Language of document : ECLI:EU:C:2018:871

Združeni zadevi C‑569/16 in C‑570/16

Stadt Wuppertal
proti
Marii Elisabeth Bauer

in

Volker Willmeroth
proti
Martini Broßonn

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Bundesarbeitsgericht)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Člen 7 – Pravica do plačanega letnega dopusta – Delovno razmerje, ki preneha zaradi smrti delavca – Nacionalna ureditev, v skladu s katero delavčevim dedičem ni mogoče plačati denarnega nadomestila za plačani letni dopust, ki ga delavec ni izrabil – Obveznost skladne razlage nacionalnega prava – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 31(2) – Možnost sklicevanja v okviru spora med posamezniki“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. novembra 2018

1.        Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Obseg – Nadomestilo za neizrabljen dopust, izplačano ob koncu delovnega razmerja – Nacionalna zakonodaja, ki določa, da pravica do denarnega nadomestila v primeru smrti delavca ugasne – Nedopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 31(2) in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 7, Direktiva Sveta 93/104, člen 7)

2.        Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Direktiva 2003/88 – Člen 7 – Neposredni učinek – Možnost sklicevanja nanj v primeru spora med posamezniki – Neobstoj

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 7)

3.        Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Posebej pomembno načelo socialnega prava Unije – Obseg

(člen 151 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah členi 21(1), 27, 31(2) in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 7; Direktiva Sveta 93/104, člen 7)

4.        Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Nadomestilo za neizrabljen dopust, izplačano ob koncu delovnega razmerja – Nacionalna ureditev, ki se šteje kot da je v nasprotju z Direktivo 2003/88 in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah – Obveznosti nacionalnega sodišča, ki odloča o sporu med posamezniki – Neuporaba te nacionalne ureditve in dodelitev finančnega nadomestila pravnem nasledniku umrlega delavca

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 31(2) in 51(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 7)

1.      Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta, ki je bil pridobljen na podlagi navedenih določb in ki ga ta delavec pred svojo smrtjo ni izrabil, ugasne, če delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca, ne da bi iz nje nastala pravica do denarnega nadomestila za navedeni dopust, ki bi se z dedovanjem lahko prenesla na pravne naslednike navedenega delavca.

Ugasnitev pridobljene pravice delavca do plačanega letnega dopusta ali njegove povezane pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja, ne da bi imel delavec to pravico do plačanega letnega dopusta dejansko možnost uveljaviti, bi namreč škodovala vsebini te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2013, preveritev Komisija/Strack, C‑579/12 RX-II, EU:C:2013:570, točka 32).

Prejetje denarnega nadomestila, če je delovno razmerje prenehalo s smrtjo delavca, je torej nujno za zagotovitev polnega učinka pravice do plačanega letnega dopusta, ki je zagotovljena delavcu (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 2014, Bollacke, C‑118/13, EU:C:2014:1755, točka 24).

V tem okviru je treba nazadnje spomniti, da je Sodišče že pojasnilo, da izraz „plačani letni dopust“ iz člena 7(1) Direktive 2003/88 – ki ga je treba razumeti enako kot „plačani letni dopust“ iz člena 31(2) Listine – pomeni, da se mora med letnim dopustom v smislu teh določb plačevanje ohraniti in da, povedano drugače, mora delavec za to obdobje počitka prejeti običajno plačo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2011, Williams in drugi, C‑155/10, EU:C:2011:588, točki 18 in 19).

Kot je bilo opozorjeno v točki 39 te sodbe, je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta, ki je načelo socialnega prava Unije in ki izhaja iz člena 7 Direktive 93/104 in člena 7 Direktive 2003/88 ter je bila medtem kot temeljna pravica tudi izrecno določena v členu 31(2) Listine. Navedena temeljna pravica tako vključuje tudi pravico do plačila in – kot pravico, ki je neposredno povezana s to pravico do „plačanega“ letnega dopusta – tudi pravico do denarnega nadomestila za letni dopust, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen.

S tega vidika je mogoče to pravico omejiti le ob spoštovanju strogih pogojev iz člena 52(1) Listine, pri čemer je treba zlasti upoštevati bistveno vsebino navedene pravice. Države članice tako ne morejo odstopiti od načela, ki izhaja iz člena 7 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine, v skladu s katerim pridobljena pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, določenega z nacionalnim pravom, če delavec tega dopusta ni mogel izrabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2017, King, C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 56).

(Glej točke 49, 50, od 57 do 59, 61, 63 in točko 1 izreka.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 72, 73, 77 in 78.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 80, 81, 83 in 84.)

4.      Če nacionalne zakonodaje, kakršna je ta iz postopkov v glavni stvari, ni mogoče razlagati tako, da bi bila v skladu s členom 7 Direktive 2003/88 in členom 31(2) Listine o temeljnih pravicah, nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med pravnim naslednikom pokojnega delavca in nekdanjim delodajalcem tega delavca, ne sme uporabiti navedene nacionalne zakonodaje in mora zagotoviti, da se navedenemu pravnemu nasledniku v breme tega delodajalca prizna denarno nadomestilo za plačani letni dopust, ki ga je delavec pridobil na podlagi navedenih določb in ga pred smrtjo ni izrabil. Če gre za spor med pravnim naslednikom in delodajalcem, ki ima status organa javne oblasti, ima nacionalno sodišče to obveznost na podlagi člena 7 Direktive 2003/88 in člena 31(2) Listine o temeljnih pravicah, če pa gre za spor med pravnim naslednikom in delodajalcem, ki je zasebni subjekt, pa na podlagi zadnje od teh določb.

Pravica do plačanega letnega dopusta, ki je s členom 31(2) Listine priznana vsem delavcem, je že zaradi svojega obstoja zavezujoča in nepogojna, saj je namreč ni treba konkretizirati z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, s katerimi je treba zgolj natančneje določiti trajanje letnega dopusta in po potrebi nekatere pogoje za njeno izvajanje. Iz tega sledi, da je navedena določba sama po sebi dovolj, da se z njo delavcem podeljuje pravica, na katero se lahko sklicujejo v sporu z delodajalcem v položaju, ki je zajet s pravom Unije in ki torej spada na področje uporabe Listine (glej po analogiji sodbo z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 76).

Glede takega učinka, ki ga ima člen 31(2) Listine za delodajalce, ki so zasebni subjekti, je treba ugotoviti, da čeprav člen 51(1) Listine določa, da se njene določbe uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije, pa navedeni člen 51(1) ne obravnava vprašanja, ali so taki zasebni subjekti morda neposredno zavezani k spoštovanju nekaterih določb Listine in ga zato ni mogoče razlagati, kot da tako možnost povsem izključuje.

Najprej, kot je ugotovil generalni pravobranilec v točki 78 sklepnih predlogov, to, da se nekatere določbe primarnega prava nanašajo zlasti na države članice, še ne izključuje možnosti, da se te lahko uporabljajo tudi v razmerjih med posamezniki (glej v tem smislu sodbo z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 77).

Dalje, Sodišče je med drugim že priznalo, da se lahko že s prepovedjo iz člena 21(1) Listine posameznikom podeli pravica, na katero se lahko sklicujejo v okviru spora z drugim posameznikom (sodba z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 76), ne da bi člen 51(1) Listine pomenil oviro za to.

Nazadnje in kar zadeva natančneje člen 31(2) Listine, je treba poudariti, da pravica vsakega delavca do plačanega letnega dopusta že po svoji naravi pomeni obveznost za delodajalca, in sicer obveznost, da tak plačani letni dopust dodeli.

(Glej točke 85, od 87 do 90, 92 in točko 2 izreka.)