Zadeva T-18/10

Inuit Tapiriit Kanatami in drugi

proti

Evropskemu parlamentu in

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Uredba (ES) št. 1007/2009 – Trgovina z izdelki iz tjulnjev – Prepoved uvoza in prodaje – Izjema, ki velja za eskimske skupnosti – Uporaba člena 263, četrti odstavek, PDEU – Pojem ,predpis‘ – Neobstoj neposrednega ali posamičnega nanašanja – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti, razen zakonodajnih

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pogoji, ki se nanje neposredno nanašajo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Neskladnost z načelom učinkovitega sodnega varstva – Neobstoj

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

3.      Akti institucij – Pravna narava – Zakonodajni akti in predpisi – Razlikovalna merila – Postopek sprejetja akta

(člen 251 ES; člena 289(1) in (3) PDEU in 294 PDEU)

4.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Uredba št. 1007/2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba št. 1007/2009 Evropskega parlamenta in Sveta)

1.      Pojem „predpis“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU je treba razumeti tako, da se nanaša na vse splošne akte, razen na zakonodajne. Zato je zakonodajni akt lahko predmet ničnostne tožbe fizične ali pravne osebe, samo če se nanjo neposredno in posamično nanaša.

Prvič, čeprav namreč določba člena 263, četrti odstavek, PDEU v primerjavi s Pogodbo ES vsebuje novost glede dostopa do sodišča Unije, in sicer lahko odslej fizične ali pravne osebe vložijo tožbe zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov, pojem „predpis“ ni opredeljen v Pogodbi DEU. Glede tega ta določba, čeprav je izpuščen izraz „odločba“, omogoča vložitev tožbe zoper posamične akte, zoper splošne akte, ki se na fizične ali pravne osebe nanašajo neposredno in posamično, in zoper predpise, ki se nanje nanašajo neposredno, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. V teh okoliščinah se ta možnost ne nanaša na vse akte splošne veljave, ampak na ožjo skupino teh aktov, to je predpise. Iz tega izhaja, da četrti odstavek člena 263 PDEU v povezavi s prvim določa, da lahko fizična ali pravna oseba vloži tožbo zoper nanjo naslovljene akte, pa tudi po eni strani zoper zakonodajne akte ali predpise splošne veljave, ki se nanjo nanašajo neposredno in posamično, in po drugi strani zoper nekatere akte splošne veljave, to je predpise, ki se nanjo nanašajo neposredno, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

Drugič, ta razlaga člena 263, četrti odstavek, PDEU je potrjena z razvojem procesa, ki je pripeljal do sprejetja te določbe, ki sega do osnutka pogodbe o ustavi za Evropo, iz katerega izhaja, da izbrana formulacija omogoča razlikovanje med zakonodajnimi akti in predpisi ob ohranitvi omejujočega pristopa glede tožb posameznikov zoper zakonodajne akte.

Tretjič, cilj člena 263, četrti odstavek, PDEU je omogočiti fizični in pravni osebi, da vloži tožbo zoper splošne akte, ki niso zakonodajni akti, ki se nanjo nanašajo neposredno in ki ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. Besedilo te določbe tako ne omogoča vložitve tožbe zoper vse akte, ki ustrezajo meriloma neposrednega nanašanja in neobstoja izvedbenih ukrepov, niti zoper vse splošne akte, ki ustrezajo tema meriloma, ampak samo zoper posebno vrsto teh aktov, to je predpise. Zato so pogoji dopustnosti ničnostne tožbe zoper zakonodajni akt še vedno bolj omejujoči kot v primeru tožbe, vložene zoper predpis.

(Glej točke 39, 42, 43, 45, 49, 50 in 56.)

2.      V zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva, zlasti glede na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, sodišče Unije pogojev, pod katerimi lahko posameznik vloži ničnostno tožbo zoper uredbo, ne sme razlagati tako, da se oddalji od teh pogojev, ki so izrecno določeni s Pogodbo, niti z vidika načela učinkovitega sodnega varstva, sicer bi prekoračilo svoje pristojnosti.

(Glej točko 51.)

3.      Iz člena 289(1) in (3) PDEU izhaja, da so pravni akti, sprejeti po postopku, opredeljenem v členu 294 PDEU in imenovanem „redni zakonodajni postopek“, zakonodajni akti. Ker postopek, opredeljen v členu 294 PDEU, v bistvu povzema postopek, opredeljen v členu 251 ES, je treba uredbo, sprejeto na podlagi člena 95 ES po postopku soodločanja iz člena 251 ES, v okviru vrst pravnih aktov, določenih s Pogodbo DEU, opredeliti kot zakonodajni akt.

Poleg tega se ustaljena sodna praksa, čeprav je v skladu z njo merilo za razlikovanje med uredbo in odločbo to, ali je zadevni akt splošen, nanaša zlasti na drugi del člena 230, četrti odstavek, ES. Cilj te določbe je bil zlasti preprečiti, da bi institucije Unije lahko samo z izbiro oblike uredbe izključile tožbo posameznika zoper odločbo, ki ga neposredno in posamično zadeva, in tako pojasniti, da izbira oblike ne more spremeniti narave akta.

Čeprav je merilo za razlikovanje med splošnim in posamičnim aktom treba iskati v morebitni splošni veljavnosti zadevnega akta, opredelitev tega akta kot zakonodajnega ali kot predpis v skladu s Pogodbo DEU temelji na merilu zakonodajnega ali nezakonodajnega postopka, ki je pripeljal do njegovega sprejetja.

(Glej točke od 59 do 61 in od 63 do 65.)

4.      Pogoj za to, da se splošni akt v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU neposredno nanaša na fizično ali pravno osebo, ki mora biti izpolnjen, da bi bila ničnostna tožba zoper ta akt dopustna, je, prvič, da akt Unije neposredno učinkuje na pravni položaj teh oseb, in drugič, da naslovnikom tega akta, ki so odgovorni za njegovo izvajanje, ni dopuščena nobena diskrecijska pravica, saj je izvajanje popolnoma samodejno in izhaja izključno iz ureditve Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil.

Glede tožbe, ki so jo posamezniki vložili zoper Uredbo št. 1007/2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev, čeprav ni mogoče izključiti, da lahko splošna prepoved dajanja izdelkov iz tjulnjev na trg, ki je določena v njej, vpliva na dejavnost oseb, dejavnih v prodajnem ali nabavnem delu tega dajanja na trg, še vedno velja, da za te posledice ni mogoče šteti, da izhajajo neposredno iz te uredbe. Kar zadeva izdelke, za katere bi lahko veljala izjema od splošne prepovedi, določene z navedeno uredbo, nacionalni organi ne morejo uporabljati izpodbijane uredbe brez izvedbenih ukrepov, določenih z izvedbeno uredbo, v katerih morajo biti posebej opredeljeni pogoji, pod katerimi je dovoljeno dajanje na trg teh izdelkov. Taka določba torej ne pomeni celovite ureditve, ki zadostuje sama po sebi in ne zahteva nobene izvedbene določbe ter se lahko torej neposredno nanaša na posameznike.

Kar zadeva vprašanje, ali se ta uredba neposredno nanaša na fizične ali pravne osebe v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, tako da je dopustno, da zoper to uredbo vložijo ničnostno tožbo, to – tudi če bi za te osebe poleg splošne prepovedi veljala še izjema glede zadevnih izdelkov – ne bi zadostovalo, da bi bile individualizirane enako kot naslovnik odločbe.

(Glej točke 71, 75, 78 in 92.)