Language of document : ECLI:EU:T:2021:586

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)

z dne 15. septembra 2021(*)

„Državne pomoči – Italijanske avtoceste – Podaljšanje koncesij za izvedbo del – Storitve splošnega gospodarskega pomena – Zgornja meja za cestnine – Sklep o nenasprotovanju – Člen 106(2) PDEU – Tožbe, ki jih vložijo konkurenti upravičenca – Opustitev načrta za dodelitev pomoči s strani države članice – Načrt, ki ga ni mogoče izvesti v obliki, ki je bila odobrena – Razglasitev ničnosti, ki tožečim strankam ne prinaša nobene koristi – Izguba pravnega interesa – Ustavitev postopka“

V zadevi T‑24/19,

INC SpA s sedežem v Torinu (Italija),

Consorzio Stabile Sis SCpA s sedežem v Torinu,

ki ju zastopajo H.-G. Kamann, F. Louis in G. Tzifa, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Haasbeek, D. Recchia in S. Noë, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2018) 2435 final z dne 27. aprila 2018 o državni pomoči, ki je bila dodeljena za naložbeni načrt v zvezi z italijanskimi avtocestami (zadevi SA.49335 (2017/N) in SA.49336 (2017/N)),

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),

v sestavi M. J. Costeira, predsednica, D. Gratsias (poročevalec), sodnik, M. Kancheva, sodnica, B. Berke, sodnik, in T. Perišin, sodnica,

sodni tajnik: P. Cullen, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 24. novembra 2020

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Italijanski organi so z dopisoma z dne 13. oktobra 2017 Evropski komisiji uradno priglasili sklop ukrepov, ki so se nanašali na naložbeni načrt v zvezi z italijanskimi avtocestami.

2        Približno 5800 kilometrov italijanskih avtocest trenutno v okviru koncesij upravljajo zasebni subjekti. Koncesionarji morajo v skladu z ustreznimi pogodbami izvajati dela ali opravljati storitve, povezane z delovanjem avtocest. Prav tako nosijo tveganja, povezana z gradnjo in delovanjem avtocest, in morajo izpolnjevati vrsto obveznosti, ki se navezujejo na pomembnost te vrste infrastrukture za javnost. Poleg tega veljavni regulativni okvir določa več ureditev zaračunavanja uporabnin, katerih cilj je zagotoviti finančno ravnovesje med prihodki od koncesij in stroški naložb, ki jih izvedejo koncesionarji.

3        V tem okviru je Italijanska republika zasnovala načrt, ki zajema predvsem podaljšanje trajanja nekaterih koncesij za financiranje dodatnih naložb. Zadevni načrt, kot je bil uradno priglašen, se je v različici, ki je bila pozneje revidirana, nanašal na avtoceste, ki sta jih bodisi neposredno bodisi posredno, in sicer prek deležev v konzorcijih, upravljali družbi Autostrade per l’Italia SpA in Società Iniziative Autostradali e Servizi SpA.

 Izpodbijani sklep

4        Komisija je s Sklepom C(2018) 2435 final z dne 27. aprila 2018 o državni pomoči, ki je bila dodeljena za naložbeni načrt v zvezi z italijanskimi avtocestami (zadevi SA.49335 (2017/N) in SA.49336 (2017/N)) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ugotovila, da so nekateri ukrepi, sprejeti v okviru navedenega načrta, državne pomoči v smislu člena 107 PDEU in da so združljivi z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU. Tako se je, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave, odločila, da tem ukrepom ne bo nasprotovala (poglavje 5 izpodbijanega sklepa).

5        Natančneje, načrt, ki so ga Komisiji uradno priglasili italijanski organi, se nanaša na 16 avtocest, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia, in dve avtocesti, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi. Ta načrt v bistvu temelji na dveh stebrih. Prvi se nanaša na izvedbo dodatnih naložb, ki naj bi jih izvedli koncesionarji. Drugi se nanaša na podaljšanje nekaterih koncesij, skupaj s podrobnimi pravili za omejitev cestnin na sprejemljive ravni in preprečitev tveganja čezmernega nadomestila koncesionarjem (točke 12, od 13 do 16, od 18 do 21 in 34 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 Avtoceste, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia

6        Koncesija za 16 avtocest v skupni dolžini 2857,50 kilometra, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia, temelji na koncesijah, ki so bile leta 1968 podeljene družbi Autostrade-Concessioni e Costruzioni Autostrade SpA. Zadnjenavedeni subjekt je bil leta 1999 privatiziran, leta 2003 pa je svoje dejavnosti koncesij za avtoceste prenesel na družbo Autostrade per l’Italia. Sporna koncesija je bila med drugim spremenjena leta 1997, njena zadnja različica pa je bila leta 2007 podpisana v obliki „enotnega sporazuma“ (Convenzione Unica), ki je bil leta 2013 spremenjen v skladu z „dodatnim aktom“ (Atto Aggiuntivo). Glede na dodatek, podpisan leta 1997, je bila sporna koncesija sklenjena za obdobje 40 let, ki se izteče 31. decembra 2038 (točke 34, 35 in 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7        Vendar je Italijanska republika navedla, da bi morala družba Autostrade per l’Italia izvesti še naložbe v omrežje, ki ga upravlja. Na podlagi odločitev, ki so jih pristojni organi sprejeli glede značilnosti zadevnih naložb, ocenjeni stroški teh naložb znašajo približno 8 milijard EUR. Od tega zneska je 4,908 milijarde EUR namenjenih delom, ki se štejejo za „že predvidena“ v koncesijski pogodbi, kot je veljala pred sporno spremembo, med katerimi je izgradnja genovske obvoznice (Gronda di Genova) za 4,32 milijarde EUR. Preostalih 3,03 milijarde EUR je namenjenih „dodatnim delom“, to je delom, ki niso bila predvidena v koncesijski pogodbi, kot je veljala pred sporno spremembo. Glede na veljavno koncesijsko pogodbo pa naj bi bilo treba za izvedbo zadevnih naložb cestnine zvišati na pretirano visoke ravni za uporabnike. V tem okviru je Italijanska republika predlagala, prvič, podaljšanje trajanja koncesije, drugič, določitev zgornje meje za cestnine in, tretjič, določitev „prevzemne vrednosti“ (takeover value), ki jo koncesionarju ob izteku koncesije plača morebitni novi koncesionar. Tako naj bi bilo v skladu s tem načrtom trajanje koncesije podaljšano za štiri leta, do 31. decembra 2042, sedanjemu koncesionarju pa naj bi vsak morebitni koncesionar, ki bi ga nasledil po tem datumu, plačal prevzemno vrednost, omejeno na od 1,3- do 1,5-kratnik bruto poslovnega presežka (točke od 36 do 43 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 Avtocesti, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi

8        Avtocesti, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi in sta predmet izpodbijanega sklepa, sta SATAP A4 Torino–Milano in A33 Asti–Cuneo. Koncesija v zvezi z izgradnjo in delovanjem avtoceste SATAP A4 Torino–Milano iz leta 1989 se po spremembah pravnih instrumentov, ki jo urejajo, v letih 2007 in 2013 izteče 31. decembra 2026. Koncesijska pogodba v zvezi z izgradnjo in delovanjem avtoceste A33 Asti–Cuneo je bila podpisana 1. avgusta 2007 po postopku dodelitve in določa, da se koncesija podeli za obdobje 27,5 let, od katerih naj bi bila štiri leta namenjena izvedbi del, preostalih 23,5 let, ki se štejejo od dokončanja teh del, pa upravljanju koncesije. Komisija ob upoštevanju te zadnje določbe meni, da se bo ta koncesija iztekla leta 2043 (točki 19 in 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9        Dela, predvidena za avtocesto A33 Asti–Cuneo, pa naj ne bi bila pravočasno dokončana in s tem povezani stroški naj bi se znatno povečali iz razlogov, ki jih po mnenju Italijanske republike ni mogoče pripisati družbi Società Iniziative Autostradali e Servizi, koncesionarju za to avtocesto. Ker je bilo zgrajenih samo 55 kilometrov avtoceste namesto prvotno predvidenih 90 kilometrov, naj bi bili prihodki od cestnin hkrati omejeni na nizko raven. Zaradi izgradnje manjkajočih delov avtoceste naj bi se torej cestnine zvišale na nedopustno visoke ravni. V tem okviru je Italijanska republika predlagala, naj koncesionar izvede potrebne naložbe za zagotovitev funkcionalne povezave med različnimi dokončanimi deli avtoceste A33 Asti–Cuneo. Te naložbe vključujejo izgradnjo približno 13 kilometrov avtoceste v vrednosti 350 milijonov EUR namesto prvotno predvidenih preostalih 35 kilometrov, ki bi stali 589 milijonov EUR. Šteje se, da so bila zadevna dela že predvidena v prvotni koncesijski pogodbi. Poleg tega naj bi bilo treba na avtocesti SATAP A4 Torino–Milano izvesti naložbe v skupni vrednosti 153 milijonov EUR. Od tega zneska naj bi se 109 milijonov EUR nanašalo na dela, ki so že predvidena v prvotni koncesijski pogodbi, 44 milijonov EUR pa na dodatna dela. Vsa ta dela bi morala biti dokončana do konca leta 2022 (točke od 21 do 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10      Italijanska republika je glede kritja stroškov zadevnih del predlagala navzkrižno financiranje del v zvezi z avtocesto A33 Asti–Cuneo iz prihodkov od avtoceste SATAP A4 Torino–Milano, skupaj z zgornjo mejo cestnin za obe zadevni avtocesti. Po navedbah Italijanske republike pa ta zgornja meja koncesionarjema povzroča izpad prihodkov. Tako je Italijanska republika podobno, kot je to predlagala v zvezi z avtocestami, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia (glej točko 7 zgoraj), izrazila namero, prvič, da preoblikuje trajanje teh dveh koncesij in, drugič, da določi prevzemno vrednost, ki jo koncesionarju, čigar koncesija se izteka, v primeru nepodaljšanja koncesij plača morebitni novi koncesionar. Natančneje, trajanje koncesije za avtocesto SATAP A4
Torino–Milano bi se podaljšalo za štiri leta do 31. decembra 2030, medtem ko bi se trajanje koncesije za avtocesto A33 Asti–Cuneo skrajšalo, tako da bi se iztekla prav tako 31. decembra 2030 namesto leta 2043 (glej točko 8 zgoraj). Ta ureditev naj bi omogočila nov skupni razpis v zvezi s koncesijama za obe avtocesti za obdobje od 1. januarja 2031. Poleg tega naj bi bila prevzemna vrednost omejena na 1,4-kratnik bruto poslovnega presežka, ki bi ga dotedanjemu koncesionarju plačal koncesionar, ki bi ga nasledil od 1. januarja 2031 (točke od 25 do 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11      Vse ukrepe v zvezi z avtocestami, ki so predmet izpodbijanega sklepa, spremljajo zaveze v zvezi z začetkom nekaterih del, predvidenih pred 1. januarjem 2020. Določene so bile še druge zaveze v zvezi z objavo koncesijskih pogodb, načelno stalnostjo proračuna za stroške del, spoštovanjem pravil Evropske unije glede spreminjanja koncesijskih pogodb v primeru potrebe po izvedbi dodatnih del, uvedbo sankcij v primeru kršitve obveznosti koncesionarja, sorazmernim skrajšanjem podaljšanja v primeru neizvedbe del, predložitvijo letnih in petletnih poročil o izvedbi del in izpolnjevanju upoštevanih parametrov ter, nazadnje, revizijo prevzemne vrednosti v primeru večjega obsega prometa, kot je predviden, ali neizvedbe del (točke 23, 44 in od 47 do 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 Presoja Komisije

12      Po mnenju Komisije lahko podelitev pravic do izkoriščanja javnih dobrin pomeni odpoved državnim sredstvom in dajanje prednosti prejemnikom teh pravic. V obravnavani zadevi bi podaljšanje trajanja koncesij za štiri leta pomenilo, da bosta prihodke od cestnin v tem obdobju prejela koncesionarja, s čimer naj bi bila izključena možnost, da ta sredstva prejme država članica. Tako naj bi bilo treba ugotoviti odpoved državnim sredstvom v korist določenih zasebnih subjektov (točke od 61 do 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13      Komisija je v zvezi z obstojem prednosti upoštevala naložbene in upravljavske obveznosti koncesionarjev in ugotovila, da je treba priglašene ukrepe analizirati glede na štiri kumulativna merila, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, EU:C:2003:415), in sicer obstoj obveznosti javne službe, predhodno, objektivno in pregledno določitev meril za nadomestilo, določitev nadomestila na ravni, ki krije stroške izvajanja obveznosti javne službe in razumni dobiček, ter, nazadnje, analizo zadevnih stroškov in dobička. V zvezi z zadnjenavedenim je Komisija opozorila, da italijanski organi niso predložili analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, da lahko izpolni zahteve javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti. Iz tega naj bi sledilo, da tudi ob upoštevanju dejstva, da pred spornimi koncesijami ni bil izveden postopek podelitve, četrto merilo Altmark ni bilo izpolnjeno. Poleg tega lahko dodeljene prednosti ob upoštevanju mednarodnega obsega trga gradnje in upravljanja avtocest ter izključnosti, ki jo dajejo koncesijske pogodbe, vplivajo na trgovino med državami članicami. Iz tega naj bi sledilo, da sporni ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (točke od 64 do 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14      Komisija je kljub temu menila, da je treba združljivost pomoči z notranjim trgom presojati glede na člen 106(2) PDEU in s tem glede na sporočilo Komisije o okviru Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011) (UL 2012, C 8, str. 15, v nadaljevanju: sporočilo o nadomestilih za javne storitve) (točke od 75 do 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

15      V tem okviru je Komisija menila:

–        Prvič, da izgradnja in zagotovitev avtocestne infrastrukture po dostopnih stroških za uporabnike pomenita resnično storitev splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 106(2) PDEU, tako da so izpolnjeni pogoji iz poglavja 2.2 sporočila o nadomestilih za javne storitve.

–        Drugič, da so zadevne storitve splošnega gospodarskega pomena zaupane zadevnima koncesionarjema na podlagi aktov, v katerih so navedeni trajanje in predmet obveznosti javne službe, sprejete zaveze, narava izključnih pravic, opis mehanizmov nadomestil in upoštevni parametri ter predvideni ukrepi za preprečitev in izterjavo morebitnega čezmernega nadomestila. Tako naj bi bili izpolnjeni pogoji iz poglavja 2.3 sporočila o nadomestilih za javne storitve (točke od 85 do 90 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

–        Tretjič, da trajanje podaljšanj omogoča finančno izravnavo predlaganega načrta ob ustreznem upoštevanju zgornje meje cestnin, stroškov del, ki jih je treba izvesti, nadomestila koncesionarjema in prevzemne vrednosti. Tako naj bi bili izpolnjeni pogoji iz poglavja 2.4 sporočila o nadomestilih za javne storitve (točke od 92 do 95 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

–        Četrtič, da se s priglašenimi ukrepi ne krši Direktiva Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL 2006, L 318, str. 17), tako da naj bi bili izpolnjeni pogoji iz poglavja 2.5 sporočila o nadomestilih za javne storitve (točke od 96 do 99 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

–        Petič, da so priglašeni ukrepi v skladu z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL 2014, L 94, str. 1), natančneje s členom 43 te direktive, ki se nanaša na spremembo obstoječih koncesijskih pogodb.

–        Šestič, da načela, cilji, parametri in metode izračuna nadomestila, izplačanega koncesionarjema, ne kršijo načela prepovedi diskriminacije, tako da so izpolnjeni tudi pogoji iz poglavja 2.7 sporočila o nadomestilih za javne storitve (točki 142 in 143 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

–        Sedmič, da nadomestilo na podlagi spremembe koncesijskih pogodb ne presega tistega, kar je potrebno za kritje neto stroškov izpolnjevanja obveznosti javne službe ob upoštevanju razumnega dobička v skladu s poglavjem 2.8 sporočila o nadomestilih za javne storitve.

–        Osmič, da je vsakršen pomislek v zvezi z morebitnimi preostalimi izkrivljanji konkurence odpravljen v skladu s poglavjem 2.9 sporočila o nadomestilih za javne storitve (točke od 167 do 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

16      V tem okviru se je Komisija po preučitvi zavez Italijanske republike glede preglednosti v skladu s poglavjem 2.10 sporočila o nadomestilih za javne storitve in trditev tretjih oseb odločila, da ne bo nasprotovala in da bo pomoč razglasila za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU (točke od 178 do 186 in poglavje 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 Postopek in predlogi strank

17      Tožeči stranki, družbi INC SpA in Consorzio Stabile Sis SCpA, sta 11. januarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo. Komisija je 29. aprila 2019 vložila odgovor na tožbo. Replika in duplika sta bili vloženi 18. julija oziroma 18. oktobra 2019.

18      Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bil sodnik poročevalec na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča razporejen v deveti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.

19      Splošno sodišče je na predlog devetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da se zadeva predodeli razširjenemu senatu.

20      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijani sklep razveljavi;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

21      Komisija je v odgovoru na tožbo Splošnemu sodišču predlagala, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

22      Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranke pozvalo, naj predložijo nekatere dokumente, jim postavilo pisna vprašanja in jih pozvalo, naj nanje odgovorijo na obravnavi.

23      Stranke so Splošnemu sodišču odgovorile z dopisi z dne 3. novembra 2020.

24      Komisija je na obravnavi Splošno sodišče obvestila o odločitvi italijanskih organov, da ne izvedejo ukrepov, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, vsaj v zvezi družbo Società Iniziative Autostradali e Servizi.

25      V tem okviru je Splošno sodišče Komisijo pozvalo, naj ga pisno obvesti o morebitnih odločitvah italijanskih organov v zvezi z izvedbo spornih ukrepov, tako v zvezi z družbo Società Iniziative Autostradali e Servizi kot družbo Autostrade per l’Italia. To je bilo vneseno v zapisnik obravnave.

26      Komisija je z dopisom z dne 14. decembra 2020 Splošnemu sodišču posredovala dopis z dne 10. decembra 2020, ki ji ga je poslalo italijansko ministrstvo za infrastrukturo in promet. Glede vsebine tega dopisa je Komisija opozorila, da ukrepov, ki jim glede na izpodbijani sklep ni nasprotovala, italijanski organi ne morejo izvesti in jih ne bodo izvedli, tako da tožeči stranki nista več izkazovali pravnega interesa.

27      Tožeči stranki sta z dopisom z dne 27. januarja 2021 predložili svoji stališči in trdili, da sta ohranili pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

28      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva, sprejetih 8. februarja in 11. marca 2021, od Komisije zahtevalo dodatne informacije, ki jih je ta predložila z dopisoma z dne 26. februarja oziroma 29. marca 2021. Komisija je na podlagi teh informacij, ki so jih zagotovili italijanski organi, ponovila svoj sklep, da tožeči stranki ne izkazujeta več interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

29      Tožeči stranki sta z dopisom z dne 28. aprila 2021 predložili stališči v zvezi z zadnjenavedenima dopisoma in ponovili, da sta ohranili pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, in sicer iz razlogov, ki sta jih navedli v dopisu z dne 27. januarja 2021 (glej točko 27 zgoraj).

30      Ustni del postopka je bil končan 29. aprila 2021 in istega dne se je začelo posvetovanje o zadevi.

31      Po smrti sodnika B. Berkeja 1. avgusta 2021 so trije sodniki, ki so podpisali to sodbo, nadaljevali posvetovanja v skladu s členom 22 in členom 24(1) Poslovnika.

 Pravo

32      Tožeči stranki, ki sta neposredni konkurentki družb Autostrade per l’Italia in Società Iniziative Autostradali e Servizi v sektorjih gradbeništva in koncesij za avtoceste, v utemeljitev tožbe navajata dva tožbena razloga.

33      Prvi tožbeni razlog se nanaša na ukrepe v zvezi z avtocestami, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia. Glede tega tožeči stranki navajata, da presoja Komisije, v skladu s katero ukrepi v zvezi z avtocestami, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia, izpolnjujejo merila iz sporočila o nadomestilih za javne storitve in so torej združljivi z notranjim trgom, temelji na treh premisah, ki naj bi bile napačne. Prva je opredelitev gradbenih del za genovsko obvoznico (Gronda di Genova) kot del, ki so že predvidena v okviru projekta, za katerega je bila družbi Autostrade per l’Italia koncesija podeljena že leta 2002, čeprav naj bi šlo v primerjavi z veljavnimi koncesijami dejansko za povsem nov projekt, za katerega naj bi bil potreben nov postopek dodelitve. Druga je, da je družba Autostrade per l’Italia koncesionar v okviru ene same koncesije, čeprav naj bi imela ta družba dejansko vrsto ločenih koncesij. Tretja pa je, da so stroške izvedbe del, ki so bila podlaga za sporno podaljšanje, veljavno izračunali družba Autostrade per l’Italia in italijanski organi, čeprav naj to ne bi držalo. Poleg tega tožeči stranki neodvisno od analize zadevnih premis trdita, da je analiza Komisije v zvezi z združljivostjo spornih ukrepov s poglavji od 2.2 do 2.10 sporočila o nadomestilih za javne storitve (glej točko 15 zgoraj) napačna.

34      Drugi tožbeni razlog se nanaša na ukrepe v zvezi z avtocestama, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi. V zvezi s tem tožeči stranki navajata, da presoja Komisije, v skladu s katero ukrepi v zvezi z avtocestama A33 Asti–Cuneo in SATAP A4 Torino–Milano, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi, izpolnjujejo merila iz sporočila o nadomestilih za javne storitve in so torej združljivi z notranjim trgom, temelji na štirih premisah, ki naj bi bile napačne. Prva je, da enajstletne zamude pri izvedbi del na avtocesti A33 Asti–Cuneo in posledičnega zvišanja stroškov ni mogoče pripisati družbi Società Iniziative Autostradali e Servizi, koncesionarju navedene avtoceste. Druga je, da so zadevne stroške veljavno izračunali družba Società Iniziative Autostradali e Servizi in italijanski organi, čeprav naj to ne bi držalo. Tretja je, da za spremembe pri projektu izgradnje navedene avtoceste ni potreben nov postopek dodelitve. Četrta je, da omejitev trajanja podaljšanih koncesij za dve drugi avtocesti, in sicer avtocesto SATAP A21, ki povezuje Torino in Brescio, ter avtocesto
Torino–Ivrea–Dolina Aoste, do leta 2030 za namene skupnega javnega razpisa za štiri avtoceste, in sicer A33 Asti–Cuneo, SATAP A4 Torino–Milano, SATAP A21 in Torino–Ivrea–Dolina Aoste, pomeni zavezo, ki omejuje protikonkurenčne učinke sporne pomoči. Poleg tega tožeči stranki neodvisno od analize zadevnih premis trdita, da je analiza Komisije v zvezi z združljivostjo spornih ukrepov s poglavji od 2.2 do 2.10 sporočila o nadomestilih za javne storitve (glej točko 15 zgoraj) napačna.

35      Tožeči stranki s tema tožbenima razlogoma trdita, da bi morala Komisija resno podvomiti o združljivosti obravnavanih ukrepov z notranjim trgom ter zato uvesti formalni postopek preiskave v skladu s členom 4(4) in členom 6 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9). S tem naj bi Komisija kršila procesne pravice, ki jih imata tožeči stranki na podlagi člena 108(2) PDEU in člena 6(1) Uredbe 2015/1589.

36      Ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Tak interes, ki je bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči, predpostavlja, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točki 55 in 58 ter navedena sodna praksa).

37      Pravni interes tožeče stranke mora biti obstoječ in dejanski. Ne more se nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 56). Če se namreč interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka, nanaša na prihodnji pravni položaj, mora dokazati, da je poseganje v ta položaj že zdaj gotovo (sodba z dne 14. aprila 2005, Sniace/Komisija, T‑141/03, EU:T:2005:129, točka 26, in sklep z dne 26. marca 2012, Cañas/Komisija, T‑508/09, neobjavljen, EU:T:2012:152, točka 49).

38      Kar posebej zadeva pravila o državni pomoči, mora ta interes ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob vložitvi tožbe, sicer ta ni dopustna, in biti podan do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (sodba z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 57). O ustavitvi postopka zaradi neohranitve pravnega interesa lahko sodišča Unije odločijo po uradni dolžnosti (sodba z dne 6. septembra 2018, Bank Mellat/Svet, C‑430/16 P, EU:C:2018:668, točka 49).

39      V tem okviru imajo konkurenti upravičenca do pomoči interes za to, da predlagajo razglasitev ničnosti sklepa, s katerim Komisija, ne da bi začela formalni postopek preiskave, to pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 4(3) Uredbe 2015/1589.

40      Tak interes namreč obstaja, če bi morala Komisija zaradi zadevne razglasitve ničnosti začeti formalni postopek preiskave v skladu s členom 4(4) Uredbe 2015/1589 in konkurente upravičenca do ukrepa pozvati, naj kot „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) navedene uredbe predložijo pripombe na podlagi člena 6(1) te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2009, Deutsche Post in DHL International/Komisija, T‑388/03, EU:T:2009:30, točka 62).

41      Vendar je treba poudariti, da je za to, da bi se ta interes štel za podan do razglasitve sodne odločbe, potrebno, da ob izdaji morebitne odločbe o razglasitvi ničnosti sklepa o nenasprotovanju še vedno obstaja načrt za dodelitev pomoči, ki bi ga država članica priglasiteljica lahko izvedla in bi tako lahko bil predmet formalnega postopka preiskave.

42      Iz člena 108(3) PDEU v povezavi s členi 2, 4 in 9 Uredbe 2015/1589 namreč izhaja, da se formalni postopek preiskave nanaša na načrt za dodelitev pomoči.

43      Obstoj takega načrta se seveda lahko domneva že zaradi njegove uradne priglasitve s strani države članice, da bi ga Komisija odobrila v skladu s postopkom iz Uredbe 2015/1589, sploh ker lahko država članica v skladu s členom 10 te uredbe uradno priglasitev umakne pred sprejetjem sklepa, s katerim se konča predhodni pregled, določen v členu 4 te uredbe.

44      Vendar dejstvo, da država članica ni umaknila priglasitve, ne izključuje možnosti, da ta po sprejetju sklepa Komisije o nenasprotovanju, načrt dokončno opusti. Po eni strani je namreč, kot izhaja iz člena 10(1) Uredbe 2015/1589, uradno mogoče umakniti priglasitev le, dokler Komisija ne sprejme sklepa na podlagi člena 4 navedene uredbe. Po drugi strani sicer člen 108(3) PDEU državam članicam nalaga, da Komisijo uradno obvestijo o svojih načrtih za dodelitev pomoči pred njenim izvajanjem, vendar jih ne zavezuje k dodelitvi pomoči, tudi če je bila ta odobrena s sklepom te institucije. Edini cilj in posledica takega sklepa je odobritev načrta za dodelitev pomoči, tako da se ta razglasi za združljivo z notranjim trgom, ne pa naložitev njene izvedbe zadevni državi članici (glej sklep z dne 6. maja 2020, Blumar in drugi, od C‑415/19 do C‑417/19, EU:C:2020:360, točka 23 in navedena sodna praksa).

45      To, da država članica dokončno opusti načrt, ki je bil predmet sklepa Komisije o nenasprotovanju, lahko vpliva na nadaljnji obstoj pravnega interesa, kot je opisan v točki 40 zgoraj.

46      Natančneje, v takem primeru razglasitev ničnosti sklepa Komisije o nenasprotovanju tožeči stranki načeloma ne more več zagotoviti postopkovne koristi, ki jo ta želi doseči, in sicer začetka formalnega postopka preiskave in možnosti, da v okviru tega postopka poda pripombe, zato izgubi svoj pravni interes, posledica tega pa je, odvisno od primera, nedopustnost tožbe ali ustavitev postopka (glej točko 38 zgoraj).

47      V zvezi s tem najprej iz člena 108(3) PDEU v povezavi s členi 2, 4 in 9 Uredbe 2015/1589 izhaja, da se formalni postopek preiskave nanaša na načrt za dodelitev pomoči. Torej se s tem, ko država članica priglasiteljica po sprejetju sklepa Komisije o nenasprotovanju zadevni načrt opusti, izniči polni učinek tega sklepa in predvsem takoj odvzame predmet formalnemu postopku preiskave, ki bi ga morala Komisija začeti po razglasitvi ničnosti navedenega sklepa.

48      V povezavi s tem, dalje, ob neobstoju načrta za dodelitev pomoči ni več „upravičenca“, niti „konkurenta“ tega upravičenca, niti posledično „zainteresirane stranke“ v smislu člena 1(h) Uredbe 2015/1589, ki bi bila pozvana k predložitvi pripomb v morebitnem formalnem postopku preiskave v skladu s členom 6(1) te uredbe. Iz tega sledi, da v teh okoliščinah razglasitev ničnosti sklepa o nenasprotovanju tožeči stranki načeloma ne more prinesti koristi, in sicer možnosti, da poda pripombe v okviru formalnega postopka preiskave.

49      Nazadnje, ta ugotovitev še toliko bolj velja, če iz okoliščin primera izhaja, da se država članica priglasiteljica ne more več opreti na sklep Komisije o nenasprotovanju, če bi se po odločitvi, da opusti sporni načrt pomoči, odločila, da to odločitev spremeni in zadevni načrt pomoči na koncu izvede. V takem primeru namreč razglasitev ničnosti navedenega sklepa tožeči stranki, konkurentki upravičenca, ne more prinesti ločene koristi, ki je v tem, da se navedeni državi članici odvzame ta možnost.

50      V obravnavani zadevi je iz točk od 61 do 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija vključenost državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU obrazložila zgolj s sklicevanjem na podaljšanje spornih koncesij (glej točko 12 zgoraj). Poleg tega je iz točk od 64 do 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da analiza Komisije v zvezi z obstojem prednosti v smislu iste določbe temelji na premisi, da bi zadevno podaljšanje ustvarilo prihodke, ki jih glede na informacije, ki so jih predložili italijanski organi, ne bi bilo mogoče primerjati s stroški, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno, da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju zadevnih obveznosti javne službe (glej točko 13 zgoraj).

51      Italijansko ministrstvo za infrastrukturo in promet je v dopisu z dne 10. decembra 2020, naslovljenem na Komisijo, ki ga je ta predložila 14. decembra 2020 (glej točki 25 in 26 zgoraj), med drugim navedlo:

„[…] potrjeno je, da možnosti za spremembo koncesijskih razmerij, na katere se nanaša sklep Komisije […], zdaj nikakor niso več aktualne in so nadomeščene z drugimi rešitvami, ki ne predvidevajo podaljšanja trajanja koncesij.

Zlasti kar zadeva [avtocesti Asti–Cuneo in SATAP A4 Torino–Milano], je bila pripravljena nova možnost revizije finančnih načrtov[,] potrjena s sklepom [Comitato interministeriale per la programmazione economica (medministrski odbor za gospodarsko načrtovanje)] z dne 14. maja 2020 […].

Družba Autostrade per l’Italia je pripravila nov predlog za spremembo koncesije, ki ne predvideva podaljšanja njenega izteka in ki je trenutno v fazi preučitve.“

52      Splošno sodišče je v okviru ukrepa procesnega vodstva, sprejetega 8. februarja 2021, Komisijo pozvalo, naj po potrebi po posvetovanju z italijanskimi organi pojasni, ali je treba besedilo dopisa z dne 10. decembra 2020 razumeti tako, da pomeni, da je bilo podaljšanje koncesije družbe Autostrade per l’Italia dokončno opuščeno, čeprav je bil novi predlog navedenega koncesionarja še vedno predmet preučitve.

53      Komisija je z dopisom z dne 26. februarja 2021 Splošnemu sodišču med drugim posredovala elektronsko sporočilo z dne 10. februarja 2021, ki ga je poslalo italijansko ministrstvo za infrastrukturo in promet (glej točko 28 zgoraj). V zadevnem elektronskem sporočilu je navedeno:

„Jasno potrjujem, da možnost podaljšanja koncesije za [družbo Autostrade per l’Italia], za katero je trenutno v fazi preučitve nov predlog, s katerim bi se potrdil prvotno predviden iztek leta 2038, ni več aktualna.“

54      Poleg tega zadevno elektronsko sporočilo potrjuje, da je bila za avtocesti A33 Asti–Cuneo in SATAP A4 Torino–Milano podpisana nova koncesijska pogodba.

55      Nazadnje, Komisija je po novem ukrepu procesnega vodstva z dopisom z dne 29. marca 2021 Splošnemu sodišču posredovala dopis ministrstva za infrastrukturo in trajnostno mobilnost z dne 26. marca 2021 (glej točko 28 zgoraj). V tem dopisu zadevno ministrstvo med drugim navaja, da sta bila dodatna akta v zvezi s koncesijama za avtocesti SATAP A4 Torino–Milano in Asti–Cuneo dokončno izoblikovana in da glede na njune določbe okoliščine, ki so predmet izpodbijanega sklepa, niso več aktualne. Glede na isti dopis ta dodatna akta ne predvidevata nobenega podaljšanja koncesij za zadevni avtocesti, ampak „potrjujeta“, da se prva izteče 31. decembra 2026 in da je konec druge „ponovno določen“ za 31. december 2031.

56      Glede avtocest, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia, je v zadevnem dopisu navedeno, da službe usklajeno preučujejo predlog finančnega načrta, ki potrjuje iztek koncesije 31. decembra 2038, in da ta predlog izključuje podaljšanje koncesijske pogodbe po tem datumu, tako da izpodbijani sklep v zvezi s tem ni več aktualen.

57      Iz elementov, navedenih v točkah od 51 do 56 zgoraj, izhaja, da je Italijanska republika dokončno opustila načrt podaljšanja spornih koncesij, to podaljšanje pa je element, na podlagi katerega je Komisija ukrepe, ki so bili predmet izpodbijanega sklepa, opredelila kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU (glej točki 12 in 13 zgoraj).

58      Glede na informacije, ki jih je predložila Italijanska republika, je bil namreč glede avtocest, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi, že podpisan in je začel veljati dodatni akt, ki ne predvideva podaljšanja. Glede na navedeni dodatni akt se bo koncesija za avtocesto SATAP A4 Torino–Milano iztekla 31. decembra 2026, to je na prvotno predvideni datum. Glede na isti dodatni akt se bo koncesija za avtocesto Asti–Cuneo iztekla 31. decembra 2031, to je precej pred prvotnim rokom (glej točko 8 zgoraj).

59      Glede avtocest, ki jih upravlja družba Autostrade per l’Italia, je Italijanska republika navedla, da predložitev predloga za revizijo, ki temelji na izteku koncesije 31. decembra 2038, izključuje vsakršno podaljšanje navedene koncesije po tem datumu, ki je prvotno dogovorjeni datum (glej točko 6 zgoraj).

60      Ker je italijanska vlada dokončno opustila sporni načrt pomoči, bi zato morebitna razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa s strani Splošnega sodišča Komisijo zavezovala le k začetku formalnega postopka preiskave, ki bi bil že takoj brezpredmeten, zato je brezpredmetna tudi predložitev pripomb tožečih strank o načrtu, ki ga ni več mogoče izvesti (glej točki 47 in 48 zgoraj).

61      Poleg tega je treba poudariti, kot je Komisija opozorila v dopisu z dne 14. decembra 2020, da je iz točk 23, 44 in 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je ugotovitev združljivosti spornih ukrepov z notranjim trgom odvisna od pogoja, da se nekatera predvidena dela začnejo najpozneje 1. januarja 2020. Glede na opombo 30 k točki 50 obrazložitve izpodbijanega sklepa so namreč načrtovani sporazumi določali, da če se dela v zvezi z avtocesto A33
Asti–Cuneo ne bi začela pred 1. januarjem 2020, bi se načrt v zvezi z avtocestama, ki ju upravlja družba Società Iniziative Autostradali e Servizi, v celoti opustil. Podobno bi se glede na isto opombo, če se dela za izgradnjo genovske obvoznice (Gronda di Genova) in avtocestnih povezav A7/A10/A12 ne bi začela pred 1. januarjem 2020, v celoti opustilo podaljšanje koncesije družbe Autostrade per l’Italia.

62      Te določbe je mogoče pojasniti z dejstvom, da je, kot izhaja zlasti iz točk 44, 147, 151 in 152 obrazložitve izpodbijanega sklepa, finančno ravnotežje spornega projekta odvisno med drugim od izračuna nekaterih stopenj donosnosti naložbe in od upoštevanja trenutnih makroekonomskih okoliščin. Ti dejavniki pa temeljijo na podatkih, ki se lahko sčasoma spreminjajo. Tako je v skladu s točko 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa avtomatična opustitev podaljšanja spornih koncesij pod pogoji, določenimi v točki 50 obrazložitve tega sklepa (glej točko 61 zgoraj), nujen ukrep za preprečitev prekomernega nadomestila koncesionarjema.

63      Vendar Komisija, ki bi morala biti v skladu s točko 51(a), druga alinea, obrazložitve izpodbijanega sklepa obveščena o napredovanju del, v dopisu z dne 14. decembra 2020 trdi, da se dela, ki bi se morala začeti izvajati najpozneje 1. januarja 2020, še niso začela, česar tožeči stranki ne zanikata.

64      Iz teh ugotovitev izhaja, da se Italijanska republika ne more sklicevati na ugotovitve Komisije, zlasti v zvezi z razumnostjo dobička, ki je rezultat spornih ukrepov, in neobstojem prekomernega nadomestila, navedene v točkah od 151 do 165 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 15, sedma alinea, zgoraj), če bi se v prihodnosti odločila za izvedbo spornega projekta, čeprav trdi, da ga je opustila. Ker pogoj v zvezi z začetkom del, navedenih v točki 61 zgoraj, pred 1. januarjem 2020 ni izpolnjen, namreč tak projekt ne bi bil projekt, ki mu Komisija v skladu z izpodbijanim sklepom ni nasprotovala.

65      Če bi ukrep, ki bi ga Italijanska republika predvidela pozneje, vseboval dodelitev državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, bi bila zato v skladu s členom 2 Uredbe 2015/1589 potrebna nova uradna priglasitev Komisiji, v zvezi s katero bi morala Komisija izvesti svoje pristojnosti na podlagi člena 4 te uredbe.

66      Komisija torej v dopisu z dne 14. decembra 2020 pravilno navaja, da Italijanska republika spornega načrta ne more izvesti in ga ne bo izvedla, kakor je bil odobren.

67      Tožeči stranki v bistvu navajata štiri trditve v utemeljitev svojega sklepanja, da še naprej izkazujeta interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

68      Natančneje, prvič, tožeči stranki trdita, da novega predloga družbe Autostrade per l’Italia italijanski organi še niso odobrili.

69      V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, poudariti, da Italijanska republika glede na elemente iz točk od 51 do 56 zgoraj trdi, da dejstvo, da je družba Autostrade per l’Italia vložila nov predlog, ki je temeljil na izteku njene koncesije 31. decembra 2038, izključuje podaljšanje te koncesije po tem datumu. Na drugem mestu, izključitev tega podaljšanja vsekakor izhaja iz dejstva, da se dela v zvezi z genovsko obvoznico (Gronda di Genova) in avtocesto A33 Asti–Cuneo niso začela do 1. januarja 2020 (glej točke od 61 do 63 zgoraj), česar tožeči stranki ne zanikata.

70      Drugič, tožeči stranki trdita, da italijanski organi niso natančno pojasnili novih finančnih načrtov, ki naj bi nadomestili ukrepe, odobrene z izpodbijanim sklepom. Zlasti naj bi se italijanski organi sklicevali zgolj na dejstvo, da novi načrti ne predvidevajo podaljšanja spornih koncesij, ne da bi podali pojasnila glede financiranja avtoceste A33 Asti–Cuneo iz prihodkov od avtoceste SATAP A4 Torino–Milano ali glede morebitne prevzemne vrednosti, ki naj bi jo koncesionarjema ob izteku koncesij plačal morebitni novi koncesionar, in ne da bi zagotovili, da ne bodo „oživili“ podaljšanja spornih koncesij v prihodnosti. V teh okoliščinah naj bi razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa Komisiji preprečila ponovitev napak, ugotovljenih v sporni tožbi, če bi novi finančni načrti vključevali ukrepe pomoči, katerih združljivost z notranjim trgom bi bila odvisna od presoj, podobnih tistim, na katerih temelji izpodbijani sklep.

71      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je element, na katerega se je Komisija oprla pri opredelitvi zadevnih ukrepov kot državnih pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, podaljšanje spornih koncesij. Natančneje, po mnenju Komisije so prav prihodki, ustvarjeni v obdobju, ki ustreza navedenemu podaljšanju, državna sredstva, s katerimi se daje prednost sedanjima koncesionarjema (glej točke 12, 13 in 50 zgoraj). Poleg tega naj bi se zlasti dela za avtocesto A33 Asti–Cuneo financirala iz prihodkov, ustvarjenih s podaljšanjem koncesije za avtocesto SATAP A4
Torino–Milano, in ob upoštevanju teh prihodkov naj bi se izračunala prevzemna vrednost (glej točke 10, 11 in 15, tretja alinea, zgoraj).

72      Iz tega sledi, da zaradi opustitve podaljšanja spornih koncesij analiza, ki jo je Komisija opravila v izpodbijanem sklepu, avtomatično ni več aktualna tako glede narave zadevnih ukrepov kot državnih pomoči kakor glede njihove združljivosti z notranjim trgom na podlagi člena 106(2) PDEU.

73      V tem okviru je vprašanje, ali so novi finančni načrti ukrepi, ki vključujejo dodelitev državne pomoči v kateri koli obliki, mogoče preučiti šele v novem postopku, ki bi ga morala Komisija po ponovni priglasitvi pomoči s strani Italijanske republike po potrebi začeti v skladu s členom 108 PDEU in členom 4 Uredbe 2015/1589. V okviru takega postopka bi Komisija preučila združljivost zadevnih ukrepov z notranjim trgom ob upoštevanju vseh njihovih upoštevnih značilnosti in ocenila potrebo po začetku formalnega postopka preiskave v skladu s členom 4(4) in členom 6 Uredbe 2015/1589.

74      Trditev, da bi lahko imela Italijanska republika koristi od izpodbijanega sklepa, če bi oživila podaljšanje spornih koncesij po zaključku te zadeve, je treba zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 61 do 65 zgoraj.

75      Tretjič, tožeči stranki trdita, da bi morala Komisija zaradi razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa začeti formalni postopek preiskave in tako spoštovati njune procesne pravice. Vendar je treba to trditev zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 47 do 60 zgoraj.

76      Četrtič, tožeči stranki trdita, da izpodbijani sklep ostaja veljaven in je zavezujoč za vse spore, ki se nanašajo na „sedanje ukrepe pomoči“ ali na prihodnje ukrepe, saj naj bi bil spremenjen le parameter v zvezi s podaljšanjem spornih koncesij.

77      V zvezi s tem je treba opozoriti, da podaljšanje spornih koncesij iz razlogov, navedenih v točkah 71 in 72 zgoraj, ni zgolj parameter ukrepov, preučenih v izpodbijanem sklepu, ampak element, ki po mnenju Komisije upravičuje opredelitev teh ukrepov kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU. Tako se z opustitvijo zadevnega podaljšanja odpravijo „sedanji ukrepi pomoči“, kot jih je preučila Komisija. Poleg tega narava izpodbijanega sklepa, v skladu s katero se preučeni ukrepi razglasijo za združljive z notranjim trgom, izključuje, da ima ta sklep kakršen koli zavezujoč učinek za druge ukrepe pomoči, ki jih je treba ponovno preučiti (glej točko 73 zgoraj).

78      Iz tega sledi, da je treba obravnavano zadevo razlikovati od zadev, na katere se sklicujeta tožeči stranki in v katerih je Splošno sodišče potrdilo nadaljnji obstoj pravnega interesa v bistveno drugačnih okoliščinah.

79      Na prvem mestu, gre za zadeve, v katerih formalni postopek preiskave, ki ga mora Komisija začeti po razglasitvi ničnosti sklepa, sprejetega po predhodni preučitvi, v nasprotju z obravnavano zadevo ni brezpredmeten, ker sporni ukrep nikakor ni bil opuščen (glej v tem smislu sodbi z dne 19. junija 2019, Ja zum Nürburgring/Komisija, T‑373/15, \/, EU:T:2019:432, točke 15, 83 in od 90 do 92, in z dne 19. junija 2019, NeXovation/Komisija, T‑353/15, \/, EU:T:2019:434, točke 14, 67 in od 72 do 74). V teh okoliščinah lahko namreč razglasitev ničnosti izpodbijanega akta povzroči, da mora Komisija zainteresirane stranke pozvati k predložitvi pripomb v okviru formalnega postopka preiskave, ki v nasprotju s to zadevo ni brezpredmeten.

80      Na drugem mestu, to zadevo je treba razlikovati od zadev, v katerih tožba za razglasitev ničnosti sklepa, ki je postal neveljaven, vzbuja dvom o zakonitosti ali razlagi pravil, na podlagi katerih je bil izpodbijani akt sprejet in ki bi se lahko v prihodnje uporabila v okviru postopkov, v katerih bo tožeča stranka verjetno sodelovala. V takem primeru lahko tožeča stranka ohrani tudi interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti akta, da bi se preprečila ponovitev domnevne nezakonitosti iz zadevnega akta v prihodnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 6. marca 1979, Simmenthal/Komisija, 92/78, EU:C:1979:53, točka 32, in z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točke od 45 do 60).

81      Ta pravni interes pa lahko obstaja le, če se lahko domnevna nezakonitost, kot je pojasnjeno v sodni praksi, v prihodnje ponovi „neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je [tožeča stranka] vložila tožbo“ (sodba z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točka 52), ali „ne glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve“ (sodba z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točka 48).

82      Tako se lahko glede na obvezno dejanskost in nehipotetičnost pravnega interesa (glej točko 37 zgoraj) ta interes šteje za izkazan, če se s tožbo izpodbija veljavnost ali razlaga pravil, uporabljenih za sprejetje izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbe z dne 6. marca 1979, Simmenthal/Komisija, 92/78, EU:C:1979:53, točka 32; z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija, C‑362/05 P, EU:C:2007:322, točke od 54 do 59, in z dne 4. septembra 2018, ClientEarth/Komisija, C‑57/16 P, EU:C:2018:660, točke od 49 do 52).

83      Vendar tožeči stranki v obravnavani zadevi še naprej uveljavljata interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, da ne bi Komisija ponovila domnevnih napak pri presoji, na podlagi katerih je sporne ukrepe razglasila za združljive z notranjim trgom, ne da bi začela formalni postopek preiskave. Glede na obseg tožbenih razlogov (glej točke od 32 do 35 zgoraj) pa se zadevne domnevne napake nanašajo na presoje Komisije, na katerih temelji razglasitev spornih ukrepov za združljive z notranjim trgom, te presoje pa se nanašajo na prav posebne okoliščine obravnavane zadeve. Iz tega sledi, da se navedene napake pri presoji očitno ne nanašajo na nezakonitosti, ki bi se lahko ponovile „neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je bila vložena tožba,“ v smislu, navedenem v točkah 81 in 82 zgoraj.

84      Če bi se poleg tega štelo, da je mogoče s to trditvijo ustrezno utemeljiti ohranitev pravnega interesa v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, bi zahteva glede dejanskosti in nehipotetičnosti navedenega interesa (glej točko 37 zgoraj) izgubila smisel. V tem primeru bi se bilo namreč mogoče v vseh okoliščinah učinkovito sklicevati na interes za preprečitev ponovitve vsakršne domnevne nezakonitosti, navedene v okviru tožbe, tudi če tožeča stranka, kot v obravnavani zadevi, ne bi imela nobene koristi od razglasitve ničnosti izpodbijanega akta (glej točko 87 v nadaljevanju).

85      Na tretjem in zadnjem mestu, obravnavano zadevo je treba razlikovati od primerov, v katerih je izpodbijani akt, daleč od tega, da bi postal neveljaven, povzročil zavezujoče učinke, ki jih je tožeča stranka, naslovnik tega akta, upoštevala, te učinke pa bo morala tožena institucija odpraviti glede na razloge za razglasitev ničnosti navedenega akta (glej v tem smislu sodbe z dne 25. marca 1999, Gencor/Komisija, T‑102/96, EU:T:1999:65, točke od 40 do 42; z dne 15. decembra 1999, Kesko/Komisija, T‑22/97, EU:T:1999:327, točke od 55 do 64, in z dne 28. septembra 2004, MCI/Komisija, T‑310/00, EU:T:2004:275, točke od 44 do 55).

86      Vendar v obravnavani zadevi po eni strani dejstvo, da so bili sporni ukrepi opuščeni še pred začetkom izvajanja, izključuje, da bi imeli učinke na konkurenčni položaj tožečih strank (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 27. aprila 1995, ASPEC in drugi/Komisija, T‑435/93, EU:T:1995:79, točki 29 in 30, in z dne 27. aprila 1995, Casillo Grani/Komisija, T‑443/93, EU:T:1995:81, točki 7 in 8). Po drugi strani, kot je bilo navedeno v točkah 39 in 40 zgoraj, pravni interes tožečih strank ni v odpravi zavezujočih učinkov, ki jih je povzročil izpodbijani sklep in ki naj bi jih bili tožeči stranki deležni, temveč v varstvu procesnih pravic, ki bi jih lahko uveljavljali po razglasitvi ničnosti tega sklepa. Iz razlogov, navedenih v točkah od 50 do 66 zgoraj, pa razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa tožečima strankama ne more prinesti želene koristi, to je možnosti, da podata pripombe v okviru formalnega postopka preiskave.

87      Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa tožečima strankama glede na svoj rezultat ne more prinesti nobene koristi.

88      Postopek v zvezi s tožbo se torej ustavi (glej točke od 36 do 38 zgoraj).

 Stroški

89      V skladu s členom 137 Poslovnika Splošno sodišče, če se postopek ustavi, o stroških odloči po prostem preudarku. Ob upoštevanju dejstva, da je Komisija glavne informacije v zvezi z opustitvijo spornega načrta prvič predstavila na obravnavi, čeprav jih je imela že v predhodni fazi, je treba odločiti, da ta institucija poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov, ki sta jih priglasili tožeči stranki, in da ti nosita polovico svojih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Postopek v zvezi s tožbo, ki sta jo vložili družbi INC SpA in Consorzio Stabile Sis SCpA, se ustavi.

2.      Evropska komisija poleg svojih stroškov nosi tudi polovico stroškov družb INC in Consorzio Stabile Sis.

3.      Družbi INC in Consorzio Stabile Sis nosita polovico svojih stroškov.

Costeira

Gratsias

Kancheva


Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. septembra 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.