SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 28. marca 2012(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti OUTBURST – Prejšnja nacionalna besedna znamka OUTBURST – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe (ES) št. 207/2009) – Predložitev dokazov prvič pred odborom za pritožbe – Člen 74(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 76(2) Uredbe št. 207/2009) – Pravilo 22(2) Uredbe (ES) št. 2868/95“
V zadevi T‑214/08,
Paul Alfons Rehbein (GmbH & Co.) KG s sedežem v Glindeju (Nemčija), ki jo zastopa T. Lampel, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata D. Botis in P. Geroulakos, zastopnika,
tožena stranka,
drugi stranki v postopku pred odborom za pritožbe UUNT sta bili
Hervé Dias Martinho, stanujoč v Plessis‑Trévisu (Francija),
Manuel Carlos Dias Martinho, stanujoč v Plessis‑Trévisu,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 13. marca 2008 (zadeva R 1261/2007‑2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Paul Alfons Rehbein (GmbH & Co.) KG na eni strani ter Hervéjem Diasom Martinhom in Manuelom Carlosom Diasom Martinhom na drugi strani,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, V. Vadapalas in K. O’Higgins (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 9. junija 2008,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. oktobra 2008,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. januarja 2009,
na podlagi odgovora tožeče stranke na nanjo naslovljeno zahtevo Splošnega sodišča za predložitev dokumentov,
na podlagi odgovora UUNT na pisno vprašanje Splošnega sodišča,
na podlagi obravnave z dne 24. novembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Hervé Dias Martinho in Manuel Carlos Dias Martinho sta 2. marca 2005 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je spodnji figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo med drugim v razreda 18 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, ter za vsak razred ustrezajo temu opisu:
– razred 18: „Veliki potovalni kovčki in ročni potovalni kovčki, dežniki, listnice, denarnice iz nežlahtnih kovin; ročne torbe, nahrbtniki, torbe s koleščki, potovalke, torbe za plažo; kozmetični kovčki“;
– razred 25: „Oblačila, obutev, pokrivala, moške srajce, oblačila iz usnja ali imitacije usnja, pasovi (oblačila), rokavice (oblačila), ovratne rute, nogavice, kratke nogavice, copati, obutev za plažo, smučarska ali športna obutev, spodnje perilo; kombinezoni, in sicer kombinezoni za deskanje, smučarski kombinezoni“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 39/2005 z dne 26. septembra 2005.
5 Tožeča stranka, družba Paul Alfons Rehbein (GmbH & Co.) KG, je 23. decembra 2005 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse proizvode iz točke 3 zgoraj.
6 Ugovor je temeljil na besedni znamki OUTBURST, registrirani v Nemčiji 31. avgusta 1999 pod številko 39940713 za proizvode iz razreda 25 Nicejskega aranžmaja, ki ustrezajo opisu: „Oblačila, obutev, pokrivala“.
7 Ugovor je temeljil na vseh proizvodih, za katere velja prejšnja znamka.
8 Razlog, naveden v utemeljitev ugovora, je razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
9 Hervé Dias Martinho in Manuel Carlos Dias Martinho sta 10. julija 2006 zahtevala, naj tožeča stranka v skladu s členom 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009) predloži dokaz, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala.
10 Z dopisom z dne 12. julija 2006 je UUNT tožečo stranko pozval, naj navedeni dokaz predloži v roku dveh mesecev ali najpozneje 13. septembra 2006.
11 Tožeča stranka je v odgovoru na ta dopis 11. septembra 2006 predložila te dokaze:
– pisno izjavo svojega izvršnega direktorja z dne 25. avgusta 2006, v kateri je navedel, da hčerinska družba Heinrich Nickel GmbH & Co. KG od leta 2000 v veliki meri uporablja prejšnjo znamko za športna oblačila, in za vsako leto v obdobju med letoma 2000 in 2005 natančneje navedel znesek prodaje oblačil te znamke, ki jo je opravila ta hčerinska družba, ter število teh oblačil;
– seznam prodaje oblačil prejšnje znamke, opravljene vsako leto v obdobju med letoma 2000 in 2005, po strankah, seznam iste prodaje, vendar po vrsti oblačil, različne naročilnice, dobavnice in račune, dve strani (od katerih je ena iz avgusta 2004) iz dveh katalogov, pripravljenih za poslovne sejme, fotografije oblačil, etikete oblačil in dve strani iz promocijske brošure, vsa ta dokazila so bila priložena zgornji pisni izjavi;
– pisno izjavo izvršnega direktorja neke družbe z dne 4. septembra 2006, v kateri je ta navedel, da je ta družba od družbe Heinrich Nickel kupila športna oblačila prejšnje znamke in jih prodajala „v velikem obsegu“ v svojih trgovinah na drobno vsaj od leta 2000, pri čemer je za vsako leto v obdobju med letoma 2000 in 2005 natančneje navedel znesek nakupov ter število kupljenih oblačil.
12 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 26. junija 2007 ugovor v celoti zavrnil z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala resne in dejanske uporabe prejšnje znamke.
13 Tožeča stranka je 8. avgusta 2007 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za ugovore pri UUNT vložila pritožbo. Vlogo s pritožbenimi razlogi je pri UUNT vložila 23. oktobra 2007 in ji priložila dokaze, ki so dopolnjevali tiste, ki jih je že predložila na prvi stopnji.
14 Drugi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 13. marca 2008 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo. Odbor za pritožbe je glede dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila 11. septembra 2006 (glej točko 11 zgoraj), menil, da „na splošno“ ne zadoščajo za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje nacionalne znamke. Kar zadeva dopolnilne dokaze, se je odbor za pritožbe skliceval na člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 in na pravilo 22(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) ter ugotovil, da so bili prepozni, saj so bili predloženi po izteku roka, ki ga je določil UUNT (glej točko 10 zgoraj), in da ni bilo novih dejstev, ki bi upravičevala to prepozno predložitev. Odbor za pritožbe je v teh okoliščinah menil, da ni treba preučiti pogojev za obstoj verjetnosti zmede.
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
16 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– prvi tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen;
– če bo ugotovilo, da se pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 v obravnavani zadevi uporablja, zavrne tudi drugi tožbeni razlog kot neutemeljen, zavrne tožbo v celoti in tožeči stranki naloži plačilo stroškov;
– če bo ugotovilo, da se pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 v obravnavani zadevi ne uporablja, vrne zadevo odboru za pritožbe, da bo ta diskrecijsko odločil v skladu s členom 74(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 76(2) Uredbe št. 207/2009), in odloči, da UUNT nosi samo svoje stroške.
Pravo
17 Tožeča stranka navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev določb člena 43(2) in (3) v povezavi s členom 76(1)(f) Uredbe št. 40/94 (postal člen 78(1)(f) Uredbe št. 207/2009) in pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95 ter na kršitev določb člena 74(2) Uredbe št. 40/94 v povezavi s pravilom 22(2) Uredbe št. 2868/95.
18 Prvi tožbeni razlog zadeva vprašanje, ali dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila oddelku za ugovore v določenem roku, pravno zadostno dokazujejo resno in dejansko uporabo prejšnje znamke, drugi tožbeni razlog pa vprašanje, ali bi odbor za pritožbe moral upoštevati tudi tiste dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim.
Prvi tožbeni razlog: kršitev določb člena 43(2) in (3) v povezavi s členom 76(1)(f) Uredbe št. 40/94 in pravilom 22(3) Uredbe št. 2868/95
19 Kot izhaja iz devete uvodne izjave Uredbe št. 40/94, je zakonodajalec menil, da je varstvo prejšnje znamke upravičeno le, če se je ta dejansko uporabljala. V skladu s to uvodno izjavo člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa, da sme prijavitelj znamke Skupnosti zahtevati dokaz o tem, da se je prejšnja znamka na ozemlju, na katerem je varovana, resno in dejansko uporabljala pet let pred objavo prijave znamke, ki je predmet ugovora.
20 Na podlagi pravila 22(3) Uredbe št. 2868/95 se mora dokaz o uporabi nanašati na kraj, čas, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. septembra 2008 v zadevi Boston Scientific proti UUNT – Terumo (CAPIO), T‑325/06, neobjavljena v ZOdl., točka 27 in navedena sodna praksa).
21 Pri razlagi pojma resne in dejanske uporabe je treba upoštevati, da je ratio legis zahteve – v skladu s katero mora biti prejšnja znamka predmet resne in dejanske uporabe, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati nanjo zoper prijavljeno znamko Skupnosti – v zmanjševanju števila konfliktov med znamkama, kadar iz dejanskega delovanja znamke na trgu ne izhaja upravičen ekonomski razlog (sodba Splošnega sodišča z dne 12. marca 2003 v zadevi Goulbourn proti UUNT – Redcats (Silk Cocoon), T‑174/01, Recueil, str. II‑789, točka 38). Po drugi strani pa namen določb, navedenih v točkah 19 in 20 zgoraj, ni presojanje gospodarskega učinka niti nadzorovanje gospodarske strategije podjetja ali celo zoževanje varstva znamk samo na njihovo količinsko pomembno tržno uporabo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Sunrider proti UUNT – Espadafor Caba (VITAFRUIT), T‑203/02, ZOdl., str. II‑2811, točke od 36 do 38 in navedena sodna praksa).
22 Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora proizvodov ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za te proizvode in storitve, za razliko od simbolične uporabe, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z znamko (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul, C‑40/01, Recueil, str. I‑2439, točka 43). Poleg tega pogoj, ki se nanaša na resno in dejansko uporabo znamke, zahteva, da se znamka, taka kot je zaščitena na upoštevnem ozemlju, uporablja javno in navzven (sodba VITAFRUIT, točka 21 zgoraj, točka 39; glej tudi v tem smislu in po analogiji zgoraj navedeno sodbo Ansul, točka 37).
23 Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev, ali se znamka dejansko gospodarsko izkorišča, zlasti ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke (sodba VITAFRUIT, točka 21 zgoraj, točka 40; glej po analogiji tudi sodbo Ansul, točka 22 zgoraj, točka 43).
24 V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti tržno količino celotne uporabe in trajanje obdobja uporabe ter pogostost uporabe (sodba VITAFRUIT, točka 21 zgoraj, točka 41, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi MFE Marienfelde proti UUNT – Vétoquinol (HIPOVITON), T‑334/01, ZOdl., str. II‑2787, točka 35).
25 Da bi se v neki zadevi preizkusilo, ali je uporaba prejšnje znamke resna in dejanska, je treba opraviti celovito presojo ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera (sodba VITAFRUIT, točka 21 zgoraj, točka 42). Poleg tega resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2002 v zadevi Kabushiki Kaisha Fernandes proti UUNT – Harrison (HIWATT), T‑39/01, Recueil, str. II‑5233, točka 47, in z dne 6. oktobra 2004 v zadevi Vitakraft‑Werke Wührmann proti UUNT – Krafft (VITAKRAFT), T‑356/02, ZOdl., str. II‑3445, točka 28).
26 Odbor za pritožbe je v obravnavani zadevi v točki 23 izpodbijane odločbe ugotovil, da dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila 11. septembra 2006 (glej točko 11 zgoraj), „na splošno“ ne zadoščajo za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke v Nemčiji v upoštevnem obdobju.
27 Tožeča stranka pa nasprotno meni, da ti dokazi, presojani celovito, jasno dokazujejo resno in dejansko uporabo.
28 UUNT se strinja s presojo odbora za pritožbe.
29 Tožeča stranka je, da bi dokazala resno in dejansko uporabo prejšnje znamke, oddelku za ugovore predložila pisno izjavo svojega izvršnega direktorja, ki so ji bili priloženi več dokazil in pisna izjava izvršnega direktorja družbe, ki je stranka njene hčerinske družbe Heinrich Nickel (glej točko 11 zgoraj).
30 V zvezi s prvo pisno izjavo je odbor za pritožbe najprej v točki 17 izpodbijane odločbe menil, da ne more imeti „samostojne“ dokazne vrednosti pisne izjave v smislu člena 76(1)(f) Uredbe št. 40/94. Navedel je, da bi taka izjava imela tako vrednost, če bi zadevna oseba dokazala, da ta izjava na podlagi zakonodaje države, v kateri je nastala, „šteje za ‚zapriseženo‘ ali ‚potrjeno‘ pisno izjavo ali vsaj za izjavo, ki ima podoben učinek“. V obravnavani zadevi pa naj tožeča stranka ne bi pojasnila, katere so določbe nemškega prava, ki sankcionirajo „lažno izjavo pred U[UNT] med postopkom v zvezi z znamko Skupnosti na enak način kot lažno zapriseženo izjavo, podano pri nemških organih“. Odbor za pritožbe je nato v točki 18 izpodbijane odločbe pojasnil, da zgolj to, da zadevna pisna izjava ni bila podana „v predpisani obliki“ iz zgoraj navedene določbe, kljub vsemu ne zadošča za ugotovitev, da nima nikakršne dokazne vrednosti. UUNT naj bi jo namreč lahko upošteval v „celoviti preučitvi“ dokumentov, ki so mu bili predloženi, ta izjava pa naj bi lahko olajšala „sistematično presojo“ in razumevanje različnih dokumentov, predloženih kot dokazov, ter dopolnila informacije iz teh dokumentov. Naj pa bi morale biti navedbe iz pisne izjave potrjene z dopolnilnimi in objektivnimi dokazi. Odbor za pritožbe je nazadnje v točkah od 19 do 21 izpodbijane odločbe ugotovil, da dokazila, priložena zadevni pisni izjavi, razen strani iz avgusta 2004 iz enega od dveh katalogov za poslovne sejme, kraja, časa in obsega uporabe prejšnje znamke ne potrjujejo zadosti.
31 V zvezi z drugo pisno izjavo je odbor za pritožbe najprej v točki 22 izpodbijane odločbe navedel, da je treba, čeprav jo je mogoče šteti za „dopusten dokaz“, opraviti celovito preučitev dokumentov iz spisa in upoštevati vse upoštevne dejavnike. Nato je menil, da „zaprisežena izjava stranke zadevne stranke in stran iz kataloga ne dokazujeta stalne, trajajoče in dejanske uporabe znamke s strani stranke, ki ugovarja, ki bi lahko pomenila resno in dejansko uporabo navedene znamke“.
32 Na prvem mestu, kar zadeva pisno izjavo izvršnega direktorja tožeče stranke, je treba najprej pojasniti, da so v členu 76(1)(f) Uredbe št. 40/94 na podlagi sklicevanja v pravilu 22 Uredbe št. 2868/95 kot dokaz o uporabi znamke navedene „zaprisežene ali potrjene pisne izjave ali izjave, ki imajo podoben učinek po zakonu države, v kateri je izjava sestavljena“. Iz tega izhaja, da je treba učinke pisne izjave preučiti glede na zakonodajo zadevne države članice samo, kadar taka izjava ni bila zaprisežena ali potrjena (sodba Splošnega sodišča z dne 7. junija 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE‑Zentral (Salvita), T‑303/03, ZOdl., str. II‑1917, točka 40). V tem primeru je ugotovljeno, da je pisna izjava izvršnega direktorja tožeče stranke potrjena izjava in da jo je odbor za pritožbe kot tako štel za dopustno. Zato ta pisna izjava, ne da bi bilo treba analizirati njene učinke v nemškem pravu, spada med dokazna sredstva, določena v členu 76(1)(f) Uredbe št. 40/94, na katerega se sklicuje pravilo 22 Uredbe št. 2868/95 (zgoraj navedena sodba Salvita, točka 40).
33 Nato je treba navesti, da je odbor za pritožbe v točki 17 izpodbijane odločbe napačno ugotovil, da ima taka pisna izjava lahko „samostojno“ dokazno vrednost pred UUNT samo, če na podlagi zadevnega nacionalnega prava šteje za „zapriseženo“ ali „potrjeno“ pisno izjavo ali vsaj za izjavo, ki ima podoben učinek. Odbor za pritožbe prav tako napačno ni priznal „samostojne“ dokazne vrednosti pisni izjavi izvršnega direktorja tožeče stranke z obrazložitvijo, da v njej ni pojasnjeno, katere so določbe nemškega prava, ki sankcionirajo lažno izjavo. Nič v Uredbi št. 40/94 in Uredbi št. 2868/95 namreč ne omogoča sklepanja, da bi bilo treba dokazno moč dokazov o uporabi znamke, vključno s potrjenimi izjavami, analizirati ob upoštevanju nacionalne zakonodaje države članice (sodba Salvita, točka 32 zgoraj, točka 42). Poleg tega je treba ugotoviti, da je UUNT v odgovoru na pisno vprašanje, ki mu ga je zastavilo Splošno sodišče, izrecno priznal, da se trditve iz točke 17 izpodbijane odločbe oddaljujejo od stališča iz sodbe Salvita, točka 32 zgoraj. UUNT je tako – pravilno – priznal, da je „ne glede na položaj v nacionalnem pravu dokazna moč pisne izjave v postopku pred U[UUNT] relativna, to pomeni, da je njeno vsebino treba presojati prosto“.
34 Vendar pa te napake nimajo posledic za utemeljenost analize odbora za pritožbe, saj ga niso vodile k zanikanju vsakršne dokazne vrednosti pisne izjave izvršnega direktorja tožeče stranke. Iz točk od 18 do 23 izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je odbor za pritožbe, kot je njegova dolžnost (glej v tem smislu sodbo Salvita, točka 32 zgoraj, točka 41), ustrezno upošteval to pisno izjavo pri celoviti presoji elementov spisa. Odbor za pritožbe je sicer v točki 18 izpodbijane odločbe ugotovil, da navedena pisna izjava sama po sebi ne zadošča in da morajo biti trditve, ki jih vsebuje, potrjene z dopolnilnimi „objektivnimi“ elementi. Vendar, kot je upravičeno navedel UUNT, je temu stališču treba pritrditi, saj je to pisno izjavo podal izvršni direktor tožeče stranke, ne pa tretja ali neodvisna oseba (glej v tem smislu sodbo Salvita, točka 32 zgoraj, točke od 43 do 45, in sodbo Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2008 v zadevi Deichmann‑Schuhe proti UUNT – Design for Woman (DEITECH), T‑86/07, neobjavljena v ZOdl., točka 50). V zvezi s tem je treba opozoriti, da je za oceno dokazne vrednosti dokumenta treba najprej preveriti verodostojnost podatkov, ki jih vsebuje. Upoštevati je torej treba zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (zgoraj navedeni sodbi Salvita, točka 42, in DEITECH, točka 47).
35 V obravnavani zadevi pisna izjava izvršnega direktorja tožeče stranke vsebuje navedbe o uporabi prejšnje znamke v zvezi s krajem (Nemčija), časom (obdobje med letoma 2000 in 2005), obsegom (letni promet in letno število prodanih artiklov) in naravo zadevnih proizvodov (športna oblačila, zlasti jopiči, nepremočljiva oblačila, smučarska oblačila, hlače, kavbojke, majice s kratkimi rokavi …). Ugotoviti je treba, kot je pravilno sklenil odbor za pritožbe, da te navedbe niso zadostno potrjene z elementi, priloženimi tej pisni izjavi.
36 Seznam letne prodaje, opravljene v obdobju med letoma 2000 in 2005, po strankah in isti seznam prodaje po vrsti oblačil namreč razen tega, da ju je prav tako sestavila tožeča stranka sama, ne vsebujeta nobenega sklicevanja na prejšnjo znamko. Naročilnice, dobavnice in računi, poleg tega da prav tako ne omenjajo prejšnje znamke, kot je tožeča stranka priznala v svojih pisanjih, zadevajo zgolj obdobje med letoma 2004 in 2006. Edina znamka, ki je navedena v zadnjenavedenih dokumentih, je figurativna znamka Nickel Sportswear. Fotografije in etikete oblačil ne dajejo nobene informacije o kraju, obdobju in količini proizvodov, dejansko prodanih pod prejšnjo znamko, kar tožeča stranka poleg tega izrecno priznava v svojih pisanjih. Enako velja za drugo od dveh strani iz katalogov za poslovne sejme in za dve strani iz promocijske brošure. Glede te brošure je treba navesti zlasti to, da zgolj njen obstoj ne dokazuje niti dejstva, da je bila razdeljena morebitnim nemškim strankam, niti obsega njene morebitne distribucije, niti tega, kakšna je bila količina prodanih proizvodov, zaščitenih s prejšnjo znamko (glej v tem smislu sodbo VITAKRAFT, točka 25 zgoraj, točka 34). Edini nekoliko upoštevni element, čeprav sam po sebi precej nezadosten, saj iz njega ni razvidna nikakršna informacija o obsegu uporabe, je dejstvo, da je ena od strani iz enega od zgoraj navedenih katalogov iz avgusta 2004.
37 Tožeča stranka ne more trditi, da so informacije iz pisne izjave njenega izvršnega direktorja take, da bi lahko popravile pomanjkljivosti, ugotovljene zgoraj v točki 36. Kot je namreč pravilno navedel UUNT, morajo biti informacije iz pisne izjave potrjene z drugimi elementi, in ne obratno.
38 Nato, ker pisna izjava izvršnega direktorja družbe, ki je stranka hčerinske družbe tožeče stranke, izvira od tretje družbe v razmerju do zadnjenavedene, ta sama po sebi zadostuje za dokaz nekaterih dejstev. Vendar, kot je odbor za pritožbe pravilno navedel v točki 22 izpodbijane odločbe, ta pisna izjava, ki zadeva le nekatere nakupe, ki jih je opravila ena sama stranka hčerinske družbe tožeče stranke, dokazuje zgolj obstoj zelo omejene uporabe prejšnje znamke v Nemčiji v upoštevnem obdobju.
39 Glede na ugotovitve v točkah od 34 do 38 zgoraj je treba, tako kot je to storil odbor za pritožbe, ugotoviti, da različni dokazi, ki jih je tožeča stranka oddelku za ugovore predložila v določenem roku, presojani celovito, ne dokazujejo, da se je prejšnja znamka v Nemčiji v upoštevnem obdobju obsežno, stalno in dejansko uporabljala. Zato je treba skleniti, da odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je ugotovil, da v obravnavani zadevi v določenem roku ni bil predložen dokaz za resno in dejansko uporabo prejšnje znamke.
40 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev določb člena 74(2) Uredbe št. 40/94 v povezavi s pravilom 22(2) Uredbe št. 2868/95
41 Člen 74(2) Uredbe št. 40/94 določa, da lahko UUNT spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.
42 V skladu z ustaljeno sodno prakso iz besedila člena 74(2) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je praviloma, in če ni nasprotne določbe, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, določenih za tako predložitev v skladu z določbami navedene uredbe, ter da nič ne prepoveduje UUNT, da bi upošteval dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni oziroma predloženi (sodba Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213, točka 42, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 6. novembra 2007 v zadevi SAEME proti UUNT – Racke (REVIAN’s), T‑407/05, ZOdl., str. II‑4385, točka 56, in z dne 12. decembra 2007 v zadevi K & L Ruppert Stiftung proti UUNT – Lopes de Almeida Cunha in drugi (CORPO livre), T‑86/05, ZOdl., str. II‑4923, točka 44).
43 Možnost, da stranke postopka UUNT predložijo dejstva in dokaze po izteku rokov, določenih v ta namen, ni brezpogojna, ampak je pogojena s tem, da ne obstaja nasprotna določba. Šele če je ta pogoj izpolnjen, ima UUNT diskrecijsko pravico glede upoštevanja prepozno predloženih dejstev in dokazov, ki mu ga je Sodišče priznalo z razlago člena 74(2) Uredbe št. 40/94 (sodba CORPO livre, točka 42 zgoraj, točka 47).
44 Vendar v obravnavani zadevi obstaja določba, ki nasprotuje upoštevanju dokazov, ki jih je stranka, ki ugovarja, prvič predložila pred odborom za pritožbe, in sicer člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94, kot je bil izveden s pravilom 22(2) Uredbe št. 2868/95. Zadnjenavedena določba namreč določa:
„Če mora stranka, ki ugovarja, predložiti dokaz o uporabi ali pokazati, da obstajajo ustrezni razlogi za neuporabo, jo U[UNT] pozove, naj zahtevani dokaz priskrbi v roku, ki ji ga določi. Če stranka, ki ugovarja, takšnega dokaza ne priskrbi pred iztekom roka, U[UNT] ugovor zavrže.“
45 Iz drugega stavka te določbe izhaja, da predložitev dokazov o uporabi prejšnje znamke po izteku roka, določenega v ta namen, načeloma vodi do zavrženja ugovora, ne da bi imel UUNT v zvezi s tem diskrecijsko pravico. Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke namreč pomeni predhodno vprašanje, o katerem je treba torej odločiti pred sprejetjem odločbe o ugovoru (sodba CORPO livre, točka 42 zgoraj, točka 49).
46 Vendar je Splošno sodišče razsodilo, da se pravilo 22(2), drugi stavek, ne sme razlagati tako, da nasprotuje upoštevanju dodatnih dokazov o obstoju novih dejstev, čeprav so bili predloženi po izteku tega roka (sodbi HIPOVITON, točka 24 zgoraj, točka 56, in CORPO livre, točka 42 zgoraj, točka 50).
47 V obravnavani zadevi se je odbor za pritožbe v točkah od 27 do 29 izpodbijane odločbe oprl na načela, predstavljena v točkah od 41 do 46 zgoraj, in ugotovil, da nima nikakršne diskrecijske pravice, ki bi mu omogočala, da upošteva dokaze, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim, ker ne obstaja nobeno novo dejstvo, ki bi upravičevalo to prepozno predložitev.
48 Tožeča stranka meni, da bi odbor za pritožbe moral upoštevati navedene dokaze, ker ti zgolj dopolnjujejo in pojasnjujejo dokaze, ki jih je v določenem roku navedla pred oddelkom za ugovore. Trdi, da se načela iz sodbe HIPOVITON, točka 24 zgoraj, uporabljajo ne samo takrat, kadar prepozni dokazi niso bili na voljo pred iztekom določenega roka, ali kadar je prijavitelj znamke Skupnosti navedel nova dejstva, ali mu je uspelo izpodbiti dokaze, ki jih je predložila stranka, ki ugovarja, ampak tudi v primeru, da je oddelek za ugovore ugotovil, da ti dokazi niso zadostni.
49 UUNT se strinja z argumentacijo odbora za pritožbe, ki je bila navedena zgoraj v točki 47. Vendar predlaga, naj se pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 razlaga tako, da dovoljuje odborom za pritožbe, da ne glede na obstoj „novih dejstev“ sprejmejo dokaze, ki so prvič predloženi pred njimi, kadar so ti „zgolj dopolnilni“, kar pomeni, da je njihov namen samo dopolniti dokaze, predložene v določenem roku na prvi stopnji. Ta razlaga naj bi bila v skladu z merili, ki jih je Sodišče določilo v zgoraj v točki 42 navedeni sodbi UUNT proti Kaul za sprejetje prepoznih dokazov, in naj bi ustrezala „duhu“ te sodbe. UUNT priznava, da bi bilo, če bi bilo treba tako razlago uporabiti v obravnavani zadevi, treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe napačno sklenil, da nima nikakršne diskrecijske pravice v tej zadevi, in tako sprejeti drugi tožbeni razlog ter razveljaviti izpodbijano odločbo. UUNT je na obravnavi dodal, da je navedena razlaga skladna s pristopom, ki ga je Splošno sodišče sprejelo v sodbah z dne 29. septembra 2011 v zadevi New Yorker SHK Jeans proti UUNT – Vallis K. – Vallis A. (FISHBONE) (T‑415/09, neobjavljena v ZOdl.) in z dne 16. novembra 2011 v zadevi Buffalo Milke Automotive Polishing Products proti UUNT – Werner & Mertz (BUFFALO MILKE Automotive Polishing Products) (T‑308/06, ZOdl., str. II‑7881) in navedel, da Splošnemu sodišču prepušča presojo, ali je to razlago treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi.
50 Med strankama ni sporno in iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka pred oddelkom za ugovore v določenem roku predložila upoštevne dokaze, da bi dokazala resno in dejansko uporabo prejšnje znamke, in je popolnoma v dobri veri menila, da ti zadoščajo za utemeljitev njenih navedb.
51 Med strankama prav tako ni sporno in iz spisa je razvidno tudi, da je bil namen dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred odborom za pritožbe kot prilogo k vlogi s pritožbenimi razlogi, s katero je predlagala novo celovito preučitev zadeve, zgolj podkrepiti in pojasniti vsebino prvotnih dokazov. Torej ne pomenijo prvih in edinih dokazov o uporabi.
52 Glede na elemente, opisane zgoraj v točkah 50 in 51, je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe, drugače kot je navedel v izpodbijani odločbi, imel diskrecijsko pravico, ki mu je omogočala upoštevanje ali neupoštevanje dopolnilnih dokazov, predloženih skupaj z vlogo s pritožbenimi razlogi.
53 Pravilo 22(2) Uredbe št. 2868/95 je treba namreč razumeti tako, da nič ne nasprotuje upoštevanju dopolnilnih dokazov, ki se jih zgolj doda k drugim dokazom, predloženim v določenem roku, kadar prvotni dokazi niso bili neupoštevni, ampak se je presodilo, da niso zadostni. Taka ugotovitev, zaradi katere zgoraj navedeno pravilo nikakor ne postane odveč, velja še toliko bolj, ker tožeča stranka ni zlorabila določenega roka, tako da bi se zavestno poslužila zavlačevalnih taktik ali bi bila očitno malomarna, in ker dopolnilni dokazi, ki jih je predložila, zgolj potrjujejo informacije, ki že izhajajo iz pisnih izjav, predloženih v določenem roku.
54 Taka razlaga ni v nasprotju s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 46, v kateri je bilo dejansko stanje drugačno. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba HIPOVITON, točka 24 zgoraj, je stranka, ki je ugovarjala, dokaze predložila v določenem roku. Pozneje je stranka, ki je zahtevala registracijo znamke, v svoji vlogi pred odborom za pritožbe navedla nova dejstva in argumente. Splošno sodišče je odboru za pritožbe očitalo, da stranke, ki je ugovarjala, ni pozval, naj se opredeli o tej vlogi, in je razsodilo, da je bila ta stranka prikrajšana za možnost presoje koristnosti predložitve dodatnih dokazov. Dodalo je, da odbor za pritožbe tako ni mogel upoštevati vseh upoštevnih dejavnikov za presojo tega, ali je uporabo prejšnje znamke mogoče označiti kot resno in dejansko, in da se je tako oprl na nepopolna dejstva (sodba HIPOVITON, točka 24 zgoraj, točki 54 in 58). V zadevi, v kateri je bila izdana sodba CORPO livre, točka 42 zgoraj, je Splošno sodišče za ugotovitev, da UUNT ni imel diskrecijske pravice za upoštevanje dokazov, predloženih po določenem roku, izrecno navedlo, da ti dokazi „niso bili dodatni, ampak prvi in edini dokazi o uporabi“ prejšnjih znamk, predloženi v tej zadevi (sodba CORPO livre, točka 42 zgoraj, točka 50).
55 Ugotovitev, da je imel odbor za pritožbe možnost upoštevati dopolnilne dokaze, ki mu jih je tožeča stranka predložila 23. oktobra 2007, je poleg tega vsekakor skladna z načeli, ki jih je Sodišče določilo v sodbi UUNT proti Kaul, točka 42 zgoraj. Tako je sodišče v točki 44 te sodbe pojasnilo, da je upoštevanje dejstev in dokazov, navedenih ali predloženih prepozno, s strani UUNT, kadar odloča v okviru postopka z ugovorom, zlasti lahko upravičeno takrat, kadar meni, da po eni strani ta dejstva ali dokazi lahko zelo vplivajo na uspeh pri njem vloženega ugovora, in po drugi strani, kadar faza postopka, v kateri je prišlo do te prepozne predložitve, in njegove okoliščine ne nasprotujejo upoštevanju teh dejstev in dokazov.
56 Poleg tega je Sodišče v sodbi UUNT proti Kaul, točka 42 zgoraj, sprejetje prepoznih dokazov utemeljilo z načeloma pravne varnosti in dobrega upravljanja, na podlagi katerih mora biti vsebinska preučitev ugovora kar najpopolnejša, da se izogne registraciji znamk, ki bi bile lahko pozneje razglašene za nične (glej v tem smislu točke 48, 57 in 58 te sodbe). Tako lahko ta načela prevladajo nad načelom postopkovne učinkovitosti, ki utemeljuje nujnost spoštovanja rokov, če je to utemeljeno z okoliščinami obravnavanega primera.
57 Iz zgornjih navedb izhaja, da je drugi tožbeni razlog treba sprejeti.
58 Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.
59 Poleg tega, ker je UUNT podredno predlagal, naj Splošno sodišče vrne zadevo odboru za pritožbe, je treba navesti, da v okviru tožbe, vložene pri Splošnem sodišču zoper odločbo odbora za pritožbe iz člena 65(6) Uredbe št. 207/2009 izhaja, da mora UUNT storiti vse, kar je potrebno, da izvrši sodbo Splošnega sodišča. Zato je ta predlog treba zavrniti.
Stroški
60 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
61 UUNT v obravnavani zadevi s svojimi predlogi ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 13. marca 2008 (zadeva R 1261/2007‑2) se razveljavi.
2. UUNT se naloži plačilo stroškov.
Papasavvas | Vadapalas | O’Higgins |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. marca 2012.
Podpisi