep, da so se člani vodstva tožeče stranke zavedali protikonkurenčnega namena svojega ravnanja, potrjujejo navedbe tožeče stranke v prošnji za prizanesljivost. Tožeča stranka je v njej pojasnila, da člani njenega vodstva, ki so sodelovali na sestankih kartela, informacij v zvezi z njimi niso navedli v „poročilih o potovanjih v tujino“, ki so jih pripravili in katerih določeno število je Komisija pridobila ob pregledih prostorov tožeče stranke. Da ne bi pustili pisnih sledi, so ti člani informacije predstavili ustno generalnemu direktorju in predsedniku upravnega odbora tožeče stranke. Tega ravnanja članov vodstva tožeče stranke ni mogoče razumeti drugače, kot da so se zavedali protikonkurenčnosti ali celo nezakonitosti svojega sodelovanja na zadevnih sestankih. Drugače bi bilo težko razumeti, zakaj so hoteli zabrisati vsakršne pisne sledi.

89      Komisiji zato ni mogoče očitati nobene napake, ker tožeči stranki ni zmanjšala globe, ker naj bi ta kršitev storila iz malomarnosti.

90      Na drugem mestu tožeča stranka Komisiji očita, da kot olajševalne okoliščine ni upoštevala pasivnosti njene udeležbe pri kršitvi. Glede tega trdi, da člani njenega vodstva, ki so jo predstavljali na različnih sestankih kartela, niso tekoče govorili nobenega tujega jezika in so potrebovali prevajalca. Poleg tega naj bi jo drugi člani kartela opozorili, da je bil predstavnik tožeče stranke na različnih sestankih pasiven in ni komuniciral z drugimi udeleženci. Komisija naj bi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah sama potrdila, da je bila tožeča stranka najmanj aktivna članica kartela, ker ni sestavljala tabel ali zbirala podatkov, ki so jih posredovali člani, ki na določenem sestanku niso sodelovali, niti ni takih podatkov posredovala drugim članom. Tožeča stranka dodaja, da je bil kartel veliko pomembnejši za družbo Almamet, ki je distributerka njenih proizvodov, in da bi od kartela lahko imela koristi, ne da bi sploh sodelovala pri njem. Poleg tega naj bi tožečo stranko k udeležbi pri kartelu povabila družba Almamet. Pred tem povabilom naj tožeča stranka ne bi imela nobenih rednih stikov z drugimi člani kartela.

91      Glede te utemeljitve je treba navesti, da iz sodne prakse izhaja, da je treba, če je neko kršitev storilo več podjetij, v okviru določanja zneska glob preučiti težo udeležbe vsakega od njih, kar vključuje predvsem ugotavljanje njihovih vlog pri kršitvi med njihovim sodelovanjem pri njej. Ta sklep logično izhaja iz načela individualizacije kazenskih sankcij, v skladu s katerim je treba podjetje kaznovati le za dejanja, ki so mu očitana individualno, to načelo pa se uporablja v vseh upravnih postopkih, ki se lahko končajo s sankcijami po pravilih o konkurenci, določenih v pravu Unije (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točki 277 in 278 ter navedena sodna praksa).

92      V skladu s tema načeloma je v točki 29 Smernic določena prilagoditev osnovnega zneska globe glede na določene olajševalne okoliščine, ki so značilne za vsako zadevno podjetje. V tej točki je zlasti določen neizčrpen seznam olajševalnih okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati. Vendar je treba ugotoviti, da „izključno pasivne vloge podjetja ali vloge ‚sledi mojemu vodji‘“ pri udejanjanju kršitve ni na tem neizčrpnem seznamu, bila pa je izrecno določena v točki 3, prva alinea, Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171), ki so bile nadomeščene s Smernicami.

93      Glede tega je treba poudariti – kot je bilo navedeno zgoraj v točki 47 – da čeprav Komisija ne sme odstopiti od pravil, ki si jih je sama določila, pa nasprotno lahko ta pravila svobodno spremeni ali jih nadomesti z novimi. V primeru, za katerega se uporabijo nova pravila, kot to velja za sporno kršitev, ki kot je razvidno iz točke 38 obrazložitve izpodbijane odločbe, spada na področje uporabe Smernic, Komisiji ni mogoče očitati, da olajševalne okoliščine, ki ni določena z novimi pravili, ni upoštevala samo zato, ker je bila določena v prejšnjih pravilih. Dejstvo, da je Komisija v prejšnji praksi odločanja menila, da so nekateri elementi pomenili olajševalno okoliščino pri odmeri globe, namreč ne pomeni, da mora enako presojo uporabiti pri poznejši odločbi (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T‑347/94, Recueil, str. II‑1751, točka 368, in z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 337).

94      Vseeno pa, kot je že bilo navedeno zgoraj v točki 92, olajševalne okoliščine, ki jih Komisija lahko upošteva, v točki 29 Smernic niso naštete izčrpno. Zato dejstvo, da v Smernicah med olajševalnimi okoliščinami ni našteta pasivna vloga podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi, ni ovira za upoštevanje te okoliščine za ta namen, če dokazuje, da je teža sodelovanja tega podjetja pri kršitvi manjša.

95      Ne da bi bilo treba ugotavljati, ali je ta pogoj v obravnavani zadevi izpolnjen, je treba vsekakor ugotoviti, da iz dokazov in trditev tožeče stranke nikakor ni razvidno, da je imela pri sporni kršitvi pasivno vlogo ali vlogo „sledi svojemu vodji“.

96      Glede tega je treba opozoriti, da kot je razsodilo Splošno sodišče v sodbi z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji (T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točki 167 in 168), na katero se je v utemeljitev trditev sklicevala tožeča stranka, pasivna vloga pomeni, da zadevno podjetje ni „izstopalo“, to je da ni dejavno sodelovalo pri oblikovanju enega ali več protikonkurenčnih sporazumov. Kot elemente, ki lahko prikazujejo pasivno vlogo podjetja znotraj omejevalnega sporazuma, je mogoče upoštevati njegovo v primerjavi z navadnimi udeleženci omejevalnega sporazuma znatno manj redno udeležbo na sestankih in pozen vstop na trg, ki je predmet kršitve, neodvisno od trajanja njegovega sodelovanja pri tej kršitvi, oziroma tudi obstoj izrecnih izjav, ki so jih o tem dali predstavniki tretjih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi.

97      V obravnavani zadevi je, prvič, kot je pravilno opozorila Komisija, tožeča stranka sodelovala na desetih od enajstih sestankih v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu (glej točke od 64 do 88 obrazložitve izpodbijane odločbe) in je celo organizirala dva od njih. Sodelovala je tudi na vseh sestankih v zvezi s kalcijevim karbidom v granulatih, ki so navedeni v izpodbijani odločbi (glej točki 98 in 99 obrazložitve izpodbijane odločbe).

98      Drugič, iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo sodelovanje tožeče stranke na sestankih, na katerih je bila prisotna, primerljivo s sodelovanjem drugih udeležencev. V zgoraj navedenih točkah obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč navedeno, da so udeleženci na različnih sestankih sporočali informacije o njihovi vrednosti prodaje in da je bila nato posodobljena tabela razdelitve trga. Poleg tega se je razpravljalo o cenah, ki naj se uporabijo in občasno je bilo določeno povišanje cen (glej na primer točki 67 in 68 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na podlagi ničesar v teh navedbah ni mogoče sklepati, da je bila tožeča stranka pasivna ali da je na splošno ravnala drugače od drugih udeležencev. Nasprotno, iz točke 73 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka v svojem notranjem poročilu o sestanku z dne 24. januarja 2005 navedla, da je uspela dvig cene koksa nadomestiti z dvigom cen kalcijevega karbida. Poleg tega naj bi se v skladu s točko 110 obrazložitve izpodbijane odločbe tožeča stranka strinjala, da družbi Donau Chemie nadomesti izgubljen obseg v Avstriji z odstopom dodatnega obsega v Nemčiji. Te navedbe so potrjene s sodelovanjem tožeče stranke na sestankih, ki je bilo vsaj tako aktivno kot sodelovanje drugih članov kartela.

99      Tretjič, trditev tožeče stranke, da nikoli med nobenim sestankom ni razkrivala podatkov, pridobljenih od drugih članov kartela, ki na tem sestanku niso bili prisotni, se glede na besedilo izpodbijane odločbe zdi resnična, vendar na njeni podlagi ni mogoče sklepati, da je bila njena udeležba pri kartelu pasivna. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je bila na sestankih prisotna večina članov kartela. Dejstvo, da kateri član občasno ni mogel sodelovati na določenem sestanku in je svoje podatke posredoval drugemu članu, ki jih je nato predstavil na zadevnem sestanku (kot primer glej točko 83 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero se predstavnik družbe Akzo Nobel ni mogel udeležiti sestanka z dne 25. aprila 2006, ampak je predhodno sporočil svoje izračune družbi Donau Chemie), ni posebej pomembno in ni pokazatelj, da je bilo sodelovanje člana sporazuma, ki je opravil tako dejanje za drugega člana, ki je bil odsoten, aktivnejše.

100    Četrtič, trditve tožeče stranke, da so drugi člani kartela namigovali na pasivnost njenega predstavnika na sestankih, ne potrjuje noben dokaz.

101    Splošno sodišče je tožečo stranko v zvezi z njeno trditvijo, da je bilo v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, da je bila najmanj aktivna članica kartela, v okviru ukrepov procesnega vodstva pozvalo, naj predloži izvleček tega besedila, na katero se sklicuje. Tožeča stranka je na to zahtevo v bistvu odgovorila, da to, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, da je bila družba Almamet pobudnica organizacije sestankov kartela, da je nadaljnjim sestankom predsedoval predstavnik družbe SKW‑Stahl Metallurgie ter da je bil predstavnik družbe Donau Chemie pogosto zadolžen za posodabljanje in razdelitev tabel, ki so si jih izmenjevali udeleženci, medtem ko tožeča stranka pogosto ni bila omenjena v opisu različnih srečanj, potrjuje njeno pasivno vlogo pri kartelu.

102    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ne navaja nobenega izrecnega priznanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah glede svoje domnevno pasivne vloge pri kartelu. Tožeča stranka namreč implicitno priznava, da navedba, obravnavana v prejšnji točki, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni nikjer vsebovana, ampak pomeni njeno lastno razlago tega obvestila. Vendar pa te razlage ni mogoče sprejeti. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 99, samo dejstvo, da so nekateri udeleženci kartela prevzeli nekatere administrativne naloge med različnimi sestanki kartela, ne zadošča za ugotovitev, da je bila vloga ostalih pasivna. To še posebej velja zato, ker tožeča stranka ni izpodbijala, da je sama organizirala sestanka za del kartela v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu (glej točko 73 zgoraj).

103    Petič, stopnja znanja tujih jezikov dveh članov vodstva tožeče stranke, ki sta jo zastopala na sestankih kartela, ni pomembna. Namreč, ne glede na to, kakšna je bila stopnja njunega znanja, pomembno je to, da je, kot je že bilo navedeno zgoraj v točki 98, tožeča stranka na sestankih sodelovala tako aktivno kot drugi člani kartela, se pravi, da je sporočala podatke o svojih prodajah, se seznanila z analognimi podatki drugih članov kartela in prevzela zaveze glede razdelitve upoštevnih trgov, določitve kvot, razdelitve kupcev in določitve cen. Dejstvo, da je bilo druženje predstavnikov tožeče stranke s predstavniki drugih članov kartela omejeno – tudi če bi bilo dokazano – glede tega ni pomembno.

104    Šestič, dejstvo, da bi imela tožeča stranka zaradi sodelovanja družbe Almamet od kartela korist, tudi če pri njem ne bi sodelovala – tudi če bi bilo dokazano – ne pomeni niti opravičila za njeno udeležbo pri kartelu niti olajševalne okoliščine.

105    Vsekakor ta navedba tožeče stranke ni skladna z njenimi izjavami v prošnji za prizanesljivost, kot pravilno ugotavlja Komisija. Iz te prošnje je namreč razvidno, da je tožeča stranka predlagala dvig cen proizvodov, ki jih je prodajala družbi Almamet. Ta družba je v bistvu odgovorila, da bi morala zaradi tega dviga povišati cene, po katerih je prodajala končnim uporabnikom, in da bi ti nasprotovali takemu dvigu. Družba Almamet naj bi zato navedla, da bi bila edina rešitev organizacija sestanka zadevnih proizvajalcev in dobaviteljev, da bi se cene zvišale. Tožeča stranka naj bi odgovorila, da se bo morala družba Almamet ne glede na to, kako se bo lotila reševanja problema, sprijazniti z dvigom nabavnih cen pri njej. Te navedbe tožeče stranke prikazujejo, da je družba Almamet pobudo za organizacijo prvega sestanka v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu dala po pritisku tožeče stranke in da ta, ki je bila s pobudo seznanjena, ne le, da te družbe od nje ni odvrnila ali se od nje distancirala, ampak je nasprotno nadaljevala pritisk z vztrajanjem pri dvigu cen. Te navedbe ne potrjujejo teze, da je bila udeležba tožeče stranke pasivna, ampak jo nasprotno močno omajajo.

106    Na podlagi vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da Komisija domnevne pasivnosti udeležbe tožeče stranke pri kršitvi pravilno ni upoštevala kot olajševalno okoliščino.

107    Na tretjem mestu tožeča stranka meni, da bi morala Komisija njeno dejansko sodelovanje z njo upoštevati kot olajševalno okoliščino. Glede tega trdi, da je prevzela svoj del odgovornosti za kršitev, čeprav se ne strinja s pretirano oceno teže svojega sodelovanja pri njej in z globo, ki ji je bila naložena. Meni, da njene izpovedi v zvezi s sodelovanjem članov njenega vodstva na sestankih kartela in dejstvo, da je potrdila obstoj horizontalnega sporazuma o določitvi cen, ne pomenita samo, da ni nasprotovala dejstvom, ki jih je ugotovila Komisija, kot je mogoče razbrati iz točke 327 obrazložitve izpodbijane odločbe. Dodaja, da ni nameravala izpodbijati vsake ugotovitve Komisije o sporni kršitvi, ampak je želela bolj pomagati Komisiji pri njeni preiskavi. Glede tega opozarja, da so njene izjave v več točkah obrazložitve izpodbijane odločbe navedene kot dokaz. Tožeča stranka natančneje kot primer navaja opombe 100, 104, 106, 111, 118, od 146 do 150, 158, 161, 174, 180, od 182 do 185, 188, 190, 194 in 617 izpodbijane odločbe.

108    Tožeča stranka v repliki navaja, da je njena utemeljitev potrjena tudi v odgovoru na tožbo Komisije, ki po njenem mnenju vsebuje mnoge napotitve na prošnjo za prizanesljivost. Poleg tega trdi, da Komisija s tem, da podjetje zaradi njegovega sodelovanja kaznuje namesto nagrajuje, izkrivlja cilj določb o sodelovanju, kot izhajajo iz „Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002/2006“, ter krši načeli učinkovitega izvajanja sodne oblasti in prepovedi samoobtožbe. Meni, da je treba v teh okoliščinah trditve Komisije, utemeljene z napotitvami na prošnjo za prizanesljivost, in dokaze v zvezi z njimi zavrniti kot neupoštevne.

109    V zvezi z utemeljitvijo tožeče stranke, povzeto v prejšnji točki, je treba navesti, da ni sporno, kot pravilno trdi Komisija, da dejstvo, da je v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem uporabila prošnjo za prizanesljivost tožeče stranke, ne more niti vplivati na veljavnost izpodbijane odločbe, ker je bila izpodbijana odločba sprejeta pred tem, niti biti dejanski pokazatelj dodane vrednosti te izjave v primerjavi z drugimi dokazi, ki jih je imela na voljo Komisija. Vseeno pa se z utemeljitvijo tožeče stranke postavlja vprašanje zakonitosti uporabe prošnje za prizanesljivost v postopku pred Splošnim sodiščem. Zato je treba ob upoštevanju mnogih sklicevanj na prošnjo za prizanesljivosti, ki jih vsebuje utemeljitev Komisije, najprej preučiti to vprašanje.

110    Glede tega je treba ugotoviti, da je sodelovanje na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 za zadevno podjetje popolnoma prostovoljno. Temu namreč nikakor ni treba predložiti dokazov o domnevanem omejevalnem sporazumu. Stopnja sodelovanja, v katero je pripravljeno privoliti podjetje med upravnim postopkom, je torej odvisna izključno od njegove volje in nikakor ni določena z navedenim obvestilom (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. julija 2005 v združenih zadevah ThyssenKrupp proti Komisiji, C‑65/02 P in C‑73/02 P, ZOdl., str. I‑6773, točka 52, in sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja k tej sodbi, ZOdl., str. I‑6777, točka 140).

111    Poleg tega je v točki 31 Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, ki se uporabi v obravnavani zadevi (glej točko 27 zgoraj), med drugim navedeno, da „vsaka izjava, dana Komisiji v zvezi s tem obvestilom, tvori del spisa Komisije in je lahko uporabljena kot dokazno sredstvo“. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da se od objave Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 podjetje, ki se, kot tožeča stranka v obravnavani zadevi, odloči, da bo podalo izjavo zaradi zmanjšanja globe, zaveda, da bo – čeprav mu bo zmanjšanje odobreno le, če bo Komisija menila, da so izpolnjeni pogoji v obvestilu – ta izjava vsekakor tvorila del spisa in bo lahko uporabljena kot dokaz tudi proti svojemu avtorju.

112    Ker se je torej zadevno podjetje tako izjavo odločilo podati prostovoljno in ob popolni obveščenosti, se torej ne more uspešno sklicevati na sodno prakso v zvezi s prepovedjo samoobtožbe. Iz te sodne prakse zlasti izhaja, da Komisija podjetju ne more naložiti, naj ji posreduje odgovore, s katerimi bi bilo prisiljeno priznati obstoj kršitve, ki jo mora dokazati Komisija (sodbi Sodišča z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji, 374/87, Recueil, str. 3283, točki 34 in 35, ter z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točki 61 in 65, in zgoraj v točki 110 navedena sodba ThyssenKrupp proti Komisiji, točka 49). Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka prošnjo za prizanesljivost vložila prostovoljno in ne da bi to morala storiti, se ne more uspešno sklicevati na pravico, da je Komisija ne sme prisiliti k priznanju, da je sodelovala pri kršitvi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji, C‑407/04 P, ZOdl., str. I‑829, točka 35).

113    Zato tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da se je v pisanjih pred Splošnim sodiščem oprla na prošnjo za prizanesljivost.

114    Dalje, v zvezi z vprašanjem, ali ta prošnja pomeni dejansko sodelovanje, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino v skladu s točko 29, četrta alinea, Smernic, je treba navesti, da zaradi uporabe te določbe Smernic Obvestilu o prizanesljivosti iz leta 2002 ne sme biti odvzet polni učinek. Ugotoviti je namreč treba, da je v Obvestilu o prizanesljivosti iz leta 2002 določen okvir za nagrajevanje sodelovanja podjetij, ki so ali so bila vključena v skrivne kartele z vplivom na trgovino v Uniji, pri preiskavah Komisije. Iz besedila in sistematike navedenega obvestila je torej razvidno, da je podjetjem znižanje zneska globe načeloma mogoče odobriti le, če izpolnjujejo stroge pogoje, določene v navedenem obvestilu (sodbe Splošnega sodišča z dne 17. maja 2011 v zadevi Arkema France proti Komisiji, T‑343/08, ZOdl., str. II‑2287, točka 169; z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Transcatab proti Komisiji, T‑39/06, ZOdl., str. II‑6831, točka 329, ter z dne 30. novembra 2011 v zadevi Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, T‑208/06, ZOdl., str. II‑7953, točka 271).

115    Zato je treba zaradi ohranitve polnega učinka Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002 zmanjšanje zneska globe nekemu podjetju na podlagi točke 29, četrta alinea, Smernic odobriti le v izjemnih okoliščinah. Tako je zlasti, kadar je sodelovanje podjetja, ki presega njegovo zakonsko obveznost glede sodelovanja, ne daje pa mu pravice do zmanjšanja zneska globe na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2002, za Komisijo objektivno koristno. Tako korist je treba ugotoviti, kadar Komisija svojo končno odločbo utemelji z dokazi, ki ji jih je predložilo podjetje v okviru svojega sodelovanja in brez katerih Komisija ne bi mogla v celoti ali delno sankcionirati zadevne kršitve (zgoraj v točki 114 navedene sodbe Arkema France proti Komisiji, točka 170; Transcatab proti Komisiji, točka 330, ter Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, točka 270).

116    V obravnavani zadevi je Komisija menila, kot je razvidno iz točke 358 obrazložitve izpodbijane odločbe, da informacije v prošnji za prizanesljivost niso pomenile znatne dodane vrednosti v primerjavi z dokaznimi sredstvi, ki jih je že imela na voljo, zato je odločila, da tožeči stranki ne bo odobrila zmanjšanja globe (glej tudi točko 38 zgoraj).

117    Tožeča stranka mora opredeliti tiste elemente izpodbijane odločbe, ki jih prereka, in predložiti dokaze, na podlagi katerih je mogoče resno sklepati, da so njeni očitki utemeljeni (glej v tem smislu zgoraj v točki 50 navedeno sodbo KME Germany in drugi proti Komisiji, točka 132). Vendar je iz povzetka utemeljitve tožeče stranke zgoraj v točki 107 razvidno, da se edini konkreten očitek, ki ga je navedla, da bi omajala presojo v izpodbijani odločbi, kot je povzeta v prejšnji točki, nanaša na dejstvo, da je v tej odločbi več napotitev na njene izjave, ki so med drugim vsebovane v prošnji za prizanesljivost.

118    Navesti je treba, da sta tožeča stranka in njena matična družba med upravnim postopkom podali analogno trditev, ki se je nanašala na to, da je Komisija uporabila informacije, ki jih je zagotovila tožeča stranka. Komisija je to trditev v točki 359 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnila. Pojasnila je, da ni upoštevno merilo, kako uporabi informacije, ki jih zagotovi udeleženec omejevalnega sporazuma, ampak bolj morebitna znatna dodana vrednost teh informacij. Dejstvo, da se zagotovi več informacij o tem, kar je že znano, naj ne bi pomenilo znatne dodane vrednosti. Komisija je v isti točki obrazložitve navedla še, da tožeča stranka v informacijah, ki jih je zagotovila, ni omenila, da je bil s protikonkurenčnim ravnanjem zajet tudi kalcijev karbid v granulatih, čeprav je bila njena vpletenost tudi v ta del kršitve jasno dokumentirana.

119    Ugotovitev, da informacije, ki jih zagotovi udeleženec omejevalnega sporazuma, niso objektivno koristne, če se nanašajo na dejstva, ki jih Komisija pozna in za katera že ima na voljo dovolj dokazov, je skladna s sodno prakso, ki je navedena zgoraj v točki 115, in ji je treba pritrditi.

120    Zato se postavlja vprašanje, ali je bilo to dejansko res v primeru informacij, ki jih je zlasti v prošnji za prizanesljivost predložila tožeča stranka. Vendar tožeča stranka glede tega navaja samo napotitve na svoje izjave, kot so navedene v izpodbijani odločbi, ne da bi pojasnila, katere konkretne informacije ali dokaze je posredovala Komisiji in katerih ta prej ni imela na voljo.

121    Poleg tega je treba navesti, da od opomb izpodbijane odločbe, na katere se tožeča stranka sklicuje v svoji utemeljitvi, le tri napotujejo samo na izjave tožeče stranke. V drugih opombah, ki so bile navedene, so poleg njih omenjeni ali dokumenti, ki jih je Komisija pridobila ob pregledih, ali izjave družb Akzo Nobel in Evonik Degussa, ki sta jima bili, kot je razvidno zgoraj iz točke 39, prav zaradi njunega sodelovanja odobreni imuniteta in zmanjšanje globe. Te druge opombe torej potrjujejo tezo Komisije, da so se informacije, ki jih je zagotovila tožeča stranka, nanašale na dejstva, ki so bila že znana in dovolj podprta z dokazi.

122    Tri opombe, v katerih so omenjene samo izjave tožeče stranke, so 111, 118 in 617. Opomba 111 se nanaša na prošnjo za prizanesljivost zaradi utemeljitve navedbe v zadnjem stavku točke obrazložitve 56 izpodbijane odločbe, da so se med vsakim sestankom kartela udeleženci na splošno usklajevali o datumu in kraju naslednjega sestanka. Tudi če bi se Komisija s to informacijo seznanila samo zaradi tožeče stranke, očitno ne gre za element, ki bi bil objektivno koristen, ampak bolj za element drugotnega pomena.

123    Opomba 118 se nanaša na izjavo tožeče stranke z dne 18. februarja 2008 zaradi potrditve informacij iz pete alinee točke 57 obrazložitve izpodbijane odločbe o nalogah, ki so jih izvrševale osebe, ki so zastopale tožečo stranko na sestankih v zvezi s kalcijevim karbidom v prahu. Ker so se te informacije nanašale izključno na tožečo stranko, je razumljivo, da je v zvezi z njimi naveden dokument, ki ga je predložila tožeča stranka. Vsekakor naloge, ki so jih izvrševale osebe, ki so zastopale tožečo stranko na zadevnih sestankih, za Komisije niso bile preveč koristne, zlasti ker tožeča stranka ni izpodbijala niti ne izpodbija, da je sodelovala na teh sestankih oziroma, splošneje, pri tem delu kršitve.

124    Nazadnje, v opombi 617 je dopolnjena navedba iz točke 294 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je sporna kršitev spadala med najškodljivejše omejitve konkurence, s sklicevanjem na analogno navedbo, ki jo vsebuje odgovor tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tako se v tem primeru sklicevanje na pisanja tožeče stranke v upravnem postopku niti ne nanaša na dejstva ali dokaze, ampak na preprosto presojo teže kršitve. Jasno je, da tudi v tem primeru ne gre za objektivno koristen element.

125    Na podlagi tega navedbe tožeče stranke, da različna sklicevanja na njene izjave v izpodbijani odločbi potrjujejo njihovo koristnost za preiskavo Komisije, ni mogoče sprejeti.

126    Poudariti je treba tudi, da tožeča stranka ni izpodbijala navedbe iz točke 359 obrazložitve izpodbijane odločbe, da v prošnji za prizanesljivost ni omenila, da je bil s protikonkurenčnim ravnanjem zajet tudi kalcijev karbid v granulatih. V točkah od 92 do 112 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na sestanke v zvezi s kalcijevim karbidom v granulatih, so namreč samo tri napotitve na prošnjo za prizanesljivost (opombe 241, 249 in 276), od katerih ni bila nobena objektivno koristna za preiskavo Komisije v zvezi s tem delom kršitve. Natančneje, napotitev v opombi 249 se nanaša na nepomembno informacijo, in sicer na dejstvo, da je bila pred sestankom z dne 7. aprila 2004 prejšnji večer večerja, medtem ko se napotitvi v opombah 241 in 276 nanašata na dejstvo, da so nekateri udeleženci, med njimi tožeča stranka, dvakrat zavrnili predlog družbe Donau Chemie za razpravljanje o ceni kalcijevega karbida v granulatih (glej točki 95 in 108 obrazložitve izpodbijane odločbe).

127    Iz tega je razvidno, da tožeča stranka, čeprav ni izpodbijala sodelovanja pri delu kršitve v zvezi s kalcijevim karbidom v granulatih, v prošnji za prizanesljivost ni razkrila dejstev in dokazov, ki bi bili lahko koristni za preiskavo Komisije v zvezi s tem vidikom kršitve. To je dodatni dokaz, zaradi katerega prav tako ni mogoče priznati, da je bilo zatrjevano sodelovanje tožeče stranke objektivno koristno.

128    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da trditve tožeče stranke, da bi moralo biti njeno dejansko sodelovanje s Komisijo upoštevano kot olajševalna okoliščina, ni mogoče sprejeti.

129    Ker ni bila sprejeta nobena od trditev tožeče stranke, s katerimi je dokazovala, da bi morale biti zanjo ugotovljene olajševalne okoliščine, je treba ugotoviti, da tretji očitek tožeče stranke ni utemeljen in da ga je treba zavrniti.

–       Četrti očitek, ki se nanaša na zmanjšanje globe, odobreno družbi Almamet

130    Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je Komisija v izpodbijani odločbi družbi Almamet odobrila zmanjšanje zneska globe (glej točko 41 zgoraj) zaradi njene domnevne nezmožnosti plačila brez najmanjšega razumnega razloga, medtem ko je bila analogna prošnja tožeče stranke zavrnjena, kar izpodbija tudi z drugim tožbenim razlogom. Zmanjšanje, ki je bilo odobreno družbi Almamet, naj bi pomenilo hudo kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, zlasti ker naj bi bila družba Almamet ena od pobudnic kršitve.

131    Komisija je pred Splošnim sodiščem pojasnila, da je zmanjšanje zneska globe družbi Almamet temeljilo na točki 37 in ne na točki 35 Smernic. Tožeča stranka je odgovorila, da je po tem pojasnilu njen očitek, ki se nanaša na kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, še prepričljivejši. Iz pojasnil v točkah od 369 do 371 obrazložitve izpodbijane odločbe naj bi bilo razvidno, da je bila nevarnost stečaja družbe Almamet majhna in da stečaj, tudi če bi do njega prišlo, ne bi povzročil popolne izgube vrednosti sredstev tega podjetja. Tožeča stranka meni, da je dokazala, da je bil njen finančni položaj slabši od položaja družbe Almamet. Poleg tega naj bi bile značilnosti družbe Almamet, ki so bile v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe naštete kot obrazložitev zmanjšanja globe, ki ji je bilo odobreno, toliko primerljive z značilnostmi tožeče stranke, da bi ji Komisija, da ne bi očitno kršila načela enakega obravnavanja, morala odobriti enako zmanjšanje globe.

132    V uvodu je treba ugotoviti, da je iz besedila točk od 369 do 371 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija sklenila, da prošnji družbe Almamet, ki je temeljila na točki 35 Smernic, ni bilo mogoče ugoditi.

133    Vendar je Komisija v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bilo treba „ne glede na prejšnjo analizo“ upoštevati dejstvo, da je bila družba Almamet izredno majhen neodvisni trgovec, ki ni bil del nobene velike skupine družb. Družba Almamet naj bi trgovala z materiali visoke vrednosti in majhnimi dobički, njen „obseg proizvodov pa naj bi bil relativno majhen“. Komisija je dodala, da je bilo upoštevano tudi „dejstvo, da bi imela naložena globa relativno močan vpliv na finančno stanje tovrstne družbe“. Komisija je sklenila, da je ob upoštevanju teh „posebnih značilnosti“ družbe Almamet menila, da je bilo primerno globo znižati za 20 %, ker naj bi imela tako velika globa za družbo Almamet vsekakor dovolj velik odvračilni učinek. Komisija se je v opombi 685 sklicevala na točko 37 Smernic. V zadnjem stavku točke 372 obrazložitve izpodbijane odločbe je tudi opozorila, da ob upoštevanju prilagoditve globe, ki se jo naj naloži družbi Almamet, „sklep v točki 371 obrazložitve, da je malo verjetno, da bi naložitev globe nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja družbe Almamet, še vedno velja“.

134    Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da se tožeča stranka ne more sklicevati na kakršno koli različno obravnavanje v primerjavi z družbo Almamet pri preučevanju prošenj za zmanjšanje globe, ki sta temeljili na točki 35 Smernic, ker sta bili navedeni prošnji zavrnjeni. Komisija je, kot je pojasnila v odgovoru na tožbo, z odobritvijo 20‑odstotnega zmanjšanja družbi Almamet uporabila možnost, ki si jo je pridržala v točki 37 Smernic, da zaradi upoštevanja posebnosti dane zadeve v celoti ali delno odstopi od metodologije za določitev glob, določene v teh smernicah. Napotitev na navedeni člen 37 v opombi 685 potrjuje ta sklep, ki je potrjen tudi v točki 361 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da globa, ki naj se naloži družbi Almamet, znaša 3,8 milijona EUR „pred zmanjšanjem [v skladu s točko] 37“ Smernic.

135    Iz sodne prakse, omenjene zgoraj v točki 47, pa izhaja, da lahko Komisija od svojih Smernic odstopi le, če je različno obravnavanje več udeležencev kršitve na njeni podlagi skladno z načelom enakega obravnavanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso to načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Novartis Pharmaceuticals, C‑106/01, Recueil, str. I‑4403, točka 69 in navedena sodna praksa).

136    V teh okoliščinah je mogoče očitek tožeče stranke razumeti samo tako, da z njim trdi, da bi morala Komisija tudi v njenem primeru odstopiti od Smernic, da bi ji odobrila enako zmanjšanje globe kot družbi Almamet. S tem očitkom je mogoče uspeti le, če očitno različno obravnavanje med družbo Almamet, ki ji je bila globa zmanjšana za 20 %, in tožečo stranko, ki do tega zmanjšanja ni bila upravičena, ne bi bilo v skladu z načelom enakega obravnavanja. Iz v prejšnji točki navedene sodne prakse izhaja, da bi morali biti ti družbi, da bi bilo to res, v primerljivem položaju.

137    Kot je bilo navedeno zgoraj (točka 133), so v izpodbijani odločbi naštete nekatere „posebne značilnosti“ družbe Almamet za utemeljitev zmanjšanja globe, ki ji je bilo odobreno. Treba je namreč navesti, da je položaj podjetja s temi značilnostmi z vidika morebitnega zmanjšanja globe zunaj primerov, ki so natančno določeni v Smernicah, drugačen od položaja podjetja, ki nima teh značilnosti.

138    Prvič, opozoriti je treba, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 med drugim določa, da za vsako podjetje, udeleženo pri kršitvi člena 81 ES, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu. V skladu s sodno prakso je namen zgornje meje prometa preprečiti, da bi bile globe, ki jih naloži Komisija, nesorazmerne glede na pomembnost zadevnega podjetja (zgoraj v točki 45 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 119, in sodba Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 24).

139    Vendar ta zgornja meja ne zadostuje za preprečitev morebitne nesorazmernosti globe, naložene trgovcu, kot je družba Almamet, ki trguje z materiali večje vrednosti z manjšimi dobički. Zaradi visoke vrednosti zadevnih materialov je lahko namreč promet tega podjetja nesorazmerno visok v primerjavi z njegovimi dobički in sredstvi, ki bodo edino sredstvo za plačilo globe.

140    Drugič, ker je v skladu z metodologijo v Smernicah izhodišče za odmero globe delež vrednosti prodaje zadevnega podjetja na trgu, ki je bil zajet s kršitvijo (glej točko 21 zgoraj), je nevarnost naložitve nesorazmerne globe, ki je določena v pomembnem deležu celotnega prometa tega podjetja, veliko večja v primeru podjetja, kot je družba Almamet, z „relativno majhnim obsegom proizvodov“.

141    Tretjič, dejstvo, da je bila družba Almamet zelo majhno podjetje, ki ni del nobene velike skupine, je prav tako pomembno, ker bi moralo globo poravnati samo, saj nobena druga družba z njo ni bila solidarno odgovorna za plačilo te globe oziroma ji, splošneje, ni mogla pomagati pri tem plačilu.

142    Tožeča stranka ni izpodbijala dejstva, da je družba Almamet dejansko imela posebne značilnosti, ki so bile naštete v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe in s katerimi je bilo utemeljeno zmanjšanje globe, ki ji je bilo odobreno. Zaradi odgovora na ta očitek tožeče stranke je treba zato preizkusiti samo, ali je tudi sama imela te značilnosti.

143    Tožeča stranka zatrjuje, da je tako, vendar glede tega podaja ohlapno in splošno utemeljitev, ne da bi natančno primerjala svoj položaj s položajem družbe Almamet z vidika značilnosti, ki so bile za zadnjenavedeno družbo opisane v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega, kot pravilno ugotavlja Komisija, tožeča stranka sama priznava, da njen obseg proizvodov ni tako majhen kot tisti družbe Almamet. Dalje, čeprav trdi, da ima od prodaje svojih proizvodov zelo majhen dobiček, te trditve ni niti pojasnila niti podprla s kakršnim koli dokazom. Ugotoviti je treba tudi, da je tožeča stranka proizvajalec, ne pa trgovec kot družba Almamet, in da je bila v nasprotju z njo med dejanskim stanjem del skupine družb ter da ji je bila globa naložena skupno in solidarno z njeno matično družbo.

144    Poleg tega je Komisija tudi pravilno opozorila, da je celotni promet tožeče stranke v poslovnem letu pred sprejetjem izpodbijane odločbe znašal 205 milijonov EUR (točka 24 obrazložitve izpodbijane odločbe), medtem ko je promet družbe Almamet znašal med 45 in 50 milijoni EUR (točka 15 obrazložitve izpodbijane odločbe). Z drugimi besedami, med tema podjetjema je obstajala velika razlika v velikosti. Iz istih točk obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno tudi, da je družba Almamet s proizvodi, zajetimi s kršitvijo, realizirala okoli 50 % svojega celotnega prometa, tožeča stranka pa 10 %, torej občutno manj.

145    V nasprotju s tem, kar je trdila tožeča stranka v pisnem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča, občutno manjši promet družbe Almamet ni bil odločilno merilo, na podlagi katerega je Komisija odobrila zmanjšanje globe tej družbi. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 133, je ta odločitev utemeljena s sklicevanjem na nekatere posebne značilnosti družbe Almamet, ki jih tožeča stranka nima. Različen celotni promet in zato velikost teh dveh podjetij je dodaten element, na katerega se je Komisija sklicevala pred Splošnim sodiščem, da bi dokazala, da ti podjetji nista v enakem položaju. Poleg tega je treba dodati, da v nasprotju s tem, kar poskuša trditi tožeča stranka, iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da so finančne težave, s katerimi bi se soočala družba Almamet, imele odločilno vlogo pri odločitvi Komisije, da ji odobri zmanjšanje globe na podlagi točke 37 Smernic.

146    Komisija se je v pisanjih sklicevala tudi na letna poročila tožeče stranke za poslovni leti 2007 in 2008 in jih je na zahtevo Splošnega sodišča v okviru ukrepa procesnega vodstva predložila. Iz teh poročil je razvidno, da so leta 2007 kalcijev karbid in tehnični plini pomenili 30,63 % prodaje tožeče stranke in da so isti proizvodi pomenili 28,95 % njenega izvoza. Te informacije potrjujejo sklep, da je bil obseg proizvodov tožeče stranke občutno manj omejen kot obseg proizvodov družbe Almamet.

147    Nazadnje, v zvezi z navedbo tožeče stranke, da je bila družba Almamet ena od pobudnic sporne kršitve, zadošča opozorilo, da kot izhaja iz zgoraj navedenih točk od 76 do 79, Komisija take obteževalne okoliščine ni ugotovila za družbo Almamet niti za katerega drugega udeleženca pri kršitvi, pri čemer na podlagi ničesar v utemeljitvi tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, da je ta sklep napačen.

148    Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba četrti očitek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.

–       Peti očitek, ki se nanaša na to, da je globa izračunana v deležu od celotnega prometa naslovnikov izpodbijane odločbe

149    Tožeča stranka v utemeljitev petega očitka v okviru prvega tožbenega razloga v tožbi opozarja, prvič, na sodno prakso, v skladu s katero določitev ustrezne globe zaradi kršitve pravil o konkurenci ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi celotnega prometa zadevnega podjetja, tako da se sklicuje na zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji (točka 121), in drugič, na sodno prakso, v skladu s katero se Komisija pri določanju višine globe glede na težo in trajanje obravnavane kršitve, ko so globe naložene več podjetjem, vpletenim pri isti kršitvi, ni dolžna prepričati, da končne globe, ki jih izračuna, pri zadevnih podjetjih kažejo vse razlike med njimi glede njihovega celotnega prometa ali njihovega upoštevnega prometa, tako da se sklicuje na zgoraj v točki 47 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (točka 312). Sklicuje se tudi na točki 6 in 27 Smernic, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da odmera globe ne bi smela temeljiti na metodi avtomatičnega in aritmetičnega izračuna, ampak bi morala biti izvedena na podlagi splošne presoje ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin in vsekakor ob spoštovanju načela sorazmernosti.

150    Tožeča stranka meni, da v obravnavani zadevi globe, naložene udeležencem pri sporni kršitvi, izražajo upoštevni promet, ne pa drugih pomembnejših dejavnikov, kar je privedlo do „nepravičnega in absurdnega“ izida, da ji je bila naložena daleč največja globa v absolutni vrednosti in tudi na podlagi deleža celotnega prometa. Tožeča stranka se v utemeljitev teh navedb sklicuje na primerjalno tabelo zneskov glob, naloženih različnim udeležencem pri kršitvi. Trdi, da čeprav je Komisija očitno ravnala v skladu s Smernicami glede aritmetičnega izračuna globe, ki ji jo je naložila, in višji znesek te globe glede na globe, ki so bile naložene drugim udeležencem pri kršitvi, izraža dejstvo, da so zadevni proizvodi najpomembnejši del njene prodaje, je očitna kršitev načela sorazmernost neizpodbitna.

151    Tožeča stranka se glede tega sklicuje na dejstvo, da kot je razvidno iz tabele, ki jo je predložila, bi bila celo „zelo velika družba, kot je Akzo Nobel“, če prošnji za prizanesljivost ne bi bilo ugodeno, kaznovana z globo, ki bi bila absolutno nižja od njene in bi znašala samo 0,113 % njenega svetovnega prometa, in to čeprav je bila ena najaktivnejših članov kartela in je ponovila kršitev. Tožeča stranka dodaja, da so bili člani kartela, katerih celotni promet je močno presegal njenega, kaznovani z globami, ki samo simbolično vplivajo na njihove proračune, medtem ko bo morala sama zaradi naložene globe, če bo plačana, prenehati svoje dejavnosti.

152    Tožeča stranka v tem okviru tudi poudarja, da se določitev odstotka vrednosti prodaje, ki naj se upošteva v okviru uporabe točk 21 in 25 Smernic, na 17 % lahko zdi kot prizanesljivost Komisije, vendar da to za tožečo stranko ne velja, ker bi bil z določitvijo višjega odstotka zanjo prekoračen prag 10 % njenega celotnega prometa. Nasprotno, ta domnevna prizanesljivost naj bi samo poudarila nesorazmernost njej naložene globe glede na tisto, ki je bila naložena drugim udeležencem.

153    Dodaja, da „struktura in znesek naloženih glob“ Komisije v izpodbijani odločbi dajeta napačen vtis, da je podjetje, katerega udeležba pri kršitvi je bila najškodljivejša, da je bil njen promet največji in da je bila celo vodja skupine v kartelu in njegov najaktivnejši član. Sprašuje se, kakšna globa bi ji bila naložena, če bi bile vse te hipoteze resnične, ker je globa, ki ji je bila naložena, že zdaj zelo blizu praga 10 % njenega celotnega prometa.

154    Glede te utemeljitve tožeče stranke je treba navesti, da tožeča stranka dobavlja dva od treh proizvodov, zajetih s kršitvijo, in sicer kalcijev karbid v prahu in kalcijev karbid v granulatih. Kot je razvidno iz tabele v točki 288 obrazložitve izpodbijane odločbe, je vrednost prodaje tožeče stranke med zadnjim polnim letom njene udeležbe pri kršitvi za prvega od teh proizvodov znašala med 5 in 10 milijoni EUR in za drugega med 20 in 25 milijoni EUR. V zvezi s prvim proizvodom je bila vrednost prodaje tožeče stranke primerljiva z vrednostmi prodaj treh drugih udeležencev kartela, in sicer družb Donau Chemie, Evonik Degussa in Holding Slovenske elektrarne, d. o. o, in je bila manjša samo od vrednosti prodaj dveh drugih udeležencev. Glede drugega proizvoda je vrednost prodaje tožeče stranke močno presegala vrednosti prodaje drugih udeležencev pri kršitvi. Samo trije drugi udeleženci pri kršitvi dobavljajo ta proizvod, njihove vrednosti prodaje pa so znašale med 3 in 5 milijoni EUR za družbo Akzo Nobel in med 5 in 10 milijoni EUR za družbi Donau Chemie in Holding Slovenske elektrarne. Poleg tega sta bila za tožečo stranko, kot je razvidno iz tabele v točki 304 obrazložitve izpodbijane odločbe, za ta proizvoda uporabljena množitelja, določena na podlagi števila let sodelovanja pri kršitvi, ki sta bila najvišja od vseh, ki so bili uporabljeni za udeležence pri kršitvi, in sicer 2,5 za kalcijev karbid v prahu in 3 za kalcijev karbid v granulatih (glej točko 33 zgoraj).

155    Ob upoštevanju teh elementov, ki jih tožeča stranka nikakor ne izpodbija, ni presenetljivo, da ji je bila naložena največja globa v absolutni vrednosti med tistimi, ki so določene v izpodbijani odločbi. Navesti je treba tudi, da je bila druga največja globa, in sicer 13,3 milijona EUR, skupno in solidarno naložena družbam SKW Stahl-Metallurgie GmbH, SKW Stahl-Metallurgie AG in Arques Industries, ki je skupina podjetij, katerih vrednost prodaj za kalcijev karbid je bila najvišja med vsemi udeleženci pri kršitvi. Vendar ta skupina ni dobavljala kalcijevega karbida v granulatih, ampak magnezij v granulatih, za katerega je vrednost prodaje znašala med 5 in 10 milijoni EUR. Zanjo je bil za zadnjenavedeni proizvod uporabljen množitelj 1,5, ki je občutno manjši od množitelja, ki je bil uporabljen za tožečo stranko za njeno prodajo kalcijevega karbida v granulatih. Te razlike pojasnjujejo, zakaj je bila temu podjetju naložena drugačna globa kot tožeči stranki.

156    Družbi Akzo Nobel bi bila, če ji ne bi bila podeljena imuniteta pred globo zaradi njenega sodelovanja s Komisijo, kot je razvidno iz točke 308 obrazložitve izpodbijane odločbe, naložena globa v znesku 8,7 milijona EUR. Nižji znesek te globe v primerjavi z zneskom globe, ki je bila naložena tožeči stranki, je pojasnjen z dejstvom, da čeprav je bila vrednost prodaje kalcijevega karbida družbe Akzo Nobel, in sicer med 10 in 15 milijoni EUR, res višja od vrednosti prodaje za isti proizvod tožeče stranke, je bila nasprotno vrednost prodaje za kalcijev karbid v granulatih družbe Akzo Nobel občutno nižja od vrednosti prodaje za ta proizvod tožeče stranke (glej točko 154 zgoraj). Poleg tega je bila udeležba družbe Akzo Nobel pri kršitvi krajša od udeležbe tožeče stranke in za družbo Akzo Nobel je bil za vsak proizvod, ki ga je dobavljala, uporabljen le množitelj 2.

157    Ti preudarki omajajo tezo tožeče stranke, da je znesek globe, ki ji je bila naložena, nesorazmeren. Potrjujejo, da ji večja globa ni bila naložena slučajno, ampak je pojasnjena s tem, da je bila daleč največji dobavitelj enega od treh proizvodov, ki so bili zajeti s kršitvijo, in pomemben dobavitelj drugega od teh proizvodov in da je poleg tega njena udeležba pri kršitvi med vsemi udeleženci trajala najdalj. Z drugimi besedami, večja globa, ki je bila naložena tožeči stranki, je pojasnjena z relativno škodljivostjo njene udeležbe pri kršitvi, vključno s trajanjem, v primerjavi z drugimi udeleženci. Glede tega je treba ugotoviti, da so bili razen za matično družbo tožeče stranke, in sicer 1. garantovaná, enaki množitelji kot zanjo uporabljeni samo še za eno družbo, in sicer Donau Chemie. Vendar medtem ko sta bili vrednosti prodaje za kalcijev karbid v prahu te družbe in tožeče stranke primerljivi, je bila vrednost prodaje za kalcijev karbid v granulatih te družbe veliko manjša, in sicer med 5 in 10 milijoni EUR. Poleg tega je bilo družbi Donau Chemie odobreno 35‑odstotno zmanjšanje globe zaradi njenega sodelovanja s Komisijo (glej točko 346 obrazložitve izpodbijane odločbe), zaradi česar ji je bila namesto globe v znesku 7,7 milijona EUR naložena globa v znesku 5 milijonov EUR (glej točko 308 obrazložitve izpodbijane odločbe).

158    Na podlagi teh preudarkov je mogoče sklepati, da trditev tožeče stranke, da je znesek globe, ki ji je bila naložena, nesorazmeren, temelji samo na primerjavi zneskov glob, naloženih različnim udeležencem pri kršitvi, ki so izražene v odstotkih njihovih celotnih prometov. Vendar pa na podlagi ničesar v sodni praksi ni mogoče sklepati, da je mogoče opraviti tako primerjavo, kot jo izvedla tožeča stranka, za ugotovitev (ne)sorazmernost zneska naložene globe.

159    Prvič, sodna praksa, na katero se je sklicevala tožeča stranka in ki je navedena zgoraj v točki 149, jasno nasprotuje taki primerjavi.

160    Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne določa, da če so globe naložene več podjetjem, ki sodelujejo pri isti kršitvi, znesek globe, naložene malemu ali srednje velikemu podjetju, kot odstotek od prometa ne sme preseči zneska glob, naloženih večjim podjetjem. Iz te določbe je namreč razvidno, da je treba tako pri malih in srednje velikih podjetjih kot tudi pri večjih podjetjih pri določitvi globe upoštevati težo in trajanje kršitve. Če Komisija podjetjem, ki so udeležena pri isti kršitvi, naloži globe, ki so v primeru posameznega podjetja upravičene na podlagi teže in trajanja kršitve, ji ni mogoče očitati, da je za nekatere med njimi globa glede na promet višja kot za druga podjetja (sodbi Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2006 v zadevi Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, T‑303/02, ZOdl., str. II‑4567, točka 174, in z dne 28. aprila 2010 v združenih zadevah Gütermann in Zwicky proti Komisiji, T‑456/05 in T‑457/05, ZOdl., str. II‑1443, točka 280).

161    V zvezi s trditvijo tožeče stranke glede dejstva, da je bil znesek globe, ki ji je bila naložena, zelo blizu najvišjega mogočega praga 10 % njenega celotnega prometa (glej točki 152 in 153 zgoraj), je treba navesti, da ne razume narave tega praga. Znesek 10 % celotnega prometa udeleženca pri kršitvi pravil o konkurenci namreč v nasprotju s tem, kot je mogoče razmeti tožečo stranko, ne pomeni največje mogoče globe, ki se lahko naloži le v primerih najtežjih kršitev. Kot izhaja iz sodne prakse, gre bolj za prag za izravnavo, katerega edina mogoča posledica je, da se znesek globe, izračunan na podlagi meril teže in trajanja kršitve, zmanjša na najvišjo dovoljeno raven. Njegova uporaba pomeni, da zadevno podjetje ne plača celotne globe, ki bi jo bilo načeloma dolžno plačati na podlagi presoje, oprte na omenjena merila (zgoraj v točki 47 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 283).

162    Sodišče je tako odločilo, da ta meja Komisiji ne prepoveduje, da se zaradi izračuna globe sklicuje na vmesni znesek, ki presega to mejo. Prav tako ne nasprotuje temu, da se vmesno izračunavanje, ki upošteva težo in trajanje kršitve, opravi pri znesku, ki presega to omejitev. Če se izkaže, da je treba končni znesek globe zmanjšati za znesek, ki presega omenjeno zgornjo mejo, je dejstvo, da se določeni dejavniki, kot sta teža in trajanje kršitev, dejansko ne pokažejo v znesku naložene globe, samo posledica uporabe te zgornje meje pri končnem znesku (zgoraj v točki 47 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 278 in 279).

163    Zato samo dejstvo, da je naložena globa zelo blizu 10 % njenega celotnega prometa, medtem ko je ta odstotek za druge udeležence kartela nižji, ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja ali načela sorazmernosti. Ta posledica je namreč neločljivo povezana z razlago zgornje meje 10 % kot preprostega praga za izravnavo, ki se uporabi po morebitnem zmanjšanju zneska globe zaradi olajševalnih okoliščin ali načela sorazmernosti (sodba Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v zadevi Putters International proti Komisiji, T‑211/08, ZOdl., str. II‑3729, točka 74).

164    Iz istega razloga samo dejstvo, da zaradi uporabe tega praga tožeči stranki tudi v primeru še težje kršitve ne bi bila naložena bistveno višja globa, ne dokazuje, da je znesek globe, ki ji je bila naložena v izpodbijani odločbi, nesorazmeren. Vsekakor je treba na splošno navesti, da presoja (ne)sorazmernosti globe, naložene podjetju zaradi kršitve pravil o konkurenci, ne more biti opravljena na podlagi primerjave med dejansko naloženo globo in globo, ki bi morala biti naložena za hipotetično še težjo kršitev, ker se od podjetij pričakuje, da spoštujejo pravila o konkurenci, ne pa jih kršijo. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka v utemeljitev svoje teze, da bi bila kršitev, ki jo je storila, lahko težja, ponavlja navedbe, ki jih je, kot je razvidno iz zgoraj navedenih točk od 86 do 89 in od 97 do 106, treba zavrniti kot neutemeljene.

165    Zato s petim očitkom ni mogoče uspeti.

–       Šesti očitek, podan na obravnavi, ki se nanaša na vrednost prodaje, ki naj se upošteva za izračun osnovnega zneska globe

166    Tožeča stranka je na obravnavi med drugim trdila, da je bila obravnavana diskriminatorno zato, ker je Komisija pri izračunu vrednosti prodaje družbe Almamet, ki se je upoštevala za odmero osnovnega zneska globe, ki ji jo je bilo treba naložiti, odštela vrednost kalcijevega karbida, ki ga je ta družba kupila pri tožeči stranki in nato prodala njenim kupcem. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba enako odštetje uporabiti za vrednost njene prodaje, zaradi česar bi se znesek globe, ki ji je bila naložena, občutno zmanjšal.

167    Komisija je, kot je že bilo navedeno (glej točko 42 zgoraj), trdila, da je ta očitek nedopusten, ker je bil prvič podan na obravnavi in ne izhaja iz okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Tožeča stranka je na poziv, naj predstavi svoja stališča o tem, navedla, da je bil v prejšnji točki povzeti očitek naveden že v točki 17 tožbe. Vse te izjave so bile vnesene v zapisnik obravnave.

168    Opozoriti je treba, da iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika izhaja, da mora tožba vsebovati predmet spora in povzetek navajanih tožbenih razlogov ter da navajanje novih tožbenih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je tožbeni razlog, ki pomeni neposredno ali implicitno dopolnitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, in ki je z njim v tesni zvezi, treba razglasiti za dopusten (sodbi Splošnega sodišča z dne 20. septembra 1990 v zadevi Hanning proti Parlamentu, T‑37/89, Recueil, str. II‑463, točka 38, in z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II‑2849, točka 85). Enako velja za očitke, navedene v utemeljitev tožbenih razlogov (sodba Splošnega sodišča z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T‑231/99, Recueil, str. II‑2085, točka 156, in zgoraj navedena sodba Mote proti Parlamentu, točka 85).

169    V obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti in tožeča stranka tudi ne navaja, da šesti očitek temelji na pravnih in dejanskih okoliščinah, ki so se pojavile med postopkom. Ta očitek se namreč nanaša na način, na katerega je Komisija izračunala osnovni znesek globe, ki jo je naložila družbi Almamet. Elementi tega izračuna so jasno opisani v točki 288, druga alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe in so bili zato tožeči stranki znani ob vložitvi tožbe.

170    V teh okoliščinah je treba zaradi ugotovitve, ali je šesti očitek dopusten, preveriti, ali kot trdi tožeča stranka, je bil ta očitek naveden že v tožbi.

171    Vendar to ne drži. Točka 17 tožbe, ki jo navaja tožeča stranka v tem okviru, ni upoštevna. Ta točka se začenja z izjavo, da „to, kako je Komisija izračunala vrednosti prodaje, odmerila osnovni znesek globe glede na odstotek vrednosti prodaje in uporabila množitelj na podlagi števila let, načeloma tu ni prerekano“. Ta točka se nadaljuje s predstavitvijo navedbe tožeče stranke, ki je povzeta zgoraj v točki 152. Ta navedba ni nikakor povezana s šestim očitkom, kot je bil podan na obravnavi.

172    Poleg tega se samo četrti očitek, preučen in zavrnjen zgoraj v točkah od 130 do 148, nanaša na diskriminacijo v škodo tožeče stranke v primerjavi z obravnavanjem družbe Almamet. Vendar se navedeni očitek nanaša na popolnoma drugo vprašanje in ne na izračun osnovnega zneska globe. Četrti očitek se namreč nanaša na zmanjšanje globe, ki je bilo odobreno družbi Almamet na podlagi točke 37 Smernic, pri čemer šestega očitka ni mogoče obravnavati, kot da je samo njegova dopolnitev. Poleg tega je trditev tožeče stranke, kot je navedena v tožbi in ponovljena v prejšnji točki, mogoče razumeti samo tako, da tožeča stranka v tožbi ni nameravala navesti očitka v zvezi z osnovnim zneskom globe in njegovo odmero glede na vrednost prodaje, ki je bila realizirana v povezavi s kršitvijo.

173    Na tej podlagi je treba šesti očitek razglasiti za nedopusten. Vsi očitki, ki so bili navedeni v okviru prvega tožbenega razloga, so bili zavrnjeni, zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: bistvene kršitve postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitna napaka pri presoji, ker Komisija ni upoštevala nezmožnosti plačila tožeče stranke

 Smernice

174    V točki 35 Smernic o načinu določanja glob je določeno:

„V izjemnih primerih lahko Komisija na zahtevo podjetja v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah upošteva njegovo nezmožnost plačila. Na podlagi tega pa ne bo odobrila nobenega zmanjšanja globe samo zaradi ugotovitve, da je podjetje v neugodnem ali slabem finančnem stanju. Zmanjšanje se lahko odobri samo na podlagi objektivnih dokazov, da bi naložitev globe pod pogoji, določenimi v teh smernicah, nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost.“

 Izpodbijana odločba

175    Tožeča stranka je pri Komisiji vložila prošnjo, naj se pri odmeri globe upošteva njena nezmožnost plačila, ki je bila zavrnjena iz razlogov, navedenih točki 377 obrazložitve izpodbijane odločbe. V tej točki obrazložitve je določeno:

„Po preučitvi podatkov, ki jih je predložila NCHZ [(Novácke chemické závody)], Komisija ugotavlja, da iz teh podatkov ni razvidno, da bi globa, naložena v tej odločbi, nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja NCHZ in povzročila, da bi njena sredstva izgubila vso vrednost. Zato se prošnja NCHZ v zvezi z nezmožnostjo plačila zavrne.“

 Presoja Splošnega sodišča

176    Tožeča stranka to zavrnitev izpodbija tako, da najprej podaja nekatere splošne navedbe glede namena in razlage točke 35 Smernic. V nadaljevanju predstavi svoj gospodarski položaj pred naložitvijo globe in trdi, da je že nekaj časa „na robu stečaja“. Leto 2004 naj bi bilo glede tega posebej kritično, ker jo je več upnikov obravnavalo, kot da je v položaju ustavitve plačil. Kljub nadaljevanju tega kritičnega stanja sta novi delničar, ki je k družbi pristopil leta 2008, in novo vodstvo sprejela ukrepe za stabilizacijo proizvodnje in izboljšanje učinkovitosti vodstva. To naj bi pri poslovnih partnerjih tožeče stranke izposlovalo nekatere pogoje, da bi ta lahko preživela zahtevno obdobje, v katerem se je znašla, se obnovila in izboljšala položaj na trgu. Tožeča stranka poudarja, da njene finančne težave niso povezane z njeno konkurenčnostjo na trgu kalcijevega karbida, na katerem je spoštovan konkurent, ampak z bremeni, ki jih je pustilo prejšnje vodstvo v zvezi z onesnaževanjem okolja in slabimi odločitvami o strateških naložbah.

177    Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da je svoj težki finančni položaj opisala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. oktobra 2008, ki mu je tudi priložila strokovno poročilo. V tem poročilu naj bi bilo na podlagi analize, med drugim, njenih finančnih računov ugotovljeno, da je njen gospodarski in finančni položaj slab in da ne bi mogla preživeti kot aktivno podjetje, če ne bodo izpolnjeni trije pogoji, ki so povečanje njenega kapitala za vsaj 400 milijonov slovaških kron (SKK), ugoden izid postopka med njo in slovaškim državnim subjektom in to, da Komisija ne naloži globe za sporno kršitev. Če ti pogoji ne bi bili izpolnjeni, naj bi se po mnenju strokovnjaka že tako slab položaj tožeče stranke močno poslabšal in dokaj hitro bi lahko sledil stečaj.

178    Tožeča stranka v nadaljevanju analizira upoštevne določbe slovaške zakonodaje na področju stečaja. Poleg tega opisuje poslabšanje svojega finančnega stanja po sprejetju izpodbijane odločbe zaradi „živčnosti“ svojih upnikov in neodobritve kreditov s strani bank in drugih finančnih ustanov. Iz te analize naj bi bilo razvidno, da bo morala po tem, ko bo globa obračunana v njenih knjigah in postala izterljiva, vložiti predlog za začetek stečajnega postopka.

179    Ta predlog je bil dejansko vložen po vložitvi tožbe (glej točko 6 zgoraj) in stranki se ne strinjata glede vprašanja, ali je bila naložitev globe razlog za stečaj tožeče stranke. Komisija tej tezi nasprotuje tako, da med drugim ugotavlja, da je bil predlog za začetek stečajnega postopka vložen, preden bi globa postala izterljiva. Tožeči stranki očita tudi, da ni zaprosila za obročno plačilo globe ali poskušala pridobiti bančne garancije. Tožeča stranka na te navedbe v repliki odgovarja s trditvijo, da so zaradi „živčnosti“ ter izgube zaupanja njenih upnikov in dobaviteljev po naložitvi globe člani njenega vodstva v skladu z veljavno slovaško zakonodajo morali vložiti predlog za začetek stečajnega postopka. Poleg tega navaja, da prošnji za obročno plačilo verjetno ne bi bilo ugodeno in da tudi – tudi če bi bilo – ta ugodnost ne bi mogla preprečiti njenega stečaja. Dodaja, da ni mogla pridobiti bančne garancije.

180    Tožeča stranka trdi tudi, da bodo posledice njenega stečaja škodljive za družbo in regijo, kar je treba upoštevati v skladu s točko 35 Smernic. Glede tega navaja, da je ena največjih zaposlovalk na Slovaškem in da je strateško pomembna za gospodarsko življenje slovaške regije ob zgornji Nitri, v kateri so njeni proizvodni obrati. Njihovo morebitno zaprtje naj ne bi povzročilo samo odpustitve njenih 2000 zaposlenih, ampak tudi zaprtje ali občutno zmanjšanje aktivnosti več drugih podjetij v isti regiji, zlasti njenih dobaviteljev.

181    Te navedbe tožeče stranke podpira Slovaška republika, ki se je v intervencijski vlogi v celoti posvetila predstavitvi negativnih učinkov morebitnega prenehanja dejavnosti tožeče stranke na socialni položaj v okrožju Prievidza, ki je del regije ob zgornji Nitri in v katerem so obrati tožeče stranke. Zaradi uresničitve te možnosti naj bi se povečala brezposelnost, neposredno zaradi odpustitve delavcev tožeče stranke in posredno zaradi „verižne reakcije“, zaradi katere bi bila ogrožena delovna mesta pri dobaviteljih tožeče stranke. Slovaška republika poudarja, da veliko teh brezposelnih ne bo imelo realnih možnosti za novo zaposlitev. Na obravnavi je Slovaška republika predložila nove dokumente o posodobitvi informacij, ki jih je navedla v intervencijski vlogi.

182    Tožeča stranka je prepričana, da je z zgoraj povzetimi trditvami dokazala, da so bili v njenem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo točke 35 Smernic. Zato Komisiji očita „bistvene kršitve postopka“, ker niti med postopkom niti v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zakaj na podlagi dokazov za utemeljitev njene prošnje za uporabo točke 35 Smernic ni bilo ugotovljeno, da bi globa nepopravljivo ogrozila njeno gospodarsko sposobnost preživetja in povzročila, da bi njena sredstva izgubila vso svojo vrednost. Meni, da ni mogoče šteti, da glede tega zadostuje kratka izjava v točki 377 obrazložitve izpodbijane odločbe.

183    Tožeča stranka meni tudi, da Komisija ni primerno preučila dokazov, ki jih je predložila v utemeljitev svoje prošnje za uporabo točke 35 Smernic, in da je bila vsekakor pri presoji Komisije storjena očitna napaka, ker ta ni menila, da je njen stečaj neizogiben, in ni uporabila navedene točke Smernic. Tožeča stranka poleg tega Splošnemu sodišču predlaga, naj v okviru neomejene pristojnosti samo preuči zadevne dokaze, če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca, da bi ugotovilo, v kolikšni meri bi globa, ki je bila naložena tožeči stranki, povzročila stečaj in zaprtje podjetja, pri čemer se ta ukrep, če je potrebno, lahko dopolni z zaslišanjem strokovnjaka za slovaško pravo, zlasti za zakon o stečaju.

184    Poudariti je treba tudi – kot sta navedli Slovaška republika in tožeča stranka – da bi se lahko za zadnjo uporabil zákon o niektorých opatreniach týkajúcich sa strategických spoločností a o zmene a doplnení niektorých zákonov (zakon o nekaterih ukrepih za strateško pomembna podjetja), št. 493/2009 Z.z., z dne 5. novembra 2009. V tem zakonu je določeno, da ima stečajni upravitelj „strateško pomembnega“ podjetja zakonsko dolžnost, da ohrani njegovo aktivnost, in slovaška država lahko uporabi predkupno pravico za sredstva takega podjetja. Tožeča stranka je bila kot podjetje strateškega pomena v smislu tega zakona opredeljena z odločbo pristojnega slovaškega organa z dne 2. decembra 2009. Po mnenju Slovaške republike bi tožeča stranka tako po začetku stečajnega postopka lahko še naprej opravljala svojo dejavnost in bi se bilo mogoče izogniti kolektivnemu odpuščanju njenih delavcev. Vendar je mogoče ugotoviti, da takega poteka ob sprejetju izpodbijane odločbe ni bilo mogoče predvideti in da je zaradi njega izvedensko mnenje, ki ga je predlagala tožeča stranka, brezpredmetno, ker se je stečajni postopek že začel. Zato ga za preučitev tega tožbenega razloga ni mogoče upoštevati.

185    Pred preučitvijo očitkov, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev drugega tožbenega razloga, je treba preučiti namen in razlago točke 35 Smernic.

186    Večkrat je bilo razsojeno, da Komisija pri določanju globe načeloma ni bila dolžna upoštevati slabega finančnega stanja podjetja, saj bi se s priznanjem take obveznosti zagotavljala neupravičena konkurenčna prednost podjetjem, ki so najmanj prilagojena tržnim pogojem (zgoraj v točki 47 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 327; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T‑213/00, Recueil, str. II‑913, točka 351, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 370).

187    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da dejstvo, da ukrep, ki ga sprejme neka institucija Unije, povzroči stečaj ali likvidacijo določenega podjetja, v pravu Unije ni prepovedano. Namreč, čeprav lahko likvidacija podjetja v njegovi obstoječi pravni obliki škodi finančnim interesom lastnikov, delničarjev ali imetnikov deležev, pa ne pomeni, da osebni, opredmeteni in neopredmeteni elementi, ki sestavljajo podjetje, tudi sami izgubijo svojo vrednost (zgoraj v točki 43 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 372, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Heubach proti Komisiji, T‑64/02, ZOdl., str. II‑5137, točka 163, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi BST proti Komisiji, T‑452/05, ZOdl., str. II‑1373, točka 96).

188    Ni mogoče priznati, da si je Komisija s točko 35 Smernic naložila kakršno koli obveznost, ki bi bila v nasprotju s to sodno prakso. To potrjuje dejstvo, da v tej točki ni naveden stečaj podjetja, ampak se nanaša na položaj, ki je nastal v „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah“, v katerem bi naložitev globe „nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost“.

189    Zato samo dejstvo, da naložitev globe zaradi kršitve pravil o konkurenci lahko povzroči stečaj zadevnega podjetja, ne zadošča za uporabo točke 35 Smernic. Iz zgoraj v točki 187 navedene sodne prakse namreč izhaja, da čeprav stečaj podjetja škodi finančnim interesom zadevnih lastnikov ali delničarjev, ne pomeni nujno prenehanja zadevnega podjetja. To lahko obstaja še naprej, ali kot pravna oseba, ki je odgovorna za upravljanje podjetja v primeru rekapitalizacije družbe, za katero se je začel stečajni postopek, ali kot drug subjekt, ki v primeru popolnega prevzema sredstev in torej podjetja opravlja gospodarsko dejavnost tega subjekta. Tak celotni prevzem je lahko posledica prostovoljnega nakupa ali prisilne prodaje sredstev družbe v stečaju z nadaljevanjem njene dejavnosti.

190    Posledično je treba točko 35 Smernic, zlasti glede omembe izgube vse vrednosti sredstev zadevnega podjetja, razumeti, kot da se nanaša na položaj, v katerem bi bil prevzem podjetja ali vsaj njegovih sredstev, ki je naveden v prejšnji točki, malo verjeten ali celo nemogoč. V takem primeru bi se sredstva podjetja v stečaju prodajala posamično in bi bilo verjetno, da se za mnoga od njih ne bi našel kupec ali da bi bila v najboljšem primeru prodana po zelo nizki ceni, zaradi česar bi bilo mogoče govoriti – tako kot je navedeno v točki 35 Smernic – o popolni izgubi njihove vrednosti.

191    Pojasnila, ki jih je Komisija sama navedla na obravnavi, potrjujejo ta sklep. Komisija je namreč navedla, da pogoja iz točke 35 Smernic, da mora obstajati nevarnost popolne izgube vrednosti sredstev zadevnega podjetja, ni uporabila dobesedno, ampak da je poskušala ugotoviti, ali se bodo ta sredstva še naprej uporabljala v proizvodnji. Te izjave so bile vnesene v zapisnik obravnave. Iz njih je razvidno, da je Komisijina razlaga točke 35 Smernic v bistvu enaka razlagi, predstavljeni v prejšnji točki.

192    Poleg tega je treba opozoriti, da je za uporabo te točke v skladu z njenim besedilom potreben tudi obstoj „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin“. V skladu s sodno prakso take okoliščine pomenijo posledice plačila, zlasti ker bi vodile do povečane brezposelnosti ali poslabšanja gospodarskih sektorjev, povezanih z zadevnim podjetjem (sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točka 106).

193    Če so pogoji iz prejšnjih treh točk izpolnjeni, je mogoče utemeljeno trditi, da je naložitev globe, ki bi lahko povzročila prenehanje zadevnega podjetja, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki ga mora Komisija spoštovati vedno, ko se odloči, da bo naložila globo na podlagi konkurenčnega prava (glej točko 44 zgoraj).

194    Utemeljitev tožeče stranke v okviru drugega tožbenega razloga je treba preučiti ob upoštevanju teh splošnih preudarkov.

195    Glede tega je treba v uvodu ugotoviti, da tožeča stranka s to utemeljitvijo podaja očitek glede postopka, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve (glej točko 182 zgoraj), in vsebinska očitka, ki sta napačna ugotovitev dejanskega stanja in očitna napaka pri presoji Komisije (glej točko 183 zgoraj). Tožeča stranka poleg tega Splošnemu sodišču predlaga, naj izvrši neomejeno pristojnost na področju globe tako, da globo, ki ji je bila naložena, odpravi ali zmanjša.

196    Ugotoviti je treba, da prošnja tožeče stranke, naj se zanjo uporabi točka 35 Smernic, kot tudi njena utemeljitev pred Splošnim sodiščem, s katero izpodbija zavrnitev te prošnje, temeljita na napačnem dojemanju pogojev za uporabo navedene točke.

197    Ni sporno, da se je tožeča stranka ob vložitvi prošnje za upoštevanje njene domnevne nezmožnosti plačila zavedala, da mora dokazati obstoj „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin“ v smislu zgoraj navedene sodne prakse (glej točko 192), in je temu vprašanju posvetila del njenega dopisa z dne 27. marca 2009, ki vsebuje to prošnjo. Tožeča stranka v njem v bistvu navaja iste trditve, kot jih navaja pred Splošnim sodiščem skupaj s Slovaško republiko (glej točki 180 in 181 zgoraj). S to utemeljitvijo, ki jo sicer Komisija v ničemer ne izpodbija, je pravno zadostno dokazan obstoj posebnih okoliščin, ki so zahtevane v točki 35 Smernic, tako da je ta pogoj za uporabo te točke treba šteti za izpolnjen.

198    Vendar pa je tožeča stranka ob vložitvi prošnje za upoštevanje njene domnevne nezmožnosti plačila izhajala iz napačne predpostavke, da glede tega zadošča dokazati, da bi naložitev globe povzročila njen stečaj. Tako je v strokovnem poročilu, ki ga je tožeča stranka priložila obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in je bilo navedeno zgoraj v točki 177, obravnavano „nadaljevanje gospodarskega obstoja družbe NCHZ“.

199    V zvezi s tem je treba opozoriti, da tožeča stranka nekoliko izkrivlja besedilo tega poročila, ko trdi, da bi morali biti izpolnjeni trije pogoji, da bi lahko „preživela kot aktivno podjetje“. Iz besedila poročila je jasno razvidno, da se ti pogoji nanašajo na nadaljevanje gospodarska obstoja tožeče stranke kot gospodarske družbe. V nadaljevanju poročila je navedeno, da če ti pogoji ne bodo izpolnjeni, „lahko pričakujemo znatno poglobitev slabega stanja družbe, ki bo kmalu privedlo do stečaja“. Vendar pa poročilo ne obravnava posledic morebitnega stečaja za nadaljevanje delovanja podjetja tožeče stranke niti se ne opredeljuje glede možnosti prenosa, prostovoljnega ali ne, vseh sredstev na drugo družbo z nadaljevanjem njene dejavnosti.

200    Tožeča stranka tega vprašanja ni omenila niti v dopisu z dne 27. marca 2009, ki je naveden zgoraj v točki 197 in v katerem je poleg sklicevanja na posebne socialne in ekonomske okoliščine zadeve samo navedla nove podatke, da bi dokazala svoje „kritično finančno stanje“. To vprašanje ni obravnavano niti v tožbi. Tožeča stranka je šele v repliki podala posebno utemeljitev v odgovor na navedbo Komisije, da s predloženimi dokazi med drugim ni bilo dokazano, da bi njena sredstva izgubila vso vrednost.

201    Vendar kot je že bilo navedeno (glej točki 189 in 190 zgoraj), za uporabo točke 35 Smernic ne zadošča dokazati, da bi se za zadevno podjetje v primeru naložitve globe začel stečajni postopek. V skladu z besedilom je potreben obstoj „objektivnih dokazov, da bi naložitev globe […] nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost“, kar ni samodejna posledica stečaja družbe, pod katero deluje zadevno podjetje. Tožeča stranka bi zato uporabo te točke Smernic lahko dosegla le, če bi predložila objektivne dokaze za uresničitev te možnosti, kar je bistveni pogoj za uporabo te točke.

202    To napačno dojemanje pogojev za uporabo točke 35 Smernic s strani tožeče stranke je treba upoštevati pri presoji očitkov, ki jih navaja v okviru tega tožbenega razloga.

203    Glede tega je v zvezi z zatrjevano kršitvijo obveznosti obrazložitve s strani Komisije treba opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati utemeljitev institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo za obrazložitev je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki ga imajo lahko naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva, da prejmejo pojasnila. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2005 v zadevi Brouwerij Haacht proti Komisiji, T‑48/02, ZOdl., str. II‑5259, točka 45 in navedena sodna praksa).

204    Natančneje glede obsega obveznosti obrazložitve v zvezi z izračunom zneska globe, naložene zaradi kršitve pravil o konkurenci, prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je stroga obličnost, ki jo predstavlja ta obveznost obrazložitve, izpolnjena, če Komisija v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je ocenila težo in trajanje kršitve, in elemente presoje, ki jih je upoštevala pri tem na podlagi okvirnih pravil iz svojih smernic (glej zgoraj v točki 203 navedeno sodbo Brouwerij Haacht proti Komisiji, točka 46 in navedena sodna praksa).

205    Ob upoštevanju te sodne prakse je treba ugotoviti, da je obrazložitev, na podlagi katere je Komisija v izpodbijani odločbi zavrnila prošnjo tožeče stranke, ki je bila utemeljena s točko 35 Smernic, dokaj kratka in vsebuje preprosto navedbo, da informacije, ki jih je ta predložila, ne dokazujejo, da bi naložena globa nepopravljivo ogrozila njeno gospodarsko sposobnost preživetja in povzročila, da bi njena sredstva izgubila vso svojo vrednost.

206    Če kot napačno meni tožeča stranka, bi verjetnost, da bi se zanjo po naložitvi globe začel stečajni postopek, zadoščala za dokaz, da je pogoj za uporabo točke 35 Smernic, ki se nanaša na ogroženost njene sposobnosti gospodarskega preživetja in izgubo vse vrednosti njenih sredstev, izpolnjen, bi bilo nesporno mogoče ugotoviti, da je točka 377 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je zavrnjena prošnja tožeče stranke za uporabo te točke Smernic, pomanjkljivo obrazložena.

207    Iz sodne prakse namreč izhaja, da se lahko v okviru sprejetja odločitve, za katero je med drugim značilna izmenjava mnenj med avtorjem odločitve in zadevno stranko, v nekaterih okoliščinah poostrijo zahteve po obrazložitvi (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. aprila 2000 v zadevi Kuijer proti Svetu, T‑188/98, Recueil, str. II‑1959, točki 44 in 45, in z dne 3. decembra 2003 v zadevi Audi proti UUNT (TDI), T‑16/02, Recueil, str. II‑5167, točka 89). Tožeča stranka je predložila podrobne informacije, tudi strokovno poročilo, ki kažejo, da bi bila po njenem mnenju v primeru naložitve globe začetek stečajnega postopka zanjo zelo verjeten ali celo neizogiben, in če je Komisija nameravala ugotoviti nasprotno, bi morala vsaj kratko povzeti elemente in presoje, ki potrjujejo njen sklep.

208    To še posebej velja zato, ker Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da je skrbno preučila finančno stanje tožeče stranke, zlasti tako, da je izvedla analizo na podlagi modela „Altman Z‑score“, in da je na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, izračunala pokazatelj verjetnosti stečaja, ki je določen s tem modelom. Vrednost tega pokazatelja je bila za tožečo stranko nižja od mejne vrednosti, ki kaže veliko verjetnost stečaja. Iz tega se je med strankama razvila razprava glede pravilnosti izračuna tega pokazatelja, ki je bil izračunan tudi v strokovnem poročilu tožeče stranke, vendar po mnenju Komisije napačno, in splošneje glede tega, kako je ta presodila strokovno poročilo, ki ga je tožeča stranka predložila med upravnim postopkom. V tem okviru je tožeča stranka tudi predložila novo strokovno poročilo o svojem finančnem stanju.

209    Vendar zgoraj v točki 206 navedena predpostavka tožeče stranke ni pravilna. Kot je bilo že navedeno (glej točko 201 zgoraj), za uporabo točke 35 Smernic tožeča stranka ne more samo trditi, da bi se zaradi naložitve globe zanjo začel stečajni postopek, ampak mora tudi pojasniti in dokazati, kako bi to ogrozilo njeno gospodarsko sposobnost preživetja kot podjetja in povzročilo, da bi njena sredstva izgubila vso svojo vrednost.

210    To zadnje vprašanje pa v prošnji tožeče stranke za uporabo navedene točke Smernic (glej točke od 198 do 200 zgoraj) ni bilo izrecno obravnavano. Tako o tem vprašanju ni potekala nobena izmenjava med tožečo stranko in Komisijo, zaradi česar sodne prakse, navedene zgoraj v točki 207, ni mogoče uporabiti. V teh okoliščinah je Komisija, ne da bi kršila obveznost obrazložitve, lahko navedla samo ugotovitev, ki je vsebovana v točki 377 obrazložitve izpodbijane odločbe, da bistveni pogoj za uporabo točke 35 Smernic, ki se nanaša na ogrozitev preživetja zadevnega podjetja in izgubo vse vrednosti njegovih sredstev, ni bil izpolnjen. Zato je treba očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve zavrniti.

211    Vsekakor iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah od 49 do 51, izhaja, da mora Splošno sodišče v obravnavani zadevi opraviti ne le nadzor zakonitosti izpodbijane odločbe glede postopka in vsebine, ampak tudi izvrševati neomejeno pristojnost, kar pomeni, da s svojo presojo nadomesti presojo Komisije.

212    Izvrševanje neomejene pristojnosti sodišča Unije lahko upraviči pridobivanje in upoštevanje dodatnih podatkov, ki jih v odločbi v skladu z obveznostjo obrazložitve ni treba navesti (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji, C‑248/98 P, Recueil, str. I‑9641, točka 40; zgoraj v točki 49 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 55, in zgoraj v točki 96 navedena sodba Cheil Jedang proti Komisiji, točka 215). S tem, da če je potrebno, upošteva tudi te dodatne elemente, ki v odločbi Komisije niso navedeni, lahko sodišče Unije v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti zlasti sklene, da je naložena globa ustrezna (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točki 71 in 72), in to tudi, če je odločba Komisije pomanjkljivo obrazložena (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 190).

213    V obravnavani zadevi tožeča stranka glede vsebine izpodbija presojo Komisije, na podlagi katere je ta zavrnila prošnjo za upoštevanje njene plačilne nezmožnosti. Glede tega ne zatrjuje samo napačne ugotovitve dejanskega stanja ali očitne napake pri presoji, ampak Splošnemu sodišču tudi predlaga, naj izvrši neomejeno pristojnost. Komisija v odgovoru na tožbo Splošnemu sodišču predlaga, naj če bo menilo, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, z izvrševanjem neomejene pristojnosti globo ohrani.

214    V teh okoliščinah je treba, preden se izpodbijano odločbo ob predpostavki, da je glede zavrnitve zgoraj navedene prošnje tožeče stranke pomanjkljivo obrazložena, zaradi tega, če je potrebno, razglasi za nično, preučiti utemeljitev tožeče stranke, ki zavrnitev te prošnje izpodbija po vsebini, tako da se ugotovi, ali so bile pri tej zavrnitvi storjene vsebinske napake, ki jih zatrjuje tožeča stranka, in tudi to, ali je treba v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti, ki jo ima na tem področju Splošno sodišče, globo v skladu s predlogom tožeče stranke odpraviti ali zmanjšati oziroma jo, kot predlaga Komisija, ohraniti.

215    Glede tega je treba navesti, prvič, da v strokovnem poročilu, ki ga je tožeča stranka priložila odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in v dopisu z dne 27. marca 2009 ne samo, da ni izrecno obravnavano vprašanje preživetja podjetja tožeče stranke in morebitne izgube vse vrednosti njenih sredstev zaradi naložitve globe (glej točki 199 in 200 zgoraj), ampak tudi ne vsebujeta nobenega elementa, ki bi potrjeval uresničitev te možnosti.

216    Drugič, trditve tožeče stranke v tožbi prav tako ne potrjujejo uresničitve te možnosti, ampak je na njihovi podlagi mogoče nasprotno sklepati, da bi tudi v primeru stečaja podjetje ali z rekapitalizacijo tožeče stranke ali s prevzemom celote njenih sredstev s strani drugega subjekta z nadaljevanjem dejavnosti verjetno obstajalo še naprej. Namreč, čeprav je bila tožeča stranka v skladu s svojimi navedbami „že nekaj časa na robu stečaja“, je leta 2008 v družbo vstopil nov delničar, kar dokazuje, da so obstajali vlagatelji, ki jih je zanimala udeležba v tožeči stranki. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bila tožeča stranka, kot trdi sama, spoštovan konkurent na trgu kalcijevega karbida in da finančne težave, s katerimi se je soočala, niso bile povezane z njeno konkurenčnostjo na trgu.

217    Tretjič, besedilo izjave upravnega odbora tožeče stranke z dne 17. septembra 2009, ki je bila naslovljena na njene „poslovne partnerje“ in jo je Komisija priložila odgovoru na tožbo, potrjuje ta vtis. V tej izjavi je navedeno, da je bil namen predloga za razglasitev stečaja tožeče stranke zavarovati njena sredstva zaradi ohranitve proizvodnje. Upravni odbor izjavlja, da bo tožeča stranka lahko ohranila svoj položaj na trgu, kar je „znak sposobnosti preživetja in notranje moči“, ter navaja „postopek prenovitve družbe“, ki nikakor ne bo zmanjšal njene „operativnosti in plačilne zmožnosti“.

218    Četrtič, utemeljitev tožeče stranke v repliki za dokaz, da je bila njena likvidacija neizogibna in da bi njena sredstva izgubila vso vrednost, prav tako ni prepričljiva. V tem okviru tožeča stranka najprej odgovarja na trditev, s katero se brani Komisija, da je že ugotovila zalogo približno 11 milijonov EUR za plačilo globe. Vendar je ta trditev neupoštevna, ker se ne nanaša na morebitni nadaljnji obstoj podjetja po začetku stečajnega postopka, ampak na vprašanje, ali je bil ta stečaj neizogibna posledica naložitve globe.

219    Tožeča stranka v tem delu svoje utemeljitve obravnava še drugi vprašanji. Po eni strani odgovarja na navedbe Komisije o morebitnem prevzemu sredstev tožeče stranke s strani kakega drugega podjetja. Po drugi strani odgovarja na trditev Komisije, da ni predlagala uvedbe postopka sanacije.

220    V zvezi s prvim od dveh vprašanj, omenjenih v prejšnji točki, tožeča stranka trdi, da je „težko dokazati, da se neki dogodek ne bo nikoli zgodil“, vendar da vsekakor ne ve za nobeno podjetje, „ki bi ga zanimal odkup njenih sredstev (in obveznosti)“. Vendar ta odgovor izhaja iz napačne predpostavke. Prodaja vseh sredstev družbe v stečaju zaradi nadaljevanja dejavnosti, kot je opisana zgoraj v točki 189, namreč v nasprotju s stališčem tožeče stranke ne pomeni, da se na pridobitelja prenesejo tudi obveznosti te družbe. Dolgovi v okviru obveznosti bodo poplačani iz izkupička prodaje. Verjetno je, da bo to poplačilo samo delno, drugače za družbo ne bi bil razglašen stečaj. Vendar pa je vseeno rezultat skupne prodaje vseh sredstev družbe v stečaju zaradi nadaljevanja njene dejavnosti običajno boljši kot pri individualni prodaji posameznih sredstev, ker skupna prodaja vseh sredstev družbe v stečaju omogoča realizacijo neopredmetenih sredstev, kot je njen ugled na trgu, in zainteresiranemu kupcu omogoča, da razvije dejavnost v zadevnem sektorju ter da se izogne naporu, stroškom in zapletom, ki so povezani z ustanovitvijo popolnoma novega podjetja.

221    V teh okoliščinah bi bilo razumno pričakovati, da tožeča stranka pojasni, zakaj bi bil nakup njenega podjetja s strani drugega subjekta v okoliščinah obravnavane zadeve izključen, še posebej, ker je sama navedla, da je spoštovana konkurentka na trgu. Vendar tožeča stranka navaja samo, da je nadaljevanje njenih aktivnosti odvisno od mnenja „odbora upnikov“, in da če bi ti menili, da „bi bilo bolj rentabilno prodati sredstva družbe, kot jo ohraniti aktivno, bi se proizvodni obrati zaprli in bi ponovni zagon dejavnosti pomenil ogromne stroške tako s finančnega kot s tehničnega vidika“, tako da „bi bilo razumno pričakovati, da vsaj del sredstev in proizvodnih obratov ne bi vzbudil nobenega zanimanja in bi zato izgubil vso svojo trenutno vrednost“.

222    Tožeča stranka glede tega predlaga tudi strokovno poročilo, v katerem je ugotovljeno, da bi lahko ustavila svojo proizvodnjo v desetih do osemnajstih tednih brez nevarnosti za svoje zaposlene, vendar da bi snovi, ki bodo ostale v njenih obratih, močno vplivale na okolje, in da bi demontažo navedenih obratov morali izvesti strokovnjaki, njeno trajanje in stroške pa naj bi bilo težko oceniti.

223    Ugotoviti je treba, da je utemeljitev tožeče stranke, ki je povzeta v prejšnjih dveh točkah, polna vrzeli ali si celo nasprotuje. Na podlagi njenih trditev in predloženega strokovnega poročila je mogoče sklepati, da je bila prodaja celote sredstev zaradi nadaljevanja dejavnosti najboljša rešitev, tudi za njene upnike. Vendar tožeča stranka ne pojasni, na podlagi katerih razlogov bi odbor upnikov kljub tem elementom lahko sklenil, da bi bilo rentabilneje ta sredstva prodati in ustaviti proizvodnjo.

224    V zvezi s postopkom sanacije je treba navesti, da je Komisija v odgovoru na tožbo uporabila trditev, ki jo je podala že med postopkom za izdajo začasne odredbe. Vendar je iz zgoraj v točki 5 navedenega sklepa Novácke chemické závody proti Komisiji (točki 25 in 49) razvidno, da bi se moral postopek sanacije začeti pred razglasitvijo stečaja. Zato se ta trditev nanaša na vprašanje, kako bi se bilo mogoče izogniti stečaju, ne pa na posledice tega. Tako je tudi ta trditev neupoštevna (glej tudi točko 218 zgoraj). Vsekakor tožeča stranka v odgovor na to trditev navaja samo, da bi nekateri od njenih upnikov soglasje za načrt sanacije lahko dali le, če bi bil ta skladen s pravili na področju državnih pomoči, ne da bi pojasnila, zakaj bi bila ta skladnost izključena. Poleg tega ponavlja ohlapne in neutemeljene navedbe, da nakup njenih delnic ali njenega podjetja za tretje osebe „ni bil posebej zanimiv“.

225    Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila pri tem, da Komisija v izpodbijani odločbi ni upoštevala njene nezmožnosti plačila v smislu točke 35 Smernic, storjena napaka.

226    Odgovor tožeče stranke na vprašanje, ki ga je strankama v okviru ukrepa procesnega vodstva postavilo Splošno sodišče, ki ju je pozvalo tudi, naj dopolnita svoji utemeljitvi tega tožbenega razloga, zlasti glede možnosti prodaje celote sredstev tožeče stranke z nadaljevanjem dejavnosti, potrjuje ta sklep.

227    Tožeča stranka je namreč potrdila, da je bila 16. januarja 2012 v okviru stečajnega postopka celota njenih sredstev, prosta vseh obveznosti, razen tistih, ki so bile dogovorjene po razglasitvi stečaja, prodana za ceno 2,2 milijona EUR, ki je po njenem mnenju „zanemarljiva“. Po mnenju tožeče stranke dejstvo, da ta cena pomeni le delček globe, ki ji je bila naložena, potrjuje popolno izgubo vrednosti njenih sredstev.

228    Vendar pa je treba ne glede na vprašanje, ali bi bila celota sredstev tožeče stranke lahko prodana po višji ceni od tiste, ki je bila dosežena, glede te cene ugotoviti, da nikakor ne gre za popolno izgubo vrednosti teh sredstev. Namreč, daleč od tega, da bi dokazala, da je prodaja celote njenih sredstev z nadaljnjim poslovanjem podjetja malo verjetna ali celo nemogoča, je tožeča stranka nasprotno potrdila, da se je taka prodaja dejansko zgodila.

229    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno menila, da predpogoji za morebitno uporabo točke 35 Smernic v primeru tožeče stranke niso bili izpolnjeni, in v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti, ki jo ima Splošno sodišče, vsekakor odločiti, da na podlagi utemeljitve, ki jo tožeča stranka podaja v okviru tega tožbenega razloga, ni upravičeno odpraviti ali zmanjšati globe, ki ji je bila naložena, ampak jo je nasprotno upravičeno ohraniti. Posledično je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 3(1)(g) ES

230    Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da bo izpodbijana odločba, ker ji je z njo naložena previsoka globa, lahko povzročila izkrivljanje ali izključitev konkurence na trgu kalcijevega karbida in zato pomenila kršitev člena 3(1)(g) ES. Tožeča stranka z utemeljitvijo na podlagi sodbe Sodišča z dne 21. februarja 1973 v zadevi Europemballage in Continental Can proti Komisiji (6/72, Recueil, str. 215, točki 23 in 24) poudarja, da iz te določbe izhaja, da je uporaba določb konkurenčnega prava prepovedana, če bi privedla do izkrivljanja ali izključitve konkurence, čeprav v pravu Unije zanjo ni določene nobene neposredne sankcije. Meni, da ta določba ne zavezuje samo podjetij, ampak tudi institucije Unije, in da zato institucija, ki sprejme ukrep, ki izkrivlja ali izključuje konkurenco, krši navedeno določbo, čeprav ne krši nobenega drugega pravila prava Unije.

231    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga ponavlja navedbo, ki jo je podala že v okviru drugega tožbenega razloga, da se bo zaradi globe, ki ji je bila naložena, zanjo začel stečajni postopek in da bo morala izstopiti iz zadevnega trga. Poleg tega s sklicevanjem na konkretne podatke iz izpodbijane odločbe in z navajanjem indeksa Herfindahl-Hirschman, ki ga uporabljajo organi, pristojni za konkurenco, tudi Komisija, za oceno ravni koncentracije na določenem trgu trdi, da sta trga kalcijevega karbida v prahu in v granulatih, ki sta predmet obravnavane zadeve, že bila močno koncentrirana. Tako trdi, da bi bila posledica njene izključitve s teh trgov, ker je na njih eden največjih konkurentov, veliko verjetnejše usklajevanje drugih konkurentov, kljub sankcijam, ki so jim bile naložene. Njuna tržna deleža naj bi si najverjetneje razdelili drugi udeleženci kartela, kar naj bi privedlo do močnejše koncentracije in končno do izključitve konkurence na teh trgih.

232    Tožeča stranka navaja zlasti možnost, da bo njuna deleža na zadevnih trgih prevzela družba Akzo Nobel in trdi, da bi se indeks Herfindahl-Hirschman v tem primeru zelo povečal. Ta možnost po njenem mnenju poudarja „absurden in nepravičen rezultat“, do katerega bi lahko privedla „mehanična in neprimerna uporaba pravil konkurenčnega prava“. Družbi Akzo Nobel, „gospodarski velikanki“, ki naj bi imela velika tržna deleža na zadevnih trgih, naj bi že bila kaznovana zaradi sodelovanja pri drugih omejevalnih sporazumih in naj bi bila aktivna članica spornega kartela, naj bi izpodbijana odločba prav gotovo koristila, saj ni samo pridobila imunitete pred globami, ampak bo pridobila tudi kupce tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke tak izid očitno ni samo v nasprotju s cilji konkurenčnega prava, ampak tudi s temeljnimi načeli pravičnosti.

233    S to utemeljitvijo ni mogoče uspeti.

234    Na prvem mestu je treba trditev v zvezi s kršitvijo člena 3(1)(g) ES zavrniti.

235    Ni sporno, da kot je razsodilo Sodišče v zgoraj v točki 230 navedeni sodbi Europemballage in Continental Can proti Komisiji (točki 23 in 24), na katero se sklicuje tožeča stranka, ta določba vsebuje cilj, ki je konkretiziran v različnih določbah Pogodbe ES in katerih razlago pogojuje. Z določitvijo uvedbe sistema, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence, se v členu 3(1)(g) ES a fortiori zahteva, da konkurenca ni izključena. Ta zahteva je tako bistvena, da bi bile brez nje številne določbe Pogodbe ES brezpredmetne. Tako za omejitve konkurence, ki so v tej pogodbi pod določenimi pogoji dovoljene zaradi razlogov nujnosti uskladitve različnih želenih ciljev, ta zahteva pomeni mejo, onkraj katere bi oslabitev konkurence lahko škodovala ciljem skupnega trga.

236    Vendar so ti preudarki, ki so sicer pravilni, neupoštevni za naložitev kazni podjetju, ki je kršilo pravila o konkurenci z udeležbo pri sporazumu med podjetji ali usklajenem ravnanju, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence v smislu člena 81(1) ES. Tožeča stranka namreč v svoji utemeljitvi popolnoma posplošuje dejstvo, da bi bila po kartelu, kaznovanem z izpodbijano odločbo, konkurenca na trgih, na katera se nanaša obravnavana zadeva, izkrivljena ali celo izključena. Namen izpodbijane odločbe je prav preprečiti to možnost, tudi z naložitvijo primernih sankcij.

237    Treba je poudariti, da Komisija po ugotovitvi kršitve pravil o konkurenci naloži sankcije prav zato, da doseže cilj iz člena 3(1)(g) ES, da te naložitve očitno ni mogoče obravnavati kot kršitev navedene določbe. Vseeno pa se je treba zaradi spoštovanja načela zakonitosti, v skladu s katerim mora Komisija delovati na tem področju (glej točki 44 in 46 zgoraj), izogniti pretiranim sankcijam, ki niso potrebne za uresničitev želenega cilja. Zato je treba utemeljitev, ki jo tožeča stranka navaja v okviru tega tožbenega razloga, preučiti samo z vidika morebitne kršitve načela sorazmernosti.

238    Na drugem mestu je treba glede njegove preučitve s tega vidika navesti, da zgoraj v točki 186 navedena sodna praksa, v skladu s katero Komisija pri določanju zneska globe ni dolžna upoštevati finančnega primanjkljaja zadevnega podjetja, ne pomeni, da tega ne sme narediti (zgoraj v točki 58 navedena sodba Carbone-Lorraine proti Komisiji, točka 314). Nujnost spoštovanja načela sorazmernosti lahko nasprotuje naložitvi globe, ki bi presegala primerno sankcijo za ugotovljeno kršitev in bi lahko ogrozila obstoj zadevnega podjetja. To še zlasti velja zato, ker bi izključitev enega podjetja z zadevnega trga nujno škodljivo vplivala na konkurenco.

239    Vendar pa na podlagi ničesar v utemeljitvi tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je globa, ki ji je bila naložena, enaka kot v primeru, ki je opisan v prejšnji točki, in da je določitev njenega zneska zato v nasprotju z načelom sorazmernosti.

240    Prvič, podlaga utemeljitve tožeče stranke je predpostavka, da bo naložitev te globe povzročila njen izstop iz zadevnih trgov, ki iz razlogov, navedenih v okviru preučitve drugega tožbenega razloga (glej točke od 215 do 228 zgoraj), ni pravilna.

241    Drugič, tudi ob priznanju, da se lahko uresniči predpostavka glede izstopa tožeče stranke iz zadevnih trgov, na podlagi ničesar v njeni utemeljitvi ni mogoče sklepati, da bi bila v tem primeru konkurenca na navedenih trgih izključena ali zelo zmanjšana.

242    Glede tega je treba navesti, da je iz točke 44 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je tožeča stranka nikakor ne izpodbija, razvidno, da je kalcijev karbid eksploziven in da ga je zato relativno težko prevažati. Zato je nastanek prevladujočega položaja ali monopola na tem trgu dodatno otežen, ker bi proizvajalec moral imeti na voljo več proizvodnih obratov, ki bi bili razpršeni po upoštevnem ozemlju, da bi lahko prevladoval na trgu.

243    Poleg tega tožeča stranka v utemeljitev svoje predpostavke, da bi njen izstop iz zadevnih trgov povzročil omejitev ali celo izključitev konkurence na njih, navaja možnost, da bi njene kupce prevzela družba Akzo Nobel. Vendar nikakor ne pojasni, zakaj bi bil verjeten prevzem njenih kupcev s strani družbe Akzo Nobel in ne s strani kakega drugega operaterja na istih trgih.

244    V ostalem je iz tabele v točki 46 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je družba Akzo Nobel obvladovala med 20 in 25 % trga kalcijevega karbida v prahu in med 5 in 10 % trga kalcijevega karbida v granulatih. Zato ob predpostavki prevzema strank tožeče stranke družba Akzo Nobel nikakor ne bi pridobila monopola na teh dveh trgih. Še več, ugotoviti je treba, da v skladu z opombo 80, na katero napotuje točka 44 obrazložitve izpodbijane odločbe, družba Akzo Nobel ni bila glavna dobaviteljica na „celinskem trgu“, na katerem je bila prisotna tožeča stranka. Velik del tržnega deleža družbe Akzo Nobel izhaja iz dejstva, da je bila v skladu z isto opombo edina proizvajalka s sedežem „v nordijski regiji“. Ti elementi, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, so v nasprotju s predpostavko, da bi kupce tožeče stranke v primeru njenega izstopa s teh trgov prevzela družba Akzo Nobel, in z možnostjo, da bi zadnjenavedena družba na teh trgih pridobila prevladujoč položaj, če bi prevzela kupce tožeče stranke.

245    Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da tretji tožbeni razlog ni utemeljen in da ga je treba zavrniti. Poleg tega Splošno sodišče v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti glede zneska globe, ki je bila naložena tožeči stranki, vsekakor meni, da ta znesek ustreza okoliščinam obravnavane zadeve v zvezi s težo in trajanjem kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, ter gospodarskim virom tožeče stranke. Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

246    V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega v skladu z odstavkom 4, prvi pododstavek, tega člena države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

247    Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov. Slovaška republika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Novácke chemické závody a.s. poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

3.      Slovaška republika nosi svoje stroške.

Czúcz Labucka Gratsias

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. decembra 2012.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: kršitev splošnih načel sorazmernosti in enakega obravnavanja pri določitvi globe

Smernice

Izpodbijana odločba

Očitki tožeče stranke

– Uvodne ugotovitve

– Prvi očitek, ki se nanaša na odvračilni učinek globe

– Drugi očitek, ki se nanaša na obteževalne okoliščine

– Tretji očitek, ki se nanaša na olajševalne okoliščine

– Četrti očitek, ki se nanaša na zmanjšanje globe, odobreno družbi Almamet

– Peti očitek, ki se nanaša na to, da je globa izračunana v deležu od celotnega prometa naslovnikov izpodbijane odločbe

– Šesti očitek, podan na obravnavi, ki se nanaša na vrednost prodaje, ki naj se upošteva za izračun osnovnega zneska globe

Drugi tožbeni razlog: bistvene kršitve postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in očitna napaka pri presoji, ker Komisija ni upoštevala nezmožnosti plačila tožeče stranke

Smernice

Izpodbijana odločba

Presoja Splošnega sodišča

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 3(1)(g) ES

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.