SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)

z dne 20. januarja 2011

Zadeva F‑132/07

Guido Strack

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Členi 17, 17a in 19 Kadrovskih predpisov – Prošnja za dovoljenje za razkritje dokumentov – Prošnja za dovoljenje za objavo besedila – Prošnja za dovoljenje, da se ugotovitve uporabijo pred nacionalnimi sodnimi organi – Dopustnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Strack predlaga, naj se za nične razglasijo odločbe Komisije z dne 20. julija, 9. avgusta, 11. septembra in 9. novembra 2007, s katerimi so bile zavrnjene prošnje za dovoljenje za objavo različnih dokumentov in njihovo uporabo v kazenskih postopkih zoper nekatere člane in uradnike Komisije, ter naj se Komisiji naloži plačilo vsaj 10.000 EUR odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi teh odločb.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Postopek – Vložitev odgovora na tožbo – Rok – Podaljšanje

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 39(2))

2.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Izvajanje – Omejitve

(člen 6(3) PEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 17a)

3.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Objava besedil, povezanih z dejavnostjo Unije – Neobstoj obveznosti obveščanja glede nekdanjih uradnikov – Razkritje službenih informacij – Obveznost predhodnega dovoljenja za nekdanje uradnike

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 17 in 17a)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

5.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Razkritje službenih informacij – Obveznost predhodnega dovoljenja – Razlog za obstoj

(člen 339 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 17)

6.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Razkritje službenih informacij – Obveznost predhodnega dovoljenja – Nujnost, da je pri upravi vložena zahteva dovolj natančna

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 17)

7.      Uradniki – Načela – Načelo dobrega upravljanja – Obseg

8.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Razkritje službenih informacij – Pričanje pred nacionalnim sodiščem – Obveznost predhodnega dovoljenja

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 11, prvi odstavek, ter 17 in 19)

1.      Člen 39(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence predsedniku omogoča, da odobri podaljšanje roka, predpisanega toženi stranki za vložitev odgovora na tožbo. V zvezi s tem okoliščina, da je bilo odobrenih več podaljšanj roka brez kontradiktorne razprave, ne pomeni kršitve pravice tožeče stranke do poštenega sojenja, če se položaj strank ni bistveno spremenil. Pravičnost postopka se presoja glede na celoten postopek.

(Glej točko 31.)

2.      Obveznost obveščanja organa, pristojnega za imenovanja, o nameravani objavi kakršnega koli besedila, katerega predmet je povezan z dejavnostjo Unije, pomeni vmešavanje v izvajanje uradnikove svobode izražanja. To vmešavanje je zato treba presojati v skladu s členom 10(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja temeljne pravice, ki so v skladu s členom 6(3) PEU kot splošna načela del prava Unije. Vendar v skladu s členom 10(2) navedene konvencije izvrševanje svobode izražanja „vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim, pogojem, omejitvam ali kaznim“, če so določeni z zakonom. Poleg tega norma ne more veljavno nalagati omejitev svobode izražanja, če ni izražena dovolj natančno, da bi državljanu omogočila prilagoditi ravnanje, kar sicer zahteva tudi načelo pravne varnosti.

(Glej točko 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, točke od 40 do 42; 3. junij 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, točka 69.

3.      Ker se člen 17b Kadrovskih predpisov ne uporablja za nekdanje uradnike, ti lahko objavijo besedila v zvezi z dejavnostmi Unije, ne da bi o tem predhodno obvestili organ, pristojen za imenovanja, vendar pa morajo zaprositi za dovoljenje v smislu člena 17 Kadrovskih predpisov ne le pred razkritjem informacij, s katerimi so se seznanili v okviru službenih dolžnosti, temveč tudi pred objavo besedil, ki so jih sestavili ali pri katerih so sodelovali in vsebujejo take informacije, razen če so te že dostopne javnosti.

(Glej točke od 62 do 64.)

4.      Zahteva na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov mora vsebovati dovolj jasno opredelitev predmeta, da lahko zaprošeni organ odloči ob poznavanju dejstev, če pa ne vsebuje natančnega poziva za odločitev, potem ne more šteti za zahtevo v smislu te določbe. Cilj zahteve namreč ne more biti dosežen, če organ, pristojen za imenovanja, ne more dovolj dobro razumeti njenega predmeta.

(Glej točko 69.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. marec 1975, Küster proti Parlamentu, 23/74, točka 11;

Sodišče prve stopnje: 11. junij 1996, Sánchez Mateo proti Komisiji, T‑110/94, točka 26; 11. junij 1996, Ouzounoff Popoff proti Komisiji, T‑111/94, točka 28.

5.      Člen 17 Kadrovskih predpisov načeloma uradnikom prepoveduje razkritje informacij, ki jih dobijo v okviru službenih dolžnosti, in za tako razkritje zahteva predhodno dovoljenje. Namen te ureditve dovoljenja je organu, pristojnemu za imenovanja, omogočiti preverjanje, da to razkritje ne škodi interesom Unije, zlasti njenemu delovanju in ugledu. Tako je njegov cilj temu organu omogočiti, da uradnikom pravočasno zagotovi, da prilagodijo svoje ravnanje, tako da upoštevajo interese institucij in obveznosti, ki jih imajo na podlagi člena 339 PDEU. Namen ureditve, uvedene s členom 17 Kadrovskih predpisov, je torej, med drugim, ohraniti zaupanje, ki mora obstajati med institucijami in njihovimi uslužbenci.

(Glej točko 71.)

6.      Ureditev dovoljenja, uvedena s členom 17 Kadrovskih predpisov, predvideva, da mora uradnik, ki želi razkriti informacije, prejete v okviru službenih dolžnosti, ali pred nacionalnimi sodišči uporabiti ugotovitve, dobljene v tem okviru, vložiti dovolj natančno zahtevo pri organu, pristojnemu za imenovanja.

Izvajanje te ureditve pomeni, da se vprašanje, ali je treba dovoliti razkritje informacij, presoja z vidika vseh konkretnih okoliščin zadeve in njihovih posledic za institucijo in opravljanje javne službe. To izvajanje zahteva tudi tehtanje različnih zadevnih interesov, da bi ugotovili, ali morajo imeti prednost interesi Unije ali interes javnosti, da dobi informacije. Sicer pa ne more biti drugače, saj svoboda izražanja vključuje svobodo razširjanja informacij, zavrnitev takega razširjanja na podlagi splošne in abstraktne presoje pa ne bi bila v skladu z okoliščinami, v katerih je vmešavanje v to svoboščino dopustno.

Poleg tega je lahko pravica vsakega posameznika do dostopa do sodišča, zagotovljena s členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah, v bistvu kršena tudi, če je moral organ, pristojen za imenovanja, odločiti na splošno in abstraktno, ne da bi predhodno opravil popolno in podrobno preučitev.

(Glej točke od 72 do 75.)

Napotitev na:

Sodišče: 18. februar 1992, Weddel proti Komisiji, C‑54/90, sklepni predlogi generalnega pravobranilca W. Van Gervena, točka 11;

Sodišče prve stopnje: 13. junij 2002, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑74/01, točka 58.

7.      Načelo dobrega upravljanja zadevne osebe ne odvezuje obveznosti obveščanja in lojalnosti do institucij, ki jo ima, kadar pri njih vloži zahtevo.

(Glej točko 79.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2002, Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, točka 74; 17. oktober 2002, Astipesca proti Komisiji, T‑180/00, točka 93; 11. marec 2003, Conserve Italia proti Komisiji, T‑186/00, točka 50.

8.      Člena 17 in 19 Kadrovskih predpisov seveda od uradnika ne zahtevata, da omeji število in obseg dokumentov, v zvezi s katerimi zaprosi za dovoljenje za razkritje ali predložitev v sodnem postopku, če meni, da je razkritje in predložitev vsakega od teh dokumentov pred sodiščem utemeljena. Vendar mora uradnik v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, ki jo ima na podlagi člena 11, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, olajšati delo uprave. S tega vidika je toliko bolj pomembna obveznost, ki jo ima, da navede dovolj natančne podatke, zlasti v zvezi s predmetom zadevnih dokumentov in njihovim interesom z vidika splošnega cilja, ki si ga prizadeva uresničiti. Od uradnika se tako lahko zahteva, da dokumente razvrsti glede na ustrezna in skladna merila, da olajša njihovo preučitev, in da po potrebi predloži njihov povzetek.

(Glej točki 78 in 81.)