SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 15. novembra 2023(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine – Zamrznitev sredstev – Seznam oseb, subjektov in organov, za katere velja zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Uvrstitev in ohranitev imena tožeče stranke na seznamih – Pojem ‚vodilni poslovnež‘ – Člen 2(1)(g) Sklepa 2014/145/SZVP – Ugovor nezakonitosti – Obveznost obrazložitve – Napaka pri presoji – Pravica do izjave – Lastninska pravica – Svoboda gospodarske pobude – Sorazmernost – Zloraba pooblastil“

V zadevi T‑193/22,

OT, ki ga zastopata J.‑P. Hordies in C. Sand, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo V. Piessevaux, A. Boggio‑Tomasaz in M.‑C. Cadilhac, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Belgije, ki jo zastopajo C. Pochet, L. Van den Broeck in M. Van Regemorter, agentke,

intervenientka,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

v sestavi D. Spielmann (poročevalec), predsednik, R. Mastroianni, sodnik, M. Brkan, sodnica, I. Gâlea in T. Tóth, sodnika,

sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,

na podlagi sklepa z dne 30. maja 2022, OT/Svet (T‑193/22 R, neobjavljen, EU:T:2022:307),

na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:

–        tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. aprila 2022,

–        sklepa z dne 2. junija 2022 o ugoditvi predloga tožeče stranke za anonimnost in zavrnitvi njenega predloga za obravnavanje po hitrem postopku,

–        sklepa z dne 25. avgusta 2022, s katerim je bila Kraljevini Belgiji dovoljena intervencija v podporo Svetu,

–        prilagoditvene vloge, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. novembra 2022,

–        dokumentov tožeče stranke, ki so bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 19. decembra 2022 in vloženi v spis,

–        sklepa z dne 6. februarja 2023, da se v spis ne vložijo nove listine, ki jih je tožeča stranka predložila 24. januarja 2023,

na podlagi obravnave z dne 26. aprila 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, OT, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/429 z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 44) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/427 z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 87 I, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: prvotna akta) ter, drugič, po prilagoditvi tožbe, Sklepa Sveta (SZVP) 2022/1530 z dne 14. septembra 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 149) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/1529 z dne 14. septembra 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2022, L 239, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi), in sicer v delu, v katerem se ti akti (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani akti) nanašajo nanjo.

 Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je poslovnež z ruskim državljanstvom.

3        Svet Evropske unije je 17. marca 2014 na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 16). Istega dne je na podlagi člena 215 PDEU sprejel Uredbo (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (UL 2014, L 78, str. 6).

4        Predsednik Ruske federacije je 21. februarja 2022 podpisal odlok o priznanju neodvisnosti in suverenosti samooklicanih „Ljudske republike Doneck“ in „Ljudske republike Lugansk“ ter ukazal, da se ruske oborožene sile napotijo na ti območji.

5        Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: visoki predstavnik) je 22. februarja 2022 v imenu Evropske unije objavil izjavo, v kateri je obsodil ta dejanja, saj pomenijo hudo kršitev mednarodnega prava. Napovedal je, da se bo Unija na te zadnje kršitve Ruske federacije odzvala s takojšnjim sprejetjem dodatnih omejevalnih ukrepov.

6        Svet je 23. februarja 2022 sprejel prvi sklop omejevalnih ukrepov. Ti so se nanašali na, prvič, omejitve gospodarskih odnosov s pokrajinama Doneck in Lugansk, ki nista pod vladnim nadzorom, drugič, omejitve dostopa do kapitalskega trga, med drugim s prepovedjo financiranja Ruske federacije, njene vlade in centralne banke, in tretjič, dodajanje članov vlade, bank, poslovnežev, generalov in 336 članov Gosudarstvennaya Duma Federal’nogo Sobrania Rossiskoï Federatsii (državna duma zvezne skupščine Ruske federacije) na seznam oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi.

7        Predsednik Ruske federacije je 24. februarja 2022 napovedal vojaško operacijo v Ukrajini, ruske oborožene sile pa so napadle Ukrajino.

8        Istega dne je visoki predstavnik objavil izjavo v imenu Unije, v kateri je najodločneje obsodil „neizzvano invazijo“ ruskih oboroženih sil v Ukrajino in navedel, da bo odziv Unije vključeval tako sektorske kot individualne omejevalne ukrepe.

9        Evropski svet je na svojem izrednem zasedanju istega dne obsodil rusko vojaško posredovanje v Ukrajini, hkrati pa izrazil načelno soglasje za sprejetje omejevalnih ukrepov in gospodarskih sankcij proti Ruski federaciji glede na predloge Evropske komisije in visokega predstavnika.

10      Svet je 25. februarja 2022 sprejel drugi sklop omejevalnih ukrepov. Svet je istega dne glede na resnost razmer v Ukrajini sprejel, prvič, Sklep (SZVP) 2022/329 o spremembi Sklepa 2014/145 (UL 2022, L 50, str. 1) in, drugič, Uredbo (EU) 2022/330 o spremembi Uredbe št. 269/2014 (UL 2022, L 51, str. 1), da bi med drugim spremenil merila, na podlagi katerih se lahko fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom naložijo zadevni omejevalni ukrepi.

11      Člen 2(1) in (2) Sklepa 2014/145 v različici, spremenjeni s Sklepom 2022/329, določa:

„1.      Zamrznejo se vsa sredstva in gospodarski viri, ki pripadajo, so v lasti ali s katerimi razpolagajo ali jih nadzirajo:

[…]

(d)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist;

[…]

(g)      vodilni poslovneži ali pravne osebe, subjekti ali organi, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine,

ter fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, povezani z njimi, kot so navedeni v Prilogi.

2.      Fizičnim ali pravnim osebam, subjektom ali organom s seznama v Prilogi, ne smejo biti neposredno ali posredno dana na razpolago ali v njihovo korist nikakršna sredstva ali gospodarski viri.“

12      Podrobna pravila za to zamrznitev sredstev so določena v členu 2, od (3) do (6), Sklepa 2014/145.

13      Člen 1(1)(b) in (e) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, določa, da države članice sprejmejo ukrepe, ki so potrebni, da se fizičnim osebam, ki izpolnjujejo merila, ki so v bistvu enaka tistim iz člena 2(1)(d) in (g) tega sklepa, prepreči vstop na njihovo ozemlje ali tranzit prek njega.

14      Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena z Uredbo 2022/330, nalaga sprejetje ukrepov zamrznitve sredstev in opredeljuje podrobna pravila te zamrznitve, ki so v bistvu enaka tistim iz Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen. Člen 3(1), od (a) do (g), te uredbe, kakor je bila spremenjena, namreč v bistvu povzema člen 2(1), od (a) do (g), navedenega sklepa.

15      V tem okviru je Svet s prvotnima aktoma ime tožeče stranke dodal na seznama oseb, subjektov in organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge k Sklepu 2014/145, kakor je bil spremenjen, in Priloge I k Uredbi št. 269/2014, kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: sporna seznama).

16      Razlogi za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama so:

„[Tožeča stranka] je večinski delničar konglomerata Alfa Group, ki vključuje Alfa Bank in je eden največjih ruskih davkoplačevalcev. Domneva se, da je ena najvplivnejših oseb v Rusiji. Je zelo tesno povezan z ruskim predsednikom. Putinova najstarejša hči Marija je vodila dobrodelni projekt Alfa-Endo, ki ga je financirala Alfa Bank. Vladimir Putin je nagradil zvestobo podjetja Alfa Group ruskim oblastem, tako da jo [ga] je politično podpiral pri načrtovanih tujih naložbah.

[Tožeča stranka] torej dejavno materialno ali finančno podpira ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, ali pa ima od njih korist. Zato je eden vodilnih ruskih poslovnežev, vključenih v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine.“

17      Svet je 16. marca 2022 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, subjektom in organom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2014/145, kot je bil spremenjen s Sklepom 2022/397, in iz Uredbe št. 269/2014, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo 2022/427 (UL 2022, C 121 I, str. 1). V tem obvestilu je bilo med drugim navedeno, da lahko zadevne osebe prošnjo za ponovno preučitev odločitve o uvrstitvi njihovih imen na seznama, priložena tema aktoma, skupaj z dokazili pošljejo Svetu.

18      Tožeča stranka je z dopisoma z dne 5. in 8. aprila 2022 Svet zaprosila, naj ji posreduje spis, na katerem temelji uvrstitev njenega imena na sporna seznama.

19      Svet je 13. aprila 2022 tožeči stranki poslal celoten spis WK 3073/2022 (v nadaljevanju: dokazni spis), na katerega je oprl svojo odločitev.

20      Tožeča stranka je 14. aprila, 30. maja, 7. junija, 5. julija in 18. avgusta 2022 Svetu poslala pripombe, v katerih ga je zlasti prosila, naj ponovno preuči odločitev o uvrstitvi njenega imena na sporna seznama in jo zasliši.

21      Svet je 14. septembra 2022 sprejel akta o ohranitvi. Iz teh aktov izhaja, da so bili individualni omejevalni ukrepi, ki so se uporabljali za tožečo stranko, podaljšani do 15. marca 2023 iz istih razlogov, kot so bili navedeni v prvotnih aktih (glej točko 16 zgoraj).

22      Svet je z dopisom z dne 15. septembra 2022 tožečo stranko med drugim obvestil, da pripombe iz njenih dopisov z dne 14. aprila, 30. maja, 7. junija, 5. julija in 18. avgusta 2022 ne ovržejo njegove ocene glede potrebe po ohranitvi zadevnih omejevalnih ukrepov. Svet je navedel tudi, da se je glede na podobnost trditev skliceval na svoja stališča, ki jih je predstavil v okviru postopka za izdajo začasne odredbe in v tej zadevi. Na podlagi tega je sklenil, da je treba ime tožeče stranke ohraniti na spornih seznamih.

23      Svet je 15. septembra 2022 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2014/145, kot je bil spremenjen s Sklepom 2022/1530, in iz Uredbe št. 269/2014, kot se izvaja z Izvedbeno uredbo 2022/1529 (UL 2022, C 353 I, str. 1).

24      Tožeča stranka je 1. novembra 2022 na Svet naslovila prošnjo za ponovno preučitev.

 Predlogi strank

25      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijane akte razglasi za nične;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

26      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        ničnostno tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

27      Kraljevina Belgija Splošnemu sodišču predlaga, naj ničnostno tožbo zavrne.

 Pravo

28      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v obliki ugovora zatrjuje nezakonitost določb člena 1(d) in (g) Uredbe 2022/330. Poleg tega navaja tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev členov 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, členov 2 in 3 Konvencije o otrokovih pravicah, podpisane v New Yorku 20. novembra 1989, ter člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do izjave, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, ter tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev lastninske pravice, svobode gospodarske pobude in pravice do opravljanja poklica. V okviru prilagoditvene vloge navaja tudi tožbeni razlog, ki se nanaša na obstoj zlorabe pooblastil.

29      Tožeča stranka je na obravnavi navedla, da umika trditve v zvezi s kršitvijo členov 7 in 24 Listine o temeljnih pravicah, členov 2 in 3 newyorške konvencije o otrokovih pravicah in člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter trditve v zvezi z zasebnim in družinskim življenjem, kar je bilo zabeleženo.

 V obliki ugovora zatrjevana nezakonitost člena 1(d) in (g) Uredbe 2022/330, ki naj bi povzročila kršitev načel enakega obravnavanja, pravne varnosti in dobrega upravljanja

30      Tožeča stranka primarno trdi, da je uvrstitev njenega imena na sporna seznama posledica uporabe nezakonitega besedila, ker Uredba št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, Svetu omogoča, da na sporna seznama uvrsti imena oseb z ruskim državljanstvom, ki nikakor niso povezane z režimom, na katerega se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, pod pretvezo, da so prek svojih gospodarskih dejavnosti vir prihodka za rusko vlado. Sklicuje se na kršitev načel enakega obravnavanja, pravne varnosti in dobrega upravljanja. Uvrstitev njenega imena na sporna seznama, ki je posledica uporabe nezakonitega besedila, naj bi bilo torej treba razglasiti za nično. V repliki trdi, da je Svet svojo diskrecijsko pravico izvajal selektivno in torej diskriminatorno glede na državljanstvo ali zadevne gospodarske sektorje. Poleg tega meni, da bi moral biti Svet sposoben utemeljiti, kako se je z oblikovanjem kategorij iz člena 1(d) in (g) Uredbe 2022/330 odpravila neučinkovitost ukrepov, sprejetih od leta 2014, ter dokazati njihovo potrebnost, ustreznost in nenadomestljivost. V prilagoditveni vlogi poudarja odpravo povezave med razmerami v Ukrajini in vlogo sankcioniranih fizičnih oseb v merilih, določenih od leta 2022, ter posledično potrebo po okrepljenem sodnem nadzoru.

31      Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

32      V skladu s členom 277 PDEU lahko vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v členu 263, drugi odstavek, PDEU, ne uporablja.

33      Člen 277 PDEU je izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki je nanjo naslovljena, posredno izpodbija veljavnost splošnih aktov, ki so podlaga za tako odločbo, če ta stranka ni imela pravice, da na podlagi člena 263 PDEU vloži neposredno tožbo zoper te akte, katerih posledice tako čuti, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti. Splošni akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, se mora neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe, in obstajati mora neposredna pravna zveza med izpodbijano posamično odločbo in zadevnim splošnim aktom (glej sodbo z dne 17. februarja 2017, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, T‑14/14 in T‑87/14, EU:T:2017:102, točka 55 in navedena sodna praksa).

34      Kar zadeva intenzivnost sodnega nadzora, morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišča Unije – v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe DEU – zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije glede na temeljne pravice, ki so del pravnega reda Unije. Ta zahteva je izrecno določena v členu 275, drugi odstavek, PDEU (glej sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Fulmen in Mahmoudian, C‑280/12 P, EU:C:2013:775, točka 58 in navedena sodna praksa, in z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 65 in navedena sodna praksa).

35      Vendar ima Svet široko polje proste presoje pri splošni in abstraktni določitvi pravnih meril in načinov sprejemanja omejevalnih ukrepov (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 41 in navedena sodna praksa). Zato so splošna pravila, ki opredeljujejo ta merila in podrobna pravila, kot so določbe izpodbijanih aktov, ki določajo sporna merila, na katera se nanaša ta tožbeni razlog, predmet omejenega sodnega nadzora, ki je omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, neobstoja napačne uporabe prava ter neobstoja očitnih napak pri presoji dejanskega stanja in zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbi z dne 9. julija 2009, Melli Bank/Svet, T‑246/08 in T‑332/08, EU:T:2009:266, točki 44 in 45, in z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 149 (neobjavljena)).

36      V obravnavani zadevi iz člena 2 in člena 3(1)(d) in (g) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, izhaja, da se zamrznejo sredstva in gospodarski viri „fizičn[ih] ali pravn[ih] oseb, subjekt[ov] ali organ[ov], ki materialno ali finančno podpirajo ruske nosilce odločitev, odgovorne za priključitev Krima ali za destabilizacijo Ukrajine, ali pa imajo od njih korist“ (člen 3(1)(d) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena) (v nadaljevanju: merilo (d)), ter „vodiln[ih] poslovneže[v], […] pravn[ih] oseb, subjekt[ov] ali organ[ov], vključen[ih] v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine“ (člen 3(1)(g) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena) (v nadaljevanju: merilo (g)).

37      Tožeča stranka trdi, da merili (d) in (g) (v nadaljevanju skupaj: sporni merili), uporabljeni v obravnavani zadevi, kršita načela enakega obravnavanja, pravne varnosti in dobrega upravljanja.

38      Na prvem mestu je treba opozoriti, da načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 9. julija 2009, Melli Bank/Svet, T‑246/08 in T‑332/08, EU:T:2009:266, točka 135).

39      V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da se sporni merili ne nanašata le na ruske državljane ali nekatere gospodarske sektorje, temveč na vse osebe, ki ruskim nosilcem odločitev zagotavljajo materialno ali finančno podporo, in vse vplivne fizične osebe v smislu meril, ki se uporabljajo. Kot navaja Svet, lahko omejevalni ukrepi veljajo tudi za državljane držav članic Unije.

40      Poleg tega, kar zadeva trditve tožeče stranke, da Svet ni sprejel omejevalnih ukrepov proti nekaterim osebam ali subjektom, ki izpolnjujejo sporni merili, da je svojo pristojnost izvajal diskriminatorno ter da ni skrbno in nepristransko preučil vseh elementov v zvezi s temi osebami ali subjekti, take trditve spadajo v okvir preučitve posamičnega položaja tožeče stranke. Zato jih je treba zavrniti kot neupoštevne z vidika zakonitosti zadevnega merila.

41      Ta očitek je torej treba zavrniti.

42      Na drugem mestu, načelo pravne varnosti zahteva, da mora biti zakonodaja Unije jasna in natančna ter da mora biti njena uporaba predvidljiva za pravne subjekte, na katere se nanaša (glej sodbi z dne 5. marca 2015, Europäisch‑Iranische Handelsbank/Svet, C‑585/13 P, EU:C:2015:145, točka 93 in navedena sodna praksa, in z dne 17. februarja 2017, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet, T‑14/14 in T‑87/14, EU:T:2017:102, točka 192 in navedena sodna praksa).

43      V obravnavani zadevi tožeča stranka trdi, da sporni merili ne izpolnjujeta zahteve po predvidljivosti, ker sta v bistvu opredeljeni presplošno.

44      Navesti je treba, po eni strani, da je v zvezi z merilom (d) iz samega besedila Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, nedvoumno razvidno, da je navedeno merilo ciljno in selektivno usmerjeno na fizične in pravne osebe, ki – čeprav same po sebi niso povezane z destabilizacijo Ukrajine – zagotavljajo materialno ali finančno podporo ruskim nosilcem odločitev, odgovornim za to destabilizacijo, ali imajo korist od teh nosilcev odločitev. Merilo (d) je tako sestavljeno iz dveh elementov, in sicer materialne ali finančne podpore ruskim nosilcem odločitev, odgovornih za priključitev Krima ali destabilizacijo Ukrajine, in dejstva, da je od teh nosilcev odločitev pridobljena korist, vendar ta elementa nista kumulativna. Poleg tega se s tem merilom ne zahteva, da imajo zadevne osebe ali subjekti osebno korist od priključitve Krima ali destabilizacije Ukrajine. Zadošča, da imajo korist od „ruskih nosilcev odločitev“, odgovornih za te dogodke, ne da bi bilo treba dokazati povezavo med koristmi, ki jih imajo osebe, uvrščene na seznam, in priključitvijo Krima ali destabilizacijo Ukrajine (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2016, Rotenberg/Svet, T‑720/14, EU:T:2016:689, točka 87).

45      Po drugi strani, kar zadeva merilo (g), se njegovo besedilo dovolj jasno in natančno nanaša zlasti na vodilne poslovneže, vključene v sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodka. Glede na besedilo tega merila je treba ugotoviti, da je treba zadevne osebe šteti za vplivne zaradi njihove pomembnosti v sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, in pomena, ki ga ima ta sektor za rusko gospodarstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157).

46      Poleg tega merilo (g) spada v pravni okvir, jasno omejen s cilji, ki jih uresničuje ureditev, ki ureja zadevne omejevalne ukrepe, in sicer potrebo, da se glede na resnost razmer izvaja največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale s svojimi dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo te države. S tega vidika so zadevni omejevalni ukrepi združljivi s ciljem ohranjanja miru, preprečevanja sporov in krepitve mednarodne varnosti v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov, podpisane 26. junija 1945 v San Franciscu (Združene države), določenim v členu 21(2)(c) PEU (glej v tem smislu sodbe z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 115 in 123; z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:499, točka 59, in z dne 27. julija 2022, RT Francija/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 163).

47      Poleg tega je diskrecijska pravica, ki je Svetu podeljena s spornima meriloma, izravnana z obveznostjo obrazložitve in okrepljenimi procesnimi pravicami (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, National Iranian Oil Company/Svet, T‑578/12, neobjavljena, EU:T:2014:678, točka 122 in navedena sodna praksa).

48      Iz tega sledi, da sporni merili ustrezata stopnji predvidljivosti, ki se zahteva s pravom Unije.

49      Poleg tega v zvezi z merilom (g) v nasprotju s trditvijo tožeče stranke obstaja logična povezava med, na eni strani, ciljno usmerjenostjo na vodilne poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki vladi zagotavljajo znaten vir prihodkov, glede na pomen, ki ga imajo ti sektorji za rusko gospodarstvo, in, na drugi strani, ciljem omejevalnih ukrepov, ki se uresničuje v obravnavani zadevi, ki je povečati pritisk na Rusko federacijo ter stroške njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157 in navedena sodna praksa).

50      Zato je treba trditev tožeče stranke v zvezi z odpravo povezave med razmerami v Ukrajini in vlogo fizičnih oseb, na katere se nanašajo zadevni omejevalni ukrepi, zavrniti.

51      Posledično je treba očitek v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti zavrniti.

52      Na tretjem mestu, očitek v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja, ki vključuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 58, in z dne 6. junija 2018, Arbuzov/Svet, T‑258/17, EU:T:2018:331, točka 61), ni drugače utemeljen in ga je torej treba prav tako zavrniti.

53      Na četrtem mestu, tožeča stranka v repliki Svetu očita, da ni mogel utemeljiti, kako se je s kategorijami oseb in subjektov iz člena 1(d) in (g) Uredbe 2022/330 odpravila neučinkovitost ukrepov, sprejetih od leta 2014, ter dokazati njihove potrebnosti, ustreznosti in nenadomestljivosti.

54      Vendar, kot poudarja Svet, tožeča stranka pa tega na obravnavi ni izpodbijala, gre za trditev, ki v tožbi ni bila navedena. Zato jo je treba zavreči kot nedopustno na podlagi člena 84(1) Poslovnika Splošnega sodišča, s katerim se med postopkom prepoveduje navajanje novih razlogov, ki ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom.

55      Poleg tega zakonitost omejevalnih ukrepov ni odvisna od ugotovitve njihovih takojšnjih učinkov, ampak zahteva le, da niso očitno neprimerni glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2020, Rosneft in drugi/Svet, C‑732/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:727, točka 97). Zato Svetu nikakor ni bilo treba dokazati, da bi se s spornimi merili lahko odpravila domnevna neučinkovitost ukrepov, sprejetih od leta 2014.

56      Glede očitka tožeče stranke, s katerim izpodbija potrebnost in ustreznost spornih meril, je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da morajo biti ukrepi, določeni s pravom Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo presegati tega, kar je nujno za njihovo dosego (sodba z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet, C‑380/09 P, EU:C:2012:137, točka 52).

57      Poleg tega ima Svet široko diskrecijsko pravico na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve ter pri katerih mora opraviti kompleksno presojo, in le očitna neprimernost ukrepa, sprejetega na teh področjih, glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija, lahko vpliva na zakonitost takega ukrepa (sodba z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 77).

58      V obravnavani zadevi se sporni merili, kot se razlagata ob upoštevanju zakonodajnega in zgodovinskega okvira, v katerem sta bili sprejeti, ne zdita očitno neprimerni glede na cilj omejevalnih ukrepov, naveden v točki 46 zgoraj, bistveni pomen ohranjanja miru ter evropsko in svetovno varnost in stabilnost.

59      Nazadnje, očitki tožeče stranke, da je njeno ime uvrščeno na sporna seznama zgolj zato, ker je delničarka banke Alfa Bank in ker je bila Alfa Bank opredeljena kot velik davkoplačevalec v Rusiji, kar izpodbija, se nanašajo na preučitev njenega posamičnega položaja in torej na preučitev tožbenega razloga, ki se nanaša na napako pri presoji.

60      Zato je treba ugovor nezakonitosti zavrniti.

 Tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

61      Tožeča stranka trdi, prvič, da na podlagi obrazložitve izpodbijanih aktov ni mogla natančno določiti, za katere „sporne transakcije“ je šlo, in razumeti obsega ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Drugič, na podlagi obrazložitve naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da je Svet skrbno preučil razloge za uvrstitev njenega imena na sporna seznama, in naj bi bila dejansko povsem formalna. V repliki dodaja, da obrazložitev aktov ni utemeljena in da ni točna. Tožeča stranka v prilagoditveni vlogi trdi, da na podlagi aktov, s katerimi je bilo njeno ime ohranjeno na spornih seznamih, ni mogoče ugotoviti razlogov za tako ohranitev septembra 2022, čeprav se je položaj spremenil glede na položaj iz prvotne uredbe iz leta 2014. Poleg tega naj ne bi bila opravljena nobena ocena učinka ukrepov ali posodobljena presoja. Prav tako naj dopis z dne 15. septembra 2022, s katerim je Svet zavrnil njeno prošnjo za ponovno preučitev, ne bi vseboval nobene obrazložitve, na podlagi katere bi bilo mogoče razumeti razloge za ohranitev njenega imena na spornih seznamih.

62      Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

63      V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezan z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (sodba z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 49).

64      Obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se navedeni akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi zlasti ni treba niti podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin niti na razpravi pred sprejetjem tega akta podrobno odgovoriti na preudarke, ki jih je navedla zadevna oseba, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Zato je akt, s katerim se posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodba z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 53; glej tudi sodbo z dne 22. aprila 2021, Svet/PKK, C‑46/19 P, EU:C:2021:316, točka 48 in navedena sodna praksa).

65      Tako je akt, ki posega v položaj, po eni strani dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo. Po drugi strani mora biti stopnja natančnosti obrazložitve akta sorazmerna z dejanskimi možnostmi in s tehničnimi pogoji ali z rokom, v katerem mora biti akt sprejet (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT Francija/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 104 in navedena sodna praksa).

66      Poleg tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da morajo biti v obrazložitvi akta Sveta, s katerim je bil sprejet omejevalni ukrep, poleg pravne podlage tega ukrepa navedeni tudi specifični in konkretni razlogi, iz katerih Svet pri odločanju na podlagi svoje diskrecijske pravice meni, da mora ta ukrep veljati tudi za zadevno stranko (glej sodbo z dne 27. julija 2022, Sberbank of RT Francija/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 105 in navedena sodna praksa).

67      V obravnavani zadevi so bili sporni ukrepi sprejeti na podlagi izpodbijanih aktov, v katerih so, tako v prvotnih aktih kot v aktih o ohranitvi, pojasnjene okoliščine – v okviru njihovih uvodnih izjav – in pravne podlage, na katerih so bili sprejeti.

68      Poleg tega je navedba dejanskih okoliščin, kot je omenjena v točki 16 zgoraj, dovolj jasna in natančna obrazložitev, da lahko tožeča stranka razume razloge, zaradi katerih je bilo njeno ime uvrščeno na sporna seznama in nato ohranjeno na njih.

69      V zvezi s tem trditev, da na podlagi obrazložitve izpodbijanih aktov ni mogla natančno ugotoviti, za katere „sporne transakcije“ gre, te ugotovitve ne ovrže, ker se ne zahteva, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi pred sprejetjem akta o ohranitvi njenega imena na spornem seznamu. Prav tako je treba glede na uporabljeno obrazložitev zavrniti tudi trditev, da naj bi bila povsem formalna. Obrazložitev namreč v obravnavani zadevi vsebuje dovolj dejanskih elementov in pojasnil, da lahko tožeča stranka razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo, Splošno sodišče pa opravi nadzor.

70      Trditve tožeče stranke, da obrazložitev Sveta ni točna ali ni utemeljena, se nanašajo na vsebinsko zakonitost in z vidika obveznosti obrazložitve niso upoštevne. Enako velja za trditev, da ni bila opravljena nobena ocena učinka ukrepov ali nobena posodobljena presoja.

71      Nazadnje, tožeča stranka v prilagoditveni vlogi trdi, da na podlagi aktov o ohranitvi ni mogoče opredeliti razlogov za tako ohranitev.

72      Vendar je treba ugotoviti – kot je razvidno iz točk 20 in 22 zgoraj – da je Svet po preučitvi pripomb, ki jih je predložila tožeča stranka, menil, da zaradi podobnosti trditev velja njegovo prejšnje stališče v okviru te zadeve.

73      To dovolj jasno pomeni, da so razlogi za ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih enaki tistim, s katerimi je bila utemeljena njena prvotna uvrstitev, ne da bi bila potrebna dodatna obrazložitev v obdobju šestih mesecev. Poleg tega se tudi ne zahteva, da se v obrazložitvi aktov o ohranitvi podrobno odgovori na pripombe, ki jih je zadevna oseba navedla na posvetovanju pred sprejetjem tega akta.

74      Poleg tega se trditev, da se Izvedbena uredba 2022/1529 sklicuje na Uredbo št. 269/2014, čeprav se je po mnenju tožeče stranke položaj spremenil, nanaša na utemeljenost razlogov in ni upoštevna v zvezi z obveznostjo obrazložitve. Vsekakor jo je treba zavrniti. Uvodne izjave Sklepa 2022/1530 namreč temeljijo na nadaljevanju ruske vojaške agresije v Ukrajini, z Izvedbeno uredbo 2022/1529 pa je bila zgolj prilagojena Priloga I k Uredbi št. 269/2014, da bi bila usklajena s Prilogo k Sklepu 2014/145 po spremembi zadnjenavedenega sklepa s Sklepom 2022/1530.

75      Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da so v izpodbijanih aktih pravno zadostno navedene pravne in dejanske okoliščine, ki so po mnenju Sveta njihova podlaga.

76      Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.

 Tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do izjave

77      Tožeča stranka očita kršitev svoje pravice do obrambe, ker ni pravočasno prejela razlogov za uvrstitev njenega imena na sporna seznama. Trdi, da ji Svet izpodbijanih aktov ni vročil posamično, temveč je objavil obvestilo v Uradnem listu, čeprav so francoski organi poznali njen naslov. Poudarja, da ni prejela odgovora na svojo prošnjo za zaslišanje iz svojega dopisa z dne 7. junija 2022. V prilagoditveni vlogi dodaja, da bi jo moral Svet seznaniti z razlogi za ohranitev njenega imena na spornih seznamih. Poleg tega naj bi predložitev nove listine v dupliki kršila njeno pravico do obrambe.

78      Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

79      Opozoriti je treba, da pravica do izjave v vsakem postopku iz člena 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah, ki je sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT Francija/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 75 in navedena sodna praksa).

80      Vendar člen 52(1) Listine o temeljnih pravicah dopušča omejitve pri izvajanju pravic, ki jih ta zagotavlja, če je zadevna omejitev predpisana z zakonom, če spoštuje bistveno vsebino zadevne temeljne pravice in če je v skladu z načelom sorazmernosti nujna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 101 in navedena sodna praksa).

81      V zvezi s tem je Sodišče večkrat razsodilo, da je pravica do obrambe lahko predmet omejitev ali odstopanj na področju omejevalnih ukrepov, sprejetih med drugim v okviru skupne zunanje in varnostne politike (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 67 in navedena sodna praksa).

82      Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine njegovega sprejetja in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 102 in navedena sodna praksa).

83      Spomniti je treba še, da sodišče Unije razlikuje med prvotno uvrstitvijo imena osebe na zadevne sezname na eni strani in ohranitvijo imena te osebe na navedenih seznamih na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2015, Al-Chihabi/Svet, T‑593/11, EU:T:2015:249, točka 40).

84      Ta tožbeni razlog je treba analizirati ob upoštevanju teh načel sodne prakse.

 Prvotna akta

85      Prvič, tožeča stranka trdi, da bi jo moral Svet o prvotnih aktih obvestiti z neposredno vročitvijo.

86      V obravnavani zadevi je bilo obvestilo o razlogih za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama predmet obvestila, objavljenega v Uradnem listu z dne 16. marca 2022 (glej točko 17 zgoraj).

87      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da člen 3(2) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, na eni strani, in člen 14(2) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, na drugi strani, določata, da Svet osebo, za katero veljajo omejevalni ukrepi, obvesti o svoji odločitvi in razlogih za uvrstitev na seznam „bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi preko objave sporočila, s čimer se [ji] omogoči, da poda pripombe“.

88      Dalje, iz sodne prakse izhaja, da čeprav je posamično obveščanje o tovrstnih sklepih načeloma nujno, saj zgolj objava v Uradnem listu ne zadostuje, mora sodišče Unije v vsaki zadevi vseeno preučiti, ali je bilo tožeči stranki s tem, da ni bila posamično seznanjena z obrazložitvijo spornega sklepa, onemogočeno, da se pravočasno seznani z obrazložitvijo spornega sklepa ter presodi utemeljenost ukrepa zamrznitve sredstev in gospodarskih virov, sprejetega proti njej (sodbi z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točka 48, in z dne 22. septembra 2021, Al-Imam/Svet, T‑203/20, EU:T:2021:605, točka 102; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točka 56).

89      Poleg tega je v skladu s sodno prakso mogoče šteti, da Svet fizične ali pravne osebe oziroma subjekta ni mogel posamično obvestiti o aktu, ki vsebuje omejevalne ukrepe, ki se nanj nanašajo, bodisi kadar naslov te osebe ali subjekta ni objavljen in Svetu ni bil predložen bodisi kadar obvestitev, poslana na naslov, ki ga ima, ni bila uspešna, čeprav si je z vso potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi to obvestitev opravil (sodbi z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, EU:T:2014:926, točka 61, in z dne 22. septembra 2021, Al‑Imam/Svet, T‑203/20, EU:T:2021:605, točka 103).

90      V obravnavani zadevi Svet trdi, da ni imel naslova tožeče stranke.

91      Tožeča stranka pa ni predložila indicev, ki bi dokazovali, da je imel Svet njen naslov – osebni ali poklicni – na dan sprejetja prvotnih aktov, bodisi ker mu je bil navedeni naslov predložen bodisi ker je bil objavljen. V zvezi s tem je treba trditev tožeče stranke, da so imeli francoski organi njen naslov, zavrniti. Okoliščina, da so francoski organi lahko imeli njen naslov, namreč ne ovrže ugotovitve, da ga Svet na datum sprejetja navedenih aktov ni imel.

92      Zato je treba ugotoviti, da je treba trditev, da bi moral Svet tožečo stranko o prvotnih aktih obvestiti z neposredno vročitvijo, zavrniti.

93      Poleg tega je treba navesti, da v skladu s sodno prakso neobstoj posamične obvestitve o prvotnih aktih, čeprav vpliva na trenutek, od katerega začne teči rok za vložitev tožbe, sam po sebi ne utemeljuje razglasitve ničnosti zadevnih aktov. Tožeča stranka pa ne navaja nobene trditve, s katero bi skušala dokazati, da je v obravnavani zadevi opustitev posamične obvestitve o teh aktih povzročila poseg v njene pravice, ki bi utemeljeval razglasitev ničnosti teh aktov v delu, v katerem se nanašata nanjo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, VTB Bank/Svet, T‑734/14, neobjavljena, EU:T:2018:542, točka 111 in navedena sodna praksa).

94      Drugič, tožeča stranka trdi, da ni pravočasno prejela razlogov za uvrstitev njenega imena na sporna seznama.

95      Vendar je iz elementov v spisu razvidno, da je tožeča stranka po obvestilu, objavljenem 16. marca 2022, Svet z dopisom z dne 5. aprila 2022 zaprosila, naj ji posreduje dokumente, ki utemeljujejo navedeno uvrstitev na seznam, kar je Svet storil z dopisom z dne 13. aprila 2022. Pripombe tožeče stranke so bile poslane Svetu z dopisom z dne 14. aprila 2022.

96      Zato je treba šteti, da je bila obvestitev o razlogih v obravnavani zadevi opravljena pravočasno, saj je tožeči stranki omogočila, da učinkovito predstavi svoje stališče glede razlogov, ki so bili navedeni v zvezi z njo.

97      Tretjič, spomniti je treba, da niti zadevni predpisi niti splošno načelo spoštovanja pravice do obrambe zadevnim strankam ne dajejo pravice do zaslišanja, saj zadostuje možnost, da pisno predstavijo svoje pripombe (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 93; z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 105, in z dne 10. novembra 2021, Alkattan/Svet, T‑218/20, neobjavljena, EU:T:2021:765, točka 64).

98      V obravnavani zadevi je tožeča stranka po prejemu celotnega dokaznega spisa 13. aprila 2022 Svetu poslala pripombe 14. aprila, 30. maja, 7. junija, 5. julija in 18. avgusta 2022. Prav tako je lahko pri Splošnem sodišču utemeljeno vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

99      Zato je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi dejstvo, da Svet tožeče stranke ni zaslišal, ni poseglo v njeno pravico do obrambe.

 Akta o ohranitvi

100    Tožeča stranka v prilagoditveni vlogi trdi, da bi jo moral Svet pred ohranitvijo njenega imena na spornih seznamih seznaniti z razlogi za navedeno ohranitev.

101    Spomniti je treba, da je treba v primeru sklepa o zamrznitvi sredstev, s katerim se ime osebe ali subjekta, ki je že na seznamu oseb in subjektov, katerih sredstva se zamrznejo, ohrani na tem seznamu, zadevno osebo ali subjekt pred sprejetjem takega sklepa načeloma seznaniti z obremenilnimi dokazi in ji oziroma mu omogočiti, da se o tem izreče (sodba z dne 15. septembra 2021, Boshab/Svet, T‑107/20, neobjavljena, EU:T:2021:583, točka 78; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 62).

102    Pravica do izjave pred sprejetjem aktov, s katerimi se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, velja, če je Svet v sklepu o ohranitvi uvrstitve imena osebe na seznamu proti tej osebi uporabil nove elemente, to je elemente, ki v prvotnem sklepu o uvrstitvi njenega imena na ta seznam niso bili upoštevani (glej sodbo z dne 12. febraurja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 54 in navedena sodna praksa).

103    Vendar kadar ohranitev imena zadevne osebe ali subjekta na seznamu oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, temelji na istih razlogih, kot so tisti, ki so utemeljevali sprejetje prvotnega akta, ne da bi se upoštevali novi elementi v zvezi z njo ali njim, Svetu – zato da bi bila spoštovana njena oziroma njegova pravica do izjave – ni treba ponovno sporočiti obremenilnih dokazov (sodbi z dne 7. aprila 2016, Central Bank of Iran/Svet, C‑266/15 P, EU:C:2016:208, točki 32 in 33, in z dne 22. junija 2022, Haswani/Svet, T‑479/21, neobjavljena, EU:T:2022:383, točka 85).

104    V obravnavani zadevi pa je Svet z dopisom z dne 15. septembra 2022 zavrnil prošnjo za ponovno preučitev z obrazložitvijo, da s pripombami tožeče stranke ni mogoče izpodbiti njegove presoje, da obstajajo zadostni razlogi za ohranitev njenega imena na spornih seznamih. Poleg tega se je Svet glede na podobnost trditev skliceval na svoje stališče v postopkih za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na tožečo stranko (zadevi T‑193/22 R in C‑526/22 P (R)), in na odgovor na tožbo v tej zadevi.

105    S tem je Svet tožečo stranko obvestil o ohranitvi njenega imena na spornih seznamih iz istih razlogov, kot so tisti, ki so utemeljevali sprejetje prvotnih aktov, ne da bi bili v zvezi z njo uporabljeni novi elementi.

106    Glede na te okoliščine Svetu za spoštovanje njene pravice do izjave ni bilo treba ponovno sporočiti obremenilnih dokazov.

107    Poleg tega je treba ugotoviti, da je bil – kot trdi Svet – članek iz časopisa Le Monde diplomatique iz septembra 2019 v zvezi s korupcijo v Rusiji predložen v dupliki kot odgovor na trditev iz replike in ne kot naknadna obrazložitev. V zvezi s tem torej ni mogoče ugotoviti kršitve pravice do obrambe.

108    Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravice do izjave, zavrniti.

 Tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in neutemeljena obrazložitev

109    Iz obrazložitve uvrstitve in ohranitve imena tožeče stranke na spornih seznamih je razvidno, da se zadevni omejevalni ukrepi nanjo nanašajo na podlagi spornih meril.

110    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga, prvič, izpodbija dokazno vrednost dokazov, predloženih v utemeljitev uvrstitve njenega imena na sporna seznama, in drugič, zatrjuje očitno napačno presojo v obrazložitvi izpodbijanih aktov.

111    Splošno sodišče meni, da je primerno začeti s preučitvijo teh dveh delov glede na merilo (g).

 Prvi del: neobstoj dokazne vrednosti dokazov, predloženih v utemeljitev merila (g)

112    Tožeča stranka izpodbija dokazno vrednost dokumentov, ki sestavljajo dokazni spis Sveta. Trdi, da članki iz medijev, ki jih je predložil Svet, niso datirani ali so starejši od 17 let ali njihov avtor ni znan. Izpodbija njihovo verodostojnost in poudarja, da njihova verjetnost ni bila preverjena z drugimi viri, ki so jih pripravili uradni organi.

113    Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

114    Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejavnost sodišča Unije ureja načelo proste presoje dokazov, edino merilo za presojo vrednosti predloženih dokazov pa je njihova verodostojnost. V zvezi s tem je treba za presojo dokazne vrednosti posameznega dokumenta preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje, pri čemer je treba zlasti upoštevati izvor tega dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (glej sodbi z dne 31. maja 2018, Kaddour/Svet, T‑461/16, EU:T:2018:316, točka 107 in navedena sodna praksa, in z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 95 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

115    Ker v tretjih državah ni preiskovalnih pooblastil, mora presoja organov Unije dejansko temeljiti na javno dostopnih virih informacij, poročilih, člankih v medijih, poročilih tajnih služb ali drugih podobnih virih informacij (sodbi z dne 14. marca 2018, Kim in drugi/Svet in Komisija, T‑533/15 in T‑264/16, EU:T:2018:138, točka 107, in z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 59).

116    Poleg tega je treba navesti, da konflikt, v katerega sta vpleteni Ruska federacija in Ukrajina, v praksi še posebej otežuje dostop do nekaterih virov, izrecno navedbo primarnega vira nekaterih informacij in morebitno zbiranje pričevanj oseb, ki se strinjajo z identifikacijo. S tem povezane težave pri preiskavi lahko tako ovirajo predložitev natančnih dokazov in objektivnih informacij (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 46, in z dne 24. novembra 2021, Al Zoubi/Svet, T‑257/19, EU:T:2021:819, točka 73).

117    V obravnavani zadevi se je Svet za utemeljitev uvrstitve imena tožeče stranke na sporna seznama glede na merilo (g) oprl na članek, objavljen 6. aprila 2018 na ameriškem novičarskem spletnem mestu Daily Beast, ki ga je sestavila ameriška zgodovinarka (v nadaljevanju: dokaz št. 1). S trditvijo tožeče stranke, da je bil namen teh poročil izkoristiti novo področje satiričnih in priljubljenih blogov pred volitvami v Združenih državah, se temu dokumentu ne more odvzeti vsa dokazna vrednost.

118    Članek s spletnega mesta „astral.ru“ (v nadaljevanju: dokaz št. 2), čeprav ni datiran, vsebuje podnaslov, ki dokazuje, da se nanaša na največje davkoplačevalce v Rusiji v letu 2020. Poleg tega, čeprav gre, kot navaja tožeča stranka, za trgovsko spletno mesto ruskega ponudnika digitalnih storitev, se sklicuje na odredbo ruskega zveznega davčnega urada in navaja merila, na podlagi katerih se organizacija šteje za enega največjih davčnih zavezancev. Dodan je seznam največjih ruskih davkoplačevalcev v letu 2020. Iz tega sledi, da dokazne vrednosti tega članka, v katerem so navedeni njegovi viri in preverljivi elementi, na katerih temelji, ni mogoče zavrniti.

119    Članek, ki je bil 30. avgusta 2018 objavljen na spletnem mestu „banki.ru“ (v nadaljevanju: dokaz št. 3), se nanaša na razvrstitev revije Forbes v zvezi z najbolj vplivnimi Rusi. Čeprav gre za sekundarni vir, navaja svoj vir kot razvrstitev revije Forbes glede na vpliv za leto 2018 in torej ni mogoče izpodbijati njegove dokazne vrednosti.

120    Glede na vse navedeno ter ob upoštevanju okoliščin, ki so značilne za razmere v Rusiji, in neobstoja preiskovalnih pooblastil Sveta v tretjih državah (glej sodno prakso, navedeno v točkah 115 in 116 zgoraj) dokazne vrednosti listin iz dokaznega spisa ni mogoče zavrniti.

 Drugi del: „očitno“ napačna presoja dejstev glede na merilo (g)

121    Najprej je treba navesti, da je treba ta tožbeni razlog razumeti tako, da se nanaša na napako pri presoji in ne na očitno napako pri presoji. Čeprav je res, da ima Svet določeno diskrecijsko pravico, da v vsakem primeru posebej ugotovi, ali so pravna merila, na katerih temeljijo zadevni omejevalni ukrepi, izpolnjena, pa morajo sodišča Unije zagotoviti načeloma celovit nadzor nad zakonitostjo vseh aktov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 70 in navedena sodna praksa).

122    Dalje, spomniti je treba, da učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, med drugim zahteva, da se sodišče Unije prepriča, ali sklep, s katerim so bili omejevalni ukrepi sprejeti ali ohranjeni in ki je za zadevno osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To pomeni, da je treba preveriti dejstva, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri navedeni sklep temelji, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, ampak se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da sam po sebi zadostuje za utemeljitev tega sklepa – utemeljeni (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119).

123    Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo ali subjekt, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (sodbi z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 121, in z dne 3. julija 2014, National Iranian Tanker Company/Svet, T‑565/12, EU:T:2014:608, točka 57).

124    Presojo utemeljenosti teh razlogov je treba opraviti tako, da se dokazi in informacije ne preučijo ločeno, temveč v okviru, v katerega so umeščeni. Svet namreč zadosti dokaznemu bremenu, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži sklenjen krog dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, s katerimi je mogoče dokazati obstoj zadostne povezave med osebo, za katero velja omejitveni ukrep, in režimom ali na splošno spornimi položaji (glej sodbo z dne 20. julija 2017, Badica in Kardiam/Svet, T‑619/15, EU:T:2017:532, točka 99 in navedena sodna praksa).

125    Ob upoštevanju teh načel sodne prakse je treba ugotoviti, ali je Svet storil napako pri presoji s tem, da je menil, da v obravnavani zadevi obstaja dovolj trdna dejanska podlaga, ki lahko utemelji, prvič, prvotno uvrstitev, in drugič, ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih.

126    Najprej se je treba izreči o dopustnosti dodatnih dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka.

–       Dopustnost dodatnih dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka

127    Opozoriti je treba, da lahko v skladu s členom 85(3) Poslovnika glavne stranke izjemoma predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji.

128    V obravnavani zadevi je tožeča stranka 19. decembra 2022 predložila pet dodatnih dokumentov, pri čemer je njihovo zamudo upravičila z navedbo, da dnevno nadaljuje preučevanje spisa in odgovarja na trditve Sveta.

129    Svet trdi, da so ti dokazi prepozni in torej niso dopustni ter da vsekakor niso upoštevni.

130    Prvi dodatni dokument je potrdilo revizorjev družbe ABH Holdings SA z dne 9. decembra 2022, drugi dodatni dokument pa je potrdilo odvetniške pisarne te družbe z dne 16. decembra 2022. V teh dokumentih so med drugim navedeni status manjšinske delničarke tožeče stranke, sporazum o odsvojitvi njenih delnic v družbi ABH Holdings pred sprejetjem izpodbijanih aktov iz marca 2022 in lastniška struktura te družbe. Ti dokazi tako zajemajo informacije, s katerimi je bila tožeča stranka v zgodnejši fazi nujno seznanjena. Tožeča stranka pa ni navedla, da jih ni mogla pridobiti v predhodni fazi postopka in zakaj tega ni mogla. Dejstvo, da je navedla, da dnevno nadaljuje preučevanje spisa, ni izjemna okoliščina, ki bi upravičevala njihovo prepozno predložitev v smislu člena 85(3) Poslovnika.

131    Tretji dodatni dokument vsebuje pričanje z dne 28. marca 2022, četrti in peti dodatni dokument pa vsebujeta pričanja z dne 1. aprila 2022. Ugotoviti je treba, da bi bilo te dokumente mogoče predložiti v prilogi k repliki z dne 19. avgusta 2022 ali celo v prilogi k tožbi z dne 15. aprila 2022.

132    V teh okoliščinah je treba šteti, da tožeča stranka ni upravičila prepozne predložitve teh dodatnih dokazov v smislu člena 85(3) Poslovnika. Zato ti elementi niso dopustni in jih Splošno sodišče pri preučitvi tega tožbenega razloga ne bo upoštevalo.

–       Prvotna uvrstitev na seznam

133    Tožeča stranka trdi, da ne izpolnjuje pogojev iz merila (g), ki se po njenem mnenju nanaša na omejen krog vodilnih poslovnežev, ki uživajo naklonjenost predsednika Putina in ki podpirajo ruski režim, kar pa zanjo ne drži. Na podlagi nobenega dokumenta iz dokaznega spisa naj ne bi bilo mogoče sklepati, da je vodilni poslovnež. Izpodbija tudi pojem „vplivna oseba“, ki ga je uporabil Svet in ki ne more temeljiti zgolj na pomembnosti osebe, ne da bi se bilo treba vprašati, ali je tesno povezana z zadevnim političnim režimom. Izpodbija razvrstitev ruske izdaje revije Forbes in poudarja, da so v njej navedeni nekateri poslovneži, ki pa niso sankcionirani. Dodaja, da ne ustreza opredelitvi oligarha v skladu z ukrajinskim pravom.

134    Poleg tega izpodbija zmedo glede svoje povezave s subjektom Alfa Bank, saj naj ne bi nikoli imela izvršnega položaja v tem subjektu, katerega manjšinski delničar naj bi bila, in sicer v višini 16,3 %, kar je celo manj od manjšine, ki lahko prepreči sprejetje sklepov, in s katerega naj bi odstopila ob sprejetju prvotnih aktov. Družba Alfa Bank naj bi opravljala redno dejavnost v Rusiji, ne da bi podpirala dejavnosti režima. Poudarja, da pojem „vpliven“ ni omejen zgolj na lastništvo deleža v družbi zadevne države, ne da bi se upoštevala izvršna funkcija ali večinski delež. Ona pa naj ne bi izvajala nadzora in naj ne bi bila dejanski lastnik v nobenem subjektu skupine Alfa Group.

135    [Zaupno].(1)

136    Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

137    Opozoriti je treba, da je bilo ime tožeče stranke uvrščeno na sporna seznama na podlagi merila (g), ker „je večinski delničar konglomerata Alfa Group, ki vključuje Alfa Bank in je eden največjih ruskih davkoplačevalcev[, ter] je ena najvplivnejših oseb v Rusiji“.

138    Ugotoviti je treba, da se pri merilu (g) uporablja pojem „vodilni poslovneži“ v povezavi z „vključen[ostjo] v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka [ruski] vladi“, brez kakršnega koli drugega pogoja glede neposredne ali posredne povezave s to vlado. Namen tega merila je namreč izvajati največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale s svojimi dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo te države.

139    V zvezi s tem, kot je bilo že navedeno (glej točko 49 zgoraj), obstaja logična povezava med ciljno usmerjenostjo na vodilne poslovneže, vključene v gospodarske sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znatne prihodke, na eni strani in ciljem omejevalnih ukrepov v obravnavani zadevi, ki je povečati pritisk na Rusko federacijo ter stroške njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, na drugi strani (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157).

140    Vendar iz ničesar v uvodnih izjavah ali določbah Sklepa 2014/145 in Uredbe št. 269/2014, kakor sta bila spremenjena, ni mogoče sklepati, da bi moral Svet dokazati obstoj tesne povezave ali soodvisnosti med osebo, katere ime je uvrščeno na sporna seznama, na eni strani in rusko vlado ali njenimi dejanji, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, na drugi strani.

141    V nasprotju s trditvijo tožeče stranke iz sodne prakse v zvezi z merilom „vodilni poslovnež“, ki se uporablja v okviru omejevalnih ukrepov, sprejetih proti Sirski arabski republiki, ni mogoče sklepati, da pojem „vodilni poslovnež“, uporabljen v okviru merila, uporabljenega v obravnavani zadevi, pomeni obveznost Sveta, da dokaže obstoj tesnih vezi ali soodvisnosti z rusko vlado.

142    Taka razlaga ne bi bila le v nasprotju z besedilom merila (g), temveč tudi z zastavljenim ciljem.

143    Po eni strani je namreč treba glede na besedilo merila (g), kot je navedeno v točki 44 zgoraj, zadevne osebe šteti za vplivne zaradi njihove pomembnosti v sektorju, v katerem opravljajo svojo dejavnost, in pomena, ki ga ima ta sektor za rusko gospodarstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 157 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba pojem „vodilni poslovnež“ torej razumeti tako, da se nanaša na njihovo pomembnost, zlasti glede na njihov poklicni status, pomen njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovega kapitala ali funkcije v enem ali več podjetjih, v katerih opravljajo te dejavnosti.

144    Po drugi strani cilj zadevnih omejevalnih ukrepov ni sankcionirati nekatere osebe ali subjekte zaradi njihovih povezav z razmerami v Ukrajini ali njihovih povezav z rusko vlado, temveč, kot je navedeno v točki 46 zgoraj, uvesti gospodarske sankcije proti Ruski federaciji, da bi se povečal pritisk nanjo in stroški njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter da bi se čim prej končala agresija proti Ukrajini (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Rosneft in drugi/Svet, T‑715/14, neobjavljena, EU:T:2018:544, točka 160).

145    Zato v nasprotju s trditvijo tožeče stranke merilo (g) ne pomeni, da mora Svet dokazati obstoj tesnih povezav ali soodvisnosti z rusko vlado. Prav tako ni odvisno od tega, ali je mogoče tožeči stranki pripisati odločitev o nadaljevanju vojaške agresije proti Ukrajini ali neposredno ali posredno povezavo s priključitvijo Krima ali destabilizacijo Ukrajine, kot je navedeno v prilagoditveni vlogi.

146    Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba presoditi, ali je Svet pri svojem sklepu storil napako pri presoji s tem, da je menil, da je tožeča stranka vodilni poslovnež, vključen v gospodarski sektor, ki ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov.

147    V obravnavani zadevi je treba na prvem mestu v zvezi s statusom vodilnega poslovneža, ki se uporablja za tožečo stranko, opozoriti, da je, kot je razvidno med drugim iz dokaza št. 1, soustanovitelj Alfa Group, velike zasebne industrijske in finančne skupine v Rusiji, ki ima, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, interese v različnih sektorjih, kot so nafta, plin, trgovina, zavarovanje, telekomunikacije ter poslovno in investicijsko bančništvo.

148    Iz dokaza št. 3 je razvidno tudi, da je bila v reviji Forbes objavljena razvrstitev najvplivnejših ruskih moških in žensk, vključno s politiki, poslanci, guvernerji in direktorji največjih podjetij, ter da je bila tožeča stranka navedena na seznamu 100 najvplivnejših ruskih oseb. Kot navaja Svet, čeprav obstajajo različna mnenja o parametrih, ki so bili uporabljeni za pripravo zadevne razvrstitve, ta kljub temu kaže na osebe s pomembnim položajem na gospodarskem, političnem ali upravnem področju v Rusiji. To potrjuje tudi članek iz revije Insider z dne 13. aprila 2022, priložen tožbi, ki se nanaša na razvrstitev v reviji Forbes international iz leta 2022 in v katerem je tožeča stranka navedena kot „ena od najvplivnejših oseb v Rusiji“. Trditev tožeče stranke, da so v njej navedeni nekateri poslovneži, na katere pa se omejevalni ukrepi ne nanašajo, je treba zavrniti, ker morebitna različna praksa Sveta v zvezi s tem spada v njegovo polje proste presoje in pri zadevnih osebah in subjektih ne more ustvariti legitimnega pričakovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet, C‑380/09 P, EU:C:2012:137, točka 62).

149    Poleg tega je iz elementov spisa razvidno, da je bila tožeča stranka od oktobra 2018 do 15. marca 2022 eden od osmih članov nadzornega sveta (Supervisory Board) družbe A 1 Investment Holding SA, naložbene strukture skupine Alfa Group.

150    Nazadnje iz elementov spisa in pojasnil, ki jih je tožeča stranka podala na obravnavi, izhaja, da ima skupina Alfa Group bančno strukturo, in sicer družbo ABH Holdings, ki ima med drugim v lasti družbo Alfa Bank, in da je bila tožeča stranka 16,3‑odstotni delničar družbe ABH Holdings.

151    Iz tega sledi, da čeprav tožeča stranka od leta 2010 ni več opravljala izvršnih funkcij v družbi ABH Holdings ali v njenih hčerinskih družbah, Svet ni storil napake pri presoji s tem, da jo je opredelil kot „večinskega delničarja konglomerata Alfa Group“ glede na to, da je imela 16,3‑odstotni delež družbe ABH Holdings. Čeprav je res, da gre za manjšinski delež, pa je vseeno pomemben ob upoštevanju dejstva, da ima ta družba v lasti Alfa Bank, ki je največja ruska zasebna poslovna in investicijskega banka.

152    Res je, da iz potrdila direktorja družbe ABH Holdings z dne 6. aprila 2022 izhaja, da je tožeča stranka 14. marca 2022 odsvojila svoje delnice v tej družbi in da v njej nima več lastniškega deleža (ownership interest).

153    Vendar je treba poleg tega, da je treba dokazno vrednost tega potrdila, ki ga je izdal direktor družbe, katere delničar je bila tožeča stranka, v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso relativizirati (glej točko 114 zgoraj), ugotoviti, da iz navedenega potrdila izhaja, da je bila tožeča stranka delničar družbe ABH Holdings do dneva pred sprejetjem prvotnih aktov. Ta domnevna sprememba položaja, do katere je prišlo dan pred sprejetjem prvotnih aktov, tudi če bi bila dokazana, ne omogoča izključitve statusa vodilnega poslovneža tožeče stranke in ugotovitve, da je Svet v zvezi s tem storil napako pri presoji.

154    Poleg tega se glede na merilo (g) pojem „vodilni poslovnež“ nanaša na dejstva, ki so tako pretekla kot dolgoročna. Zato dejstvo, da se razlogi za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama nanašajo na dejanski položaj, ki je obstajal pred sprejetjem prvotnih aktov in ki naj bi bil pred kratkim spremenjen, ne pomeni nujno zastarelosti omejevalnih ukrepov, ki so bili proti njej sprejeti z navedenima aktoma (glej po analogiji sodbo z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točka 83).

155    Zato glede na vse te preudarke Svet s tem, da je na dan sprejetja prvotnih aktov menil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za vodilnega poslovneža v smislu merila (g), ni storil napake pri presoji.

156    Na drugem mestu je treba v zvezi z zadevnim gospodarskim sektorjem opozoriti, da je Alfa Bank, ki je v lasti družbe ABH Holdings, zasebna banka, ki – kot navaja tožeča stranka – opravlja redno dejavnost v Rusiji, je največja ruska zasebna poslovna in investicijska banka ter je del Alfa Group, velike zasebne industrijske in finančne skupine v Rusiji. V zvezi s tem je treba poudariti, da iz merila (g) izhaja, da mora biti gospodarski sektor – in ne fizična ali pravna oseba, katere ime je uvrščeno na sporna seznama – znaten vir prihodkov za rusko vlado. Zadevni gospodarski sektor je v obravnavani zadevi bančni sektor, za katerega ni sporno, da je znaten vir prihodkov za rusko vlado.

157    Poleg tega ugotovitev, da je Alfa Bank eden največjih davkoplačevalcev v Rusiji, temelji na skladnih dokazih, ki jih je predložil Svet. Natančneje, v dokazu št. 1 je Alfa Bank navedena kot ena največjih zasebnih bank v Rusiji, dokaz št. 2 pa vsebuje seznam 24 največjih ruskih davkoplačevalcev iz leta 2020, med katerimi je Alfa Bank.

158    Trditev tožeče stranke, s katero izpodbija uvrstitev banke Alfa Bank med 24 največjih davkoplačevalcev v Rusiji, je treba zavrniti. Tožeča stranka namreč izpodbija razvrstitev, navedeno v tem dokumentu, ker – razen če družbe objavijo svoje računovodske izkaze – statusa davčnega zavezanca ni mogoče preveriti in dokazati, ne da bi se od davčnega organa zadevne države dobili točni podatki o stopnji prispevanja zadevnega davkoplačevalca. Čeprav tožeča stranka izpodbija zanesljivost in točnost navedene razvrstitve, pa ne izpodbija tega, da je ta družba pomemben davčni zavezanec.

159    Iz tega sledi, da je Svet z dovolj konkretnimi, natančnimi in skladnimi indici dokazal, da je skupina Alfa Group, ki vključuje banko Alfa Bank, dejavna v gospodarskem sektorju – v obravnavani zadevi bančnem sektorju – ki ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov.

160    Glede na vse te preudarke Svet s tem, da je na dan sprejetja prvotnih aktov menil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za uporabo merila (g), ni storil napake pri presoji.

161    Druge trditve, ki jih navaja tožeča stranka, te ugotovitve ne ovržejo.

162    Prvič, elementi, ki jih je tožeča stranka navedla v zvezi s tem, da skupina Alfa Group, ki ni pod nadzorom ruske države in ni prejela nobene podpore, ni vključena v politiko, uporablja „zahodne standarde etike“ in pomeni velik delež ukrajinskega gospodarstva, z vidika merila (g) niso upoštevni. Enako velja za trditev, da banka Alfa Bank opravlja redno dejavnost v Rusiji, ne da bi podpirala dejanja ruske vlade proti Ukrajini. V merilu (g) je namreč navedeno, da mora biti sektor znaten vir prihodkov za rusko vlado, ne da bi bil kot pogoj določen obstoj povezave med tem virom prihodkov in dejanji navedene vlade v Ukrajini ali dokaz o nameri podpiranja teh dejanj. Poleg tega, kot je tožeča stranka priznala na obravnavi, je banka Alfa Bank navedena na evropskih seznamih omejevalnih ukrepov od 25. februarja 2022 (glej Prilogo V k Sklepu Sveta (SZVP) 2022/327 z dne 25. februarja 2022 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (UL 2022, L 48, str. 1)).

163    Drugič, tožeča stranka trdi, da je uvrstitev njenega imena na sporna seznama napaka z vidika večstranske politike sankcij. Vendar trditve tožeče stranke v zvezi z dejstvom, da njeno ime ni uvrščeno na sezname sankcij Ukrajine ali Združenih držav, ne morejo biti odločilne za razlago meril za uvrstitev, ki veljajo v pravnem redu Unije. Prav tako je treba izraze iz določbe prava Unije običajno razlagati avtonomno in enotno v vsej Uniji, in sicer ob upoštevanju sobesedila, v katero je določba umeščena, in cilja, ki ga zadevna ureditev uresničuje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2020, Pantochim, C‑19/19, EU:C:2020:456, točka 37 in navedena sodna praksa). Zato opredelitev oligarha v ukrajinskem pravu ni upoštevna za razlago merila (g), ki je neodvisno od osebne vpletenosti tožeče stranke v vojno ali od obstoja neposrednih ali tesnih povezav ali od razmerja soodvisnosti z zadevnim političnim režimom.

164    [Zaupno].

165    Iz vsega navedenega izhaja, da Svet s tem, da je v prvotnih aktih menil, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz merila (g), ni storil napake pri presoji.

–       Ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih

166    Tožeča stranka v prilagoditveni vlogi trdi, da je Svetu predložila elemente, ki niso bili upoštevani, kot je dejstvo, da je le manjšinski delničar, da nima nobenega vpliva na posle ali strategijo banke in da torej ni poslovnež, dejaven v zadevnem sektorju. Sklicuje se tudi na neučinkovitost ukrepov, neobstoj pregleda ali ocene teh ukrepov in upoštevanje zgolj okoliščin, ki so obstajale septembra 2022, ne glede na njen posamični položaj.

167    Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

168    Spomniti je treba, da so omejevalni ukrepi po naravi varstveni in že po definiciji začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali so dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili ti ukrepi sprejeti, še vedno podane, in od tega, ali jih je treba, da bi bil njihov cilj uresničen, ohraniti v veljavi. Iz tega izhaja, da mora Svet pri rednem pregledu teh omejevalnih ukrepov ponovno presoditi razmere in pripraviti analizo učinka takih ukrepov, da se ugotovi, ali so omogočili dosego ciljev prvotne uvrstitve imen zadevnih oseb in subjektov na sporni seznam ali pa je v zvezi s temi osebami in subjekti še vedno mogoča enaka ugotovitev (glej sodbi z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 55 in navedena sodna praksa, in z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 67).

169    Svetu za utemeljitev ohranitve imena osebe na zadevnem seznamu ni prepovedano to, da se opre na dokaze, na katerih je temeljila že prvotna uvrstitev, ponovna uvrstitev ali ohranitev imena zadevne osebe na tem seznamu, če, prvič, se razlogi za uvrstitev niso spremenili, in drugič, se okoliščine niso spremenile do te mere, da ti dokazi ne bi bili več upoštevni (glej v tem smislu sodbo z dne 23. septembra 2020, Kaddour/Svet, T‑510/18, EU:T:2020:436, točka 99). Navedene okoliščine ne vključujejo le razmer v državi, v zvezi s katero je bil vzpostavljen sistem omejevalnih ukrepov, temveč tudi poseben položaj zadevne osebe (sodba z dne 26. oktobra 2022, Ovsyannikov/Svet, T‑714/20, neobjavljena, EU:T:2022:674, točka 78; glej tudi sodbo z dne 9. junija 2021, Borborudi/Svet, T‑580/19, EU:T:2021:330, točka 60 (neobjavljena) in navedena sodna praksa). Prav tako je ohranitev na spornem seznamu utemeljena glede na vse upoštevne okoliščine in zlasti glede na to, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi (glej v tem smislu sodbe z dne 12. februarja 2020, Amisi Kumba/Svet, T‑163/18, EU:T:2020:57, točki 83 in 84; z dne 27. aprila 2022, Boshab/Svet, T‑103/21, neobjavljena, EU:T:2022:248, točka 121, in z dne 27. aprila 2022, Ilunga Luyoyo/Svet, T‑108/21, EU:T:2022:253, točka 56).

170    V obravnavani zadevi iz člena 6 Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, izhaja, da se ta sklep redno pregleduje in se po potrebi obnovi ali spremeni, če Svet meni, da cilji tega sklepa niso bili doseženi. Člen 14(4) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, določa, da se seznam iz njene priloge redno pregleduje, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev.

171    V okviru aktov o ohranitvi je treba ugotoviti, da so razlogi za uvrstitev na seznam ostali enaki kot v prvotnih aktih.

172    V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso (točka 169 zgoraj) je torej treba preveriti, ali so okoliščine, cilji in posamični položaj tožeče stranke omogočali ohranitev uvrstitve njenega imena na podlagi nespremenjenih razlogov.

173    V zvezi s splošnimi okoliščinami, povezanimi z razmerami v Ukrajini, je treba ugotoviti, da so bile na dan sprejetja aktov o ohranitvi uvrstitve imena tožeče stranke razmere v Ukrajini še vedno težke.

174    Poleg tega so omejevalni ukrepi še vedno upravičeni glede na cilj, ki se uresničuje, in sicer izvajati največji pritisk na ruske oblasti, da bi te prenehale s svojimi dejanji in politikami, ki destabilizirajo Ukrajino, ter vojaško agresijo te države, in povečati stroške dejanj Ruske federacije, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

175    V zvezi s posamičnim položajem tožeče stranke je treba ugotoviti, da se dopisi tožeče stranke, zlasti njen dopis z dne 30. maja 2022 in njena prošnja za ponovno preučitev z dne 1. novembra 2022, sklicujejo na trditve, ki so bile navedene že v okviru pripomb v zvezi s prvotnima aktoma. Natančneje, tožeča stranka v njih poudarja [zaupno], da je ruski davkoplačevalec le Alfa Bank in da je le manjšinski delničar banke Alfa Bank brez vodilne funkcije.

176    Zato je Svet lahko za elemente, ki jih je tožeča stranka navedla v dokumentih, poslanih Svetu zaradi ponovne preučitve omejevalnih ukrepov, upravičeno štel, da niso niti novi niti odločilni v primerjavi s korespondenco, opravljeno v okviru te zadeve v zvezi s prvotnima aktom.

177    Iz tega sledi, da Svet glede na te elemente ni storil napake pri presoji s tem, da je ugotovil, da se posamični položaj tožeče stranke ni spremenil, in se je pri ohranitvi uvrstitve njenega imena na spornih seznamih oprl na iste elemente.

178    Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da ji nikakor ni mogoče pripisati odločitve o nadaljevanju vdora v Ukrajino, ki je navedena v prilagoditveni vlogi, je treba zavrniti, ker v merilu (g) tak pogoj ni omenjen.

179    Prav tako je treba zavrniti druge trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na neobstoj pregleda ali ocene teh ukrepov in na neučinkovitost ukrepov. Z njimi namreč ni mogoče dokazati napake pri presoji njenega posamičnega položaja glede na merilo, ki se uporablja.

180    Nazadnje, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na odsvojitev njenih delnic v družbi ABH Holdings, je treba opozoriti, da je treba šteti, da navedena odsvojitev ni bila dokazana z dovolj prepričljivimi dokazi v okviru postopka pred Splošnim sodiščem. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 114 zgoraj, je treba pri presoji dokazne vrednosti dokumenta upoštevati zlasti njegov izvor, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv.

181    V obravnavani zadevi je potrdilo, priloženo repliki z dne 19. avgusta 2022, izdal direktor družbe ABH Holdings, v njem pa je navedeno, da je tožeča stranka 14. marca 2022 svoje delnice v tej družbi prenesla na tretjo osebo in da v navedeni družbi nima več lastniškega deleža (ownership interest).

182    Vendar je treba ugotoviti, da je to potrdilo predloženo brez drugih uradnih dokumentov v utemeljitev in med drugim brez pojasnila glede prevzemnika delnic tožeče stranke ali glede načina prenosa navedenih delnic. Poleg tega je tožeča stranka v okviru prošnje za ponovno preučitev, ki je bila 1. novembra 2022 naslovljena na Svet, in v okviru svojih vlog pred Splošnim sodiščem še naprej navajala svoj status „manjšega družbenika“ ali „manjšinskega delničarja banke Alfa Bank“.

183    V okoliščinah obravnavane zadeve je treba ugotoviti, da je Svet ob neobstoju dokaza o prenosu delnic, ki ga zatrjuje tožeča stranka, na tretjo osebo, ki naj z njo ne bi bila povezana, pravilno menil, da se posamični položaj tožeče stranke ni spremenil tako, da elementi iz dokaznega spisa v okviru prvotne uvrstitve njenega imena na sporna seznama ne bi bili več upoštevni.

184    Zato ob upoštevanju težkih razmer v Ukrajini, ki ostajajo, dejstva, da cilji omejevalnih ukrepov niso bili doseženi, in neobstoja dokazov o tem, da se je posamični položaj tožeče stranke spremenil, Svet ni storil napake pri presoji s tem, da je ohranil zadevne omejevalne ukrepe.

185    Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je razlog za uvrstitev imena tožeče stranke na sporna seznama, ki temelji na statusu vodilnega poslovneža, vključenega v gospodarske sektorje, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodka, ki ustreza merilu (g), dovolj podprt, tako da sta glede na to merilo uvrstitev in ohranitev njenega imena na spornih seznamih, ki izhajata iz prvotnih aktov in aktov o ohranitvi, utemeljena.

186    Iz sodne prakse v zvezi z nadzorom nad zakonitostjo odločbe, s katero so bili sprejeti omejevalni ukrepi, izhaja, da če sodišče Unije ob upoštevanju njihove preventivnosti ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, da je utemeljen in da je sam po sebi zadostna osnova za utemeljitev te odločbe, potem dejstvo, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedene odločbe (glej sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 72 in navedena sodna praksa).

187    Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti utemeljenost drugih očitkov, ki jih je navedla tožeča stranka in s katerimi se izpodbija presoja Sveta glede merila (d), četrti tožbeni razlog v zvezi s prvotnima aktoma in aktoma o ohranitvi zavrniti kot neutemeljen.

 Tožbena razloga: kršitev načela sorazmernosti ter kršitev lastninske pravice, svobode gospodarske pobude in pravice do opravljanja poklica

188    Tožeča stranka trdi, da izpodbijani akti niso sorazmerni, ker ji preprečujejo opravljanje poklicne dejavnosti. Omejevalni ukrepi zoper njo naj bi prav tako pomenili nesorazmerno kršitev njene lastninske pravice, svobode gospodarske pobude in njene pravice do opravljanja poklica, in to še toliko bolj, ker naj dokazi, na katere se je oprl Svet, očitno ne bi bili zadostni.

189    Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

190    Spomniti je treba, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije in je povzeto v členu 5(4) PEU, zahteva, da morajo biti ukrepi, določeni s pravom Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev (sodbi z dne 15. novembra 2012, Al‑Aqsa/Svet in Nizozemska/Al‑Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 122, in z dne 1. junija 2022, Prigozhin/Svet, T‑723/20, neobjavljena, EU:T:2022:317, točka 133).

191    Poleg tega lastninska pravica spada med splošna načela prava Unije in je potrjena s členom 17 Listine o temeljnih pravicah. Poleg tega je v skladu s členom 16 navedene listine „[s]voboda gospodarske pobude […] priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“.

192    V obravnavani zadevi je treba navesti, da omejevalni ukrepi, ki jih vsebujejo izpodbijani akti, povzročajo omejitve pri uresničevanju lastninske pravice in pravice do svobode gospodarske pobude tožeče stranke.

193    Vendar temeljne pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso absolutne pravice in njihovo uresničevanje je lahko predmet omejitev, utemeljenih z razlogi v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, če te omejitve dejansko ustrezajo navedenim ciljem splošnega interesa in glede na tak cilj ne predstavljajo čezmernega in neutemeljenega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljenih pravic (sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 148, in z dne 25. junija 2020, VTB Bank/Svet, C‑729/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:499, točka 80).

194    Da bi bil poseg v zadevne temeljne pravice v skladu s pravom Unije, mora biti določen z zakonom, spoštovati bistveno vsebino navedene svoboščine, biti namenjen cilju v splošnem interesu, ki ga kot takega priznava Unija, in ne sme biti nesorazmeren (glej sodbo z dne 27. julija 2022, RT Francija/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 222 in navedena sodna praksa).

195    Ugotoviti je treba, da so ti štiri pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni.

196    Na prvem mestu, zadevni omejevalni ukrepi so „predpisani z zakonom“, saj so določeni v aktih, ki so splošni, ter imajo jasno pravno podlago v pravu Unije in zadostno predvidljivost, česar tožeča stranka ne izpodbija.

197    Na drugem mestu, izpodbijani akti se uporabljajo šest mesecev in se redno pregledujejo, kot je določeno v členu 6 Sklepa 2014/145. Ker so navedeni ukrepi začasni in jih je mogoče odpraviti, je treba šteti, da ne posegajo v bistveno vsebino navedenih svoboščin. Poleg tega izpodbijani akti določajo možnost odobritve odstopanj od uporabljenih omejevalnih ukrepov. Natančneje, v zvezi z zamrznitvijo sredstev člen 2(3) in (4) Sklepa 2014/145, kakor je bil spremenjen, ter členi 4(1), 5(1) in 6(1) Uredbe št. 269/2014, kakor je bila spremenjena, določajo možnosti, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti, in drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov.

198    Na tretjem mestu, zadevni omejevalni ukrepi ustrezajo cilju v splošnem interesu, ki ga kot takega priznava Unija, s katerim je mogoče utemeljiti negativne, celo zelo negativne posledice za nekatere gospodarske subjekte (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 150). Njihov namen je namreč izvajati pritisk nad ruskimi oblastmi, da bi te prenehale dejavnosti in politiko, s katerimi se destabilizira Ukrajina. V zvezi s tem je Svet februarja 2022 želel strateško oslabiti rusko gospodarstvo med drugim s prepovedjo financiranja Ruske federacije, njene vlade in centralne banke na eni strani ter z uporabo takih ukrepov, zlasti na področju financ, obrambe in energije, na drugi strani. Poleg tega je iz uvodne izjave 11 Sklepa 2022/329 razvidno, da je Svet menil, da bi bilo treba glede na resnost razmer v Ukrajini spremeniti merila za uvrstitev na seznam. Zato je očitno, da si Unija prizadeva zmanjšati prihodke ruske države in izvajati pritisk na rusko vlado, da bi zmanjšala njeno zmožnost financiranja njenih dejanj, ki spodkopavajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, ter jih ustavila, da bi ohranila evropsko in svetovno stabilnost. Gre za cilj, ki spada med cilje, ki se uresničujejo v okviru skupne zunanje in varnostne politike ter na katere se nanaša člen 21(2)(b) in (c) PEU, kot so ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti.

199    Na četrtem mestu, v zvezi s primernostjo zadevnih omejevalnih ukrepov je treba navesti, da teh ukrepov glede na cilje v splošnem interesu, ki so za mednarodno skupnost tako temeljni kot tisti, navedeni v točki 198 zgoraj, samih po sebi ni mogoče šteti za neprimerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2020, Kalai/Svet, T‑178/19, neobjavljena, EU:T:2020:580, točka 171 in navedena sodna praksa).

200    Poleg tega, kar zadeva njihovo potrebnost, drugi, manj omejujoči ukrepi, kot je sistem pridobitve predhodnega dovoljenja, ne omogočajo tako učinkovitega uresničevanja zastavljenega cilja, in sicer izvajanja pritiska na podpornike ruske vlade ali na vodilne poslovneže, zlasti zaradi možnosti obidenja uvedenih omejitev (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2020, Kalai/Svet, T‑178/19, neobjavljena, EU:T:2020:580, točka 172 in navedena sodna praksa). Poleg tega, kot je navedeno zgoraj, so omejitve začasne in jih je mogoče odpraviti ter predvidevajo možnosti odstopanj, ki jih odobrijo države članice.

201    Glede škode, povzročene tožeči stranki, je res, da je lastninska pravica tožeče stranke z izpodbijanimi akti omejena, ker ta razen na podlagi posebnega dovoljenja med drugim ne more razpolagati s sredstvi, ki jih ima na ozemlju Unije, ali prenesti svojih sredstev v Unijo.

202    Vendar nevšečnosti, povzročene tožeči stranki, niso nesorazmerne glede na pomembnost cilja, ki se uresničuje z izpodbijanimi akti. Ti akti namreč določajo redni pregled uvrstitve na sporna seznama, da bi se zagotovilo, da se imena oseb in subjektov, ki ne izpolnjujejo več meril za uvrstitev na ta seznama, izbrišejo. Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 197 zgoraj, izpodbijani akti določajo možnost, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti ter da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov. V zvezi s tem morajo nacionalni organi v skladu z načelom sorazmernosti presoditi primernost in obseg potrebnih dovoljenj in odstopanj ter se prepričati o njihovi uporabi na nacionalni ravni.

203    Nazadnje, trditev tožeče stranke v zvezi z nezadostnostjo dokazov o utemeljenosti zadevnih omejevalnih ukrepov se nanaša na njihovo vsebinsko presojo, in ne na njihovo sorazmernost.

204    Iz navedenega izhaja, da z izpodbijanimi akti ni bilo kršeno načelo sorazmernosti in ni bilo nesorazmerno poseženo v lastninsko pravico, svobodo gospodarske pobude in pravico tožeče stranke do opravljanja poklica.

205    Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev načela sorazmernosti ter kršitev lastninske pravice, svobode gospodarske pobude in pravice do opravljanja poklica.

 Tožbeni razlog, naveden v okviru prilagoditve tožbe: obstoj zlorabe pooblastil

206    Tožeča stranka trdi, da jo Svet z vključitvijo njenega imena na sporna seznama šteje za odgovorno med drugim za razmere v Ukrajini, čeprav med njo in destabilizacijo te države ni nobene neposredne ali posredne povezave. Svet naj bi s sprejetjem omejevalnih ukrepov, katerih cilj ne more biti ohranitev ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine, ker so popolnoma nepovezani s tistimi, ki so dejansko odgovorni za destabilizacijo Ukrajine, in nimajo nobene neposredne ali posredne povezave s temi razmerami, spremenil prvotno zastavljeni cilj, ne da bi iz tega izpeljal potrebne posledice za ohranitev posamičnih omejevalnih ukrepov. S tem naj bi zlorabil pooblastila, in sicer z zamenjavo cilja brez predhodnega pregleda, ki bi upravičeval ohranitev omejevalnih ukrepov proti tožeči stranki.

207    Svet ob podpori Kraljevine Belgije te trditve prereka.

208    V skladu z ustaljeno sodno prakso gre lahko za akt, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, le če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet samo ali vsaj odločilno zaradi drugih ciljev, kot so tisti, zaradi katerih je bilo zadevno pooblastilo dano, ali za izognitev postopku, ki je s Pogodbama posebej določen za obravnavanje okoliščin konkretnega primera (sodbi z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 135, in z dne 25. junija 2020, Vnesheconombank/Svet, C‑731/18 P, neobjavljena, EU:C:2020:500, točka 63).

209    Zadostuje ugotovitev, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni predložila takih indicev. Kot poudarja Svet, zastavljeni cilj, in sicer izvajanje največjega pritiska na Rusko federacijo, da konča vojno v Ukrajini, nikakor ni bil spremenjen.

210    Zato je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na obstoj zlorabe pooblastil, in posledično tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

211    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Svet, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

212    Na podlagi člena 138(1) Poslovnika se državam članicam in institucijam, ki so intervenirale v postopku, naloži plačilo lastnih stroškov. Zato Kraljevina Belgija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      OT nosi svoje stroške in plača stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

3.      Kraljevina Belgija nosi svoje stroške.

Spielmann Mastroianni Brkan

Gâlea       Tóth

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. novembra 2023.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.

1 Prikriti zaupni podatki.