SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 13. decembra 2018(*)
„Javni uslužbenci – Akreditirani parlamentarni pomočniki – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Prošnja za pomoč – Člen 12a Kadrovskih predpisov – Psihično nadlegovanje – Posvetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja med akreditiranimi parlamentarnimi pomočniki in poslanci Evropskega parlamenta ter preprečevanje nadlegovanja na delovnem mestu – Odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč – Pravica do izjave – Načelo kontradiktornosti – Zavrnitev posredovanja mnenja posvetovalnega odbora in zapisnikov o zaslišanju prič – Zavrnitev tožene institucije, da upošteva pripravljalni ukrep Splošnega sodišča“
V zadevi T‑83/18,
CH, nekdanja akreditirana parlamentarna pomočnica v Evropskem parlamentu, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata C. Bernard-Glanz in A. Tymen, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata D. Boytha in E. Taneva, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 270 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 20. marca 2017, s katero je organ te institucije, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zavrnil prošnjo za pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila 22. decembra 2011, in drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka domnevno utrpela,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, P. Nihoul in J. Svenningsen (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 25. oktobra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana sodba z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12)
1 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP) Evropskega parlamenta je tožečo stranko CH 1. oktobra 2004 v skladu s členom 5 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) kot akreditirano parlamentarno pomočnico (v nadaljevanju: APP) za pomoč Y, poslancu Parlamenta, na podlagi pogodbe, ki bi se morala izteči ob koncu zakonodajnega obdobja 2004–2009.
2 Zaradi prekinitve poslanskega mandata Y je Parlament tožečo stranko od 1. decembra 2007 do konca zakonodajnega obdobja zaposlil kot APP za pomoč novi poslanki Parlamenta X, ki je nasledila Y za preostali del mandata.
3 Parlament je tožečo stranko zaposlil z učinkom od 1. avgusta 2009 kot APP za pomoč X v zakonodajnem obdobju 2009–2014. Razporejena je bila v razred 14 funkcionalne skupine II. Vendar je bila tožeča stranka z novo pogodbo, sklenjeno 1. septembra 2010, s katero se je iztekla prejšnja pogodba, zaposlena za opravljanje istih nalog, ampak tokrat v razredu 11 funkcionalne skupine II (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi ali pogodba APP).
4 Tožeča stranka je 27. septembra 2011 začela bolniški dopust, ki je bil podaljšan do 19. aprila 2012.
5 Tožeča stranka je 28. novembra 2011 obvestila posvetovalni odbor za nadlegovanje in njegovo preprečevanje na delovnem mestu (v nadaljevanju: splošni posvetovalni odbor), ki je bil vzpostavljen s Sklepom Parlamenta z dne 21. februarja 2006 o sprejetju notranjih pravil, povezanih z odborom o nadlegovanju na delovnem mestu (člen 12a Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropske unije]), o težavah na delovnem mestu, ki so bile po njenih navedbah posledica ravnanja X v zvezi z njo.
6 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 6. decembra 2011 člane splošnega posvetovalnega odbora prosila za informacije o tem, kaj mora storiti za „vložitev pritožbe“. Dalje, tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 12. decembra 2011 za ponazoritev nadlegovanja, ki naj bi ga utrpela zaradi ravnanja poslanke Parlamenta, katere pomočnica je bila, vsakemu članu navedenega odbora in tudi generalnemu sekretarju Parlamenta poslala elektronsko sporočilo, ki ga je isti dan poslala X in v katerem je tej poslanki Parlamenta opisala svoje zdravstveno stanje. Nazadnje, tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 21. decembra 2011 predsednika splošnega posvetovalnega odbora prosila za sestanek.
7 Tožeča stranka je 22. decembra 2011 v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) pri generalnem sekretarju Parlamenta vložila prošnjo za pomoč (v nadaljevanju: prošnja za pomoč), v kateri je zatrjevala, da je žrtev psihičnega nadlegovanja s strani X, ter zaprosila za sprejetje ukrepov premestitve in začetek upravne preiskave.
8 X je 6. januarja 2012 oddelku za zaposlovanje in premestitve osebja, ki deluje v sklopu direktorata za kadrovsko strategijo generalnega direktorata Parlamenta za kadrovske zadeve, poslala pisno zahtevo za odpoved pogodbe APP tožeče stranke (v nadaljevanju: zahteva za odpoved pogodbe). X je to zahtevo za odpoved pogodbe potrdila 18. januarja 2012.
9 Z odločbo OPSP z dne 19. januarja 2012 je bila pogodba APP tožeče stranke odpovedana z učinkom od 19. marca 2012 zaradi izgube zaupanja (v nadaljevanju: odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka je bila oproščena dela v času trajanja odpovednega roka, ki je trajal dva meseca, to je od 19. januarja do 19. marca 2012. OPSP je v podporo razlogu, ki se je nanašal na izgubo zaupanja, trdil, da ga je X obvestila, da tožeča stranka ni ustrezno usposobljena za spremljanje dela nekaterih parlamentarnih odborov, katerih članica je bila, in da se je pritožila tudi zaradi nesprejemljivega ravnanja tožeče stranke v odnosu do nje ter do drugih poslancev Parlamenta in njihovih APP.
10 Generalni direktor generalnega direktorata Parlamenta za kadrovske zadeve je kot OPSP v dopisu z dne 20. marca 2012 prošnjo za pomoč zavrnil, ker je – neodvisno od vprašanja, ali je APP lahko upravičen do pomoči na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov – prošnja tožeče stranke za pomoč, ki se je nanašala na sprejetje ukrepov premestitve in izvedbo upravne preiskave, postala brezpredmetna, saj glede na medtem sprejeto odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeča stranka ni več opravljala poklicne dejavnosti v Parlamentu (v nadaljevanju: prva odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč).
11 Tožeča stranka je 30. marca 2012 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov pri generalnem sekretarju Parlamenta vložila pritožbo zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je 22. junija 2012 na podlagi iste določbe Kadrovskih predpisov vložila tudi pritožbo zoper prvo odločbo o zavrnitvi prošnje za pomoč.
12 Generalni sekretar Parlamenta je v odločbi z dne 20. julija 2012 delno ugodil pritožbi, vloženi zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je odločil, da se datum izteka pogodbe APP tožeče stranke preloži na 20. junij 2012 zaradi njenega bolniškega dopusta, do katerega je bila na podlagi zdravniškega potrdila upravičena do 19. aprila 2012. Nasprotno pa je potrdil utemeljenost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je skliceval na nemožnost – priznano v sodni praksi, zlasti v točki 149 sodbe z dne 7. julija 2010, Tomas/Parlament (F‑116/07, F‑13/08 in F‑31/08, EU:F:2010:77) – preverjanja obstoja ali izgube zaupanja, ta nemožnost pa je delno razširjena na preverjanje razlogov, navedenih v utemeljitev neobstoja ali izgube tega zaupanja.
13 Vsekakor je generalni sekretar Parlamenta menil, da tožeča stranka ni predložila dokazov o očitnih napakah pri presoji dejstev, navedenih v utemeljitev izgube zaupanja, čeprav je Parlament vedel za več neizpolnitev poklicnih obveznosti tožeče stranke, zlasti v zvezi s priložnostjo oblikovati zakonodajne predloge sprememb, ki se lahko vložijo v spis, z nevljudnostjo do poslanca Parlamenta iz države članice, ki ni država članica X, ali celo z nespoštljivim ravnanjem tožeče stranke do nove APP, zaposlene za pomoč X, in z nevljudnostjo do zadnjenavedene v navzočnosti direktorja podjetja. Profesor, ki je spremljal skupino študentov na obisku v prostorih institucije, naj bi se prav tako pritožil zaradi nevljudnosti tožeče stranke.
14 Nazadnje, po navedbah generalnega sekretarja Parlamenta to, da je tožeča stranka vložila prošnjo za pomoč, ni moglo preprečiti sprejetja odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je zaradi očitnega poslabšanja odnosov med X in tožečo stranko postala neizogibna.
15 Poleg tega je generalni sekretar Parlamenta kot OPSP z odločbo z dne 8. oktobra 2012 zavrnil pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za pomoč, in poudaril, da čeprav je „[tožeči stranki] v podporo odločbi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sprejel OPSP, povedal za [njeno] nesprejemljivo ravnanje […] ter točno določena in preverljiva dejanja, ki so se zgodila v navzočnosti prič, [je ta] naved[la] trditve, ki niso podprte z nobenim dokazom“. Tožeči stranki je tudi odgovoril, da na splošno ukrepi, ki jih je zahtevala, „nikakor niso združljivi s posebno naravo tesnih in zaupnih odnosov, kakršne ima poslanec nujno s svojim [APP]“, da zlasti ukrep premestitve ne bi imel nobenega smisla, ker bi preprečil vsakršno učinkovito delovno razmerje med poslancem Parlamenta in njegovim APP, ter da v praksi Parlament tožeče stranke ne more prerazporediti k drugemu poslancu institucije, ker lahko le ta zaprosi OPSP za zaposlitev APP po svoji izbiri. Generalni sekretar Parlamenta je v zvezi z zahtevo za začetek upravne preiskave poudaril tudi, da sodbe z dne 8. februarja 2011, Skareby/Komisija (F‑95/09, EU:F:2011:9), na katero se je v zvezi s tem sklicevala tožeča stranka, ni mogoče prenesti na zadevni primer, ker za poslance Parlamenta ne veljajo Kadrovski predpisi, vključno s členom 12a teh predpisov, ter ker jim ni mogoče izreči disciplinske kazni oziroma jih OPSP ne more prisiliti, da sodelujejo v upravni preiskavi, čeprav bi bilo tako sodelovanje bistveno.
16 Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 31. oktobra 2012 in je bila vpisana pod opravilno številko F‑129/12, v bistvu predlagala razglasitev ničnosti odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločbe o zavrnitvi prošnje za pomoč ter da se Parlamentu naloži plačilo 120.000 EUR odškodnine.
17 Sodišče za uslužbence je 12. decembra 2013 s sodbo CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203) za nični razglasilo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker OPSP tožeče stranke ni predhodno zaslišal, in prvo odločbo o zavrnitvi prošnje za pomoč, v bistvu ker se APP v nasprotju z zatrjevanjem Parlamenta lahko opirajo na člen 24 Kadrovskih predpisov, da zahtevajo pomoč OPSP zaradi ravnanja poslancev Parlamenta, ki pomeni psihično nadlegovanje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov. Poleg tega je Sodišče za uslužbence „ob upoštevanju izjemno spornih okoliščin, v katerih sta bili sprejeti odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč“, Parlamentu naložilo, da tožeči stranki plača 50.000 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo.
Ukrepi Parlamenta za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12), sodbe z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament (F‑132/14), in izpodbijane odločbe
18 Tožeča stranka je v dopisu z dne 15. januarja 2014 Parlament zaprosila, naj sprejme nekatere ukrepe, da v skladu s členom 266 PDEU zagotovi izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203).
19 Parlament je z dopisom z dne 3. marca 2014 uradno odgovoril na različne zahteve za ukrepe za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), ki jih je predložila tožeča stranka.
20 Kar zadeva zahtevo tožeče stranke po vrnitvi na stalno delovno mesto v Parlamentu, je ta institucija navedla, da tak ukrep očitno presega to, kar je potrebno za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), zlasti ker se v skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe Sveta (ES) št. 160/2009 z dne 23. februarja 2009 o spremembi PZDU (UL 2009, L 55, str. 1) „nobena določba te uredbe ne razlaga tako, da bi [APP] imeli privilegiran ali neposreden dostop do uradniških mest ali mest drugih kategorij uslužbencev [Evropske unije]“.
21 V teh okoliščinah je Parlament ob upoštevanju osebne narave delovnega razmerja, ki povezuje poslance in njihove APP, tožeči stranki sporočil, da njena dejanska vrnitev na delovno mesto ni možna. Parlament je tako pojasnil, da je „edina možnost, da se [tožeča stranka] vrne na delovno mesto, ki ga je imela pred odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi[, o kateri je bilo razsojeno, da je nezakonita], vendar tako, da bo oproščena opravljanja ustreznega dela, in to do izteka [pogodbe o zaposlitvi] 1. julija 2014[; t]a oprostitev opravljanja dela je očitno tudi skladna z dolžnostjo skrbnega ravnanja“. V zvezi s tem se je Parlament zavezal, da bo tožeči stranki plačal osebne prejemke, ki so ji bili dolgovani od 21. junija 2012, ko je začela učinkovati odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do izteka njene pogodbe o zaposlitvi, to je 1. julija 2014, pri čemer bodo odšteti osebni prejemki in nadomestila za brezposelnost, ki jih je sicer prejemala v tem obdobju.
22 Poleg tega je Parlament potrdil, da zahteve za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila svoj čas podana, ni v osebnem spisu tožeče stranke in da je bila odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je Sodišče za uslužbence razglasilo za nezakonito, umaknjena iz tega spisa. Kar zadeva zahtevo za prenos pokojninskih pravic, predhodno pridobljenih v okviru nacionalnega sistema, v pokojninski sistem Unije, je Parlament ugotovil, da tožeča stranka, ki je zbrala komaj pet let dela kot APP, ne izpolnjuje pogoja o izkazanih najmanj desetih letih dela v Uniji, da bi lahko zahtevala starostno pokojnino iz proračuna Unije.
23 Nazadnje, kar zadeva zahtevo za začetek upravne preiskave, ki je bila podana že v prošnji za pomoč, je Parlament navedel, da bi „[v] zvezi s tem, če bi se [tožeča stranka] odločil[a] proti [X] vložiti tožbo po nacionalnem pravu, Parlament znova obravnaval položaj z vidika sodne prakse, kot izhaja iz [točke 57] sodbe [z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203)]“.
24 Tožeča stranka je 16. aprila 2014 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo z dne 3. marca 2014 in tisto z dne 2. aprila 2014, s katero se je OPSP opredelil do njenih dodatnih zahtev.
25 Pravna služba Parlamenta je z dopisom z dne 6. junija 2014 v okviru ukrepov za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), tožečo stranko obvestila, da obstajajo notranja pravila „APP“, vzpostavljena s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 14. aprila 2014 o sprejetju notranjih pravil (v nadaljevanju: notranja pravila APP o nadlegovanju), s katerimi je bil ustanovljen svetovalni odbor glede nadlegovanja in njegovega preprečevanja na delovnem mestu za obravnavanje pritožb APP zoper poslance Parlamenta (v nadaljevanju: posebni posvetovalni odbor APP). Tako ji je bilo pojasnjeno, da je odslej navedeni odbor „pristojni organ za obravnavanje morebitne pritožbe zaradi nadlegovanja, ki bi jo vložila [tožeča stranka]“, in „svet[ovano], da se obrne na [posebni posvetovalni] odbor [APP] prek njegovega sekretariata“.
26 Tožeča stranka je v dopisu z dne 20. junija 2014 odgovorila, da je po razglasitvi ničnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za pomoč pri Parlamentu še vedno vložena ta prošnja, katere vzrok je ravnanje X. Zato se je tožeča stranka spraševala o „razlogih, zakaj se Parlamentu ne zdi koristno, zlasti v okviru ukrepov za izvršitev sodbe [z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203)], da se sam obrne neposredno na [posebni posvetovalni odbor APP], ker naj bi bil ta veljavno ustanovljen, kar [ji] še vedno ni bilo potrjeno“.
27 Generalni sekretar Parlamenta je kot OPSP z odločbo z dne 4. avgusta 2014 zavrnil pritožbo z dne 16. aprila 2014.
28 Tožeča stranka je s tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 17. novembra 2014 in vpisano pod številko F‑132/14, predlagala:
– razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 3. marca 2014 v delu, v katerem je ta institucija v okviru ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), v smislu člena 266 PDEU zavrnila začetek upravne preiskave za ugotovitev resničnosti dejstev, podanih proti poslancu Parlamenta, kot jih je razkrila v prošnji za pomoč, podani 22. decembra 2011;
– razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 2. aprila 2014 v delu, v katerem ji je ta s to odločbo zavrnil plačilo zneska 5686 EUR, ki ustreza razliki v osebnih prejemkih, do katere je po svojem mnenju upravičena v okviru ukrepov, potrebnih za izvršitev sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), v smislu člena 266 PDEU;
– razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 4. avgusta 2014, s katero je Parlament zavrnil pritožbo, ki jo je vložila zoper zgoraj navedeni odločbi z dne 3. marca in 2. aprila 2014;
– naložitev Parlamentu, da ji plača zneska v višini 144.000 EUR oziroma 60.000 EUR za povrnitev premoženjske oziroma nepremoženjske škode.
29 Posebni posvetovalni odbor APP je imel ustanovni sestanek 26. novembra 2014. Iz točke 2 zapisnika tega sestanka je razvidno, da „če bi bilo potrebno, bi lahko na sestanek odbora povabili pravnega svetovalca [Parlamenta], da bi se z njim posvetovali o pravnih vprašanjih“. Iz točke 4 istega zapisnika je razvidno, da je„[p]ravni svetovalec člane [posebnega posvetovalnega odbora APP] obvestil o stališču Parlamenta v dveh zadevah v zvezi z domnevnim nadlegovanjem, [med drugim glede zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203)]“.
30 Predsednik posebnega posvetovalnega odbora APP je v dopisu z dne 17. decembra 2014 tožečo stranko povabil na sestanek s člani navedenega odbora, predviden za 28. januar 2015.
31 Tožeča stranka je 15. januarja 2015 posebnemu posvetovalnemu odboru APP predložila pisna stališča. Ta je 28. januarja 2015 zaslišal tožečo stranko, X ter CN, sodelavca tožeče stranke, ki je prav tako vložil zahtevek za pomoč v zvezi z zatrjevanim psihičnim nadlegovanjem X (sodba z dne 26. marca 2015, CN/Parlament, F‑26/14, EU:F:2015:22).
32 Sodišče za uslužbence je s sodbo z dne 6. oktobra 2015, CN/Parlament (F‑132/14, EU:F:2015:115), med drugim za nično razglasilo odločbo z dne 3. marca 2014, kakor je bila potrjena z odločbo z dne 4. avgusta 2014 o zavrnitvi pritožbe, ker je Parlament po tem, ko je bila s sodbo z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), za nično razglašena prva odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč, odločil, da ne bo začel upravne preiskave o zatrjevanih dejstvih v zvezi s psihičnim nadlegovanjem, in tako kršil člen 266 PDEU. Poleg tega je bilo Parlamentu med drugim naloženo, naj tožeči stranki plača znesek 25.000 EUR za nepremoženjsko škodo, povečan za zamudne obresti, v zvezi s to zamudo OPSP.
33 Predsednik Parlamenta je 18. maja 2016 v skladu s členom 10 notranjih pravil APP o nadlegovanju, kot je bil spremenjen s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 6. julija 2015, v skladu s katerim mora posebni posvetovalni odbor APP svoje zaupno poročilo predložiti predsedniku Parlamenta, in ne več kvestorjem, po tem, ko se je seznanil z ugotovitvami posebnega posvetovalnega odbora APP, sprejetimi po koncu upravne preiskave, tožečo stranko obvestil, da vedenje, ki ga je ta opisala v prošnji za pomoč, po njegovem mnenju ne kaže na neprimerno ravnanje poslanke v razmerju do APP in da bo ta spis predložil OPSP, da bi ta sprejel odločbo o prošnji za pomoč (v nadaljevanju: obrazložena odločba).
34 Predsednik Parlamenta, ki je v skladu s členom 12 notranjih pravil APP o nadlegovanju, kot so bila spremenjena s sklepom predsedstva Parlamenta z dne 6. julija 2015, pooblaščen za to, da „[o]b upoštevanju mnenja [posebnega posvetovalnega odbora APP]“, sprejme „obrazloženo odločbo in navede, ali je bil predložen dokaz o nadlegovanju“, in če je primerno, da „[i]zreče kazen zadevnemu poslancu v skladu s členoma 11 in 166 notranjih pravil Parlamenta“, je namreč v obrazloženi odločbi ugotovil, da je posebni posvetovalni odbor APP kot dokazana obravnaval dejstva, da je X pogosto kritizirala tožečo stranko, tudi v javnosti, da jo je včasih nagovarjala s povzdignjenim glasom, da jo je včasih grajala, potem ko ji je dala nasprotujoča si navodila, da jo je včasih kontaktirala, medtem ko je bila na bolniškem dopustu, da ji je med dopustom naročila pregledovanje svoje elektronske pošte, da je v medijih izjavila, da je tožeča stranka nesposobna, in da jo je degradirala.
35 Predsednik Parlamenta je v obrazloženi odločbi menil, da so bila ta ravnanja naklepna v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, in da so se časovno ponavljala. Vendar pa je, kar zadeva kritiko X, uporabo ostrega izražanja, očitke o napakah tožeče stranke in zahteve med dopustom zadnjenavedene, menil, da je X enako obravnavala vse svoje zaposlene, in da je bil to odraz živčnosti X in njenih težav s pravilnim vodenjem svojega osebja. Zato to ravnanje ni bilo izrecno naperjeno zoper tožečo stranko. Izjave X pa bi bilo treba po mnenju predsednika Parlamenta presojati v okviru sodbe z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), ki je sprožila javno kampanjo proti nekdanjemu poslancu Parlamenta, obtoženemu psihičnega nadlegovanja, čeprav Sodišče za uslužbence v navedeni sodbi tega ni ugotovilo. X naj bi se tako želela samo braniti pred obtožbami o nadlegovanju, ki so bile javno objavljene.
36 V zvezi z degradiranjem tožeče stranke na delovnem mestu je predsednik Parlamenta menil, da ta ukrep spada pod diskrecijsko pravico X kot poslanke Parlamenta ter da v zvezi s tem ni bila zadovoljna s strokovnimi storitvami tožeče stranke in njenim ravnanjem, kar naj ne bi pomagalo pomiriti napetosti tako v zvezi z X kot drugimi člani njene ekipe.
37 Predsednik Parlamenta je v obrazloženi odločbi sklenil, da dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, v celoti ne pomenijo neprimernega vedenja X, s katerim bi bilo mogoče dokazati psihično nadlegovanje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov. Natančneje, ker ravnanja zadnjenavedene glede na posebnost delovnega razmerja med poslancem Parlamenta in njegovim APP ni mogoče obravnavati kot pretiranega in graje vrednega, običajno občutljiv nepristranski opazovalec zatrjevanih dejstev ne bi štel za taka, ki bi lahko posegala v osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto tožeče stranke.
38 Predsednik Parlamenta je tožečo stranko obvestil, da je njen spis posredoval OPSP, ki je pristojen za odločanje o prošnji za pomoč.
39 Tožeča stranka je 13. januarja 2017 opozorila OPSP na dejstvo, da od njega po obrazloženi odločbi še vedno ni prejela novic, čeprav je od zahtevka za pomoč minilo več kot pet let.
40 Tožeča stranka je bila z dopisom generalnega direktorja za kadrovske zadeve Parlamenta z dne 24. januarja 2017 pozvana, naj 10. februarja 2017 predloži pripombe na obrazloženo odločbo.
41 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. februarja 2017 predložila svoje pripombe, v katerih je izpodbijala ugotovitve posebnega posvetovalnega odbora APP ter tiste predsednika Parlamenta iz obrazložene odločbe. Grajala je tudi okoliščine, v katerih so potekala zaslišanja navedenega odbora, zlasti dejstvo, da ji poročilo, ki ga je pripravil odbor, seznam zaslišanih prič in zapisniki teh zaslišanj niso bili posredovani kljub temu, da je to zahtevala.
42 Generalni direktor za kadrovske zadeve Parlamenta je kot OPSP z odločbo z dne 20. marca 2017 zavrnil prošnjo za pomoč (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). V bistvu je najprej menil, da tožeča stranka ni imela nobenega pravnega interesa za posredovanje poročila, ki ga je pripravil posebni posvetovalni odbor APP, seznama zaslišanih prič zapisnikov o zaslišanju prič, ker je že prejela celovito in podrobno obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo njenih trditev kot neutemeljenih, v tem primeru v obrazloženi odločbi. Nato je menil, da ima pravni svetovalec Parlamenta pravico do udeležbe na zaslišanjih pred posebnim posvetovalnim odborom APP, ter da v zvezi s tem okoliščina, da tožeča stranka ni imela možnosti udeležbe svojih svetovalcev pred tem posvetovalnim organom, ne pomeni kršitve načela enakosti orožij. Nazadnje, vsebinsko je v bistvu navedel, da se v celoti strinja s preudarki predsednika Parlamenta v obrazloženi odločbi.
43 Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. aprila 2017 v skladu z Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL 2001, L 145, str. 43) vložila prošnjo za dostop do dokumentov iz spisa v zvezi z njo, ki ga je hranil splošni posvetovalni odbor in posebni posvetovalni odbor APP, zlasti do poročila, ki ga je sestavil zadnjenavedeni odbor. Ta zahteva je bila zavrnjena z odločbo z dne 16. junija 2017, ki jo je Parlament potrdil 21. avgusta 2017 z obrazložitvijo, da bi razkritje teh dokumentov lahko posegalo v integriteto X ter v varstvo osebnih podatkov prič.
44 Tožeča stranka je 20. junija 2017 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V podporo pritožbi se je sklicevala na kršitev načela dobrega upravljanja, dolžnosti obrazložitve iz člena 25 Kadrovskih predpisov, pravice do izjave, dolžnosti skrbnega ravnanja in načela razumnega roka, kot tudi na očitno napako pri presoji, na kršitev člena 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter kršitev členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov.
45 Generalni sekretar Parlamenta je z odločbo z dne 26. oktobra 2017 kot OPSP delno ugodil pritožbi z dne 20. junija 2017 v zvezi z odškodnino in tožeči stranki ex æquo et bono prisodil znesek 1.500 EUR za čas, ki ga je OPSP potreboval med obrazloženo odločbo in izpodbijano odločbo in bi bil po njegovem mnenju lahko krajši. V preostalem je pritožbo zavrnil, zlasti utemeljitve za izpodbijanje zakonitosti izpodbijane odločbe. Generalni sekretar Parlamenta je tako kot predsednik Parlamenta menil, da zatrjevana dejstva ne pomenijo psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).
Postopek in predlogi strank
46 Splošno sodišče je 17. aprila 2018, ker je tožeča stranka v tožbi zahtevala, da se toženi stranki odredi predložitev teh dokumentov, Parlament v okviru ukrepov procesnega vodstva zaprosilo, naj ob vložitvi odgovora na tožbo, in če je to primerno, v različici, ki ni zaupna, predloži sklepne ugotovitve posebnega posvetovalnega odbora APP v zvezi s primerom tožeče stranke ter zapisnike zaslišanj prič pred tem posvetovalnim organom.
47 Parlament je odgovor na tožbo vložil 2. maja 2018. Vendar je v dopisu z dne 3. maja 2018 navedel, da zavrača predložitev zahtevanih dokumentov, ker je po njegovem mnenju za nemoteno delovanje posebnega posvetovalnega odbora APP, ki je bil vzpostavljen po sodbi z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203), bistvenega pomena, da delo in posvetovanja v tem posvetovalnem odboru, v katerem so trije kvestorji, ostane zaupno v razmerju do tožeče stranke. Parlament pa je izpostavil, da je Splošno sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament (T‑275/17, EU:T:2018:479), in v nerešeni zadevi QH/Parlament (T‑748/16), odločilo, da dokumenti, podobni tistim, ki se zahtevajo v obravnavani zadevi, niso zaupni v razmerju do tožečih strank, in jih je zato zadnjenavedenim posredovalo. Zato Parlament meni, da „[k]er obstaja praksa, ki postaja sistematična in ogroža sam obstoj mehanizma za obravnavanje pritožb APP zaradi nadlegovanja zoper poslance Parlamenta, mora institucija z obžalovanjem ugotoviti, da tajnih dokumentov ne bo več pošiljala Splošnemu sodišču, ne da bi vedela, da v nobenem primeru ne bodo predloženi [tožeči stranki]“.
48 Splošno sodišče je s sklepom z dne 18. maja 2018 na podlagi člena 92(3) Poslovnika Splošnega sodišča odredilo Parlamentu, naj predloži ugotovitve in morebitne zapisnike o zaslišanju prič pred posvetovalnim odborom APP na podlagi prošnje za pomoč, pri čemer je opozorilo, da ti dokumenti v takratni fazi ne bodo posredovani tožeči stranki.
49 Parlament je z dopisom z dne 4. junija 2018 znova zavrnil predložitev zahtevanih dokumentov na podlagi pripravljalnega ukrepa, obenem pa predlagal Splošnemu sodišču, da mu jih lahko po želji posreduje neformalno, tako da ne bi bili vloženi v spis in da bi „institucija s tem imela zagotovilo, da tožeča stranka ne bi imela dostopa do dokumentov, ki so po njenem mnenju tajni in zaupni“.
50 Stranki sta bili 28. junija 2018 na podlagi ukrepov procesnega vodstva pozvani, naj se opredelita do tega, kakšne posledice za obravnavanje zadeve ima odločitev Parlamenta, sporočena 4. junija 2018, da Splošnemu sodišču ne posreduje dokumentov, katerih predložitev mu je to odredilo s sklepom z dne 18. maja 2018. V zvezi s tem sta bili stranki na eni strani opozorjeni na sodbi z dne 10. junija 1980, M/Komisija (155/78, EU:C:1980:150), in z dne 12. maja 2010, Meierhofer/Komisija (T‑560/08 P, EU:T:2010:192), ter na drugi strani na sodbo z dne 29. junija 2018, HF/Parlament (T‑218/17, EU:T:2018:393).
51 Tožeča stranka in Parlament sta 10. oziroma 11. julija 2018 predložila stališča o tem.
52 Splošno sodišče je 8. avgusta 2018, ker je menilo, da nadaljnja izmenjava pisnih vlog ni potrebna in ker je poleg tega zavrnilo prošnjo tožeče stranke glede tega z dne 2. avgusta 2018, končalo pisni del postopka, stranki pa sta na obravnavi z dne 25. oktobra 2018 podali svoje ustne navedbe.
53 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi za nično izpodbijano odločbo, in če je potrebno, odločbo o zavrnitvi pritožbe;
– Parlamentu naloži plačilo 68.500 EUR kot odškodnino za različne nepremoženjske škode, ki so ji nastale;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
54 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlog za razglasitev ničnosti
55 Tožeča stranka v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in če je potrebno, odločbe o zavrnitvi pritožbe, navaja dva tožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 41 Listine, člena 25 Kadrovskih predpisov in obveznosti obrazložitve, načela dobrega upravljanja, pravice do izjave in pravice do obrambe, kot tudi dolžnosti skrbnega ravnanja, drugi pa na očitno napako pri presoji, kršitev člena 31 Listine, členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov ter dolžnosti skrbnega ravnanja.
Predmet predloga za razglasitev ničnosti
56 V skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (glej v tem smislu sodbi z dne 17. januarja 1989, Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točka 8, in z dne 6. aprila 2006, Camós Grau/Komisija, T‑309/03, EU:T:2006:110, točka 43).
57 Ker je v obravnavani zadevi z odločbo o zavrnitvi pritožbe zgolj potrjena izpodbijana odločba, je treba ugotoviti, da predlog za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe nima samostojne vsebine in da torej ni treba posebej odločiti o njem, tudi če bo treba pri preučitvi zakonitosti izpodbijane odločbe na eni strani upoštevati obrazložitev, navedeno v odločbi o zavrnitvi pritožbe, saj se šteje, da se ta obrazložitev ujema z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. decembra 2009, Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa), ter na drugi strani obrazložitev iz obrazložene odločbe, na katero se izpodbijana odločba sklicuje.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 41 Listine, člena 25 Kadrovskih predpisov in obveznosti obrazložitve, načela dobrega upravljanja, pravice do izjave ter pravice do obrambe in dolžnosti skrbnega ravnanja
58 Tožeča stranka v podporo prvemu tožbenemu razlogu trdi, da ker ji OPSP v predhodnem postopku ni poslal poročila posebnega posvetovalnega odbora APP, seznama prič, ki jih je ta odbor zaslišal, in zapisnikov zaslišanja teh prič, ni mogla razumeti sklepanja v obrazloženi odločbi, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, in po katerem zatrjevana dejstva ne pomenijo psihičnega nadlegovanja v zvezi z njo. Poleg tega naj ne bi bila sposobna na eni strani presoditi, ali je navedeni posvetovalni odbor priče zaslišal, zlasti tiste, ki jih je predlagala, vključno z dvema zdravnikoma, na drugi strani pa tega, ali je OPSP ustrezno upošteval zdravniška spričevala nevropsihiatra in njenega lečečega zdravnika, ki ju je predložila.
59 Tožeča stranka OPSP očita še, da ji ni poslal poročila posebnega posvetovalnega odbora APP. Po njenem mnenju bi to moral storiti, zlasti zato, ker izpodbijana odločba ni bila zadostno obrazložena. Meni tudi, da je posredovanje tega poročila in zapisnikov zaslišanja prič nujno za to, da se prepriča, da dokazi niso bili izkrivljeni.
60 Vsekakor pa naj bi neposredovanje poročila posebnega posvetovalnega odbora APP in zapisnikov o zaslišanju prič, vsaj različic, ki niso zaupne, v predhodnem postopku pomenilo kršitev njene pravice do učinkovitega zaslišanja, kot naj bi Splošno sodišče potrdilo v sodbi z dne 29. junija 2018, HF/Parlament (T‑218/17, EU:T:2018:393). OPSP naj bi s takim ravnanjem prav tako kršil svojo dolžnost skrbnega ravnanja, saj njen interes za pridobitev takih dokumentov in ustrezne obrazložitve v zvezi z zavrnitvijo prošnje za pomoč očitno ni bil upoštevan.
61 Parlament predlaga zavrnitev tožbenega razloga kot neutemeljenega.
62 Trdi, da je OPSP v obravnavani zadevi izpolnil svojo obveznost obrazložitve. Kar zadeva zaslišanje prič – pri čemer priznava, da so pričanja lahko dragocena kot dopolnitev ali nadomestitev pomanjkanja dokazov s strani prosilca za pomoč – je treba po njegovem mnenju njihovo dokazno vrednost relativizirati. Na drugi strani pa bi „žrtvovanje zaupnosti, ki se zagotavlja pričam, zaradi pretirane preglednosti neizogibno odvrnila pripravljenost tretjih oseb od odkritega, celovitega in objektivnega pričanja, ali celo od pričanja kot takega“. Zato mora po mnenju Parlamenta zaupnost veljati tako za poročilo posebnega posvetovalnega odbora APP kot vse zapisnike zaslišanj prič ter seznam prič, ki jih je posebni posvetovalni odbor APP zaslišal, zaradi česar je upravičeno, da se na eni strani ti dokumenti nikakor ne smejo znajti v rokah tožeče stranke, na drugi strani pa, da ni upošteval pripravljalnega ukrepa Splošnega sodišča.
63 Kar zadeva pravico do izjave, Parlament meni, da jo je v obravnavani zadevi spoštoval, ker je tožeča stranka imela priložnost predstaviti stališča o obrazloženi odločbi in ker posredovanje poročila posebnega posvetovalnega odbora APP v nobenem primeru ni bilo potrebno za to, da bi lahko predložila svoja stališča. Parlament tudi meni, da ker bi tako posredovanje škodilo učinkovitemu delu navedenega odbora, OPSP tožeči stranki ni bil zavezan posredovati tega poročila niti zapisnikov zaslišanja prič.
– Uvodne ugotovitve o obravnavi prošnje za pomoč v skladu s Kadrovskimi predpisi
64 Uvodoma je treba spomniti, da ko se pri OPSP ali – odvisno od primera – organu institucije, pristojnem za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov vloži prošnja za pomoč v smislu člena 24 navedenih predpisov, mora ta organ zaradi dolžnosti pomoči ter če gre za dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik ali uslužbenec, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži prima facie dokaz glede resničnosti napadov, ki naj bi jim bil izpostavljen. Če se predložijo taki dokazi, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti upravno preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja (sodbe z dne 26. januarja 1989, Koutchoumoff/Komisija, 224/87, EU:C:1989:38, točki 15 in 16; z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 84, in z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 46).
65 V primeru trditev o nadlegovanju obveznost pomoči zajema predvsem dolžnost uprave, da resno, hitro in popolnoma zaupno preuči prošnjo za pomoč, v kateri se zatrjuje nadlegovanje, ter vlagatelja obvesti o ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z njegovo prošnjo (sodbi z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 47, in z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 88).
66 Ta obveznost obstaja tudi, če se prošnja za pomoč nanaša na „tretjo osebo“ v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov, ki ni uradnik ali uslužbenec, ampak član institucije (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 2013, CH/Parlament, F‑129/12, EU:F:2013:203, točke od 54 do 58, in z dne 26. marca 2015, CN/Parlament, F‑26/14, EU:F:2015:22, točka 42). Poslanci Parlamenta morajo namreč upoštevati tudi prepoved vsakršnega psihičnega ali spolnega nadlegovanja, kot določa člen 12a Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament, T‑275/17, EU:T:2018:479, točke od 79 do 81).
67 Dalje, kar zadeva ukrepe, ki jih je treba sprejeti v položaju, ki – tako kot obravnavani primer – spada na področje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, ima uprava pod nadzorom sodišča Evropske unije široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in načinov za izvajanje člena 24 Kadrovskih predpisov (sodbe z dne 15. septembra 1998, Haas in drugi/Komisija, T‑3/96, EU:T:1998:202, točka 54; z dne 25. oktobra 2007, Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 137, in z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 48).
68 Ko se po vložitvi prošnje za pomoč, kakršna je ta v obravnavani zadevi, uprava odloči za upravno preiskavo in njeno izvedbo glede na okoliščine, kot v tej zadevi, zaupa posvetovalnemu odboru (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 99), je namen upravne preiskave potrditi ali ovreči obstoj psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, tako da OPSP ne sme prejudicirati izida preiskave in se od njega pričakuje ravno to, da ne zavzame stališča, niti posredno, do resničnosti zatrjevanega nadlegovanja, dokler ne dobi rezultatov upravne preiskave. Drugače povedano, to, da uprava ne zavzame stališča prezgodaj in v bistvu na podlagi enostranskega opisa dogodkov, zagotovljenega v prošnji za pomoč, je sestavni del uvedbe upravne preiskave, saj mora uprava, nasprotno, pridržati svoje stališče, dokler navedena preiskava ni končana, ta pa mora biti izvedena s primerjavo trditev uradnika ali uslužbenca, ki je vložil prošnjo za pomoč, z različico dejstev, ki jo poda domnevni nadlegovalec, in različico, ki jo podajo osebe, ki so lahko bile priče dejanj, za katera se zatrjuje, da domnevno pomenijo, da je domnevni nadlegovalec kršil člen 12a Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 59 in navedena sodna praksa).
69 V zvezi s tem lahko na eni strani ugotovitev uprave po končani upravni preiskavi – eventualno izvedeni ob pomoči organa, ločenega od OPSP, kot je posvetovalni odbor APP – o obstoju psihičnega nadlegovanja blagodejno vpliva na okrevanje nadlegovanega uradnika ali uslužbenca v terapevtskem procesu ter lahko poleg tega ne le upravičuje disciplinski ukrep v zvezi z nadlegovalcem, temveč jo lahko žrtev tudi uporabi za potrebe morebitnega nacionalnega sodnega postopka, za katerega bo veljala obveznost pomoči, ki jo ima OPSP na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in ki ne bo prenehala po izteku obdobja zaposlitve zadevnega uslužbenca. Na drugi strani lahko dokončanje upravne preiskave, nasprotno, omogoči, da se ovržejo trditve domnevne žrtve, kar nato omogoči povrnitev škode, ki jo je taka obtožba, če bi se izkazala za neutemeljeno, lahko povzročila osebi, ki je bila v postopku preiskave obravnavana kot domnevni nadlegovalec (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 61 in navedena sodna praksa).
70 Glede tega je treba najprej spomniti, da v Kadrovskih predpisih ni določen noben poseben postopek, po katerem bi morala uprava obravnavati prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov, ki je bila vložena na podlagi člena 90(1) navedenih predpisov in v kateri uradnik ali uslužbenec zatrjuje, da ravnanje drugega uradnika ali uslužbenca ali celo člana institucije do njega pomeni kršitev člena 12a Kadrovskih predpisov (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, ki je predmet pritožbe, EU:T:2018:393, točka 65).
71 Nato je treba spomniti, da se postopek upravne preiskave, izveden po tem, ko je uradnik ali uslužbenec vložil prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov zaradi dejanj tretje osebe, uslužbenca ali uradnika ali člana institucije, ki domnevno pomenijo psihično nadlegovanje v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, resda uvede na njegovo prošnjo, vendar se ne sme šteti za postopek preiskave, uveden zoper navedenega uradnika ali uslužbenca (glej v tem smislu sodbo z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 46). V skladu z ustaljeno sodno prakso je naloga vlagatelja prošnje za pomoč, ki zatrjuje nadlegovanje, predvsem sodelovanje pri dobri izvedbi upravne preiskave, da se ugotovijo dejstva (sodbe z dne 26. januarja 1989, Koutchoumoff/Komisija, 224/87, EU:C:1989:38, točki 15 in 16; z dne 25. oktobra 2007, Lo Giudice/Komisija, T‑154/05, EU:T:2007:322, točka 136, ter z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 87).
72 Pri spoštovanju pravice do obrambe, kot je določeno v členu 48 Listine, naslovljenem „Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe“, pa seveda se zahteva, da morajo imeti naslovniki odločb, ki precej posegajo v njihove interese, možnost učinkovito izraziti svoja stališča v zvezi z elementi, ki so uporabljeni „zoper“ njih za utemeljitev teh odločb (sodba z dne 14. junija 2016, Marchiani/Parlament, C‑566/14 P, EU:C:2016:437, točka 51), in to spoštovanje vključuje spoštovanje načela kontradiktornosti, ki presega spoštovanje pravice do izjave, ki je sicer prav tako zagotovljena kot del člena 41 Listine, naslovljenega „Pravica do dobrega upravljanja“. Vendar je sklicevanje na to spoštovanje pravice do obrambe v smislu člena 48 Listine mogoče samo v okviru postopka, ki je uveden „zoper“ osebo ter lahko pripelje do akta, s katerim se posega v njen položaj in v katerem uprava upošteva obremenilne dokaze proti tej osebi (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 67; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 46).
73 Iz tega sledi, da v okviru postopka, po katerem OPI ali OPSP odločita o prošnji za pomoč, ki temelji na kršitvi člena 12a Kadrovskih predpisov, vlagatelj te prošnje ne more uveljavljati spoštovanja pravice do obrambe iz člena 48 Listine kot take niti v tem okviru v obliki kršitve načela kontradiktornosti (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 68).
74 Sicer pa velja enako za domnevnega nadlegovalca. Ta je namreč resda lahko osebno predmet očitkov v prošnji za pomoč, na podlagi katere je bila uvedena upravna preiskava, in se mogoče mora že v tej fazi braniti pred obtožbami, ki se nanašajo nanj, kar utemeljuje, da je lahko v okviru preiskave glede na okoliščine zaslišan večkrat (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 69; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. septembra 2014, CQ/Parlament, F‑12/13, EU:F:2014:214, točka 147). Vendar bi šele v poznejši fazi postopka, če se proti njemu uvede disciplinski postopek, v tem primeru s predložitvijo zadeve disciplinskemu odboru ali drugemu podobnemu organu, zanj veljala pravica do obrambe v smislu člena 48 Listine in zlasti načelo kontradiktornosti, pri čemer je treba poudariti, da Kadrovski predpisi v primeru očitkov zoper uradnika ali uslužbenca določajo samo pravico do izjave o uvedbi disciplinskega postopka in da postopek postane kontradiktoren šele takrat, kadar se zadeva predloži disciplinskemu odboru (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 69; glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 1998, Tzoanos/Komisija, T‑74/96, EU:T:1998:58, točka 340).
75 Glede na navedeno je treba vlagatelju prošnje za pomoč kot domnevni žrtvi priznati procesne pravice, ki so ločene od pravice do obrambe iz člena 48 Listine in niso tako obsežne kot zadnjenavedene (sodbi z dne 16. maja 2012, Skareby/Komisija, F‑42/10, EU:F:2012:64, točka 48, in z dne 16. decembra 2015, De Loecker/ESZD, F‑34/15, EU:F:2015:153, točka 43) ter so nenazadnje del pravice do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 70).
76 Spomniti je namreč treba, da je namen upravne preiskave, ki jo uprava začne v odziv na prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov, da se z ugotovitvami preiskave pojasnijo sporna dejstva, da uprava lahko glede tega zavzame dokončno stališče, kar ji potem omogoči bodisi to, da zaključi postopek v zvezi s prošnjo za pomoč brez nadaljnjega ukrepanja, bodisi to, da – če se zatrjevana dejstva izkažejo za resnična in spadajo na področje uporabe člena 12a Kadrovskih predpisov – lahko uvede disciplinski postopek, da bi se zoper domnevnega nadlegovalca po potrebi sprejele disciplinske sankcije (v zvezi z uradnikom ali drugim uslužbencem glej sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točka 57, v zvezi s članom institucije pa sodbo z dne 6. oktobra 2015, CH/Parlament, F‑132/14, EU:F:2015:115, točka 90).
77 Kadar se torej na eni strani uprava v okviru ukrepov, ki jih sprejme v odziv na prošnjo za pomoč, odloči uvesti disciplinski postopek na podlagi člena 86 Kadrovskih predpisov ali drug podoben postopek, ker oseba, ki je predmet očitkov v tej prošnji, ne upošteva prepovedi iz člena 12a Kadrovskih predpisov, se tako uvede postopek proti tej osebi, ki je domnevni nadlegovalec, tako da ima ta tedaj na voljo vsa procesna jamstva, s katerimi se izvajata pravica do obrambe v smislu člena 48 Listine in zlasti načelo kontradiktornosti. Ta jamstva so v primeru uradnika ali uslužbenca določena v Prilogi IX h Kadrovskim predpisom (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 72), v primeru poslanca Parlamenta pa v členu 166 notranjih pravil te institucije.
78 Na drugi strani pa, če uprava v odziv na prošnjo za pomoč odloči, da elementi, podani v podporo prošnji za pomoč, niso utemeljeni in da zato navedeno ravnanje ne pomeni psihičnega nadlegovanja v smislu člena 12a Kadrovskih predpisov, taka odločitev posega v položaj vlagatelja prošnje za pomoč (glej v tem smislu sodbi z dne 12. septembra 2007, Combescot/Komisija, T‑249/04, EU:T:2007:261, točka 32, in z dne 11. maja 2010, Nanopoulos/Komisija, F‑30/08, EU:F:2010:43, točka 93) in ga negativno prizadene v smislu člena 41(2)(a) Listine (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 73).
79 Da bi se spoštovala pravica do dobrega upravljanja, mora biti zato vlagatelj prošnje za pomoč v skladu s členom 41(2)(a) Listine nujno učinkovito zaslišan preden OPI ali OPSP sprejmeta odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč. To pomeni, da mora biti zadevna oseba predhodno zaslišana o razlogih, na katere se nameravata OPI ali OPSP opirati v utemeljitev zavrnitve te prošnje (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 74).
80 V obravnavani zadevi ni sporno, da je OPSP predhodno zaslišal tožečo stranko, v tem primeru na podlagi obrazložene odločbe in dopisa generalnega direktorja za kadrovske zadeve Parlamenta z dne 24. januarja 2017, in šele potem je omenjeni organ sprejel izpodbijano odločbo. Vendar tožeča stranka meni, da v okviru pisnih pripomb, ki jih je predložila 10. februarja 2017, ni bila učinkovito zaslišana, ker za to ni imela na voljo niti mnenja ali ugotovitev posvetovalnega odbora APP – oblika, v kateri je ta odbor zavzel stališče, takrat niti ni bila nujno niti natančno znana – niti zapisnikov o zaslišanju prič.
81 Zato je treba presoditi, ali je v obravnavanem primeru pravica do izjave tožeče stranke zahtevala, da zaradi priprave pripomb na razloge, na katere se je OPSP pri zavrnitvi prošnje za pomoč opiral s sklicevanjem na obrazloženo odločbo, razpolaga tudi z mnenjem posebnega posvetovalnega odbora APP, eventualno sprejetim v obliki poročila ali ugotovitev, in zapisniki zaslišanj, ki jih je izvedel ta odbor.
– Obveznost OPSP, da tožeči stranki zaradi spoštovanja njene pravice do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe posreduje mnenje posebnega posvetovalnega odbora APP
82 V zadevi, katere predmet so bili predpisi, ki se uporabljajo za Evropsko centralno banko (ECB), in ne Kadrovski predpisi, je Splošno sodišče odločilo, da ko se je uprava odločila začeti upravno preiskavo in se je ta končala s pripravo poročila, je morala biti uslužbencu te institucije, ki je glede na terminologijo iz predpisov te institucije vložil „pritožbo“ zaradi dejanj, domnevno zajetih s pojmom psihično nadlegovanje, kot je ta pojem opredeljen v pravilih za zaposlene v ECB, enako kot osebi, proti kateri je bila vložena pritožba, dana možnost, da predstavi svoje pripombe glede osnutka poročila o preiskavi, kot je določen v navedenih pravilih, preden je uprava ECB odločila o pritožbi, ali vsaj glede elementov, ki jih je ta uprava upoštevala za sprejetje svoje odločitve (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2015, Cerafogli/ECB, T‑114/13 P, EU:T:2015:678, točka 41).
83 Na področju Kadrovskih predpisov OPI ali – odvisno od primera – OPSP ne obravnavata pritožbe, temveč prošnjo za pomoč, vloženo na podlagi člena 24 in člena 90(1) Kadrovskih predpisov. V zvezi s tem v nasprotju z ureditvijo, ki se uporablja za ECB, Kadrovski predpisi ne določajo niti posebnega postopka, po katerem bi morala OPI ali OPSP obravnavati prošnjo za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov, ki vsebuje očitke o kršitvi člena 12a Kadrovskih predpisov, niti določbe, ki bi nalagala obveznost posredovanja mnenja, poročila ali ugotovitev posvetovalnega odbora, kakršen je posebni odbor APP, ali celo zapisnikov o zaslišanju prič, ki jih je ta odbor zaslišal, vlagatelju prošnje za pomoč ali osebi, ki je predmet očitkov iz te prošnje, in domnevnemu nadlegovalcu (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 78).
84 Ob tem je bilo razsojeno, da se ob upoštevanju zaščite interesov oseb, zoper katere je bila pritožba vložena, in tistih, ki so pričale v okviru preiskave, tudi z nobeno določbo Kadrovskih predpisov ne prepoveduje posredovanja končnega poročila o preiskavi tretji osebi, ki bi imela pravni interes za seznanitev z njim, kot ga ima oseba, ki vloži prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in zatrjuje, da je kršen člen 12a teh predpisov. V teh okoliščinah je bilo torej poudarjeno, da so nekatere institucije v okviru svoje avtonomije pri izvajanju teh določb Kadrovskih predpisov včasih uporabile to rešitev, tako da so končno poročilo o preiskavi vlagatelju prošnje za pomoč posredovale bodisi pred vložitvijo tožbe s priložitvijo tega poročila končni odločbi o prošnji za pomoč bodisi na podlagi ukrepa procesnega vodstva, ki ga je sprejelo sodišče Unije, ki je moralo odločiti na prvi stopnji (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2013, Tzirani/Komisija, F‑46/11, EU:F:2013:115, točka 133), kakršen je bil tisti z dne 17. aprila 2018, ki ga Parlament v obravnavani zadevi ni upošteval.
85 Splošno sodišče vseeno meni, da če se OPSP tako kot v tej zadevi odloči, da se bo ravnal po mnenju Posvetovalnega odbora – morda sprejetem v obliki poročila ali ugotovitev – ki mu je zaupal izvedbo upravne preiskave, in v odločbi o prošnji za pomoč upošteva mnenje, ki ga bo izdal ta posvetovalni odbor, mora biti vlagatelj prošnje za pomoč na podlagi pravice do izjave načeloma seznanjen z navedenim mnenjem, ki je posvetovalno in je lahko pripravljeno v obliki, ki ni zaupna, s katero se spoštuje anonimnost prič, in to tudi če v internih pravilih APP glede nadlegovanja posredovanje tega mnenja ni določeno (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 80).
86 Te ugotovitve ne omaja okoliščina, na katero se sklicuje Parlament, da gre v tem primeru za dokument posebnega posvetovalnega odbora APP, in ne za dokument splošnega posvetovalnega odbora kot v sodbi z dne 29. junija 2018, HF/Parlament (T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393).
87 Res je namreč, kot poudarja Parlament, da posebni posvetovalni odbor APP posreduje zgolj „obrazloženo mnenje“ predsedniku Parlamenta, ki tega ne zavezuje pri sprejemanju njegove obrazložene odločbe, na katero se nato OPSP opre pri odločanju o prošnji za pomoč. Parlament pri tem izpostavlja, da se v zvezi s prošnjami za pomoč APP, ki se obravnavajo skupaj s posebnim posvetovalnim odborom APP, v nasprotju s položajem, ko se prošnje za pomoč obravnavajo v sodelovanju s splošnim posvetovalnim odborom, vključi predsednik Parlamenta, ki „ima izključno pristojnost za odločanje o obstoju nadlegovanja, ki je veliko bolje opredeljena kot pristojnost generalnega sekretarja v primeru nadlegovanja uradnikov“.
88 Vendar ta preudarek, pa tudi skrb Parlamenta za to, da bi delo posebnega posvetovalnega odbora APP ostalo strogo zaupno zaradi zagotovitve, da bi kvestorji še naprej želeli sodelovati pri tem delu, ne sme posegati v temeljno pravico vsakega uradnika ali uslužbenca iz člena 41(2)(a) Listine do učinkovitega zaslišanja preden OPSP sprejme odločitev o njegovi prošnji za pomoč.
89 Natančneje, z mnenjem posebnega posvetovalnega odbora APP, čeprav ni pravno zavezujoče, bi bilo treba, ker sta tako predsednik Parlamenta ob sprejemanju obrazložene odločbe kot OPSP ob odločanju o prošnji za pomoč z njim razpolagala, seznaniti tudi APP, da bi se lahko predhodno opredelil do njegove vsebine, preden bi OPSP sprejel odločitev o prošnji za pomoč, posredno tudi na podlagi tega mnenja. Zato je v obravnavani zadevi to, da je tožeča stranka prejela samo obrazloženo odločbo, nezadostno, čeprav je predsednik Parlamenta v navedeni odločbi navedel, da je povzel vsebino ugotovitev posebnega posvetovalnega odbora APP.
90 Poleg tega je treba v zvezi s tveganjem, da bi se s posredovanjem mnenja posebnega posvetovalnega odbora APP tožeči stranki razkrila istovetnost prič, tudi članov Parlamenta, je treba ugotoviti, da navedenemu odboru nič ne preprečuje priprave tega mnenja v obliki poročila ali ugotovitev na način, s katerim se onemogoči identifikacija prič, ki so pričale v upravni preiskavi. Zato teh utemeljitev ni mogoče sprejeti, še zlasti v okoliščinah obravnavanega primera, ker Splošno sodišče brez seznanitve z njim ne pozna vsebine zadevnega dokumenta in zaradi nejasnega sklicevanja Parlamenta nanj ne more biti prepričano, ali je v obliki mnenja, poročila ali ugotovitev.
91 Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba skleniti, da je OPSP kršil pravico do izjave iz člena 41 Listine s tem, da je tožeči stranki v izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe zavrnil posredovanje mnenja posebnega posvetovalnega odbora APP, ki je v obliki poročila ali ugotovitev, in je zato v obravnavani zadevi ni dovolj zaslišal, in sicer samo na podlagi obrazložene odločbe, v kateri je navedel razloge, zaradi katerih je predsednik Parlamenta na podlagi navedenega mnenja presodil, da so navedbe v prošnji za pomoč neutemeljene.
– Obveznost OPSP, da tožeči stranki zaradi spoštovanja njene pravice do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe posreduje zapisnike o zaslišanju prič
92 V zvezi z zapisniki zaslišanja prič pred posebnim posvetovalnim odborom APP Splošno sodišče meni, da lahko uprava, da bi zagotovila učinkovito izvajanje prepovedi vsakršne oblike psihičnega ali spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, načeloma določi možnost, da se pričam, ki privolijo, da bodo pričale o spornih dejstvih v zatrjevanem primeru nadlegovanja, zagotovi, da bodo njihova pričevanja ostala zaupna tako v razmerju do domnevnega nadlegovalca kot v razmerju do domnevne žrtve vsaj v okviru postopka obravnave prošnje za pomoč v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 83).
93 Ker je namreč na eni strani v okviru obravnave prošnje za pomoč eden od ciljev, naloženih upravi, da v službi znova vzpostavi dobro vzdušje, bi lahko to, da se domnevni nadlegovalec in domnevna žrtev seznanita z vsebino pričevanj, ogrozilo ta cilj, ker bi znova razvnelo medosebno sovraštvo v službi ali instituciji ter osebe, ki bi lahko podale pomembno pričevanje, v prihodnosti odvračalo od tega (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 84).
94 Na drugi strani pa, ko institucija prejme informacije, podane prostovoljno, vendar skupaj z zahtevo po zaupnosti, da se zavaruje anonimnost informatorja, mora institucija, ki se strinja s tem, da bo prejela te informacije, tak pogoj spoštovati (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 7. novembra 1985, Adams/Komisija, 145/83, EU:C:1985:448, točka 34). Enako lahko velja, ko uradniki ali uslužbenci ali celo člani institucije privolijo v pričanje, da bi se upravi omogočilo, da razjasni dejstva, ki so predmet prošnje za pomoč, vendar v zameno zahtevajo, da se zagotovi njihova anonimnost v razmerju do domnevnega nadlegovalca in/ali domnevne žrtve, pri čemer je treba poudariti, da tudi če je njihova udeležba z vidika Kadrovskih predpisov ali politike zaželena, niso nujno dolžni s svojim pričevanjem sodelovati v preiskavi (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 85).
95 Skratka, ko se uprava odloči začeti disciplinski postopek proti domnevnemu nadlegovalcu, morata OPI ali OPSP zadevni osebi posredovati vse dokumente, ki bi jih ta želela predložiti v presojo disciplinskemu odboru, ki mora glede na okoliščine znova zaslišati priče o očitanih dejstvih (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 86). To sklepanje po analogiji velja v primeru člana institucije, kot so poslanci Parlamenta, zoper katere se vodi poseben postopek, kot je tisti po členu 166 notranjih pravil te institucije.
96 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da OPSP ni kršil pravice do izjave, kot je določena v členu 41 Listine, ko je v obravnavani zadevi tožeči stranki v predhodnem postopku zavrnil posredovanje zapisnikov o zaslišanju prič.
– Posledice kršitve pravice do izjave zaradi neposredovanja mnenja posebnega posvetovalnega odbora APP v predhodnem postopku
97 Kar zadeva posledice tega, da tožeči stranki mnenje posebnega posvetovalnega odbora APP ni bilo dano na voljo v predhodnem postopku, je treba spomniti, da mora v skladu s sodno prakso tudi ob obstoju kršitve pravice do izjave, da bi bilo mogoče sprejeti tožbeni razlog, poleg tega obstajati možnost, da bi se postopek končal drugače, če ne bi bilo te kršitve (glej v tem smislu sklep z dne 14. aprila 2016, Dalli/Komisija, C‑394/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:262, točka 41; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 6. februarja 2007, Wunenburger/Komisija, T‑246/04 in T‑71/05, EU:T:2007:34, točka 149, ter z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑584/16, EU:T:2017:282, točka 157).
98 Za preučitev tega vprašanja bi morala tako tožeča stranka kot Splošno sodišče razpolagati z mnenjem posebnega posvetovalnega odbora APP, eventualno sprejetega v obliki poročila ali ugotovitev, po potrebi v različici, ki ni zaupna, zato da bi lahko tožeča stranka na eni strani izpostavila, katere argumente bi lahko navedla v predhodnem postopku, če bi razpolagala s tem dokumentom, in da bi lahko Splošno sodišče na drugi strani presodilo, ali bi to lahko vodilo do drugačnega rezultata, kar zadeva obravnavo prošnje za pomoč s strani OPSP.
99 S tem, da Parlament Splošnemu sodišču ni hotel posredovati tega mnenja, eventualno sprejetega v obliki poročila ali ugotovitev, pa tudi zapisnikov zaslišanja prič, čeprav je bilo ugotovljeno, da posredovanje zadnjenavedenih v fazi sojenja prispeva k učinkovitemu pravnemu varstvu (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2015, Cerafogli/ECB, T‑114/13 P, EU:T:2015:678, točke od 42 do 49), pa je Splošnemu sodišču onemogočil izvrševanje sodnega nadzora na podlagi člena 270 PDEU in Kadrovskih predpisov (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 1980, M./Komisija, 155/78, EU:C:1980:150, točka 20).
100 Ker niti Pogodba DEU niti Statut Sodišča Evropske unije niti Poslovnik ne določajo možnosti naložitve sankcije v primeru nespoštovanja sklepa na podlagi člena 92 Poslovnika o odreditvi pripravljalnega ukrepa, kakršen je sklep z dne 18. maja 2018, je ob zavračanju tožene stranke, ki je tudi v nasprotju z obveznostjo lojalnega sodelovanja iz člena 13(2) PEU, edini mogoč odziv Splošnega sodišča iz tega izpeljati vse posledice v končni odločbi (sodba z dne 12. maja 2010, Komisija/Meierhofer, T‑560/08 P, EU:T:2010:192, točka 73).
101 V zvezi s tem Parlament ne more upravičiti zavrnitve posredovanja dokumentov, za katere je zaprosilo Splošno sodišče v sklepu z dne 18. maja 2018, pod pretvezo, da mora, tako kot je Splošno sodišče ugotovilo v sodbi z dne 29. junija 2018, HF/Parlament (T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točke od 83 do 86), varovati anonimnost oseb, vključno s člani te institucije, ki so privolile v pričanje, ki nujno pomeni ohranitev popolne zaupnosti dela posebnega posvetovalnega odbora APP, ki bi moralo po njegovem mnenju ostati v celoti tajno.
102 Parlament bi lahko namreč take preudarke uveljavljal v skladu s členom 103 Poslovnika, ki se nanaša na obravnavanje zaupnih podatkov in dokazil.
103 Vendar ta možnost sklicevanja na člen 103 Poslovnika pred Splošnim sodiščem Parlamenta ne odvezuje obveznosti, da v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 13(2) PEU spoštuje odredbe iz sklepa z dne 18. maja 2018, ki je v skladu s členom 280 PDEU izvršljiv.
104 Natančneje, v nasprotju z zatrjevanjem Parlamenta je Splošno sodišče, in ne stranke v sporu, pristojno za presojo zaupnosti dokumentov, katerih predložitev se odredi na podlagi člena 92(3) Poslovnika, in po potrebi za presojo, ali bi bilo zaradi morebitno priznane zaupnosti teh dokumentov s strani sodišča Unije primerno, da se zaradi varovanja istovetnosti prič kot taki ne posredujejo tožeči stranki, ampak se nasprotno zahteva, da tožena stranka predloži različico teh dokumentov, ki ni zaupna, brez imen prič in podatkov, ki omogočajo nedvoumno ugotovitev njihove istovetnosti (glej v zvezi s takim ukrepom procesnega vodstva sodbo z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 44), ali pa povzetek teh dokumentov v obliki, ki ni zaupna.
105 Poleg tega bi zadnjenavedena možnost lahko Splošnemu sodišču omogočila, da se po potrebi odzove na zaskrbljenost Parlamenta v zvezi s tem, da anonimizirana različica navedenih dokumentov glede na naravo zatrjevanih dejstev ne bi pomenila zadostne zaščite, ker bi bilo mogoče istovetnost prič po njegovem mnenju zlahka razbrati iz dejstev ali izjav.
106 Vsekakor pa v zvezi s kritiko Parlamenta glede prakse Splošnega sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament (T‑275/17, EU:T:2018:479), in v zadevi QH/Parlament (T‑748/16), zadostuje ugotovitev, da takih odločb ni mogoče opredeliti kot neobičajnih, ker je Splošno sodišče zgolj uporabilo določbe svojega Poslovnika, zlasti njegov člen 103 (sklep podpredsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Müller in drugi/QH, C‑187/18 P (I), neobjavljen, EU:C:2018:543, točka 41).
107 Zato in ne da bi bilo treba preučiti niti prvi niti drugi tožbeni razlog, je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ker je OPSP kršil pravico tožeče stranke do učinkovitega zaslišanja, preden je ta organ zavrnil njeno prošnjo za pomoč.
Odškodninski zahtevek
108 Tožeča stranka v podporo svojim predlogom za povrnitev škode trdi, da bi bilo treba Parlament obsoditi na eni strani zaradi nezakonitosti, navedenih v okviru obeh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti, in na drugi strani zaradi napak najprej posebnega posvetovalnega odbora APP in nato OPSP, zlasti ker ji je ta odbor nezakonito odrekel pravico do pomoči svetovalca pri zaslišanju 28. januarja 2015, ker naj bi bilo nepravično, da ima uradni zdravnik Parlamenta v navedenem odboru zgolj vlogo opazovalca, in ker naj bi bilo s prisotnostjo predstavnika uprave v posebnem posvetovalnem odboru APP kršeno načelo nepristranskosti. Ti elementi naj bi v obravnavanem primeru prispevali k neuravnoteženemu, pristranskemu in nepreglednemu postopku.
109 Tožeča stranka Parlamentu očita še kršitev razumnega roka, ker je postopek obravnave prošnje za pomoč od njenega zaslišanja pred posebnim posvetovalnim odborom APP in datumom sprejetja izpodbijane odločbe trajal več kot dve leti in tri mesece. V zvezi s tem naj bi Parlament v odločbi o zavrnitvi pritožbe priznal, da ni objektivnega razloga za porabljen čas med navedenim zaslišanjem in obrazloženo odločbo. Vendar tožeča stranka navaja, da je morala po sprejetju obrazložene odločbe čakati sedem dodatnih mesecev preden jo je OPSP pozval k predložitvi pripomb, in da naj OPSP tega ne bi storil na lastno pobudo, ampak na podlagi njene zahteve.
110 Zato tožeča stranka zahteva povračilo treh vrst nepremoženjske škode, in sicer, prvič, škodo v zvezi negotovimi okoliščinami, pravno negotovostjo in strahom, da ne bo obravnavana pravično, v višini 5000 EUR, drugič, škodo zaradi počasnosti OPSP pri obravnavi prošnje za pomoč v višini 13.500 EUR in, tretjič, škodo v zvezi z nezakonitostmi, ki so predmet obeh tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti, ki bi jo bilo treba ex aequo et bono prisoditi v višini 50.000 EUR, ker težko razume razloge za zavrnitev prošnje za pomoč in ravnanje OPSP, ki po njenem mnenju glede na njegovo dolžnost pomoči ni dajal vtisa, da jo dejansko želi zaščititi.
111 Parlament predlaga zavrnitev odškodninskega zahtevka.
112 Parlament v zvezi z željo tožeče stranke po spremstvu njenega svetovalca na zaslišanju posebnega odbora APP navaja, da je vloga tožeče stranke v postopku upravne preiskave v tem, da navede svojo različico dejanskega stanja, zato da lahko navedeni odbor ugotovi, ali ta dejstva pomenijo psihično nadlegovanje, ne pa vodenje akuzatornega postopka zoper domnevnega nadlegovalca. V resnici je APP tisti, ki je v položaju obtoževalca pred posebnim odborom APP, poslanec Parlamenta pa v položaju, da se brani. Ker ima domnevna žrtev psihičnega nadlegovanja bolj omejene procesne pravice kot oseba, ki je predmet očitkov, tožeča stranka ni upravičena do pomoči svojega svetovalca ob zaslišanju pred posebnim posvetovalnim odborom APP. V zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, da so bila notranja pravila APP na področju psihičnega nadlegovanja šele 6. julija 2015 spremenjena tako, da mora biti domnevna žrtev nadlegovanja zaslišana sama, ker je na eni strani ta sprememba pomenila zgolj kodifikacijo predhodne prakse, in na drugi strani, ker iz sodne prakse na podlagi sodbe z dne 16. decembra 1976, Perinciolo/Svet (124/75, EU:C:1976:186, točke od 35 do 37) izhaja, da je uradnik ali uslužbenec do pomoči odvetnika med upravnim postopkom upravičen samo, če upoštevna zakonodaja to izrecno določa. Prisotnost pravnega svetovalca Parlamenta na zaslišanju tožeče stranke pa ni upoštevna, ker naj bi imel ta zgolj vlogo opazovalca. Poleg tega naj bi bila njegova prisotnost utemeljena zato, ker je skrbel za to, da se upravna preiskava vodi skladno s Kadrovskimi predpisi. Taka prisotnost pa naj ne bi bila namenjena obrambi interesov X v nasprotju z interesi tožeče stranke, ker naj postopek pred posebnim posvetovalnim odborom APP v nobenem primeru ne bi bil kontradiktoren.
113 Parlament v zvezi s trajanjem postopka izpostavlja, da naj bi posebni posvetovalni odbor APP v šestnajstih mesecih, ki jih omenja tožeča stranka, zasedal sedemkrat, zaslišal več prič in obravnaval zatrjevana dejstva, zaradi česar naj bi bilo to trajanje upravičeno. Parlament ob navedbi, da naj bi navedeni odbor izdal poročilo 7. aprila 2016, navaja, da se odškodnina, ki jo je OPSP odobril v odgovoru na pritožbo, nanaša samo na sedemmesečno obdobje med obrazloženo odločbo in izpodbijano odločbo. V vsakem primeru pa Parlament izpostavlja, da je potreboval čas za vzpostavitev strukture, ki bi lahko učinkovito obravnavala očitke o psihičnem nadlegovanju zoper člane te institucije.
114 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso razveljavitev nezakonitega akta, kot je izpodbijana odločba, sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil. To pa ne velja, kadar tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo ločeno od nezakonitosti, ki je podlaga za razveljavitev, in s to razveljavitvijo ni bila v celoti odškodovana (glej v tem smislu sodbi z dne 6. junija 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, EU:T:2006:148, točka 131, in z dne 16. maja 2017, CW/Parlament, T‑742/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:338, točka 64).
115 Zato bi morala, kar zadeva odškodninski zahtevek v zvezi z nepravilnostmi, na katere se nanaša prvi tožbeni razlog, razveljavitev izpodbijane odločbe načeloma pomeniti ustrezno in zadostno nadomestilo za nepremoženjsko škodo tožeče stranke na podlagi ugotovitve Splošnega sodišča o nezakonitosti. Kljub temu pa lahko v nekaterih posebnih okoliščinah, kakršne so tiste, navedene v točkah od 26 do 29 sodbe z dne 7. februarja 1990, Culin/Komisija (C‑343/87 EU:C:1990:49), občutek krivice in nevšečnosti, ki jih določena oseba lahko ima zato, ker mora prestati najprej predhodni in nato še sodni postopek, da uveljavi svoje pravice, pomeni škodo, ki je ločena od nezakonitosti, ki je bila že sankcionirana z razveljavitvijo izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 29. aprila 2015, CC/Parlament, T‑457/13 P, EU:T:2015:240, točke od 49 do 52). V obravnavani zadevi take posebne okoliščine izhajajo iz zavrnitve Parlamenta, da upošteva pripravljalni ukrep Splošnega sodišča, ker je ravnanje tožene stranke Splošnemu sodišču onemogočilo celovito izvršitev njegovega sodnega nadzora in pri tožeči stranki okrepilo občutek krivice in nemoči, kar je nepremoženjska škoda, ki ni bila ustrezno in zadostno povrnjena z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe na podlagi prvega tožbenega razloga.
116 Kar zadeva odškodninski zahtevek v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi v okviru drugega tožbenega razloga, je prezgoden, ker se Splošno sodišče ne more izreči o utemeljitvah v podporo temu tožbenemu razlogu, saj bi moral OPSP pri izvršitvi te sodbe učinkovito zaslišati tožečo stranko in po potrebi ponovno odločiti o prošnji za pomoč.
117 V zvezi z okoliščino, da tožeča stranka ni bila upravičena do pomoči svojega svetovalca na zaslišanju pred posebnim posvetovalnim odborom APP, je treba ugotoviti, da z veljavnimi pravili v Parlamentu taka možnost ni predvidena. V vsakem primeru pa zaslišanje pred tem odborom – kot je bilo opozorjeno v točkah od 71 do 73 zgoraj – ne spada v okvir kontradiktornega postopka zoper vlagatelja prošnje za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Zato se tožeča stranka, kljub temu da ni izključeno, da bi se kakšen OPSP lahko odločil, da zaslišani osebi v okviru upravne preiskave lahko pomaga sodelavec, predstavnik osebja ali svetovalec, ne more opirati na načelo enakosti orožij ali načelo dobrega upravljanja, da bi prisilila OPSP k določitvi take možnosti v zvezi z zaslišanji pred posebnim posvetovalnim odborom APP. Poleg tega niti X ni imela pravice do pomoči svetovalca pri svojem zaslišanju. To, da je lahko pri delu posebnega posvetovalnega odbora APP, tudi pri zaslišanjih, kot opazovalec sodeloval svetovalec parlamenta, pa ne more povzročiti nezakonitosti dela tega organa.
118 V zvezi s sestavo posebnega posvetovalnega odbora APP je bilo glede splošnega posvetovalnega odbora že razsojeno, da tudi če ni določena popolnoma enakovredna zastopanost članov, ki jih imenuje uprava, in članov, ki jih imenujejo predstavniki zaposlenih, so prisotnost uradnega zdravnika institucije v posvetovalnem odboru, to, da posvetovalni odbor „deluje popolnoma avtonomno, neodvisno in zaupno“, ter kolegijska narava posvetovanj zadostna jamstva za nepristranskost in objektivnost mnenja, ki ga mora za OPSP pripraviti in sprejeti posvetovalni odbor (sodba z dne 29. junija 2018, HF/Parlament, T‑218/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:393, točka 103; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbi z dne 30. maja 2002, Onidi/Komisija, T‑197/00, EU:T:2002:135, točka 132, in z dne 17. marca 2015, AX/ECB, F‑73/13, EU:F:2015:9, točka 150).
119 Navedeni preudarki smiselno veljajo tudi za posebni posvetovalni odbor APP. Zato tožeča stranka ne more zahtevati večje vloge uradnega zdravnika pri odločanju, prav tako pa ne more OPSP očitati, da ga je v tem odboru zastopal predsednik splošnega posvetovalnega odbora.
120 V zvezi s trajanjem postopka obravnave prošnje za pomoč je treba ugotoviti, da Kadrovski predpisi ne določajo niti posebnega postopka za obravnavanje tovrstnih vlog, tudi če se prošnja nanaša na domnevno kršitev člena 12a Kadrovskih predpisov, niti posebnega roka. To velja tudi za notranja pravila APP o nadlegovanju, kljub temu da določajo več faz, ki zajemajo vključitev posebnega posvetovalnega odbora APP in predsednika Parlamenta. Zato mora OPSP na tem področju spoštovati načelo razumnega roka (glej v tem smislu sodbo z dne 24. aprila 2017, HF/Parlament, T‑570/16, EU:T:2017:283, točki 59 in 62), zadevna institucija ali organ Unije pa mora posledično pri izvajanju upravne preiskave in poznejši obravnavi prošnje za pomoč poskrbeti za to, da je vsak akt sprejet v razumnem roku glede na prejšnjega (sodba z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament, T‑275/17, EU:T:2018:479, točka 101). Poleg tega je treba pri presoji razumnosti roka, v katerem sta bili zaključeni upravna preiskava in obravnava prošnje za pomoč, upoštevati pomen spora za zadevno osebo, zapletenost zadeve in ravnanje prisotnih strank (glej po analogiji sodbo z dne 10. junija 2016, HI/Komisija, F‑133/15, EU:F:2016:127, točka 113 in navedena sodna praksa).
121 V obravnavani zadevi je Splošno sodišče splošno ugotovilo, da je posebni posvetovalni odbor APP potreboval več kot štirinajst mesecev za dokončanje preiskave od datuma zaslišanja tožeče stranke, to je 28. januarja 2015, do datuma, ko naj bi končal z delom, to je 7. aprila 2016. Poleg tega je od razglasitve sodbe CH/Parlament (F‑132/14, EU:F:2015:115), to je 6. oktobra 2015, preteklo sedem mesecev, preden je predsednik Parlamenta, potem ko se je seznanil z ugotovitvami posebnega posvetovalnega odbora APP, 18. maja 2016 sprejel obrazloženo odločbo. Tožeča stranka je morala prav tako čakati skoraj osem mesecev preden je bila končno – na svojo zahtevo – pozvana k predložitvi pripomb na navedeno obrazloženo odločbo, da je potem OPSP odločil o prošnji za pomoč.
122 Ker Parlament ni upošteval pripravljalnega ukrepa Splošnega sodišča, zadnjenavedeno tudi ne more razbrati, kako je potekalo delo posebnega posvetovalnega odbora APP, zlasti koliko je bilo sej in zaslišanj, ter vsebine ugotovitev, ki naj bi jih navedeni odbor pripravil in sprejel kolegijsko. Splošno sodišče se namreč brez otipljivih dokazov ne more opirati samo na trditve Parlamenta.
123 Nazadnje, Parlament se ne more uspešno sklicevati na težave pri snovanju postopka za obravnavanje prošenj za pomoč APP, ki se nanašajo na ravnanje članov te institucije, da bi se izognil svojim obveznostim tako na podlagi člena 31 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2018, Curto/Parlament, T‑275/17, EU:T:2018:479, točka 85) kot členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov (glej po analogiji sodbo z dne 5. februarja 2016, GV/ESZD, F‑137/14, EU:F:2016:14, točka 77), da svojim uradnikom in uslužbencem zagotavlja pogoje dela, s katerimi se zagotavlja njihovo zdravje, varnost in dostojanstvo, ter da jim zato v ustreznem času zagotovi postopke, s katerimi se zagotovi, da njihovi pogoji dela izpolnjujejo te zahteve. Ker je člen 12a začel veljati 1. maja 2004 in ker je bila sodba CH/Parlament (F‑129/12, EU:F:2013:203) izdana 12. decembra 2013, Parlament tudi ne more razumno trditi, da je potreboval toliko let za oblikovanje in vzpostavitev organa, kot je posebni posvetovalni odbor APP. Poleg tega je bil navedeni posvetovalni odbor ustanovljen 14. aprila 2014, svoje mnenje pa je izdal šele štirinajst mesecev po zaslišanju tožeče stranke, X in CN.
124 Zato Splošno sodišče ne more ugotoviti drugega kot to, da je obravnava prošnje za pomoč dejansko brez razloga trajala sorazmerno dolgo, kot je sicer delno potrdil tudi generalni sekretariat Parlamenta v odločbi o zavrnitvi pritožbe. Zato Splošnemu sodišču glede na poseben pomen takega postopka za domnevno žrtev in zavlačevanje OPSP pri njegovem vodenju ne preostane drugega, kot da ugotovi kršitev načela razumnega roka.
125 Glede na te okoliščine, zaradi katerih je tožeči stranki nastala nepremoženjska škoda, ki jo je OPSP do zdaj povrnil samo do višine 1500 EUR, in okoliščino, na katero se sklicuje tožeča stranka v stališčih z dne 10. julija 2018, da je zavrnitev Parlamenta, da izvede pripravljalni ukrep, ki ga je odredilo Splošno sodišče, to nepremoženjsko škodo še povečala, Splošno sodišče na podlagi ex aequo et bono ocene nepremoženjske škode tožeče stranke meni, da je znesek 8500 EUR primerna odškodnina za tisti del nepremoženjske škode, ki je ločen od ugotovljene nezakonitosti v okviru prvega tožbenega razloga ter ki ne bi bila ustrezno in v celoti povrnjena z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe.
Stroški
126 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
127 Ker Parlament kot stranka v bistvenem delu svojih predlogov ni uspel, mu je treba naložiti plačilo lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba Evropskega parlamenta z dne 20. marca 2017, s katero je organ te institucije, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, zavrnil prošnjo za pomoč, ki jo je CH vložila 22. decembra 2011, se razglasi za nično.
2. Parlamentu se naloži plačilo 8500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo CH.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Parlamentu se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Nihoul | Svenningsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. decembra 2018.
E. Coulon