SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 28. novembra 2012(1)
Zadeva C‑645/11
Land Berlin
proti
Ellen Mirjam Sapir,
Michaelu J. Busseju,
Mirjam M. Birgansky,
Gideonu Rumneyju,
Benjaminu Ben-Zadoku,
Heddi Brown
in drugim
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 1(1) – Člen 6, točka 1 – Pojem ‚civilna in gospodarska zadeva‘ – Plačilo, ki ga državni organ izvede brez pravnega temelja – Zahteva za vračilo, ki se je uveljavljala v sodnem postopku – Sodna pristojnost na podlagi medsebojne povezanosti zadev – Tesna povezanost tožbenih zahtevkov – Tožena stranka s sedežem v tretji državi“
Kazalo
I – Uvod
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
B – Nacionalno pravo
1. Gesetz zur Regelung offener Vermögensfragen (zakon o ureditvi odprtih premoženjskih zadev, v nadaljevanju: Vermögensgesetz)
2. Gesetz über den Vorrang für Investitionen bei Rückübertragungsansprüchen nach dem Vermögensgesetz (zakon o prednosti investicij pri zahtevkih za vrnitev premoženja po Vermögensgesetz, v nadaljevanju: Investitionsvorranggesetz)
III – Postopek v glavni stvari
IV – Vprašanja za predhodno odločanje
V – Postopek pred Sodiščem
VI – Trditve strank
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
VII – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
1. Nujnost samostojne razlage pojma „civilne in gospodarske zadeve“
2. Upoštevnost sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije za razlago člena 1 Uredbe št. 44/2001
3. Sodna praksa v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije, upoštevna za razlago člena 1 Uredbe št. 44/2001
a) Sodba LTU
b) Sodba Rüffer
c) Sodba Sonntag
d) Sodba Baten
e) Sodba Préservatrice Foncière TIARD
f) Povzetek presoje iz sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije
4. Nadaljevanje sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije po uveljavitvi Uredbe št. 44/2001
a) Sodba Apostolides
b) Sodba Realchemie Nederland
5. Uporaba meril iz sodne prakse za dejansko stanje zadeve v glavni stvari
a) Narava pravnega razmerja med strankama
b) Predmet spora
6. Vmesni sklep
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
1. Sodna praksa Sodišča v zvezi s pojmom „tesne povezanosti“ v smislu člena 6, točka 1, Bruseljske konvencije in člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
a) Samostojna in ozka razlaga pogoja „tesne povezanosti“
b) Dovolj tesna povezanost in tveganje nezdružljivosti sodnih odločb
c) Merilo predvidljivosti pristojnosti na podlagi medsebojne povezanosti zadev z vidika tožene stranke
2. Uporaba meril iz sodne prakse za dejansko stanje zadeve v glavni stvari
a) Dovolj tesna povezanost in tveganje nezdružljivosti sodnih odločb
b) Merilo predvidljivosti pristojnosti na podlagi medsebojne povezanosti zadev z vidika tožene stranke
3. Vmesni sklep
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
1. Razlaga člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
a) Besedilo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
b) Sistemska umestitev člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
c) Smisel in namen člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
2. Analogna uporaba člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 za primere s tretjimi državami?
3. Vmesni sklep
VIII – Predlog
I – Uvod
1. Zgodovinsko ozadje obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe z dne 18. novembra 2011, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof, sega v čas tako imenovanega tretjega rajha. V tem obdobju so bili številni Nemci preganjani in bili – pogosto pred emigracijo v tujino – prisiljeni svoje premoženje prodati za ceno, ki je bila veliko nižja od njegove vrednosti. Del tega premoženja so pridobili zasebniki,(2) del pa je nazadnje postal lastnina državnih organov.
2. V nemškem postopku v glavni stvari, v katerem je bil vložen ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, so tožene stranke pravni nasledniki (po večini prebivajoči v tujini) osebe, ki je bila žrtev takih preganjanj, tožeča stranka pa je Land Berlin (dežela Berlin). Z materialnopravnega vidika se predmet spora nanaša med drugim na vprašanje višine odškodnine, ki pripada pravnim naslednikom.
3. V nacionalnem pravu Zvezne republike Nemčije je za popravo krivic, ki so posledica takih preganjanj, predviden zapleten postopek. Postopek teče deloma pred upravnim organom in deloma pred pristojnim rednim sodiščem, namen pravde pa je glede na okoliščine posameznega primera vrnitev premoženja, izplačilo izkupička, doseženega pri njegovi prodaji, oškodovancem ali dodatna odškodnina.
4. Vendar se predlog za sprejetje predhodne odločbe ne nanaša na materialnopravne probleme, ampak na temeljna vprašanja v zvezi s pristojnostjo sodišča, pred katerim je bil začet postopek, in stvarnim področjem uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(3).
5. Dejansko vprašanje je, katere zadeve se štejejo za „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001. Predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje tudi vprašanje o področju uporabe člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001. Kadar je toženih več oseb skupaj, mora biti v skladu s to določbo mogoče, da so tožene „pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče“, če je tožbene zahtevke glede na to, da so med seboj tako „tesno povezani“, smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj. Predložitveno sodišče sprašuje o pomenu te določbe, in ali se uporabi za primere, v katerih vse tožene osebe nimajo stalnega prebivališča v državi Evropske unije.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
6. V uvodnih izjavah 9, 11, 12, 15 in 19 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(9) Za toženca, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, se praviloma uporabljajo nacionalni predpisi o pristojnosti, ki se uporabljajo na ozemlju države članice, v kateri se nahaja sodišče, pred katerim teče postopek, in za toženca s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je ne veže ta uredba, se mora še naprej uporabljati Bruseljska konvencija.
(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]
(12) Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.
(15) V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe. […]
(19) Zagotoviti je treba kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije s strani Sodišča Evropskih skupnosti […].“
7. Člen 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 določa:
„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodne oblasti. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.“
8. Člen 4(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 določa:
„Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.“
9. Člen 6 Uredbe (ES) št. 44/2001 določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi:
1. če je ena od več toženih oseb, tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov;
2. […]
3. če gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerem je temeljila prvotna tožba, pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek;
4. […]“
10. Člen 22 Uredbe (ES) št. 44/2001 določa:
„Izključno pristojna so naslednja sodišča, in to ne glede na stalno prebivališče:
1. v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina.
[…]
2. v postopkih, predmet katerih je veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb ali združenj fizičnih ali pravnih oseb, ali veljavnost odločitev njihovih organov, sodišča držav članic, v katerih ima gospodarska družba, pravna oseba ali združenje svoje stalno prebivališče. […]
3. v postopkih, predmet katerih je veljavnost vpisov v javne knjige, sodišča države članice, kjer se vodi javna knjiga;
4. v postopkih, ki so v zvezi z registracijo ali veljavnostjo patentov, znamk, modelov ali drugih podobnih pravic, ki jih je treba deponirati ali registrirati, sodišča države članice, v kateri je bila vložena prijava za deponiranje ali registracijo, v kateri se je deponiranje ali registracija izvedla ali se na podlagi pravnega akta Skupnosti ali mednarodne konvencije šteje za izvedeno.
[…]
5. v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena.“
11. Člen 23(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 določa:
„Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. […]“
B – Nacionalno pravo
1. Gesetz zur Regelung offener Vermögensfragen (zakon o ureditvi odprtih premoženjskih zadev, v nadaljevanju: Vermögensgesetz)(4)
12. V členu 1(1) Vermögensgesetz je področje uporabe tega zakona opredeljeno tako:
„S tem zakonom so urejeni premoženjski zahtevki v zvezi s premoženjem, ki […] je bilo brez nadomestila razlaščeno in podržavljeno […].“
13. Člen 1(6) Vermögensgesetz določa:
„Ta zakon se ustrezno uporablja za premoženjske zahtevke državljanov in združenj, ki so bili v obdobju med 30. januarjem 1933 in 8. majem 1945 preganjani iz rasnih, političnih, verskih ali nazorskih razlogov in so zato zaradi prisilne prodaje, razlastitve ali drugače izgubili premoženje. […]“
14. Člen 3(1) Vermögensgesetz v zvezi z vrnitvijo premoženja določa:
„Premoženje, ki je bilo predmet ukrepov v smislu člena 1 in je bilo podržavljeno ali prodano tretjim osebam, se na zahtevo vrne upravičencem, če to […] ni izključeno. […]“
2. Gesetz über den Vorrang für Investitionen bei Rückübertragungsansprüchen nach dem Vermögensgesetz (zakon o prednosti investicij pri zahtevkih za vrnitev premoženja po Vermögensgesetz, v nadaljevanju: Investitionsvorranggesetz)(5)
15. Člen 1 Investitionsvorranggesetz določa:
„Zemljišča […], ki so ali so lahko predmet zahtevkov za vrnitev po Vermögensgesetz, se lahko v skladu z merili iz spodnjih določb v celoti ali deloma uporabijo za posebne investicijske namene. V teh primerih upravičenec prejme nadomestilo v skladu z določbami tega zakona.“
16. Člen 16(1) Investitionsvorranggesetz določa:
„Če […] vrnitev premoženja ni mogoča, lahko vsak upravičenec na podlagi ugotovitve ali dokaza njegove upravičenosti […] zahteva plačilo zneska v višini vseh na podlagi pogodbe izplačanih denarnih plačil, ki se nanašajo na premoženje, glede katerega uveljavlja pravice. Odločbo o tem zahtevku […] sprejme urad ali deželni urad za reševanje premoženjskih vprašanj. Če izkupiček ni dosežen [ali] je nižji od tržne vrednosti, ki jo je imelo premoženje, ko je odločba o prednosti investicije postala izvršljiva, […] lahko upravičenec v roku enega leta […] pred sodiščem terja plačilo tržne vrednosti; […]“
III – Postopek v glavni stvari
17. Julius Busse je bil lastnik zemljišča v Berlinu. V tretjem rajhu ga je nacionalsocialistični režim preganjal, in zemljišče je bil prisiljen prodati tretji osebi. Zemljišče je Nemška demokratična republika pozneje razlastila in ga združila z drugimi zemljišči v državni lasti. Tako nastalo združeno zemljišče je po združitvi Nemčije postalo last deloma Land Berlin, deloma pa Zvezne republike Nemčije. Ta subjekta sta zemljišče 19. decembra 1997 prodala investitorju.
18. Prvih deset toženih strank v postopku v glavni stvari so pravne naslednice Juliusa Busseja. Tretja, šesta, sedma in deveta tožena stranka imajo stalno prebivališče v Izraelu, peta tožena stranka v Združenem kraljestvu, deseta pa v Španiji.
19. V skladu z nacionalnim pravom zemljišča sicer ni bilo treba vrniti prvim desetim toženim strankam, treba pa jim je bilo izplačati sorazmeren del izkupička od prodaje združenega zemljišča, pri čemer denarno izplačilo ni smelo biti manjše od ustrezne tržne vrednosti tega zemljišča. Glede te plačilne obveznosti je pristojni organ izdal upravni akt.
20. Ta organ je Land Berlin, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, naložil, naj prvim desetim toženim strankam v postopku v glavni stvari izplača del izkupička od prodaje, ki ustreza deležu, ki v združenem zemljišču odpade na zemljišče Juliusa Busseja. Pri tem izplačilu je tožeča stranka v postopku v glavni stvari naredila napako. Odvetniku – enajsti toženi stranki v postopku v glavni stvari – pooblaščenemu za zastopanje prvih deset toženih strank v postopku v glavni stvari, namreč ni nakazala samo tega dela prodajne cene, ampak mu je pomotoma izplačala celotno kupnino, ki jo je odvetnik nato razdelil med prvih deset toženih strank.
21. Land Berlin v postopku v glavni stvari od prvih deset toženih strank zahteva vračilo preveč plačanega zneska, ki ga je ocenila na 2,5 milijona EUR. Proti vsem, vključno z enajsto toženo stranko, ki ji očita, da je z razdelitvijo zneska ravnala protipravno, je v Nemčiji, in sicer pri Landgericht Berlin, vložila tožbo. Tožene stranke v postopku v glavni stvari so ugovarjale, da Landgericht Berlin za nekatere od njih – in sicer za tretjo, peto, šesto, sedmo, deveto in deseto – ni mednarodno pristojno. Poleg tega naj bi lahko od tožeče dežele zahtevale plačilo zneska, ki je višji od deleža izkupička od prodaje, ker naj bi bil ta manjši od tržne vrednosti zemljišča (v nadaljevanju: dodatni zahtevki za povrnitev škode).
22. Landgericht je tožbo proti tretji, peti, šesti, sedmi, deveti in deseti toženi stranki z delno sodbo zavrglo kot nedopustno. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Z revizijo želi doseči, da bi Landgericht odločilo o utemeljenosti njenih zahtevkov tudi v razmerju do teh toženih strank.
23. Pritožbeno sodišče meni, da mednarodna pristojnost nemških sodišč za tožbo proti tretji, peti, šesti, sedmi, deveti in deseti toženi stranki ni podana, ker se Uredba št. 44/2001 ne uporabi. Pri obravnavani zadevi naj namreč ne bi šlo za civilnopravni, ampak javnopravni spor, za katerega pa naj zadevna uredba v skladu s svojim členom 1(1) ne bi veljala. Izplačilo naj se namreč ne bi smelo presojati ločeno. Nasprotno, upoštevalo naj bi se, da je bilo izvedeno na podlagi odločbe o ugotovitvi pravice toženih strank.
IV – Vprašanja za predhodno odločanje
24. Ob upoštevanju navedenega je predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1. Ali je zahteva za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, civilna zadeva v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 tudi takrat, kadar organ zvezni deželi naloži izplačilo dela izkupička od prodaje nepremičnine oškodovancem zaradi povrnitve škode in ta pomotoma namesto dela izkupička izplača celotni izkupiček?
2. Ali obstaja v skladu s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 zahtevana tesna povezanost več tožbenih zahtevkov, tudi če se tožene stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno?
3. Ali se lahko člen 6, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001 uporabi tudi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji? Če je odgovor pritrdilen: ali navedeno velja tudi, če bi bilo mogoče v državi stalnega prebivališča tožene stranke v skladu z dvostranskim sporazumom z državo izdajateljico sodbe priznanje te sodbe zaradi neobstoja pristojnosti zavrniti?
V – Postopek pred Sodiščem
25. Predložitvena odločba z dne 18. novembra 2011 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 16. decembra 2011.
26. Pisna stališča so v roku iz člena 23 Statuta Sodišča vložile nemška in portugalska vlada ter Evropska komisija.
27. Ker nobena od strank ni predlagala začetka ustnega postopka, je bilo mogoče sklepne predloge v tej zadevi pripraviti po upravni seji Sodišča z dne 25. septembra 2012.
VI – Trditve strank
28. Udeleženke postopka se glede odgovorov na vprašanja za predhodno odločanje v bistvenem strinjajo.
29. Vse soglašajo, da gre pri zahtevi za vračilo zneska, izplačanega brez pravnega temelja, ki se je uveljavljala v sporu o glavni stvari, za „civilno zadevo“ v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001. Menijo, da obstaja tesna povezanost več tožbenih zahtevkov, kakršna se zahteva v skladu s členom 6 Uredbe št. 44/2001, tudi kadar se tožene stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno. Poleg tega vse zagovarjajo stališče, da se člen 6, točka 1, Uredbe (ES) št. 44/2001 ne uporabi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji.
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
30. Udeleženke postopka opozarjajo, da je treba pojem „civilna in gospodarska zadeva“ opredeliti samostojno ob uporabi razlagalnih metod, razvitih v sodni praksi Sodišča. Odločilno naj bi bilo to, ali so bile izvajane prerogative javne oblasti.
31. Nemška vlada meni, da je v primeru, v katerem bi morala zvezna dežela na podlagi zahtevka, katerega utemeljenost je bila uradno ugotovljena, izplačati le del izkupička od prodaje zemljišča, vendar je namesto tega pomotoma nakazala celoten izkupiček, zahteva za vračilo zajeta s pojmom civilne zadeve, če se zahtevek, ki je podlaga za izplačilo, navezuje na zasebnopravni lastniški položaj zvezne dežele.
32. Portugalska vlada glede narave in predmeta spora trdi, da je njegov namen preprosto vračilo plačila, ki je bilo izvedeno brez pravnega temelja. Tožeča stranka naj se v tem smislu ne bi razlikovala od subjekta civilnega prava.
33. Komisija poudarja, da je treba vračilo zatrjevanega preplačila uveljavljati pred civilnimi sodišči in da tožeča stranka v tem smislu nima nobenih posebnih pravic. Nasprotno, delovala naj bi kot zasebnik v primerljivem položaju.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
34. Nemška vlada meni, da je obstoj obogatitvenega zahtevka, ki se uveljavlja v tožbi, odvisen zlasti od tega, ali je na strani toženih strank podan pravni temelj za plačilo. Tak pravni temelj naj bi v obliki dodatnih zahtevkov za povrnitev škode lahko izhajal le iz Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, kar naj bi se za vse tožene stranke presojalo ob upoštevanju enakega pravnega položaja in o čemer naj bi se lahko odločilo le enotno. Tako tožba kot zoper njo navedena obramba, torej domnevni obstoj dodatnih zahtevkov za povrnitev škode, naj bi temeljila na isti pravni podlagi. Zahtevana „tesna povezanost“ v smislu člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 naj bi bila zato podana.
35. Tudi portugalska vlada meni, da je med zahtevo za vračilo in dodatnimi zahtevki za povrnitev škode, navedenimi kot ugovor zoper to zahtevo, tako tesna povezava, da je zaradi izognitve tveganju nezdružljivih sodnih odločb priporočljivo, da se o njih odloči enotno. To, da tožbeni zahtevki temeljijo na različni podlagi, naj ne bi smelo biti ovira za uporabo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001.
36. Komisija najprej ugotavlja, da v postopku v glavni stvari glede dodatnih zahtevkov za povrnitev škode ni bila vložena nasprotna tožba in da zato člen 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ni upošteven. Čeprav so bili dodatni zahtevki za povrnitev škode navedeni zgolj kot obrambno sredstvo zoper tožbeni zahtevek iz naslova obogatitve, pa to naj ne bi pomenilo, da ni potrebna tesna povezanost tožbenih zahtevkov v skladu s členom 6, točka 1, Uredbe 44/2001; ta naj bi bila namreč podana ne glede na različno pravno podlago zahtevkov – neupravičena obogatitev in deliktna odgovornost – saj se ti nanašajo na isto dejansko in pravno stanje.
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
37. Nemška vlada meni, da iz besedila člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 izhaja, da se ta določba uporablja izključno za tožence, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju države članice. Razlaga, ki bi presegala okvir besedila navedene določbe, naj bi bila v nasprotju s sistematiko ureditve. To ureditev naj bi bilo zaradi njene izjemnosti namreč treba razlagati ozko. Poleg tega naj bi bila v členu 4(1) Uredbe št. 44/2001 določena posebna ureditev za tožence, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici.
38. Portugalska vlada meni, da se člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne nanaša na sotoženca, čigar stalno prebivališče ni v Uniji, in v zvezi s tem napotuje na sodbo Réunion européenne in drugi(6), v kateri je navedeno, da „v skladu s členom 6, točka 1, [Bruseljske] konvencije toženec s stalnim prebivališčem na ozemlju države pogodbenice ne more biti tožen v drugi državi pogodbenici pred sodiščem, pri katerem je bil vložen tožbeni zahtevek proti sotožencu s stalnim prebivališčem zunaj ozemlja držav pogodbenic, iz razloga, da je spor nerazdružljiv, in ne le soroden“.
39. Komisija navaja, da iz določb členov 3(1) in 4(1) Uredbe št. 44/2001 izhaja, da oseba, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, ne more biti tožena na podlagi člena 6, točka 1, te uredbe.
VII – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
40. S prvim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali gre pri zahtevi za vračilo zneska, ki ga je zvezna dežela izplačala brez pravnega temelja, v okoliščinah zadeve v glavni stvari za civilno zadevo v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 tudi takrat, kadar organ zvezni deželi naloži izplačilo dela izkupička od prodaje nepremičnine oškodovancem zaradi povrnitve škode in ta pomotoma namesto dela izkupička izplača celotni izkupiček, nato pa pred sodiščem zahteva vračilo preveč plačanega zneska.
41. Za odgovor na to vprašanje je treba najprej pojasniti, kaj je treba razumeti kot „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu Uredbe št. 44/2001. V zvezi s tem je treba preučiti sodno prakso Sodišča, ki se nanaša na ta pogoj za uporabo, in tako pridobljena spoznanja prenesti na dejansko stanje zadeve v glavni stvari.
1. Nujnost samostojne razlage pojma „civilne in gospodarske zadeve“
42. Pojem „civilne in gospodarske zadeve“ je treba zlasti drugače od izraza „upravne zadeve“, ki je prav tako naveden v členu 1 Uredbe št. 44/2001, razlagati samostojno v okviru prava Unije. Upoštevni so cilji in sistematika ureditve ter splošna pravna načela, ki izhajajo iz skupka nacionalnih pravnih redov,(7) ne pa pravo ene od konkretno udeleženih držav članic.
43. Pri tem je treba upoštevati, da je zaradi različnih oblik in številnosti nacionalnih pravnih redov držav članic vse težje izpeljati splošna pravna načela vseh držav članic glede razmejitve zasebnega in javnega prava.(8)
44. Vendar lahko uporabno podlago za sklepanje o vsebini pojma „civilne in gospodarske zadeve“ najdemo v obstoječi sodni praksi Sodišča v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije.
2. Upoštevnost sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije za razlago člena 1 Uredbe št. 44/2001
45. Kot je razvidno iz uvodne izjave 19 Uredbe št. 44/2001 zakonodajalec Unije izhaja iz „kontinuitete med Bruseljsko konvencijo[(9)] in […] Uredbo [št. 44/2001]“. To pomeni, da je mogoče, če se pojmi ujemajo, v preudarkih o razlagi Uredbe št. 44/2001 upoštevati ustrezno sodno prakso v zvezi z Bruseljsko konvencijo.(10)
46. Ker pojem „civilne in gospodarske zadeve“ izvira iz člena 1 Bruseljske konvencije, je treba upoštevati sodno prakso Sodišča v zvezi s to določbo, analizirati njen nadaljnji razvoj ob upoštevanju Uredbe št. 44/2001 in jo prenesti na obravnavano zadevo.
3. Sodna praksa v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije, upoštevna za razlago člena 1 Uredbe št. 44/2001
a) Sodba LTU(11)
47. Ena od temeljnih ugotovitev o pojmu civilna in gospodarska zadeva je v točki 5 sodbe LTU, v kateri so bile sporne preletne pristojbine za uporabo storitev navigacijskih služb zračnega prometa, ki jih je organizacija za nadzor zračnega prometa lahko zahtevala od letalskih podjetij. Organizacija je take pristojbine iztožila pred belgijskem gospodarskim sodiščem, nato pa hotela v Nemčiji doseči izvršljivost sodbe.
48. Sodišče je glede tega navedlo, da je „odločbo, izdano v sporu med javnim organom in zasebnikom, v katerem je javni organ nastopal v zvezi z izvajanjem prerogativ javne oblasti, treba izvzeti s področja uporabe Konvencije“.
49. Pri tem je bilo torej odločilno – tako rekoč kot negativno razmejitveno merilo za zanikanje obstoja civilne in gospodarske zadeve ter zato za izključitev uporabe Bruseljske konvencije – to, da ena stranka nastopa „v zvezi z izvajanjem prerogativ javne oblasti“.
50. Splošne in abstraktne opredelitve tega pojma povezanosti v sodbi LTU sicer ni, je pa Sodišče konkretno pojasnilo, da je treba v postopku v glavni stvari iz take povezanosti z izvajanjem prerogativ javne oblasti izhajati zato, ker „[…] se spor […] nanaša na izterjavo pristojbin, ki jih zasebnik dolguje nacionalnemu ali mednarodnemu subjektu javnega prava za uporabo njegovih storitev in naprav […]. To velja še toliko bolj, če so stopnje pristojbin, način njihovega obračunavanja in postopki njihovega pobiranja določeni enostransko v razmerju do uporabnika […]“.(12)
51. Sodišče je tako in casu pojem povezanosti, ki je bil sprva zelo širok(13) in pomensko odprt, na podlagi primera vsebinsko opredelilo in ga navezalo na originarne dejavnosti javne oblasti.(14)
b) Sodba Rüffer(15)
52. V sodbi Rüffer je Sodišče glede tega sledilo presoji iz sodbe LTU. Podlaga za postopek v glavni stvari je bila tožba za povračilo stroškov reševanja, ki jo je Nizozemska vložila zoper nemškega lastnika ladje, ki je potonila v nizozemskih celinskih vodah.(16)
53. Te tožbe Sodišče ni uvrstilo med civilne in gospodarske zadeve, ker se je spor nanašal na posledice ukrepa rečne policije, ki je bil na splošno opredeljen kot dejavnost izvajanja prerogativ javne oblasti.(17) Tožba za povračilo stroškov je nazadnje temeljila na zahtevku, ki je izhajal iz akta javnega organa; ta okoliščina je bila zadosten razlog, da je bilo treba šteti, da je uveljavljanje tega zahtevka izvzeto s področja uporabe Bruseljske konvencije.(18)
c) Sodba Sonntag(19)
54. Sodba Sonntag je temeljila na odškodninskem zahtevku, ki se je v okviru adhezijskega postopka v Italiji uveljavljal zoper učitelja nemške javne šole zaradi kršitve dolžnosti nadzora, zaradi katere se je na šolskem izletu smrtno ponesrečil eden od učencev.
55. Tudi v tej zadevi je Sodišče sprejelo presojo iz zgoraj navedenih sodb LTU in Rüffer, vendar je menilo, da v danem primeru ni zadostne povezave z izvajanjem prerogativ javne oblasti.
56. Sodišče je namreč menilo, da je uporaba Konvencije izključena le, kadar je treba povzročitelja škode, proti kateremu je bila vložena tožba, šteti za nosilca javne oblasti, ki je deloval v okviru izvajanja prerogativ javne oblasti. Čeprav državni uslužbenec deluje za državo, ne izvaja vedno prerogativ javne oblasti. V pravnih redih večine držav članic se ravnanje učitelja javne šole v okviru poverjene mu skrbi za učence med šolskim izletom ne šteje za izvajanje prerogativ javne oblasti, saj učitelj v tem smislu ne izvaja pooblastil, ki odstopajo od pravil, ki veljajo za razmerja med zasebniki. Čeprav bi se v skladu s pravnim redom države pogodbenice, iz katere prihaja zadevni učitelj, štelo, da je treba nadzor učitelja nad učenci obravnavati kot izvajanje prerogativ javne oblasti, to ne vpliva na opredelitev zadevnega spora glede na Bruseljsko konvencijo.(20)
57. Sodišče je v sodbi Sonntag pojem „civilna zadeva“ pojasnilo tako, da je treba ugotoviti, ali so bile izvajane posebne prerogative javne oblasti in ali se zadevne naloge in pooblastila v končni fazi ne razlikujejo od teh, ki jih imajo zasebniki. V zadnjem primeru se Bruseljska konvencija uporabi, tudi če je razvidna nejasna povezava z delovanjem države, za katero pa ni značilno izvajanje posebnih prerogativ javne oblasti.
d) Sodba Baten(21)
58. Sodišče je v sodbi Baten sledilo usmeritvi zgoraj navedene sodne prakse: za regresno tožbo, s katero javni organ od zasebnika zahteva vračilo zneskov, ki so bili izplačani kot socialna pomoč ločenemu zakoncu in otroku te osebe, se uporabi Bruseljska konvencija, če za podlago za to tožbo in pogoje za njeno vložitev veljajo splošne določbe o obveznosti preživljanja. Če regresna tožba temelji na določbah, s katerimi je zakonodajalec javnemu organu podelil lastno prerogativo, se ta tožba ne more šteti za „civilno zadevo“.(22)
59. Preizkus, ali so podane značilnosti „civilne in gospodarske zadeve“, je torej treba opraviti ob upoštevanju narave pravnega razmerja med strankama ali predmeta spora,(23) pri čemer je treba kot razmejitveno merilo upoštevati zlasti to, ali lahko govorimo o lastnih prerogativah javnega organa.
e) Sodba Préservatrice Foncière TIARD(24)
60. Ta pristop je bil potrjen tudi v sodbi Préservatrice Foncière TIARD: tožba, s katero država pogodbenica od zasebnika zahteva izvršitev zasebnopravne poroštvene pogodbe, sklenjene zato, da bi lahko tretja oseba zagotovila jamstvo, ki ga zahteva in opredeljuje ta država, je zajeta s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“, če v okviru pravnega razmerja med upnikom in porokom, kakršno izhaja iz poroštvene pogodbe, država ne izvaja pooblastil, ki odstopajo od pravil, ki veljajo za razmerja med zasebniki.(25)
f) Povzetek presoje iz sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije
61. Če opazujemo razvoj sodne prakse v zvezi s pojmom „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1 Bruseljske konvencije, lahko ugotovimo, da je Sodišče področje uporabe Bruseljske konvencije določilo zlasti ob upoštevanju dejavnikov, ki opredeljujejo pravna razmerja med strankami spora ali njegov predmet.(26) „Povezavo z izvajanjem prerogativ javne oblasti“ v smislu sodbe LTU,(27) zaradi katere je treba zanikati obstoj „civilne in gospodarske zadeve“ in zato izključiti uporabo Bruseljske konvencije, Sodišče ugotovi le pod strogimi pogoji, pri tem pa le nejasna povezava z delovanjem države, ki nima značilnosti izvajanja posebnih prerogativ, ne zadostuje.(28)
62. Pri tem je ključno in odločilno to, ali se naloge in pooblastila, ki so predmet presoje v danem primeru in ki jih izvaja državni organ, funkcionalno razlikujejo od teh, ki jih izvajajo zasebniki, torej ali so državni organi uporabili posebne prerogative.(29). Če je tako – kot na primer pri ukrepih rečne policije v sodbi Rüffer – zadeva ne spada na področje uporabe Bruseljske konvencije. Če pa ni tako – kot na primer v sodbi Sonntag pri domnevni kršitvi dolžnosti nadzora s strani učitelja javne šole, ki se presoja po enakih merilih kot take kršitve, storjene v izključno zasebnopravnih razmerjih – pa se Bruseljska konvencija uporabi in je treba zadevo šteti za „civilno in gospodarsko zadevo“.
4. Nadaljevanje sodne prakse v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije po uveljavitvi Uredbe št. 44/2001
63. Po uveljavitvi Uredbe št. 44/2001 je bila zgoraj predstavljena sodna praksa v zvezi s členom 1 Bruseljske konvencije neposredno prenesena na člen 1 zadevne uredbe.
a) Sodba Apostolides(30)
64. Tako na primer Sodišče v sodbi Apostolides(31) ob združevanju meril, ki so bila prej razvita v zvezi z Bruseljsko konvencijo, pojasnjuje: „Samostojna razlaga pojma ‚civilne in gospodarske zadeve‘ privede do tega, da so nekatere sodne odločbe zaradi narave pravnega razmerja med strankama ali zaradi predmeta spora izključene s področja uporabe Uredbe št. 44/2001 […]. Sodišče je tako menilo, da čeprav določeni spori med javnim organom in posameznikom lahko spadajo pod navedeni pojem, pa je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja državne oblasti […]. Izvajanje suverenih pravic državne oblasti s strani ene pravdne stranke, ker ta izvaja pooblastila, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki, namreč ta spor izključuje iz civilnih in gospodarskih zadev v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 […].“
b) Sodba Realchemie Nederland(32)
65. V sodbi Realchemie Nederland(33) je Sodišče pojem „civilna in gospodarska zadeva“ natančneje opredelilo za praktično pomemben primer, v katerem je nemško sodišče naložilo globo, da bi se spoštovala sodna odločba, izdana v civilni in gospodarski zadevi. Šlo je za odredbo o prepovedi s področja patentnega prava, za katere kršitev je bila zagrožena in pozneje določena globa, ter za njeno izvršljivost na Nizozemskem.
66. Čeprav je bila ta globa naložena po uradni dolžnosti in je bila nazadnje izplačana v državni proračun, in ne upniku, se je Uredba št. 44/2001 uporabila za priznanje in izvršitev sodne odločbe, ki se je nanašala na naložitev globe, saj je bil postopek v glavni stvari, v katerem je bila izdana, civilna in gospodarska zadeva v smislu te uredbe.(34) Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da „specifičnosti nemškega izvršilnega postopka […] ni mogoče obravnavati kot odločilnih za naravo izpolnitvenega zahtevka. Narava tega zahtevka je namreč odvisna od narave subjektivne pravice, zaradi kršitve katere je bila naložena izvršitev, in sicer gre v obravnavanem primeru za pravico družbe Bayer do izključnega izkoriščanja s patentom zaščitenega izuma, ki nedvomno spada med civilne in gospodarske zadeve v smislu člena 1 Uredbe št. 44/2001“.(35)
67. Sodišče je tako pojasnilo, da sta za uporabo člena 1 Uredbe št. 44/2001 odločilna zadevno pravno razmerje ali predmet spora, medtem ko same procesnopravne posebnosti, ki ne vplivajo na njuno naravo, niso upoštevne. Če je „[n]amen te tožbe […] varstvo zasebnih pravic in [se] ne predpostavlja […], da ena od strank v postopku izvaja prerogative javne oblasti[,] je treba […] pravno razmerje med [strankama] opredeliti kot ‚pravno razmerje zasebnega prava‘ in torej spada v pojem ‚civilne in gospodarske zadeve‘ v smislu Uredbe št. 44/2001“.(36)
68. Tako povzeta razmejitvena merila je treba zdaj uporabiti za dejansko stanje obravnavane zadeve v glavni stvari in preizkusiti, ali ga je treba glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča opredeliti kot „civilno in gospodarsko zadevo“.
5. Uporaba meril iz sodne prakse za dejansko stanje zadeve v glavni stvari
69. Glede na navedeno je pri odgovoru na prvo vprašanje treba preučiti naravo pravnega razmerja med strankama, predmet spora, zlasti pa vprašanje, ali je Land Berlin, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, spor začela v zvezi z izvajanjem prerogativ javne oblasti.
a) Narava pravnega razmerja med strankama
70. Najprej je treba preučiti pravno razmerje med toženo in tožečo stranko, v okviru katerega je prišlo do spornega preplačila, za katero ni bilo pravnega temelja in katerega vračilo se zdaj zahteva.
71. Kot je navedlo predložitveno sodišče,(37) veljajo pravila o povračilu škode v skladu z nemškima Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, opisana v točkah 12 in 13 teh sklepnih predlogov, za vse lastnike zemljišč, ki so obremenjena z restitucijskimi zahtevki, ne glede na to, ali je lastnik država ali zasebnik.
72. Zadevni lastniki so sicer pogosto – kot v obravnavani zadevi tožeča stranka – državni organi, včasih pa tudi zasebniki, na primer osebe, ki so se okoristile pri prisilni prodaji zemljišč ali podjetij v tako imenovanem tretjem rajhu. Za vse veljajo enaka pravila. Državni organi v zvezi s tem nimajo nikakršnih prednostnih pravic ali posebnega položaja. To velja tudi za popravo napak pri izpolnjevanju plačilnih zahtevkov oškodovancev, denimo v primerih, v katerih je kot v obravnavani zadevi prišlo do preplačila. Oškodovanca je treba za vračilo preveč plačanega zneska tožiti pred civilnim sodiščem. Glede tega ni izjeme niti za državne lastnike, kot je Land Berlin. Pri tem torej ne uživajo nobenih posebnih pravic, ampak so obravnavani kot vsak zasebni lastnik v enakem položaju.
73. Glede na to je treba, kot v bistvenem navajajo tudi nemška(38) in portugalska vlada(39) ter Komisija(40), izhajati iz tega, da iz narave pravnega razmerja med strankama, ki je tu upoštevno in v okviru katerega je prišlo do spora, niso razvidne značilnosti, iz katerih bi za državne organe izhajale posebne prednostne pravice, zaradi katerih bi se razlikovali od morebitnih zadevnih zasebnikov v primerljivem položaju.
74. Glede na naravo pravnih razmerij iz postopka v glavni stvari bi lahko torej sklepali, da je primer mogoče šteti za „civilno in gospodarsko zadevo“. Kot pravilno ugotavlja nemška vlada,(41) na to ne vpliva okoliščina, da je bila izvirna plačilna obveznost, v zvezi s katero je prišlo do pomotnega preplačila, prej predmet upravnega postopka. Pri tem gre namreč za čisto procesno vprašanje, ki bistveno ne zaznamuje niti narave osnovne obveznosti plačila izkupička od prodaje pravnim naslednikom niti tako narave samega pravnega razmerja med strankama, zlasti ker so, kot izrecno opozarja predložitveno sodišče, stranke takega postopka, ki si nasprotujejo, lahko tudi zasebniki.
b) Predmet spora
75. Menim, da niti iz samega zahtevka, ki ga je tožeča stranka v obravnavani zadevi predložila v odločanje sodišču, niti iz načina njegove uveljavitve niso razvidne nobene posebnosti, ki bi izražale posebne značilnosti ravnanja v zvezi z izvajanjem prerogativ javne oblasti.
76. Nasprotno, kot pravilno opozarja portugalska vlada,(42) v obravnavanem primeru ne gre za nič drugega kot za pomotno in brez pravnega temelja izvedeno preplačilo, katerega vračilo se zahteva v skladu z načeli neupravičene obogatitve.
77. Torej nikakor ne gre za napako, tipično za ravnanje v zvezi z izvajanjem prerogativ javne oblasti, ampak za pomotno plačilo, ki se lahko kadar koli zgodi tudi v zasebnopravnem prometu. Okoliščina, da je bil in casu pred preplačilom opravljen upravni postopek, ni upoštevna, zlasti pa zaradi nje obogatitveni zahtevek ne dobi posebnosti, značilnih za izvajanje prerogativ javnih oblasti.
78. Iz neločljive povezave s predhodno izvedenim upravnim postopkom ni mogoče izhajati že samo zato, ker se je ta postopek nanašal le na plačilo dejansko dolgovanega zneska, ne pa na preplačilo, ki je sporno v obravnavani zadevi.
6. Vmesni sklep
79. Glede na naravo pravnega razmerja in predmet spora o glavni stvari ter ob upoštevanju tega, da spor ni povezan z izvajanjem prerogativ javne oblasti, pač pa za tožečo zvezno deželo veljajo enaka pravna pravila kot za zasebnika v primerljivem položaju, je treba predpostaviti, da gre v obravnavanem primeru za „civilno in gospodarsko zadevo“ v smislu člena 1 Uredbe št. 44/2001.
80. Na prvo vprašanje za predhodno odločanje je torej treba odgovoriti, da je zahteva za vračilo zneska, ki ga zvezna dežela izplača brez pravnega temelja, v okoliščinah zadeve v glavni stvari civilna zadeva v smislu člena 1(1) Uredbe št. 44/2001 tudi takrat, kadar organ zvezni deželi naloži izplačilo dela izkupička od prodaje nepremičnine oškodovancem zaradi povrnitve škode in ta namesto dela izkupička pomotoma izplača celotni izkupiček, nato pa pred sodiščem zahteva vračilo preveč plačanega zneska.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
81. Drugo vprašanje predložitvenega sodišča se v prvi vrsti nanaša na peto in deseto toženo stranko postopka v glavni stvari, ki imata stalno prebivališče v Združenem kraljestvu oziroma v Španiji, vendar ju tožeča stranka v postopku v glavni stvari toži pred sodiščem v Berlinu.
82. Predložitveno sodišče izhaja iz tega, da je pristojnost nemških sodišč glede teh toženih strank mogoče utemeljiti le na členu 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001.(43) Glede na to sprašuje o pomenu te določbe, ki ureja sodno pristojnost na podlagi medsebojne povezanosti zadev.(44)
83. V skladu s to določbo je mogoče tožbo vložiti „pred sodiščem kraja, kjer ima ena od [toženih oseb] stalno prebivališče,“(45) tudi proti „osebi s stalnim prebivališčem v državi članici“, „če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov“.
84. Predložitveno sodišče v drugem vprašanju za predhodno odločanje posebej omenja problem znaka „tesne povezanosti“.
85. Želi izvedeti, ali obstaja tesna povezanost, zahtevana s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, tudi če se tožene stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno.
86. Pri teh zahtevkih gre dejansko za trditev strank, da lahko vsekakor zahtevajo plačilo, ki presega njihov delež izkupička od prodaje, saj naj bi bil ta izkupiček manjši od tržne vrednosti zemljišča, in da ti dodatni zahtevki za povrnitev škode nasprotujejo tožbenemu zahtevku zaradi neupravičene obogatitve.
87. V zvezi s tem je najprej treba pojasniti dvoje: Prvič, dodatni zahtevki za povrnitev škode v postopku v glavni stvari se niso uveljavljali v nasprotni tožbi, tako da člen 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ki se izrecno nanaša na nasprotno tožbo, tu ni upošteven. Drugič, zdi se, kot pravilno opozarja Komisija,(46) da predložitveno sodišče na splošno ne dvomi o tesni povezanosti med tožbenimi zahtevki v smislu člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ampak konkretno sprašuje, ali bi se lahko zaradi zatrjevanih dodatnih zahtevkov za povrnitev škode prej obstoječa tesna povezava med tožbenimi zahtevki v smislu navedene določbe prekinila.
88. Za ugotovitev, ali procesni položaj postopka v glavni stvari izpolnjuje zahteve iz člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, je treba v okviru celostne presoje preizkusiti oba vidika – tožbene zahtevke in zoper nje navedeno obrambno sredstvo.
89. Najprej je torej treba preizkusiti, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko izhaja iz tega, da so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj v smislu navedene določbe. Za to je treba opraviti analizo sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 in predhodno določbo iz Bruseljske konvencije. Nato je treba ugotovitve, ki izhajajo iz te analize, prenesti na zadevo v glavni stvari, pri tem pa je treba posebej preučiti upoštevnost dodatnih zahtevkov za povrnitev škode, ki so se uveljavljali v okviru tega postopka.
1. Sodna praksa Sodišča v zvezi s pojmom „tesne povezanosti“ v smislu člena 6, točka 1, Bruseljske konvencije in člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
90. O bistvenih preudarkih sodne prakse Sodišča o tem vprašanju sem obširno razpravljala v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Painer,(47) zato se bom v tej zadevi omejila le na najpomembnejše točke in sámo sodbo Painer(48).
a) Samostojna in ozka razlaga pogoja „tesne povezanosti“
91. Sodišče v bistvenem zahteva, da se pojem „tesna povezanost“ razlaga samostojno(49) in ozko, ker gre za posebno pravilo o pristojnosti, ki odstopa od načela, določenega v členu 2 Uredbe št. 44/2001, namreč, da se oseba toži pri sodišču, na območju katerega ima toženec stalno bivališče, kar ne dopušča razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi.(50)
92. V skladu s sodbo Painer mora pri členu 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 predložitveno sodišče glede na vse elemente iz spisa presoditi obstoj zveze med različnimi tožbami, ki so bile vložene pri njem, to je o tveganju, da bi obravnava teh tožb v ločenih postopkih pripeljala do nezdružljivih sodnih odločb.(51)
b) Dovolj tesna povezanost in tveganje nezdružljivosti sodnih odločb
93. Sodišče poudarja, da je, prvič, cilj pravila o pristojnosti iz člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, kot je navedeno v uvodnih izjavah 12 in 15 te uredbe, zagotoviti ustreznost sodnega varstva, čim bolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah nista izdani nezdružljivi sodni odločbi, kadar se o zadevah odloča ločeno. Drugič, to pravilo se ne sme uporabiti tako, da bi tožeči stranki omogočilo vložitev zahtevka zoper več toženih strank le zato, da odtegne eno od toženih strank od sodišč države, v kateri ima stalno prebivališče.(52)
94. V zvezi z merilom povezanosti je Sodišče navedlo tudi, da za to, da se za sodne odločbe šteje, da so nezdružljive v smislu člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, ne zadostuje, da obstaja neskladje med rešitvami spora, ampak mora priti do neskladja v okviru enakega dejanskega in pravnega stanja.(53)
c) Merilo predvidljivosti pristojnosti na podlagi medsebojne povezanosti zadev z vidika tožene stranke
95. Dalje je Sodišče v sodbi Painer opozorilo na uvodno izjavo 11 Uredbe št. 44/2001. V skladu z njo morajo biti pravila o pristojnosti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, razen v nekaterih natančno opredeljenih primerih, v katerih je upravičena druga navezna okoliščina.(54)
96. Različna pravna podlaga tožb, vloženih proti različnim toženim strankam, sama po sebi ne preprečuje uporabe člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, če so tožene stranke lahko vsaj predvidele tveganje, da bodo tožene v državi članici, v kateri ima vsaj ena od njih stalno prebivališče.(55) To velja še toliko bolj, če so nacionalni predpisi, ki so pravna podlaga za tožbe, vložene proti različnim toženim strankam, v bistvu enaki.(56)
2. Uporaba meril iz sodne prakse za dejansko stanje zadeve v glavni stvari
a) Dovolj tesna povezanost in tveganje nezdružljivosti sodnih odločb
97. V predloženi zadevi temeljijo obravnavane tožbe, ki se nanašajo na zahtevek zaradi neupravičene obogatitve in glede enajste tožene stranke zahtevek zaradi protipravnega ravnanja, in proti njim navedeni ugovor v obliki dodatnih zahtevkov za povrnitev škode na istem dejanskem in pravnem stanju.
98. To stanje je opredeljeno z zahtevkom na podlagi Vermögensgesetz, ki se uveljavlja proti javnim organom, in nakazilom spornega zneska, ki ga je prvih deset toženih strank prejelo ob posredovanju enajste tožene stranke, ki je nastopala kot njihov odvetnik, in katerega vračilo je zdaj predmet spora pred civilnim sodiščem.
99. To, da se tožeča stranka v razmerju do enajste tožene stranke ne sklicuje na neupravičeno obogatitev, ampak na deliktno pravo, ne vpliva na to presojo. Sodišče je namreč pojasnilo, da za povezanost tožbenih zahtevkov v smislu člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ni potrebno, da je podlaga za zahtevke enaka.(57)In casu se zahtevki iz različnih tožb nazadnje nanašajo na isti interes, to je vračilo pomotoma nakazanega presežnega zneska.
100. Dodatni zahtevki za povrnitev škode, na katere se sklicujejo tožene stranke, se brez težav vključijo v enako dejansko in pravno stanje, v okviru katerega so bile vložene tožbe. Ti dodatni zahtevki so za vse tožene stranke glede zahtevkov, ki se uveljavljajo proti njim, enako pomembni. Kakor je pravilno navedla nemška vlada,(58) se namreč kot pravni temelj za plačilo, ki ga lahko uveljavljajo tožene stranke, upošteva le zahtevek na podlagi Vermögensgesetz in Investitionsvorranggesetz, kar se za vse tožene stranke presoja ob upoštevanju istega dejanskega in pravnega položaja.
101. Kot poudarja predložitveno sodišče,(59) je o tem mogoče „smiselno odloči[ti] le enotno za vse tožene stranke“. Temu je treba pritrditi ne glede na to, ali so tožene stranke solidarne dolžnice ali – kot očitno domneva predložitveno sodišče(60) – dolžnice, ki odgovarjajo le za svoj del dolga. Obstoj ali neobstoj dodatnih zahtevkov za povrnitev škode je namreč skupno predhodno vprašanje, od katerega je odvisen uspeh tožb. Če se o tem vprašanju ne odloči enotno, se tvega sprejetje nezdružljivih odločb. Z izdajo nezdružljivih odločb pa bi prišlo do nesprejemljivega razbitja zgoraj opisanega enotnega dejanskega in pravnega stanja.
b) Merilo predvidljivosti pristojnosti na podlagi medsebojne povezanosti zadev z vidika tožene stranke
102. Kot je upravičeno opozorila nemška vlada,(61) so tožene stranke zaradi enotnega dejanskega stanja lahko predvidele tudi, da bodo lahko tožene v Zvezni republiki Nemčiji.
103. Tudi tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Nemčiji, ampak v drugih državah članicah, so namreč morale vedeti – glede na to, da jih kolektivno zastopa odvetnik in da so skupno začele postopek za povračilo škode – da so med pravnimi nasledniki tudi osebe s stalnim prebivališčem v Nemčiji in da bi proti njim vložene tožbe kot tako imenovane „sidrne tožbe“ v breme preostalih toženih strank lahko utemeljevale sodno pristojnost po členu 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001. V tem smislu se obravnavani primer bistveno razlikuje od „neusklajenih vzporednih postopkov“,(62) ki za tožene stranke niso predvidljivi, ker temeljijo na različnem dejanskem stanju.
3. Vmesni sklep
104. Glede na navedeno je na drugo vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti, da v skladu s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 zahtevana tesna povezanost več tožbenih zahtevkov obstaja, tudi če se tožene stranke v okoliščinah, kakršne so te iz zadeve v glavni stvari, v razmerju do tožeče stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno.
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
105. Tretje vprašanje se nanaša na toženo stranko s stalnim prebivališčem v Izraelu. Predložitveno sodišče želi najprej izvedeti, ali se člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 lahko uporabi tudi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji.
1. Razlaga člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
106. V skladu z razlagalnimi metodami,(63) ki jih je razvilo Sodišče, je treba določbo razlagati na podlagi njenega besedila in ob upoštevanju okvira ureditve ter njenega smisla in namena.
a) Besedilo člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
107. Ob ozki razlagi člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001,(64) ki jo je treba uporabiti v zvezi s tem, že iz samega besedila te določbe izhaja, da je lahko sodna pristojnost na podlagi medsebojne povezanosti zadev podana le za „osebo s stalnim prebivališčem v državi članici“.
108. Iz tega je mogoče nasprotno sklepati, da se za tožene stranke s stalnim prebivališčem v Izraelu – in torej ne v državi članici – člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 v zvezi s tem ne uporabi.
b) Sistemska umestitev člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
109. Kot pravilno opozarja nemška vlada,(65) ureditev Uredbe št. 44/2001 nasprotuje temu, da bi se njen člen 6, točka 1, razlagal zunaj tega, kar določa njegovo besedilo.
110. Najprej je treba opozoriti, da je člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 izjema od načela pristojnosti glede na kraj stalnega prebivališča tožene stranke in da je, kot je bilo znova izrecno poudarjeno v sodbi Painer,(66) razlaga zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v tej uredbi, nedopustna.
111. Drugič, treba je opozoriti, da člen 4(1) Uredbe št. 44/2001 določa ureditev, ki se izrecno nanaša prav na take tožence, ki nimajo stalnega prebivališča v državi članici. Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se ob upoštevanju členov 22 in 23 Uredbe št. 44/2001 pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države. V obravnavanem primeru pa nista upoštevna niti člen 22, v katerem so urejeni nekateri primeri izključne pristojnosti ne glede na stalno prebivališče toženca, niti člen 23 Uredbe št. 44/2001, ki se nanaša na dogovore o sodni pristojnosti, tako da v skladu z izrecnim vrednotenjem Uredbe št. 44/2001 velja, da se lahko pristojnost nemških sodišč utemelji samo v skladu z zakoni te države članice, in ne po pravilih Uredbe št. 44/2001, ki so v tem smislu taksativna.
112. To je skladno tudi z uvodno izjavo 9 zadevne uredbe, v skladu s katero se za toženca, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, praviloma uporabljajo nacionalni predpisi o pristojnosti, ki se uporabljajo na ozemlju države članice, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek. To pa po nasprotnem sklepanju pomeni, da se za tega toženca – razen v določenih izjemah – Uredba št. 44/2001 ne uporabi.
c) Smisel in namen člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001
113. Do enake ugotovitve pridemo tudi s teleološko razlago.
114. De lege lata je, kot je razvidno iz uvodnih izjav Uredbe št. 44/2001, osnovni smisel in namen člena 6, točka 1, te uredbe namreč to, da se v interesu ustreznega sodnega varstva čim bolj zmanjša možnost sočasnih postopkov in zagotovi, da v dveh državah članicah nista izdani nezdružljivi sodni odločbi.
115. Iz tega izhaja, da določba v svoji trenutni obliki ni prilagojena za primere s tretjimi državami.
116. De lege ferenda se bo to morda nekoč spremenilo, saj se je že Komisija v predlogu z dne 14. decembra 2010 o spremembi Uredbe št. 44/2001,(67) na splošno zavzela za razširitev „pravil uredbe o pristojnosti na tožence iz tretjih držav“. Kakšno obliko pa bo člen 6, točka 1, zadevne uredbe dejansko dobil v novi različici, pa je še negotovo, zlasti ker se je Komisija glede tega v navedenem predlogu v bistvu omejila na redakcijske spremembe.(68)
2. Analogna uporaba člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 za primere s tretjimi državami?
117. V nemški pravni teoriji se razpravlja o tem, ali bi bila v primeru, v katerem ima ena ali več toženih strank stalno prebivališče v državi, ki ni država članica, mogoča analogna uporaba člena 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001, če vsaj ena od toženih strank stalno prebiva v državi članici.(69) To se utemeljuje s tem, da bi sicer prišlo do nesprejemljivega privilegiranja oseb s stalnim prebivališčem v tretji državi, kar pa ni namen Uredbe št. 44/2001.
118. Vendar ta argument ne prepriča(70) že zato, ker v zadevni uredbi ni pravnih praznin in tako analogija ni mogoča.
119. Zakonodajalec Unije je namreč v členih 4, 22 in 23 Uredbe št. 44/2001 izčrpno uredil problematiko oseb s stalnim prebivališčem v tretjih državah, medtem ko je za primere, ki s to uredbo niso zajeti, napotil na vsakokrat upoštevno nacionalno pravo. Državam članicam je zato prepuščeno, da na področju, ki z zadevno uredbo ni urejeno, za osebe s stalnim prebivališčem v tretji državi uporabijo svoje predpise o pristojnosti. Razširitev uporabe te uredbe čez okvir njenega področja uporabe tako ni dopustna.
3. Vmesni sklep
120. Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da se člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 ne uporabi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji.
121. Ker je odgovor na to vprašanje nikalen, na nadaljnje delno vprašanje, postavljeno za primer pritrdilnega odgovora, namreč, kakšen bi bil pravni položaj, če bi bilo mogoče v državi stalnega prebivališča tožene stranke v skladu z dvostranskim sporazumom z državo izdajateljico sodbe priznanje te sodbe zaradi neobstoja pristojnosti zavrniti, ni treba odgovoriti.
122. Če bi Sodišče na prvi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje vseeno odgovorilo pritrdilno, pa je iz previdnosti treba opozoriti, da bi težave s priznanjem v tretji državi le stežka vplivale na razlago Uredbe št. 44/2001, z njimi povezano tveganje pa bi bilo vsekakor na strani tožeče stranke.(71)
VIII – Predlog
123. Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na predložena vprašanja Bundesgerichtshof odgovori:
1. Zahteva za vračilo zneska, ki ga zvezna dežela izplača brez pravnega temelja, je v okoliščinah zadeve v glavni stvari civilna zadeva v smislu člena 1(1) Uredbe (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah tudi takrat, kadar organ zvezni deželi naloži izplačilo dela izkupička od prodaje nepremičnine oškodovancem zaradi povrnitve škode in ta namesto dela izkupička pomotoma izplača celotni izkupiček, nato pa pred sodiščem zahteva vračilo preveč plačanega zneska.
2. V skladu s členom 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 zahtevana tesna povezanost več tožbenih zahtevkov obstaja, tudi če se tožene stranke v okoliščinah, kot so te iz zadeve v glavni stvari, v razmerju do tožeče stranke sklicujejo na dodatne zahtevke za povrnitev škode, o katerih se lahko odloči le enotno.
3. Člen 6, točka 1, Uredbe št. 44/2001 se ne uporabi za tožene stranke, ki nimajo stalnega prebivališča v Evropski uniji.