SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 10. marca 2021(*)
„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Osebni prejemki – Dopustnost – Rok za vložitev zahteve za uvedbo spravnega postopka – Akt, ki posega v položaj – Dodatek za geografsko mobilnost – Premestitev v zunanjo pisarno – Zavrnitev odobritve dodatka – Ničnostna in odškodninska tožba“
V zadevi T‑134/19,
AM, ki ga zastopata L. Levi in A. Champetier, odvetnici,
tožeča stranka,
proti
Evropski investicijski banki (EIB), ki jo zastopata G. Faedo in M. Loizou, agenta, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnikom,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU in člena 50a Statuta Sodišča Evropske unije za, prvič, razglasitev ničnosti sklepov EIB z dne 30. junija in 11. decembra 2017 ter, če je potrebno, sklepa predsednika EIB z dne 20. novembra 2018 o potrditvi teh sklepov, s katerima je EIB tožeči stranki zavrnila pravico do dodatka za geografsko mobilnost, in drugič, povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je tožeča stranka domnevno utrpela zaradi navedenih sklepov,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, N. Półtorak in M. Stancu (poročevalka), sodnici,
sodni tajnik: L. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 14. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, AM, se je v Evropski investicijski banki (EIB) zaposlila 1. junija 2014 v okviru programa „Joint Assistance to Support Projects in European Regions“ (Jaspers) na podlagi pogodbe za določen čas enega leta, ki je bila zatem dvakrat podaljšana, in sicer od 1. junija 2015 do 31. maja 2017 in nato od 1. junija 2017 do 31. maja 2020.
2 Od začetka prve pogodbe z EIB do 31. marca 2017 je bila razporejena v zunanjo pisarno EIB na Dunaju (Avstrija).
3 EIB je v elektronskem sporočilu z dne 23. marca 2017 (v nadaljevanju: sklep z dne 23. marca 2017) potrdila premestitev tožeče stranke iz zunanje pisarne na Dunaju v zunanjo pisarno v Bruslju (Belgija) od 1. aprila 2017 do izteka tekoče pogodbe, to je do 31. maja 2020.
4 Iz spisa, vloženega pri Splošnem sodišču, je razvidno, da obstajata dve različici tega sklepa.
5 V prvi različici, ki je bila tožeči stranki poslana 23. marca 2017, je omenjeno, da so razporeditve v zunanje pisarne urejene s Prilogo VII k upravnim določbam, ki se uporabljajo za osebje EIB (v nadaljevanju: upravne določbe).
6 V drugi različici tega sklepa, ki jo je tožeča stranka prejela 24. marca 2017 in je bila podpisana 28. marca 2017, pa je nasprotno navedeno, da te razporeditve ureja Priloga I k tem določbam.
7 EIB je 5. julija 2017 tožeči stranki poslala nov sklep z dne 30. junija 2017 (v nadaljevanju: sklep z dne 30. junija 2017), ki je vseboval pogodbene in upravne pogoje, ki se uporabljajo za njeno premestitev v Bruselj, in jo pozvala, naj da soglasje k temu sklepu. Natančneje, v tem sklepu je bilo pojasnjeno, da premestitev tožeče stranke ne spada niti na področje uporabe člena 1.4 upravnih določb niti na področje uporabe posebnih pravil, ki se uporabljajo, v smislu Priloge VII k tem določbam ter da zato ni upravičena do dodatka za geografsko mobilnost. Tožeča stranka ni nikoli s sopodpisom izrazila strinjanja z navedenim sklepom.
8 Tožeča stranka je 5. oktobra 2017 zahtevala uvedbo spravnega postopka, da bi izpodbijala zavrnitev dodelitve tega dodatka iz člena 1.4 navedenih določb.
9 EIB je v elektronskem sporočilu z dne 11. decembra 2017 (v nadaljevanju: sklep z dne 11. decembra 2017) na eni strani ponovila zavrnitev izplačila navedenega dodatka tožeči stranki in na drugi strani tožečo stranko vprašala, ali želi vztrajati pri zahtevi za uvedbo spravnega postopka, čeprav je verjetno, da ne bo privedel do zadovoljivega rezultata.
10 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 20. decembra 2017 potrdila to zahtevo, EIB pa se je v elektronskem sporočilu z dne 8. januarja 2018 s tem strinjala in začela spravni postopek.
11 Spravna komisija EIB (v nadaljevanju: spravna komisija) je v poročilu z dne 12. junija 2018 ugotovila, da položaj tožeče stranke spada na področje uporabe člena 1.4 in tudi Priloge VII k upravnim določbam ter da bi zato morala prejemati dodatek za geografsko mobilnost od 1. aprila 2017.
12 Tožeča stranka je 6. novembra 2018 vložila pritožbo zaradi slabega upravljanja pri Evropskem varuhu človekovih pravic, ker po poročilu spravne komisije še vedno ni prejela sklepa predsednika EIB.
13 Predsednik EIB je 20. novembra 2018 tožeči stranki poslal svoj sklep (v nadaljevanju: sklep z dne 20. novembra 2018), da ne bo sledil ugotovitvam navedene komisije, s čimer je potrdil sklep EIB, da se ji zavrne dodelitev dodatka za geografsko mobilnost.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 28. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
15 Tožeča stranka je v ločeni vlogi z dne 7. marca 2019 zaprosila za pravico do anonimnosti v skladu s členom 66 Poslovnika Splošnega sodišča, ki ji je bila priznana 17. aprila 2019.
16 EIB je 17. maja 2019 vložila odgovor na tožbo.
17 Tožeča stranka je 10. julija 2019 vložila repliko.
18 Pisni del postopka je bil končan po vložitvi duplike 22. avgusta 2019.
19 Tožeča stranka je 12. septembra 2019 v skladu s členom 106 Poslovnika predlagala, naj se opravi obravnava.
20 Ker se je sestava Splošnega sodišča spremenila, je predsednik Splošnega sodišča z odločbo z dne 16. oktobra 2019 na podlagi člena 27(3) Poslovnika zadevo dodelil novi sodnici poročevalki, ki je bila razporejena v prvi senat.
21 Splošno sodišče je na predlog sodnice poročevalke ugodilo predlogu tožeče stranke in začelo ustni del postopka.
22 Splošno sodišče je 3. marca 2020 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89(3) Poslovnika na EIB naslovilo pisna vprašanja, na katera je odgovorila v za to določenem roku.
23 Splošno sodišče je 14. aprila 2020 zaradi trajajoče zdravstvene krize, povezane s covidom‑19, stranki vprašalo, ali želita kljub tej krizi podati svoje pripombe na obravnavi. Tožeča stranka je 20. aprila 2020 odgovorila, da vztraja pri svoji zahtevi, da se izjavi. EIB je 8. maja 2020 odgovorila, da se ne želi izjaviti.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– sklepa z dne 30. junija in 11. decembra 2017 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana sklepa) razglasi za nična;
– po potrebi razglasi ničnost sklepa z dne 20. novembra 2018, s katerim sta bila potrjena ta sklepa;
– EIB naloži plačilo dodatka za geografsko mobilnost od 1. aprila 2017;
– EIB naloži plačilo zamudnih obresti na navedeni dodatek po obrestni meri Evropske centralne banke (ECB), povečani za dve odstotni točki, od 1. aprila 2017 do celotnega plačila;
– EIB naloži povrnitev nastale nepremoženjske škode;
– EIB naloži plačilo stroškov.
25 EIB Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
26 Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti obeh izpodbijanih sklepov in po potrebi sklepa z dne 20. novembra 2018, ker so z njim zavrnjene ugotovitve spravne komisije in sta potrjena izpodbijana sklepa.
27 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da izpodbijana sklepa, sprejeta 30. junija in 11. decembra 2017, posegata v njen položaj, ker ji je z njima zavrnjen dodatek za geografsko mobilnost. Pojasnjuje, da je v sklepu z dne 11. decembra 2017 ponovljena zavrnitev, ki jo je EIB izrazila v sklepu z dne 30. junija 2017.
28 V zvezi s tem je treba tudi ob domnevi, da sklep z dne 11. decembra 2017 samo potrjuje sklep z dne 30. junija 2017, spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso tožeča stranka, ki je tožbo vložila v zahtevanem roku, upravičena izpodbijati ali potrjeno odločbo ali potrditveno odločbo ali kar obe odločbi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 54 in navedena sodna praksa).
29 Na drugem mestu, glede sklepa z dne 20. novembra 2018 je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, zlasti v zvezi s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije in predpisi, ki se uporabljajo za osebje ECB, Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper sklep o zavrnitvi predhodne zahteve, s katero se izpodbija akt, ki posega v položaj, odloča o tem aktu, kadar navedeni predlogi nimajo samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Teeäär/ECB, T‑547/18, EU:T:2020:119, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 16. januarja 2018, SE/Svet, T‑231/17, neobjavljena, EU:T:2018:3, točka 21).
30 Splošno sodišče poudarja, da se ta sodna praksa po analogiji uporablja za obravnavani primer.
31 V zvezi s predhodnim postopkom za spore med EIB in njenimi uslužbenci je treba namreč ugotoviti, da člen 41 pravilnika o osebju EIB v različici, ki se uporablja za uslužbence, kot je tožeča stranka, ki so začeli delati za EIB po 1. juliju 2013 (v nadaljevanju: pravilnik o osebju II), določa, da je uvedba spravnega postopka pred vložitvijo tožbe v skladu s to določbo obvezna (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2018, SQ/EIB, T‑377/17, EU:T:2018:478, točka 71).
32 Ta člen določa:
„[K]akršna koli tožba člana osebja proti aktu [EIB], ki bi lahko posegel v njegov položaj, mora biti vložena v treh mesecih.
Spori […] se obravnavajo v okviru obveznega postopka za mirno rešitev spora pred spravno komisijo [EIB], in to ne glede na tožbo, vloženo pri Sodišču Evropske unije.
Predlog za spravo je treba vložiti v treh mesecih po nastanku dejstev ali po obvestitvi o aktih, ki so predmet spora.“
33 Namen spravnega postopka je torej omogočiti mirno rešitev sporov med EIB in njenimi uslužbenci, sklep predsednika EIB, s katerim se konča ta postopek, pa je samo predhodni pogoj za predložitev zadeve sodišču. V teh okoliščinah je treba po zgledu sodne prakse v zvezi s sporom s področja Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije ali predpisov, ki se uporabljajo za osebje ECB, navedene v točki 29 zgoraj, ugotoviti, da sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper sklep predsednika EIB, s katerim se je končal spravni postopek, odloča o aktu, ki posega v položaj in ki je bil predmet tega postopka, razen če navedeni sklep nima drugačnega obsega od akta, ki je bil predmet spravnega postopka. Če ta sklep vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotni akt, namreč pomeni akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (glej po analogiji sodbo z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija, T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točka 34 in navedena sodna praksa).
34 Ker v obravnavani zadevi predlog za razglasitev ničnosti sklepa z dne 20. novembra 2018 nima samostojne vsebine, saj so z navedenim sklepom samo zavrnjene ugotovitve iz poročila spravne komisije z dne 12. junija 2018, in to v bistvu na podlagi istih razlogov, kot so bili upoštevani v izpodbijanih sklepih, torej ni treba posebej odločiti o tem predlogu. Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov bo treba vseeno upoštevati obrazložitev, navedeno v sklepu z dne 20. novembra 2018, saj se šteje, da se ta obrazložitev ujema z obrazložitvijo izpodbijanih sklepov (glej po analogiji sodbi z dne 26. marca 2020, Teeäär/ECB, T‑547/18, EU:T:2020:119, točka 25 in navedena sodna praksa, in z dne 16. januarja 2018, SE/Svet, T‑231/17, neobjavljena, EU:T:2018:3, točka 22).
Dopustnost tožbe
35 Ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130 Poslovnika, EIB trdi, da ta tožba ni dopustna, ker je tožeča stranka zahtevo za uvedbo spravnega postopka vložila zunaj trimesečnega roka, določenega v členu 41(3) pravilnika o osebju II.
36 Primarno, EIB v zvezi s tem trdi, da je dan, od katerega bi tekel rok za izpodbijanje neplačila dodatka za geografsko mobilnost, 12. april 2017, ko je tožeča stranka prejela prvi plačilni list po premestitvi v zunanjo pisarno v Bruslju.
37 Ker naj bi tožeča stranka namreč s tem plačilnim listom izvedela za neplačilo tega dodatka, naj bi bil sklep z dne 30. junija 2017 samo potrditev upravnega stališča, ki ga je EIB sprejela v zvezi z njo, in naj posledično ne bi bil akt, ki posega v njen položaj.
38 Podredno, EIB meni, da tudi v primeru, ki bi bil za tožečo stranko najugodnejši, to je, če bi se datum tega sklepa upošteval kot dies a quo, bi se izkazalo, da tožeča stranka nikakor ni upoštevala trimesečnega roka, ki je v členu 41(3) pravilnika o osebju II določen za predložitev zadeve spravni komisiji.
39 Tožeča stranka izpodbija utemeljenost ugovora nedopustnosti, ki ga podaja EIB.
40 Najprej je treba spomniti, da začnejo s posredovanjem mesečnih plačilnih ali pokojninskih listov teči roki za vložitev pritožbe in tožbe zoper upravno odločbo, če sta iz navedenega lista jasno in prvič razvidna obstoj in obseg te odločbe (glej sodbo z dne 12. februarja 2020, ZF/Komisija, T‑605/18, EU:T:2020:51, točka 61 in navedena sodna praksa).
41 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je ta sodna praksa uporabljala v položajih, v katerih sta bila iz plačilnih listov, zoper katere so bile vložene tožbe, razvidna obstoj in obseg odločb, katerih predmet je bil povsem finančen in ki se zaradi svoje narave izražajo s takim plačilnim listom. Plačilni listi so se namreč šteli za akte, ki posegajo v položaj, kadar so izražali odločbe, ki so se med drugim nanašale na plačilo plače uradniku, obresti na neizplačilo plače, uporabo korekcijskih koeficientov za plačo uradnika, povračilo potnih stroškov, izselitveni dodatek, znesek družinskih dodatkov ali celo določitev lestvice starševskih prispevkov za storitve otroškega varstva (glej sodbo z dne 9. januarja 2007, Van Neyghem/Odbor regij, T‑288/04, EU:T:2007:1, točka 40 in navedena sodna praksa).
42 V obravnavani zadevi pa, čeprav je res, da so bili na plačilnem listu tožeče stranke za april 2017 v finančnem smislu izraženi učinki sklepa o njeni premestitvi v zunanjo pisarno v Bruslju, to ne spremeni dejstva, da ta sklep in še manj navedeni plačilni list nista jasno določala stališča EIB v zvezi z dodelitvijo dodatka za geografsko mobilnost.
43 V zvezi s tem je treba namreč ugotoviti, prvič, da izpustitev dodatka na plačilnem listu zadevne osebe ne pomeni nujno, da ji je uprava zavrnila pravico do tega dodatka (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 1988, Canters/Komisija, 159/86, EU:C:1988:432, točka 7). Drugič, kot je bilo navedeno v točkah 5 in 6 zgoraj, je tožeča stranka prejela dve različici sklepa z dne 23. marca 2017, katerih primerjava, kot pravilno poudarja, kaže protislovje v zvezi z določbami, ki se uporabljajo za njeno premestitev.
44 V teh okoliščinah in ker je sklep z dne 30. junija 2017 prvi sklep, v katerem je bilo jasno izraženo, da EIB zavrača dodelitev dodatka za geografsko mobilnost tožeči stranki, je treba ugotoviti, da je ta sklep prvi akt, ki posega v položaj tožeče stranke in zaradi katerega sta začela teči roka za vložitev pritožbe in tožbe.
45 Glede tega zadnjega je treba pojasniti, da stranka, ki se sklicuje na prepozno vložitev tožbe glede na roke, določene v predpisih, ki se uporabljajo, nosi dokazno breme glede datuma vročitve izpodbijanega sklepa in vsekakor glede datuma, ko se je zadevna oseba z njim seznanila, če gre za posamični ukrep (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2018, WL/ERCEA, T‑493/17, neobjavljena, EU:T:2018:852, točka 59 in navedena sodna praksa).
46 V obravnavani zadevi pa EIB, ki nosi to dokazno breme, ne izpodbija niti trditve tožeče stranke niti dokaza, ki ga je ta predložila, da je bila s sklepom z dne 30. junija 2017 seznanjena v elektronskem sporočilu z dne 5. julija 2017.
47 Iz tega sledi, da je dan, od katerega je treba v obravnavani zadevi računati rok za vložitev zahteve za uvedbo spravnega postopka, 5. julij 2017, ko je bil sklep z dne 30. junija 2017 vročen tožeči stranki. Zato je tožeča stranka s tem, da je zahtevo za uvedbo spravnega postopka vložila 5. oktobra 2017, upoštevala rok iz člena 41, tretji odstavek, pravilnika o osebju II.
48 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala EIB, zavrniti.
Predlogi za razglasitev ničnosti
49 Tožeča stranka v podporo predlogom za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 1.4 upravnih odločb in člena 11 Priloge VII k tem določbam, drugič, na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne predvidljivosti in skrbnega ravnanja, tretjič, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, člena 1.3 kodeksa ravnanja osebja EIB in člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in četrtič, na kršitev načela dobrega upravljanja in načela razumnega roka.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 1.4 upravnih določb in člena 11 Priloge VII k tem določbam
50 Prvič, tožeča stranka v bistvu trdi, da odločitev o njeni premestitvi v zunanjo pisarno v Bruslju ni bila trajna, ker je bilo v sklepu z dne 23. marca 2017 jasno navedeno, da je njena razporeditev začasna.
51 Drugič, tožeča stranka izpodbija razlago, ki jo je EIB podala v zvezi s členom 1.4 upravnih določb in členom 11 Priloge VII k tem določbam, ker je EIB dodelitev dodatka za geografsko mobilnost pogojevala s tem, da se uslužbenec po razporeditvi v zunanjo pisarno vrne na delovno mesto na sedežu EIB v Luxembourgu (Luksemburg).
52 Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da člen 1.4 navedenih določb kot edina pogoja za dodelitev tega dodatka na eni strani določa premestitev uslužbenca v drug kraj zaposlitve v Evropski uniji in na drugi strani vsaj 12‑mesečno trajanje prejšnje razporeditve. Tako naj bi bila upravičena do navedenega dodatka, ker je bila na eni strani premeščena v drug kraj zaposlitve znotraj Unije, in sicer v zunanjo pisarno v Bruslju, in je na drugi strani vsaj 12 mesecev opravljala delo v prejšnjem kraju zaposlitve, saj je v zunanji pisarni na Dunaju delala tri leta.
53 EIB izpodbija te trditve in v bistvu odgovarja, da se dodatek za geografsko mobilnost dodeli samo uslužbencem, ki so v zunanje pisarne razporejeni za točno določeno obdobje in se po tej začasni razporeditvi v tako pisarno vrnejo na delovno mesto na sedežu EIB, tudi če bi bilo treba kot „sedež EIB“ šteti ne samo sedež v Luxembourgu, ampak tudi vsak drug kraj zaposlitve ali zunanjo pisarno. Predvsem trdi, da iz člena 2(2) Priloge VII k upravnim določbam izhaja, da če oseba, trajno razporejena v zunanjo pisarno, zaposlitev v EIB konča v zadevni zunanji pisarni, nima pravice do navedenega dodatka.
54 To pa naj bi veljalo za tožečo stranko, ki naj bi bila trajno razporejena v zunanjo pisarno v Bruslju do konca pogodbe in brez možnosti, da se po izteku te razporeditve vrne na delovno mesto na sedežu EIB.
55 Za odgovor na ta tožbeni razlog je treba odločiti o vprašanju, kateri pogoji veljajo za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost v primeru premestitve v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije in, zlasti, ali je, kot trdi EIB, dodelitev tega dodatka odvisna tudi od vrnitve zadevne osebe na sedež te banke po koncu razporeditve v to zunanjo pisarno.
56 Najprej je treba poudariti, da pogoje za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost v primeru premestitve v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije ureja člen 1.4 upravnih določb.
57 Ta člen določa:
„Dodatek za geografsko mobilnost se dodeli članu osebja, premeščenemu v drug kraj zaposlitve znotraj Evropske unije. Trajanje razporeditve se določi za obdobje od enega do treh let in se lahko podaljša za obdobje enega leta, s skupnim trajanjem največ pet let.
Dodatek se plačuje od datuma dejanske premestitve in med obdobjem zaposlitve. Član osebja je do tega dodatka upravičen, če je vsaj 12 mesecev opravljal delo v prejšnjem kraju zaposlitve.
V primeru premestitve v Luxembourg se dodatek plačuje za obdobje največ enega leta.
[…]
V primeru zaposlitve v pisarni [EIB] zunaj Evropske unije se dodatek za geografsko mobilnost dodeli pod pogoji, določenimi v Prilogi VII k [upravnim določbam].“
58 Iz jezikovne razlage navedenega člena izhaja, da morata biti, kot pravilno poudarja tožeča stranka, v primeru premestitve v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije za upravičenost do dodatka za geografsko mobilnost izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer, prvič, premestitev v drug kraj zaposlitve znotraj Unije za obdobje od enega do pet let, in drugič, opravljanje dela vsaj 12 mesecev v prejšnjem kraju zaposlitve. Iz navedenega člena torej izhaja, da če sta ta pogoja izpolnjena, ima zadevna oseba pravico do tega dodatka v celotnem obdobju razporeditve v zunanjo pisarno, v katero je bila premeščena.
59 Zato je treba takoj ugotoviti, da ta člen ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na pogoj začasne razporeditve v zunanjo pisarno znotraj Unije, na katerega se sklicuje EIB, v skladu s katerim bi se moral uslužbenec po izteku obdobja razporeditve vrniti na delovno mesto na sedežu te banke, da bi lahko bil upravičen do zadevnega dodatka.
60 Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej sodbo z dne 24. aprila 2018, Caisse régionale de crédit agricole mutuel Alpes Provence in drugi/ECB, od T‑133/16 do T‑136/16, EU:T:2018:219, točka 54 in navedena sodna praksa).
61 Zlasti v zvezi s sobesedilom je treba navesti, da čeprav člen 1.4 upravnih določb ureja pogoje za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost, pa nasprotno Priloga VII k tem določbam vsebuje posebne določbe, ki se uporabljajo za člane osebja, razporejene v zunanje pisarne EIB. V zvezi s tem je treba pojasniti, da čeprav zadnji odstavek navedenega člena 1.4 vsebuje izrecno sklicevanje na to prilogo samo za premestitev v zunanjo pisarno zunaj ozemlja Unije, člen 1 navedene priloge izrecno določa, da se ta priloga uporablja tudi za osebje, premeščeno v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije, pri čemer se stranki sicer strinjata o tej razlagi. Torej je treba v tem okviru razlagati člen 1.4 navedenih določb in posledično pogojev za dodelitev zadevnega dodatka v primeru premestitve v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije.
62 Natančneje, člen 2 Priloge VII k upravnim določbam, naslovljen „Trajanje razporeditve“, določa:
„Razporeditev v zunanjo pisarno je načeloma omejena na tri leta. [EIB] jo lahko po prostem preudarku in v interesu službe podaljša do skupno največ šest let.
Po koncu obdobja razporeditve iz prejšnjega odstavka se mora zadevni član osebja vrniti na delovno mesto na sedežu [EIB]. Vrne se na delovno mesto na isti funkcionalni ravni (če za njegovo pogodbo o zaposlitvi velja pravilnik o osebju I) ali z istim nazivom (če za njegovo pogodbo o zaposlitvi velja pravilnik o osebju II), kot ga je imel ob koncu razporeditve v zunanjo pisarno.“
63 Člen 11 navedene priloge določa, da ima član osebja, razporejen v zunanjo pisarno, pravico do dodatka za geografsko mobilnost iz člena 1.4 upravnih določb.
64 Iz povezane razlage členov 2 in 11 Priloge VII k upravnim določbam torej izhaja, da razporeditev v zunanjo pisarno ne more trajati dlje, kot je določeno v predpisih, ki se uporabljajo, in da ima med trajanjem te razporeditve uslužbenec, ki izpolnjuje pogoje iz upoštevnih upravnih določb, pravico do dodatka za geografsko mobilnost. Poleg tega je določeno, da se mora po izteku te razporeditve zadevni uslužbenec vrniti na delovno mesto na sedežu EIB.
65 Tako je treba ugotoviti, da vrnitev na delovno mesto na sedežu EIB, določena v členu 2 Priloge VII k upravnim določbam, ni pogoj za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost, ampak samo logična posledica izteka obdobja začasne razporeditve v zunanjo pisarno za uslužbence, katerih pogodba se ni iztekla in ki se morajo po izteku tega obdobja vrniti na delovno mesto na sedežu EIB. Navedeni člen poleg tega določa jamstvo, v skladu s katerim se po tem obdobju zadevni uslužbenci vrnejo na delovno mesto na isti funkcionalni ravni ali z istim nazivom, kot so ga imeli ob koncu razporeditve v tako zunanjo pisarno.
66 Seveda je treba ugotoviti, da čeprav se Priloga VII k upravnim določbam uporablja, kot je določeno v njenem členu 1, „za člane osebja [EIB], razporejene v zunanjo pisarno znotraj ali zunaj Unije“, nobena določba te priloge – niti nobena določba na splošno – ne ureja primera uslužbenca, kot je tožeča stranka, čigar pogodba za določen čas se izteče ob koncu razporeditve v zunanjo pisarno.
67 Vendar tudi ob neobstoju natančne določbe v zvezi s tem trditve EIB, da je treba v takih okoliščinah tako premestitev šteti za trajno, tako da se člen 1.4 upravnih določb ne bi uporabil, ni mogoče sprejeti.
68 Poudariti je treba namreč, da je premisa, na kateri temelji ta trditev, in sicer trajnost premestitve tožeče stranke, napačna.
69 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz sklepa z dne 23. marca 2017 ne glede na različico, poslano tožeči stranki, jasno razvidno, prvič, da je njena premestitev v zunanjo pisarno v Bruslju veljala do izteka njene pogodbe, to je do 31. maja 2020, drugič, da bi bilo treba v primeru podaljšanja te pogodbe pregledati pogoje te zaposlitve, in tretjič, da razporeditve v zunanje pisarne EIB trajajo največ šest let in se ne morejo podaljšati za dalj časa od trajanja tekoče pogodbe.
70 Zato je treba ugotoviti, da se je dejansko trajanje razporeditve tožeče stranke v zunanjo pisarno v Bruslju ujemalo, kot je bilo določeno v sklepu z dne 23. marca 2017, z natančno določenim obdobjem od 1. aprila 2017 do 31. marca 2020.
71 V teh okoliščinah je treba poudariti, da ne samo, da ni mogoče šteti, da je premestitev v zunanjo pisarno na podlagi upoštevnih upravnih določb po naravi „trajna“, ker je že od začetka omejena na najdaljše trajanje, predvideno v navedenih določbah, ampak je tudi takrat, kadar je član osebja EIB razporejen v tako pisarno za obdobje, katerega konec se ujema z iztekom njegove pogodbe za določen čas, kot v obravnavani zadevi, ta član osebja upravičen do tega dodatka, če izpolnjuje kumulativna pogoja iz člena 1.4 upravnih določb, navedena v točki 58 zgoraj.
72 Iz vsega navedenega izhaja, da je EIB s tem, da tožeči stranki ni dodelila dodatka za geografsko mobilnost, kršila člen 1.4 upravnih določb.
73 Zato je treba prvi tožbeni razlog sprejeti.
74 Posledično in ne da bi bilo treba odločiti o drugih tožbenih razlogih, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti, je treba ugoditi tem predlogom in izpodbijana sklepa razglasiti za nična v delih, v katerih je z njima tožeči stranki zavrnjena pravica do dodatka za geografsko mobilnost.
Odškodninski zahtevek
75 Tožeča stranka v bistvu predlaga, na eni strani, povrnitev domnevne premoženjske škode, ki izhaja iz neplačevanja dodatka za geografsko mobilnost od 1. aprila 2017, in na drugi strani povrnitev domnevne nepremoženjske škode, ki izhaja iz pasivnosti EIB pri končanju spravnega postopka.
Zahtevek za povrnitev domnevne premoženjske škode in plačilo zamudnih obresti
76 Tožeča stranka s prvim odškodninskim zahtevkom v bistvu predlaga plačilo odškodnine v višini 36.045,60 EUR, ki ustreza znesku dodatka za geografsko mobilnost, dolgovanemu od 1. aprila 2017 do vložitve te tožbe. Ta znesek bi bilo treba povečati za 1567,20 EUR za vsak dodatni mesec.
77 Tožeča stranka z drugim odškodninskim zahtevkom predlaga plačilo zamudnih obresti, določenih po obrestni meri ECB, povečani za dve odstotni točki, na zneska, navedena v točki 76 zgoraj.
78 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU institucija, organ, urad ali agencija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe. Tožeča stranka pa želi s tema zahtevkoma doseči, da se EIB naloži, da ji plača znesek, ki bi ga morala prejeti na podlagi sklepa, ki ga bo ta institucija morala sprejeti za izvršitev te ničnostne sodbe.
79 Ker sta bila navedena zahtevka vložena prezgodaj, jima ni mogoče ugoditi (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, ZS/EIB, T‑659/18, neobjavljena, EU:T:2020:281, točka 90 in navedena sodna praksa).
Zahtevek za povrnitev domnevne nepremoženjske škode
80 Tožeča stranka s tretjim odškodninskim zahtevkom trdi, da predsednik EIB ni sprejel sklepa v razumnem roku po predložitvi poročila spravne komisije, zaradi česar je lahko nastala odgovornost EIB.
81 V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da ji je poleg že tako težkega finančnega položaja, v katerem je bila, ker ni prejemala dodatka za geografsko mobilnost, zaradi negotovosti, ker predsednik EIB po tem poročilu ni sprejel sklepa, zaradi česar je poleg tega morala zadevo predložiti Evropskemu varuhu človekovih pravic, nastala nepremoženjska škoda, ki jo ocenjuje na 2000 EUR.
82 EIB te trditve izpodbija.
83 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil. Vendar tako ne more biti, če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti (glej sodbo z dne 30. januarja 2020, BZ/Komisija, T‑336/19, neobjavljena, EU:T:2020:210, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. septembra 2017, Bodson in drugi/EIB, T‑504/16 in T‑505/16, EU:T:2017:603, točka 77 in navedena sodna praksa).
84 Dalje, iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da mora biti v okviru odškodninskega zahtevka, ki ga vloži uradnik ali uslužbenec, za nastanek odgovornosti institucije izpolnjen sklop treh pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki se očita zadevni instituciji, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo. Trije pogoji za nastanek odgovornosti so kumulativni, kar pomeni, da če eden od njih ni izpolnjen, odgovornost institucije ne more nastati. Poleg tega ni potrebno, da sodišče Unije te pogoje preuči v določenem vrstnem redu (glej sklep z dne 11. junija 2020, Vanhoudt in drugi/EIB, T‑294/19, neobjavljen, EU:T:2020:264, točka 70 in navedena sodna praksa).
85 V obravnavani zadevi je nepremoženjska škoda, na katero se sklicuje tožeča stranka, v bistvu posledica občutka negotovosti zaradi pretirane zamude, s katero je predsednik EIB sprejel sklep o koncu spravnega postopka.
86 Vendar, čeprav je tako nepremoženjsko škodo mogoče šteti za ločeno od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, in sicer kršitve člena 1.4 upravnih določb, je treba vseeno ugotoviti, da tožba ne vsebuje niti najmanjšega dokaza o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je domnevno utrpela tožeča stranka.
87 V teh okoliščinah je treba tretji odškodninski zahtevek zavrniti.
88 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba izpodbijana sklepa razglasiti za nična v delih, v katerih je tožeči stranki zavrnjena dodelitev dodatka za geografsko mobilnost, in tožbo v preostalem zavrniti.
Stroški
89 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker BEI ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Sklepa Evropske investicijske banke (EIB) z dne 30. junija in 11. decembra 2017 se razglasita za nična v delih, v katerih je osebi AM zavrnjen dodatek za geografsko mobilnost.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. EIB poleg svojih stroškov nosi stroške, ki jih je priglasila oseba AM.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. marca 2021.
Podpisi