SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 22. novembra 2023(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za razveljavitev odločb ali izbris vpisov – Izbris vpisa v register, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati EUIPO – Vpis licenc za figurativne znamke LAPLANDIA Land of purity in drugi v register – Pogoji za registracijo licence – Dokazilo o podelitvi licence s strani registriranega imetnika – Pojem ‚očitna napaka, ki jo je mogoče pripisati EUIPO‘ – Člen 27(1), drugi stavek, Uredbe (EU) 2017/1001 – Člen 103(1), prvi stavek, Uredbe 2017/1001“
V zadevi T‑679/22,
Oy Shaman Spirits Ltd s sedežem v Tyrnävä (Finska), ki jo zastopa R. Almaraz Palmero, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa E. Markakis, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Global Drinks Finland Oy s sedežem v Helsinkih (Finska), ki jo zastopa T. Talvitie, odvetnik,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi F. Schalin, predsednik, G. Steinfatt (poročevalka), sodnica, in D. Kukovec, sodnik,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in odločitve v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba Oy Shaman Spirits Ltd, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razveljavitev odločbe prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 14. septembra 2020 (zadeva R 909/2021-1) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Dejansko stanje
2 Družba Brandavid Oy je med letoma 2008 in 2016 pridobila registracijo teh figurativnih znamk Evropske unije (v nadaljevanju: zadevne znamke):
– figurativna znamka Evropske unije, registrirana 15. septembra 2008 pod številko 6491 914 za proizvode iz razredov 32 in 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, prikazana spodaj:
– figurativna znamka Evropske unije, registrirana 20. oktobra 2009 pod številko 7087 281 za proizvode iz razredov 32 in 33, prikazana spodaj:
– figurativna znamka Evropske unije, registrirana 29. februarja 2016 pod številko 14786 883 za proizvode iz razredov 31, 32 in 33, prikazana spodaj:
3 Prenos zadevnih znamk na intervenientko, družbo Global Drinks Finland Oy, je bil 5. januarja 2017 vpisan v register.
4 Tožeča stranka je z zahtevo, vloženo 6. julija 2020, ki ji je bila med drugim priložena pogodba med tožečo stranko in družbo Brandavid Oy (v nadaljevanju: licenčna pogodba), od EUIPO zahtevala, naj v register znamk Evropske unije vpiše izključno licenco za zadevni znamki v njeno korist.
5 Oddelek za vodenje registra pri EUIPO je 27. julija 2020 tožečo stranko in intervenientko obvestil o registraciji licence, ki je bila opravljena na podlagi zahteve tožeče stranke na podlagi člena 111 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1).
6 Intervenientka je z dopisoma z dne 12. in 19. oktobra 2020 izrazila nestrinjanje z registracijo licence.
7 Oddelek za vodenje registra je 25. novembra 2020 napovedal preklic registracije licence, razen če tožeča stranka ne predloži dokaza, da se intervenientka strinja z registracijo licence.
8 Tožeča stranka je 22. decembra 2020 predložila šest dokumentov, da bi dokazala, da je intervenientka sprejela licenčno pogodbo
9 Oddelek za vodenje registra je z odločbo z dne 18. marca 2021, ki je temeljila na členu 103(1) Uredbe 2017/1001, vpis licence izbrisal iz registra znamk Evropske unije.
10 Tožeča stranka je 14. maja 2021 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za vodenje registra.
11 Prvi odbor za pritožbe je 14. septembra 2022 izdal izpodbijano odločbo, s katero je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Menil je, da je edini dokaz, predložen skupaj s prijavo za registracijo, licenčna pogodba, ki sta jo družba Brandavid Oy in tožeča stranka podpisali leta 2016, stranka katere ni bila nikoli intervenientka. Ker ni nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati obstoj licence, ki bi jo intervenientka podelila ali odobrila kot registrirana imetnica zadevnih znamk, naj bi registracija licence, izvedena 27. julija 2020, pomenila očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu v smislu člena 103(1) Uredbe 2017/1001, kar naj bi upravičevalo njen izbris. Vprašanje, ali je intervenientka ob vložitvi prijave za registracijo vedela za navedeno licenčno pogodbo, naj ne bi bilo upoštevno, ker naj intervenientka ne bi bila tretja oseba, pravne trditve in dokazi v zvezi s finskim pravom pa ne morejo omajati dejanske ugotovitve, da intervenientka ni soglašala s to licenčno pogodbo.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški, nastalimi pred odborom za pritožbe.
13 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, nastalih v primeru obravnave.
14 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe.
Pravo
15 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge, in sicer, prvič, kršitev členov od 25 do 27 Uredbe št. 2017/1001, drugič, kršitev členov 19 in 20 te uredbe in, tretjič, kršitev člena 103 navedene uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev členov od 25 do 27 Uredbe št. 2017/1001
16 Tožeča stranka odboru za pritožbe v bistvu očita, da ni spoštoval licenčne pogodbe, s katero je pridobila licenco za zadevne znamke v skladu s členom 25(1) Uredbe 2017/1001, in pravice do registracije te licence v skladu s členom 26(1) navedene uredbe. Pojasnjuje, da je licenčno pogodbo leta 2016 podpisala družba Brandavid Oy, ki je bila takrat imetnica zadevnih znamk, in ji je izrecno podelila pogodbene pravice do uporabe navedenih znamk in do vpisa kot izključne imetnice licence. Ob registraciji prenosa teh znamk, in sicer leta 2017, naj bi bila intervenientka seznanjena z obstojem te licenčne pogodbe, tako da naj bi torej privolila v podelitev izključne licence tožeči stranki.
17 Poleg tega tožeča stranka meni, da ji je bila izključna licenca podeljena neodvisno od lastništva zadevnih znamk.
18 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke prerekata.
19 V skladu s členom 25(5) Uredbe 2017/1001 se podelitev ali prenos licence v zvezi z blagovno znamko EU na zahtevo ene od strank vpiše v register in objavi.
20 V skladu s členom 26(1) Uredbe 2017/1001 se člen 20(5) navedene uredbe in pravila, sprejeta na podlagi te določbe, smiselno uporabljajo za registracijo licence iz člena 25(5) navedene uredbe.
21 Člen 20(5) Uredbe 2017/1001 določa, da prijava za registracijo prenosa vsebuje nekatere informacije in dokumente, ki ustrezno dokazujejo prenos v skladu z odstavkoma 2 in 3, pri čemer je v navedenem odstavku 3 določeno, da se „[…] prenos blagovne znamke EU [pisno sestavi], za kar je potreben podpis pogodbenih strank, razen če je prenos posledica sodbe; sicer je neveljaven“.
22 Poleg tega člen 13(3)(a), (c) in (d) Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/626 z dne 5. marca 2018 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe 2017/1001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/1431 (UL 2018, L 104, str. 37), ki se smiselno uporablja za licence na podlagi člena 20(6)(b) in člena 26(1) Uredbe 2017/1001, določa, da je podpis ali soglasje registriranega imetnika predpogoj za veljavno podelitev licence.
23 EUIPO je s tem, da je izbrisal registracijo licence, pravilno uporabil člena 25 in 26 Uredbe 2017/1001 v povezavi z določbami, na katere se navedena člena sklicujeta. V licenčni pogodbi namreč ni bila navedena intervenientka, ki je bila registrirana imetnica ob prijavi in registraciji licence, niti ni bila podpisana. Nekdanji registrirani imetnik ni bil več pooblaščen za dajanje soglasja, ki se zahteva z upoštevnimi določbami.
24 EUIPO pravilno pojasnjuje, da določbe, ki se uporabljajo, zaradi pravne varnosti zahtevajo, da registrirani imetnik aktivno izrazi željo po podelitvi licence, in sicer bodisi tako, da pri EUIPO neposredno vloži prijavo za registracijo licence na podlagi člena 26(1)(b) Uredbe 2017/1001 ter člena 13(3)(a) in (b) Izvedbene uredbe 2018/626, bodisi s podpisom na izjavi, sporazumu ali standardnem obrazcu v skladu s členom 13(3)(c) in (d) navedene izvedbene uredbe.
25 Trditve tožeče stranke ne morejo omajati zakonitosti izpodbijane odločbe.
26 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da sta bili intervenientka in družba Brandavid Oy ob registraciji prenosa zadevnih znamk seznanjeni z obstojem licenčne pogodbe, je treba poudariti, da tudi ob predpostavki, da bi licenca, ki jo je podelila pravna predhodnica intervenientke, lahko učinkovala proti intervenientki na podlagi člena 27(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001, iz tega ne izhaja obveznost EUIPO, da registrira to licenco. Zakonitost izpodbijane odločbe je namreč odvisna le od formaliziranih pogojev iz določb, ki se uporabijo. Ker ti pogoji v tej zadevi niso izpolnjeni (glej točko 23 zgoraj), izpodbijane odločbe ni mogoče razveljaviti niti zato, ker je intervenientka EUIPO opozorila na nespoštovanje pogojev za registracijo.
27 Tudi ob predpostavki, da bi lahko licenca po prenosu zadevne znamke ostala veljavna ali da bi se z njo lahko podelile pravice na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja za licenčno pogodbo, glede na to, da sta družba Brandavit Oy in intervenientka ta prenos izvedli ob polnem poznavanju licence, kot trdi tožeča stranka, ta materialnopravni položaj ne more vplivati na pravico do registracije, ki sledi formaliziranemu pristopu, ki je jasno uzakonjen v določbah, katerih besedilo ne dopušča nobenega manevrskega prostora za razlago. Tožeča stranka lahko svoje pravice, ki izhajajo iz materialnega prava, uveljavlja pred nacionalnimi sodišči. EUIPO je v zvezi s tem pravilno navedel, da je mogoče, da bi morebitna kršitev navedenega licenčnega sporazuma in njegove klavzule, ki se uporablja za naslednike, lahko povzročila pogodbeno odgovornost druge pogodbene stranke, ne da bi ta pogodbeni vidik lahko vplival na preizkus prijave registracije.
28 Prvi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 19 in 20 Uredbe št. 2017/1001
29 Tožeča stranka iz člena 19(1) Uredbe 2017/1001 sklepa, da je pravo, ki se uporablja za spore v zvezi s prenosom ali z licencami, povezanimi z zadevnimi registracijami znamk, finsko nacionalno pravo, saj imajo ona sama, intervenientka in družba Brandavid Oy sedež na Finskem.
30 Vendar naj po eni strani finsko pravo ne bi zahtevalo pisne oblike pogodbe, po drugi strani pa naj v skladu s finskim pravom ne bi bilo pomembno, ali je intervenientka leta 2016 podpisala licenčno pogodbo ali ne, saj naj bi zadnjenavedena po celotnem prenosu pravic iz znamke, ki so bile že vpisane v register, nasledila pravice družbe Brandavid Oy, pri čemer je vedela za obstoj navedene licenčne pogodbe. Novi imetniki znamk bi morali upoštevati določbe iz prejšnjih pogodb, ki so jih imetniki prejšnjih blagovnih znamk sklenili z imetniki licenc za navedene znamke.
31 Poleg tega tožeča stranka graja ugotovitev odbora za pritožbe iz točke 21 izpodbijane odločbe, da ni nikoli predložila seznama znamk, katerih imetnica je bila družba Brandavid Oy in ki so bile nato prenesene na intervenientko. Trdi, da je bil ta seznam v Prilogi 1 k vlogi, v kateri so navedeni pritožbeni razlogi pred odborom za pritožbe.
32 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke prerekata.
33 Najprej je treba ugotoviti, kot je to storil EUIPO, da se člen 19(1) Uredbe 2017/1001, ki napotuje na pravo države članice, v kateri ima sedež imetnik znamke Evropske unije, uporablja, „[r]azen če v členih 20 do 28 ni drugače določeno“. Vpis licence za znamko Evropske unije v register znamk Evropske unije pa je samostojno urejen s pravom Unije v členih od 25 do 28 navedene uredbe in členu 13 Izvedbene uredbe 2018/626.
34 Iz tega sledi, da vprašanje, ali finsko pravo določa formalne zahteve za licenčno pogodbo ali pod kakšnimi pogoji je taka pogodba zavezujoča tudi za naslednika imetnika zadevnih znamk, ni upoštevno za vprašanje, ali je bila registracija licence v korist tožeče stranke v registru znamk Evropske unije pravilna ali ne. Tako trditve tožeče stranke, ki temeljijo na finskem pravu, ne morejo omajati zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi s pogoji za registracijo licence.
35 Poleg tega je očitek tožeče stranke, ki se nanaša na stališče odbora za pritožbe iz točke 21 izpodbijane odločbe, brezpredmeten, ker gre, kot je pravilno navedel EUIPO, za odvečni preudarek odbora za pritožbe. Izpodbijana odločba namreč temelji predvsem na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je registrirani imetnik podelil licenco. Ta ugotovitev ni odvisna od vprašanja, katerim znamkam je bila podeljena licenca.
36 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 103 Uredbe št. 2017/1001
37 Tožeča stranka EUIPO očita, da je prekoračil svoja pooblastila. Po njenem mnenju EUIPO ni popravil nobene napake. EUIPO naj bi s tem, da je sprejel odločbo o preklicu registracije licenčne pogodbe, ki je bila pravilna in v skladu s finskim pravom, prekoračil svojo pristojnost. EUIPO bi moral na podlagi člena 19 Uredbe 2017/1001 namesto uporabe člena 103 navedene uredbe uporabiti finsko pravo.
38 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke prerekata.
39 Člen 103(1), prvi stavek, Uredbe št. 2017/1001 določa, da „[č]e Urad opravi vpis v register ali sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločba razveljavi“.
40 Prvič, kot pravilno navajata EUIPO in intervenientka, je izbrisani vpis z dne 27. julija 2020 vseboval očitno napako, ki jo je bilo mogoče pripisati EUIPO. Ta napaka izhaja iz dejstva, da je bil vpis v register sprejet na podlagi dokumentov, ki ne izpolnjujejo zahtev iz predpisov, ki se uporabljajo (glej točko 23 zgoraj). Licenčna pogodba, ki je bila priložena prijavi za registracijo, ni vsebovala nobenega dokaza o licenci, ki jo je podelil registrirani imetnik zadevnih znamk. V zvezi s tem je odbor za pritožbe v točki 15 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila licenca podeljena s soglasjem imetnika teh znamk.
41 Drugič, odboru za pritožbe ni bilo treba uporabiti nacionalnega prava, ker je postopek vpisa licence za znamko Evropske unije v register znamk Evropske unije samostojno urejen s pravom Unije v členih od 25 do 28 Uredbe 2017/1001 in členu 13 Izvedbene uredbe 2018/626 (glej točko 33 zgoraj).
42 Tretjič, zavrniti je treba očitek tožeče stranke, da je odbor za pritožbe prekoračil svoja pooblastila, ko je razveljavil odločbo, ki ni bila očitno napačna, ampak v skladu s finskim pravom pravilna.
43 Iz sodne prakse namreč izhaja, da EUIPO ni pristojen za preizkus veljavnosti in pravnih učinkov prenosa znamke Evropske unije v skladu z nacionalnim pravom. Pristojnost EUIPO pri obravnavi prijave za registracijo prenosa znamke Evropske unije je načeloma omejena na preverjanje formalnih pogojev iz člena 20 Uredbe 2017/1001 in člena 13 Izvedbene uredbe 2018/626 in ne vključuje presoje vsebinskih vprašanj, ki se lahko postavijo v okviru nacionalnega prava, ki se uporablja (sodba z dne 22. septembra 2021, Marina Yachting Brand Management/EUIPO – Industries Sportswear (MARINA YACHTING), T‑169/20, EU:T:2021:609, točka 61). Ker za registracijo licence veljajo enaka pravila kot za registracijo prenosa, je treba v obravnavanem primeru smiselno uporabiti to sodno prakso (glej točko 20 zgoraj).
44 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
45 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
46 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi intervenientke naloži plačilo stroškov, vključno z nujnimi stroški, nastalimi v postopku pred odborom za pritožbe, ki se na podlagi člena 190(2) Poslovnika štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo.
47 Ker pa je EUIPO predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov le v primeru razpisa obravnave, je treba, ker obravnava ni bila razpisana, odločiti, da EUIPO nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Oy Shaman Spirits Ltd se naloži plačilo stroškov, nastalih družbi Global Drinks Finland Oy, vključno s stroški, ki so zadnjenavedeni nastali pred odborom za pritožbe.
3. EUIPO nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. novembra 2023.
Podpisi