Language of document : ECLI:EU:F:2009:21

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 10. marca 2009

Zadeva F-100/07

Kyriakos Tsirimiagos

proti

Odboru regij Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Prenos dela osebnih prejemkov zunaj države zaposlitve – Člen 17(2)(b) Priloge VII k prejšnjim kadrovskim predpisom – Stanovanjskovarčevalni račun – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Pogoji – Nepravilnost pri prenosih – Očitnost nepravilnosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero K. Tsirimiagos v bistvu predlaga, po eni strani, naj se razglasi ničnost odločbe Odbora regij z dne 21. novembra 2006 o vračilu na podlagi člena 85 Kadrovskih predpisov zneskov, ki so mu bili izplačani na podlagi korekcijskega koeficienta za del osebnih prejemkov, prenesenih v Francijo od aprila 2004 do maja 2005, v višini 2120,16 EUR in, po drugi strani, naj se, če je primerno, razglasi ničnost odločbe z dne 21. junija 2007 o zavrnitvi njegove pritožbe v delu, v katerem je potrjeno vračilo zneska 2038,61 EUR, ter, nazadnje, naj se Odboru regij naloži, da mu povrne znesek 2038,61 EUR, ki je bil odštet od njegove plače.

Odločitev:      Odločba Odbora regij z dne 21. novembra 2006, kakor je bila spremenjena z odločbo z dne 21. junija 2007, se razglasi za nično v delu, v katerem je naloženo vračilo zneskov, izračunanih ob uporabi korekcijskega koeficienta za prenose, ki jih je tožeča stranka opravila na svoj stanovanjskovarčevalni račun od aprila 2004 do maja 2005, v znesku 15.300 EUR. Odboru regij se naloži, da tožeči stranki vrne znesek, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki je bil odštet od njegove plače na podlagi uporabe korekcijskega koeficienta za prenose, ki jih je tožeča stranka opravila na svoj stanovanjskovarčevalni račun od aprila 2004 do maja 2005, v znesku 15.300 EUR; te obresti tečejo od dneva vračila do dejanskega plačila po predpisani obrestni meri Evropske centralne banke za operacije glavnega refinanciranja, ki je veljala za to obdobje, povišani za dve odstotni točki. V preostalem se tožba zavrne. Odbor regij nosi poleg svojih stroškov še polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Obvestilo uprave zadevni osebi, da namerava začeti postopek vračila neupravičeno plačanih zneskov, ker ta oseba ni predložila zadovoljivega pojasnila ali dodatnega dokazila – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Pogoji – Očitna nepravilnost plačila – Poznavanje s strani zadevne osebe – Prenos dela osebnih prejemkov uradnika zunaj države zaposlitve na stanovanjskovarčevalni račun

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85; Priloga VII, člen 17(2))

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena pristojnost – Povrnitev premoženjske škode, ki je uradniku nastala zaradi nezakonitega vračila zneska – Povračilo – Dodelitev zamudnih obresti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

1.      Obvestila uprave, s katerim je uradnika obvestila, da namerava začeti postopek vračila nekaterih neupravičeno plačanih zneskov zaradi neobstoja zadovoljivega pojasnila ali dodatnega dokazila, ki bi ga ta lahko predložil, in v katerem ni navedla zneska morebitnega vračila niti načina izterjave, ni mogoče obravnavati kot akt, ki posega v položaj uradnika, saj ne vpliva neposredno in takoj na njegove interese, s tem ko bistveno spreminjajo njegov pravni položaj, in ni dokončno stališče uprave. Poleg tega tako obvestilo zadevni osebi nikakor ne omogoča, da presodi smotrnost izpodbijanja tega obvestila z vložitvijo pritožbe na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 41 in 42.)

2.      Iz člena 85 Kadrovskih predpisov izhaja, da je vračilo neupravičeno plačanih zneskov odvisno od dveh kumulativnih pogojev, od katerih je prvi nezakonitost plačila, ki ga želi uprava izterjati, drugi pa poznavanje te nepravilnosti s strani uradnika ali ugotovitev, da je bila zadevna nepravilnost tako očitna, da ni mogoče, da uradnik ne bi vedel zanjo.

Tudi ob predpostavki, da se člen 17(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki uradniku omogoča, da del svojih osebnih prejemkov prenese zunaj države zaposlitve za pokrivanje stroškov, zlasti za obveznosti, ki jih uradnik dokazano redno prevzema zunaj države sedeža njegove institucije ali zunaj države, v kateri dela, ne uporablja, ko je prenos namenjen za vplačilo na stanovanjskovarčevalni račun, ki je kot tak priznan v zakonodaji države članice, nepravilnost takega nakazila ni tako očitna, da ne bi bilo mogoče, da uradnik ne bi vedel zanjo, zlasti kadar besedilo veljavnih aktov ne daje nobenega jasnega in nedvoumnega odgovora na vprašanje uporabe te določbe za tak prenos in je lahko zadevna oseba iz ravnanja pristojnih služb razumno sklepala, da so naklonjene tej uporabi.

Pač pa je prenos na stanovanjskovarčevalni račun tudi ob predpostavki, da spada na stvarno področje uporabe člena 17(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zgoraj navedeni različici, mogoč le do zgornje meje tega računa, kot je določena v nacionalni zakonodaji. Zato prenosa dela osebnih prejemkov uradnika na stanovanjskovarčevalni račun, ki presega navedeno zgornjo mejo, v nobenem primeru ni mogoče šteti za pravilnega. Tako nepravilnost je treba obravnavati tako, da je očitna za uradnika z izkušnjami na področju prava javnih uslužbencev Skupnosti.

(Glej točke 55, 60, 61, 64, 66, 70, 74 in 75.)

3.      Sodišče Skupnosti za uslužbence, ki ima neomejeno pristojnost v finančnih sporih, je pristojno, da za povrnitev premoženjske škode odredi, da se tožeči stranki povrne znesek, ki ga je uprava neupravičeno izterjala, povečan za zamudne obresti od datuma izterjave do datuma dejanskega plačila.

(Glej točki 79 in 80.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. september 2002, Puente Martín proti Komisiji, T‑29/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑833, točka 88; 9. julij 2003, Efthymiou proti Komisiji, T‑22/01, RecFP, str. I‑A‑177 in II‑891, točka 45;

Sodišče za uslužbence: 16. januar 2007, Borbély proti Komisiji, F-126/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 73.