SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 22. novembra 2023(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Reševanje Banco Popular Español – Sklep EOR o zavrnitvi dodelitve nadomestila delničarjem in upnikom, na katere se nanašajo ukrepi za reševanje – Vrednotenje razlik pri obravnavi – Neodvisnost ocenjevalca“

V zadevi T‑304/20,

Laura Molina Fernández, stanujoča v Madridu (Španija), ki jo zastopajo S. Rodríguez Bajón, A. Gómez-Acebo Dennes in A. Ruiz Ojeda, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo M. Fernández Rupérez, A. Lapresta Bienz, L. Forestier in J. Rius Riu, agenti, skupaj s H.-G. Kamannom, F. Louisom, V. Del Pozo Espinosa de los Monteros in L. Hesse, odvetniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopa A. Gavela Llopis, agentka,

intervenientka,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

ob posvetovanju v sestavi M. van der Woude, predsednik, G. De Baere (poročevalec), sodnik, G. Steinfatt, sodnica, K. Kecsmár, sodnik, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: P. Nuñez Ruiz, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 8. septembra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Laura Molina Fernández, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa SRB/EES/2020/52 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 17. marca 2020, v katerem je določeno, ali je treba delničarjem in upnikom, v zvezi s katerimi so bili izvedeni ukrepi za reševanje v zvezi z Banco Popular Español SA, dodeliti nadomestilo (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je bila pred sprejetjem sheme za reševanje v zvezi z družbo Banco Popular Español (v nadaljevanju: Banco Popular) njena delničarka.

3        Na izvršni seji EOR je bil 7. junija 2017 sprejet Sklep SRB/EES/2017/08 o shemi za reševanje Banco Popular (v nadaljevanju: shema za reševanje) na podlagi Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).

4        EOR je 23. maja 2017, preden je bila sprejeta shema za reševanje, na podlagi opravljenega razpisnega postopka najel družbo Deloitte Réviseur d’Entreprises kot ocenjevalca (v nadaljevanju: družba ocenjevalka) v okviru priprave morebitnega reševanja Banco Popular. Družbi ocenjevalki je bila dodeljena posebna pogodba po opravljenem javnem razpisu v okviru večkratne okvirne pogodbe za storitve, ki jo je EOR podpisal s šestimi družbami, med katerimi je bila tudi družba ocenjevalka. V skladu s posebno pogodbo je naloga družbe ocenjevalke vključevala izvedbo vrednotenja družbe Banco Popular pred morebitnim reševanjem in vrednotenja razlik pri obravnavi iz člena 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014 po morebitnem reševanju.

5        EOR je 5. junija 2017 na podlagi člena 20(5)(a) Uredbe št. 806/2014 sprejel prvo vrednotenje, katerega cilj je bil zagotoviti elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje, kot so opredeljeni v členu 18(1) Uredbe št. 806/2014.

6        Družba ocenjevalka je 6. junija 2017 EOR predložila drugo vrednotenje (v nadaljevanju: vrednotenje 2), pripravljeno na podlagi člena 20(10) Uredbe št. 806/2014. Namen vrednotenja 2 je bil oceniti vrednost sredstev in obveznosti družbe Banco Popular, zagotoviti oceno o obravnavi delničarjev in upnikov, če bi bil v zvezi z družbo Banco Popular uveden običajni insolvenčni postopek, ter predložiti elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o delnicah in lastniških instrumentih, ki se prenesejo, ter na podlagi katerih bi EOR lahko opredelil tržne pogoje za namene instrumenta prodaje poslovanja.

7        EOR je v shemi za reševanje, ker je menil, da so izpolnjeni pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014, odločil, da se za Banco Popular uporabi postopek reševanja. EOR se je odločil odpisati in konvertirati kapitalske instrumente družbe Banco Popular na podlagi člena 21 Uredbe št. 806/2014 ter uporabiti instrument prodaje poslovanja na podlagi člena 24 Uredbe št. 806/2014 s prenosom delnic na kupca.

8        EOR se je odločil razveljaviti 100 % delnic družbe Banco Popular, konvertirati in odpisati celoten znesek glavnice instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, ki jih je izdala družba Banco Popular, in konvertirati celoten znesek glavnice instrumentov dodatnega kapitala, ki jih je izdala družba Banco Popular, v „nove delnice II“. Po preglednem in odprtem postopku prodaje, ki ga je izvedel španski organ za reševanje, Fondo de Reestructuración Ordenada Bancaria (FROB, sklad za urejeno prestrukturiranje bančnih institucij, Španija), so bile „nove delnice II“ prenesene na družbo Banco Santander SA v zameno za plačilo nakupne cene en euro. Družba Banco Santander je nato 28. septembra 2018 v okviru združitve s pripojitvijo postala univerzalna naslednica družbe Banco Popular.

9        Evropska komisija je 7. junija 2017 sprejela Sklep (EU) 2017/1246 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular (UL 2017, L 178, str. 15).

10      Družba ocenjevalka je 14. junija 2018 EOR posredovala vrednotenje razlik pri obravnavi iz člena 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014, ki je bilo izvedeno, da bi se ugotovilo, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek (v nadaljevanju: vrednotenje 3). Družba ocenjevalka je 31. julija 2018 EOR poslala dodatek k temu vrednotenju, s katerim je popravila nekatere formalne napake.

11      Družba ocenjevalka je v vrednotenju 3 ocenila, kako bi bili obravnavani zadevni delničarji in upniki, če bi bil za družbo Banco Popular v času sprejetja sheme za reševanje uveden običajen insolvenčni postopek. To vrednotenje je opravila v okviru scenarija likvidacije, tako da je uporabila Ley 22/2003, Concursal (zakon 22/2003 o stečaju) z dne 9. julija 2003 (BOE št. 164 z dne 10. julija 2003, str. 26905).

12      Družba ocenjevalka je navedla, da je bil hipotetični scenarij likvidacije pripravljen na podlagi nerevidiranih finančnih informacij z dne 6. junija 2017 ali, če te informacije niso bile na voljo, na podlagi finančnih informacij z dne 31. maja 2017. Ocenila je, da bi uvedba običajnega insolvenčnega postopka za družbo Banco Popular 7. junija 2017 privedla do nenačrtovane likvidacije. Družba ocenjevalka je pri presoji vrednosti unovčenja sredstev upoštevala tri alternativne časovne scenarije likvidacije, in sicer 18 mesecev, 3 leta in 7 let, vsak od njih pa je vključeval najboljšo in najslabšo predpostavko. Ugotovila je, da se v primeru vsake od teh predpostavk za zadevne delničarje in podrejene upnike v okviru običajnega insolvenčnega postopka ne bi pričakovalo nobeno poplačilo in da torej ni razlik pri obravnavi v primerjavi z obravnavo, ki izhaja iz ukrepa za reševanje.

13      EOR je 6. avgusta 2018 na svojem spletnem mestu objavil obvestilo z dne 2. avgusta 2018 o predhodni odločitvi, ali odobriti nadomestilo delničarjem in upnikom glede na izvedene dejavnosti reševanja v zvezi z Banco Popular, ter o začetku postopka pravice do zaslišanja (SRB/EES/2018/132) (v nadaljevanju: predhodni sklep) ter tudi nezaupno različico vrednotenja 3. 7. avgusta 2018 je bilo v Uradnem listu Evropske unije (UL 2018, C 277 I, str. 1) objavljeno sporočilo o tem obvestilu EOR.

14      EOR je v predhodnem sklepu menil, da je iz vrednotenja 3 razvidno, da ni razlike med dejansko obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov zaradi reševanja družbe Banco Popular ter obravnavo, ki bi je bili ti deležni, če bi bila zadnjenavedena družba na dan reševanja v običajnem insolvenčnem postopku. EOR je predhodno odločil, da zadevnim delničarjem in upnikom ni dolžan plačati nadomestila na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

15      Da bi EOR lahko sprejel končno odločitev o tem, ali naj se zadevnim delničarjem in upnikom plača nadomestilo, je te pozval, naj izrazijo interes glede izvrševanja svoje pravice do izjave na podlagi člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), kar zadeva predhodni sklep.

16      EOR je navedel, da bo postopek v zvezi s pravico do izjave potekal v dveh fazah.

17      V prvi fazi, ki je faza registracije, so bili zadevni delničarji in upniki pozvani, naj s posebnim spletnim obrazcem do 14. septembra 2018 izrazijo interes glede izvajanja svoje pravice do izjave. Nato je moral EOR preveriti, ali ima vsaka stranka, ki je izrazila svoj interes, status zadevnega delničarja ali upnika. Zainteresirani prizadeti delničarji in upniki so morali predložiti dokazilo o svoji identiteti in dokaz, da so bili 6. junija 2017 imetniki enega ali več kapitalskih instrumentov družbe Banco Popular, ki so bili odpisani ali konvertirani in preneseni v okviru reševanja.

18      V drugi fazi, tj. fazi posvetovanja, so lahko zadevni delničarji in upniki, ki so izrazili interes za uveljavljanje svoje pravice do izjave v prvi fazi in katerih status je EOR preveril, predložili pripombe k predhodnemu sklepu, ki mu je bilo priloženo vrednotenje 3.

19      EOR je 16. oktobra 2018 napovedal, da bodo upravičeni delničarji in upniki pozvani k predložitvi pisnih pripomb k predhodnemu sklepu od 6. novembra 2018. EOR je 6. novembra 2018 upravičenim delničarjem in upnikom poslal enotno osebno povezavo, ki jim je omogočala dostop na spletu do obrazca, z uporabo katerega so lahko do 26. novembra 2018 predložili pripombe glede predhodnega sklepa in nezaupne različice vrednotenja 3.

20      EOR je po koncu faze posvetovanja preučil upoštevne pripombe zadevnih delničarjev in upnikov v zvezi s predhodnim sklepom. Od družbe ocenjevalke je zahteval, naj mu predloži dokument, ki bo vseboval njeno oceno upoštevnih pripomb v zvezi z vrednotenjem 3, in preuči, ali je vrednotenje 3 ob upoštevanju teh pripomb še vedno veljavno.

21      Družba ocenjevalka je 18. decembra 2019 EOR predložila svojo oceno z naslovom „Dokument s pojasnili o vrednotenju razlik pri obravnavi“ (v nadaljevanju: dokument s pojasnili). Družba ocenjevalka je v dokumentu s pojasnili potrdila, da so strategija in različni hipotetični scenariji likvidacije, podrobno opisani v vrednotenju 3, ter uporabljene metodologije in opravljene analize še vedno veljavni.

22      EOR je 17. marca 2020 sprejel izpodbijani sklep. 20. marca 2020 je bilo v Uradnem listu Evropske unije (UL 2020, C 91, str. 2) objavljeno obvestilo v zvezi s tem sklepom.

23      EOR je v izpodbijanem sklepu ugotovil, da je bila družba ocenjevalka neodvisna v skladu z zahtevami, ki so določene v členu 20(1) Uredbe št. 806/2014 in v poglavju IV Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1075 z dne 23. marca 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo vsebino načrtov sanacije, načrtov reševanja in načrtov reševanja skupine, minimalna merila, ki naj bi jih pristojni organ ocenil v zvezi z načrti sanacije in načrti sanacije skupine, pogoje za finančno podporo v skupini, zahteve o neodvisnih ocenjevalcih vrednosti, pogodbeno priznavanje pooblastil za odpis in konverzijo, postopke in vsebino zahtev v zvezi z obveščanjem in obvestilom o mirovanju ter operativno delovanje kolegijev za reševanje (UL 2016, L 184, str. 1).

24      EOR je pod naslovom 5, „vrednotenje 3“, izpodbijanega sklepa povzel vsebino vrednotenja 3 in menil, da je to vrednotenje v skladu z veljavnim pravnim okvirom ter da je dovolj obrazloženo in popolno, da je podlaga za odločitev, sprejeto na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014. Menil je, da so bili z vrednotenjem 3 ocenjeni potrebni elementi iz člena 20(17) Uredbe št. 806/2014 in iz Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/344 z dne 14. novembra 2017 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijami za vrednotenje razlik pri obravnavi v postopku reševanja (UL 2018, L 67, str. 3).

25      EOR je pod naslovom 6 izpodbijanega sklepa predstavil „pripombe zadevnih delničarjev in upnikov ter njihovo oceno“. EOR je pod naslovom 6.1, „ocena upoštevnosti“, izpodbijanega sklepa pojasnil, da nekatere od teh pripomb, ki se niso nanašale niti na njegov predhodni sklep niti na vrednotenje 3, niso upoštevne, ker se niso umeščale v postopek v zvezi s pravico do izjave. Pod naslovom 6.2 izpodbijanega sklepa je opravil „preučitev upoštevnih pripomb“, ki so jih predložili zadevni delničarji in upniki ter so se nanašale na neodvisnost družbe ocenjevalke in na vsebino vrednotenja 3, ki jih je združil v tematske sklope.

26      EOR je ugotovil, da iz vrednotenja 3 v povezavi z dokumentom s pojasnili in ugotovitvami, navedenimi pod naslovom 6.2 izpodbijanega sklepa, izhaja, da ni razlike med dejansko obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov ter obravnavo, ki bi je bili ti deležni, če bi bila družba Banco Popular na datum reševanja v običajnem insolvenčnem postopku.

27      Zato je EOR odločil:

„Člen 1

Vrednotenje

Za ugotovitev, ali je treba delničarjem in upnikom, na katere vplivajo ukrepi za reševanje v zvezi z družbo Banco Popular […], dodeliti nadomestilo, se vrednotenje razlik pri obravnavi v okviru reševanja, določeno v členu 20(16) Uredbe št. 806/2014, določi v skladu s Prilogo I k temu sklepu v povezavi z dokumentom s pojasnili […] iz Priloge II k temu sklepu.

Člen 2

Nadomestilo

Delničarji in upniki, na katere vplivajo ukrepi za reševanje v zvezi z družbo Banco Popular […], niso upravičeni do nadomestila iz Enotnega sklada za reševanje na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

Člen 3

Naslovnik sklepa

Ta sklep je naslovljen na FROB kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014.“

 Predlogi strank

28      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        EOR naloži plačilo stroškov postopka.

29      EOR ob podpori Kraljevine Španije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

30      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri razloge. Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da vrednotenja 3 ni izvedel neodvisni ocenjevalec, kar pomeni kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014 in poglavja IV Delegirane uredbe 2016/1075. Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da vrednotenje 3 vsebuje napake. Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je vrednotenje 3 oprto na napačno podlago, kar zadeva finančno stanje družbe Banco Popular v času njenega reševanja.

31      V uvodu je treba poudariti, da se je s sodno prakso omejil obseg nadzora, ki ga izvaja Splošno sodišče, tako v primerih, v katerih izpodbijani akt temelji na presoji zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev, kot tudi v primerih, ki vključujejo zapletene ekonomske presoje.

32      Na eni strani mora biti v položajih, v katerih imajo organi Evropske unije široko diskrecijsko pravico, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo, nadzor sodišča Unije omejen na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, in tudi ali ti organi niso očitno prekoračili mej svoje diskrecijske pravice. V takem okviru namreč sodišče Unije ne sme s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev nadomestiti presoje organov Unije, ki jim je Pogodba DEU edinim podelila to nalogo (glej sodbi z dne 21. julija 2011, Etimine, C‑15/10, EU:C:2011:504, točka 60 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 105 in navedena sodna praksa).

33      Na drugi strani gre pri nadzoru, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapletenimi ekonomskimi presojami organov Unije, za omejen nadzor, ki je nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak v presoji in zlorabe pooblastil. V okviru tega nadzora torej sodišče Unije prav tako s svojo gospodarsko presojo ne sme nadomestiti presoje pristojnega organa Unije (glej sodbi z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, EU:C:2010:480, točka 66 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 106 in navedena sodna praksa).

34      Odločitve EOR, katerih namen je ugotoviti, ali je treba delničarjem in upnikom, na katere vplivajo ukrepi za reševanje, izvedeni v zvezi s subjektom, dodeliti nadomestilo, temeljijo na zelo zapletenih ekonomskih in tehničnih presojah, zato je treba šteti, da se za nadzor, ki ga mora opraviti sodišče, uporabljajo načela, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 32 in 33 zgoraj.

35      Vendar, čeprav je EOR priznano polje proste presoje na ekonomskem in tehničnem področju, to ne pomeni, da sodišče Unije ne sme izvesti nadzora nad razlago, ki jo je podal EOR v zvezi z ekonomskimi podatki, na katerih temelji njegova odločitev. Kot je razsodilo Sodišče, mora namreč sodišče Unije tudi v primeru zapletenih presoj preveriti ne le dejansko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in koherentnost, ampak tudi, ali ti dokazi pomenijo vse ustrezne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izvedene sklepne ugotovitve (glej sodbi z dne 11. novembra 2021, Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska, C‑933/19 P, EU:C:2021:905, točka 117 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 108 in navedena sodna praksa).

36      V zvezi s tem je za dokaz, da je EOR storil očitno napako pri presoji dejanskega stanja, ki bi upravičila razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, potrebno, da dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, zadostujejo, da se presoja dejanskega stanja iz tega sklepa ne zdi verjetna (glej po analogiji sodbi z dne 7. maja 2020, BTB Holding Investments in Duferco Participations Holding/Komisija, C‑148/19 P, EU:C:2020:354, točka 72, in z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 109 in navedena sodna praksa).

37      Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti, če je mogoče kljub dokazom, ki jih je predložila tožeča stranka, izpodbijano presojo sprejeti kot še vedno resnično ali veljavno (glej sodbi z dne 27. septembra 2018, Spiegel-Verlag Rudolf Augstein in Sauga/ECB, T‑116/17, neobjavljena, EU:T:2018:614, točka 39 in navedena sodna praksa, ter z dne 25. novembra 2020, BMC/Skupno podjetje Čisto nebo 2, T‑71/19, neobjavljena, EU:T:2020:567, točka 76 in navedena sodna praksa).

38      Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je, kadar imajo institucije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi, ki so s pravnim redom Unije zagotovljena v upravnih postopkih, je zlasti načelo dobrega upravljanja, določeno v členu 41(2)(a) Listine, ki zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve. Le tako lahko sodišče Unije preveri, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje diskrecijske pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14).

 Drugi tožbeni razlog: obstoj napak pri vrednotenju 3

39      Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da sta EOR v izpodbijanem sklepu in družba ocenjevalka v vrednotenju 3 pri ugotavljanju, ali bi bili zadevni delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil glede družbe Banco Popular v času sprejetja sheme za reševanje uveden običajen insolvenčni postopek, storila napako, ker sta se oprla na hipotetični scenarij, v skladu s katerim bi bila družba Banco Popular likvidirana kot podjetje, ki ne posluje več.

40      Tožeča stranka trdi, da se je EOR v izpodbijanem sklepu oprl na napačno premiso, ker v členu 20(18) Uredbe št. 806/2014 ni navedeno, da je treba obravnavo zadevnih delničarjev in upnikov v hipotetičnem postopku zaradi insolventnosti oceniti glede na merilo, v skladu s katerim bi subjekt v postopku reševanja prenehal poslovati. Vrednotenje pa naj bi bilo različno glede na to, ali temelji na merilu likvidacije, in sicer prenehanju opravljanja dejavnosti, ali na merilu nadaljnjega poslovanja, in sicer nadaljnjem opravljanju dejavnosti.

41      Trdi, da je treba sklicevanje na običajni postopek zaradi insolventnosti v Uredbi št. 806/2014 razumeti tako, da se nanaša na postopek, ki ga ureja španska zakonodaja, in sicer zakon 22/2003. Navaja, da v skladu s členom 44(1) zakona 22/2003 „razglasitev stečaja ne prekine nadaljevanja poklicne ali gospodarske dejavnosti, ki jo opravlja dolžnik“, kar naj bi pomenilo, da v španskem pravu dejstvo, da je dolžnik razglašen za insolventen, ne povzroči niti prenehanja poslovanja niti likvidacije njegovega premoženja. Prav tako naj bi bila s členom 100(3) zakona 22/2003 vzpostavljena rešitev za vzdrževanje in nadaljevanje dejavnosti z uporabo prisilne poravnave. Ta zakon naj bi določal celotno ali delno prodajo poslovne enote pod režimom popolne ali delne kontinuitete poslovanja v skladu z merilom delujočega podjetja, ne pa likvidacije neproduktivnih sredstev, kar naj bi bilo izrecno izključeno. Zakon 22/2003 naj bi nalagal nadaljevanje dejavnosti ne glede na fazo stečajnega postopka. EOR naj bi v izpodbijanem sklepu storil napako pri presoji in napačno razlagal zakon 22/2003, ker je štel, da bi postopek zaradi insolventnosti, določen s tem zakonom, pripeljal do likvidacije subjekta.

42      Poleg tega tožeča stranka trdi, da merilo likvidacije, ki ga je družba ocenjevalka uporabila pri vrednotenju 3 in ki ga je EOR odobril v izpodbijanem sklepu, ni združljivo z reševanjem, kot je opredeljeno v Uredbi št. 806/2014, zlasti z njegovim ciljem, da se zagotovi kontinuiteta izvajanja kritičnih funkcij institucije, in z instrumentom za reševanje, ki ga je uporabil EOR, in sicer prodajo družbe Banco Popular kot delujočega podjetja. Meni, da razlike pri obravnavi temeljijo na hipotetični primerjavi dveh postopkov, ki omogočata sanacijo kreditnih institucij. Ker presoja razlik pri obravnavi, vsebovana v vrednotenju 3, predpostavlja primerjavo enakovrednih transakcij, naj bi se bilo treba za izvedbo ustreznega vrednotenja v okviru scenarija insolventnosti opreti na predpostavko, ki je podobna tisti iz reševanja, in sicer nadaljevanje poslovanja subjekta.

43      EOR je v izpodbijanem sklepu navedel, da je treba v skladu s členom 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014 z vrednotenjem 3 ugotoviti, ali so bili zadevni delničarji in upniki v okviru reševanja obravnavani manj ugodno, kot bi bili, če bi če bi družba Banco Popular „preneha[la] po običajnem insolvenčnem postopku“. Enako kot družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili (točka 5.15) je navedel, da Ley 11/2015 de recuperación y resolución de entidades de crédito y empresas de servicios de inversión (zakon 11/2015 o sanaciji in reševanju kreditnih institucij in investicijskih podjetij) z dne 18. junija 2015 (BOE št. 146 z dne 19. junija 2015, str. 50797), s katerim je prenesena Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190), izrecno določa, da mora biti vrednotenje razlik pri obravnavi opravljeno na podlagi predpostavke, da je subjekt vključen v postopek prenehanja.

44      Na prvem mestu, v zvezi z upoštevnimi določbami Uredbe št. 806/2014 je treba opozoriti, da je namen vrednotenja iz člena 20(16) te uredbe ugotoviti, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo, za katero je bil uporabljen postopek reševanja, uveden običajen insolvenčni postopek.

45      V skladu s členom 20(17) Uredbe št. 806/2014 se pri vrednotenju iz odstavka 16 tega člena določi razlika med dejansko obravnavo delničarjev in upnikov v okviru reševanja ter obravnavo, ki bi je bili deležni, če bi bil za subjekt uveden običajni insolvenčni postopek v trenutku, ko je bila sprejeta odločitev o ukrepu za reševanje.

46      Namen tega vrednotenja je izvajanje načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, iz člena 15(1)(g) Uredbe št. 806/2014, ki določa, da „noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja subjekta iz člena 2 po običajnem insolvenčnem postopku v skladu z zaščitnimi ukrepi iz člena 29“.

47      Na podlagi tega načela člen 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014 določa, da lahko EOR uporabi enotni sklad za reševanje (ESR) za „plačilo nadomestila delničarjem ali upnikom, če so po vrednotenju v skladu s členom 20(5) utrpeli večjo izgubo, kot bi jo utrpeli glede na vrednotenje v skladu s členom 20(16) v primeru prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku“.

48      Tako je iz zgoraj navedenih določb Uredbe št. 806/2014 jasno razvidno, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, sklicevanje v členu 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014 na obravnavo, ki bi je bili delničarji in upniki subjekta deležni, če bi bil zanj uveden običajni insolvenčni postopek, napotuje na njihovo hipotetično obravnavo v primeru likvidacije subjekta.

49      Poleg tega je v skladu s členom 4(1) Delegirane uredbe 2018/334 metodologija za vrednotenje obravnave, ki bi je bili deležni delničarji in upniki, v zvezi s katerimi so bili izvedeni ukrepi reševanja, če bi bil subjekt v času odločitve o reševanju v običajnem insolvenčnem postopku, omejena na določanje diskontirane vrednosti pričakovanih denarnih tokov v običajnih insolvenčnih postopkih. Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri oceni teh denarnih tokov, kot so določeni v členu 4(4) in (5) Delegirane uredbe 2018/344, so namenjeni določitvi vrednosti sredstev glede na to, ali se z njimi trguje na aktivnem trgu ali ne, v okviru hipotetične prodaje. Člen 4(8) Delegirane uredbe 2018/344 določa tudi, da se hipotetični prihodki od vrednotenja dodelijo delničarjem in upnikom glede na njihovo prednostno razvrstitev v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom.

50      Iz tega izhaja, da metodologija vrednotenja obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki deležni v okviru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka, opredeljena v Delegirani uredbi 2018/344, ustreza unovčenju sredstev institucije in torej prenehanju, kot je opredeljeno v členu 3(1), točka 42, Uredbe št. 806/2014.

51      V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dejstvo, da se razlike pri obravnavi presojajo tako, da se dejanska obravnava, ki so je bili deležni zadevni delničarji in upniki zaradi reševanja, primerja s hipotetičnim scenarijem, v katerem bi bil v zvezi s subjektom uveden običajni insolvenčni postopek, ne pomeni, da se mora ta hipotetični scenarij opirati na predpostavko, podobno tisti, ki je bila uporabljena v reševanju, in sicer na nadaljevanje poslovanja subjekta.

52      Navesti je treba, da ta trditev izhaja iz napačnega razumevanja mehanizma nadomestila delničarjem in upnikom subjekta, za katerega velja ukrep za reševanje, ki je bil uveden z Uredbo št. 806/2014.

53      V zvezi s tem je v uvodni izjavi 62 Uredbe št. 806/2014 navedeno:

„Poseganje v lastninske pravice ne bi smelo biti nesorazmerno. Posledično prizadeti delničarji in upniki ne bi smeli imeti večjih izgub od izgub, ki bi jih imeli, če bi subjekt prenehal poslovati v času sprejetja odločitve o reševanju. V primeru delnega prenosa sredstev institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo bi moral preostali del institucije v postopku reševanja prenehati poslovati po običajnem insolvenčnem postopku. Za zaščito delničarjev in upnikov subjekta med postopkom prenehanja bi morali ti imeti pravico do poplačila svojih terjatev v višini, ki ni nižja od tega, kar bi po oceni prejeli, če bi subjekt kot celota prenehal poslovati po običajnem insolvenčnem postopku.“

54      V skladu s členom 20(18)(a) in (b) Uredbe št. 806/2014 vrednotenje razlik pri obravnavi, ki je določeno v členu 20(16) te uredbe, izhaja iz predpostavke, da bi bil za institucijo v postopku reševanja, v zvezi s katero je bil izveden eden ali več ukrepov za reševanje, uveden običajni insolvenčni postopek v času, ko je bila sprejeta odločitev o ukrepu za reševanje, in iz predpostavke, da ukrep ali ukrepi za reševanje niso bili izvedeni.

55      Opozoriti je treba tudi, da se za sprejetje ukrepa za reševanje v zvezi s subjektom zahteva, da so izpolnjeni pogoji iz člena 18(1) Uredbe št. 806/2014, in sicer, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, da ne obstajajo drugi ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorni ukrepi, ki bi lahko v razumnem roku preprečili njegov propad, in da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa. V skladu s členom 18(5) Uredbe št. 806/2014 se šteje, da je ukrep za reševanje v javnem interesu, če je potreben za uresničitev enega ali več ciljev reševanja in je sorazmeren z njimi ter če s prenehanjem subjekta v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri. Kot navaja tožeča stranka, je na podlagi člena 14(2)(a) iste uredbe cilj sprejetja mehanizma za reševanje zlasti zagotoviti kontinuiteto kritičnih funkcij subjekta.

56      Kot priznava tožeča stranka, je ukrep za reševanje alternativa prenehanju subjekta, če to zahteva javni interes.

57      V skladu s členom 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014, s katerim se izvaja načelo iz člena 15(1)(g) te uredbe, imajo delničarji in upniki v postopku reševanja pravico do povračila ali nadomestila za svoje terjatve, ki ni nižje od tistega, kar bi na podlagi ocene prejeli, če bi celotna institucija ali podjetje prenehalo po običajnem insolvenčnem postopku (glej po analogiji sodbo z dne 5. maja 2022, Banco Santander (Reševanje Banco Popular), C‑410/20, EU:C:2022:351, točka 48).

58      Iz tega sledi, da se za ugotovitev razlik pri obravnavi primerjava nanaša na dejansko obravnavo, ki so je bili zadevni delničarji in upniki deležni zaradi reševanja, ter na oceno njihovega položaja ob predpostavki, da ukrep za reševanje ne bi bil sprejet, tj. predpostavki, da bi subjekt prenehal. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, presoja razlik pri obravnavi ne zahteva primerjave dveh podobnih položajev, ampak dveh alternativ. Tožeča stranka torej tudi napačno trdi, da bi se hipotetični scenarij tako kot reševanje nanašal na postopek, ki omogoča zagotovitev kontinuitete kritičnih funkcij kreditnih institucij in njihove sanacije, ter da bi se moral opirati na isto predpostavko, kot je bila uporabljena v shemi za reševanje.

59      Na drugem mestu, glede nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, zakon 22/2003, ki ureja običajni insolvenčni postopek v Španiji, ni edino besedilo španskega prava, ki se uporablja za vrednotenje razlik pri obravnavi.

60      Real Decreto 1012/2015 por el que se desarrolla la Ley 11/2015, y por el que se modifica el Real Decreto 2606/1996, de 20 de diciembre, sobre fondos de garantía de depósitos de entidades de crédito (kraljeva uredba 1012/2015 o izvajanju zakona 11/2015 in spremembi kraljeve uredbe 2606/1996 z dne 20. decembra 1996 o skladih za zajamčene vloge kreditnih institucij) z dne 6. novembra 2015 (BOE št. 267 z dne 7. novembra 2015, str. 105911), s katero je bila prenesena Direktiva 2014/59, namreč vsebuje posebne določbe za oceno razlik pri obravnavi.

61      Kot pa navaja Kraljevina Španija, španski zakonodajalec pri ureditvi ocene razlik pri obravnavi ni predvidel drugega primera od prenehanja po običajnem insolvenčnem postopku.

62      Člen 10(2) kraljeve uredbe 1012/2015 namreč določa, da je treba pri vrednotenju določiti obravnavo, ki bi je bili delničarji in upniki deležni, če bi bil subjekt v postopku reševanja v času sprejetja odločitve o reševanju v postopku likvidacije.

63      V zvezi s tem je v členu 10(3)(a) kraljeve uredbe 1012/2015 določeno, da ocena temelji na predpostavki, da bi v času, ko je bila sprejeta odločitev o reševanju, subjekt, za katerega so se uporabili ukrepi za reševanje, prenehal v okviru postopka zaradi insolventnosti.

64      Tako špansko pravo v okviru presoje razlik pri obravnavi po reševanju, za katerega se je odločil FROB, določa, da je hipotetični scenarij scenarij prenehanja subjekta ob upoštevanju določb zakona 22/2003, ki se nanašajo na likvidacijo.

65      V zvezi s tem, kot poudarja Kraljevina Španija, pojem „likvidacija“ iz členov 148 in 149 zakona 22/2003 pomeni unovčenje premoženja in pravic propadlega podjetja, da bi se poplačali upniki s tem, kar je bilo pridobljeno, in ustreza opredelitvi iz člena 3(1), točka 42, Uredbe št. 806/2014.

66      Poleg tega je, kot navaja EOR, člen 100 zakona 22/2003, ki se nanaša na prisilno poravnavo, ki jo omenja tožeča stranka, vključen v naslov V tega zakona, „Postopki likvidacije ali prisilne poravnave“. Iz tega izhaja, da zakon 22/2003, ki je splošni zakon o stečaju, določa, da prisilna poravnava pomeni alternativno rešitev za likvidacijo po koncu skupne faze stečajnega postopka.

67      Zato je bila s kraljevo uredbo 1012/2015 s tem, da je v njej izrecno določeno, da je treba razlike pri obravnavi presojati ob upoštevanju predpostavke, da je subjekt prešel v fazo likvidacije, izključena možnost uporabe alternativne rešitve v obliki prisilne poravnave.

68      Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, določbe španske zakonodaje, ki se uporabljajo, določajo, da mora biti določitev razlik pri obravnavi oprta na scenarij likvidacije, kar izključuje možnost scenarija, ki temelji na kontinuiteti poslovanja subjekta in prisilni poravnavi.

69      Na tretjem mestu, v obravnavani zadevi je treba opozoriti, da če shema za reševanje ne bi bila sprejeta, je bila alternativa likvidacija družbe Banco Popular po običajnem insolvenčnem postopku (sodba z dne 1. junija 2022, Algebris (UK) in Anchorage Capital Group/Komisija, T‑570/17, EU:T:2022:314, točka 421).

70      V zvezi s tem je EOR v izpodbijanem sklepu navedel, da bi v skladu z vrednotenjem 3 glede na okoliščine obravnavane zadeve in zlasti nezmožnost družbe Banco Popular, da plača svoje dolgove, kot zapadejo v plačilo, to, da bi bil v času reševanja uveden običajni insolvenčni postopek, pripeljalo do likvidacije družbe Banco Popular, ki bi pomenila hitro unovčenje sredstev brez zavezujoče najnižje cene in plačilo neto realizacije upnikom v skladu s prednostnim vrstnim redom, vzpostavljenim z zakonom 22/2003.

71      Navesti je treba tudi, da so trditev tožeče stranke, da hipotetični scenarij glede na ukrep za reševanje ni nujno vključeval predpostavke likvidacije družbe Banco Popular, nekateri zadevni delničarji in upniki navedli že v okviru postopka v zvezi s pravico do izjave.

72      EOR je v izpodbijanem sklepu navedel, da so trdili bodisi to, da bi bilo mogoče najti rešitev iz zasebnega sektorja, bodisi da bi se moral hipotetični scenarij opreti na prodajo družbe Banco Popular kot delujočega podjetja, saj je ta ob sprejetju sheme za reševanje še vedno delovala na trgu. EOR je zlasti navedel, da so nekateri zadevni delničarji in upniki trdili, da bi upniki lahko sklenili sporazum (prisilno poravnavo), ki bi preprečil likvidacijo družbe Banco Popular. Drugi so opozorili, da je v španskem postopku zaradi insolventnosti predvidena možnost vnaprejšnje insolventnosti, s katero se donosna sredstva subjekta ločijo in prodajo kot delujoče podjetje. Trdili so, da bi morala družba ocenjevalka to rešitev upoštevati pri opredelitvi strategije likvidacije, saj bi omogočila boljšo ohranitev vrednosti franšize družbe Banco Popular.

73      EOR je navedel, da je – brez poseganja v zahteve iz Uredbe št. 806/2014 in iz nacionalnega prava, ki se uporablja – družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili navedla razloge, iz katerih v primeru družbe Banco Popular ni bilo mogoče izvesti prodaje kot delujočega podjetja (z uporabo postopka vnaprejšnje insolventnosti ali drugače) niti prisilne poravnave. V zvezi s tem je družba ocenjevalka na eni strani navedla, da družba Banco Popular glede na njen likvidnostni položaj na datum reševanja in oceno Evropske centralne banke (ECB) o položaju propada ali verjetnega propada družbe Banco Popular ne bo mogla še naprej delovati v obdobju, ko bi se začela pogajanja, kar bi povzročilo znatno uničenje vrednosti. EOR je dodal, da dopis generalnega direktorja družbe Banco Popular z dne 6. junija 2017 potrjuje ugotovitev, da likvidnostni položaj družbe Banco Popular tej družbi ni omogočal nadaljevanja njenih dejavnosti. Na drugi strani je družba ocenjevalka menila, da bi bilo družbi Banco Popular odvzeto dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, ker bi bili izpolnjeni pogoji za odvzem tega dovoljenja, določeni v španski zakonodaji. Navedla je, da je dovoljenje za opravljanje bančnih storitev potrebno za sprejemanje vlog strank, ki so bistvene za nadaljevanje dejavnosti družbe Banco Popular ali njeno prodajo kot delujočega podjetja.

74      EOR je dodal, da je družba ocenjevalka v dokumentu s pojasnili navedla, da z zakonom 22/2003 ni predvidena ustanovitev „dobre banke“ in „slabe banke“ ter da bi bil za to ustanovitev vsekakor potreben čas, ki takrat ni bil na voljo.

75      EOR je na koncu ugotovil, da je družba ocenjevalka opravila ustrezno oceno scenarija likvidacije, uporabljenega pri vrednotenju 3.

76      Iz tega izhaja, da družba Banco Popular na datum reševanja ni mogla nadaljevati poslovanja zaradi svojega likvidnostnega položaja, položaja propada ali verjetnega propada in morebitnega odvzema bančnega dovoljenja ter da zato nista bila mogoča niti prisilna poravnava niti scenarij insolventnosti, ki bi izhajal iz predpostavke delujočega podjetja.

77      Zato je bila v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, tako s pravnimi določbami, ki se uporabljajo, kot tudi z dejanskim položajem, v katerem je bila družba Banco Popular na dan reševanja, izključena uporaba hipotetičnega scenarija, ki bi upošteval predpostavko delujočega podjetja.

78      Iz tega sledi, da trditev tožeče stranke v zvezi z razliko v vrednosti, ki naj bi izhajala iz uporabe merila kontinuitete poslovanja namesto merila likvidacije, kar zadeva vrednotenje nezavarovanih odloženih terjatev za davek družbe Banco Popular, ni upoštevna.

79      Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je EOR storil očitno napako pri presoji s tem, da je potrdil presojo družbe ocenjevalke, v skladu s katero je bilo treba oceno obravnave, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki družbe Banco Popular deležni, če bi bil zoper njo uveden običajen insolvenčni postopek, opraviti po scenariju likvidacije podjetja, ki je prenehalo delovati.

80      Drugi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 20 Uredbe št. 806/2014 in poglavja IV Delegirane uredbe 2016/1075, ker vrednotenja 3 ni izvedel neodvisni ocenjevalec

81      Tožeča stranka trdi, da družba ocenjevalka ni izpolnjevala pogojev za to, da bi jo bilo mogoče šteti za neodvisno za namene priprave vrednotenja 3, in da to, da jo je EOR imenoval, pomeni kršitev določb poglavja IV Delegirane uredbe 2016/1075 in člena 20 Uredbe št. 806/2014.

82      EOR je v izpodbijanem sklepu menil, da je bila družba ocenjevalka neodvisna v skladu z zahtevami iz člena 20(1) Uredbe št. 806/2014 in poglavja IV Delegirane uredbe 2016/1075. Navedel je, da je bila družba ocenjevalka izbrana v okviru postopka javnega razpisa, ob koncu katerega je EOR menil, da ima ta družba kvalifikacije, izkušnje, sposobnosti, znanje in vire, potrebne za izvedbo vrednotenja 3, brez pretirane odvisnosti od zadevnega javnega organa ali družbe Banco Popular, kot se zahteva s členom 38, točka 1, in členom 39 Delegirane uredbe 2016/1075. EOR je menil, da ima družba ocenjevalka ob upoštevanju narave, obsega in zapletenosti vrednotenja, ki ga je treba opraviti, na voljo ustrezne človeške in tehnične vire za izvedbo vrednotenja 3, kot se zahteva s členom 39(2) Delegirane uredbe 2016/1075.

83      Poleg tega je EOR menil, da je družba ocenjevalka pravni subjekt, ki je neodvisen od javnih organov in družbe Banco Popular, ter da je bila v zvezi s tem popolnoma neodvisna od EOR in ni bila najeta za letno računovodstvo družbe Banco Popular.

84      Nazadnje, EOR je navedel, da je, kar zadeva neobstoj dejanskih ali potencialnih pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075, družba ocenjevalka opravila notranje preverjanje glede na veljavne poklicne standarde. Družba ocenjevalka je ob upoštevanju rezultata tega preverjanja ugotovila, da ni v navzkrižju interesov glede tega, da je bila imenovana za neodvisnega ocenjevalca. V zvezi s tem je EOR navedel različne izjave o neobstoju navzkrižja interesov, ki jih je družba ocenjevalka dala med postopkom javnega razpisa in po njenem imenovanju kot zagotovilo njene neodvisnosti in neodvisnosti članov njenih skupin, zlasti skupine, ki je bila zadolžena za izvedbo vrednotenja 3.

85      EOR je ob upoštevanju teh izjav in zagotovil, ki jih je dala družba ocenjevalka, menil, da je ta družba predložila zadostna jamstva, da se prepreči kakršen koli dejanski ali potencialni pomemben interes, ki bi bil skupen ali v navzkrižju z upoštevnim javnim organom ali družbo Banco Popular. EOR je tudi napotil na točko 6.2.1 izpodbijanega sklepa, v kateri je odgovoril na „pripombe v zvezi z neodvisnostjo družbe ocenjevalke“, ki so jih zadevni delničarji in upniki predložili med postopkom v zvezi s pravico do izjave. EOR je v zvezi s tem pojasnil, da pri družbi ocenjevalki ob njenem imenovanju in med izvajanjem vrednotenja 3 ni obstajal noben dejanski ali potencialni pomemben interes, ki bi bil skupen ali v navzkrižju z upoštevnim subjektom, v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075.

86      EOR je ugotovil, da je družba ocenjevalka neodvisna v skladu z zahtevami iz člena 20(16) Uredbe št. 806/2014 in členov od 39 do 41 Delegirane uredbe 2016/1075.

87      V zvezi s tem člen 20(16) Uredbe št. 806/2014 določa, da EOR zagotovi, da vrednotenje opravi neodvisna oseba iz odstavka 1 tega člena, in sicer oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z EOR in nacionalnim organom za reševanje, ter od zadevnega subjekta.

88      Pravila o neodvisnosti ocenjevalcev so podrobneje določena v poglavju IV Delegirane uredbe 2016/1075, v katerem člen 38 določa:

„Za ocenjevalca vrednosti se lahko imenuje pravna ali fizična oseba. Ocenjevalec vrednosti se šteje za neodvisnega od katerega koli zadevnega javnega organa in zadevnega subjekta, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

1.       ocenjevalec vrednosti ima potrebne kvalifikacije, izkušnje, sposobnost, znanje in vire ter lahko zagotovi učinkovito vrednotenje brez prevelikega zanašanja na kateri koli zadevni javni organ ali zadevni subjekt v skladu s členom 39;

2.       ocenjevalec vrednosti je pravno ločen od zadevnih javnih organov ali zadevnega subjekta v skladu s členom 40;

3.       ocenjevalec vrednosti nima pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov v smislu člena 41.“

89      Člen 41 Delegirane uredbe 2016/1075, ki se nanaša na pomembne skupne ali navzkrižne interese, določa:

„1. Neodvisni ocenjevalec vrednosti ne sme imeti dejanskih ali potencialnih pomembnih interesov, ki so skupni ali v navzkrižju s katerim koli zadevnim javnim organom ali zadevnim subjektom.

2. Za namene odstavka 1 se dejanski ali potencialni interes šteje za pomembnega, kadar koli bi lahko glede na oceno organa za imenovanje ali drugega organa, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, vplival, oziroma bi se lahko utemeljeno razumelo, da vpliva, na presojo neodvisnega ocenjevalca vrednosti pri vrednotenju.

3. Za namene odstavka 1 so relevantni skupni ali navzkrižni interesi vsaj z naslednjimi osebami:

(a)       višjim vodstvom in člani upravljalnega organa zadevnega subjekta;

(b)       pravnimi ali fizičnimi osebami, ki obvladujejo ali imajo kvalificirani delež v zadevnem subjektu;

(c)       upniki, ki jih organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici, opredeli kot pomembne na podlagi informacij, ki jih ima na voljo organ za imenovanje ali drug organ, ki je lahko pooblaščen za izvajanje te naloge v zadevni državi članici;

(d)       vsemi subjekti [vsakim subjektom] v skupini.

4. Za namene odstavka 1 štejejo vsaj naslednje zadeve za relevantne:

(a)       opravljanje storitev s strani neodvisnega ocenjevalca vrednosti, tudi v preteklosti, za zadevni subjekt in osebe iz odstavka 3, in zlasti povezava med temi storitvami in elementi, ki so pomembni za vrednotenje;

(b)       osebna in finančna razmerja med neodvisnim ocenjevalcem vrednosti in zadevnim subjektom ter osebami iz odstavka 3;

(c)       naložbe ali drugi pomembni finančni interesi neodvisnega ocenjevalca vrednosti;

(d)       v zvezi s pravnimi osebami vse strukturne ločitve ali druge ureditve, ki se bodo vzpostavile, da bi se odpravili dejavniki, ki ogrožajo neodvisnost, kot so samopregledovanje, lastni interesi, zagovorništvo, poznanstva, zaupanje ali ustrahovanje, vključno z ureditvami za razlikovanje med tistimi zaposlenimi, ki so lahko vključeni v vrednotenje, in drugimi zaposlenimi.

[…]“

90      Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je družba ocenjevalka izpolnjevala pogoje iz člena 38, točki 1 in 2, Delegirane uredbe 2016/1075, in sicer da je imela kvalifikacije, izkušnje, sposobnost, znanje in vire, potrebne za učinkovito izvedbo vrednotenja 3, ter da je bila pravno ločena od zadevnih javnih organov in družbe Banco Popular.

91      Prav tako ne trdi, da je imela družba ocenjevalka dejanski ali potencialni pomemben interes, ki bi bil skupen ali v navzkrižju z zadevnim javnim organom, to je EOR, ali z zadevnim subjektom, to je družbo Banco Popular, v smislu člena 41(1) Delegirane uredbe 2016/1075.

92      Tožeča stranka trdi, da družba ocenjevalka ni izpolnjevala pogojev, da bi jo bilo mogoče šteti za neodvisno, ker je imela dejanske ali potencialne pomembne interese, ki bi lahko vplivali ali bi se lahko utemeljeno razumelo, da vplivajo, na njeno presojo pri izvedbi vrednotenja 3, v smislu člena 41(2) Delegirane uredbe 2016/1075.

93      V bistvu trdi, da se obstoj takih interesov ne sme presojati le glede na povezave med družbo ocenjevalko na eni strani in EOR ali družbo Banco Popular na drugi, ampak tudi ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Tako EOR očita, da ni upošteval, prvič, dejstva, da je družba ocenjevalka izvedla že vrednotenje 2, in drugič, povezav med njo in družbo Banco Santander.

 Prvi del: dejstvo, da je družba ocenjevalka opravila vrednotenji 2 in 3

94      Tožeča stranka trdi, da glede na to, da je družba ocenjevalka izvedla vrednotenje 2, na podlagi načela poklicne skrbnosti in objektivnosti pri izbiri neodvisnega ocenjevalca ni bilo primerno, da se ji zaupa izvedba vrednotenja 3. Meni, da je bila navedena družba pod močnim pritiskom, da ohrani svoj poklicni ugled, kar naj bi jo odvračalo od kakršnega koli popravka ali spremembe ugotovitev iz vrednotenja 2.

95      Tožeča stranka opozarja, da mora EOR spoštovati načelo dobrega upravljanja, določeno v členu 41 Listine, in zahtevo po nepristranskosti, zlasti da se preprečijo položaji navzkrižja interesov. EOR pa naj bi se omejil na ugotovitev formalne skladnosti imenovanja ocenjevalca z zahtevami iz Delegirane uredbe 2016/1075, ne da bi upošteval položaj družbe ocenjevalke v postopku reševanja niti to, ali ta daje vtis nepristranskosti. Ne bi naj bilo dovolj, da so izpolnjene zahteve glede strukturne ločenosti in glede pomembnih interesov, postopek je treba zavarovati tudi pred kakršnim koli sumom pristranskosti.

96      Tožeča stranka v repliki priznava, da je res, kot trdi EOR, da določbe, ki se uporabljajo, zlasti člen 20 Uredbe št. 806/2014, ne nasprotujejo temu, da vrednotenji 2 in 3 opravi isti ocenjevalec. Vendar trdi, da dejstvo, da je družba ocenjevalka izvedla vrednotenje 2, pomeni okoliščino, ki preprečuje, da bi jo bilo mogoče šteti za objektivnega in neodvisnega ocenjevalca.

97      Tožeča stranka s svojimi trditvami EOR v bistvu očita, da je družbo ocenjevalko imenoval za neodvisnega ocenjevalca za izvedbo vrednotenja 3, ne da bi upošteval dejstvo, da ker je ta izvedla že vrednotenje 2, ni mogoče šteti, da izpolnjuje zahtevo po nepristranskosti iz člena 41(1) Listine, kot se razlaga v sodni praksi Sodišča.

98      V zvezi s tem člen 41(1) Listine med drugim določa, da ima vsaka oseba pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njene zadeve obravnavajo nepristransko.

99      V skladu s sodno prakso se želi z zahtevo po nepristranskosti, ki velja za institucije, organe, agencije in urade pri opravljanju njihovih nalog, zagotoviti enako obravnavanje, ki je temelj Unije. Namen te zahteve je predvsem izogniti se položajem mogočih navzkrižij interesov pri uradnikih in uslužbencih, ki delujejo v imenu institucij, organov, agencij in uradov. Ob upoštevanju temeljnega pomena, ki ga ima zagotavljanje neodvisnosti in integritete glede notranjega delovanja in zunanje podobe institucij, organov, agencij in uradov Unije, zahteva po nepristranskosti zajema vse okoliščine, ki jih mora uradnik ali uslužbenec, ki mora odločiti o zadevi, razumno šteti za take, da lahko v očeh tretjih oseb vplivajo na njegovo neodvisnost na tem področju (glej sodbo z dne 27. marca 2019, August Wolff in Remedia/Komisija, C‑680/16 P, EU:C:2019:257, točka 26 in navedena sodna praksa).

100    Te institucije, organi, uradi in agencije morajo prav tako spoštovati oba vidika zahteve po nepristranskosti, ki sta na eni strani subjektivna nepristranskost, v skladu s katero noben uslužbenec zadevne institucije ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter na drugi strani objektivna nepristranskost, v skladu s katero mora ta institucija zagotoviti zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o morebitnem predsodku (glej sodbo z dne 27. marca 2019, August Wolff in Remedia/Komisija, C‑680/16 P, EU:C:2019:257, točka 27 in navedena sodna praksa).

101    Kot pa je navedeno v točki 87 zgoraj, je moral EOR na podlagi člena 20(16) Uredbe št. 806/2014 zagotoviti neodvisnost družbe ocenjevalke glede na okoliščine obravnavane zadeve.

102    Res je, da načeloma ni mogoče izključiti, da lahko dejstvo, da je družba ocenjevalka že sodelovala v postopku reševanja družbe Banco Popular, tako da je pred sprejetjem sheme za reševanje izvedla vrednotenje 2, v očeh tretjih oseb izpade kot okoliščina, ki tej družbi preprečuje, da bi bila objektivna in nepristranska pri izvedbi vrednotenja 3.

103    Glede tega je treba navesti, da je EOR v izpodbijanem sklepu navedel, da je več zadevnih delničarjev in upnikov predložilo pripombe v zvezi z neodvisnostjo družbe ocenjevalke in trdilo, da ta ne bi smela izvesti vrednotenja 3, ker je izvedla že vrednotenje 2. V nekaterih od teh pripomb je bilo izpostavljeno dejstvo, da je vrednotenje 2 vključevalo ex ante oceno obravnave, ki bi je bil deležen vsak razred delničarjev ali upnikov v okviru običajnega insolvenčnega postopka, in je bilo zatrjevano, da je želela družba ocenjevalka potrditi ugotovitve iz načelne analize, v skladu s katero noben upnik ni slabše obravnavan, ki je bila opravljena v okviru vrednotenja 2.

104    Vendar je treba navesti, da okoliščine obravnavane zadeve po eni strani ne dokazujejo, da je na družbo ocenjevalko pri izvedbi vrednotenja 3 vplivalo dejstvo, da je izvedla vrednotenje 2, po drugi strani pa so kontradiktorne trditvi tožeče stranke, da se je lahko utemeljeno razumelo, da ta družba ni objektivna ali nepristranska.

105    Najprej je treba opozoriti, da je vrednotenje 2 razdeljeno na dva dela, pri čemer prvi vsebuje začasno vrednotenje družbe Banco Popular za namene reševanja, drugi pa simulacijo scenarija likvidacije. Prvi del vsebuje oceno sredstev in obveznosti družbe Banco Popular, njegov namen pa je določiti njeno ekonomsko vrednost v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja. EOR je ta prvi del upošteval pri sprejetju sheme za reševanje. Namen simulacije scenarija likvidacije, vsebovane v drugem delu, je v skladu s členom 20(9) Uredbe št. 806/2014 oceniti obravnavo, ki bi je bil po pričakovanjih deležen posamezen razred delničarjev in upnikov, če bi prišlo do prenehanja subjekta, na katerega se nanaša ukrep za reševanje, v skladu z običajnim insolvenčnim postopkom na podlagi uporabe španske zakonodaje.

106    V okviru vrednotenja 3 analiza razlik pri obravnavi temelji na dejanski obravnavi zadevnih delničarjev in upnikov po reševanju. Ocena sredstev in obveznosti družbe Banco Popular za namene reševanja, navedena v prvem delu vrednotenja 2, ni bila upoštevana v okviru vrednotenja 3 in torej ni mogla vplivati na družbo ocenjevalko, ko je izvedla to vrednotenje.

107    Tako se trditev tožeče stranke nanaša le na drugi del vrednotenja 2, ki ustreza simulaciji scenarija likvidacije.

108    V zvezi s tem je EOR v izpodbijanem sklepu poudaril, da je v pravnem okviru, ki se uporablja, priznano, da začasna ocena obravnave, ki bi je bili po pričakovanjih deležni zadevni delničarji in upniki, če bi prišlo do prenehanja subjekta v okviru vrednotenja 2, iz več razlogov ni mogla biti tako natančna kot ocena iz vrednotenja 3, in sicer zlasti zaradi časovne omejitve in pomanjkanja podatkov, ki bi bili dovolj blizu datumu reševanja v okviru vrednotenja 2. Tako naj bi v skladu s členom 20(9) Uredbe št. 806/2014 vrednotenje 2 vključevalo „oceno“ te obravnave, medtem ko naj bi člen 20(17) te uredbe določal, da mora vrednotenje 3 „določiti“ to obravnavo. EOR je navedel, da dejstva, da je bil v začasni oceni, vsebovani v vrednotenju 2, in v vrednotenju 3 dobljen podoben rezultat, čeprav sta temeljili na različnih predpostavkah, kot takega še ni mogoče šteti za zadosten dokaz, da vrednotenje 3 ni bilo izvedeno v skladu z zakonskimi zahtevami.

109    Prvič, navesti je treba, da je družba ocenjevalka pri vrednotenju 2 pojasnila, da nima na voljo vseh potrebnih informacij in podatkov niti dovolj časa, da bi v tej fazi opravila več kot zgolj okvirno oceno. Večkrat je navedla, da je simulacija scenarija likvidacije temeljila na številnih negotovostih in da bo, ko bodo na voljo natančnejše informacije, lahko izpopolnila svoje predpostavke in pripravila bolj „trden“ in bolj zanesljiv scenarij likvidacije.

110    Družba ocenjevalka je med drugim navedla, da „[k]er ji struktura podjetja ali bilance stanja posameznih subjektov niso bili sporočeni, je bil [njen] likvidacijski scenarij zasnovan na okvirni konsolidirani podlagi“ in da bi se „dejanska likvidacija na podlagi [zakona 22/2003] nanašala na posamezne subjekte“. Dodala je, da bi „[o]b prejemu teh dodatnih informacij lahko predstavila simulacijo bolj trdnega scenarija likvidacije na individualni podlagi“.

111    Po eni strani iz tega izhaja, da je vrednotenje 2 vsebovalo številne pridržke glede zanesljivosti simulacije scenarija likvidacije. Po drugi strani je iz točk 105 in 106 zgoraj razvidno, da ocena družbe Banco Popular v scenariju likvidacije v vrednotenju 3, ki se razlikuje od ocene iz simulacije, vsebovane v vrednotenju 2, ne more omajati veljavnosti zadnjenavedene.

112    Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je družba ocenjevalka, da bi zaščitila svoj poklicni ugled, menila, da je vezana na ugotovitve iz vrednotenja 2, ko je izvajala vrednotenje 3, niti tega, da bi razlika med tema vrednotenjema lahko škodovala njenemu poklicnemu ugledu in torej povzročila njeno neobjektivnost.

113    Drugič, trditev tožeče stranke, da je bila družba ocenjevalka motivirana za izognitev vsakršnemu popravku ali spremembi ugotovitev iz vrednotenja 2, je v protislovju z okoliščinami, v katerih sta bili izvedeni vrednotenji 2 in 3.

114    V zvezi s tem je EOR v izpodbijanem sklepu v odgovor na pripombe, omenjene v točki 103 zgoraj, navedel, da medtem ko je bila ex ante ocena obravnave, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki deležni v hipotetičnem insolvenčnem postopku, ki je bila vključena v vrednotenje 2, opravljena v posebnem roku in je temeljila na informacijah, ki jih je imela družba ocenjevalka na voljo pred reševanjem, in sicer predvsem na tistih, ki so bile na voljo 31. marca 2017, je vrednotenje 3 temeljilo na natančnejših informacijah na dan 6. junija 2017, tj. na dan zaključka poslovanja, ko so bile na voljo. EOR je menil, da je povsem mogoče, da bi družba ocenjevalka ob upoštevanju različnih informacij, na katerih sta temeljili ti oceni, in drugačnega namena teh ocen, prišla do drugačnih ugotovitev.

115    Na eni strani je treba opozoriti, da je simulacija scenarija likvidacije iz vrednotenja 2 nujno temeljila na podatkih iz obdobja pred sprejetjem sheme za reševanje, medtem ko je bilo treba pri vrednotenju 3 upoštevati podatke, ki so bili na voljo na datum reševanja. Torej ni mogoče domnevati, da bi v zvezi z oceno družbe Banco Popular v hipotetičnem scenariju likvidacije, ki je bila opravljena v vrednotenju 3, družba ocenjevalka prišla do enakega rezultata kot pri simulaciji iz vrednotenja 2.

116    Na drugi strani tožeča stranka priznava, da je bilo treba vrednotenje 2 opraviti v nujnih razmerah. Tako je simulacija scenarija likvidacije, kot je družba ocenjevalka navedla v oceni 2, temeljila na nepreverjenih predpostavkah, ki jih je bilo treba izpopolniti.

117    Iz tega izhaja, da je bil EOR že ob prejemu vrednotenja 2 obveščen o tem, da bi se morala družba ocenjevalka v vrednotenju 3 opreti na nove podatke in torej spremeniti oceno, opravljeno v simulaciji scenarija likvidacije. Tožeča stranka torej ne more utemeljeno trditi, da bi moral EOR zaradi dejstva, da je družba ocenjevalka izvedla vrednotenje 2, dvomiti o njeni objektivnosti in nepristranskosti.

118    Tretjič, tožeča stranka ne izpodbija, da sta bili vrednotenji 2 in 3 izvedeni za različne namene in na podlagi različnih pristopov.

119    Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da bi se moral EOR obrniti na drugega ocenjevalca za izvedbo vrednotenja po drugačni metodologiji, medtem ko je družba ocenjevalka v vrednotenjih 2 in 3 uporabila isto metodologijo, in sicer oceno po scenariju likvidacije.

120    Ker pa je iz analize drugega tožbenega razloga razvidno, da je bilo treba oceno obravnave, ki bi je bili zadevni delničarji in upniki družbe Banco Popular deležni, če bi bil zanjo uveden običajen insolvenčni postopek, opraviti po scenariju likvidacije, tožeča stranka ne more uspešno trditi, da je z izbiro te metodologije mogoče dokazati videz pomanjkanja objektivnosti družbe ocenjevalke. V nasprotju s tem, kar trdi, bi se moral vsak drug ocenjevalec, ki bi bil imenovan za izvedbo vrednotenja 3, opreti na hipotetični scenarij likvidacije družbe Banco Popular.

121    Poleg tega je treba navesti, da se družba ocenjevalka pri vrednotenju 3 ni zadovoljila s tem, da je zgolj potrdila rezultat simulacije iz vrednotenja 2.

122    Tako je bilo na primer pri vrednotenju 2 skupno unovčenje sredstev družbe Banco Popular za upnike v primeru triletnega scenarija likvidacije ocenjeno na 120,9 milijarde EUR v najboljšem primeru in 116,5 milijarde EUR v najslabšem. Pri vrednotenju 3 je bil rezultat ocene sredstev za triletni scenarij likvidacije drugačen, in sicer 101,546 milijarde EUR v najboljšem primeru in 97,593 milijarde EUR v najslabšem.

123    Zgolj dejstvo, da je družba ocenjevalka prišla do enake ugotovitve, in sicer da zadevni delničarji in upniki v primeru likvidacije družbe Banco Popular ne bi bili poplačani, ne more zadostovati za dokaz, da je menila, da je pri izvajanju vrednotenja 3 vezana na oceno, ki jo je opravila v vrednotenju 2.

124    Iz navedenega izhaja, da trditev, katere namen je dokazati videz pomanjkanja objektivnosti družbe ocenjevalke, ker je ta izvedla vrednotenje 2, ne temelji na nobenem konkretnem dokazu in je v protislovju s samo vsebino vrednotenja 3.

125    Zato v okoliščinah obravnavane zadeve v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dejstvo, da je družba ocenjevalka izvedla vrednotenje 2, ne omogoča, da bi se omajala njena neodvisnost pri izvedbi vrednotenja 3 in njeno imenovanje s strani EOR za neodvisnega ocenjevalca.

126    Iz tega sledi, da je treba prvi del zavrniti.

 Drugi del: povezave med družbo ocenjevalko in družbo Banco Santander

127    Tožeča stranka trdi, da EOR pri presoji neodvisnosti družbe ocenjevalke napačno ni upošteval razmerij med to družbo in družbo Banco Santander.

128    Na prvem mestu trdi, da bi moral EOR glede na storitve, ki jih je družba ocenjevalka opravila za družbo Banco Santander pred reševanjem družbe Banco Popular in po njem, ugotoviti, da ta družba ne izpolnjuje pogojev za to, da bi se štela za neodvisnega ocenjevalca, ker ima dejanske ali potencialne pomembne interese, ki bi lahko vplivali ali bi se lahko utemeljeno razumelo, da vplivajo, na njeno presojo v okviru vrednotenja 3, v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075.

129    Prvič, tožeča stranka trdi, da EOR ni upošteval dejstva, da je bila družba ocenjevalka 25 let, do leta 2016, pooblaščeni računovodja družbe Banco Santander.

130    V zvezi s tem je treba navesti, da so v postopku v zvezi s pravico do izjave nekateri zadevni delničarji in upniki predložili pripombe v zvezi z neodvisnostjo družbe ocenjevalke, ki naj bi bila vprašljiva zaradi dejstva, da je ta družba družbi Banco Santander v preteklosti, pred sprejetjem sheme za reševanje, opravljala revizijske storitve.

131    EOR je v izpodbijanem sklepu v odgovor na te pripombe menil, da revizijskih storitev, ki jih je za družbo Banco Santander opravljala družba ocenjevalka, ni bilo treba upoštevati pri presoji neodvisnosti, ki jo je opravil ob najetju zadnjenavedene družbe 23. maja 2017, ker je bila ta presoja opravljena glede na družbo Banco Popular. EOR je navedel, da na ta datum presoja neodvisnosti družbe ocenjevalke od potencialnih kupcev ni bila opravljena, ker je na eni strani pravni okvir ni predvideval in ker je bil na drugi strani postopek vrednotenja drugačen od postopka prodaje, v katerem je bil določen kupec. Zlasti družba ocenjevalka pred sprejetjem sheme za reševanje ni imela dostopa do informacij v zvezi z imeni potencialnih kupcev ali identiteto kupca.

132    EOR je menil, da ob upoštevanju obsega in cilja vrednotenja 3 revizijske storitve, ki jih je družba ocenjevalka v preteklosti opravljala za družbo Banco Santander, ne vplivajo na neodvisnost te družbe pri izvedbi vrednotenja 3 in ne ustvarjajo dejanskega ali potencialnega pomembnega skupnega interesa v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075. Zlasti je navedel, da se je vrednotenje 3 nanašalo le na sredstva in obveznosti družbe Banco Popular pred njeno prodajo družbi Banco Santander, ne pa na sredstva in obveznosti družbe Banco Santander.

133    Tako je treba ugotoviti, da na datum imenovanja družbe ocenjevalke za neodvisnega ocenjevalca, to je 23. maja 2017, identiteta kupca ni bila znana in da zato ni bilo mogoče upoštevati povezav med družbo ocenjevalko in družbo Banco Santander. Poleg tega je treba navesti, da družba ocenjevalka na datum imenovanja za ocenjevalca družbi Banco Santander ni več opravljala revizijskih storitev, česar tožeča stranka sicer niti ne trdi.

134    Poleg tega je v skladu s členom 41(4)(a) Delegirane uredbe 2016/1075 za ugotovitev obstoja dejanskega ali potencialnega pomembnega skupnega ali navzkrižnega interesa v smislu odstavka 1 tega člena upoštevno opravljanje storitev s strani neodvisnega ocenjevalca, tudi v preteklosti, za zadevni subjekt in osebe iz odstavka 3, in zlasti povezava med temi storitvami in elementi, ki so pomembni za vrednotenje.

135    Tožeča stranka pa ne navaja nobene trditve, katere namen bi bil dokazati obstoj povezave med revizijskimi storitvami, ki jih je družba ocenjevalka opravljala za družbo Banco Santander, in elementi, pomembnimi za vrednotenje 3, ki se je nanašalo le na oceno družbe Banco Popular, in ne na oceno družbe Banco Santander.

136    Drugič, tožeča stranka trdi, da najetje družbe ocenjevalke s strani družbe Banco Santander kot svetovalca za transakcije, na podlagi katerih so bili sklenjeni sporazumi med to družbo in nekaterimi vlagatelji družbe Banco Popular, ki so vložili pravna sredstva po sodni ali zunajsodni poti, dokazuje obstoj dejanskih ali potencialnih skupnih interesov ocenjevalca in zadevnega subjekta v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075. Po mnenju tožeče stranke osebe, ki takoj po reševanju svetuje kupcu subjekta, v zvezi s katerim je bil uveden postopek reševanja, na področju, ki je neposredno povezano s spori, ki izhajajo iz reševanja, ni mogoče šteti za neodvisno od osebe, ki jo najame. Poleg tega naj bi družba Banco Santander družbo ocenjevalko najela zaradi informacij, ki jih je imela na voljo o družbi Banco Popular zaradi njenega sodelovanja pri vrednotenju 2.

137    Med postopkom v zvezi s pravico do izjave so nekateri zadevni delničarji in upniki predložili tudi pripombe v zvezi z neodvisnostjo družbe ocenjevalke, ki naj bi bila ogrožena, ker je ta družba po reševanju družbe Banco Popular družbi Banco Santander zagotavljala storitve v zvezi z integracijo družbe Banco Popular ali s tem, da je družba Banco Santander nekaterim upnikom družbe Banco Popular dodelila delno nadomestilo.

138    EOR je v izpodbijanem sklepu v odgovor na te pripombe menil, da te storitve ne dokazujejo pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov v smislu člena 41(2) in (4) Delegirane uredbe 2016/1075 z zadevno osebo v smislu člena 41(3) iste delegirane uredbe.

139    Prvič, EOR je menil, da ob upoštevanju obsega in cilja vrednotenja 3 storitve, ki jih je družba ocenjevalka opravila po datumu reševanja v zvezi s podjetjem, ki nadaljuje poslovanje, ne bi mogle vplivati na vrednotenje 3 in elemente, ki jih to vrednotenje vsebuje. Poleg tega je navedel, da vrednotenje 3 ne bi moglo vplivati na položaj družb Banco Popular ali Banco Santander, ker določa le, ali bi bilo treba zadevnim delničarjem in upnikom dodeliti nadomestilo prek ESR.

140    Drugič, EOR je menil, da je po sprejetju sheme za reševanje družba ocenjevalka vsekakor dala dodatna jamstva za zagotovitev, da storitve, opravljene za družbo Banco Santander, ne morejo privesti do dejanskih ali potencialnih pomembnih skupnih ali navzkrižnih interesov. EOR je navedel, da je družba ocenjevalka v izjavi z dne 18. decembra 2019 potrdila, da nobena storitev, opravljena za družbo Banco Santander, ni bila povezana z oceno sredstev ali obveznosti, ki so predmet vrednotenja 3, niti s finančnim poročanjem v zvezi z njimi. Poleg tega je navedel, da je družba ocenjevalka potrdila, da ni bilo pretoka informacij med opravljenim delom vrednotenja in drugimi projekti, in sicer zaradi uvedbe zaščitnih ukrepov in njenih protokolov glede zaupnosti.

141    Natančneje, EOR je glede storitev v zvezi z integracijo družbe Banco Popular navedel, da je družba ocenjevalka zadostno pojasnila, da čeprav je za družbo Banco Santander opravljala svetovalne storitve, te niso bile povezane s storitvami, opravljenimi za EOR, se niso nanašale na nobeno vprašanje v zvezi s storitvami vrednotenja, opravljenimi za EOR, ter tudi niso vključevale storitev ocenjevanja ali pravnih storitev, povezanih z družbo Banco Popular.

142    Glede storitev v zvezi s tem, da je družba Banco Santander nekaterim upnikom družbe Banco Popular dodelila nadomestilo, je EOR v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je družba ocenjevalka pojasnila, da te storitve niso bile povezane s pravnim svetovanjem ali svetovalnimi storitvami v zvezi s temi pritožbami. Ta družba je bila zlasti najeta za zasnovo in izvedbo rešitve enotnega koordinacijskega centra za zbiranje informacij v zvezi z obravnavo izvensodnih in sodnih pritožb, da bi se povečala učinkovitost in skrajšal čas obravnave. Natančneje, naloge družbe ocenjevalke so zajemale storitve, povezane s spremljanjem in dokumentiranjem upravnih informacij ter pripravo rednih poročil. Poleg tega je dodala, da ni sodelovala pri delu v zvezi s pravno obrambo, ker je družba Banco Santander za obravnavo teh pritožb uporabila zunanje odvetniške pisarne, prav tako pa ni niti določila niti izračunala zneska nadomestil, ki jih je družba Banco Santander ponudila strankam družbe Banco Popular.

143    Navesti je treba, da je EOR v celotnem postopku v zvezi z reševanjem družbe Banco Popular skrbel – kot to mora storiti – da je družba ocenjevalka izpolnjevala zahteve po neodvisnosti in zlasti zahteve v zvezi z neobstojem navzkrižja interesov iz člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075.

144    Tako je med postopkom javnega razpisa, ki je pripeljal do dodelitve posebne pogodbe družbi ocenjevalki, ta družba 18. maja 2017 EOR predložila izjavo o neobstoju navzkrižja interesov z družbo Banco Popular. 23. maja 2017, ko je bila imenovana za ocenjevalca, je prav tako predložila izjavo o svoji neodvisnosti v skladu z Delegirano uredbo 2016/1075, v kateri je med drugim navedla, da je seznanjena z zakonskimi zahtevami in da so bili tam, kjer je to potrebno, sprejeti ustrezni ukrepi za zagotovitev, da niti ona niti noben član skupine, predlagane za izvajanje posebne pogodbe, nima pomembnega interesa, kot je opredeljen v členu 41 Delegirane uredbe 2016/1075. Zavezala se je, da bo vzpostavila vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da morebitne prihodnje storitve, opravljene za druge stranke, ne bi ogrozile njene neodvisnosti. Navedla je, da bo vsaka vključitev novih članov v njeno skupino pogojena s spoštovanjem zahteve po neodvisnosti in z odobritvijo s strani EOR.

145    Družba ocenjevalka je po tem, ko je bila imenovana za ocenjevalca, 21. septembra 2017 in 11. aprila 2019 predložila dodatne izjave v zvezi s svojo neodvisnostjo po vključitvi novih članov v skupino, ki je delala na vrednotenju 3. Poleg tega je 18. decembra 2019 predložila izjavo o neobstoju navzkrižja interesov, v kateri je potrdila, da je bila na dan 15. novembra 2019 in pred njim ob upoštevanju sistemov in nadzorov neodvisna za namene vrednotenja 3 ter da ne ve za nobeno navzkrižje z drugim delom, ki ga opravlja, niti posamično navzkrižje interesov.

146    Navesti je treba, da je družba ocenjevalka v izjavi z dne 18. decembra 2019, ki jo je podala na zahtevo EOR po pripombah zadevnih delničarjev in upnikov v okviru postopka v zvezi s pravico do izjave, navedla storitve, ki jih je opravila za družbo Banco Santander, in pojasnila, da ni povezave med storitvami, opravljenimi za družbo Banco Santander, in storitvami, opravljenimi za EOR za pripravo vrednotenja 3 ali dokumenta s pojasnili. Dodala je, da ni opravila storitev v zvezi z oceno ali finančnim poročanjem o sredstvih in obveznostih, ki so predmet vrednotenja 3.

147    EOR je pojasnila ocenjevalnega urada povzel v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je omenjena v točki 142 zgoraj. EOR je tako ugotovil, da je družba ocenjevalka v izjavi z dne 18. decembra 2019 predložila dodatna jamstva za zagotovitev, da storitve, opravljene za družbo Banco Santander v zvezi z dodelitvijo nadomestila nekaterim upnikom družbe Banco Popular po reševanju, ne izkazujejo dejanskega ali potencialnega pomembnega skupnega ali navzkrižnega interesa v smislu člena 41(2) in (4)(a) Delegirane uredbe 2016/1075.

148    Tožeča stranka pa ne pojasnjuje, kako naj bi te storitve lahko v smislu člena 41(2) Delegirane uredbe 2016/1075 vplivale na presojo družbe ocenjevalke pri izvedbi vrednotenja 3.

149    Iz tega izhaja, da s trditvami tožeče stranke ni mogoče izpodbiti presoje EOR, da storitve, ki jih je družba ocenjevalka opravila za družbo Banco Santander, ne dokazujejo obstoja dejanskih ali potencialnih pomembnih interesov, ki bi lahko vplivali oziroma bi se lahko utemeljeno razumelo, da vplivajo na presojo družbe ocenjevalke v smislu člena 41 Delegirane uredbe 2016/1075.

150    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da glede na povezave med družbo ocenjevalko in družbo Banco Santander v očeh tretjih oseb obstaja sum pristranskosti, zaradi česar je ni mogoče šteti za neodvisnega ocenjevalca. Nepristranskost naj bi predpostavljala neobstoj predsodkov ali favoriziranja. Meni pa, da bi vrednotenje 3 lahko imelo negativne učinke na družbo Banco Santander, škodilo njenemu položaju v sporih, povezanih z reševanjem družbe Banco Popular, ali omogočilo odškodninske zahtevke nekdanjih delničarjev družbe Banco Popular.

151    Navesti je treba, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 99 in 100 zgoraj, zahteva po nepristranskosti, uporabljena za družbo ocenjevalko, zajema vse okoliščine, za katere se lahko v očeh tretjih oseb razumno zdi, da bi lahko vplivale na njeno neodvisnost. Za dokaz kršitve te zahteve morajo povezave med to družbo in družbo Banco Santander pomeniti okoliščino, ki lahko vzbudi upravičen dvom o morebitnih predsodkih.

152    Tako je za ugotovitev, da bi moral EOR upoštevati videz pomanjkanja objektivnosti ali nepristranskosti družbe ocenjevalke zaradi njenih povezav z družbo Banco Santander, potrebno dokazati, da je prva od teh družb s tem, ko je v vrednotenju 3 menila, da zadevni delničarji in upniki v okviru običajnega insolvenčnega postopka ne bi bili deležni boljše obravnave od tiste, ki so je bili deležni zaradi reševanja, želela favorizirati drugo od teh družb.

153    EOR pa je v izpodbijanem sklepu navedel, da glede na cilj vrednotenja 3, ki je ugotoviti, ali bi bili zadevni delničarji in upniki deležni boljše obravnave v okviru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka, to vrednotenje ne bi moglo vplivati na prodajo družbe Banco Popular in ne bi moglo vplivati na položaj družbe Banco Santander. EOR je menil, da ima vrednotenje 3 učinek le zanj, ker bi moral v primeru razlik pri obravnavi plačati nadomestilo prek ESR.

154    V zvezi s tem, prvič, je treba spomniti, da je družba ocenjevalka pri vrednotenju 3 ocenila vrednost sredstev in obveznosti družbe Banco Popular v okviru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka ter menila, da zadevni delničarji in upniki ne bi bili poplačani, če bi bila družba Banco Popular na dan reševanja likvidirana. EOR je s primerjavo rezultata te ocene z dejanskim položajem zadevnih delničarjev in upnikov, ki je posledica reševanja, ugotovil, da ti nimajo pravice do nobenega nadomestila na podlagi člena 76(1)(e) Uredbe št. 806/2014.

155    Tudi ob predpostavki, da bi družba ocenjevalka pri vrednotenju 3 ugotovila, da bi bili zadevni delničarji in upniki v primeru likvidacije družbe Banco Popular deležni boljše obravnave od tiste, ki so je bili deležni zaradi reševanja, pa bi nadomestilo, ki bi lahko iz tega izhajalo, izplačal ESR, ne pa družba Banco Santander.

156    Drugič, navesti je treba, da je primer, v katerem bi vrednotenje, opravljeno na podlagi člena 20, od (16) do (18), Uredbe št. 806/2014 razkrilo, da bi bili delničarji in upniki subjekta deležni boljše obravnave od tiste, ki je posledica njegovega reševanja, sestavni del delovanja mehanizma za reševanje, določenega z Uredbo št. 806/2014, ker vzpostavlja mehanizem nadomestila na podlagi načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, določenega v njenem členu 15(1)(g).

157    Poleg tega je treba poudariti, da dejstvo, da bi zadevni delničarji in upniki lahko dobili poplačilo dela svojih terjatev v okviru običajnega insolvenčnega postopka, ne pomeni, da je bila odločitev o uvedbi postopka reševanja zadevne banke napačna ter da ta postopek ni bil potreben in upravičen, saj je cilj reševanja preprečiti, da bi bila sistemsko pomembna banka likvidirana.

158    Tako v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka trdila na obravnavi, rezultat vrednotenja 3 ne vpliva niti na zakonitost in legitimnost odločitve, da se za družbo Banco Popular uvede postopek reševanja, niti na izid tega reševanja, to je na njeno prodajo družbi Banco Santander.

159    Poleg tega je treba opozoriti, da je bil predmet vrednotenja 2 drugačen kot pri vrednotenju 3, in sicer je tam šlo za oceno vrednosti celotne družbe Banco Popular za morebitnega kupca v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja. Tako ocena vrednosti sredstev družbe Banco Popular v okviru hipotetičnega običajnega insolvenčnega postopka, opravljena pri vrednotenju 3, ne more omajati niti ocene, opravljene pri vrednotenju 2, in zato niti prodaje družbe Banco Popular družbi Banco Santander za en euro.

160    Poleg tega na podlagi člena 85(4), zadnji pododstavek, Direktive 2014/59 morebitna razglasitev ničnosti sklepa o reševanju ne more povzročiti spremembe pogojev prodaje družbe Banco Popular družbi Banco Santander. Zato ne glede na rezultat vrednotenja 3 prodaje družbe Banco Popular družbi Banco Santander po ceni en euro ni mogoče izpodbijati.

161    Tretjič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ocena, opravljena pri vrednotenju 3, ne more povzročiti nastanka pravice zadevnih delničarjev in upnikov zahtevati nadomestilo od družbe Banco Santander.

162    Glede tega zadošča navesti, da je Sodišče štelo, da se tako s tožbo za ugotovitev odgovornosti kot s tožbo za ugotovitev ničnosti zahteva, da kreditna institucija ali investicijsko podjetje v postopku reševanja ali njun naslednik delničarjem nadomesti izgube zaradi tega, ker je organ za reševanje odpisal ali konvertiral obveznosti te institucije ali tega podjetja, ali pa se zahteva, da povrne vsa vložena sredstva ob vpisu delnic, ki so bile po tem postopku reševanja odpisane. Zaradi takih tožb bi bilo vprašljivo celotno vrednotenje, na katerem temelji odločitev o reševanju, ker je sestava kapitala del objektivnih podatkov tega vrednotenja. Kot je generalni pravobranilec Richard de la Tour navedel v točkah 82 in 95 sklepnih predlogov, bi bili torej ogroženi sam postopek reševanja in cilji Direktive 2014/59 (sodba z dne 5. maja 2022, Banco Santander (Reševanje Banco Popular), C‑410/20, EU:C:2022:351, točka 43).

163    Iz navedenega izhaja, da ker vrednotenje 3 ne glede na njegov rezultat ni moglo vplivati na položaj družbe Banco Santander, družba ocenjevalka ni mogla favorizirati te družbe. Zato povezave med njima ne morejo vzbuditi upravičenega dvoma o obstoju morebitnih predsodkov niti ne morejo voditi do pomanjkanja objektivnosti ali nepristranskosti družbe ocenjevalke. Te povezave niso pomenile okoliščine, ki bi lahko omajala njeno neodvisnost pri izvedbi vrednotenja 3 in njeno imenovanje s strani EOR za neodvisnega ocenjevalca.

164    Iz tega sledi, da je treba drugi del in zato prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: vrednotenje 3 temelji na napačni podlagi, kar zadeva finančno stanje družbe Banco Popular v času njenega reševanja

165    Tožeča stranka je v tožbi s tretjim tožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu predlagala, naj s pripravljalnim ukrepom odredi, naj Juzgado Central de instrucción n° 4 de l’Audiencia Nacional (centralno preiskovalno sodišče št. 4 pri nacionalnem visokem sodišču, Španija) predloži izvedensko poročilo španske centralne banke z dne 8. aprila 2019 v zvezi z družbo Banco Popular.

166    Tožeča stranka je 2. septembra 2022 Splošnemu sodišču predložila to poročilo kot nov dokazni predlog na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča. Tožeča stranka je navedla, da zato umika predlog za sprejetje pripravljalnega ukrepa.

167    Tožeča stranka je na obravnavi trdila, da je bilo v izvedenskem poročilu španske centralne banke predstavljeno stanje premoženja družbe Banco Popular tik pred njenim reševanjem in da je to poročilo omogočalo presojo njene zmožnosti, da lahko upravlja svoja sredstva in obveznosti v okviru nadaljnjega poslovanja. Pojasnila je, da je bilo to poročilo bistveno za to, da se lahko uporabi merilo delujočega podjetja in da se na podlagi tega merila izvede drugačno vrednotenje od vrednotenja 3.

168    EOR in Kraljevina Španija sta trdila, da to poročilo ni upoštevno, ker se nanaša na vrednost družbe Banco Popular decembra 2016. EOR zlasti trdi, da se to poročilo nanaša na dejstva, ki niso upoštevna za oceno hipotetične obravnave ali za primerjavo, opravljeno pri vrednotenju 3, in ki niso bila preučena v izpodbijanem sklepu.

169    Kot je navedla Kraljevina Španija, je bilo to izvedensko poročilo predloženo v okviru kazenskega postopka v zvezi z odgovornostjo družbe Banco Popular in njenih poslovodij med dokapitalizacijo v poslovnem letu 2016, ki naj bi temeljila na informacijah v zvezi z računovodskimi in finančnimi izkazi banke, ki so bile vlagateljem sporočene prek prospekta, ki ni odražal njenega resničnega ekonomskega položaja.

170    Navesti je treba, da so v izvedenskem poročilu španske centralne banke glavne ugotovitve povzete tako: prvič, trije dogodki bega vlog v drugem četrtletju leta 2017 so bili razlog za reševanje družbe Banco Popular, drugič, letni računovodski izkazi iz prospekta dokapitalizacije iz leta 2016 niso bili v skladu z nekaterimi vidiki računovodske ureditve, zlasti glede razvrstitve refinanciranih transakcij kot vprašljivih, in tretjič, nekatere predpostavke, uporabljene za navedbo ocen v prospektu, so bile preveč optimistične.

171    Tožeča stranka v tožbi trdi, da je v izvedenskem poročilu španske centralne banke navedeno, da izgube, ki so jih utrpeli vlagatelji, niso bile posledica nezadostnosti sredstev družbe Banco Popular za pokrivanje izgub, ampak nezmožnosti odgovoriti na velike zahteve po dvigih vlog. V tem poročilu naj bi bilo navedeno, da naj bi glede na letne računovodske izkaze za leto 2016 družba Banco Popular imela pozitivna neto sredstva v višini 11,088 milijarde EUR in ustvarila dobiček, da naj bi bilo reševanje družbe Banco Popular posledica problema odlivov vlog, da naj bi 23. maja 2017 po intervjuju predsednice EOR na televizijski postaji Bloomberg prišlo do posebno velikega odliva vlog, da je banka Banco Popular 5. junija 2017 prejela nujno likvidnostno pomoč v višini 9,5 milijarde EUR s strani španske centralne banke in da naj bi upravni odbor družbe Banco Popular z dopisom z dne 6. junija 2017 ECB predlagal, naj ugotovi, da banka propada ali bo verjetno propadla, vendar naj bi tudi navedel, da je treba še naprej iskati rešitev v zasebnem sektorju. Iz tega poročila naj bi izhajalo, da čeprav je družba Banco Popular imela resno likvidnostno težavo, naj bi pred reševanjem njen kapital ostal pozitiven, tudi ob upoštevanju računovodskih prilagoditev, ki jih je bilo še treba izvesti, in kljub morebitnemu nespoštovanju regulativnih količnikov solventnosti.

172    V zvezi s tem je dovolj spomniti, da je presoja razlik pri obravnavi, opravljena v vrednotenju 3, zajemala primerjavo dejanske obravnave delničarjev in upnikov zaradi reševanja družbe Banco Popular ter obravnave, ki bi je bili ti deležni, če bi bil za subjekt v času sprejetja sheme za reševanje uveden običajen insolvenčni postopek. Izvedensko poročilo španske centralne banke pa se nanaša na dogodke pred reševanjem družbe Banco Popular, in sicer na dokapitalizacijo leta 2016 in beg vlog v prvem četrtletju leta 2017, ki nista bila upoštevna za izvedbo vrednotenja 3.

173    Poleg tega tožeča stranka ne pojasni, zakaj bi bilo treba dogodke, analizirane v izvedenskem poročilu španske centralne banke, ki se nanašajo na položaj družbe Banco Popular pred reševanjem, upoštevati v vrednotenju 3 ali v izpodbijanem sklepu. Prav tako ne navaja, katero trditev, navedeno v tožbi ali repliki, naj bi to poročilo podpiralo.

174    Navesti pa je treba, da je tožeča stranka zahtevala predložitev tega poročila, da bi lahko opravila lastno vrednotenje. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da je to poročilo potrebno za izvedbo vrednotenja družbe Banco Popular kot delujočega podjetja.

175    V zvezi s tem je dovolj spomniti, da iz analize drugega tožbenega razloga izhaja, da je bilo treba pri vrednotenju 3 upoštevati scenarij likvidacije. Vrednotenje, ki ga tožeča stranka namerava opraviti na podlagi izvedenskega poročila španske centralne banke, tako nikakor ne bi bilo upoštevno in z njim ne bi bilo mogoče dokazati obstoja očitne napake pri vrednotenju 3.

176    Zato je treba šteti, da novi dokazni predlog, ki ga je tožeča stranka predložila 2. septembra 2022, to je izvedensko poročilo španske centralne banke, ni upošteven za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, pri čemer ni treba preučiti, ali je tožeča stranka utemeljila njegovo prepozno predložitev.

177    Kar zadeva trditve, navedene v tožbi, tožeča stranka z izjemo predloga za predložitev izvedenskega poročila španske centralne banke zgolj trdi, da je bila odločitev o reševanju družbe Banco Popular sprejeta zaradi pomanjkanja likvidnosti, in ne zaradi kapitalskega neravnovesja, zato je presenetljivo, da se vrednotenje 3 ne sklicuje na tržno kapitalizacijo družbe Banco Popular v času reševanja, ki naj bi bila najnižja vrednost za vrednotenje vsake družbe, ki kotira na borzi. V času reševanja naj bi tržna kapitalizacija družbe Banco Popular znašala 1,33 milijarde EUR, z zadnjo končno ceno delnice v višini 0,317 EUR.

178    Dovolj je ugotoviti, da tožeča stranka ne pojasnjuje, kakšna bi bila koristnost tega, da bi se pri izvedbi vrednotenja po scenariju likvidacije upoštevala tržna kapitalizacija družbe Banco Popular za določitev obravnave delničarjev in upnikov v okviru običajnega insolvenčnega postopka. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 4(1) Delegirane uredbe 2018/344 metodologija za izvedbo tega vrednotenja omejena na določanje diskontirane vrednosti pričakovanih denarnih tokov v običajnih insolvenčnih postopkih.

179    Zato je treba to trditev zavreči kot brezpredmetno.

180    Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

181    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov v skladu s predlogi EOR nosi tudi njegove stroške.

182    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Laura Molina Fernández nosi svoje stroške in stroške Enotnega odbora za reševanje (EOR).

3.      Kraljevina Španija nosi svoje stroške.

van der Woude De Baere Steinfatt

Kecsmár       Kingston

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. novembra 2023.

Podpisi

*      Jezik postopka: španščina.