SODBA Z DNE 3. 4. 2003 – ZADEVA T-114/02
BABYLISS PROTI KOMISIJI
SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)
z dne 3. aprila 2003*(1)
„Konkurenca – Koncentracije – Uredba (EGS) št. 4064/89 – Tožba, ki jo je vložila tretja oseba – Dopustnost – Zaveze v prvi fazi preiskave – Licenca za uporabo znamke – Spremembe zavez – Roki – Finančna pomoč države – Nesorazmerno nizka prevzemna cena – Obstoj resnega dvoma o združljivosti koncentracije s skupnim trgom – Neobstoj zavez na trgih, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco“
V zadevi T-114/02,
BaByliss SA, s sedežem v Montrougeu (Francija), ki jo zastopa J.-P. Gunther, odvetnik,
tožeča stranka,
ob sodelovanju
De'Longhi SpA, s sedežem v Trevisu (Italija), ki jo zastopajo M. Merola, D. Domenicucci in I. van Schendel, odvetniki,
intervenientka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo V. Superti, K. Wiedner in F. Lelièvre, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob sodelovanju
SEB SA, s sedežem v Écullyju (Francija), ki jo zastopata D. Voillemot in S. Hautbourg, odvetnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije SG (2002) D/228078 z dne 8. januarja 2002, s katero Komisija ne nasprotuje koncentraciji družb SEB in Moulinex ter to koncentracijo razglaša za združljivo s skupnim trgom in Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru pod pogojem, da se upoštevajo predlagane zaveze (zadeva COMP/M.2621 – SEB/Moulinex),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik, J. Azizi in M. Jaeger, sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. oktobra 2002
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Uredba Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL L 395, str. 1, kakor je bila popravljena (UL 1990, L 257, str. 13) in spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1310/97 z dne 30. junija 1997 (UL L 180, str. 1), v nadaljevanju: Uredba št. 4064/89) v skladu s členom 1 velja za vse koncentracije na ravni Skupnosti, opredeljene v odstavkih 2 in 3 navedenega člena.
2 V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 4064/89 je treba koncentracije na ravni Skupnosti predhodno priglasiti Komisiji.
3 Poleg tega člen 7(1) Uredbe št. 4064/89 določa, da se koncentracija na ravni Skupnosti ne sme izvajati, dokler ni priglašena ali dokler ni razglašena za združljivo s skupnim trgom. Vendar je v členu 7(4) dovoljeno, da Komisija na zahtevo odobri odstopanje od te obveznosti zadržanja izvajanja koncentracije.
4 Člen 6(1)(b) Uredbe št. 4064/89 določa, da če Komisija ugotovi, da pri priglašeni koncentraciji, čeprav spada na področje uporabe te uredbe, ne obstaja resen dvom glede njene združljivosti s skupnim trgom, odloči, da ji ne bo nasprotovala, in jo razglasi za združljivo s skupnim trgom (v nadaljevanju: prva faza).
5 Nasprotno pa člen 6(1)(c) Uredbe št. 4064/89 določa, da če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija spada na področje uporabe te uredbe in da obstaja resen dvom o njeni združljivosti s skupnim trgom, se odloči za začetek postopka (v nadaljevanju: druga faza).
6 Člen 6(2) navedene uredbe določa:
„Če Komisija ugotovi, da priglašena koncentracija po spremembi, ki jo izvedejo udeležena podjetja, ne vzbuja več resnega dvoma v smislu odstavka 1(c), se lahko odloči, da razglasi koncentracijo za združljivo s skupnim trgom v skladu z odstavkom 1(b).
V skladu z odstavkom 1(b) lahko Komisija k odločbi priloži pogoje in obveznosti, s katerimi namerava zagotoviti, da udeležena podjetja upoštevajo obveznosti do Komisije, sprejete zato, da bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom.“
7 V skladu s členom 18(1) Uredbe Komisije (ES) št. 447/98 z dne 1. marca 1998 o priglasitvah, rokih in zaslišanjih, predpisanih z Uredbo št. 4064/89 (UL L 61, str. 1) se „[o]bveznosti, ki jih Komisiji predlagajo udeležena podjetja v skladu s členom 6(2) Uredbe […] št. 4064/89 in ki jih stranke namenijo kot podlago za odločbo v skladu s členom 6(1)(b) navedene uredbe, […] Komisiji predložijo najkasneje v treh tednih po prejemu priglasitve“.
8 Komisija v Sporočilu o korektivnih ukrepih, dovoljenih po Uredbi št. 4064/89 in Uredbi Komisije (ES) št. 447/98 (UL 2001, C 68, str. 3, v nadaljevanju: Sporočilo o korektivnih ukrepih), predstavlja smernice, ki jih namerava upoštevati glede zavez.
9 Komisija ima v skladu s členom 21(1) Uredbe št. 4064/89 izključno pristojnost za sprejemanje odločb, predvidenih s to uredbo. Člen 21(2) poleg tega določa, da nobena država članica ne uporabi svojega nacionalnega prava o konkurenci za katero koli koncentracijo na ravni Skupnosti.
10 V členu 9(2)(a) Uredbe št. 4064/89 je Komisiji vseeno dovoljeno, da preizkus koncentracije na ravni Skupnosti napoti na države članice, kadar obstaja nevarnost, da koncentracija ustvari ali okrepi prevladujoči položaj, kar bo bistveno oviralo učinkovito konkurenco na trgu v državi članici, ki ima vse lastnosti samostojnega trga.
Dejansko stanje
I – Zadevna podjetja
11 Predmet te tožbe, ki jo je vložila družba BaByliss SA (v nadaljevanju tudi: tožeča stranka), je razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Komisija pod nekaterimi pogoji odobrila koncentracijo družb SEB in Moulinex.
12 Tožeča stranka je francosko podjetje pod nadzorom ameriške skupine Conair, ki je specializirano za proizvodnjo in trženje malih gospodinjskih aparatov, imenovanih „aparati za lepotno nego“ (na primer sušilniki za lase, ravnalci las in krtače na vroč zrak, aparati za striženje, depilatorji in aparati za nego telesa), pod znamko BaByliss. Skupina Conair deluje v vseh segmentih malih gospodinjskih aparatov (kuhanje, lepotna nega, čiščenje) v Združenih državah in po svetu predvsem pod znamkami Conair, BaByliss, Interplak, Forfex, Cuisinart, Revlon in Vidal Sassoon.
13 SEB je francosko podjetje, ki deluje v sektorju zasnove, proizvodnje in trženja malih gospodinjskih aparatov na svetovni ravni. SEB trži svoje proizvode v več kot 120 državah pod dvema svetovnima znamkama (Tefal in Rowenta) in štirimi lokalnimi znamkami (Calor in SEB v Franciji in Belgiji, Arno v Braziliji in državah Mercosurja, Samurai v državah Andskega pakta). Družine proizvodov, ki jih SEB trži pod temi različnimi znamkami, so kuhinjski aparati (mini pečice, cvrtniki, opekači za kruh, aparati za pripravo neformalnih obrokov), aparati za tople napitke (kavni avtomati, avtomati za espresso, grelniki vode), multipraktiki, likalniki in parne likalne postaje, aparati za osebno nego (depilacija, friziranje, britje itd.), sesalniki, naprave za prezračevanje in ogrevanje ter kuhinjski pripomočki.
14 Tudi Moulinex je francosko podjetje, ki deluje v sektorju zasnove, proizvodnje in trženja malih gospodinjskih aparatov na svetovni ravni. Trži iste družine proizvodov kot SEB, in sicer pod dvema mednarodnima znamkama (Moulinex in Krups) in eno lokalno znamko (Swan v Združenem kraljestvu). Moulinex pa trži tudi mikrovalovne pečice.
II – Nacionalni postopek
15 Tribunal de commerce de Nanterre (gospodarsko sodišče v Nanterru) je 7. septembra 2001 proti skupini Moulinex začelo postopek prisilne poravnave. V skladu s francosko zakonodajo so morali stečajni upravitelji, ki jih je imenovalo Tribunal de commerce, ugotoviti, ali lahko podjetje v prisilni poravnavi še naprej opravlja dejavnost, ali mora biti preneseno na tretjo osebo ali pa likvidirano. Ker se je v tem primeru nadaljevanje dejavnosti družbe Moulinex izkazalo za nemogoče, so upravitelji poskušali najti prevzemnika za vse ali del dejavnosti te družbe.
16 Skupina SEB se je v tem postopku prijavila za prevzem nekaterih sredstev družbe Moulinex v zvezi z malimi gospodinjskimi aparati, in sicer:
– vseh pravic do uporabe znamk Moulinex, Krups in Swan ne glede na zadevne proizvode;
– dela proizvodnih sredstev (osem proizvodnih obratov od skupno 18 in nekaj opreme v neprevzetih obratih), ki omogočajo proizvodnjo vsaj nekaterih modelov za vse proizvode, ki jih proizvaja Moulinex, razen sesalnikov in mikrovalovnih pečic;
– nekaterih družb za trženje, in sicer za Evropo le nemške in španske družbe.
17 Družba BaByliss je stečajnim upraviteljem družbe Moulinex v skladu s svojo željo po povečanju navzočnosti na področju malih gospodinjskih aparatov v Franciji in po svetu v dopisu z dne 25. septembra 2001 poslala ponudbo za nakup vseh dejavnosti Krups po svetu, skupaj z materialom, opremo, zalogami, pravicami industrijske lastnine in distribucijskimi mrežami Krups.
18 Tribunal de commerce de Nanterre je s sodbo z dne 22. oktobra 2001 sprejelo načrt prevzema, ki ga je predlagala skupina SEB.
III – Postopek pred Komisijo
19 Komisija je na zahtevo skupine SEB 27. septembra 2001 odobrila odstopanje od odložilnega učinka, kot je določen v členu 7(4) Uredbe št. 4064/89. Svojo odločitev je obrazložila predvsem s tem, da so stečajni upravitelji zahtevali, da je vsaka ponudba za prevzem brezpogojna. Odstopanje, ki ga je odobrila Komisija, je bilo omejeno na upravljanje s prevzetimi sredstvi.
20 Komisija je 13. novembra 2001 v skladu s členom 4 Uredbe št. 4064/89 prejela priglasitev načrta skupine SEB za nakup nekaterih sredstev družbe Moulinex.
21 Komisija je 21. novembra 2001 v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavila obvestilo iz člena 4(3) Uredbe št. 4064/89. V skladu s točko 4 tega obvestila je „zainteresirane tretje osebe [pozvala], naj ji predložijo svoje morebitne pripombe glede predlagane koncentracije“.
22 Družba BaByliss je po tej objavi v dopisih z dne 27. in 29. novembra 2001 Komisiji sporočila, da je zaskrbljena zaradi zadevnega načrta koncentracije glede na velike protikonkurenčne učinke združevanja družb SEB in Moulinex v sektorju, v katerega je sama nameravala vstopiti v kratkem. Družba BaByliss je glede tega poudarila, da se opredeljuje kot potencialna konkurentka SEB-Moulinex na področju malih gospodinjskih aparatov in zlasti v sektorju malih kuhinjskih aparatov, v katerem razvija dejavnost pod znamko Cuisinart. V pošti z dne 29. novembra 2001, priloženi k dopisu z istega dne, je Komisiji poslala predlog za celoten prevzem vseh zaposlenih in sredstev družbe Moulinex v Franciji in priložila poslovni načrt Cuisinart („Strategija Cuisinart v Franciji“) iz novembra 2001.
23 Družba BaByliss je v dopisu z dne 30. novembra 2001 odgovorila na vprašalnik, ki ga je Komisija 27. novembra 2001 poslala konkurentom.
24 Udeleženki koncentracije sta 5. decembra 2001 Komisiji predlagali zaveze.
25 Predstavniki družbe BaByliss so se isti dan srečali s Komisijo v zvezi z načrtovano koncentracijo.
26 Družba BaByliss je v dopisu z dne 6. decembra 2001 Komisiji sporočila pridržke glede možnosti, da bi Komisija, če bi bilo primerno, na podlagi člena 9 Uredbe št. 4064/89 del zadeve ali vso zadevo napotila na nacionalne organe, pristojne za konkurenco, ki bi to zahtevali.
27 Francoski organi, pristojni za konkurenco, so 7. decembra 2001 pri Komisiji vložili zahtevo za delno napotitev na podlagi člena 9(2)(a) Uredbe št. 4064/89, kar zadeva učinke zadevne koncentracije na konkurenco v Franciji na nekaterih prodajnih trgih malih gospodinjskih aparatov.
28 Udeleženki koncentracije sta po kritikah Komisije 18. decembra 2001 spremenili svoje prvotne zaveze.
29 Družba BaByliss je 20. decembra 2001 Komisiji sporočila svoje pripombe glede tržnih deležev, ki bi jih po zadevni koncentraciji novi subjekt SEB-Moulinex imel v kategorijah proizvodov, ki jih je preučila Komisija.
30 Družba BaByliss je z dopisom z dne 21. decembra 2001 odgovorila na vprašalnik o zavezah udeleženk koncentracije, ki ji ga je Komisija poslala 20. decembra 2001.
31 Udeleženki koncentracije sta po pripombah tretjih zainteresiranih oseb znova spremenili svoje zaveze.
32 Tožeča stranka je 28. decembra 2001 dala ponudbo za delni prevzem družbe Moulinex.
33 Družba BaByliss je 3. januarja 2002 dopolnila odgovore na vprašalnik o zavezah udeleženk koncentracije, ki ji ga je Komisija poslala 20. decembra 2001. Tožeča stranka je poleg tega še enkrat izrazila interes za nakup vseh ali dela sredstev družbe Moulinex. Ponovno je izrazila tudi zaskrbljenost zaradi svojega položaja in prevladujočega položaja SEB-Moulinex, ki bi zaradi zadevne koncentracije nastal v številnih kategorijah malih gospodinjskih aparatov v glavnih evropskih državah.
34 Komisija je 8. januarja 2002 pod določenimi pogoji na podlagi člena 6(1)(b) in (2) Uredbe št. 4064/89 ter člena 57 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) odobrila koncentracijo družb SEB in Moulinex (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
35 Izpodbijana odločba pa se ne nanaša na francoski trg, ker je Komisija isti dan ugodila zahtevi francoskih organov za delno napotitev.
36 Francoski ministre de l’Économie (v nadaljevanju: minister za gospodarstvo) je 8. julija 2002 na podlagi tako imenovane doktrine „propadajočega podjetja“ odobril koncentracijo, ne da bi določil zaveze.
Izpodbijana odločba
IV – Zadevni trgi proizvodov
37 V točki 16 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da je gospodarski sektor, ki ga zadeva obravnavana koncentracija, sektor prodaje malih gospodinjskih aparatov, ki ga sestavlja trinajst kategorij proizvodov: cvrtniki, mini pečice, opekači za kruh, opekači za sendviče in vaflje, aparati za pripravo neformalnih obrokov (namizni žar s kamnito ploščo, „wokparty“, žar raclette, fondue itd.), električni in hišni žari, kuhalniki za riž in parni kuhalniki, kavni avtomati, grelniki vode, avtomati za espresso, mešalniki in multipraktiki, likalniki in parne likalne postaje, aparati za osebno nego (zdravstveni aparati in aparati za lepotno nego). Prvih enajst kategorij proizvodov je splošno znanih kot kuhinjski aparati.
38 Komisija meni, da je vsaka kategorija malih gospodinjskih aparatov lahko ločen trg proizvodov (točka 25 obrazložitve izpodbijane odločbe). Sklepne ugotovitve Komisije temeljijo predvsem na analizi zamenljivosti povpraševanja, saj vsaka kategorija izpolnjuje posebno nalogo in je namenjena za ločeno končno uporabo. Komisija poleg tega zavrača zamenljivost ponudbe. Poudarja namreč, da je lahko – tudi če bi lahko vsi proizvajalci proizvajali vse male gospodinjske aparate – za vstop na novi trg proizvodov potrebno veliko stroškov in časa.
V – Zadevni geografski trgi
39 Komisija meni, da je treba „nacionalno opredelitev zadevnih geografskih trgov obravnavati kot najverjetnejšo na koncu preizkusa v prvi fazi“ (točka 30 obrazložitve izpodbijane odločbe).
VI – Pomen znamke
40 Komisija ugotavlja, da so znamke eden glavnih dejavnikov pri izbiri končnih potrošnikov in torej eden glavnih elementov konkurence med proizvajalci malih gospodinjskih aparatov (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe).
41 Glede tega opozarja, da družbi SEB in Moulinex vlagata veliko v ohranjanje ugleda svojih znamk (točka 38 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ugotavlja tudi, da so se ponudbe, prejete ob prodaji družbe Moulinex, nanašale skoraj izključno na znamke te skupine, manj pa na proizvodne obrate (točka 39 obrazložitve izpodbijane odločbe).
VII – Analiza konkurence
42 Kar zadeva učinke zadevne koncentracije na konkurenco, Komisija najprej zavrača trditev, da se ne razlikujejo od konkurenčnega položaja, ki bi nastal po likvidaciji skupine Moulinex. Glede tega ugotavlja:
„Po preiskavi v prvi fazi ni mogoče sprejeti take trditve, saj je od začetka postopka prisilne poravnave skupine Moulinex določeno število podjetij izrazilo interes za prevzem znamk te skupine. Poleg tega ni mogoče izključiti, da so nekaj opreme ali industrijsko lastnino prevzele tretje osebe, in ne družba SEB. Zaradi pomena znamke na zadevnih trgih bi ti tretji prevzemniki verjetno lahko v celoti ali delno obnovili konkurenčno zmogljivost družbe Moulinex.“ (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe)
43 Komisija na koncu analize sklepa, da priglašena koncentracija vzbuja resen dvom o združljivosti s skupnim trgom na nekaterih trgih kuhinjskih aparatov (točka 44 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na geografskih trgih, preučenih v izpodbijani odločbi, v bistvu ugotavlja, da:
– bi se na Portugalskem, v Grčiji, Belgiji in na Nizozemskem, kjer sta imeli družbi SEB in Moulinex pred koncentracijo včasih močna položaja v sektorju malih gospodinjskih aparatov, položaj družbe SEB okrepil s priključitvijo družbe Moulinex, koncentracija pa bi privedla do kombinacij včasih zelo velikih tržnih deležev za velik del zadevne kategorije proizvodov. Po mnenju Komisije se bo ta tržna moč poleg tega povečala zaradi enotnega portfelja več znamk, medtem ko imajo udeleženci na trgu, kot so Philips, Braun ali Taurus, le eno znamko (točke 43 in od 45 do 47 obrazložitve izpodbijane odločbe);
– bi koncentracija v Nemčiji, Avstriji, na Danskem, Švedskem in Norveškem bistveno spremenila pogoje konkurence na nekaterih trgih proizvodov (točka 43 obrazložitve izpodbijane odločbe);
– nazadnje, koncentracija bi v drugih državah članicah le malo spremenila pogoje konkurence (točka 43 obrazložitve izpodbijane odločbe).
44 Po mnenju Komisije priglašena koncentracija tako vzbuja resen dvom o svoji združljivosti s skupnim trgom na teh trgih (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe):
– Nemčija: cvrtniki in ražnji/žari;
– Avstrija: cvrtniki in aparati za pripravo neformalnih obrokov;
– Belgija: multipraktiki, avtomati za espresso, grelniki vode, opekači za kruh, aparati za pripravo neformalnih obrokov, ražnji/žari ter likalniki in parne likalne postaje;
– Danska: cvrtniki in mini pečice;
– Grčija: cvrtniki, grelniki vode, aparati za pripravo sendvičev in vafljev, avtomati za espresso in multipraktiki;
– Norveška: cvrtniki in mini pečice;
– Nizozemska: cvrtniki, avtomati za espresso, mini pečice, aparati za pripravo neformalnih obrokov, ražnji/žari ter likalniki in parne likalne postaje;
– Portugalska: cvrtniki, opekači, kavni avtomati, avtomati za espresso, grelniki vode, mini pečice, aparati za pripravo sendvičev in vafljev, aparati za pripravo neformalnih obrokov, ražnji/žari in multipraktiki;
– Švedska: cvrtniki.
45 Nasprotno pa Komisija sklepa, da koncentracija ne vzbuja resnega dvoma, kar zadeva trge aparatov za osebno nego, na katerih je ne glede na državo (razen Francije) ali uporabljeno opredelitev trgov proizvodov skupni tržni delež udeleženk manjši od 20 % (točka 44 obrazložitve izpodbijane odločbe).
VIII – Zaveze udeleženk koncentracije
46 Potem ko sta udeleženki koncentracije predlagali svoje zaveze, Komisija vseeno meni, da je resen dvom o združljivosti koncentracije mogoče odpraviti, če so te zaveze neposreden in takojšen odziv na v odločbi opredeljene težave v zvezi s konkurenco, razen Francije.
47 V zavezah, ki sta jih udeleženki koncentracije predložili 5. decembra 2001, je bil najprej predviden umik proizvodov znamke Moulinex za kategorije cvrtnikov, mini pečic, aparatov za pripravo neformalnih obrokov, ražnjev/žarov ter likalnikov in parnih likalnih postaj s celotnega ozemlja EGP za dve leti. Vendar te prvotne zaveze po mnenju Komisije vseeno ne bi omogočile, da bi neki udeleženec nadomestil družbo Moulinex, in se niso nanašale na vse trge, na katerih bi transakcija lahko vzbujala resne dvome (točka 135 obrazložitve izpodbijane odločbe).
48 Udeleženki sta torej 18. decembra 2001 „izboljšali svoj predlog, da bi bil praktičen in učinkovit“ (točka 135 obrazložitve izpodbijane odločbe). V tem predlogu je bila predvidena izključna licenca za uporabo znamke Moulinex za triletno obdobje (skupaj z zavezo o nevstopu pod znamko Moulinex za dodatno leto) za vse kategorije proizvodov v Belgiji, Grčiji, na Nizozemskem in Portugalskem ter za kategorijo cvrtnikov v Nemčiji, Avstriji, na Danskem, Švedskem in Norveškem. Za pridobitelje take licence bi veljala obveznost nabave ražnjev/žarov, kavnih avtomatov, grelnikov vode in multipraktikov.
49 Zaslišane tretje osebe so vseeno kritizirale te zaveze, zlasti kar zadeva trajanje licence in obdobje nevstopa, obveznost nabave, neobstoj popravka učinkov priglašene koncentracije na konkurenco na nekaterih trgih, neobstoj zadostnega kritičnega obsega za ekonomsko utemeljitev vstopa novega udeleženca na zadevne trge in neobstoj učinkovitega nadzora pridobitelja licence nad znamko Moulinex v okviru korektivnih ukrepov, ki se nanašajo zlasti na cvrtnike, saj družba SEB obdrži pravico do uporabe te znamke za druge proizvode (točka 136 obrazložitve izpodbijane odločbe).
50 Družba SEB je zato v skladu z izrazom, uporabljenim v izpodbijani odločbi, „izpopolnila“ svoje zaveze, tako da je licenco za uporabo znamke razširila na vse male gospodinjske aparate za Nemčijo, Avstrijo, Dansko, Norveško in Švedsko. Tako je zavezo za teh pet držav uskladila z zavezo, ki jo je že predlagala za Belgijo, Grčijo, Nizozemsko in Portugalsko. Podaljšala je tudi trajanje licence na pet let (in na tri leta za nevstop) in odpravila obveznost nabave, naloženo pridobitelju licence (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).
51 V izpodbijani odločbi so povzete zaveze, ki jih je odobrila Komisija:
„129. Skupina SEB se v vsaki od teh držav zavezuje, da bo tretji osebi podelila izključno licenco za znamke Moulinex za prodajo vseh trinajstih kategorij malih gospodinjskih aparatov.
130. V skladu s temi zavezami bo ta licenčna pogodba podpisana z eno ali več tretjimi osebami za pet let. Med trajanjem licenčne pogodbe in tri leta po njenem izteku se skupini SEB prepoveduje trženje vseh aparatov za domačo uporabo pod znamko Moulinex v zadevnih državah. Skupina SEB se je poleg tega zavezala, da v zadevnih državah modelov iz ponudbe Moulinex ne bo tržila pod drugo znamko, če se pridobitelj licence odloči, da se bo oskrboval pri skupini SEB ali pridobil licenco za pravice industrijske lastnine.
131. Namen te licence je dovoliti uporabo znamke Moulinex, da se pridobitelju licence omogoči, da uvede ali okrepi svojo znamko na zadevnih geografskih trgih. Za to bo pridobitelj licence med trajanjem licence lahko uporabljal znamko Moulinex sámo ali v povezavi s svojo znamko, nato pa kadar koli z „združene znamke“ (co-branding) prešel na svojo znamko. Skupina SEB bo imela možnost zagotoviti, da pridobitelj(-i) licence upošteva(-jo) logotip Moulinex.
132. Pridobitelj(-i) licence bo(-do) lahko izbral(-i) in določil(-i) način nabave za vse proizvode v vseh zadevnih državah. Če bo(-do) želel(-i), bo(-do) lahko od skupine SEB zahteval(-i), da sklene nabavno pogodbo za celotno ali delno trajanje licenčne pogodbe in za vse zadevne družine proizvodov ali njihov del. Taka nabava mora torej ustrezati 65 % prodaje pod znamko Moulinex, dosežene leta 2000. Opozoriti je treba, da skupina SEB vseeno predlaga, naj se pridobitelju licence za Nemčijo naloži obveznost nabave za multipraktike. Skupina SEB to izjemo upravičuje s potrebo po ohranitvi delovnih mest v proizvodnih obratih, ki jih je prevzela po sodbi Tribunal de commerce de Nanterre.
133. Skupina SEB se poleg tega zavezuje, da bo vsakemu pridobitelju licence, ki bi zaprosil za to, podelila licenco za pravice industrijske lastnine (modeli, patenti in znanje) za enega ali več modelov iz ponudbe Moulinex, da jih bo lahko proizvajal sam ali njihovo proizvodnjo oddal tretji osebi po svoji izbiri.
134. Skupina SEB se zavezuje, da bo imenovala pooblaščenca, ki bo najprej pooblaščen za zagotavljanje, da skupina SEB zadovoljivo izpolnjuje svoje zaveze. SEB se je zavezala skleniti eno ali več v zavezah predvidenih licenčnih pogodb za znamko v […] od datuma prejema odločbe Komisije o odobritvi. Če skupina SEB po izteku tega roka ne bo sklenila vseh ali dela pogodb, določenih v zavezah, bo pooblaščenec zadolžen, da najde enega ali več pridobiteljev licence in sklene navedene pogodbe v roku […]. Izbrani pridobitelj(-i) licence bo(-do) predložen(-i) Komisiji v odobritev.“
52 Komisija meni, da te zaveze bistveno zmanjšujejo prekrivanja tržnih deležev, nastala zaradi priglašene transakcije. Ugotavlja, da le prekrivanja, ki so posledica prodaje pod znamko Krups, niso odpravljena. Vendar po mnenju Komisije povečani tržni deleži, povezani z znamko Krups, lahko povzročijo težave v zvezi s konkurenco le na trgih avtomatov za espresso in trgu aparatov za pripravo neformalnih obrokov na Portugalskem (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe).
53 Po mnenju Komisije predlagane zaveze omogočajo trajno ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence. Ker je za licenco določeno, da traja pet let, bo to njenemu pridobitelju namreč omogočilo, da proizvode družbe Moulinex prenese pod svojo znamko z omejenimi izgubami za skupino SEB, ko bo ta znamko Moulinex lahko znova uvedla na zadevne trge. Komisija glede tega ugotavlja, da je povprečna življenjska doba malih gospodinjskih aparatov tri leta. Prenos pod lastno znamko je po mnenju Komisije še toliko lažji, ker bo pridobitelj licence edini upravičenec do znamke Moulinex za vse male gospodinjske aparate na zadevnem geografskem območju (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe).
54 Komisija meni, da je razširitev zavez glede izključne licence na vse male gospodinjske aparate in torej na proizvode, glede katerih Komisija ni navedla resnega dvoma, potrebna za zagotovitev učinkovitosti in uporabnosti teh korektivnih ukrepov. Če bi se licence nanašale na omejeno število proizvodov, bi se namreč manevrski prostor pridobitelja licence za „preoblikovanje znamke“ (rebranding) zelo zmanjšal, saj bi znamko Moulinex uporabljala dva konkurenčna subjekta v zadevnih državah: skupina SEB in pridobitelj licence, omejene na nekatere proizvode (točka 141 obrazložitve izpodbijane odločbe).
55 Komisija opozarja, da bo imel pridobitelj licence poleg tega možnost samostojno proizvajati proizvode Moulinex, takoj ko bo to želel, medtem ko se bo od skupine SEB lahko zahtevalo, da mu omogoči uporabo novih modelov, ki jih bo razvila za ponudbo proizvodov Moulinex v državah, na katere se zaveze ne nanašajo (točka 142 obrazložitve izpodbijane odločbe).
56 Komisija nazadnje poudarja, da bo(-do) v skladu z zavezami pridobitelj(-i) licence moral(-i) biti že navzoč(-i) na trgu ali moral(-i) biti sposoben(-ni) vstopiti na trg, sposoben(-ni) preživeti na trgu, biti neodvisen(-ni), brez kakršne koli povezave s skupino SEB, ter imeti potrebno zmogljivost in motivacijo za izvajanje dejavne in učinkovite konkurence na zadevnih trgih. V zavezah je tudi določeno, da bo(-do) ta (ti) pridobitelj(-i) licence moral(-i) imeti lastno znamko, ki jo bo mogoče povezati z znamko Moulinex (točka 144 obrazložitve izpodbijane odločbe).
57 Komisija torej meni (v točki 146 obrazložitve izpodbijane odločbe), da zaveze, ki sta jih predlagali udeleženki, zadostujejo za odpravo dvoma o združljivosti koncentracije s skupnim trgom v teh devetih državah, če bosta upoštevali spodaj povzete zaveze:
„(a) zavezo, da se podeli izključna licenca za uporabo znamke Moulinex za pet let za prodajo gospodinjskih aparatov iz trinajstih kategorij proizvodov, navedenih v tej odločbi, kot je opredeljena v točki 1(a) zavez, priloženih k tej odločbi;
(b) zavezo, da se v zadevnih državah ne tržijo proizvodi pod znamko Moulinex med trajanjem licenčne pogodbe in tri leta po izteku te pogodbe, kot je določeno v točki 1(c);
(c) zavezo, da se modeli proizvodov znamke Moulinex ne tržijo pod drugo znamko kot Moulinex na ozemljih, za katera bo(-do) pridobitelj(-i) licence sklenil(-i) nabavno pogodbo ali licenčno pogodbo za industrijsko lastnino, kot je določeno v točki 1(e);
(d) zavezo, da se z vsakim pridobiteljem licence, ki bo to zahteval, sklene nabavna pogodba (po prenosni ceni, ki ustreza industrijski lastni ceni, povečani za splošne stroške, povezane s proizvodnjo in dobavo proizvodov pridobitelju licence) in/ali licenčna pogodba za industrijsko lastnino za vse zadevne proizvode, razen za multipraktike v Nemčiji, kot je določeno v točki 1(d) zavez;
(e) zavezo, da se nadaljuje splošna politika razvoja novih modelov ter ohrani polna ekonomska in konkurenčna vrednost znamke Moulinex v vseh devetih zadevnih državah do sklenitve licenčnih pogodb, kot je določeno v točki 1(h) zavez;
(f) zavezo, da se sklene(-jo) pogodba(-e) o izključni licenci za uporabo znamke za devet zadevnih držav v rokih, določenih v točkah 1(h) in 2(e)(iv) zavez;
(g) zavezo, da Komisija odobri enega ali več pridobiteljev licenc, kot je določeno v točki 1(i) zavez, in
(h) upoštevanje vseh morebitnih predlogov pooblaščenca, koristnih za izvajanje zavez ali opravljanje njegove naloge, kot je določeno v točki 2(e)(ii) zavez.“
58 Podrobnosti o zavezah, ki jih je sklenila skupina SEB, so priložene k izpodbijani odločbi.
59 V točki 2(g) priloge je določeno:
„Če bo odobritev te transakcije s strani drugega organa, pristojnega za konkurenco, odvisna od zavez, ki so v nasprotju s temi zavezami ali ustvarjajo položaj, ki bi presegal to, kar je potrebno za ponovno vzpostavitev konkurence na vsakem od zadevnih trgov, bo skupina SEB lahko Komisijo zaprosila za revizijo teh zavez, da bi se odpravila ta protislovja ali da bi bila skupina SEB oproščena izpolnjevanja vseh ali dela pogojev in obveznosti, navedenih v teh zavezah, ki se ne bi več zdele potrebne.“
IX – Državne pomoči
60 Komisija v odgovoru na trditve nekaterih tretjih oseb, ki skupini SEB očitajo, da je od francoskih organov prejela državne pomoči v okviru svojega načrta prevzema, v točki 10 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da se glede na predhodno preučitev mehanizma, ki so ga pripravili francoski organi, ne zdi, da bi bili državni ukrepi, načrtovani v okviru postopka prisilne poravnave, ukrepi, od katerih bi SEB imela korist. Komisija zato meni, da njihovega učinka ni treba upoštevati pri preučitvi predlagane transakcije, opravljene na podlagi Uredbe št. 4064/89.
Postopek in predlogi strank
61 Tožeča stranka je 15. aprila 2002 vložila tožbo pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje. Z ločeno vlogo je isti dan vložila predlog, naj Sodišče prve stopnje odloči o tožbi po hitrem postopku v skladu s členom 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje.
62 Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2002 Sodišče prve stopnje obvestila, da ne nasprotuje predlogu za obravnavanje po hitrem postopku. Komisija je poleg tega poudarila, da tožeča stranka ni dokazala, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva.
63 Sodni tajnik Sodišča prve stopnje je z dopisom z dne 8. maja 2002 toženo stranko obvestil, da je bilo ugodeno njenemu predlogu za podaljšanje roka za vložitev odgovora na tožbo do 24. junija 2002. Toženo stranko je tudi pozval, naj – da ne bi zadrževala postopka – obravnava morebitna vprašanja dopustnosti tožbe skupaj z njeno materialnopravno obrambo.
64 Sodni tajnik Sodišča prve stopnje je v okviru ukrepa procesnega vodstva v dopisu z dne 17. junija 2002 tožečo stranko pozval, naj do 28. junija 2002 odgovori na vrsto pisnih vprašanj.
65 Komisija je 24. junija 2002 vložila odgovor na tožbo, ki je vseboval predvsem njene ugovore zoper dopustnost tožbe in, podredno, njeno materialnopravno obrambo.
66 Tožeča stranka je 28. junija 2002 vložila odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje.
67 Sodišče prve stopnje (tretji senat) je s sklepom z dne 2. julija 2002 ugodilo predlogu za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika.
68 Tožeča stranka je 18. julija 2002 v skladu s pozivom, ki ji ga je poslal sodni tajnik, vložila stališča glede dopustnosti, s katerimi je odgovorila na odgovor Komisije na tožbo.
69 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. julija 2002, je skupina SEB predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. julija 2002, je družba De'Longhi predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom tožeče stranke. Tema predlogoma je bilo ugodeno s sklepom predsednika tretjega senata z dne 16. septembra 2002. Na podlagi njunih predlogov je bilo skupini SEB dovoljeno, da vloži intervencijsko vlogo, družbi De'Longhi pa, da predloži nekatere dokumente, navedene v predlogu za intervencijo.
70 Sodišče prve stopnje (tretji senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva stranke pozvalo, naj predložijo nekatere listine in odgovorijo na pisna vprašanja. Stranke so tem zahtevam ugodile v predpisanih rokih.
71 Stranke so na javni obravnavi 9. oktobra 2002 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Sodišča prve stopnje.
72 Tožeča stranka ob sodelovanju družbe De'Longhi Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane odločbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
73 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
74 Skupina SEB Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
X – Trditve strank
75 Tožeča stranka ob sodelovanju družbe De'Longhi trdi, da jo izpodbijani akt neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230 ES. Družba BaByliss naj bi bila namreč nov udeleženec na trgu malih gospodinjskih aparatov in torej neposredna konkurentka družbama SEB in Moulinex. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da je dejavno sodelovala v upravnem postopku pred sprejetjem izpodbijane odločbe.
76 Komisija trdi, da izpodbijana odločba tožeče stranke ne zadeva posamično.
77 Prvič, Komisija trdi, da zgolj dejstvo, da se je družba BaByliss spontano odzvala na objavo obvestila o načrtovani koncentraciji v Uradnem listu Evropskih skupnosti, določeno v členu 4(3) Uredbe št. 4064/89, in navezala stik z njo, ne zadostuje za dokaz, da izpodbijana odločba posamično zadeva to družbo. Družba BaByliss naj nikakor ne bi dokazala, da jo izpodbijana odločba zadeva zaradi nekaterih lastnosti, ki so značilne zanjo, ali dejanskega položaja, ki jo posamično opredeljuje podobno kot skupino SEB.
78 Komisija poudarja, da so številna podjetja enako kot tožeča stranka aktivno sodelovala v postopku. Dejstvo, da je podjetje predložilo pripombe, naj samo po sebi ne bi moglo upravičiti, da izpodbijana odločba to podjetje zadeva posamično. Natančna preučitev koncentracij naj bi namreč zahtevala redne stike s številnimi gospodarskimi subjekti.
79 Drugič, Komisija opozarja, da so v skladu s členom 2 statuta družbe BaByliss „dejavnosti družbe […]: vse dejavnosti proizvodnje, predelave, zastopanja, uvoza in izvoza, prodaje na debelo, v majhnih količinah in na drobno vseh izdelkov in blaga, ki se nanašajo predvsem na friziranje in lepotno nego, parfume in darila“, medtem ko se koncentracija, odobrena z izpodbijano odločbo, nanaša na sektor malih gospodinjskih aparatov, ki ni povezan s „friziranjem in lepotno nego, parfumi in darili“.
80 Tretjič, Komisija ugotavlja, da se tožeča stranka predstavlja kot „novi udeleženec“ na trgu malih kuhinjskih aparatov, vendar je ta sama priznala, da niti na datum izpodbijane odločbe niti na datum vložitve tožbe ni dala na trg niti enega malega gospodinjskega aparata. Družba BaByliss se sicer sama opredeljuje kot „potencialna konkurentka“. Komisija opozarja, da čeprav je tožeča stranka napovedala, da bo take proizvode „uradno“ dala na trg 15. maja 2002, te trditve ni podprla z nobenim dokazom.
81 Četrtič, Komisija opozarja, da ni mogoče na podlagi ničesar trditi, da bi bili proizvodi, ki jih trži družba BaByliss, družba s sedežem v Franciji, neposredna konkurenca aparatom, ki jih skupina SEB prodaja na geografskih trgih, glede katerih je izrazila resne dvome, ker ni odločila o položaju na francoskem trgu, ki ga bodo analizirali francoski organi, pristojni za konkurenco.
82 Petič, Komisija trdi, da tožeča stranka nepravilno meni, da se lahko opira na „sodbi Air France“. Njen položaj je popolnoma drugačen od položaja družbe Air France. V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 19. maja 1994 v zadevi Air France proti Komisiji (T-2/93, Recueil, str. II-323), je Sodišče prve stopnje najprej opozorilo, da je Komisija preučila konkurenčni položaj na zadevnih trgih predvsem ob upoštevanju položaja družbe Air France (točka 45 sodbe), ki je bila edina resna konkurentka podjetjema, ki sta bili udeleženi v koncentraciji, medtem ko je tožeča stranka popolnoma nenavzoča na trgih, ki jih zadeva koncentracija. Komisija tudi opozarja, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je morala družba Air France glede na sporazum, ki so ga sklenile ta družba, francoska vlada in Komisija, popolnoma umakniti iz družbe TAT (točka 46 sodbe), medtem ko se družba BaByliss v tej zadevi ne more sklicevati na noben sporazum ali enakovredno odločitev, na podlagi katere bi lahko dokazala, da je zaradi svojega dejanskega položaja posamično opredeljena podobno kot skupina SEB. Komisija poudarja, da je bila družba Air France v sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. marca 1994 v zadevi Air France proti Komisiji (T-3/93, Recueil, str. II-121) glavna konkurentka družbi British Airways, medtem ko je družba BaByliss v tej zadevi le podjetje med številnimi drugimi, ki se šteje za (sicer potencialno) konkurentko skupine SEB.
83 Komisija želi nazadnje opozoriti, da nova razlaga člena 230 ES, ki jo je Sodišče prve stopnje uporabilo v sodbi z dne 3. maja 2002 v zadevi Jégo-Quéré SA proti Komisiji (T-177/01, Recueil, str. II-2365, točka 51), ne povzroči dopustnosti tožbe, saj je izpodbijana odločba po eni strani posamična odločba, ki nima splošnega pomena, po drugi strani pa nikakor ne omejuje pravic tožeče stranke (ki poleg tega ni navzoča na trgih, ki jih zadeva koncentracija) in tožeči stranki ne nalaga nobene obveznosti. Izpodbijana odločba ne vpliva nedvomno in takoj na pravni položaj tožeče stranke.
84 Skupina SEB trdi, da izpodbijana odločba tožeče stranke ne zadeva posamično. Glede tega predvsem poudarja, da bi tožeča stranka lahko prav tako kot ona oddala konkretno in resno ponudbo za prevzem v okviru kolektivnega postopka, če bi jo res zanimal prevzem vseh ali dela sredstev družbe Moulinex. Vendar skupina SEB opozarja, da prva ponudba, ki jo je tožeča stranka oddala za prevzem družbe Moulinex, ni bila resna in jo je Tribunal de commerce de Nanterre štelo za nesprejemljivo, medtem ko so bile naslednje ponudbe oddane po koncentraciji, njihov edini cilj pa je bil poskus ogrozitev načrta prevzema, ki ga je predlagala skupina SEB. Dodaja, da tožeča stranka ni izrazila nobenega interesa za pridobitev licence za uporabo znamke Moulinex, čeprav bi ji taka licenca z vidika razvojne strategije, ki jo omenja, omogočila, da vstopi na zadevne trge ter se na njih trajno in učinkovito uveljavi.
85 Skupina SEB tudi ugotavlja, da se proizvodi družbe BaByliss za zdaj še ne tržijo na nobenem od geografskih trgov, omenjenih v izpodbijani odločbi, in tudi ne v Franciji, kjer je dejavnost tožeče stranke ostala omejena na predstavitev v lyonski restavraciji maja 2002. Skupina SEB poudarja, da poleg tega Komisija tožeče stranke ni omenila v analizi konkurence, in sicer niti kot sedanje niti kot potencialne konkurentke.
86 Nazadnje, skupina SEB opozarja, da tožeča stranka ni sodelovala v postopku temeljite preiskave, ki so jo opravili poročevalci Conseil de la conurrence de France (v nadaljevanju: svet za konkurenco), niti ni bila navzoča oziroma zastopana na zaslišanju pred njim.
XI – Presoja Sodišča prve stopnje
87 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES „[f]izične ali pravne osebe lahko […] sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe ali zoper odločbe, ki jih neposredno ali posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe, naslovljene na drugo osebo“.
88 Tožeča stranka ni udeleženka koncentracije in naslovnica izpodbijane odločbe. Zato je treba preučiti, ali jo ta odločba zadeva neposredno in posamično.
89 Neposrednosti zadevanja ni mogoče izpodbijati. Ker izpodbijana odločba omogoča takojšnjo izvedbo načrtovane koncentracije, lahko uvede takojšnjo spremembo položaja na zadevnih trgih, ki je torej odvisna le od volje udeleženk (glej zgoraj navedeno sodbo Air France proti Komisiji z dne 24. marca 1994, točka 80).
90 Zato je treba preučiti, ali navedena odločba tudi posamično zadeva tožečo stranko.
91 V skladu z ustaljeno sodno prakso „osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odločba zadeva posamično samo, če nanje učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njihova posebnost, ali na podlagi okoliščin, ki jih ločijo od vseh drugih oseb in jih na podlagi tega posamično določajo na podoben način kot tiste, na katere je odločba naslovljena“ (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223).
92 V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja, da, prvič, glede sodelovanja v postopku ni sporno, da je tožeča stranka po obvestilu, določenem v členu 4(3) Uredbe št. 4064/89, v dopisih z dne 27., 29. in 30. novembra 2001 ter 6., 20., 21. in 28. decembra 2001 Komisiji predložila pripombe o posledicah zadevne koncentracije za konkurenčni položaj na zadevnih trgih in tudi za svoj položaj. Komisija je poleg tega tožečo stranko zaslišala na sestanku 5. decembra 2001 in na telefonski konferenci 4. januarja 2002 z zastopniki, zadolženimi za preučitev načrtovane koncentracije.
93 Poleg tega je družba BaByliss ob teh priložnostih v bistvu navedla iste očitke, kot jih je predstavila v tožbi, vloženi pri Sodišču prve stopnje. Ta stališča so se nanašala predvsem na presojo učinkov koncentracije na različne geografske trge in zadevne trge proizvodov in zlasti na položaj družbe BaByliss ter na presojo učinkovitosti zavez, ki jih je skupina SEB predlagala za omilitev težav v zvezi s konkurenco, ki so nastale s prevzemom družbe Moulinex.
94 Nazadnje je treba ugotoviti, da dopisi, ki jih je tožeča stranka poslala Komisiji, niso le enostranski korak, ki ga Komisija ni zahtevala, temveč jo je Komisija predvsem pozvala, naj predloži pripombe o zavezah, ki sta jih predlagali udeleženki koncentracije.
95 Lahko sklepamo, da je tožeča stranka aktivno sodelovala v postopku. Čeprav – kot pravilno poudarja Komisija – zgolj udeležba v postopku sama po sebi nedvomno ne zadostuje za ugotovitev, da odločba tožečo stranko posamično zadeva, zlasti na področju koncentracij, katerih temeljit preizkus zahteva reden stik s številnimi podjetji, pa kljub temu aktivna udeležba v upravnem postopku pomeni dejavnik, ki ga sodna praksa na področju konkurence, skupaj s podrobnejšim področjem nadzora koncentracij, poleg drugih posebnih okoliščin redno upošteva pri ugotavljanju dopustnosti tožbe (glej predvsem sodbi Sodišča z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz in drugi proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391, točki 24 in 25, in z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, t. i. „Kali & Salz“, C-68/94 in C-30/95, Recueil, str. I-1375, točka 54, ter zgoraj navedeno sodbo Air France proti Komisiji z dne 19. maja 1994, točka 44).
96 Drugič, glede statusa tožeče stranke kot konkurentke je treba najprej opozoriti, da je družba BaByliss trdila, ne da bi ji Komisija ali skupina SEB nasprotovali, da je eden glavnih gospodarskih subjektov, ki poslujejo na trgih malih gospodinjskih aparatov, imenovanih aparati za „lepotno nego“ ali osebno nego (sušilniki za lase, ravnalci las in krtače na vroč zrak, aparati za striženje, depilatorji in aparati za telesno nego itd.).
97 V skladu s točko 16 obrazložitve izpodbijane odločbe je gospodarski sektor, na katerega se nanaša koncentracija, sektor prodaje malih gospodinjskih aparatov, ki ga sestavlja trinajst kategorij proizvodov, in sicer enajst kategorij kuhinjskih aparatov, kategorija likalnikov in parnih likalnih postaj ter kategorija aparatov za osebno nego. Torej se zadevna koncentracija nanaša na trg aparatov za osebno nego, kot je sicer navedeno v točki 16 obrazložitve izpodbijane odločbe. Niti Komisija niti skupina SEB nista zanikali, da je tožeča stranka ena glavnih konkurentk/udeleženk na tem trgu proizvodov, imenovanih aparati za „lepotno nego“ ali osebno nego.
98 Poleg tega je treba opozoriti, da se zaveze nanašajo tudi na vseh trinajst kategorij malih gospodinjskih aparatov, torej skupaj s t. i. aparati za „lepotno nego“ ali osebno nego.
99 Poleg tega, čeprav tožeča stranka niti na dan sprejetja izpodbijane odločbe niti na dan vložitve tožbe ni bila neposredno navzoča na nobenem od drugih dvanajstih trgov, ki jih zadeva koncentracija, je vseeno trdila, da je vsaj potencialna konkurentka, ker zdaj vstopa na evropski trg malih gospodinjskih aparatov.
100 Komisija in skupina SEB nista izpodbijali dopustnosti tožbe, ki jo vloži potencialni konkurent, ko gre – kot v tej zadevi – za oligopolne trge, za katere so značilne zlasti hude ovire pri vstopu, ki so posledica velike zvestobe znamki, in težave pri dostopu do trgovine na drobno (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 1997 v zadevi Kaysersberg proti Komisiji, T-290/94, Recueil, str. II-2137).
101 Komisija in skupina SEB sta nasprotno poudarili, da trditev, da je tožeča stranka potencialna konkurentka, ni niti dokazana niti podprta s prepričljivimi dokazi. Vendar tožeča stranka v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje in stališčih do ugovora nedopustnosti glede tega trdi, da je zaradi bogatih izkušenj na ameriškem trgu od začetka leta 2001 začela izvajati strategijo za vstop na evropski trg malih kuhinjskih aparatov pod znamko Cuisinart, zlasti pa v segmentih mini pečic, opekačev za kruh, avtomatov za espresso, mešalnikov in multipraktikov, kot dokazujejo naslednja dejstva: prva študija o evropskem trgu malih kuhinjskih aparatov (februar 2001), tehnična študija o prilagoditvi električne napetosti proizvodov Cuisinart (februar–avgust 2001), triletna pogodba o sodelovanju s Paulom Bocusom (oktober 2001) in strokovna sejma s Paulom Bocusom v Orlandu in Chicagu, na katerih so bili predstavljeni proizvodi Cuisinart (september 2001 in maj 2002), dokončanje strategije in proračuna za leto 2002 za uvedbo proizvodov Cuisinart na evropske trge (november 2001), pogajanje z glavnimi francoskimi kupci o vključitvi znamke Cuisinart v prodajne kataloge (december 2001 in maj 2002), uradna uvedba v francoskem tisku (predvidena za maj 2002, vendar nazadnje preložena) in nazadnje 16. maj 2002 – „uradni datum uvedbe proizvodov Cuisinart v Franciji pri Paulu Bocusu v Lyonu v prisotnosti petdesetih povabljencev“. Družba BaByliss je nazadnje načrtovala, da bo vstopila v segmenta kavnih avtomatov in avtomatov za espresso ter v segment cvrtnikov.
102 Okoliščina – ki sta jo poudarili Komisija in skupina SEB – da je bil dejanski vstop tožeče stranke na trge, na katere je vplivala koncentracija, večkrat preložen glede na napovedi te družbe, ne more biti zadosten razlog za sklepanje, da družbe BaByliss ni mogoče šteti za potencialno konkurentko. Že to, da je za vstop na trg treba imeti več časa, kot je predvideno, namreč ne pomeni, da se ta vstop ne bo zgodil, zlasti ker – kot Komisija priznava v točki 24 obrazložitve izpodbijane odločbe – so „stroški in čas, potrebni za vstop na nov trg proizvodov, lahko veliki zaradi značilnosti trga“ in zato, ker se mora „za vstop na nov trg proizvodov […] konkurent ne glede na to, ali je navzoč na drugih sosednjih trgih ali na zadevnem trgu proizvodov na drugem geografskem območju, prepričati, da bo imel dovolj trgov in torej zadosten obseg prodaje, [in da bo moral za] to doseči, da bodo trgovci njegove proizvode vključili v prodajne kataloge in da bodo končni potrošniki poznali njegovo znamko, za kar so potrebni določen čas in veliki stroški za trženje in oglaševanje“.
103 Iz tega lahko sklepamo tudi, da je bila družba BaByliss, še preden so bili njeni proizvodi dejansko dani v prodajo na trgih, neposredna konkurentka SEB-Moulinex pri vključevanju svojih proizvodov v prodajne kataloge glavnih distributerjev. Tožeča stranka je glede tega pojasnila, da so predstavitveni testi predvideni v „določenem številu [izbranih] trgovin“ družb Auchan in Monoprix od oktobra 2002. Družba BaByliss se v zvezi s tem kaže kot sedanja konkurentka udeleženkam koncentracije na vseh trgih malih kuhinjskih aparatov, na katere namerava vstopiti v kratkem času pod znamko Cuisinart. Tožeča stranka je tudi opozorila, ne da bi ji nasprotovali, da proizvodi za osebno nego ter mali kuhinjski aparati spadajo v isti oddelek trgovin vseh kupcev, da isti kupci vključujejo proizvode v prodajne kataloge in da so nabavne politike povezane, zaradi česar je celoten promet od teh kategorij vključen v skupne cilje popustov na podlagi skupnega prometa.
104 Čeprav je v poslovnem načrtu tožeče stranke iz novembra 2001 – kot poudarja Komisija – očitno vsaj kratkoročno predviden le vstop na francoski trg, ki ni posebej obravnavan v izpodbijani odločbi, je treba ugotoviti, da je tožeča stranka pojasnila, da je strategija skupine BaByliss uvesti znamko Cuisinart na francoski trg, da bi dobila izkušnje s trženjem proizvodov in združila velike naložbe tam, kjer je celotna organizacija skupine močna, in da računa, da se bo oprla na uspešen vstop na omenjeni francoski trg, da bi se nato razširila tudi v druge države članice.
105 Poleg tega je treba opozoriti, da je družba BaByliss v stoodstotni lasti družbe ameriškega prava Conair, ki deluje v vseh segmentih malih gospodinjskih aparatov (kuhanje, lepotna nega in čiščenje) v Združenih državah in po svetu predvsem pod znamkami BaByliss, Conair in Revlon.
106 Čeprav družba BaByliss ni navzoča na trgu, prizadetem v smislu Uredbe št. 4064/89, ji njen položaj na trgu aparatov za osebno nego ter dejavnost in izkušnje matične družbe Conair dajejo zadostno podlago, ki utemeljuje njeno označitev kot „potencialne“ konkurentke in olajšuje njen vstop na trg malih kuhinjskih aparatov.
107 Nazadnje, kar zadeva trditev Komisije o dejavnosti družbe BaByliss, zadostuje ugotoviti, da dejavnost te družbe ni omejena le na sektor friziranja in lepotne nege, kot dokazuje uporaba členka „predvsem“ v opredelitvi njene dejavnosti.
108 Tretjič, opozoriti je treba, da je družba BaByliss v skladu s svojim načrtom za vstop na evropski trg malih gospodinjskih aparatov večkrat oddala ponudbo za prevzem družbe Moulinex ali vsaj nekaterih njenih sredstev.
109 Tožeča stranka je tako 25. septembra 2001 oddala prvo ponudbo za delni prevzem, ki se je nanašala na vsa sredstva Krups (pravice intelektualne lastnine, material in opremo, tovarno v Mehiki, zaloge, distribucijske mreže), po ceni 100 milijonov EUR.
110 Skupina SEB trdi, da tožeča stranka zaradi te ponudbe ne more biti posamično opredeljena, ker ponudba ni bila sprejemljiva in je Tribunal de commerce de Nanterre niti ni upoštevalo.
111 Tožeča stranka je glede tega trdila, da niti ni mogla oddati skupne ponudbe za vsa sredstva in zaposlene družbe Moulinex, ker kljub ustreznim pisnim prošnjam ni imela dostopa do kakršnih koli finančnih podatkov te družbe. Le družba SEB naj bi bila sposobna opraviti celotno oceno tovarn družbe Moulinex in tako stečajnim upraviteljem oddati popolnejšo ponudbo za njen prevzem.
112 Prav tako se je družba De'Longhi v dopisu, ki ga je Komisiji poslala 3. decembra 2001, pritožila nad premajhno preglednostjo postopka odsvojitve družbe Moulinex in ugotovila naslednje:
„Skupina SEB je svojo ponudbo pripravila kot delno pridobitev, omejeno na nekatere tovarne družbe Moulinex in z njimi povezane dejavnosti, vendar je nato pridobila tudi modele in druga proizvodna sredstva, ki se uporabljajo za neprenesene dejavnosti, […] ne da bi to sicer spremenilo predlagano ceno. Skupina SEB je prav tako v praksi pridobila dovoljenje za uporabo znamke Moulinex za vse te proizvodnje, in to ne da bi kaj predvidela v zamenjavo, kljub vrednosti te znamke, ki je v Evropi vodilna znamka v zadevnem sektorju […] To v teh okoliščinah dobro pojasnjuje negotovost glede načina odsvojitve, ki je vladala, ko so bile predložene izjave interesa. Posledica tega položaja je, da večina konkurentov skupine SEB ni oddala nobene ponudbe, prav tako pa ta položaj pojasnjuje razloge, zakaj pogoji in način izvedbe koncentracije niso bili objavljeni oziroma so bili objavljeni šele pred kratkim, ko je bilo naročilo oddano.“
113 Skupina SEB je izpodbijala te trditve. Glede tega je opozorila, da so bile lahko – ker ni šlo za postopek sodne likvidacije – oddane le ponudbe za sanacijo podjetja, stečajnim upraviteljem pa so bile v roku za kolektivni postopek predložene le tri ponudbe za celoten ali delni prevzem sredstev družbe Moulinex, in sicer so jih predložile družbi Euroland in Participation industrielle ter skupina SEB. Prvi ponudbi je Tribunal de commerce de Nanterre ocenilo kot nesprejemljivi, medtem ko so se druge izjave interesa, ki so jih prejeli stečajni upravitelji, nanašale predvsem na znamko Krups. Te različne izjave interesa, zlasti ta, ki jo je predložila družba BaByliss, ki se ni nanašala na delnice Krups, temveč le na nekatera sredstva te znamke, so bile po mnenju SEB zelo omejene, niso bile v skladu z načrtom sanacije, saj niso zajemale niti prevzema proizvodnih obratov družbe Moulinex niti delovnih mest, in zato niso bile sprejemljive. Tribunal de commerce de Nanterre je v teh okoliščinah odločilo, da ponudba, „ki jo je predložila skupina SEB, torej v resnici edina ostane“. Skupina SEB poudarja, da je Cour d'appel de Versailles v okviru pritožbe, vložene zoper to sodbo, zavrnilo vse očitke, navedene zoper postopek, ki so ga izvajali stečajni upravitelji, medtem ko je zlasti družba BaByliss, ki je prostovoljno intervenirala v tem postopku, trdila, da se „zaradi hitrosti in naglice prevzema zainteresirane družbe, zlasti družbi Euroland in SA BaByliss, niso mogle seznaniti s spisom ter v običajnih okoliščinah in zadostnem roku pripraviti, prva, načrt nadaljevanja dejavnosti in, druga, načrt prevzema“.
114 Glede tega je treba opozoriti, da nacionalne opredelitve niso pomembne za presojo narave dejavnosti z vidika določbe prava Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2000 v zadevi Aéroports de Paris proti Komisiji, T-128/98, Recueil, str. II-3929, točka 128). Poleg tega okoliščina, da je bila ponudba družbe BaByliss v francoskem pravu ocenjena za nesprejemljivo, saj ni bila v skladu z načrtom sanacije, ki vključuje prevzem, ne odvzema nič dejstvu, da je tožeča stranka s to ponudbo od 25. septembra 2001 izjavila interes za prevzem vsaj dela družbe Moulinex.
115 Tožeča stranka je nato še naprej izjavljala interes za družbo Moulinex, ko je oddala tri dodatne ponudbe za delni ali celotni prevzem te družbe, in sicer:
– ponudbo za celotni prevzem družbe Moulinex z dne 29. novembra 2001, ki je zajemala prevzem vseh zaposlenih v Franciji, to je 5500 oseb, in sredstev družbe Moulinex, skupaj z zalogami, za simbolično ceno 1 EUR; ta ponudba je bila poslana Komisiji v okviru preiskave zadevne koncentracije, Direction générale de la concurrence, de la consommation et de la répression des fraudes (generalna direkcija za konkurenco, varstvo potrošnikov in preprečevanje goljufij, v nadaljevanju: DGCCRF) in predstavniku ministra za gospodarstvo v Franciji;
– ponudbo za delni prevzem družbe Moulinex z dne 28. decembra 2001: ta nova ponudba se je nanašala na pridobitev vseh dejavnosti družbe Krups po svetu ter proizvodnih sredstev in zaposlenih, povezanih s to znamko, za znesek, ki bi bil določen glede na obseg zadevnih sredstev; ta ponudba je bila poslana Komisiji v okviru preiskave zadevne koncentracije in predložena francoskim organom;
– ponudbo za prevzem nekaterih sredstev družbe Moulinex z dne 15. februarja 2002: družba BaByliss je stečajnim upraviteljem družbe Moulinex poslala novo ponudbo za prevzem te družbe, ki je zajemala sredstva te družbe, ki jih ni prevzela skupina SEB, in sicer tovarne v mestih Alençon, Bayeux in Falaise, ter vsa sredstva za proizvodnjo mikrovalovnih pečic; odkupna cena, ki jo je predlagala družba BaByliss, je bila 150.000 EUR.
116 Čeprav v teh različnih ponudbah niso bili upoštevani določeni pogoji in so bile naslovljene na organe, ki niso bili pristojni za njihovo obravnavo, ali so bile pripravljene po koncentraciji – ponudba z dne 15. februarja 2002 celo po izpodbijani odločbi – vseeno kažejo izrazit in trajen interes tožeče stranke za prevzem družbe Moulinex ali nekaterih njenih sredstev od 25. septembra 2001 dalje.
117 Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da koncentracija družb SEB in Moulinex neposredno in posamično zadeva tožečo stranko in da je njena tožba za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe dopustna.
Vsebinska presoja
118 Tožeča stranka v podporo svoji ničnostni tožbi navaja štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na bistveno kršitev postopka, ker je Komisija sprejela prepozno predložitev zavez skupine SEB. Z drugim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je koncentracijo odobrila po koncu prve faze, ne da bi začela drugo fazo. S tretjim tožbenim razlogom trdi, da odločba vsebuje očitno napako pri presoji, ker zaveze ne zadostujejo za odpravo težav v zvezi s konkurenco. S četrtim tožbenim razlogom pa trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker ni preučila, ali nesorazmerno nizka cena, ki jo je skupina SEB plačala za prevzem Moulinexa, in finančna pomoč Francije nista bili taki, da bi okrepili položaj te skupine.
XII – Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka, ker je Komisija sprejela prepozno predložitev zavez SEB
Trditve strank
119 Tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba vsebuje kršitev procesnega prava, ker je Komisija z njo odobrila sporno koncentracijo na podlagi zavez, ki jih je skupina SEB predložila po izteku zakonsko določenega tritedenskega roka od datuma prejema priglasitve.
120 Tožeča stranka opozarja, da člen 18(1) Uredbe št. 447/98 določa, da se „obveznosti [v prvi fazi] Komisiji predložijo najkasneje v treh tednih po prejemu priglasitve“. Poleg tega navaja točko 37 Sporočila o korektivnih ukrepih:
„Ob upoštevanju, da so korektivni ukrepi iz prve faze namenjeni temu, da se dobi jasen odgovor o prepoznavnih težavah glede konkurence, so sprejemljive le omejene spremembe predlaganih sprememb. Takšne spremembe, predstavljene kot takojšen odgovor na rezultat posvetovanj, vključujejo pojasnila, dopolnitve in/ali druge izboljšave, ki zagotavljajo, da so obveznosti uporabljive in učinkovite.“
121 Tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je sprejela nove zaveze skupine SEB več kot deset dni po izteku zakonsko določenega tritedenskega roka, v tej zadevi kršila člen 18 Uredbe št. 447/98 in točko 37 Sporočila o korektivnih ukrepih.
122 Skupina SEB naj bi namreč 5. decembra 2001, ko je bil skrajni rok za predložitev zavez, Komisiji predlagala zavezo, ki je zajemala le ustavitev prodaje nekaterih družin proizvodov pod znamko Moulinex za dve leti na celotnem območju EGP (točka 135 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija naj bi menila, da taka zaveza ne omogoča rešitve težav v zvezi s konkurenco, ki so nastale zaradi koncentracije. Glede tega je značilno, da se Komisiji niti ni zdelo potrebno opraviti tržne analize za presojo njihove učinkovitosti.
123 Tožeča stranka opozarja, da je skupina SEB šele 18. decembra 2001, torej pet tednov po priglasitvi zadevne transakcije, predložila nove zaveze, ki so zajemale dodelitev izključne licence za uporabo znamke Moulinex tretji osebi za prodajo vseh družin proizvodov, na katere se nanaša koncentracija, za triletno obdobje. Dodaja, da je bil ta predlog zavez predmet tretjega predloga, s katerim so bile vnesene bistvene spremembe dan pred sprejetjem izpodbijane odločbe in ki je pripeljal do rešitve, ki jo je Komisija nazadnje sprejela (točke od 129 do 134 obrazložitve izpodbijane odločbe).
124 Po mnenju tožeče stranke se tako zdi, da sta se drugi in tretji predlog zavez, ki ju je predložila skupina SEB, glede same narave ter obsega in trajanja bistveno razlikovala od predloga, ki ga je skupina SEB najprej predložila. Zato naj ju nikakor ne bi bilo mogoče šteti le za izboljšavo prvotnih zavez v smislu Sporočila Komisije, temveč naj bi bile to nove zaveze. Komisija naj bi se zato morala v tej fazi postopka odločiti začeti drugo fazo.
125 Tožeča stranka za primerjavo poudarja, da je v zadevi, v kateri je Komisija sprejela Odločbo z dne 14. marca 2000 o razglasitvi koncentracije za nezdružljivo s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva COMP/M.1672 – Volvo/Scania) (UL 2001, L 143, str. 74, točki 359 in 362), družba Volvo predložila prvi predlog zavez v za to predvidenem roku (v navedeni zadevi v drugi fazi), nov predlog zavez pa je nato predložila petnajst dni pozneje. Komisija naj bi zavrnila upoštevanje teh drugih zavez, saj „novi predlog ni vseboval nobenega elementa, ki ga družba Volvo ne bi mogla vključiti v zaveze, ki jih je predložila v trimesečnem roku“.
126 Komisija meni, da trditev, da je „storila bistveno kršitev postopka s tem, da je sprejela prepozno predložitev zavez skupine SEB“, ni utemeljena.
Presoja Sodišča prve stopnje
127 Opozoriti je treba, da sta udeleženki koncentracije Komisiji v prvi fazi trikrat predlagali zaveze, in sicer 5. decembra 2001, 18. decembra 2001 in na poznejši datum, ki sicer ni naveden, pred sprejetjem izpodbijane odločbe 8. januarja 2002.
128 Vsebina vsake zaveze je bila v bistvu ta:
– v prvotni različici zavez z dne 5. decembra 2001 (v nadaljevanju: prvotna različica zavez) je bil predviden umik petih kategorij zadevnih proizvodov znamke Moulinex s celotnega ozemlja EGP za dve leti;
– v zavezah v spremenjeni različici z dne 18. decembra 2001 (v nadaljevanju: spremenjena različica zavez) sta bili predvideni izključna licenca za uporabo znamke Moulinex za triletno obdobje, skupaj z zavezo o nevstopu pod znamko Moulinex za dodatno leto po izteku licence, za vse kategorije proizvodov v Belgiji, Grčiji, na Nizozemskem in Portugalskem ter za kategorijo cvrtnikov v Nemčiji, Avstriji, na Danskem, Norveškem in Švedskem ter obveznost nabave za pridobitelje licence za štiri kategorije zadevnih proizvodov;
– nazadnje, v zavezah v končni različici, ki je bila sprejeta v izpodbijani odločbi (v nadaljevanju: končna različica zavez), sta bili predvideni izključna licenca za uporabo znamke Moulinex za petletno obdobje, skupaj z zavezo o nevstopu pod znamko Moulinex za tri dodatna leta po izteku licence, za vse kategorije malih gospodinjskih aparatov v Avstriji, Nemčiji, Belgiji, na Danskem, v Grčiji, na Norveškem, Nizozemskem, Portugalskem in Švedskem ter dveletna obveznost nabave za pridobitelja licence v Nemčiji za eno kategorijo zadevnih proizvodov.
129 Opozoriti je treba, da člen 18(1) Uredbe št. 447/98 določa:
„Obveznosti, ki jih Komisiji predlagajo udeležena podjetja v skladu s členom 6(2) Uredbe […] št. 4064/89 in ki jih stranke namenijo kot podlago za odločbo v skladu s členom 6(1)(b) navedene uredbe, se Komisiji predložijo najkasneje v treh tednih po prejemu priglasitve.“
130 V tej zadevi je bila koncentracija priglašena 13. novembra 2001, rok, v katerem je bilo treba Komisiji v prvi fazi predlagati zaveze, pa se je na podlagi metode računanja rokov, opredeljene v členih od 6 do 9 in 18(3) Uredbe št. 447/98, iztekel 5. decembra 2001. Torej je bila prvotna različica zavez Komisiji predložena v roku, zahtevanem v členu 18(1) Uredbe št. 447/98.
131 Vendar pa ni sporno, da prvotna različica zavez ni tista, ki jo je Komisija nazadnje sprejela v izpodbijani odločbi. V skladu s točko 135 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija na podlagi prvotne različice zavez ni mogla odpraviti vseh resnih dvomov o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, saj ta različica ni omogočala, da bi novi udeleženec zamenjal družbo Moulinex, in se ni nanašala na vse trge, na katerih bi koncentracija lahko vzbujala resne dvome.
132 Torej, ni sporno, da sta udeleženki koncentracije spremenjeno in končno različico zavez predložili po izteku tritedenskega roka iz člena 18(1) Uredbe št. 447/98. V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je Komisija upravičeno sprejela navedene zaveze, ne da bi kršila zadnjenavedeno določbo.
133 Za to preučitev je treba najprej upoštevati besedilo zadevnih določb uredb št. 4064/89 in št. 447/98.
134 Opozoriti je treba, da morajo udeleženci koncentracije v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 447/98 Komisiji v treh tednih predložiti zaveze, ki jih „namenijo kot podlago“ za odločbo, sprejeto po koncu prve faze.
135 Prav tako je v členu 10(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89 določeno, da se prva faza podaljša na šest tednov, če po priglasitvi koncentracije udeležena podjetja v skladu s členom 6(2) te uredbe predložijo zaveze, „ki jih stranke namenjajo kot podlago“ za odločbo po koncu prve faze.
136 Iz besedila teh določb izhaja, da je tritedenski rok, določen v členu 18(1) Uredbe št. 447/98, zasnovan kot zavezujoč rok za udeležence koncentracije v tem pomenu, da če udeleženci predložijo zaveze po izteku navedenega roka, jih Komisiji ni treba upoštevati v prvi fazi. Nasprotno pa iz besedila zgoraj navedenih določb ne izhaja, da Komisija ne sme upoštevati takih prepozno predloženih zavez.
137 Za ugotovitev, ali je treba člen 18(1) Uredbe št. 447/98 razlagati tako, je treba vseeno preučiti besedilo navedene določbe z vidika ciljev, ki jim sledi.
138 Glede tega je treba opozoriti, da je bila navedena določba uvedena z Uredbo št. 447/98, s katero je bila razveljavljena Uredba Komisije (ES) št. 3384/94 z dne 21. decembra 1994 o priglasitvah, rokih in zaslišanjih, predpisanih z Uredbo št. 4064/89 (UL L 377, str. 1), po sprejetju Uredbe št. 1310/97. Z zadnjenavedeno uredbo je bil v Uredbo št. 4064/89 vnesen pravni okvir za predlog zavez v prvi fazi. Komisija v skladu s točko 16 obrazložitve Uredbe št. 447/98 navaja, da so roki za predložitev zavez, določeni v navedeni uredbi, potrebni, „da bi lahko Komisija ustrezno ocenila zaveze, na podlagi katerih je koncentracija skladna s skupnim trgom, in zagotovila ustrezno posvetovanje z drugimi vpletenimi osebami, tretjimi osebami in organi držav članic“.
139 Tako iz te točke obrazložitve izhaja, da je Komisija z uvedbo roka iz člena 18(1) Uredbe št. 447/98 želela zagotoviti, da bo imela potreben čas za oceno predlaganih zavez in posvetovanje s tretjimi osebami. Če je za uresničevanje tega cilja nujno potrebno, da je rok, določen v navedeni določbi, zavezujoč za udeležence koncentracije, da se jim odvzame možnost, da pred koncem prve faze predložijo zaveze v takem roku, ki Komisiji ne bi zagotavljal potrebnega časa za oceno teh zavez in posvetovanje s tretjimi osebami, pa nasprotno nikakor ni treba, da je ta rok zavezujoč tudi za Komisijo, saj ta glede na okoliščine zadeve lahko presodi, da krajši rok zadostuje za navedene ocene in posvetovanja.
140 Lahko sklepamo, da je treba člen 18(1) Uredbe št. 447/98 razumeti tako, da čeprav udeleženci koncentracije od Komisije ne morejo zahtevati, da upošteva zaveze in njihove spremembe, predložene po izteku tritedenskega roka, pa mora Komisija, če meni, da ima na voljo potreben čas za njihovo preučitev, imeti možnost odobriti koncentracijo na podlagi navedenih zavez, čeprav so bile spremembe predložene po izteku tritedenskega roka.
141 Iz zgoraj navedenega zato izhaja, da je Komisija upravičeno sprejela spremenjeno različico zavez in tudi njihovo končno različico po izteku tritedenskega roka, določenega v členu 18(1) Uredbe št. 447/98, ker navedeni rok zanjo ni zavezujoč.
142 Vsekakor je treba ugotoviti, da je Komisija – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – s tem, da je sprejela navedene zaveze, ravnala v skladu z načeli, ki jih je glede tega določila v Sporočilu o korektivnih ukrepih.
143 Glede tega je treba najprej poudariti, da navedeno sporočilo v nasprotju s tem, kar Komisija trdi v odgovoru na tožbo, ni brez vsakršne zavezujoče zakonske obveznosti. Komisijo namreč zavezujejo sporočila, ki jih sprejme na področju nadzora koncentracij, če ne odstopajo od pravil iz Pogodbe in Uredbe št. 4064/89 (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 13. junija 2002 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-382/99, Recueil, str. I-5163, točka 24, in z dne 26. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C-351/98, Recueil, str. I-8031, točka 53). Komisija poleg tega ne sme odstopati od pravil, ki si jih je določila sama (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 53).
144 Komisija je v Sporočilu o korektivnih ukrepih navedla:
„37. Kadar ocena pokaže, da ponujene obveznosti ne zadoščajo za razrešitev težav glede konkurence, ki jih povzroči združitev, bodo stranke ustrezno obveščene. Ob upoštevanju, da so korektivni ukrepi iz prve faze namenjeni temu, da se dobi jasen odgovor o prepoznavnih težavah glede konkurence, so sprejemljive le omejene spremembe predlaganih sprememb. Takšne spremembe, predstavljene kot takojšen odgovor na rezultat posvetovanj, vključujejo pojasnila, dopolnitve in/ali druge izboljšave, ki zagotavljajo, da so obveznosti uporabljive in učinkovite.“
145 V tej zadevi je očitno – in tožeča stranka tega ni izpodbijala – da so spremembe, ki so bile s končno različico zavez vnesene v spremenjeno različico, omejene spremembe v smislu točke 37 Sporočila o korektivnih ukrepih. V končni različici zavez je v primerjavi s prejšnjo različico namreč le podaljšano trajanje izključne licence in obveznosti poznejšega nevstopa na pet dodatnih držav članic razširjeno načelo, uporabljeno za prve štiri države, da se bo licenca nanašala na vse male gospodinjske aparate in, nazadnje, na zmanjšan obseg obveznosti nabave. Ker se te spremembe nanašajo le na področje uporabe obveznosti, določenih v spremenjeni različici zavez, kar zadeva trajanje, proizvode in geografska območja, se lahko štejejo za omejene spremembe, ki izboljšujejo ali dopolnjujejo prvotno različico zavez v smislu točke 37 Sporočila o korektivnih ukrepih.
146 Kar zadeva spremembe, ki so bile s spremenjeno različico vnesene v prvotno različico zavez in zadevajo preoblikovanje obveznosti umika znamke Moulinex v obveznost dodelitve izključne licence za uporabo navedene znamke, je treba ugotoviti, da podelitev izključne licence enako kot umik znamke povzroči, da se imetniku znamke Moulinex, in sicer v tej zadevi skupini SEB, odvzame pravica do uporabe navedene znamke na zadevnih ozemljih. Tako se lahko okoliščina, da podelitev izključne licence tretji osebi poleg tega dovoljuje uporabo znamke, šteje za „izboljšavo“ v primerjavi z zgolj umikom.
147 V tej zadevi je poleg tega v točki 1(c) zavez določeno, da se skupini SEB prepove uporaba znamke Moulinex za tri leta po izteku licenčnih pogodb. V točki 1(a), drugi pododstavek, je pridobiteljem licence dovoljeno, da lahko znamko Moulinex nehajo uporabljati kadar koli med trajanjem licence, da bi dokončno prešli na uporabo svoje znamke. Znamka Moulinex bo na podlagi teh dveh določb umaknjena s trga za najmanj tri leta in vsaj v teoriji za največ osem let. Torej v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, končna različica zavez ni omejena na zamenjavo umika znamke Moulinex, predvidene v prvotni različici, s podelitvijo licence za uporabo navedene znamke, temveč še krepi to neuporabo znamke Moulinex s strani skupine SEB, saj ji nalaga, da podeli licenco. Tudi zato se končna različica zavez zdi kot „izboljšava“ v primerjavi s prvotno različico.
148 Poleg tega, čeprav ni bilo izrecnega posvetovanja s tretjimi osebami o prvotni različici zavez, je to izboljšavo mogoče šteti za „takojšen odgovor na rezultat posvetovanj“ s tretjimi osebami, da bi zaveze postale „uporabljive in učinkovite“. Tožeča stranka je namreč v odgovoru na vprašanje 25 v vprašalniku, poslanem konkurentom, sama poudarila, da sta za trajen položaj na vsakem zadevnem nacionalnem trgu proizvodov zelo pomembna dva dejavnika: zvestoba potrošnikov znamki in dostop do različnih distribucijskih mrež. Komisija je glede na ta odgovor iz posvetovanja s tretjimi osebami lahko logično sklepala, da je izključna licenca za uporabo znamke Moulinex takojšen odgovor na težave, ki so jih ugotovile tretje osebe, saj taka licenca v nasprotju z zgolj umikom znamke omogoča, da družbo Moulinex zamenja ponudnik, ki ima svojo znano znamko in dostop do distribucijskih kanalov.
149 Iz spisa pred Sodiščem prve stopnje je tudi razvidno, da je družba De'Longhi v obvestilu z dne 17. decembra 2001 „o morebitnih zavezah skupine SEB“ izrecno povedala Komisiji, da je mogoče „kot drugo možnost namesto prenosa od skupine SEB zahtevati zavezo, da tretjim pridobiteljem podeli licence za uporabo znamke Moulinex na vseh nacionalnih trgih, na katerih ima koncentracija posebno velike protikonkurenčne učinke“. Čeprav je družba De'Longhi, kot je trdila na obravnavi, to stališče omilila v odgovoru na vprašalnik o zavezah z dne 3. januarja 2002, to ne spremeni dejstva, da je to dokaz, s katerim se potrjuje, da je Komisija lahko razumno in vsekakor brez očitne napake sklepala, da je zaveza za podelitev licence takojšen odgovor na posvetovanja s tretjimi osebami, ker je tudi sama družba De'Longhi priporočala to možnost, preden jo je predlagala skupina SEB.
150 Iz vseh teh razlogov je spremenjeno različico zavez in tudi njihovo končno različico mogoče šteti za omejene spremembe, ki jih Komisija v skladu s točko 37 Sporočila o korektivnih ukrepih lahko sprejme po izteku roka, določenega v členu 18(1) Uredbe št. 447/98.
151 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.
XIII – Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je koncentracijo odobrila, ne da bi začela drugo fazo
Trditve strank
152 Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da na podlagi člena 6(1)(c) Uredbe št. 4064/89 ni začela druge faze, čeprav pogoji za odobritev po koncu prve faze niso bili izpolnjeni, ker na podlagi zavez, ki jih je predložila skupina SEB, ni bilo mogoče jasno izključiti vseh resnih dvomov o združljivosti koncentracije s skupnim trgom.
153 Tožeča stranka opozarja, da Sporočilo o korektivnih ukrepih določa, da „morajo obveznosti, [ki so ji predložene] v prvi fazi, zadoščati, da povsem izključijo ,resne sume‘“ o združljivosti transakcije s skupnim trgom. Natančneje, zaveze, sprejete v prvi fazi, lahko privedejo do odobritve, ne da bi se začela druga faza, le kadar:
– so težave v zvezi s konkurenco, ki nastanejo zaradi koncentracije, zlahka prepoznavne;
– navedene zaveze zadostujejo za jasno izključitev vseh resnih dvomov in so zato take, da se dobi jasen odgovor o ugotovljenih težavah v zvezi s konkurenco;
– navedene zaveze pomenijo „takojšen odgovor“ na rezultat posvetovanj, ki jih je Komisija opravila z gospodarskimi subjekti, navzočimi na trgu, in udeleženkama koncentracije.
154 Komisija tako v Sporočilu o korektivnih ukrepih sklepa:
„Obveznosti v prvi fazi se lahko sprejmejo samo v nekaterih okoliščinah. Težave glede konkurence morajo biti tako očitne in korektivni ukrepi tako jasni, da ni potrebna poglobljena preiskava.“
155 Tožeča stranka tudi opozarja, da je Komisija v zgoraj navedeni zadevi Volvo/Scania zavrnila predlog zavez, ki sta jih predložili udeleženki koncentracije, potem ko je ugotovila naslednje:
„Ni mogoče sklepati, da bi nov predlog očitno in nedvoumno odpravil vse težave v zvezi s konkurenco, ki so bile ugotovljene. Komisija novih predlogov zaradi njihove zapletenosti ne bi mogla učinkovito oceniti v tako kratkem času, ki ji je ostal do izteka roka iz člena 10(3) Uredbe o koncentracijah. Potrebna bi bila dodatna preiskava, prav tako pa bi bilo treba zbrati tudi stališča zainteresiranih tretjih oseb v skladu z ustreznimi določbami Uredbe o koncentracijah.“
156 Glede na te okoliščine tožeča stranka meni, da Komisija ni mogla odobriti koncentracije po koncu prve faze, ne da bi napačno uporabila pravo. Tožeča stranka namreč meni, da Komisija po koncu te edine faze ne more z zadostno stopnjo gotovosti oceniti, da je z upoštevanimi zavezami mogoče odpraviti vse dvome o združljivosti koncentracije s skupnim trgom.
157 Trije elementi naj bi dokazovali, da Komisija po koncu prve faze ni mogla z zahtevano stopnjo gotovosti ugotoviti, da sprejete zaveze zadostujejo za rešitev vseh težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije.
158 Prvič, tožeča stranka poudarja, da – kolikor ve – Komisija v preteklosti ni nikoli odobrila koncentracije le na podlagi zavez o licenci za uporabo znamke, ker je take zaveze vedno uporabljala skupaj z drugimi korektivnimi ukrepi, kot je prenos sredstev, ali za dopolnitev teh ukrepov. Tožeča stranka glede tega opozarja, da Komisija v točki 16 Sporočila o korektivnih ukrepih priporoča, da „[k]adar je težava glede konkurence posledica horizontalnega prekrivanja, je treba odsvojiti najustreznejšo dejavnost“. Po mnenju tožeče stranke Komisija zato ni mogla imeti izkušenj, na podlagi katerih bi lahko z zadostno stopnjo gotovosti sklepala, ali bi zgolj zaveza o licenci za uporabo znamke lahko jasno rešila ugotovljene težave v zvezi s konkurenco.
159 Drugič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni imela dovolj informacij o učinkovitosti upoštevanih zavez. Po mnenju tožeče stranke je drugače kot zavezo o odstopu, katere učinke lahko Komisija zlahka oceni, učinkovitost zaveze o licenci za uporabo znamke po naravi težje oceniti, ker je odvisna od več dejavnikov, kot so trajanje licence, trajanje poznejše opustitve znamke, točen obseg licence. Poleg tega lahko dejstvo, da se licence za uporabo znamke Moulinex v shemi zavez, ki jih je določila Komisija, podelijo različnim podjetjem glede na zadevne proizvode in države, še bolj zaplete oceno učinka teh zavez. Tožeča stranka zato meni, da Komisija brez postopka temeljite preiskave ni mogla z zadostno stopnjo gotovosti oceniti, ali bi tretji pridobitelj(-i) znamke dejansko lahko deloval(-i) kot resnična protiutež novemu subjektu SEB-Moulinex po koncentraciji za vsako serijo proizvodov in v vsaki zadevni državi.
160 Tretjič, tožeča stranka poudarja, da je bil vprašalnik, katerega namen je bil oceniti učinkovitost spremenjene različice zavez, ki jo je predložila skupina SEB, zainteresiranim tretjim osebam poslan 20. decembra 2001, odgovori pa so bili zahtevani do 21. decembra 2001. Po njenem mnenju ta izredno kratek rok za odgovor zaslišanim tretjim osebam nikakor ni omogočil, da predložijo natančno in podrobno stališče do predvidenih učinkov predlaganih zavez. Tožeča stranka priznava, da je zelo kratek rok za odgovor v nekaterih primerih mogoče sprejeti, ko gre za zaveze, katerih učinke je mogoče zlahka oceniti, kot je na primer prenos sredstev. Nasprotno pa, kadar gre za zapletene in poleg tega redko uporabljene zaveze, enodnevnega roka nikakor ni mogoče šteti za zadostnega, da bi lahko zainteresirane tretje osebe predložile podrobno stališče.
161 Komisija zanika, da je napačno uporabila pravo s tem, da se je odločila odobriti koncentracijo po koncu prve faze, ne da bi začela postopek temeljite preiskave.
Presoja Sodišča prve stopnje
162 Uvodoma je treba ugotoviti, da tožeča stranka s trditvijo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da ni začela druge faze, čeprav zaveze, ki jih je predlagala skupina SEB, niso bile zadostne, da bi jasno izključile vse resne dvome, izpodbija gospodarsko oceno, na podlagi katere je Komisija odobrila zaveze, ki jih je predlagala skupina SEB. Ta tožbeni razlog zato sovpada s tretjim tožbenim razlogom, ki se nanaša na očitno napako pri presoji tega, ali je z zavezami mogoče rešiti nastale težave v zvezi s konkurenco. Ta vidik tega tožbenega razloga bo zato preučen v okviru tretjega tožbenega razloga.
163 Opozoriti je treba, da je v skladu s točko 8 obrazložitve Uredbe št. 1310/97 zaveze iz prve faze mogoče sprejeti, „če je problem konkurence že mogoče identificirati in ga je mogoče zlahka odpraviti“. Prav tako je v točki 37 Sporočila o korektivnih ukrepih ponovljeno, da so korektivni ukrepi iz prve faze „namenjeni temu, da se dobi jasen odgovor o prepoznavnih težavah glede konkurence“.
164 V tej zadevi je treba ugotoviti, da kar zadeva naravo obravnavanih težav v zvezi s konkurenco, tožeča stranka ne opredeljuje drugih težav v zvezi s konkurenco razen tistih, ki jih je Komisija opredelila v izpodbijani odločbi.
165 Glede tega je treba sicer opozoriti, da se je Komisija v tej zadevi oprla na previdno analizo konkurence. V nasprotju s tem, kar sta v upravnem postopku trdili stranki, ki priglašata koncentracijo in ki sta menili, da gre z geografskega vidika za svetovni trg, je Komisija v točki 30 obrazložitve izpodbijane odločbe uporabila nacionalno opredelitev geografskih trgov „kot najverjetnejšo na koncu prve faze preiskave“. Poleg tega je Komisija za oceno konkurenčnega položaja novega subjekta, nastalega s koncentracijo, seštela tržne deleže družb SEB in Moulinex, ker je predpostavljala, da družba Moulinex ne bo izgubila prodaje, čeprav bi okoliščine prevzema to lahko povzročile in čeprav ni sporno, da so se nekateri modeli družbe Moulinex nehali tržiti. Komisija je tako v točki 42 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da ni mogoče izključiti, da bo „vsaj po koncu prve faze preiskave združeni subjekt lahko obnovil konkurenčno zmogljivost družbe Moulinex na tako raven, kot je bila pred prisilno poravnavo“.
166 Zato je treba priznati, da je Komisija natančno opredelila težave v zvezi s konkurenco, nastale zaradi zadevne koncentracije.
167 Tožeča stranka navaja tri elemente, da bi dokazala, da Komisija ni mogla z zadostno stopnjo gotovosti meniti, da lahko predlagane zaveze odpravijo dvome o združljivosti koncentracije, in da je zato napačno uporabila pravo s tem, da je koncentracijo odobrila po koncu prve faze. Ti elementi se nanašajo, prvič, na naravo zavez, drugič, na nezadostne informacije, ki jih je imela Komisija na voljo za oceno učinkovitosti zavez, in, tretjič, na rok, predpisan tretjim osebam, da predložijo komentarje o zavezah.
168 Prvič, kar zadeva naravo predlaganih zavez, je treba opozoriti, da zaveze v tej zadevi zajemajo sklenitev izključnih pogodb o licenci za uporabo znamke Moulinex v devetih državah članicah za vseh trinajst zadevnih proizvodov za petletno obdobje in zavezo skupine SEB, da se bo med trajanjem licenčne pogodbe in tri leta po njenem izteku odpovedala trženju proizvodov pod znamko Moulinex.
169 Niti v Uredbi št. 4064/89 niti v Sporočilu o korektivnih ukrepih ni izrecno določeno, kakšna vrsta zavez se lahko oziroma se mora sprejeti po koncu druge faze ali v prvi fazi. Ker je namen Uredbe št. 4064/89 preprečiti nastanek ali okrepitev tržnih struktur, ki lahko bistveno ovirajo učinkovito konkurenco na skupnem trgu, morajo predlagane zaveze Komisiji vseeno omogočiti ugotovitev, da zadevna koncentracija ne ustvarja ali ne krepi prevladujočega položaja. Glede tega ni vsebinske razlike med zavezami, sprejetimi v prvi fazi, in zavezami, sprejetimi v drugi fazi, čeprav prve ob upoštevanju dejstva, da v prvi fazi ni bila opravljena temeljita tržna raziskava, ne smejo omogočiti le ugotovitev, da koncentracija ne ustvarja ali krepi prevladujočega položaja, temveč morajo poleg tega zadostovati, da se jasno odpravijo vsi resni dvomi o tem vprašanju.
170 Čeprav je prenos sredstev najustreznejši korektivni ukrep za preprosto rešitev težave v zvezi s konkurenco, zlasti v primeru horizontalnega prekrivanja, pa ni mogoče a priori izključiti, da je licenčna pogodba lahko ustrezen ukrep za rešitev ugotovljenih težav v zvezi s konkurenco. Sodišče prve stopnje je tako v sodbi z dne 25. marca 1999 v zadevi Gencor proti Komisiji (T-102/96, Recueil, str. II-753, točka 319) priznalo, da „se ne sme zavrniti možnost, da lahko tudi obveznosti, ki so prima facie glede ravnanja, na primer ne-uporaba znamke za nekaj časa ali dajanje konkurentom na razpolago proizvodne zmogljivosti subjekta, nastalega s koncentracijo, ali bolj splošno, zagotoviti dostop do bistvene infrastrukture na nediskriminatorni osnovi, preprečijo nastanek ali okrepitev prevladujočega položaja“.
171 Okoliščina, ki jo je poudarila tožeča stranka, da Komisija v preteklosti ni nikoli odobrila koncentracije le na podlagi zavez o licenci za uporabo znamke, ni upoštevna. Komisiji namreč ni mogoče očitati, da je sprejela zaveze, ki jih je predlagala skupina SEB, le zato, ker prej ni nikoli odobrila koncentracije le na podlagi zavez o licenci za uporabo znamke, če je s temi zavezami mogoče učinkovito rešiti ugotovljene težave v zvezi s konkurenco. To vprašanje, ki se nanaša na vsebino zavez, bo preučeno v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostnost zavez.
172 Poleg tega iz spisa izhaja, da je v upravnem postopku več tretjih oseb, med njimi družba De'Longhi, Komisiji zatrdilo, da licenčna pogodba pod nekaterimi pogoji lahko zadostuje za rešitev težav v zvezi s konkurenco, ugotovljenih v tej zadevi (glej točko 149 zgoraj).
173 Ni sporno, da so znamke ključne v sektorju, ki ga zadeva koncentracija, in so eden glavnih dejavnikov izbire končnih potrošnikov. Ponudbe za prevzem družbe Moulinex so se sicer skoraj izključno nanašale na znamke te skupine, manj pa na proizvodne obrate, saj je tudi sama tožeča stranka izrazila zanimanje predvsem za pridobitev znamke Krups. Ni sporno, da bi prenos opredmetenih sredstev v tej zadevi imel le majhen vpliv na strukturo konkurence. Kar pa zadeva zahtevo po prenosu neopredmetenih sredstev, ki jih sestavljajo pravice iz znamke, bi to v bistvu pomenilo delno prepoved koncentracije, kar bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, če bi zaveze o licenci za uporabo znamke lahko preprečile nastanek ali okrepitev prevladujočega položaja SEB-Moulinex.
174 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka ni dokazala, da Komisija ni mogla ugotoviti, ali bi tretji pridobitelj(-i) licence lahko deloval(-i) kot resnična protiutež novemu subjektu SEB-Moulinex. Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija, nasprotno, v končno različico zavez vključila odstavek o statusu pridobitelja licence in določila, da se ji pridobitelj(-i) licence predloži(-jo) v odobritev, da je (so) sposoben(-ni) preživeti na trgu in je (so) neodvisen(-ni) ter da ima(-jo) potrebne sposobnosti za izvajanje učinkovite konkurence na zadevnem trgu.
175 Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz zavez, ki jih je predlagala skupina SEB, izhaja, da v eni državi ne bo moglo biti več pridobiteljev licence, saj je v točki 1(a) zavez predvideno, da je licenca izključna v vsaki od zadevnih držav članic, v točki 1(c) pa, da se bo nanašala na vse male gospodinjske aparate in da niti pridobitelj licence niti skupina SEB ne bosta mogla uporabljati znamke Moulinex za druge proizvode.
176 Drugič, kar zadeva očitek, da Komisija ni mogla imeti na voljo zadostnih informacij o učinkovitosti upoštevanih zavez, zadostuje opozoriti, da čeprav je učinkovitost licence za uporabo znamke odvisna od več dejavnikov, ki jih je težje nadzirati kot prenos sredstev, ni mogoče a priori izključiti, da Komisija upoštevne dejavnike lahko oceni v prvi fazi.
177 Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija natančno upoštevala vsa merila, ki jih je navedla tožeča stranka in jih je lahko preizkusila na trgu. Komisija je tako po preučitvi in odgovorih tretjih oseb, s katerimi se je posvetovala, lahko bolje opredelila pomanjkljivosti prvotno predlaganih zavez in vanje vnesla potrebne izboljšave glede trajanja licence, trajanja poznejše opustitve znamke in točnega obsega licence. V končni različici zavez je tako zlasti določeno:
– podaljšanje trajanja licenčne pogodbe in obveznosti poznejšega neizvajanja konkurence, prvotno določenih na tri leta in eno leto, za dve leti (točka 1(c), prvi pododstavek, zavez);
– razširitev licenčnih pogodb na vse zadevne proizvode in prepoved trženja vseh proizvodov (tudi tistih, ki jih pogodba ne zadeva) pod znamko Moulinex v devetih zadevnih državah članicah, naložena skupini SEB (točki 1(a) in 1(c), drugi pododstavek, zavez);
– odprava obveznosti za pridobitelje licence, da nekatere zadevne proizvode nabavljajo pri skupini SEB (ob pridržku posebnega primera Nemčije) (točka 1(d) zavez);
– obveznost za kandidate za pridobitev licence, da so zdaj navzoči na trgu ali potencialno sposobni vstopiti nanj (točka 1(g) zavez).
178 V teh okoliščinah ni mogoče sklepati, da so bile zaveze tako obsežne in zapletene, da Komisija ne bi mogla z želeno stopnjo gotovosti ugotoviti, da bo na trgu ponovno vzpostavljena učinkovita konkurenca, ker se v končni različici zavez predvsem odražajo kritike, ki so jih izrazile tretje osebe. Ugotoviti je treba, da so bile iz istih razlogov zaveze, ki jih je Komisija sprejela, dovolj natančne, da je lahko ocenila vse njihove elemente.
179 Tretjič, kar zadeva čas, v katerem so tretje osebe morale predložiti komentarje, je treba opozoriti, da Komisija v točki 34 Sporočila o korektivnih ukrepih določa:
„34. Da bi oblikovali podlago za določitev na podlagi člena 6(2), morajo predlogi za obveznosti izpolnjevati naslednje zahteve:
(a) predložijo se pravočasno, najpozneje zadnji dan tritedenskega obdobja;
[…]
Stranke morajo sočasno z obveznostmi predložiti tudi nezaupno različico obveznosti, in sicer za namene tržnih analiz.“
180 Tožeča stranka se pritožuje, da je morala do 21. decembra 2001 predložiti pripombe o spremenjeni različici zavez, ki ji je bila poslana 20. decembra 2001. Kot poudarja Komisija, iz spisa vseeno izhaja, da ta očitek nima dejanske podlage, saj je bilo v dopisu Komisije izrecno navedeno, da se predpisani rok izteče 2. januarja 2002, in ne 21. decembra 2001. Torej so tretje osebe, med katerimi je bila tudi tožeča stranka, imele na voljo dvanajst dni za predložitev pripomb o spremenjeni različici zavez. Ta rok je bil očitno več kot zadosten, zlasti ob upoštevanju zahtev po hitrosti postopka nadzora koncentracij. Sodišče prve stopnje je tako v zgoraj navedeni sodbi Kayersberg proti Komisiji potrdilo 24-urni rok, odobren tretjim osebam, da predložijo stališča o novi različici zavez. Ugotoviti je treba tudi, da čeprav tožeča stranka izpodbija čas, ki ga je imela na voljo za predložitev komentarjev o zadnjih predlogih zavez, pa nasprotno ne zanika, da je kljub kratkemu roku, ki ji je bil naložen, lahko predložila pisne komentarje o spremenjeni različici zavez. Nazadnje, tožeča stranka ne navaja nobenega elementa, s katerim bi dokazala, zakaj bi ji daljši rok omogočil, da predloži elemente, ki bi lahko spremenili izpodbijano odločbo. Glede tega je pomembno opozoriti, da so očitki tožeče stranke pred Sodiščem prve stopnje v bistvu isti kot tisti, ki jih je predstavila v upravnem postopku. V teh okoliščinah je treba sklepati, da je Komisija sprejela izpodbijano odločbo ob polnem poznavanju dejstev, potem ko se je s tretjimi osebami posvetovala o učinkovitosti predlaganih ukrepov za rešitev ugotovljenih težav v zvezi s konkurenco.
181 Iz zgoraj navedenega izhaja, da niti zadevne težave v zvezi s konkurenco, niti narava zavez, ki jih je predlagala skupina SEB, niti rok, naložen tretjim osebam, Komisiji niso mogli preprečiti ugotovitve, da so resni dvomi lahko odpravljeni po koncu prve faze.
182 Iz zgornjega izhaja, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da ni začela druge faze, zavrniti.
XIV – Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji, da zaveze niso zadostovale za odpravo nastalih težav v zvezi s konkurenco
183 Tožeča stranka trdi, da izpodbijana odločba vsebuje očitno napako pri presoji, ker zaveze, ki jih je sprejela skupina SEB, ne zadostujejo za odpravo težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije.
184 Ta tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov. Tožeča stranka meni, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker:
– zaveza o licenci za uporabo znamke po naravi ne more rešiti težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije;
– trajanje zavez ni zadostno;
– bodo zaveza o nabavi na nemškem trgu in pogoji, povezani z možnostjo nabave za vse pridobitelje licence, privedli do okrepitve položaja SEB-Moulinex;
– lahko dejstvo, da je Komisija sprejela, da lahko isto znamko uporabljajo različna podjetja v Evropski uniji, povzroči tajne dogovore med SEB-Moulinex in tretjim(-i) pridobiteljem(-i) licence;
– na trgih, na katerih sicer obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco, ni določena nobena zaveza.
185 Družba De'Longhi poleg tega trdi, da zaveze povzročajo delitev trga znamke Moulinex.
Prvi del: zaveza o licenci za uporabo znamke po naravi ne more rešiti težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije
A – Trditve strank
186 Tožeča stranka meni, da zaveza o licenci za uporabo znamke po naravi ne more rešiti težav v zvezi s konkurenco v tej zadevi. Takó preprosta zaveza o licenci za uporabo znamke ne bi mogla nadomestiti negativnih učinkov približno 40-odstotnega tržnega deleža na celotnem trgu malih gospodinjskih aparatov, razen Francije.
187 Tožeča stranka ugotavlja, da je Komisija tudi sama v Sporočilu o korektivnih ukrepih poudarila, da:
– kadar je težava glede konkurence posledica horizontalnega prekrivanja, je treba odsvojiti najustreznejšo dejavnost (točka 16);
– v izjemnih primerih lahko odsvojitveni sveženj, ki vključuje samo znamke in premoženje, namenjeno zagotavljanju proizvodnje, zadošča za vzpostavitev pogojev za učinkovito konkurenco. V takih okoliščinah je vseeno treba „prepričati Komisijo, da kupec lahko učinkovito in nemudoma integrira to premoženje“ (točka 18).
188 Ugotavlja, da Komisija, nasprotno, v tem sporočilu ne predvideva, da bi bilo s samo licenco za uporabo znamke mogoče rešiti težave glede horizontalnega prekrivanja. Komisija sicer nikoli prej ni kot zavezo določila licence za uporabo znamke brez drugih korektivnih ukrepov, kot so odsvojitev znamk in dejavnosti, odsvojitev proizvodnih zmogljivosti, prenos dela prodajnega in upravnega osebja ter delavcev, povezanih z odsvojenim proizvodnim obratom (glej na primer Odločbo Komisije 96/435/ES z dne 16. januarja 1996 o postopku na podlagi Uredbe št. 4064/89 in razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva IV/M.623 – Kimberly-Clark/Scott) (UL L 183, str. 1).
189 Tožeča stranka kot primer navaja Odločbo Komisije z dne 27. julija 2001 o razglasitvi združljivosti koncentracije s skupnim trgom (zadeva N IV/M.2337 – Nestlé/Ralston Purina) (UL C 239, str. 8), v kateri je Komisija zahtevala zaveze o odsvojitvi znamke, s katero bi bilo mogoče odpraviti horizontalna prekrivanja dejavnosti udeleženk in dati novemu subjektu tržni delež, ki bo enakovreden deležu, ki ga je imela družba Ralston Purina pred koncentracijo. Poleg tega je Komisija zahtevala odsvojitev vseh proizvodov iz ponudbe, ki so jo zadevale zaveze, da bi se prevzemnik znamke lahko izognil posredni konkurenci Nestlé/Ralston Purina. Komisija je podobne ukrepe sprejela v zgoraj navedeni zadevi Kimberly-Clark/Scott.
190 Komisija zanika, da zaveza o licenci za uporabo znamke ne bi mogla rešiti težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije.
B – Presoja Sodišča prve stopnje
191 Najprej je treba opozoriti – kot je bilo navedeno v okviru prejšnjega tožbenega razloga – da ni mogoče na podlagi ničesar a priori izključiti, da zaveza, ki se nanaša na ravnanje, kot je zaveza o licenci za uporabo znamke, lahko reši težave v zvezi s konkurenco, nastale zaradi koncentracije, in da ni vprašanje, ali je Komisija koncentracije že odobrila le na podlagi zavez o licenci za uporabo znamke, temveč ali so take zaveze v tej zadevi preprečile nastanek ali okrepitev prevladujočega položaja.
192 Glede tega ni sporno, da so znamke ključni dejavnik konkurence na zadevnih trgih. Številni proizvajalci so se sicer odločili, da za celotno ali delno proizvodnjo uporabijo zunanje izvajalce in da obdržijo le znamke, zaposlene v prodaji in tržne ekipe.
193 Poleg tega ni sporno, da ker je povprečna življenjska doba malih gospodinjskih aparatov tri leta, licenca za uporabo znamke za pet let z dodatnim triletnim obdobjem, v katerem se skupina SEB odpove vsakršnemu trženju malih gospodinjskih aparatov pod znamko Moulinex, pridobiteljem licence lahko omogoči, da kupce proizvodov družbe Moulinex preusmerijo k svoji znamki. To še toliko bolj velja, ker mora(-jo) biti pridobitelj(-i) licence sposoben(-ni) preživeti na trgu, mora(-jo) biti neodvisen(-ni) ter mora(-jo) imeti potrebno zmogljivost za izvajanje učinkovite konkurence na zadevnem trgu, vsekakor pa ga (jih) mora odobriti Komisija.
194 Opozoriti je treba tudi, da je podelitev licence za uporabo znamke korektivni ukrep, ki je bil predviden in so ga zahtevale tretje osebe, ki niso bile udeležene v koncentraciji. Ta korektivni ukrep se je torej izkazal za ustreznega za rešitev težav v zvezi s konkurenco, nastalih v tej zadevi.
195 Lahko sklepamo, da – razen vprašanja, ali je trajanje zaveze zadostno, kar bo preučeno v nadaljevanju – zaveze o licenci za uporabo znamke, ki jih je predlagala skupina SEB, lahko rešijo težave v zvezi s konkurenco, nastale zaradi zadevne koncentracije.
196 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s primeri, ki jih je navedla tožeča stranka. Po eni strani več trditev tožeče stranke temelji na napačni dejanski podlagi. Povprečni tržni deleži SEB-Moulinex v sektorju malih gospodinjskih aparatov v Evropi so takó nižji od 30 % in torej ne dosegajo 40 %. Prav tako Komisija v zadevi Nestlé/Ralston Purina ni zahtevala odsvojitev znamk za španske trge, temveč je kot eno od možnosti sprejela zaveze, s katerimi sta udeleženki koncentracije zagotovili, da bosta podelili licence za uporabo znamke za skupno približno osem let (v dveh fazah), kar je omogočilo uvedbo nove znamke na trg (točka 68 obrazložitve zgoraj navedene odločbe v zadevi Nestlé/Ralston Purina). Po drugi strani tožeča stranka nikakor ni dokazala, da so značilnosti trgov in težav, nastalih zaradi teh koncentracij, fundamentalno podobne značilnostim trgov in težav v tej zadevi. Okoliščina – če se domneva, da je dokazana – da je Komisija menila, da zaveze, ki so se nanašale le na licence za uporabo znamke, ne morejo rešiti težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi določene koncentracije, ne pomeni, da take zaveze ne zadostujejo za odpravo tveganja nastanka ali okrepitve prevladujočega položaja, ki izhaja iz druge koncentracije, izvedene na drugem trgu z drugačnimi značilnostmi.
Drugi del: Komisija je storila očitno napako pri presoji, s tem da je upoštevala zaveze, katerih trajanje ni zadostno
C – Trditve strank
197 Tožeča stranka trdi, da trajanje zavez, ki jih je sprejela Komisija, ni zadostno. Po njenem mnenju vrnitev k učinkoviti konkurenci namreč pomeni, da ima morebitni prevzemnik znamke Moulinex sredstva za razvoj zadevnih znamk in da je k temu razvoju spodbujen. Komisija je v izpodbijani odločbi (točka 36 obrazložitve) sicer priznala, da so „znamke eden glavnih dejavnikov pri izbiri končnih potrošnikov in torej eden glavnih elementov konkurence med proizvajalci malih gospodinjskih aparatov“. Po mnenju družbe BaByliss je to stališče utemeljeno s tem, da ima podoba znamke v sektorju, v katerem tehnološke značilnosti proizvodov za potrošnika niso odločilen dejavnik za nakup proizvoda, bistveno vlogo pri pridobivanju zvestobe kupcev.
198 Ugled znamk naj bi bil v teh okoliščinah eden glavnih elementov zadevnih trgov, za ohranitev takega ugleda na visoki ravni pa bi bile potrebne velike naložbe v oglaševanje, da bi dobro spoznali navade potrošnikov in premagali ovire, povezane z ugledom uveljavljenih proizvajalcev. Po mnenju tožeče stranke se take naložbe lahko obrestujejo šele po dolgem času in če celoten dobiček od naložb dobijo nazaj vlagatelji. Čeprav se podjetja, ki so že dejavna na trgu, lahko zadovoljijo z razmeroma skromnimi izdatki za oglaševanje, da bi obdržala že ustvarjeno podobo, pa naj bi bilo drugače za novega udeleženca na trgu, zlasti če je že navzoča močna skupina z zelo uglednimi znamkami.
199 Tožeča stranka trdi, da je v ekonomski literaturi zelo natančno dokazano, da bo razumen proizvajalec sistematično vlagal premalo, če lahko upa le na delen dobiček od naložb. Zato naj prevzemnik, ki ne bi bil lastnik znamk in bi torej moral vlagati za izboljšanje ugleda teh znamk, čeprav bi vedel, da jih bo pozneje moral vrniti konkurentu, ne bi bil spodbujen k ohranitvi ali razvoju znamk. To naj bi povzročilo zelo močno oslabitev prevzetih znamk. Trajanje licence in obdobja neuporabe, ki sledi licenci, naj bi bilo tako odločilno za učinkovitost zaveze.
200 Tožeča stranka kot primer navaja, da je Komisija v zgoraj navedeni zadevi Kimberly-Clark/Scott, v kateri naj bi subjekt, nastal s koncentracijo, imel vodilni položaj na trgu toaletnega papirja v Združenem kraljestvu in na Irskem s skupnim tržnim deležem med 50 in 60 %, zahtevala sklenitev licenčne pogodbe za zadevne znamke za skupno petnajst let.
201 Komisija naj bi v Odločbi C(2001) 3014 konč. z dne 10. oktobra 2001 o razglasitvi koncentracije za nezdružljivo s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva COMP/M.2283 – Schneider-Legrand) izrecno potrdila tak pristop, ko je ugotovila:
„Preiskava Komisije je potrdila slabo stran tega, da subjekt od začetka nima svoje znamke, in dokazala, da bi prevzemnik potreboval dolgo časa (približno sedem let), da bi uspešno nadomestil predlagano znamko. Hkrati je preiskava Komisije pokazala, da bi prevzemnik moral biti zaščiten s klavzulami o prepovedi ponovnega vstopa na zadevne trge pod prvotno znamko za obdobje, daljše od deset let.“
202 Tožeča stranka meni, da je elemente, ki jih je Komisija uporabila za opredelitev nezadostnosti zavez, predlaganih v zadevi Schneider-Legrand, mogoče neposredno prenesti na to zadevo.
203 Komisija naj bi zato storila očitno napako pri presoji s tem, da je v tej zadevi upoštevala, da bo zaveza o licenci za uporabo znamke za petletno obdobje, skupaj z zavezo skupine SEB, da znamke Moulinex ne bo uporabljala še dodatna tri leta, „pridobitelju licence dala možnost, da proizvode Moulinex prenese pod svojo znamko z omejenimi izgubami za skupino SEB, ko bo ta znamko Moulinex lahko znova uvedla na zadevne trge“.
204 Komisija ob sodelovanju skupine SEB zanika, da je storila očitno napako pri presoji s tem, da je upoštevala zaveze, katerih trajanje domnevno ni zadostno.
D – Presoja Sodišča prve stopnje
205 Za preučitev očitkov tožeče stranke o trajanju zavez je treba opozoriti, da je v skladu s točko 1(a), drugi pododstavek, zavez njihov cilj dovoliti uporabo znamke Moulinex skupaj z lastno znamko pridobitelja licence, da bi ta med uporabo „združene znamke“ in po njej lahko uvedel ali okrepil svojo znamko na zadevnem trgu. Zato bo pridobitelju licence med trajanjem licenc za znamko Moulinex dovoljeno, da takoj uporabi to znamko skupaj s svojo znamko ali da jo začasno uporablja sámo, da bi nato prešel na „združeno znamko“. V skladu s to določbo bo pridobitelj licence lahko tudi z „združene znamke“ kadar koli med trajanjem licence prešel na lastno znamko.
206 Opozoriti je treba tudi, da je v točki 1(g), tretji pododstavek, zavez za zagotovitev tega cilja določeno, da bodo pridobitelji licence morali biti gospodarski subjekti s svojo znamko, ki jo je mogoče povezati z znamko Moulinex, razen gospodarskih subjektov, katerih glavna dejavnost je prodaja na drobno.
207 Iz zgoraj navedenega izhaja, da cilj zavez ni omogočiti vsakemu od pridobiteljev licence, da uporablja znamko Moulinex kot tako, temveč da se tem pridobiteljem omogoči, da v prehodnem obdobju, v katerem bodo lahko uporabljali lastno znamko skupaj z znamko Moulinex, zagotovi prehod z znamke Moulinex na lastne znamke, da bodo te znamke lahko učinkovita konkurenca znamki Moulinex tudi po tem prehodnem obdobju, ko bo skupina SEB znova imela pravico uporabljati znamko Moulinex v devetih zadevnih državah članicah.
208 Zato namen zavez v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni uvesti novo znamko v devet zadevnih držav članic, temveč pridobiteljem licence omogočiti, da uvedejo ali okrepijo svojo znamko kot učinkovito konkurenčno znamko znamki Moulinex.
209 Poleg tega, ker je cilj zavez pridobiteljem licence omogočiti, da uvedejo ali okrepijo svojo znamko kot učinkovito konkurenčno znamko znamki Moulinex, okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, in sicer da bo skupina SEB glede na močan sedanji tržni delež, portfelj znamk in ugled znamke Moulinex v devetih zadevnih državah članicah lahko zlahka ponovno uvedla znamko Moulinex, ni pomembna. Vprašanje namreč ni, ali bo skupina SEB lahko ponovno uvedla znamko Moulinex v zadevne države članice, kar je treba v preostalem predvidevati, da se preveri zadostnost zavez, sprejetih v izpodbijani odločbi, temveč ali bodo pridobitelji licence lahko uvedli ali okrepili svoj položaj učinkovitih konkurentov skupine SEB.
210 Zato je treba preveriti, ali trajanje prehodnega obdobja, uvedenega z zavezami, zadostuje za uresničitev tega cilja.
211 Glede tega je treba, prvič, opozoriti, da bo v skladu s točko 1(c), prvi pododstavek, zavez vsaka od licenčnih pogodb za znamko Moulinex v devetih zadevnih državah trajala pet let. Poleg tega se skupina SEB v skladu z isto določbo in točko 1(c), drugi pododstavek, med trajanjem licenčne pogodbe in tri leta po njenem izteku odpoveduje temu, da bo v devetih zadevnih državah članicah pod znamko Moulinex tržila male gospodinjske aparate, ki so del ene ali druge od trinajstih kategorij zadevnih proizvodov, in tudi druge aparate za uporabo v gospodinjstvu, ki niso vključeni v te družine proizvodov, kot so sesalniki ali mikrovalovne pečice.
212 Iz teh določb izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, skupno trajanje zavez, na podlagi katerih skupina SEB proizvodov ne bo mogla tržiti pod znamko Moulinex, ni pet let, temveč osem, in sicer pet let za prvo obdobje, ko bo imel pridobitelj licence izključno pravico do uporabe znamke Moulinex same ali v povezavi s svojo znamko, in tri leta za drugo obdobje, ko se bo skupina SEB odpovedala vsakršnemu trženju pod znamko Moulinex v zadevnih državah. Torej skupina SEB osem let ne bo imela pravice uporabljati znamko Moulinex v zadevnih državah članicah.
213 Iz navedenih določb tudi izhaja, da se bo znamka Moulinex v devetih zadevnih državah članicah nehala uporabljati za najmanj tri leta, v teoriji pa za največ osem let. V skladu z zavezami bo imel namreč vsak pridobitelj licence možnost izbrati, kdaj bo z uporabe „združene znamke“ prešel na uporabo le svoje znamke. Skupina SEB je v intervencijski vlogi, vloženi pri Sodišču prve stopnje, navedla, da sedanji kandidati za podelitev licence načrtujejo, da bodo po treh do štirih letih z uporabe „združene znamke“ prešli na uporabo svoje znamke, kar bo povzročilo, da bo v zadevnih državah članicah znamka Moulinex izginila za približno pet let.
214 Taka odsotnost znamke Moulinex na prodajnih mestih bo pridobiteljem licence omogočila, da trajno uveljavijo svoje znamke. Poleg tega bo taka odsotnost pomenila tudi, da skupina SEB ne bo mogla samodejno prevzeti položaja, ki ga je imela družba Moulinex, ko bo lahko ponovno uvedla to znamko na zadevne trge po izteku obdobja netrženja.
215 Poleg tega je treba opozoriti, da je Komisija v točki 140 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, česar tožeča stranka ni izpodbijala, da je povprečna življenjska doba malih gospodinjskih aparatov približno tri leta.
216 Zato se zdi, da bo trajanje zavez skoraj pokrilo obdobje treh življenjskih dob proizvodov, medtem ko bo obdobje, v katerem se znamka sploh ne bo uporabljala, ustrezalo vsaj eni življenjski dobi proizvodov.
217 Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija upravičeno poudarila, ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, da je na trgu, ki je soroden trgu zadevnih proizvodov, in sicer na trgu velikih gospodinjskih aparatov, družbi Whirlpool prehod z znamke Philips na znamko Whirlpool uspel v treh letih, in sicer med letoma 1990 in 1993, kar ustreza eni življenjski dobi proizvodov. Ta prehod je bil izveden, ko je bila znamka Philips še vedno navzoča in jo je družba Philips ohranjala na sosednjih trgih. Komisija je kot primerjavo tudi navedla, da je na trgih podobnih proizvodov znamka Dyson postala vodilna na britanskem trgu sesalnikov v manj kot petih letih, znamka Colgate je dosegla velik tržni delež na francoskem trgu električnih zobnih ščetk v enem letu, znamka Moulinex, ki v sektorju električnih kuhinjskih aparatov (aparatov za pripravo neformalnih obrokov) prej ni sodelovala, pa je v petih letih pridobila od 5- do 15-odstotni tržni delež v različnih evropskih državah.
218 Ugotoviti je treba tudi, da je Komisija v Obvestilu o omejitvah, ki so neposredno povezane s koncentracijami in so zanje potrebne (UL 2001, C 188, str. 5, točka 15) navedla, da pri prenosu podjetja sprejemljivo trajanje prepovedi konkurence, naložene prodajalcu, da se zagotovi prenos polne vrednosti prenesenih sredstev na prevzemnika, traja največ tri leta, če prenos podjetja zajema poslovno vrednost podjetja ter znanje in izkušnje, in dve leti, kadar zajema samo poslovno vrednost podjetja. V tej zadevi pa se bo skupina SEB odpovedala uporabi znamke Moulinex na ozemljih pridobiteljev licence za osem let.
219 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, bo pridobitelj licence, namesto da bi sistematično vlagal premalo, ker ne bo lastnik znamke, nasprotno spodbujen k velikim naložbam v razvoj svoje znamke, katere lastnik bo, potem ko bo najprej imel podporo znamke Moulinex pri uvedbi ali okrepitvi svoje znamke. Ker cilj zavez ni uporabljati znamko v petletnem obdobju, temveč omogočiti prehod z znamke Moulinex k drugim znamkam, bo(-do) pridobitelj(-i) licence zato imel(-i) interes vlagati v svojo znamko, da bi podaljšal(-i) čas, v katerem bo(-do) imel(-i) koristi od uporabe znamke Moulinex v prvih letih. Obdobje povezave obeh znamk je torej le faza, potrebna za prehod pridobitelja licence na uporabo lastne znamke. V teh okoliščinah se bo donosnost naložbe nadaljevala še po izteku osmih let, določenih v zavezah, in se ne bo končala, ko bo skupina SEB lahko znova uporabljala znamko Moulinex.
220 Drugič, opozoriti je treba, da morajo biti pridobitelji licence v skladu s točko 1(g), prvi pododstavek, „gospodarski subjekti, ki so že navzoči na trgu ali potencialno sposobni vstopiti na trg, sposobni preživeti na trgu, neodvisni, brez kakršne koli povezave s skupino SEB, in imeti potrebno zmogljivost in motivacijo za izvajanje dejavne in učinkovite konkurence na zadevnih trgih“. Poleg tega, kot je navedeno zgoraj, bodo v skladu s točko 1(g), tretji pododstavek, pridobitelji licence morali imeti svojo znamko, ki jo je mogoče povezati z znamko Moulinex, razen gospodarskih subjektov, katerih glavna dejavnost je prodaja na drobno.
221 Ugotoviti je treba, da te določbe z omejevanjem podelitve licenc gospodarskim subjektom, ki so že navzoči na trgu oziroma lahko nanj vstopijo v kratkem času in imajo lastno znamko, lahko učinkovito pripomorejo k temu, da pridobitelji licence postanejo učinkoviti konkurenti v roku, določenem v zavezah. To še potrjuje dejstvo, da čeprav imajo pridobitelji licence, katerih glavna dejavnost je prodaja na drobno, lastne znamke, so v skladu s točko 1(g), tretji pododstavek, zavez vseeno izključeni iz kroga potencialnih upravičencev do licence za uporabo znamke Moulinex. V točkah 27(d) in 37 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija namreč ugotovila, ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, da je navzočnost lastnih znamk teh gospodarskih subjektov, in sicer „znamk distributerjev“, na zadevnih trgih majhna.
222 Glede na te okoliščine je treba ugotoviti, da Komisija ni storila očitne napake pri presoji, s tem ko je menila, da trajanje zavez zadostuje, da se pridobiteljem licence za uporabo znamke Moulinex omogoči, da uvedejo ali okrepijo svojo znamko kot učinkovito konkurenco znamki Moulinex v devetih zadevnih državah članicah.
223 Zato je treba očitke tožeče stranke glede trajanja zavez zavrniti.
224 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z odločbama, ki ju je navedla tožeča stranka. Značilnosti obeh trgov, na katera se nanašata zadevi Kimberly-Clark/Scott in Schneider/Legrand, niso primerljive z značilnostmi trgov, ki se obravnavajo v tej zadevi, tako da – kot je navedeno zgoraj – primerjava, ki jo navaja tožeča stranka, ni upoštevna.
225 Tako je bilo v zadevi Kimberly-Clark/Scott dolgo trajanje zavez (licenca za največ deset let skupaj s petletnim obdobjem neuporabe) upravičeno, kot trdi Komisija, česar družba Kimberly-Clark ni izpodbijala, saj je bila uvedba nove znamke na trg toaletnega papirja, papirnatih brisač in papirnatih robčkov posebno težka, ker sta obstajali le dve močni znamki (Kleenex in Andrex), druge znamke pa so imele le malo oglaševanja in majhno zvestobo kupcev. Nasprotno pa v tej zadevi obstajajo uveljavljene znamke, h katerim bodo lahko prešli kupci znamke Moulinex.
226 Prav tako je bil v zadevi Schneider/Legrand poleg tega, da je Sodišče prve stopnje odločbo Komisije razglasilo za nično, predlog udeleženk koncentracije, da ponudita možnost triletne uporabe več znamk, zavrnjen, saj je tržna analiza pokazala, da bi prevzemnik potreboval približno sedem let, da bi uspešno nadomestil predlagano znamko, ker je življenjska doba „nizkonapetostnih“ električnih proizvodov zelo dolga, medtem ko je življenjska doba malih gospodinjskih aparatov zelo kratka. Družba Schneider je poleg tega predlagala, naj se znamka na istem nacionalnem trgu razdeli in naj jo uporabljata družba Schneider in pridobitelj licence, medtem ko v tej zadevi na istem trgu ne bo proizvodov znamke Moulinex, ki bi jih proizvajali različni podjetji, ker je v zavezah predvidena izključna licenca in posledična prepoved uporabe znamke Moulinex.
Tretji del: zaveza o nabavi na nemškem trgu in pogoji, povezani z možnostjo nabave za vse pridobitelje licence, bodo privedli do okrepitve položaja SEB-Moulinex
E – Trditve strank
227 Tožeča stranka trdi, da kar zadeva multipraktike v Nemčiji, obveznost pridobitelja licence za uporabo znamke Moulinex, da dve leti nabavlja vse proizvode iz te družine pri skupini SEB, in sicer v obsegu 65 % prodaje, ki jo je družba Moulinex imela leta 2000, lahko še okrepi položaj SEB-Moulinex na nemškem trgu.
228 Prvič, tožeča stranka trdi, da taka obveznost SEB-Moulinex zagotovlja trg za njegove proizvode. S tem naj bi novemu subjektu SEB-Moulinex omogočila izkoriščanje večje ekonomije obsega in tako pripomogla k znižanju ravni mejnih stroškov proizvodnje.
229 Drugič, tožeča stranka meni, da bo to, da skupina SEB sprejme, da bo pridobitelja licence oskrbovala v skladu s povprečnimi pogoji notranjega prenosa, ki se v skupini SEB uporabljajo med industrijskimi družbami in komercialnimi hčerinskimi družbami, na zadevnem(-ih) ozemlju(-ih), pridobitelju licence preprečilo, da bi uporabljal cenejše vire dobave, ki bi jih lahko našel. Pridobitelj licence naj bi bil zato lahko cenovno konkurenčen skupini SEB le, če bi prilagajal raven svoje marže.
230 Tretjič, tožeča stranka meni, da lahko ta ukrep pridobitelju licence odvzame vso spodbudo, da bi ponujal tehnološko inovativne proizvode, ker skupini SEB, ki je vodilna na trgu, omogoča, da opredeli tehnične standarde različnih proizvodov in tako odpravi vsako konkurenco v zvezi z značilnostmi proizvodov.
231 Nazadnje, četrtič, tožeča stranka meni, da ta ukrep ni nujno potreben za dejavnost pridobitelja licence. Predvsem meni, da bi pridobitelju licence že to, da se mu da možnost nabave pri skupini SEB, kot je predvideno v drugih državah, omogočilo, da bi lahko opravljal svojo dejavnost, čeprav ne bi imel potrebnih proizvodnih zmogljivosti.
232 V teh okoliščinah tožeča stranka sklepa, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, s tem da je upoštevala tako zavezo, ki lahko privede do okrepitve položaja SEB-Moulinex na nemškem trgu.
233 Tožeča stranka podredno poudarja, da bi vidiki zaveze o nabavi pri SEB-Moulinex lahko še bolj omejili cenovno konkurenco v zadevnih tržnih segmentih.
234 Po eni strani opozarja, da je v zavezi določena možnost, da pridobitelj licence nabavlja pri SEB-Moulinex enega ali več zadevnih proizvodov ali za eno ali več zadevnih držav. Vendar če bi se pridobitelj licence želel s proizvodi Moulinex oskrbovati pri skupini SEB, bi „taka nabava torej ustrezala 65 % prodaje proizvodov znamke Moulinex v letu 2000“ (točka 132 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju družbe BaByliss taka obveznost skupini SEB zagotavlja trg, medtem ko odpravlja svobodo pridobitelja licence glede izbire virov nabave.
235 Po drugi strani tožeča stranka trdi, da lahko zahteva, da pridobitelj licence nabavlja pri SEB-Moulinex vsaj v obsegu 65 % prodaje, ki jo je imela družba Moulinex leta 2000, povzroči poenotenje prodajnih cen SEB-Moulinex in pridobitelja licence za zadevne proizvode. Po mnenju tožeče stranke bo pridobitelj licence namreč s SEB-Moulinex delil vse svoje stroške proizvodnje, in to verjetno za zelo velik del vseh svojih potreb po zadevnem proizvodu. Taka stopnja podobnosti struktur stroškov bi lahko privedla do samodejnega ali prikritega usklajevanja prodajnih cen zadevnih proizvodov, ker bi se cenovna konkurenca lahko izvajala le pri stroških trženja in na ravni marže pridobitelja licence. Tožeča stranka meni, da bolj kot so trgi, ki sledijo prodajnemu trgu končnih proizvodov, koncentrirani, večje je tveganje za prikrito ravnanje. Komisija naj bi izrecno poudarjala obstoj takih tveganj v Smernicah o uporabi člena 81 Pogodbe ES za sporazume o horizontalnem sodelovanju (UL 2001, C 3, str. 2).
236 Komisija zanika, da bi zaveza o nabavi na nemškem trgu povzročila okrepitev položaja SEB-Moulinex na tem trgu.
F – Presoja Sodišča prve stopnje
237 Tožeča stranka v bistvu izpodbija, po eni strani, obveznost nabave, naloženo nemškemu pridobitelju licence za multipraktike, in, po drugi strani, možnost vseh pridobiteljev licence v devetih državah članicah, da sklenejo nabavno pogodbo za en ali drug proizvod, na katerega se nanaša odločba.
238 Kar zadeva obveznost nabave, naložene pridobitelju licence v Nemčiji, je treba najprej opozoriti, da je v skladu z Odločbo, ki je tožeča stranka v tej točki ne izpodbija, cilj te obveznosti ohraniti industrijsko dejavnost obratov, da se zagotovi raven s tem povezanih delovnih mest.
239 Nato je treba ugotoviti, da se ta obveznost nanaša le na en proizvod, in sicer multipraktike, v le eni državi in za omejeno obdobje dveh let. Poleg tega je treba opozoriti, da Komisija ni ugotovila prevladujočega položaja SEB-Moulinex na trgu multipraktikov v Nemčiji, saj ima novi subjekt le od 20 do 30 % tega trga. Poudariti je treba tudi, da obveznost nabave zadeva le 65 % prodaje družbe Moulinex leta 2000, tako da pridobitelj licence obdrži možnost, da se oskrbuje pri tretji osebi ali sam proizvaja zadevni proizvod za preostali del svoje prodaje. Tehnološke inovacije zato ne bodo ovirane, ker pridobitelju licence nič ne preprečuje, da razvija svoje proizvode poleg proizvodov, ki jih dobi od skupine SEB, zato da zamenja aparate, ki mu jih dobavi skupina SEB, ob upoštevanju kratkega trajanja zaveze o nabavi.
240 Nazadnje, klavzula zavez, v kateri je določeno, da mora skupina SEB pridobitelju licence prodajati po prevzemni ceni, ki ustreza proizvodnim stroškom, povečanim za splošne stroške, še zdaleč ne škodi konkurenčni zmogljivosti pridobitelja licence, temveč mu, nasprotno, zagotavlja ugodno ceno. Vsekakor pa – v nasprotju s trditvijo tožeče stranke – skupina SEB ni konkurentka pridobitelju licence, ki mu je naložena navedena obveznost nabave za proizvode Moulinex, ker skupina SEB zaradi zavez ne more prodajati nobenega proizvoda Moulinex na nemškem trgu, dokler traja licenca in še tri leta po njenem izteku.
241 Lahko sklepamo, da – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – omejena obveznost nabave, kot je določena v zavezi, niti ne krepi položaja SEB-Moulinex niti ne vpliva na učinkovitost licence.
242 Kar zadeva očitek v zvezi z nabavo pri skupini SEB za druge trge poleg trga multipraktikov v Nemčiji, zadostuje ugotovitev, da ne gre za obveznost pridobiteljev licence, temveč le za možnost, ki jo lahko uporabijo v skladu s svojimi interesi. Kar zadeva dejstvo, da morajo pridobitelji licence v primeru uporabe te možnosti kupiti določene minimalne količine, pa se ne zdi, da ta določba zato postane sporna.
243 Torej je treba očitek tožeče stranke zavrniti.
Četrti del: zato ker je Komisija sprejela, da znamko Moulinex uporabljajo različna podjetja v različnih državah Evropske unije, lahko pride do usklajenega ravnanja med SEB-Moulinex in pridobiteljem(-i) licence
G – Trditve strank
244 Po mnenju tožeče stranke lahko dejstvo, da je Komisija sprejela, da lahko isto znamko uporabljajo različna podjetja v Evropski uniji, povzroči prikrita ravnanja med SEB-Moulinex in pridobiteljem(-i) licence.
245 Tožeča stranka namreč meni, da uporabe enotne znamke ni mogoče razdeliti po ozemlju držav članic brez vzpostavitve sistema usklajevanja na ravni prodaje, trženja in oglaševanja in ne da bi bila ogrožena sama trajnost te znamke. Ta pristop naj bi izrecno izrazil francoski minister za gospodarstvo v zadevi Pernod-Ricard/Coca-Cola (odlok z dne 24. novembra 1999 o načrtu nakupa sredstev skupine Pernod-Ricard za pijače znamke Orangina s strani družbe Coca-Cola), potrdil pa francoski Conseil d'Etat (sodba Conseil d'Etat z dne 6. oktobra 2000 v zadevi Pernod-Ricard). Komisija naj bi tudi tradicionalno poudarjala, da je treba uskladiti prodajni in tržni pristop na trgih, ki so si izjemno sorodni (zgoraj navedena odločba v zadevi Schneider/Legrand, točka 796 obrazložitve).
246 Tožeča stranka v tej zadevi ugotavlja, da Komisija v izpodbijani odločbi ni predvidela možnosti prikritih ravnanj kot posledice tega, da se licence za uporabo znamk lahko dodelijo različnim podjetjem glede na države in zadevne proizvode.
247 Komisija trdi, da očitek tožeče stranke ni utemeljen.
H – Presoja Sodišča prve stopnje
248 Opozoriti je treba, da ni sporno, da so trgi malih gospodinjskih aparatov nacionalnih razsežnosti. Kot je navedeno v točki 27 obrazložitve izpodbijane odločbe, se namreč „značilnosti“ proizvodov lahko spreminjajo glede na države članice zaradi posebnosti in preferenc potrošnikov; odnosi med kupci in dobavitelji načeloma obstajajo na nacionalni podlagi; večina proizvajalcev pomembnih znamk ima na voljo svoje lokalne prodajne organizacije v vsaki državi članici; distribucijske strukture so nacionalne.
249 V teh okoliščinah je Komisija upravičeno menila, da lahko isto znamko v različnih državah članicah uporabljajo različni gospodarski subjekti, ki imajo svojo organizacijo in strategijo na področju trženja, oglaševanja in organizacije prodaje, ter da bo pridobitelj licence lahko upravljal znamko neodvisno od skupine SEB in razvijal svojo znamko, ne da bi se mu bilo treba usklajevati s skupino SEB ali drugimi pridobitelji licence.
250 Skupina SEB poleg tega ne bo mogla niti podeliti licence drugemu pridobitelju za isto ozemlje niti ne bo mogla sama uporabljati znamke Moulinex na tem ozemlju. Zato ne bo razloga za usklajevanje konkurenčnega ravnanja v zvezi z znamko Moulinex. Poleg tega bo izbrane pridobitelje licence morala odobriti Komisija. Nazadnje, Komisija bo vsekakor lahko zagotavljala, da bodo morebitna tveganja usklajevanja ravnanj med pridobitelji licence, ki jih navaja tožeča stranka, odpravljena.
251 Torej očitek tožeče stranke ni utemeljen.
252 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z zadevami, ki jih je navedla tožeča stranka, ker so značilnosti zadevnih trgov v teh zadevah popolnoma različne. Tako neodvisnost pridobitelja licence v zadevi Pernod-Ricard/Coca-Cola ni bila dokazana, medtem ko bo v tej zadevi pridobitelj licence moral biti neodvisen, da ga bo Komisija lahko odobrila. Poleg tega trga brezalkoholnih gaziranih pijač „zunaj doma“ in „prehranska“ v Franciji nista bila „razdeljena“, saj je šlo za dva trga sosednjih proizvodov, in ne za dva geografsko ločena trga kot v tej zadevi z nacionalnimi razsežnostmi in značilnostmi. Tveganje usklajevanja med pridobiteljem licence in družbo Coca-Cola tako še zdaleč ni bilo izključeno, zlasti ker je imetnik znamke še naprej nadziral kakovost proizvodov in skrbel za embalažo in oglaševanje. Ta položaj zato ni primerljiv z zadevno koncentracijo, ker so različni nacionalni trgi ločeni, pridobitelji licence pa bodo lahko prosto izvajali nadzor nad kakovostjo proizvodov, skrbeli za embalažo in oglaševanje ter imeli možnost razvijati svojo znamko v svojem interesu.
253 Torej četrti del tega tožbenega razloga ni utemeljen.
Peti del: Komisija je odobrila koncentracijo kljub neobstoju zavez za trge, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco
I – Trditve strank
254 Tožeča stranka očita Komisiji, da ni določila nobene zaveze za trge, na katerih sicer obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco. Tako na primer ugotavlja, da se ni zahtevala nobena zaveza za italijanski trg, čeprav ima SEB-Moulinex po koncentraciji od 65- do 75-odstotni delež na trgu grelnikov vode in od 40- do 50-odstotni delež na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in multipraktikov. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da je SEB-Moulinex po izvedeni koncentraciji na Norveškem imel od 55-do 65-odstotni delež na trgu cvrtnikov, aparatov za espresso in aparatov za pripravo neformalnih obrokov ter od 70- do 80-odstotni delež na trgu mini pečic.
255 Po mnenju tožeče stranke je položaj podobno težaven tudi na britanskem, irskem, španskem, finskem in norveškem trgu.
256 Tožeča stranka meni, da zaveze, ki jih je zahtevala Komisija, ne zadostujejo za rešitev težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije.
257 Za primerjavo ugotavlja, da je Komisija v primeru enakovrednega tržnega deleža v drugih segmentih naložila zaveze. Tako opozarja, da se je zaveza zahtevala na Portugalskem, čeprav je imel SEB-Moulinex po izvedbi koncentracije od 65- do 75-odstotni delež na trgih mini pečic, aparatov za pripravo neformalnih obrokov in multipraktikov ter od 40- do 50-odstotni delež na trgih kavnih avtomatov in cvrtnikov. Poleg tega ugotavlja, da je Komisija določila zaveze v tržnih segmentih, v katerih je imel novi subjekt manjši tržni delež.
258 Tožeča stranka je v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje, ki jo je pozvalo, naj natančneje pojasni svoje očitke glede britanskega, irskega, španskega, finskega in norveškega trga, navedla naslednje.
259 Tožeča stranka glede Španije opozarja, da je SEB-Moulinex s koncentracijo pridobil tržni delež, ki presega 35 % in celo 40 % na štirih trgih malih gospodinjskih aparatov. Komisija naj bi po končani analizi vseeno ugotovila združljivost koncentracije na španskem trgu, s tem da je ugotovila, da:
– subjekt ne bi mogel ravnati protikonkurenčno, ker bi bil soočen z močnimi konkurenti;
– bi bil vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na zadevnih trgih kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov SEB-Moulinex na drugih trgih, razen na trgih grelnikov vode in mini pečic, na katerih bi subjekt ustvaril od 85 do 95 % prometa.
260 Tožeča stranka meni, da Komisija ni dokazala neobstoja resnih dvomov o združljivosti koncentracije s skupnim trgom, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti določitev zavez v tej državi, ker:
– je Komisija v vsaki od držav članic, ki so bile v glavnem analizirane v izpodbijani odločbi (Portugalska, Belgija, Nizozemska, Grčija), ugotovila obstoj resnih dvomov, zaradi katerih bi bilo treba določiti zaveze predvsem na podlagi vrednosti, ki so jo predstavljali trgi, na katerih je imel SEB-Moulinex več kot 40-odstotni skupni tržni delež, v primerjavi s skupno vrednostjo vseh trgov kuhinjskih aparatov (Portugalska, Belgija, Nizozemska, Grčija) – Komisija naj bi tako lahko ugotovila, da je na primer v Belgiji šest trgov, na katerih je imel SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež po izvedeni koncentraciji, predstavljalo skupaj 44 % vrednosti vseh zadevnih trgov kuhinjskih aparatov;
– je Komisija zlasti za Grčijo od skupine SEB zahtevala zaveze, čeprav so štirje trgi, na katerih je imel SEB-Moulinex več kot 40-odstotni skupni tržni delež, predstavljali 24 % vrednosti vseh trgov kuhinjskih aparatov.
261 Zato po mnenju tožeče stranke Komisija v zvezi s Španijo ni mogla ugotoviti, da ne obstaja tveganje protikonkurenčnega ravnanja SEB-Moulinex na zadevnih trgih, ne da bi natančno ocenila vrednost, ki so jo predstavljali trgi, na katerih ima SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež v Španiji v primerjavi z vsemi trgi kuhinjskih aparatov. Komisija naj bi v analizi samo ocenila delež, ki ga predstavljata le dva od teh trgov, na katerih ima SEB-Moulinex močan položaj (trga grelnikov vode in mini pečic), v skupnem prometu, ki ga SEB-Moulinex ustvari na vseh trgih kuhinjskih aparatov. Ocena Komisije naj bi bila torej napačna, ker pri izračunu ni upoštevala prometa, ustvarjenega na trgu multipraktikov in aparatov za pripravo neformalnih obrokov, čeprav je imel SEB-Moulinex na teh trgih od 55- do 65- oziroma od 35- do 45-odstotni tržni delež.
262 Tožeča stranka zaradi vseh teh razlogov meni, da Komisija le na podlagi elementov, predstavljenih v izpodbijani odločbi, ni mogla sklepati, da izvedba koncentracije SEB-Moulinex ne vzbuja resnega dvoma o združljivosti s skupnim trgom v Španiji, in tako izključiti določitev zavez v tej državi.
263 Te trditve, ki jih je predstavila tožeča stranka, se po njenem mnenju smiselno uporabljajo za konkurenčni položaj na finskem trgu. Komisija naj namreč ne bi ocenila vrednosti, ki jo predstavljajo trgi, na katerih ima SEB-Moulinex več kot 40-odstotni skupni tržni delež, v primerjavi s skupno vrednostjo vseh trgov kuhinjskih aparatov. Komisija naj bi poleg tega ocenila le konkurenčni položaj na trgu opekačev za kruh za ugotovitev, da na zadevnih trgih na Finskem ne obstaja resno tveganje za konkurenco, ne da bi upoštevala obstoj treh drugih trgov proizvodov, na katerih ima SEB-Moulinex več kot 40‑odstotni tržni delež po izvedbi koncentracije (trg mini pečic: od 35 do 45 %; trg aparatov za espresso: od 40 do 50 %; trg ražnjev/žarov: od 40 do 50 %). Komisija naj poleg tega ne bi opozorila – kot je storila v analizi grškega trga – na dejstvo, da ima novi subjekt velik tržni delež tudi na trgu multipraktikov na Finskem (od 30 do 40 %).
264 Kar zadeva Italijo, tožeča stranka opozarja, da je enake trditve mogoče uporabiti zoper analizo, ki jo je Komisija opravila glede konkurenčnega položaja v tej državi članici. Čeprav se je Komisija sklicevala na vrednost, ki jo predstavljata trga grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov v Italiji v primerjavi z vrednostjo vseh kuhinjskih aparatov, pa po mnenju tožeče stranke ni upoštevala trga multipraktikov, na katerem ima SEB-Moulinex od 40- do 50-odstotni tržni delež. Tožeča stranka meni, da Komisija v teh okoliščinah ni mogla pravilno sklepati, da koncentracija ne vzbuja resnega dvoma o združljivosti s skupnim trgom v Italiji.
265 Tožeča stranka glede Združenega kraljestva in Irske meni, da Komisija za britanski trg ni uporabila vseh upoštevnih meril o vrednosti in/ali prometu, ki jih je sicer uporabila pri analizi konkurenčnega položaja v drugih državah. Komisija naj tako ne bi ocenila obsega tveganj, ki jih koncentracija povzroča na britanskem in irskem trgu. S tem da se je Komisija, da bi zavrnila obstoj konkurenčnih tveganj, omejila le na uporabo 40-odstotnega praga za preučitev ter na ugotovitev obstoja konkurenta z od 15- do 25-odstotnim tržnim deležem in omejenega prekrivanja dejavnosti, namreč ni analizirala učinka združitve velikih tržnih deležev SEB-Moulinex na konkurenco na trgih cvrtnikov (od 30 do 40 %), parnih kuhalnikov (od 30 do 40 %) in likalnikov (od 35 do 45 %) po izvedbi koncentracije.
266 Komisija zanika trditev tožeče stranke, da za trge, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco, niso bile določene nobene zaveze.
267 Komisija najprej poudarja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz točke 137 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je „skupina SEB dopolnila svoje zaveze, ko je licenco za uporabo znamke razširila na vse male gospodinjske aparate za […] Norveško“.
268 Nato, glede italijanskega trga meni, da se tožeča stranka ne more opirati izključno na tržne deleže subjekta na trgih multipraktikov, aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode, da bi na podlagi teh deležev ugotovila, da so potrebne zaveze. Treba bi bilo upoštevati vse upoštevne elemente za ugotovitev, ali koncentracija ustvarja ali krepi prevladujoči položaj na skupnem trgu. Tako naj bi na trgu multipraktikov trije veliki konkurenti lahko tekmovali z novim subjektom. Kot izhaja iz Odločbe, bi bilo treba položaj udeleženk na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode v Italiji relativizirati, ker imajo nekateri njuni konkurenti močan položaj na več drugih trgih proizvodov, kot so trgi mini pečic, cvrtnikov in aparatov za espresso. Komisija meni, da bi bil vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov SEB-Moulinex na drugih trgih.
269 Poleg tega naj bi bil položaj na teh trgih, na katere tožeča stranka posebej opozarja, popolnoma drugačen od položaja na Portugalskem, ker ima novi subjekt na portugalskem trgu več kot 40-odstotne tržne deleže v desetih od enajstih kategorij proizvodov. Novi subjekt naj bi na Portugalskem nakopičil neenako moč na skoraj vseh upoštevnih trgih proizvodov, ki ji ne morejo kljubovati niti drugi proizvajalci niti distributerji.
270 Nazadnje, trditev tožeče stranke, da naj Komisija ne bi upoštevala težav v zvezi s konkurenco na britanskem, irskem, španskem, finskem in norveškem trgu, naj bi bila nedopustna v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika, ker ne vsebuje nobenega pojasnila ali obrazložitve.
271 Komisija se v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje najprej sklicuje na sklepanje, ki mu je sledila, da je ugotovila, da je obstoj resnih dvomov na Portugalskem, v Grčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, na Danskem, Švedskem in Norveškem upravičeval naložitev zavez, ki pokrivajo vse trge proizvodov v teh devetih državah članicah, in da ni bilo treba naložiti zavez za Italijo, Španijo, Združeno kraljestvo, Irsko in Finsko, ker v teh državah niso bili ugotovljeni resni dvomi.
272 Komisija pred predstavitvijo sklepanja v štirih fazah opozarja, da se je pri analizi oprla na svojo prakso odločanja in informacije o delovanju trga, predložene v okviru preiskave.
273 Komisija je tako ugotovila, da sta za delovanje konkurence na zadevnih trgih bistvena dva dejavnika: imeti znano znamko (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe) in dostop do prodajalcev na drobno (glej na primer točko 35 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki so isti za vse kategorije proizvodov.
274 Komisija se glede prvega dejavnika sklicuje na svojo Odločbo 98/602/ES z dne 15. oktobra 1997 o razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom in delovanjem Sporazuma EGP (zadeva IV/M.938 – Guinness/Grand Metropolitan) (UL 1998, L 288, str. 24), v kateri je poudarila, da ima „imetnik portfelja prevladujočih znamk […] lahko več prednosti“ in zlasti da „ima močnejši položaj kot njegovi kupci, ker jim lahko ponuja vrsto proizvodov in ima večji delež prometa“ (točka 38 obrazložitve izpodbijane odločbe in naslednje). V točki 41 obrazložitve iste odločbe je pojasnila, da sta „pomen teh prednosti in njihov morebiten vpliv na strukturo konkurence na trgu […] odvisna od več dejavnikov, in sicer: dejstva, da ima imetnik portfelja znamko številka ena ali eno ali več prevladujočih znamk na določenem trgu; tržnih deležev različnih znamk, predvsem v primerjavi s tržnimi deleži konkurenčnih proizvodov; relativnega pomena trgov, na katerih imajo udeleženci velike deleže in pomembne znamke na vseh trgih proizvodov, ki jih pokriva portfelj; števila trgov, na katerih ima imetnik portfelja znamko številka ena ali prevladujočo znamko“.
275 Pogajalska moč distributerjev naj bi bila drugi pomemben dejavnik za delovanje konkurence na zadevnem trgu. Skupina SEB naj bi glede tega trdila, da „vsak [njen] poskus povečati cene za različne linije proizvodov, […] za katere bi [njen] teoretični tržni delež presegal 35 %, lahko povzroči povračilne ukrepe poklicnih kupcev pri drugih linijah malih gospodinjskih aparatov, ti ukrepi pa bi bili toliko hujši, ker bi se tako nanašali na dve tretjini prodaje malih gospodinjskih aparatov“.
276 Komisija bi morala za ugotovitev, da ni treba določiti zavez za Italijo, Španijo, Združeno kraljestvo, Irsko in Finsko, zaporedoma upoštevati štiri dejavnike, ki naj bi izhajali iz opredelitve pogojev konkurence, značilnih za zadevno koncentracijo.
277 Prvi dejavnik se je nanašal na opredelitev trgov, na katerih ima novi subjekt več kot 40-odstotni tržni delež. Pri drugem dejavniku gre za opredelitev obstoja velikega prekrivanja med udeleženkama na zadevnem trgu proizvodov (glej točke od 86 do 88, od 90 do 92, 95, 97, 98, 101, 102, 107, 110, 111, 113, 121 in 123 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tretji dejavnik se je nanašal na opredelitev položaja združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov (glej točke 87, 92, od 96 do 98, 101, 102, 105, 107, 110, 111, 113, 116, 119 in 123 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, zadnji dejavnik se je nanašal na opredelitev pomena zadevnega trga proizvodov v primerjavi s celotno prodajo združenega subjekta in hkrati na možnost, da distributerji izvajajo povračilne ukrepe (glej točke 83, 97, 101, 102, 105, 110, 116, 119 in 123 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija pojasnjuje, da se je upoštevanje zadnjenavedenega dejavnika, imenovanega „učinek ponudbe“, izkazalo za potrebno pri analizi konkurence, ker so na vseh trgih proizvodov v isti državi navzoče iste znamke in isti trgovci.
278 Komisija je ob upoštevanju zgoraj navedenih različnih meril menila, da koncentracija vzbuja resne dvome o združljivosti s skupnim trgom na Portugalskem, Nizozemskem, v Belgiji in Grčiji za vse proizvode. Kar zadeva prvi dejavnik, je Komisija ugotovila, da ima novi subjekt več kot 40‑odstotne deleže za večino proizvodov iz te ponudbe (točke 48, 55, 63 in 72 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je nato ugotovila (točka 83 obrazložitve izpodbijane odločbe in naslednje), da trgi, na katerih ima subjekt več kot 40-odstotni tržni delež, predstavljajo več kot 50 % vse prodaje združenega subjekta. Kar pa zadeva učinke ponudbe, je Komisija ugotovila, da v teh okoliščinah še bolj krepijo tržno moč, ki bi jo udeleženki lahko imeli na zadevnih trgih. Komisija je zato določila zaveze, ki pokrivajo vse trge proizvodov v teh državah.
279 Ker za druge države prvo merilo ni bilo izpolnjeno, je Komisija raziskala, ali koncentracija povzroča veliko prekrivanje med udeleženkama na trgih zadevnih proizvodov. Komisija je najprej zavrnila obstoj resnih dvomov za trge proizvodov, na katerih je prekrivanje minimalno, saj transakcija ne bi povzročila občutne spremembe konkurenčnega položaja. Tako naj bi bilo na Finskem za trg mini pečic (točka 87 obrazložitve), v Nemčiji za trg aparatov za pripravo neformalnih obrokov (točka 88 obrazložitve Odločbe), na Finskem, Norveškem in Švedskem pa za trg aparatov za espresso (točka 90 obrazložitve Odločbe). Prekrivanja na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in multipraktikov v Španiji naj bi bila izjemno majhna. Komisija je v tem okviru upoštevala združeni položaj udeleženk v razmerju do njunih konkurentov. Na primer, združeni subjekt naj bi s trga multipraktikov v Italiji izrinil le četrtega udeleženca na trgu. Ker ni velikega prekrivanja udeleženk in ob upoštevanju močnega položaja konkurentov (Braun: od 10 do 20 %; Philips: od 10 do 20 %; De'Longhi: od 0 do 10 %), je Komisija menila, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov na tem trgu (točka 121 obrazložitve izpodbijane odločbe).
280 Komisija je za iste države nato poskušala ugotoviti, v katerih od njih bi transakcija imela vpliv, kar zadeva učinek ponudbe, ki bi bistveno spremenil razmerja moči med SEB-Moulinex in povpraševanjem. Komisija je zato ocenila pomen trga ali trgov zadevnih proizvodov, ki jih zadeva transakcija, v primerjavi s celotno prodajo združenega subjekta v isti državi. Če so bila ta razmerja majhna, to je manjša od 10 %, je sklepala, da se zmogljivost trgovcev za izvajanje povračilnih ukrepov ni spremenila zaradi transakcije in je bila na zadostni ravni, da je učinek ponudbe deloval v njihovo korist. Komisija je v tem okviru seveda upoštevala dejstvo, da imajo trgovci na voljo alternativne ponudbe na nacionalnem trgu (glej točke 116, 119, 122 in 123 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nasprotno pa je izrazila resne dvome za vse trge, na katerih bi transakcija povzročila veliko spremembo položaja udeleženk glede na povpraševanje.
281 Komisija je zlasti glede trgov grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov menila, da ob upoštevanju majhnega dela prometa, ki ga ta trga proizvodov predstavljata za združeni subjekt, in možnosti, da se trgovci obrnejo k alternativnim in dobro znanim znamkam, transakcija ni mogla vzbujati resnih dvomov (točke od 115 do 117 in od 121 do 124 obrazložitve izpodbijane odločbe).
282 Komisija na vprašanje Sodišča prve stopnje, ali bi bil njen sklep glede Italije drugačen, če bi za ugotovitev zmogljivosti trgovcev, da „kaznujejo“ morebitno protikonkurenčno ravnanje SEB-Moulinex, trg multipraktikov združila s trgoma grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov, odgovarja, da združitev teh treh trgov nikakor ni upravičena in da nikakor ne bi spremenila sklepa, tudi če bi bilo treba združiti navedene trge.
283 Kar zadeva Italijo, naj bi namreč trga grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov predstavljala vsak od 0 do 10 % vrednosti celotne ponudbe malih kuhinjskih aparatov. Trg aparatov za pripravo neformalnih obrokov naj bi predstavljal od 0 do 10 % vrednosti celotne ponudbe malih kuhinjskih aparatov. Trg multipraktikov naj bi predstavljal od 25 do 35 % vrednosti celotne ponudbe malih kuhinjskih aparatov. Vsi trije trgi proizvodov naj bi predstavljali od 30 do 40 % vrednosti celotne ponudbe malih kuhinjskih aparatov v Italiji.
284 Po mnenju Komisije zaradi močne navzočnosti konkurentov na trgu multipraktikov, kot so Braun, Philips in De'Longhi, ni mogoče, da bi koncentracija privedla do nastanka ali okrepitve prevladujočega položaja. Poleg tega zaradi neobstoja tržne moči na trgu multipraktikov združitev položaja SEB-Moulinex na tem trgu in položajev na trgih grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov ni bila upravičena.
285 Komisija vsekakor dodaja, da njen sklep ne bi bil drugačen zaradi posebnih značilnosti italijanskega trga. Zanj naj bi bila značilna navzočnost dveh močnih zgodovinskih ponudnikov (glej točko 123 obrazložitve Odločbe): po eni strani družbe Saeco, vodilne ponudnice aparatov za espresso na svetu, ki naj bi imela na italijanskem trgu od 60- do 70-odstotni tržni delež, in po drugi strani družbe De'Longhi, vodilne ponudnice na štirih trgih proizvodov, in sicer mini pečic, cvrtnikov, opekačev in ražnjev/žarov, ki skupaj predstavljajo od 30 do 40 % vrednosti celotne ponudbe malih gospodinjskih aparatov v Italiji.
286 Komisija vseeno pojasnjuje, da je morebiten odvračalen učinek, ki ga lahko izvajajo trgovci, večinoma odvisen od tega, kolikšno vrednost predstavljajo trgi proizvodov, na katerih ima SEB-Moulinex najmanj 40-odstotni tržni delež, v primerjavi s celotno prodajo SEB-Moulinex. Tako je v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da bi bil „vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na teh trgih […] torej kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov družb SEB in Moulinex na drugih trgih, na katerih združeni subjekt ustvari od 90 do 100 % svojega prometa, zaradi takih nakupov pa bi bilo lahko nedonosno vsako zvišanje cen s strani udeleženk“.
287 Komisija dodaja, da je treba upoštevati ne le konkurenčni pritisk, ki ga izvajajo sedanji konkurenti na zadevnem trgu, temveč tudi potencialni pritisk podjetij, ki so navzoča na sosednjih trgih. Na primer, močna navzočnost sedanjih konkurentov, to so družbe Braun, Philips in De'Longhi, na italijanskem trgu multipraktikov naj bi omejevala moč novega subjekta. Poleg tega bi lahko družba Saeco kadar koli vstopila na ta trg proizvodov zaradi svojega odločilnega pomena na sosednjih trgih.
288 Kar zadeva možnost vpliva na konkurenco z znižanjem cen, ki je Komisija na prvi pogled ni predvidela, Komisija meni, da je treba to vprašanje obravnavati z vidika praks, katerih cilj je izključitev drugih podjetij s trga, ker so različni proizvodi, ki jih zadeva koncentracija, „neodvisni ali nadomestni proizvodi“ in bi zato začasno znižanje cen povzročilo, da bi nekateri konkurenti zapustili trg, ali preprečilo vstop novih konkurentov, zlasti ker proizvajalci nagovarjajo isto vmesno raven povpraševanja, in sicer trgovce, za vse zadevne proizvode.
289 Komisija je na vprašanje Sodišča prve stopnje o tej točki odgovorila, da na podlagi nobenega podatka, s katerim je bila seznanjena med preiskavo, ni mogla ugotoviti, da bi bile take prakse posledica zadevne koncentracije. Podjetje bi namreč lahko načrtovalo take prakse le, če bi lahko trajno financiralo cene, nižje od mejnih stroškov, ker bi bilo prepričano, da bo s tem doseglo izločitev konkurentov.
290 Vendar nič ni kazalo na to, da je skupina SEB finančno trdnejša kot njeni konkurenti ali da ima nižje mejne stroške. Poleg tega bi se konkurent, izrinjen s trga, nanj lahko vrnil, če bi bile cene spet na taki ravni, da bi bila dejavnost znova ekonomsko upravičena, ker bi še vedno imel svojo znamko, ki je bistveni dejavnik konkurence na trgu malih gospodinjskih aparatov.
291 Komisija poleg tega trdi, da ni gotovo, da znižanje cen zadostuje za preprečitev vstopa novih konkurentov, kot je tožeča stranka, ki v točkah 7 in 11 stališč, predloženih Sodišču prve stopnje 28. junija 2002 in 25. julija 2002, meni, da bi njeni tržni deleži lahko dosegli [… %] leta […], če bi se njena dejavnost začela leta 2002.
292 Nazadnje, Komisija trdi, da na to, da dobavitelj začne izvajati politiko znižanja cen, katere namen je izločitev konkurentov s trga, vpliva ravnanje distributerjev. Spodbuda, ki jo ima lahko dobavitelj za to, da začne izvajati tako politiko, bi bila namreč manjša, če bi maloprodajne cene malih gospodinjskih aparatov določali distributerji, ki bi v primeru, ko bi dobavitelji znižali cene, nadaljevali enako prakso maloprodajnih cen in tako ustvarili dodaten dobiček v škodo dobaviteljev.
293 Komisija zato trdi, da je analizo omejila na takojšnje in gotove učinke koncentracije in ni upoštevala poznejših in bolj negotovih učinkov v tej zadevi, kot so prakse izključevanja.
294 Kar zadeva možnost, da bi trgovci vplivali na to, katere zadevne proizvode bodo izbrali končni potrošniki, Komisija najprej ugotavlja, da je tržna analiza pokazala, da imajo potrošniki precej raje proizvode uglednih znamk, čeprav so te, po eni strani, dražje od proizvodov neznane znamke, in je, po drugi strani, kot je bilo navedeno že zgoraj, dostop do distribucije nujno potreben za vključitev v konkurenco na zadevnih trgih.
295 Komisija je med preiskavo lahko ugotovila odločilne značilnosti odnosov med proizvajalci in trgovci ter s tem tudi to, kakšno možnost imajo ti trgovci, da vplivajo na izbiro končnih potrošnikov.
296 Komisija poudarja pomen politik vključevanja proizvodov v prodajne kataloge, s čimer se distributerji izognejo temu, da bi konkurirali drug drugemu z istimi modeli, in iščejo posebne reference za preprečitev, da bi potrošniki prestrogo primerjali prodajne cene med trgovinami.
297 Komisija poleg tega navaja, da tožeča stranka v točki 11 odgovora na vprašanja Komisije z dne 30. novembra 2001 trdi, da „dober proizvod z dobrim razmerjem med kakovostjo in ceno nima nobene možnosti, da bi bil navzoč na trgu, če ga distributerji ne navedejo v prodajnih katalogih“.
298 Trgovci naj bi tako na izbiro potrošnikov vplivali s svojo zmogljivostjo, da vplivajo na vključevanje proizvodov v prodajne kataloge ter da določajo prodajne cene in oglaševanje, ki se uporabljajo za prodane proizvode.
J – Presoja Sodišča prve stopnje
1. Dopustnost
299 Tožeča stranka trdi, da je Komisija koncentracijo odobrila kljub neobstoju zavez za trge, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco.
300 Komisija in skupina SEB menita, da je ta tožbeni razlog, kot ga je tožeča stranka razvila v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje in na obravnavi, nedopusten na podlagi člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki določa, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, in člena 44(1)(c) navedenega poslovnika, ki določa, da mora tožba obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov, da bi se spoštovale pravice do obrambe.
301 Prvič, glede tega je treba opozoriti, da tožba izrecno obsega tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija koncentracijo odobrila kljub neobstoju zavez za trge, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco. Ker v skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika ni dovoljeno navajanje novih tožbenih razlogov, lahko sklepamo, da je treba ugovor nedopustnosti zavrniti.
302 Komisija je glede italijanskih trgov v odgovoru na tožbo odgovorila na ta tožbeni razlog z vidika vsebine, ne da bi podala ugovor glede njegove dopustnosti.
303 Vendar je Komisija v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje nato trdila, da tožeča stranka, kar zadeva Italijo in a fortiori druge države, v katerih Komisija ni zahtevala zavez, ni kritizirala sklepanja Komisije, da bodo trgovci imeli možnost kaznovati vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja.
304 Čeprav je treba priznati, da je utemeljitev, predstavljena v tožbi, kratka, zlasti glede britanskega, irskega, španskega, finskega in norveškega trga, za katere je tožeča stranka navedla le, da so tudi tam ugotovljeni težavni položaji, to ne spremeni dejstva, da sklepanja, ki ga je tožeča stranka navedla v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje, v katerih jo je to pozvalo, naj pojasni naravo očitkov, in na obravnavi, ni mogoče obravnavati kot nedopusten nov tožbeni razlog, temveč le kot element, s katerim je mogoče podpreti utemeljenost tožbenega razloga, navedenega v tožbi. Ta ugotovitev velja tudi za sklepanje v zvezi z italijanskimi trgi.
305 Drugič, zavrniti je treba tudi ugovor, ki temelji na členu 44(1)(c) Poslovnika. Tožbeni razlog je namreč v skladu s to določbo na kratko povzet v tožbi. Poleg tega je cilj te določbe spoštovanje pravic do obrambe. Ugotoviti je treba, da je bilo Komisiji omogočeno, da odgovori na očitke, ki jih je glede tega vprašanja navedla tožeča stranka. Zlasti je treba ugotoviti, da je Komisija že v odgovoru na tožbo predstavila svojo tezo, da na italijanskih trgih ni bilo treba določiti zavez, ker bi bil vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja SEB-Moulinex kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov družb SEB in Moulinex na drugih trgih v Italiji. Sodišče prve stopnje je Komisijo tudi pozvalo, naj pisno odgovori na vrsto vprašanj, ki se nanašajo na te očitke. Nazadnje, Komisija je na obravnavi še lahko podrobno pojasnila utemeljenost svojega stališča do tega vprašanja.
306 Tretjič, ker je Komisija Sodišču prve stopnje očitala, da je navedlo nov tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka ni navedla, zadostuje opozoriti, da je tožeča stranka tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj zavez v državah, v katerih obstajajo težave v zvezi s konkurenco, dejansko navedla v tožbi. Šele po utemeljitvi, ki jo je Komisija navedla v odgovoru na tožbo, se je Sodišču prve stopnje zdelo potrebno, da v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika, postavi vrsto pisnih vprašanj za pojasnitev trditev obeh strank. Poleg tega je treba glede tega opozoriti, da je Sodišče že razsodilo (sodba Sodišča z dne 19. novembra 1998 v zadevi Parlament proti Gutiérrez de Quijano y Lloréns, C-252/96 P, Recueil, str. I-7421, točka 30), da je že ob samem branju člena 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika v okviru naslova II, poglavje I, tega poslovnika z naslovom „Pisni postopek“ očitno, da ta določba velja za stranke, in ne za Sodišče prve stopnje.
307 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj zavez na trgih, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco, dopusten tudi v delu, ki se nanaša na španski, britanski, irski, finski in norveški trg.
2. Vsebinska presoja
308 Najprej je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da koncentracija vzbuja resne dvome na nekaterih trgih proizvodov na Portugalskem, v Grčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji, na Danskem, Švedskem in Norveškem (točka 128 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato je določila zaveze za te države.
309 Nato je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi uporabila nacionalno opredelitev zadevnih geografskih trgov (točka 30 obrazložitve) in menila, da je vsaka od trinajstih kategorij proizvodov ločen trg (točke od 17 do 25 obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je treba konkurenčni položaj vsaj na začetku analizirati ločeno za vsak trg posebej, in to tako z geografskega vidika kot z vidika proizvodov. Vendar se izključne licence za uporabo znamke Moulinex, določene v zavezah za vsako od teh devetih držav članic, vedno nanašajo na vseh trinajst trgov proizvodov, in to čeprav so bili resni dvomi ugotovljeni le na enem ali drugem trgu proizvodov. Komisija je namreč v točki 141 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno menila, da je razširitev zavez o izključni licenci na vse male gospodinjske aparate in torej na proizvode, glede katerih Komisija ni izrazila resnih dvomov, potrebna za zagotovitev učinkovitosti in ekonomske upravičenosti korektivnih ukrepov, določenih v zavezah, saj iste znamke na istem geografskem trgu ne moreta imeti hkrati dva različna gospodarska subjekta.
310 Lahko sklepamo, da je ugotovitev, da koncentracija vzbuja resne dvome le na enem trgu proizvodov v državi, zadostovala za določitev zaveze za vse trge proizvodov v navedeni državi. Tako iz točk 113, 114 in 128 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile te zaveze določene za Švedsko, čeprav je Komisija menila, da koncentracija vzbuja resne dvome le na trgu cvrtnikov na Švedskem.
311 Kar zadeva trge v Italiji, Španiji, Združenem kraljestvu, na Irskem in Finskem, pa je Komisija nasprotno menila, da koncentracija le malo spreminja pogoje konkurence, zato ni določila zavez za te države.
312 Tožeča stranka v bistvu trdi, da resne težave glede konkurence obstajajo na nekaterih trgih na Norveškem, v Italiji, Španiji, Združenem kraljestvu, na Irskem in Finskem ter da bi Komisija v skladu z analizo konkurenčnega položaja, ki jo je opravila v državah članicah, za katere so določene zaveze, morala zaveze določiti tudi za te trge.
313 Komisija je v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje pojasnila, da je analizo opravila tako, da je zaporedoma upoštevala štiri dejavnike, ki izhajajo iz opredelitve pogojev konkurence, značilnih za zadevno koncentracijo, in sicer:
– na katerih trgih ima novi subjekt več kot 40-odstotni tržni delež;
– ali obstaja veliko prekrivanje med udeleženkama na zadevnem trgu proizvodov;
– kakšen je položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov;
– kako pomemben je zadevni trg proizvodov glede na celotno prodajo združenega subjekta in hkrati koliko lahko distributerji izvajajo nasprotni pritisk (v nadaljevanju: učinek ponudbe).
314 Pred preučitvijo, ali ta analiza v štirih fazah, kot trdi Komisija, izključuje resne dvome na vsakem od geografskih trgov, za katere ni določila zavez, je treba najprej preveriti, ali je Komisija v resnici v Odločbi uporabila tako analizo za oceno učinkov koncentracije na različne trge.
a) Štiri faze analize
– 40-odstotni prag prevlade
315 Iz izpodbijane odločbe, zlasti iz točk 44, 48, 55, 56, 63, 72 in 83 obrazložitve, izhaja, da v skladu s prvo fazo, ki jo je Komisija omenila v odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje, vsaka analiza konkurenčnega položaja v Odločbi temelji na ugotovitvi, da je 40-odstotni tržni delež znak prevlade. Če je združeni subjekt SEB-Moulinex dosegel ali presegel prag 40‑odstotnega tržnega deleža na trgu proizvodov, je bilo treba ob upoštevanju preučitve treh drugih dejavnikov ugotoviti, da je imel prevladujoči položaj in da je bilo treba določiti zaveze. Kot je Komisija pojasnila v odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje, je ugotovila celo obstoj prevladujočega položaja na trgu multipraktikov v Grčiji, čeprav je imel SEB-Moulinex le 39-odstotni tržni delež. Poleg tega iz točk 55, 58, 62 in 128 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija menila, da koncentracija vzbuja resne dvome na trgu opekačev za kruh v Belgiji, čeprav sta udeleženki imeli le od 20- do 30-odstotni tržni delež in sta se morali spopadati s konkurenco družbe Philips, ki je imela od 25- do 35-odstotni tržni delež.
– Neobstoj velikega prekrivanja
316 Komisija je glede na pojasnila, ki jih je navedla v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje, nato v zvezi s trgi, na katerih je bil tržni delež novega subjekta višji od 40 %, analizirala, ali obstaja veliko prekrivanje med udeleženkama na zadevnih trgih proizvodov. Komisija je trdila, da je – če je ugotovila, da prekrivanja ni ali da je zelo majhno – izključila obstoj resnih dvomov na zadevnem trgu proizvodov, ker koncentracija ni bistveno spremenila konkurenčnega položaja.
317 V skladu s tem, kar je Komisija navedla v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje, je zaradi neobstoja velikega prekrivanja dejansko izključila obstoj resnih dvomov za več trgov proizvodov, na katerih je bilo prekrivanje zelo majhno (glej zlasti trg mini pečic na Finskem (točka 87 obrazložitve izpodbijane odločbe), trg aparatov za pripravo neformalnih obrokov v Nemčiji (točka 88 obrazložitve izpodbijane odločbe) in trg aparatov za espresso na Norveškem in Švedskem (točka 90 obrazložitve izpodbijane odločbe)).
318 Neobstoj velikega prekrivanja med udeleženkama koncentracije lahko, kot upravičeno trdi Komisija, odpravi resne dvome tudi za trge proizvodov, na katerih ima subjekt več kot 40-odstotni tržni delež, ker v tem primeru prevladujočega položaja ni ustvarila ali okrepila koncentracija, temveč je ta položaj obstajal že prej.
319 Vseeno je treba navesti dve omejitvi.
320 Po eni strani koncentracija, tudi ko je prekrivanje majhno, povzroči okrepitev prevladujočega položaja, zato je resne dvome mogoče izključiti le, kadar prekrivanje res ni pomembno.
321 Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija v Odločbi navedla le tržne deleže v razponu 10 %. Čeprav je dejansko mogoče sklepati, da prekrivanje ni veliko, kadar je tržni delež blizu 0 %, to ne more veljati, kadar je tržni delež blizu 10 %, saj je v tem primeru mogoče ugotoviti nastanek ali okrepitev prevladujočega položaja. Izpodbijana odločba torej Sodišču prve stopnje ne omogoča pravilnega izvajanja nadzora nad zakonitostjo. Poleg tega, čeprav je Sodišče prve stopnje v pisnih vprašanjih Komisijo izrecno pozvalo, naj opredeli točen tržni delež SEB-Moulinex na trgih grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov v Italiji, pa je ta v odgovorih le ponovila navedbe znotraj razpona 10 %, ki jih je navedla v Odločbi.
322 To, da Sodišče prve stopnje ne more opraviti učinkovitega nadzora nad Odločbo zaradi prevelike nedoločnosti podatkov v tej odločbi, je v preostalem posledica ugotovitev v njej. Komisija je namreč na podlagi istega sklepanja, po katerem je ena od udeleženk imela tržni delež od 0 do 10 %, bodisi izključila resne dvome zaradi neobstoja velikega prekrivanja bodisi ugotovila obstoj takih dvomov.
323 To velja predvsem za trg multipraktikov v Grčiji. Komisija na tem trgu, na katerem ima novi subjekt le skupni tržni delež, ki je le malo nižji od praga prevlade (39 %, glej točko 72 obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje), namreč kljub od 0- do 10-odstotnemu prekrivanju ni izključila obstoja resnih dvomov, ker je bil tržni delež za zadevne proizvode Moulinex od 30- do 40-odstoten, tržni delež skupine SEB pa le od 0- do 10-odstoten (glej preglednico, priloženo k izpodbijani odločbi).
324 Komisija je poleg tega ugotovila obstoj resnih dvomov na trgu likalnikov na Nizozemskem, na katerem sta udeleženki koncentracije imeli približno od 40- do 50-odstotni skupni tržni delež z omejenim prekrivanjem od 0 do 10 % za Moulinex.
325 Komisija je tudi na drugih trgih proizvodov, na katerih je imel združeni subjekt od 40- do 50-odstotni tržni delež, sklepala, da koncentracija vzbuja resne dvome, čeprav je ena od udeleženk imela le od 0- do 10-odstotni tržni delež. To velja predvsem za trg žarov v Nemčiji (točka 97 obrazložitve), na katerem se bosta udeleženki poleg tega morali spopasti z velikimi konkurenti, med drugim z družbo Severin, ki ima od 25- do 35-odstotni tržni delež, za trg likalnikov in parnih likalnih postaj v Belgiji (glej točke 55, 56 in 59 obrazložitve izpodbijane odločbe) in trge cvrtnikov, opekačev in kavnih avtomatov na Portugalskem (glej točke 48, 49 in 54 obrazložitve izpodbijane odločbe).
326 Po drugi strani, če je neobstoj velikega prekrivanja veljaven razlog za izključitev resnih dvomov, kadar Komisija najprej preuči konkurenčni položaj na ravni posamičnega trga proizvodov, pa nasprotno ni treba več upoštevati tega dejavnika na ravni splošnejše preučitve položaja na vseh trgih proizvodov v zadevni državi.
327 Poleg tega je treba v zvezi s tem ugotoviti, da se je Komisija večkrat oprla na dejstvo, da ima ena od udeleženk močan položaj na trgih, na katerih je druga udeleženka le malo navzoča, in, nasprotno, da je ugotovila, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov. Komisija je tako za Grčijo v točki 73 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarila:
„Udeleženki sta le na trgu opekačev za sendviče in vaflje imeli hkrati zelo velika tržna deleža (od 30 % do 40 % oziroma od 20 % do 30 %). Posledica koncentracije je torej, da se položaju družbe Moulinex na trgu aparatov za espresso dodajo pomembni prevladujoči položaji na trgih cvrtnikov, grelnikov vode, aparatov za sendviče in multipraktikov.“
– Položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov
328 Komisija trdi, da je nato upoštevala združeni položaj udeleženk koncentracije glede na njune konkurente za ugotovitev, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov.
329 Glede tega je treba najprej ugotoviti, da ker je v Odločbi upoštevala 40‑odstotni prag prevlade, zgolj ugotovitev, da se bo združeni subjekt spopadal s konkurenti na trgu proizvodov, ne pomeni, da koncentracija vzbuja dvome na tem trgu. Navzočnost konkurentov je lahko tak dejavnik, ki bi po potrebi omilil ali celo odpravil prevladujoči položaj združenega subjekta, le če bi ti konkurenti imeli močan položaj, s katerim bi lahko izvajali resnični nasprotni pritisk.
330 Nato je treba opozoriti, da je za zadevne trge značilna predvsem oligopolna struktura ter da imajo nekatera podjetja hkrati veliko ponudbo proizvodov in so navzoča v vsej Evropi. Kot je navedeno v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, so to predvsem družbe, kot so SEB, Moulinex, Philips, Bosch, Braun ali De'Longhi. V teh okoliščinah navzočnost enega ali drugega od teh konkurentov na danem trgu ni posebna okoliščina, ki bi lahko kot taka utemeljila ugotovitev, da koncentracija ne vzbuja dvomov na tem trgu. Enako velja za podjetja, ki imajo široko ponudbo proizvodov, vendar so navzoča le v nekaterih državah članicah (Taurus v Španiji ali Morphy v Združenem kraljestvu), ali pa imajo omejeno število proizvodov (Saeco za aparate za espresso).
331 Iz izpodbijane odločbe poleg tega izhaja, da je Komisija na skoraj vseh trgih, za katere je menila, da koncentracija vzbuja resne dvome, vseeno ugotovila, da je navzoč eden ali več teh konkurentov.
332 Lahko sklepamo, da navzočnost enega ali drugega od teh konkurentov na trgih, na katerih je združeni subjekt imel tržni delež, enak ali večji od 40 %, kot taka ne odpravlja resnih dvomov in je lahko imela tak učinek le, če so ti konkurenti imeli dovolj močne tržne deleže, da so lahko bili resnična protiutež položaju SEB-Moulinex in tako odpravili resne dvome.
333 Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija sicer ugotovila, da obstajajo resni dvomi na več trgih, na katerih so konkurenti udeleženk koncentracije imeli nezanemarljive tržne deleže.
334 Tako Komisija na trgu cvrtnikov v Grčiji ni izključila obstoja resnih dvomov o združljivosti koncentracije, čeprav je imela glavna konkurentka udeleženk koncentracije, družba De'Longhi, od 35- do 45-odstotni tržni delež, kar je bil ne le zelo močan položaj, temveč je bil celo enakovreden položaju, ki ga je imel SEB-Moulinex (glej točko 72 obrazložitve izpodbijane odločbe).
335 Komisija je ugotovila, da obstajajo resni dvomi tudi na trgu likalnikov in parnih likalnih postaj na Nizozemskem, čeprav se je SEB-Moulinex, ki je imel od 40- do 50-odstotni tržni delež (glej točko 63 obrazložitve izpodbijane odločbe), moral spopadati s konkurenco družbe Philips, ki je imela od 35- do 45-odstotni tržni delež (glej točko 67 obrazložitve izpodbijane odločbe).
336 Komisija tudi ni izključila obstoja resnih dvomov kljub navzočnosti konkurentov z močnimi položaji na trgih grelnikov vode in likalnikov v Belgiji. Novi subjekt je imel na prvem trgu od 35- do 45-odstotni tržni delež (glej točko 55 obrazložitve izpodbijane odločbe), njegova glavna konkurentka, družba Braun, pa od 20- do 30-odstotni tržni delež (glej točko 58 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na drugem trgu pa je imel novi subjekt od 40- do 50-odstotni tržni delež (glej točko 55 obrazložitve izpodbijane odločbe), njegova glavna konkurentka, družba Braun, pa od 25- do 35-odstotni tržni delež (glej točko 59 obrazložitve izpodbijane odločbe).
337 Nazadnje, na trgu opekačev za kruh v Belgiji, na katerem je imela glavna konkurentka, družba Philips, od 25- do 35-odstotni tržni delež (glej točko 58 obrazložitve izpodbijane odločbe), Komisija ni izključila obstoja resnih dvomov o združljivosti koncentracije, čeprav je novi subjekt imel le od 20- do 30-odstotni tržni delež (glej točko 55 obrazložitve izpodbijane odločbe), to je tržni delež, ki je bil ne le precej nižji od praga prevlade, ki ga je določila Komisija, temveč tudi manjši od tržnega deleža glavnega konkurenta.
338 Iz zgoraj navedenega izhaja, da glede na analizo, ki jo je Komisija opravila v izpodbijani odločbi, navzočnosti konkurentov – celo če bi imeli precej velike tržne deleže – načeloma ni treba obravnavati tako, da bi to izključilo ugotovitev, da koncentracija vzbuja resne dvome.
– Učinek ponudbe
339 Uvodoma je treba opozoriti, da je vsak trg proizvodov ločen trg. Lahko sklepamo, da je treba pogoje konkurence na vsakem trgu proizvodov v vsaki državi članici načeloma presojati neodvisno od pogojev, ki prevladujejo na drugih trgih ali na vseh teh trgih. Kar zadeva devet držav članic, za katere so določene zaveze, je Komisija, čeprav je seveda včasih obogatila analizo z ugotovitvami o splošnem položaju vseh trgov proizvodov na danem geografskem trgu, vseeno vedno najprej ugotovila obstoj resnih dvomov na nekaterih trgih proizvodov, s tem da je vsak trg proizvodov ocenila ločeno.
340 Tako je Komisija za Portugalsko, Grčijo, Nizozemsko in Belgijo, potem ko je ugotovila obstoj resnih dvomov na več trgih proizvodov, poleg tega menila, da bi udeleženki koncentracije ob upoštevanju povezave močnih prevladujočih položajev lahko razširili svojo tržno moč na vse druge trge proizvodov (točke 54, 62, 71 in 82 obrazložitve izpodbijane odločbe).
341 V skladu s točko 83 obrazložitve je tveganje nastanka tržne moči v celotni ponudbi proizvodov mogoče izključiti, kadar trgi proizvodov, na katerih ima združeni subjekt več kot 40-odstotni tržni delež, ne predstavljajo več kot 35 % skupnega prometa udeleženk koncentracije. Vendar se to razlikovanje med državami, v katerih bi združeni subjekt lahko razširil svojo tržno moč na vse trge proizvodov, in državami, v katerih koncentracija vzbuja resne dvome le na nekaterih trgih proizvodov ali celo samo na enem (kot na primer na Švedskem), v resnici zdi nepomembno, ker so bile, kot je navedeno zgoraj, enake zaveze določene v obeh primerih.
342 Ločenosti različnih trgov proizvodov pa ni mogoče šteti za absolutno in lahko se izkaže, da je treba tehtati relativno oceno posebnega trga proizvodov z vidika konkurenčnega položaja na vseh drugih trgih proizvodov v zadevni državi članici.
343 To upoštevanje celotnega konkurenčnega položaja je v tej zadevi toliko bolj utemeljeno, ker ni sporno, da je znamka najpomembnejši dejavnik konkurence na zadevnih trgih in da ugled znamke koristi vsem proizvodom, označenim s to znamko. Lahko se zgodi, da mora Komisija pri presoji konkurenčnega položaja nekega podjetja upoštevati portfelj znamk, ki ga ima to podjetje, ali okoliščino, da ima velike tržne deleže na številnih zadevnih trgih proizvodov (v nadaljevanju: učinek portfelja).
344 Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija v tej zadevi upoštevala ta učinek portfelja. V celotni izpodbijani odločbi, razen v analizi držav, za katere niso bile določene zaveze, je namreč poudarjala, da bo moč združenega subjekta še večja zaradi enotnega portfelja znamk, medtem ko imajo njegovi konkurenti le eno znamko, ter zaradi močne navzočnosti na številnih trgih in vzporejanja položajev, ki sta jih imeli družbi SEB in Moulinex.
345 Tako je v točki 52 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da je „[o]b upoštevanju zgoraj obravnavanega pomena znamk na tej vrsti trga, pomena udeleženk na skoraj vseh zadevnih trgih, široke ponudbe proizvodov in portfelja znamk novega subjekta […] malo verjetno, da bodo konkurenti lahko ogrozili položaje udeleženk in izvajali zadosten konkurenčni pritisk na novi subjekt“.
346 Ugotoviti je treba, da ta učinek portfelja deluje ne le v razmerju do potrošnikov in konkurentov, temveč tudi in predvsem v razmerju do trgovcev. Komisija tako v točki 53 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnjuje, da „[e]nako velja za trgovce, ki kljub svoji teoretični pogajalski moči (na primer z grožnjami, da bodo proizvode izbrisali iz prodajnih katalogov) ne bodo mogli disciplinirati ravnanja udeleženk koncentracije, ko bosta zvišali cene“; da bosta „[p]ortfelj znamk in enako močna navzočnost novega subjekta na vseh zadevnih trgih proizvodov […] namreč taka, da bo ta subjekt lahko odvračal trgovce od tega, da bodo nasprotovali zvišanju cen, na primer z grožnjami izključitve proizvodov iz prodajnih katalogov“; da bi „[z]druženi subjekt […] lahko na primer ponujal skupne popuste ali mejne cene“ in da se bo „prav tako [z]aradi prevladujočega položaja znamk SEB in Moulinex […] trgovcem težko odpovedati njihovi navzočnosti na prodajnih policah“. Te ugotovitve, predstavljene v analizi trgov na Portugalskem, so povzete tudi v analizi trgov v Belgiji (točki 60 in 61 obrazložitve izpodbijane odločbe), na Nizozemskem (točki 69 in 70 obrazložitve izpodbijane odločbe) in v Grčiji (točki 80 in 81 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da če je Komisija zaradi učinka portfelja morala sklepati, da bi novi subjekt SEB-Moulinex lahko razširil svojo tržno moč na vse trge proizvodov v teh štirih državah, čeprav bi imel le tržne deleže, manjše od praga 40 %, učinek portfelja a fortiori potrjuje, da koncentracija vzbuja resne dvome na trgih, na katerih ima novi subjekt več kot 40-odstotne tržne deleže.
347 Komisija je v predhodni praksi odločanja že poudarila potrebo po upoštevanju učinka portfelja, da bi ugotovila, kolikšna je resnična tržna moč podjetja. Tako je v zgoraj navedeni odločbi Guinness/Grand Metropolitan pojasnila, da imetnik portfelja prevladujočih znamk lahko uživa nekatere prednosti in da ima zlasti močan položaj v razmerju do kupcev, ker jim lahko predlaga ponudbo proizvodov, ki predstavlja večji delež njegovega prometa.
348 Družba De'Longhi je v pripombah, ki jih je predložila Komisiji (priloga 2 k dopisu z dne 3. decembra 2001), sicer opozorila to institucijo na nevarnosti, ki izhajajo iz koncentracije vseh glavnih znamk in celovite ponudbe proizvodov v isti industrijski skupini. Intervenientka je tako predvsem pojasnila:
„Vidik, ki vzbuja največ zaskrbljenosti v družbi De'Longhi, je razmerje, ki bo po koncentraciji obstajalo med SEB-Moulinex in velikimi distributerji zaradi večje pogajalske moči, ki jo bo prevzemnik imel na trgih, na katerih bo imel prevladujoč položaj. Ta moč bo toliko večja zaradi celovite ponudbe proizvodov in znamk, ki jih bo imel na voljo po koncentraciji […] Ni dvoma, da bo SEB-Moulinex zelo razširil svoj portfelj proizvodov, tako da bo v nekaterih primerih lahko zagotavljal celovito ponudbo, kar bo imelo škodljive učinke, zlasti kar zadeva distribucijske kanale.“
349 Komisija je v odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje navedla, da navzočnost istih znamk in istih trgovcev na vseh trgih proizvodov v isti državi zahteva nujno upoštevanje učinkov ponudbe v analizi konkurence. Komisija meni, da čeprav koncentracija pripomore k temu, da udeleženki pridobita močan položaj na trgih proizvodov, ki skupaj predstavljajo majhen del njunega prometa, subjekt, nastal s koncentracijo, ne bo imel spodbude za uporabo svoje moči na teh trgih, ker povračilni ukrepi, ki jih lahko pričakuje na drugih trgih proizvodov, na katerih nima močnega položaja, pomenijo izgubo dobička, ki je precej večja od dobička, ki bi ga lahko imel na trgih, na katerih ima močan položaj. Ker prodaja združenega subjekta na trgih, na katerih ima prevladujoči položaj, predstavlja manj kot 10 % vse njegove prodaje v isti državi, je Komisija v pisanjih, predloženih Sodišču prve stopnje, in na obravnavi trdila, da je sklepala, da se zmožnost trgovcev za izvajanje povračilnih ukrepov ni spremenila zaradi transakcije in zadostuje za to, da učinek ponudbe obrnejo v svojo korist. Komisija izraz „učinek ponudbe“ razume tako, da bi bil vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja SEB-Moulinex na trgih, na katerih ima združeni subjekt prevladujoči položaj, kaznovan s tem, da bi trgovci manj kupovali njegove proizvode na drugih trgih.
350 Po mnenju Komisije učinek ponudbe odpravlja resne dvome le, če promet, ki ga udeleženki koncentracije ustvarita na trgih proizvodov, na katerih imata prevladujoči položaj, predstavlja le majhen del skupnega prometa, ki ga ustvarita v isti državi. Komisija je določila, da ta majhen del prometa – ustvarjenega na trgih, na katerih imata prevladujoči položaj – nad katerim učinek ponudbe več ne deluje, znaša največ 10 %. Ta meja 10 % se ne izpodbija. Komisija je tako v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da bi bil vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na trgih grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov v Italiji, na katerih imata udeleženki od 65- do 75-odstotni oziroma od 40- do 50-odstotni skupni tržni delež, torej kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov družb SEB in Moulinex na drugih trgih v Italiji, na katerih združeni subjekt ustvari od 90 do 100 % svojega prometa, kar pomeni, da trgi, na katerih ima prevladujoči položaj, predstavljajo le od 0 do 10 % njunega prometa. Komisija je glede Španije in Finske v točkah 116 in 119 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da subjekt ustvari od 85 do 95 % prometa na trgih, na katerih nima prevladujočega položaja, kar pomeni, da trgi, na katerih ima prevladujoči položaj, predstavljajo od 5 do 15 % njunega prometa, torej le malo več kot 10 %. V odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje je vseeno izrecno potrdila, da je – kadar je razmerje med prodajo na trgih, na katerih ima subjekt prevladujoči položaj, in celotno prodajo v isti državi majhno oziroma manjše od 10 % – sklepala, da se lahko izvajajo povračilni ukrepi trgovcev. Komisija je na obravnavi znova potrdila to najvišjo mejo 10 %, do katere lahko učinek ponudbe po njenem mnenju deluje.
351 Poudariti je treba, da tega relativnega deleža prometa, ki omogoča delovanje učinka ponudbe, določenega na 10 %, ni mogoče zamenjati z relativnim deležem prometa, manjšim od 35 %, omenjenim v točki 83 obrazložitve izpodbijane odločbe. Meja 35 %, navedena v točki 83 obrazložitve izpodbijane odločbe, namreč zadeva drugačno vprašanje, in sicer od katere ravni je delež prometa, ustvarjenega na trgih, na katerih ima subjekt prevladujoči položaj, tako pomemben, da bi udeleženki lahko razširili svojo tržno moč na vse druge trge v zadevni državi. Komisija je v točki 83 obrazložitve ugotovila, da kadar so relativni deleži skupnega prometa udeleženk, ustvarjenega na trgih, na katerih imata prevladujoči položaj, manjši od 35 %, je mogoče izključiti resne dvome glede nastanka tržne moči v celotni ponudbi proizvodov za te države in da je zato treba analizirati le posamične trge proizvodov. Razen tega, da to vprašanje – kot je bilo pojasnjeno zgoraj – ni pomembno v tej zadevi, ker so bile enake zaveze določene ne glede na to, ali imata udeleženki koncentracije tržno moč le na enem trgu proizvodov ali na vseh trgih proizvodov v zadevni državi, pa se ga nikakor ne sme zamenjevati z vprašanjem, ali trgovci lahko kaznujejo udeleženki koncentracije, če poskušata zlorabiti prevladujoči položaj, ki ga imata na nekaterih trgih. Medtem ko je meja 35 % tista, nad katero po mnenju Komisije obstaja tveganje razširitve prevladujočega položaja na vse trge proizvodov v državi, pa je meja 10 % tista, pod katero je, nasprotno, prevladujoči položaj udeleženk na trgu proizvodov po mnenju Komisije ogrožen zaradi možnosti povračilnih ukrepov trgovcev.
352 Učinek ponudbe, kot ga v tej zadevi uporablja Komisija, zahteva naslednje ugotovitve.
353 Uvodoma je treba opozoriti, da je treba zaradi mnenja Komisije, da je vsak trg proizvodov ločen trg, analizo konkurenčnega položaja načeloma opraviti za vsak trg posebej. Zato – čeprav se lahko, kot je navedeno zgoraj, izkaže, da je treba izpopolniti analizo konkurenčnega položaja na trgu proizvodov s podatki o drugih trgih proizvodov, celo o drugih državah – to ne spremeni dejstva, da mora zaradi načela samostojne ocene vsakega trga vsako odstopanje ali omilitev tega načela temeljiti na natančnih in skladnih dokazih, na podlagi katerih je mogoče dokazati obstoj takih medsebojnih delovanj.
354 Prvič, opozoriti je treba, da medtem ko je namen pojma učinka portfelja oceniti resnični konkurenčni položaj subjekta, nastalega s koncentracijo, in po potrebi ugotoviti, da ima prevladujoči položaj kljub tržnemu deležu, ki sam po sebi ne zagotavlja takega položaja, ob upoštevanju ne le seštevka tržnih deležev obeh udeleženk, temveč tudi dodatne moči, ki je posledica tega, da ima novi subjekt številne znamke in je navzoč na številnih trgih, pa je nasprotno namen učinka ponudbe, kot ga Komisija navaja za utemeljitev neobstoja resnih dvomov v državah, za katere niso bile določene zaveze, relativizirati moč subjekta, nastalega s koncentracijo, in tako izključiti ugotovitev obstoja prevladujočega položaja, ki ga dobimo s seštetjem tržnih deležev.
355 Glede tega je treba poudariti, da ni sporno, da je vsaka od udeleženk koncentracije imela močan položaj na številnih trgih in da sta imeli več znanih znamk. Poleg tega, da je koncentracija privedla do seštetja tržnih deležev, je povzročila tudi razširitev portfelja znamk in povečanje števila trgov, na katerih sta bili navzoči družbi SEB in Moulinex, s čimer se je okrepila njuna tržna moč predvsem v razmerju do trgovcev. Komisija je tako v izpodbijani odločbi večkrat opozorila, da so se močni položaji, ki sta jih imeli družbi SEB in Moulinex že pred transakcijo na številnih trgih proizvodov, še okrepili, s tem da so bili dodani tržni deleži in znamke na več drugih trgih (glej predvsem točke obrazložitve 46, 47, od 50 do 52, 56, 60, 69, 73 itd.).
356 Drugič, Komisija ni pravno zadostno dokazala utemeljenosti trditve, da bo vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na trgih, na katerih imata udeleženki prevladujoči položaj, kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov SEB-Moulinex na drugih trgih.
357 Kot je družba De'Longhi trdila na obravnavi, je možnost, ki jo je predvidela Komisija, da bo prišlo do nesporazuma med SEB-Moulinex in trgovci, prav toliko verjetna kot možnost, da bodo sklenili medsebojni dogovor, s katerim naj bi vsak kar najbolj zadovoljil svoje interese.
358 Komisija v preostalem tudi ni dokazala, zakaj lahko predpostavka, na katero se je oprla, in sicer zvišanje cen s strani SEB-Moulinex, nujno prizadene interese trgovcev in jih posledično spodbuja h kaznovanju SEB-Moulinex.
359 Ko je Sodišče prve stopnje vprašalo Komisijo o ekonomskih temeljih, na katerih temelji dejavnik „učinka ponudbe“, je ta priznala, da nima na voljo ekonomske študije o tem. Poleg tega, da se je Komisija sklicevala na odločbo Guiness/Grand Metropolitan, v kateri je uporabila drugačen pojem učinka portfelja, kot je navedeno zgoraj, je dejansko le navedla, da sta to trditev predstavili udeleženki koncentracije v priglasitvi.
360 Poleg tega je Komisija predvidela le eno predpostavko, in sicer zvišanje cen s strani SEB-Moulinex. Vendar se lahko ta subjekt odloči za drugačno vrsto protikonkurenčnega ravnanja. Koncentracija bo tako subjektu SEB-Moulinex omogočila izvajanje ekonomij obsega in različnih ukrepov racionalizacije, s čimer bo znižal stroške, kar bi lahko na primer izkoristil za znižanje cen ali dodelitev višje marže trgovcem, da bi okrepil svoj položaj. SEB-Moulinex bi lahko tudi spodbujal trgovce k temu, da bi iz prodajnih katalogov izključili njegove konkurente.
361 Nazadnje, trditev, da lahko trgovci v primeru zvišanja cen kaznujejo SEB-Moulinex, temelji na nedokazani predpostavki, da trgovci vplivajo na izbiro končnih potrošnikov. Ker je naloga trgovcev, da proizvode, ki jih kupijo, prodajajo končnim potrošnikom, je treba možnost, da lahko kaznujejo SEB-Moulinex z zmanjšanjem nakupov proizvodov tega subjekta na drugih trgih, omejiti, zlasti ker je znamka odločilen dejavnik izbire v konkurenci na zadevnih trgih.
362 Tretjič, ugotoviti je treba, da učinek ponudbe, kot ga dojema Komisija, ker predvideva, da bodo trgovci lahko kaznovali vsako protikonkurenčno ravnanje novega subjekta, bolj pomeni, da bodo trgovci lahko preprečili zlorabo s strani SEB-Moulinex, kot pa dokazuje, da združeni subjekt ne bo imel prevladujočega položaja. Namen Uredbe št. 4064/89 ni prepovedati zlorabe prevladujočega položaja, temveč prepovedati njegov nastanek ali okrepitev.
363 Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala utemeljenosti svoje teorije učinka ponudbe, kot jo navaja za utemeljitev neobstoja resnih dvomov v državah, za katere niso bile določene zaveze.
364 Poleg tega, celo ob domnevi, da bi Komisija lahko uporabila to teorijo, da ne bi ugotovila obstoja resnih dvomov na nekaterih trgih kljub močnemu položaju subjekta na njih, ker so predstavljali le majhen del v primerjavi z vsemi zadevnimi trgi, je bilo treba vsekakor upoštevati vse trge, na katerih sta udeleženki imeli prevladujoči položaj, in zlasti tiste, na katerih je SEB-Moulinex imel več kot 40-odstotni tržni delež, vendar je Komisija zanje izključila obstoj resnih dvomov zaradi neobstoja velikega prekrivanja tržnih deležev udeleženk koncentracije.
365 Čeprav koncentracija ne ustvarja ali bistveno ne krepi prevladujočega položaja, ki ga je imela ena od udeleženk pred koncentracijo, to namreč ne spremeni dejstva, da ima novi subjekt prevladujoči položaj na teh trgih. Neobstoj prekrivanja ne odpravlja prevladujočega položaja. Tako ni mogoče sklepati, da lahko trgovec kaznuje subjekt, nastal s koncentracijo dveh podjetij, ki imata vsako monopol na polovici zadevnih trgov.
b) Države, za katere ne veljajo zaveze
366 Zdaj je treba z vidika zgoraj predstavljenih ugotovitev preučiti, ali je z razlogi, ki jih navaja Komisija, mogoče utemeljiti njeno ugotovitev, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov glede zadevnih trgov proizvodov v Italiji, Španiji, na Finskem, v Združenem kraljestvu in na Irskem, in ali – kot trdi tožeča stranka – Komisija ne bi smela odobriti koncentracije, ne da bi za navedene geografske trge določila zaveze.
367 Pri tem je treba opozoriti, kot je pojasnjeno v točki 315 zgoraj, da je obstoj le enega zadevnega trga proizvodov, na katerem je koncentracija vzbujala resne dvome, na ločenem geografskem trgu v skladu z izpodbijano odločbo zadostoval, da so bile po uradni dolžnosti določene zaveze za vse zadevne trge proizvodov na navedenem geografskem trgu.
– Norveška
368 Ugotoviti je treba, da očitek tožeče stranke temelji na napačnem branju izpodbijane odločbe, ker je Komisija v njej ugotovila prav obstoj resnih dvomov na nekaterih zadevnih trgih proizvodov na Norveškem in zato določila, da zaveze veljajo tudi za Norveško (točka 137 obrazložitve izpodbijane odločbe).
369 Tožbeni razlog v tej točki očitno nima dejanske podlage in ga je treba zavrniti.
– Španija
370 Opozoriti je treba, da imata udeleženki koncentracije v Španiji v skladu s točko 115 obrazložitve izpodbijane odločbe od 40 do 50-odstotni skupni tržni delež (od tega od 5 do 15 % SEB) na trgu grelnikov vode in od 75- do 85-odstotni delež (od tega od 0 do 10 % SEB) na trgu mini pečic.
371 Komisija je v točki 116 obrazložitve izpodbijane odločbe vseeno sklenila, da ta zelo močna položaja novemu subjektu ne bosta omogočila protikonkurenčnega ravnanja. Ta sklep temelji le na preudarku, da „ker imajo konkurenti, kot so družbe De'Longhi, Taurus, Bosch in Philips, močne položaje na številnih trgih proizvodov, imajo tudi na zadevnih dveh trgih proizvodov […] trgovci alternativne zelo ugledne znamke, ki so navzoče v vsej ponudbi malih gospodinjskih aparatov, s katerimi lahko nadomestijo znamke udeleženk“, tako da bi bil „vsak poskus protikonkurenčnega položaja na teh trgih […] torej kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov družb SEB in Moulinex na drugih trgih, na katerih združeni subjekt ustvari od 85 % do 95 % svojega prometa“.
372 Torej je Komisija na tem geografskem trgu zavrnila obstoj resnih dvomov na podlagi dveh dejavnikov, in sicer, najprej, položaja združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov in, nato, učinka ponudbe.
373 Prvič, kar zadeva položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov, je treba najprej opozoriti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, na trgu grelnikov vode številni konkurenti, kot so družbe De'Longhi, Taurus, Bosch in Philips, ne morejo imeti močnih položajev, ker ima SEB-Mouliex od 75- do 85-odstotni tržni delež. V teh okoliščinah konkurenčni pritisk na SEB-Moulinex namreč izvaja bodisi en konkurent, ki ima največ 20-odstotni tržni delež, ki pa je že skoraj štirikrat manjši od tržnega deleža udeleženk koncentracije, bodisi več konkurentov, vendar so zato njihovi tržni deleži nujno zelo majhni in vsekakor zelo majhnega pomena v primerjavi z deležem udeleženk. Poleg tega je treba opozoriti, da novi subjekt na nobenem trgu proizvodov, niti v državah, za katere so bile določene zaveze, nima tako močnega položaja kot na trgu mini pečic v Španiji.
374 Zato je treba ugotoviti, da Komisija v tej zadevi ni navedla nobenega posebnega dejavnika, s katerim bi bilo mogoče pojasniti, da koncentracija kljub od 40-do 50-odstotnemu tržnemu deležu (od tega od 5 do 15 % SEB), ki ga imata udeleženki na trgu grelnikov vode, in od 75- do 85-odstotnemu tržnemu deležu (od tega od 0 do 10 % SEB), ki ga imata na trgu mini pečic, ni vzbujala resnih dvomov.
375 Drugič, glede učinka ponudbe je treba opozoriti, da zaradi razlogov, predstavljenih v točkah 364 in 365 zgoraj, na podlagi tega učinka ni mogoče izključiti resnih dvomov.
376 Vsekakor je treba, tudi ob predpostavki – kot trdi Komisija v točki 116 obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje – da je bilo na podlagi učinka ponudbe mogoče izključiti obstoj resnih dvomov, ko je na danem geografskem trgu promet, ki ga je ustvaril SEB-Moulinex na zadevnih trgih proizvodov, na katerih je združeni subjekt imel več kot 40-odstotni tržni delež, ostal pod 10 % njegovega skupnega prometa na vseh zadevnih trgih proizvodov na tem geografskem trgu, ugotoviti, da Komisija ni niti v izpodbijani odločbi niti pred Sodiščem prve stopnje dokazala, da je tako v Španiji.
377 Iz točke 116 obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da sta trga grelnikov vode in mini pečic v Španiji predstavljala največ od 5 do 15 % skupnega prometa, ki ga je združeni subjekt ustvaril na vseh zadevnih trgih proizvodov v Španiji. Vendar je treba opozoriti, da je v skladu s točkama obrazložitve 88 in 92 izpodbijane odločbe novi subjekt imel tudi več kot 40-odstotni tržni delež na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in multipraktikov. Komisija je v preglednici št. 2, ki jo je pripravila za odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje, tako omenila, da trgi, na katerih ima SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež, skupaj s trgoma aparatov za pripravo neformalnih obrokov in multipraktikov, predstavljajo od 25 do 35 % njegove celotne prodaje v Španiji. Komisija bi morala iz razlogov, predstavljenih v točkah 364 in 365 zgoraj, upoštevati te trge, ko je ocenjevala možnost kaznovanja s strani trgovcev.
378 Opozoriti je treba tudi, da ima subjekt SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež na nič manj kot štirih zadevnih trgih proizvodov v Španiji. Glede tega je treba spomniti, da je Komisija v točki 43 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je učinke koncentracije na konkurenco mogoče združiti v štiri kategorije, in sicer Francijo, za katero je bila preučitev koncentracije napotena na nacionalne organe, države, v katerih bi koncentracija le malo spremenila pogoje konkurence, države, v katerih bi koncentracija vzbudila resne dvome le na nekaterih trgih proizvodov, in, nazadnje, štiri države (Portugalska, Grčija, Belgija in Nizozemska), v katerih je koncentracija privedla do včasih obsežnih kombinacij tržnih deležev v večini zadevnih kategorij proizvodov, tako da bi udeleženki lahko razširili svojo tržno moč na vse druge zadevne trge. SEB-Moulinex ima v Španiji več kot 40-odstotni tržni delež na nič manj kot štirih trgih proizvodov, torej na toliko trgih proizvodov kot v Grčiji, ki pa je med državami, za katere je Komisija menila, da koncentracija vzbuja resne dvome na večjem številu trgov.
379 Nazadnje, kot sta družba De'Longhi in tožeča stranka pravilno trdili na obravnavi, Komisija ni preučila učinka portfelja, nastalega zaradi koncentracije, in zlasti dejstva, da je ta koncentracija omogočila združitev močnih položajev skupine SEB na trgih grelnikov vode, aparatov za pripravo neformalnih obrokov in likalnikov s položaji družbe Moulinex na trgih opekačev za kruh, kavnih avtomatov, mini pečic in multipraktikov. Komisija v izpodbijani odločbi prav tako ne pojasnjuje, zakaj dejstvo, da bo imel novi subjekt zaradi koncentracije štiri znamke, ne more okrepiti njegove tržne moči, čeprav se ji je glede geografskih trgov, za katere so bile določene zaveze, večkrat zdelo potrebno poudariti, da ima SEB-Moulinex dve znamki, medtem ko imajo njegovi konkurenti le eno.
380 Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo, da Komisija na podlagi dejavnikov, upoštevanih v točkah 115 in 116 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov na trgih grelnikov vode in mini pečic v Španiji.
– Finska
381 Opozoriti je treba, da imata udeleženki koncentracije v skladu s točko 118 obrazložitve izpodbijane odločbe na finskem trgu opekačev za kruh od 45- do 55-odstotni skupni tržni delež. Čeprav je ta tržni delež večji od 40 %, je Komisija menila, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov v tej državi, saj bi bil zaradi navzočnosti konkurentov, kot sta družbi Philips in Bosch, vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na tem trgu lahko kaznovan z manjšimi nakupi proizvodov SEB-Moulinex na drugih trgih, na katerih združeni subjekt ustvari od 85 do 95 % svojega prometa.
382 Lahko sklepamo, da je Komisija na tem geografskem trgu le na podlagi učinka ponudbe menila, da koncentracija ne vzbuja resnih dvomov na trgu opekačev za kruh na Finskem. Vendar iz razlogov, predstavljenih v točkah 364 in 365 zgoraj, na podlagi tega učinka ni mogoče izključiti resnih dvomov.
383 Vsekakor je treba, tudi ob predpostavki – kot trdi Komisija v točki 119 obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje – da je bilo na podlagi učinka ponudbe mogoče izključiti obstoj resnih dvomov, ko je na danem geografskem trgu promet, ki ga je ustvaril SEB-Moulinex na zadevnih trgih proizvodov, na katerih je imel združeni subjekt več kot 40-odstotni tržni delež, ostal pod 10 % njegovega skupnega prometa na vseh zadevnih trgih proizvodov na tem geografskem trgu, ugotoviti, da Komisija ni niti v izpodbijani odločbi niti pred Sodiščem prve stopnje dokazala, da je tako na Finskem.
384 Čeprav je v skladu s točko 119 obrazložitve izpodbijane odločbe trg opekačev za kruh predstavljal le od 5 do 15 % prometa, ki ga je novi subjekt ustvaril na vseh zadevnih trgih na Finskem, je treba namreč vseeno ugotoviti, da je novi subjekt imel več kot 40-odstotni tržni delež na finskih trgih aparatov za espresso (od 40 do 50 %), mini pečic (od 35 do 45 %) in žarov (od 40 do 50 %) (točke 87, 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je v preglednici št. 2, ki jo je pripravila za odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje, tako omenila, da trgi, na katerih ima subjekt SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež, skupaj s trgi aparatov za espresso, mini pečic in žarov, predstavljajo od 10 do 20 % njegove celotne prodaje na Finskem. Komisija bi morala iz razlogov, predstavljenih v točkah 364 in 365 zgoraj, upoštevati te trge, ko je ocenjevala možnost kaznovanja s strani trgovcev.
385 Opozoriti je treba tudi, da ima subjekt SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež na nič manj kot štirih zadevnih trgih proizvodov na Finskem, torej na toliko trgih proizvodov kot v Grčiji, ki pa je med državami, za katere je Komisija menila, da koncentracija vzbuja resne dvome na večjem številu trgov.
386 Nazadnje, kot sta družba De'Longhi in tožeča stranka pravilno trdili na obravnavi, Komisija ni preučila učinka portfelja, nastalega zaradi koncentracije, in zlasti dejstva, da je ta koncentracija omogočila združitev močnih položajev skupine SEB na trgih žarov in opekačev za kruh s položaji družbe Moulinex na trgih mini pečic, kavnih avtomatov, aparatov za espresso, multipraktikov in opekačev za kruh. Komisija v izpodbijani odločbi prav tako ne pojasnjuje, zakaj dejstvo, da bo novi subjekt zaradi koncentracije imel štiri znamke, ne more okrepiti njegove tržne moči, čeprav se ji je glede geografskih trgov, za katere so bile določene zaveze, večkrat zdelo potrebno poudariti, da ima SEB-Moulinex dve znamki, medtem ko imajo njegovi konkurenti le eno.
387 Iz zgoraj navedenega lahko sklepamo, da Komisija na podlagi dejavnikov, upoštevanih v točkah 87, 90, 91 in od 118 do 120 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov na trgih mini pečic, aparatov za espresso, žarov in opekačev za kruh na Finskem.
– Italija
388 Opozoriti je treba, da bo v skladu s točkami obrazložitve od 121 do 124 izpodbijane odločbe novi subjekt imel več kot 40-odstotni tržni delež v Italiji na treh trgih proizvodov, in sicer na trgih multipraktikov, aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode.
389 Prvič, Komisija je v zvezi s trgom multipraktikov v točki 121 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da imata udeleženki od 40- do 50-odstotni skupni tržni delež, od tega SEB od 0 do 10 %, in da imata močne konkurente, zlasti družbe Braun (od 10 % do 20 %), Philips (od 0 do 10 %) in De'Longhi (od 0 do 10 %), iz česar je sklepala, da bi koncentracija imela majhen vpliv na konkurenco, s tem da bi izločila četrtega udeleženca na trgu.
390 Torej je Komisija obstoj resnih dvomov v Italiji zavrnila le na podlagi enega dejavnika, ki ga je navedla, in sicer na podlagi tržnega položaja združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov.
391 Vendar iz razlogov, predstavljenih v točki 329 zgoraj – razen če se dokaže, da so imeli navedeni konkurenti močan položaj, s katerim so bili resnična protiutež subjektu SEB-Moulinex – okoliščina, da bi se moral SEB-Moulinex spopadati s tremi konkurenti, sama po sebi ni bila pomembna na trgu, na katerem je imel vodilni ponudnik od 40- do 50-odstotni tržni delež.
392 V tej zadevi sta imela dva omenjena konkurenta na trgu multipraktikov, in sicer družbi Philips in De'Longhi, le obroben položaj, to je od 0 do 10 %. Tretji konkurent, to je družba Braun, pa je imel seveda bolj reprezentativen tržni delež od 10 do 20 %, vendar je bil še vedno od dva- do trikrat manjši od deleža novega subjekta. Nasprotno pa je treba navesti, da je Komisija zlasti v točki 51 obrazložitve izpodbijane odločbe glede položaja novega subjekta na Portugalskem ugotovila, da resni dvomi obstajajo zato, ker sta udeleženki koncentracije vodilna ponudnika na trgu z več kot dvakrat večjimi tržnimi deleži kot najbližji konkurent.
393 Prav tako se dejstvo, da bi koncentracija imela majhen vpliv na konkurenco, s tem da bi izločila četrtega udeleženca na trgu, ne zdi prepričljivo. Skupina SEB je namreč imela le majhen tržni delež (od 0 do 10 %), enako kot dva od konkurentov družbe Moulinex, in sicer družbi Philips in De'Longhi, le družba Braun je imela večji, čeprav skromen tržni delež. Ugotoviti je treba, da v teh okoliščinah izločitev četrtega konkurenta nima bistveno drugačnih učinkov, kot bi jih imela izločitev drugega ali tretjega konkurenta.
394 Posledično iz zgornjega izhaja, da Komisija na podlagi dejavnika, upoštevanega v točki 121 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogla izključiti resnih dvomov na trgu multipraktikov v Italiji.
395 Drugič, Komisija je glede trga aparatov za pripravo neformalnih obrokov v točki 122 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da imata udeleženki koncentracije od 40- do 50-odstotni skupni tržni delež (od tega 0 do 10 % Moulinex), medtem ko je družba Philips, edina konkurentka, ki sta jo opredelili udeleženki, imela le od 0- do 10-odstotni tržni delež. Komisija je glede trga grelnikov vode v isti točki obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da imata udeleženki koncentracije od 65- do 75-odstotni skupni tržni delež (od tega 15 do 25 % Moulinex), medtem ko so imele družbe De'Longhi, Philips in Braun skupaj le od 0- do 10-odstotni tržni delež. Vendar je Komisija v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da bi trgovci, ker trga grelnikov vode in aparatov za pripravo neformalnih obrokov vsak predstavljata le približno od 0 do 5 % vrednosti vseh malih kuhinjskih aparatov, lahko kaznovali vsak poskus protikonkurenčnega ravnanja na teh trgih z manjšimi nakupi proizvodov SEB-Moulinex na drugih trgih, na katerih združeni subjekt ustvari od 90 do 100 % svojega prometa. Po mnenju Komisije bi bilo vsako zvišanje cen s strani udeleženk na obeh zadevnih trgih zaradi te možnosti kaznovanja nedonosno. Zato je menila, da koncentracija na teh trgih ne vzbuja resnih dvomov.
396 Torej je Komisija na tem trgu izključila obstoj resnih dvomov le na podlagi učinka ponudbe. Komisija je v točki 122 obrazložitve izpodbijane odločbe sicer omenila položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov. Vendar zaradi tega dejavnika ni izključila obstoja resnih dvomov na zadevnih trgih. Poleg tega je treba ugotoviti, da se Komisija ni mogla opreti na ta dejavnik. Kar zadeva trg aparatov za pripravo neformalnih obrokov, je treba opozoriti, da je Komisija, drugače kot za trg multipraktikov, opredelila le enega konkurenta, in ne treh. Poleg tega na podlagi podatkov, navedenih v izpodbijani odločbi, ni mogoče izključiti, da sta se s koncentracijo združila dva glavna udeleženca na trgu, ker sta družbi Moulinex in Philips imeli vsaka od 0- in 10-odstotni tržni delež. Kar zadeva trg grelnikov vode, pa z okoliščinami, navedenimi v izpodbijani odločbi, ni mogoče utemeljiti neobstoja resnih dvomov, ker sta se s koncentracijo – čeprav seveda obstajajo trije konkurenti – združila prva dva udeleženca na trgu, ki bosta imela od 65- do 75-odstotni tržni delež ali skoraj tri četrtine trga.
397 Kar zadeva učinek ponudbe, so bili v točkah 364 in 365 zgoraj navedeni razlogi, zakaj Komisija na podlagi tega učinka ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov. Glede tega je treba pojasniti, da okoliščina, ki jo je poudarila Komisija, da je v Italiji družba De'Longhi vodilna na štirih drugih zadevnih trgih proizvodov in da ima družba Saeco od 60- do 70-odstotni tržni delež na trgu aparatov za espresso, ni pomembna. Dejstvo, da SEB-Moulinex ni imel več kot 40-odstotnega tržnega deleža zunaj trgov multipraktikov, aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode, namreč po definiciji nujno pomeni, da so na teh drugih trgih drugi gospodarski subjekti lahko imeli močne položaje.
398 Vsekakor je treba, tudi ob predpostavki – kot trdi Komisija v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje – da je bilo na podlagi učinka ponudbe mogoče izključiti obstoj resnih dvomov, ko je na danem geografskem trgu promet, ki ga je ustvaril SEB-Moulinex na zadevnih trgih proizvodov, na katerih je imel združeni subjekt več kot 40-odstotni tržni delež, ostal pod 10 % njegovega skupnega prometa na vseh zadevnih trgih proizvodov na tem geografskem trgu, ugotoviti, da Komisija ni niti v izpodbijani odločbi niti pred Sodiščem prve stopnje dokazala, da je tako v Italiji.
399 Iz točke 123 obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da sta trga aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode v Italiji predstavljala največ od 0 do 10 % skupnega prometa, ki ga je združeni subjekt ustvaril na vseh zadevnih trgih proizvodov v Italiji. Vendar je treba opozoriti, da je v skladu s točko 121 obrazložitve izpodbijane odločbe novi subjekt imel tudi več kot 40-odstotni tržni delež na trgu multipraktikov. Komisija je v preglednici št. 2, ki jo je pripravila za odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje, tako omenila, da trgi, na katerih ima subjekt SEB-Moulinex več kot 40-odstotni tržni delež, skupaj s trgom multipraktikov, predstavljajo od 25 do 35 % in celo – glede na odgovor Komisije na pisno vprašanje Sodišča prve stopnje – od 30 do 40 % njegove celotne prodaje v Italiji. Poleg dejstva, da Komisija iz zgoraj navedenih razlogov ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov na tem zadevnem trgu proizvodov le na podlagi merila, upoštevanega v točki 121 obrazložitve izpodbijane odločbe, bi morala, kot je pojasnjeno zgoraj, vsekakor upoštevati ta trg pri presoji možnosti kaznovanja s strani trgovcev, ker je imel novi subjekt na njem več kot 40-odstotni tržni delež.
400 Nazadnje, kot sta družba De'Longhi in tožeča stranka pravilno trdili na obravnavi, Komisija ni preučila učinka portfelja, nastalega zaradi koncentracije, in zlasti dejstva, da je ta koncentracija omogočila združitev močnih položajev skupine SEB na trgih grelnikov vode, aparatov za pripravo neformalnih obrokov, žarov in likalnikov s položaji družbe Moulinex na trgih kavnih avtomatov, grelnikov vode, parnih kuhalnikov in multipraktikov. Komisija v izpodbijani odločbi prav tako ne pojasnjuje, zakaj dejstvo, da bo novi subjekt zaradi koncentracije imel štiri znamke, ne more okrepiti njegove tržne moči, čeprav se ji je glede geografskih trgov, za katere so bile določene zaveze, večkrat zdelo potrebno poudariti, da ima SEB-Moulinex dve znamki, medtem ko imajo njegovi konkurenti le eno.
401 Iz teh razlogov je treba sklepati, da Komisija na podlagi dejavnika, upoštevanega v točki 123 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov na trgih aparatov za pripravo neformalnih obrokov in grelnikov vode v Italiji.
402 Zato je ta tožbeni razlog v delu, ki se nanaša na Italijo, utemeljen.
– Združeno kraljestvo in Irska
403 Poudariti je treba, da Komisija v točkah 125 in 126 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da imata udeleženki koncentracije od 35- do 45-odstotni tržni delež na trgu likalnikov in parnih likalnih postaj v Združenem kraljestvu in na Irskem. Kot izhaja zlasti iz preglednice št. 2, ki jo je predložila Komisija, je ta tržni delež večji od 40 %. Komisija je v izpodbijani odločbi vseeno sklepala, da transakcija ne vzbuja resnih dvomov v Združenem kraljestvu in na Irskem, ker, po eni strani, le „malo [spreminja] pogoje konkurence zaradi majhnega dodatka tržnega deleža“ (dodatnih od 0 do 5 %) in ker se bosta, po drugi strani, „udeleženki koncentracije […] spopadali zlasti z družbo Philips (od 15- do 25-odstotni tržni delež)“.
404 Torej je Komisija na tem geografskem trgu izključila obstoj resnih dvomov na podlagi dveh dejavnikov, in sicer, najprej, neobstoja velikega prekrivanja in, nato, položaja združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov.
405 Prvič, kar zadeva neobstoj velikega prekrivanja, je treba poudariti, da Sodišče prve stopnje zaradi nedoločnosti podatkov ne more preveriti, ali je bilo na podlagi tega dejavnika mogoče izključiti obstoj resnih dvomov. Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav je dodatni tržni delež majhen, vseeno zadostuje, da ima novi subjekt tržni delež, ki presega 40-odstotni prag prevlade, upoštevan v Odločbi.
406 Drugič, kar zadeva položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov, ker je družba Philips eden od štirih konkurentov, opredeljenih v točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki imajo hkrati široko ponudbo proizvodov v sektorju malih gospodinjskih aparatov in so navzoči v vsej Evropi, dejstvo, da je navzoča na zadevnem trgu, ni posebej pomembno. Kot je bilo navedeno zgoraj, si prav tako ni mogoče predstavljati, da podjetje s približno 40-odstotnim tržnim deležem nima konkurentov.
407 Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav je Komisija poudarila majhen dodaten tržni delež na trgih likalnikov in parnih likalnih postaj, pa nasprotno – kot je tožeča stranka pravilno trdila – ni analizirala učinka združenih močnih položajev SEB-Moulinex na konkurenco na številnih trgih in zlasti na trgih cvrtnikov (na katerem se je tržni delež SEB z od 15 do 25 % povečal na od 30 do 40 %), parnih kuhalnikov (na katerem se je tržni delež SEB z od 25 do 35 % povečal na od 35 do 40 %), aparatov za pripravo neformalnih obrokov (na katerem se je tržni delež SEB z od 15 do 25 % povečal na od 25 do 35 %) in aparatov za espresso (na katerem se je tržni delež SEB z od 0 do 10 % povečal na od 20 do 30 %). Čeprav novi subjekt praga prevlade ne dosega na nobenem od teh trgov, ki zato ne vzbujajo resnih dvomov, pa lahko ta velika moč na številnih trgih ob upoštevanju zgoraj opisanega učinka portfelja vseeno okrepi prevlado, ki jo ima na trgu likalnikov in parnih likalnih postaj.
408 Nazadnje, kot tožeča stranka pravilno poudarja, je treba ugotoviti, da Komisija za zadevni geografski trg ni uporabila merila relativnega prometa, ki ga je sicer uporabila pri analizi konkurenčnega položaja na drugih geografskih trgih, ko je uporabila učinek ponudbe. Medtem ko je nepravilno izključila obstoj resnih dvomov na zadevnih trgih proizvodov v Italiji, Španiji in na Finskem, ker zadevni trgi proizvodov, na katerih ima SEB-Moulinex prevladujoči položaj, predstavljajo manj kot 10 % njegovega skupnega prometa na vseh zadevnih trgih proizvodov na teh geografskih trgih, pa nasprotno namreč ni izpeljala nobene ugotovitve iz tega, da trg likalnikov in parnih likalnih postaj predstavlja od 35 do 40 % skupnega prometa, ki ga SEB-Moulinex ustvari na vseh zadevnih trgih proizvodov v Združenem kraljestvu in na Irskem.
409 Nazadnje, kot sta družba De'Longhi in tožeča stranka pravilno trdili na obravnavi, Komisija ni preučila učinka portfelja, nastalega zaradi koncentracije, in zlasti dejstva, da je ta koncentracija omogočila združitev močnih položajev skupine SEB na trgih cvrtnikov, mini pečic, aparatov za pripravo neformalnih obrokov, parnih kuhalnikov in likalnikov s položaji družbe Moulinex na trgih cvrtnikov, aparatov za espresso in multipraktikov. Komisija v izpodbijani odločbi prav tako ne pojasnjuje, zakaj dejstvo, da bo novi subjekt zaradi koncentracije imel pet znamk, ne more okrepiti njegove tržne moči, čeprav se ji je glede geografskih trgov, za katere so bile določene zaveze, večkrat zdelo potrebno poudariti, da ima SEB-Moulinex dve znamki, medtem ko imajo njegovi konkurenti le eno.
410 Iz teh razlogov je treba sklepati, da Komisija na podlagi dejavnikov, upoštevanih v točkah 125 in 126 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni mogla izključiti obstoja resnih dvomov na trgu likalnikov in parnih likalnih postaj v Združenem kraljestvu in na Irskem.
c) Sklepna ugotovitev
411 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, ki se nanaša na trge v Italiji, Španiji, na Finskem, v Združenem kraljestvu in na Irskem.
Očitek, da zaveze povzročajo delitev trga znamke Moulinex
K – Trditve strank
412 Družba De'Longhi je na obravnavi prvič trdila, da zaveze, sprejete v izpodbijani odločbi, povzročajo delitev trga, kar zadeva znamko Moulinex. Poudarja, da je taka delitev trga še močneje izražena zaradi določb točke 1(c), zadnji pododstavek, zavez, s katero je pridobiteljem licence prepovedan izvoz proizvodov, ki jih tržijo pod znamko Moulinex, na ozemlja drugih pridobiteljev licence in skupine SEB.
413 Po mnenju družbe De'Longhi take delitve trga ne pokriva Uredba Komisije (ES) št. 240/96 z dne 31. januarja 1996 o uporabi člena [81](3) Pogodbe za nekatere skupine sporazumov o prenosu tehnologije (UL L 31, str. 2), zato je prepovedana s členom 81(1).
414 Ker je družba De'Longhi Komisijo opozorila na to vprašanje v upravnem postopku, meni, da bi morala Komisija preveriti, ali zaveze ne vzbujajo dvomov v zvezi s tem.
415 Komisija ob intervenciji Francoske republike in sodelovanju skupine SEB predlaga zavrnitev trditve družbe De'Longhi.
L – Presoja Sodišča prve stopnje
416 Ugotoviti je treba, da družba De'Longhi, ki trdi, da zaveze povzročajo delitev trga znamke Moulinex, navaja tožbeni razlog, ki ga tožeča stranka ni navedla.
417 Čeprav člen 40, četrti odstavek, Statuta (ES) Sodišča in člen 116(3) Poslovnika ne nasprotujeta temu, da intervenient poda nove ali različne trditve od trditev stranke, ki jo podpira, da ne bi bila intervencija omejena na ponovitev trditev tožeče stranke, pa ni mogoče šteti, da te določbe intervenientu dopuščajo z navajanjem novih tožbenih razlogov spremeniti ali izkriviti okvir spora, kot je opredeljen v tožbi (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Visoki oblasti, 30/59, Recueil, str. 3, 37; z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točka 22, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Chemie Linz proti Komisiji, C-245/92 P, Recueil, str. I-4643, točka 32; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Siemens proti Komisiji, T-459/93, Recueil, str. II-1675, točka 21; z dne 25. junija 1998 v združenih zadevah British Airways in drugi proti Komisiji, T-371/94 in T-394/94, Recueil, str. II-2405, točka 75; z dne 1. decembra 1999 v združenih zadevah Boehringer proti Svetu in Komisija, T-125/96 in T-152/96, Recueil, str. II-3427, točka 183, in z dne 28. februarja 2002 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T-395/94, Recueil, str. II-875, točka 382).
418 Zato je treba sklepati, da ker morajo intervenienti v skladu s členom 116(3) Poslovnika spor sprejeti v stanju, v kakršnem je ob njihovi intervenciji, in ker se morajo na podlagi člena 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča predlogi iz njihove vloge za pridružitev v postopku omejiti le na podporo predlogov ene od glavnih strank, družba De'Longhi kot intervenientka ne more podati tega tožbenega razloga, ki se nanaša na delitev trga zaradi zavez. Zato je treba ta tožbeni razlog, ki ga je podala družba De'Longhi, zavreči kot nedopusten.
419 Vsekakor tožbeni razlog, ki ga je podala družba De'Longhi, tudi če bi bil dopusten – quod non – ne bi bil utemeljen.
420 Iz člena 2(1) Uredbe št. 4064/89 izhaja, da kadar Komisija v okviru preiskave združljivosti koncentracije s skupnim trgom presoja, ali koncentracija ustvarja ali krepi prevladujoči položaj v smislu odstavka 2 tega člena, mora „[upoštevati] potrebo, da se ohrani in razvije učinkovita konkurenca na skupnem trgu, med drugim glede na strukturo vseh zadevnih trgov in dejansko ali potencialno konkurenco podjetij, ki so v Skupnosti ali zunaj nje“.
421 Zato je pravilno, kot trdi družba De'Longhi, da Komisija v okviru postopka na podlagi Uredbe št. 4064/89 ne sme sprejeti zavez, ki so v nasprotju s pravili o konkurenci, uvedenimi s Pogodbo, če škodijo ohranitvi ali razvoju učinkovite konkurence na skupnem trgu. Komisija mora v teh okoliščinah presoditi o združljivosti teh zavez zlasti glede na merila iz člena 81(1) in (3) ES (ki je s sklicevanjem na člen 83 ES ena od pravnih podlag Uredbe št. 4064/89) (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. novembra 2002 v zadevi Canal + proti Komisiji, T-251/00, Recueil, str. II-4825, točka 85).
422 Vendar je treba v tej zadevi opozoriti, prvič, da je v točki 1(c), zadnji pododstavek, zavez določeno, da se bo(-do) „pridobitelj(-) licence […] zavezal(-i), da bo(-do) proizvode znamke Moulinex tržil(-i) le na ozemlju(‑ih), ki mu (jim) bo(-do) odstopljeno(-a) in za katero(-a) so proizvodi namenjeni“. V nasprotju s tem, kar trdi družba De'Longhi, iz besedila te klavzule ne izhaja, da je z zavezami pridobiteljem licence izrecno prepovedan izvoz proizvodov znamke Moulinex v druge države članice. Navedeno klavzulo je namreč mogoče razlagati tako, da pridobiteljem licence le nalaga obveznost, da proizvode znamke Moulinex tržijo na ozemlju, ki jim je bilo odstopljeno. Vendar načeloma cilj oziroma posledica klavzule, v kateri se od pridobitelja licence zahteva, da prodajo proizvodov, ki jih pokriva licenca, osredotoči na svojem ozemlju, ni omejitev konkurence v smislu člena 81(1) ES.
423 Drugič, celo če bi bilo treba sporno klavzulo razlagati – kot trdi družba De'Longhi –, kot da pridobiteljem licence prepoveduje izvoz proizvodov znamke Moulinex v druge države članice, je treba ugotoviti, da družba De'Longhi ni dokazala, zakaj bi bila ta klavzula v tej zadevi v nasprotju s členom 81(1) ES. Družba De'Longhi namreč ne pojasnjuje, kako bi glede na nacionalno geografsko razsežnost zadevnih trgov proizvodov in neobstoj obsežnega vzporednega uvoza med državami članicami sporna klavzula lahko občutno omejevala konkurenco na zadevnih trgih Skupnosti ali bistveno vplivala na trgovino med državami članicami v smislu člena 81(1) ES. Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko tudi za sporazum, ki določa absolutno ozemeljsko zaščito, ne velja prepoved iz člena 81(1) ES, če le neznatno prizadene trg (sodbe Sodišča z dne 9. julija 1969 v zadevi Völk, 5/69, Recueil, str. 295, točka 7; z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 85, in z dne 28. aprila 1998 v zadevi Javico, C-306/96, Recueil, str. I-1983, točka 17).
424 Družba De'Longhi poleg tega ni dokazala, da bi pridobitelj licence za uporabo znamke Moulinex, ki ne bi bil zaščiten pred vsaj dejavno konkurenco drugih pridobiteljev licence na ozemlju, ki mu je bilo odstopljeno, lahko moral sprejeti tveganje trženja proizvodov navedene znamke skupaj s svojo znamko v okviru uporabe „združene znamke“. Glede tega je treba opozoriti, da je cilj zavez tem pridobiteljem licence omogočiti, da v prehodnem obdobju, v katerem bodo lahko uporabljali lastno znamko skupaj z znamko Moulinex, zagotovi prehod z znamke Moulinex na lastne znamke, da bodo te lahko učinkovita konkurenca znamki Moulinex tudi po tem prehodnem obdobju, ko bo skupina SEB znova imela pravico uporabljati znamko Moulinex v devetih zadevnih državah članicah. Vendar je treba ugotoviti, da bi bil v takih okoliščinah neobstoj zaščite pridobiteljev licence pred vsaj dejavno konkurenco drugih pridobiteljev licence lahko škodljiv za krepitev znamk, konkurenčnih znamki Moulinex, in bi tako vplival na konkurenco na zadevnem trgu na ozemlju Skupnosti. Posledično za določbe sporne klavzule, ker prepovedujejo dejavno prodajo, ni mogoče šteti, da nujno omejujejo konkurenco v smislu člena 81(1) ES (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. junija 1982 v zadevi Nungesser in Eisele proti Komisiji, 258/78, Recueil, str. 2015, točka 57, in z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Coditel, 262/81, Recueil, str. 3381, točka 15).
425 Iz teh preudarkov izhaja, da je očitek družbe De'Longhi, ki se nanaša na delitev trga zaradi zavez, nedopusten in vsekakor neutemeljen.
XV – Četrti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da ni preučila, ali nizka cena, ki jo je skupina SEB plačala za prevzem družbe Moulinex, in finančna pomoč Francije nista bili taki, da bi okrepili položaj SEB na zadevnih trgih v škodo njenih konkurentov
Trditve strank
426 Tožeča stranka meni, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da ni preučila, ali nizka cena, ki jo je skupina SEB plačala za prevzem družbe Moulinex, in finančna pomoč Francije nista bili taki, da bi okrepili položaj SEB na zadevnih trgih v škodo njenih konkurentov.
427 Ugotavlja, da je Komisija v izpodbijani odločbi, ne da bi navedla več pojasnil, le opozorila, da se glede na predhodno preučitev mehanizma, ki so ga predvideli francoski organi, ne zdi, da bi bili državni ukrepi, načrtovani v okviru postopka prisilne poravnave, ukrepi, ki bi koristili skupini SEB. Po mnenju tožeče stranke je nizka cena, ki jo je plačala skupina SEB, očitno lahko omogočila okrepitev položaja novega subjekta po transakciji.
428 Tožeča stranka glede tega opozarja, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 31. januarja 2001 v zadevi RJB Mining proti Komisiji (T-156/98, Recueil, str. II-337) razglasilo ničnost odločbe Komisije, ker ta ni preučila, ali in koliko bi se tržna moč novega subjekta okrepila zaradi nizke prevzemne cene. Komisija naj bi morala zato ugotoviti, ali višina prevzemne cene lahko okrepi položaj novega subjekta po transakciji ne glede na to, ali se načini financiranja lahko opredelijo kot pomoč v smislu Pogodbe ali ne.
429 Prvič, tožeča stranka v tej zadevi opozarja, da je Komisija v celoti seznanjena s finančnimi pogoji načrta prevzema, ki ga je pripravila družba SEB. Zlasti naj bi bila seznanjena z očitnim nesorazmerjem med prevzemno ceno družbe Moulinex (15 milijonov EUR) in dejansko vrednostjo prevzetih sredstev (ocenjeno na več kot 850 milijonov EUR). Komisija naj bi bila seznanjena tudi z razlogom za to nesorazmerje, in sicer z dejstvom, da je Francoska republika sprejela, da prevzame stroške odpravnin, s čimer je zmanjšala dolgove družbe Moulinex in tako skupini SEB omogočila, da, po eni strani, prevzame to družbo po ceni, ki nikakor ne odraža njene dejanske vrednosti, in da ima, po drugi strani, na voljo dodatna sredstva, da še bolj okrepi svoj tržni položaj.
430 Tožeča stranka za primerjavo poudarja, da:
– je najprej oddala prevzemno ponudbo po ceni 100 milijonov EUR le za sredstva Krups (to je po ceni, ki je bila skoraj sedemkrat višja od cene, ki jo je skupina SEB ponudila za vse dejavnosti družb Krups in Moulinex);
– je Komisiji v dopisu z dne 29. novembra 2001 predložila ponudbo, ki je zajemala prevzem vseh zaposlenih v družbi Moulinex in v kateri je pojasnila, da bi lahko, če cilja donosnosti ne bi bilo mogoče doseči, morala zmanjšati število zaposlenih. Iz teh pogajanj je izhajalo, da bi odpustitev 3600 zaposlenih, ki jih skupina SEB ni prevzela, lahko povzročilo finančne stroške v višini približno 175 milijonov EUR;
– je stečajnim upraviteljem družbe Moulinex predložila prevzemno ponudbo, ki je zajemala sredstva družbe Moulinex, ki jih skupina SEB ni prevzela, po ceni 150.000 EUR.
431 Tožeča stranka meni, da so posebno ugodni finančni pogoji za prevzem družbe Moulinex s strani skupine SEB tej skupini omogočili, da je izkoristila sinergije, nastale zaradi zunanje razširitve, ne da bi nosila s tem povezane stroške. Ukrepi, ki so jih sprejeli francoski organi, naj bi očitno koristili skupini SEB, ker naj bi ji omogočili, da je v okviru svoje poslovne dejavnosti uporabila finančna sredstva, ki bi jih sicer morala uporabiti za prevzem družbe Moulinex.
432 Tožeča stranka zato meni, da je bila Komisija, ne da bi ji bilo treba ugotoviti, ali je državna finančna pomoč državna pomoč v smislu Pogodbe, zavezana ugotoviti, ali so bili finančni pogoji prevzema družbe Moulinex sami po sebi neposredno ali posredno taki, da so okrepili tržni položaj novega subjekta SEB-Moulinex.
433 Po mnenju tožeče stranke lahko sklepamo, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da se je omejila na „predhodno preučitev“ učinka finančnih ukrepov, ki so jih sprejeli francoski organi, in na podlagi površne analize ugotovila, „da državni ukrepi, načrtovani v okviru postopka prisilne poravnave,“ skupini SEB niso koristili.
434 Komisija trdi, da je tožbeni razlog očitno neutemeljen.
Presoja Sodišča prve stopnje
435 Tožeča stranka v bistvu navaja dva očitka. Komisiji očita, da ni preučila, ali je skupina SEB okrepila svoj položaj, ker je, po eni strani, plačala le nizko prevzemno ceno in ker je, po drugi strani, Francoska republika sprejela, da prevzame stroške odpravnin.
436 Kar zadeva prevzemno ceno, ki jo je plačala skupina SEB, je treba najprej poudariti, da je to ceno suvereno ocenilo Tribunal de commerce de Nanterre v postopku prisilne poravnave, ki je na podlagi meril iz francoske zakonodaje menilo, da je skupina SEB predložila ponudbo, ki je omogočila najboljšo zaščito interesov upnikov.
437 Nato je treba ugotoviti, da tožeča stranka nikakor ni dokazala, da je bila cena, ki jo je plačala skupina SEB, nizka. Kvečjemu navaja bilančno vrednost, ki so jo imela leta 2000 sredstva družbe Moulinex, ki jih je prevzela skupina SEB, in svoje ponudbe.
438 Po eni strani je ocena dejanske vrednosti podjetja zapleten postopek, ki zajema predvsem tudi subjektivne presoje, vrednost, navedena v bilanci stanja, pa ni nujno enakovredna niti dejanski vrednosti niti prevzemni vrednosti podjetja. Prevzemne vrednosti družbe Moulinex konec leta 2001, ko je bila pred likvidacijo, ni mogoče šteti za enakovredno vrednosti, ki izhaja iz konsolidiranih računovodskih izkazov, ki jih je družba objavila dve leti prej.
439 Po drugi strani ponudbe tožeče stranke nikakor ne dokazujejo, da je cena, ki jo je ponudila skupina SEB, nizka. Ugotoviti je treba, da je tožeča stranka zaporedoma ponudila 100 milijonov EUR, 1 EUR in 150.000 EUR. Glede prve ponudbe je treba ugotoviti, da se je nanašala le na pravice iz znamke Krups in je izrecno izključevala vse obveznosti. Zato je ni mogoče upoštevati pri oceni prevzemne ponudbe skupine SEB. Nato je treba ugotoviti, da se zneski zelo spreminjajo glede na obseg ponudbe in da tožeča stranka niti ne navaja, katera ponudba se nanaša na ista sredstva, kot jih je prevzela skupina SEB, niti zakaj bi bilo na podlagi njenih ponudb mogoče določiti vrednost sredstev družbe Moulinex, ki jih je prevzela skupina SEB. V teh okoliščinah ni bilo mogoče oceniti cene 15 milijonov EUR, ki jo je skupina SEB plačala za prevzem družbe Moulinex.
440 Glede očitka, ki se nanaša na to, da je prevzem stroškov odpravnin s strani Francoske republike skupini SEB omogočil prevzem družbe Moulinex, ne da bi morala nositi vse njene dolgove, je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v nasprotju s položajem v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba RJB Mining proti Komisiji, na katero se sklicuje tožeča stranka, od francoskih organov v dopisih z dne 27. septembra in 9. novembra 2001 zahtevala, naj ji pošljejo informacije o morebitnem ukrepu Francoske republike v okviru prostovoljnega stečaja in prevzema skupine Moulinex. Nato je treba poudariti, da je Francoska republika v obvestilu z dne 16. novembra 2001 odgovorila, da ne načrtuje nobenega ukrepa v korist skupine Moulinex in da so bili načrtovani le ukrepi prerazporeditve, ki so neposredno koristili zaposlenim. Poleg tega iz spisa ne izhaja, da je stroške odpravnin plačala Francoska republika, tožeča stranka pa ni predložila dokazov, da je Francoska republika prevzela dolgove, ki jih je morala plačati skupina SEB. Komisija je poleg tega poudarila, česar se ni izpodbijalo, da bi bilo absurdno, da Francoska republika plača odpravnine, ker morajo v Franciji v skladu z zakonom vsa podjetja skleniti zavarovanje za tveganje neplačila zneskov, dolgovanih na podlagi pogodb o zaposlitvi, v primeru kolektivnega postopka, tako da mora te odpravnine v primeru plačilne nesposobnosti plačati zavarovalnica, in ne Francoska republika. Vsekakor se glede na trditve Komisije in Francoske republike, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala, morebitni državni ukrepi ne nanašajo na sredstva, ki jih je prevzela skupina SEB, in torej ne vplivajo na vrednost teh sredstev.
441 Nazadnje, ni mogoče sklepati, da mora Komisija izvesti postopek o državni pomoči v okviru vsakega postopka koncentracije, ki ga mora končati v strogo določenem roku. Čeprav je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni sodbi RJB Mining proti Komisiji razglasilo ničnost odločbe Komisije, ker Komisija ni preučila, ali bi višina prevzemne cene lahko okrepila položaj novega subjekta, je to storilo zaradi čisto posebnih okoliščin te zadeve, v katerih so nemški organi sámo nakupno ceno priglasili kot pomoč. Tega položaja ni mogoče primerjati s koncentracijo dveh zasebnih družb, kakršna se obravnava v tej zadevi.
442 Torej tožbeni razlog ni utemeljen.
Stroški
443 V skladu s členom 87(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko to sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah. Ker v tej zadevi tožeča stranka in Komisija nista uspeli z več predlogi, se odloči, da vsaka nosi svoje stroške.
444 V skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika družbi SEB in De'Longhi, intervenientki, nosita svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)
razsodilo:
1) Odločba Komisije SG (2002) D/228078 z dne 8. januarja 2002, s katero Komisija ne nasprotuje koncentraciji družb SEB in Moulinex ter to koncentracijo razglaša za združljivo s skupnim trgom in Sporazumom o Evropskem gospodarskem prostoru pod pogojem, da se upoštevajo predlagane zaveze (zadeva COMP/M.2621 – SEB/Moulinex), se razglasi za nično v delu, ki se nanaša na trge v Italiji, Španiji, na Finskem, v Združenem kraljestvu in na Irskem.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Tožeča stranka in Komisija nosita vsaka svoje stroške.
4) Družbi SEB SA in De'Longhi SpA nosita vsaka svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. aprila 2003.
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
I – Zadevna podjetja
II – Nacionalni postopek
III – Postopek pred Komisijo
Izpodbijana odločba
IV – Zadevni trgi proizvodov
V – Zadevni geografski trgi
VI – Pomen znamke
VII – Analiza konkurence
VIII – Zaveze udeleženk koncentracije
IX – Državne pomoči
Postopek in predlogi strank
Dopustnost
X – Trditve strank
XI – Presoja Sodišča prve stopnje
Vsebinska presoja
XII – Prvi tožbeni razlog: bistvena kršitev postopka, ker je Komisija sprejela prepozno predložitev zavez SEB
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
XIII – Drugi tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da je koncentracijo odobrila, ne da bi začela drugo fazo
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
XIV – Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji, da zaveze niso zadostovale za odpravo nastalih težav v zvezi s konkurenco
Prvi del: zaveza o licenci za uporabo znamke po naravi ne more rešiti težav v zvezi s konkurenco, nastalih zaradi koncentracije
A – Trditve strank
B – Presoja Sodišča prve stopnje
Drugi del: Komisija je storila očitno napako pri presoji, s tem da je upoštevala zaveze, katerih trajanje ni zadostno
C – Trditve strank
D – Presoja Sodišča prve stopnje
Tretji del: zaveza o nabavi na nemškem trgu in pogoji, povezani z možnostjo nabave za vse pridobitelje licence, bodo privedli do okrepitve položaja SEB-Moulinex
E – Trditve strank
F – Presoja Sodišča prve stopnje
Četrti del: zato ker je Komisija sprejela, da znamko Moulinex uporabljajo različna podjetja v različnih državah Evropske unije, lahko pride do usklajenega ravnanja med SEB-Moulinex in pridobiteljem(-i) licence
G – Trditve strank
H – Presoja Sodišča prve stopnje
Peti del: Komisija je odobrila koncentracijo kljub neobstoju zavez za trge, na katerih obstajajo resne težave v zvezi s konkurenco
I – Trditve strank
J – Presoja Sodišča prve stopnje
1. Dopustnost
2. Vsebinska presoja
a) Štiri faze analize
– 40-odstotni prag prevlade
– Neobstoj velikega prekrivanja
– Položaj združenega subjekta v razmerju do njegovih konkurentov
– Učinek ponudbe
b) Države, za katere ne veljajo zaveze
– Norveška
– Španija
– Finska
– Italija
– Združeno kraljestvo in Irska
c) Sklepna ugotovitev
Očitek, da zaveze povzročajo delitev trga znamke Moulinex
K – Trditve strank
L – Presoja Sodišča prve stopnje
XV – Četrti tožbeni razlog: Komisija je napačno uporabila pravo s tem, da ni preučila, ali nizka cena, ki jo je skupina SEB plačala za prevzem družbe Moulinex, in finančna pomoč Francije nista bili taki, da bi okrepili položaj SEB na zadevnih trgih v škodo njenih konkurentov
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški